TONE KOSEM:
Smreke
V večerni sapl šepetajoče.
avne in visoke kakor izklesaae grške device, nagosto po holmu razpostavljene — majhen gozdič — kipimo s svojimi vitkimi vihovi v nebo proti žametnim večernim oblakom . . .
Vsa bleščoba, kl nas je z njo podnevi venčalo solnce, je izpuhtela iz naših senc . . . Druga za drugo smo odložile za danes vsaka  svojo demantno krono, da se z odkritimi glavami poslovimo zopet z.a eno noč od svojega sijajnega kralja . . . Za zapadne gore, v svoj bajni čarokrasni grad, k Vilam se na zlati barki pelje naš kralj . . . Se rdi blesk širokorazpetih plamenečih jader
robove oblakov------a zdaj — nikjer več prelestno ozarjenih pasov in
vijug . . . oblaki so pobledeli . . . s polnimi jadri plove barka pred cing-ljajoče pojočimi vetrovi, hitl v dehtečo daljavo . . . in kraljev obraz se blešči tara za gorami . . . vedno bližje je svojemu bajnemu gradu . . . že se dvigajo iz cvetočih valov kristalne stene, že se leskečejo visoka okna . . . in že zvončkljajo iz oken srebrni smehi belih Vil . . . Lahko noč, naš svetli krali!
\'es dan so polzeli njegovi žarki pogledi čez naše vrhove, ves dan so nas Ijubeče božali in se igrali z našimi sencami — zdai pa so se tl nje-govi pogledi umaknili od nas in šele jutri zjutraj nas zopet sladko po-zdravijo . . .
Lahko noč, do snidenja!
Mrak se zgrinja nad nami, nad holmom, širi čimdalje bolj svoje vijo-ličaste peruti nad dolino, nad grički, nad hribi naokrog . . .
Na naših vrhovih se oglašajo kosi; otožnosladkl, polnl žvižgl lijejo iz nažega zasenčja po holmu navzdol v dolino . . .
129
In veverice se vračajo domov v naše temačno okrilje, v svoja okrogla piezda visoko pod našimi vrhovi, pod košatimi visečimi vejami. Kdo ve, kod so se potikale vse popoidne, kje so kradle orehe in lešnike in kje so dremale? Zdaj Suinljajo spodaj po borovničevju, po gošči, po mahu; se poganjajo kvišku po naših rumenih smolnatih deblih. skakljajo po naših vejah in jih šibž, viliajo repke in tresljajo z b-rčicami . . .
Mirno stojimo na liolmu in z ostrinii vrhovi zbadamo.mrak, ki se plazi nad natni — predhodnik noči . . . In mrak, kakor da bi se mu smilile, ' odteza svoie peruti od naših glav in se pogreza nižje v vejevje, sili k ve-vericam v gnezda in jim pripoveduje bajke . . .
Bojimo se noči . . . In molčimo, strtnimo skozi mrak pred seboj v dolino . . . Podnevi nas ni bilo strali, ker smo imele svojega mogočnega kralja; toda kralj se je odpeljal . . . Zdaj pa nas je strah; nikogar ni več, ki bi nas znal tako zamamljati s svojim siiajem . . .
V naš molk se zajeda šum potoka spodaj v dolini in ropot žage ob potoku. A ropot žage prekaša šum potoka. Podnevi smo komaj slišale ta ropot; zdaj pa, ko se je odpeljal naš krali, ga slišimo natančno in še pre-natančno — vsak zvok v podvojeni, potrojeni moči . . .
Ta zegetajoči ropot žage! . . . Vse dni in noči nas straši iz doline: »Zega, zega! Zega, zega!«
Kakor izzivajoč, sikajoč smeh! . . . Sika po holmu navzgor proti nam, sika v nas kakor ogromna čreda kač z iztegnjenimi, strup brizgajo-čimi želi . . . grozi nam s smrtjo . . .
Vse dni in noči: »Zega, zega! Zega, zega!«
Tam na hribu — kje ste zdaj, naše drage sestre? Od vrha do doline Lti še dalje vas je bil potn ves hrib, kakor nepregledna vrsta boinih trutn ste stale tamkaj. Vsak dan smo si pošiljale pozdrave — s hoima na hrib, s hriba nazaj na holm — veter je bil uaš pismonoša. Kje ste zdaj, sestre ve mile? PriSel je med vas človek, zapela je sekira — in padla je vsa temna vojska od doline do vrha hriba. Ool in prazen stoji zdai hrib; samo naši vzdihi hodijo ponoči bdet na tihe. zapuščene grobove ... In naš kralj, ki je bil tudl vaš kralj, se vsak dan z žalostnimi očmi ozre na ta mrtvi hrib ...
In zdaj reže vaša trupla vse dni in noči žaga v dolini: »Zega, zega! Zega, zega!«
Hu — groza nas je bilo teh glasov, leden mraz nam leze v meso in kosti, kakor da bi že kdo rezal po naSih živih ielesih... ln tja do iutra, dokler se ne pripelje zopet naš kralj in nas ne omami s svojimi ljubečimi pogledi, bomo z grozo v očeh strmele v noč in poslušale ta mrtvaSki gro-hot, namenjen našim padlim sestram . . .
180
Še stojimo na holmu, ponosno kipeče v zrak, pa ne botno več dolgo... pojdemo za svojimi sestrami na hribu ... Zmaj v dolini ni nikdar sit, vedno zahteva novih žrtev... Tudi med nas pride človek in nas po-seka vse od prve do zadnje. In padle bomo, mirjie in tihe — vsa molčeča straža na holrmi bo pokončana, na tla pobita ...
In tudi nam se bo potem rogala s svojim mrtvaškim grohotom žaga v dolini: »Zega, zega! Zega, zega!«
Gol in prazen bo sameval holm. A naši grobovi ne bodo ostali sa-motni; če nihče drugi — vidva, kos in veverica, iih bosta hodila ponoči obiskovat in se bosta jokala na njili za nami, za našim zatišjem, za našimi mehkimi, voljnimi sencami . . .
In ti, naš jasni kralj, kadarkoli se boš na svoji zlati barki peljal po mrgolečem solnčnem morju čez nebo nad našim pokopališčem na holmu, vsakokrat se boš ozrl izpod žarečih jader navzdol, in biserne kaplje bodo škropile iz tvojih oči na naSe tilie grobove . . .
I                ' Y©POF1P! V SUlM REBM                   !
!                           ?m imm bistkici                          !
131