SALEZIJANSKI UESiniK SALEZ1JANSKI VESTNIK Glasilo salezijanske družine Leto 51 (1978) št. 2 — 24. 5. 1978 Izdaja Salezijanski inšpektorat Ljubljana, Rakovniška 6 Odgovarja in ureja dr. Stanis Kahne (stk) z uredniškim odborom. Oprema: Ivan Kogovšek Tisk: Tiskarna Ljudske pravice Ljubljana VSEBINA Marija Pomočnica 3 Don Bosko svojim prijateljem danes 4 Pomladna prenovitev don Boskove misli 6 Duhovne vaje 7 Vzgoja za verovanje v družini: negativni vidiki 8 Pomočnica v ljubezni do bližnjega 9 Kristus, nauči nas živeti 10 Iz Želimljega: Don Boskov praznik Mladi razmišljajo o glasbi 12 Naši misijonarji . . .: Andrej Majcen, Kešpret Ivan, Hribar Janko, Hrovat dr. Aleksander 13 ... in misijonarke: s. Ivana Perovšek Ko sem bila na Kubi — s. Antonija Cvetko 14 s. Veronika Bakan 15 Listi življenja se že blestijo — Gornji trg 16 Iz družine molilcev 17 Delavec v božjem vinogradu — Franc Mihelčič 18 Svetniški gospod Serafín Pelicon 19 Odšli so po plačilo: Erjavec Karel, Franc Levstek st.. Ignac Ambrožič, Marija Jene Ali ga poznate? MARIJA POMOČNICA Evangelist Janez omenja prvi mesijanski čudež, ki ga je Jezus naredil v Kani. Kakor danes, tako je bila tedaj navada, da so novoporočencem poklanjali darila. Gospodov dar je bil predvsem, da se je svatbe osebno udeležil. Novoporočenca je počastil z obiskom in na slavju je spremenil vodo v vino. Marija je bila najbrž zadolžena za strežbo pri slovesnosti. Tako je lahko opazila, da gre vino h kraju. Pomislila je, kako bi pomagala. Zaupno se je obrnila na Sina. Nemški svetopisemski učenjak Schnackenburg razlaga: »Marija je slutila, da Jezus nekaj namerava, dasi njegovega odgovora ni razumela. Postavila se je v Sinovo službo. Verovala je, ne da bi preiskovala božje načrte. Pripravljena je bila služiti in pomagati, četudi je bila na nek način ob strani.« Ko so strežniki polnili vrče, so bili presenečeni. Marija je tiho posredovala, da povabljeni niso niti opazili. Pomagala je, dasi je niso prosili. V Kani srečamo Marijo kot ženo, ki pomaga in posreduje pri svojem Sinu za druge. Torej kot pomočnico. Zato jo častimo s častnimi in lepimi naslovi. Med najlepšimi je »Pomočnica«. V koncilskem dokumentu o Cerkvi beremo: »Blaženo Devico kličemo z naslovi priprošnjice, pomočnice, besednice, srednice. Vendar je to mišljeno tako, da dostojanstvu in učinkovitosti Kristusa, edinega Srednika, nič ne odvzame in nič ne doda (C 62). Takšno Marijino vlogo Cerkev priznava; vernikom pa priporoča, naj se pod njenim materinskim varstvom tesneje oklepamo Srednika in Odre-šenika. Marija je pri Kristusu naša najboljša pomočnica. Neštete zahvale v njenih svetiščih in vernih srcih to zgovorno pričajo. Marija je in bo naša Mati in pomočnica. Ko duhovniki vzhodnega obreda po maši odslavljajo navzoče, vzamejo v roke križ in rečejo vernikom, ki pristopajo, da ga poljubijo: »Kristus je z nami«. Verni pa odgovore: »Je in bo«. Oči oslepijo spričo učlovečenega Boga, ki sije skozi Marijo. Kristus je vtisnil svoje obličje v srce Matere, ki ga je ljubila, ga varovala in mu pomagala. Za nas, ki smo potrebni pomoči, sta zavetje Kristus, srednik in odrešenik, ter njegova Mati, naša Pomočnica. Marijini sinovi in hčere bomo hvaležno ponavljali: »MARIJA POMOČNICA JE iN BO Z NAMI!« Jsnez Jenko DON BOSKO SVOJIM PRIJATELJEM DANES Sporočilo sotrudnikom Na salezijanskem občnem zboru v Rimu, ki je trajal od novembra 1877 do februarja 1978, je bila glavna tema razpravljanja o evan-gelizaclji. K delu oznanjevanja evangelija so v salezijanski družini poklicani ne samo salezijanci in Hčere Marije Pomočnice, temveč tudi sotrudnikl. V zavesti te odgovornosti so sotrudnikl naslovili na zbor svoje želje, po svojih predstavnikih osebno prišli na zbor in na njem tudi sodelovali. Na predloge in želje sotrudnikov jim je zbor poslal naslednje sporočilo: — Zbor je sklenil, da naj bo v vrhovnem svetu družbe poseben svetovalec, zadolžen za dejavnost cele salezijanske družine. Njegova dolžnost je z ene strani osveščati salezijance o važnosti sodelovanja sotrudnikov pri apostolatu, z druge strani pa usklajevati delo sotrudnikov s salezijanskim apostolatom. — Zbor je potrdil vse, kar je bilo sklenjeno glede lika sotrudnlka na prejšnjih občnih zborih. — Zbor je nadalje zadolžil vsako salezijansko hišo, da postane center za sotrudnike, za njihovo duhovno življenje in delo. — Zbor je dal smernice, kako načrtovati in uresničiti načrt za so-trudniški poklic, posebno med mladimi, in tako učinkovito prispevati pri skupnem poslanstvu. — Sotrudnikom je zbor odprl tudi misijonsko dejavnost; že je med mladimi sotrudniki skupina, ki se odpravlja v misijone skupaj s salezijanci in Hčerami Marije Pomočnice. TI tvorijo Laiško misijonarsko gibanje salezijanske družine. — Skupno torej nastopimo pot apostolskega dela. Zbor smatra delo sotrudnikov za zelo važno. Mladi sotrudniki so za mlade vzor krščanskega življenja in dela. Po njih tudi sami salezijanci preverjajo svojo poklicanost kot evangeli-zatorjev. * Iz te poslanice lahko zaslutimo, kako zelo je razvito in pomembno delo sotrudnikov po svetu, kako je vedno več mladih, ki so se obvezali za oznanjevanje evangelija med sovrstniki in celo v misijonih. Pri nas je delo sotrudnikov omejeno zaenkrat na molitev in žrtev, brez katerih pa tudi misijonsko delo ne more biti učinkovito. Sporočilo bivšim gojencem Kakor salezijancem, Hčeram Marije Pomočnice, salezijanskim sotrudnikom in prostovoljkam, je občni zbor salezijancev poslal tudi bivšim gojencem salezijanskega vzgojnega dela posebno poslanico. Tudi predstavniki bivših gojencev so bili povabljeni na zbor k sodelovanju pri dokumentu o evangelizaciji. Ob tej priliki so naslovili na zbor svoje želje. Zbor jim je takole odgovoril: — Zbor v polnosti sprejema sodelovanje bivših gojencev pri salezijanskem apostolatu, zato priporoča: 1. vsaka salezijanska skupnost naj se prizadeva za povezavo bivših gojencev s svojim apostolskim delom; 2. vsaka inspektorija naj pritegne njihovo sodelovanje pri vzgoji mladih; 3. salezijanski vzgojitelji naj osveščajo mlade salezijance o važnosti povezave in dela bivših gojencev za evangelizacijo. * Zbor se zaveda važnosti sodelovanja bivših gojencev. Ugotavlja, da so po salezijanskem svetu številne skupine teh gojencev, ki so pripravljeni z vso prizadevnostjo pomagati salezijancem pri oznanjevanju evangelija z zglednim življenjem In z aktivnim misijonskim delom. ■ Ukrajinski salezijanski gojenci nastopajo na zboru v Rimu Zbor izraža svojo hvaležnost za njihovo zavestno pripadnost don Bosku in njegovemu vzgojnemu delu. Spodbuja jih naj sredi družbe v kateri živijo ohranijo to pripadnost don Bosku kot »dobri kristjani in pošteni državljani«. 1 Janko Novak, vodja sotrudnikov, bivših gojencev in dela za poklice Poslanice, ki jih je naš salezijanski občni zbor v Rimu namenil posameznim vejam velike salezijanske družine, želijo biti vzpodbuda in program za globlje krščansko življenje in delo v Cerkvi. Tudi pri nas poskušamo nekaj narediti za sotrudnike in bivše gojence. Določen je salezijanec, ki skrbi za povezavo z obojimi. V ta namen jih obveščamo in povezujemo z našim delom po Vestnlku, po čestitkah in duhovni bližini za praznike, pa tudi drugače jim poskušamo v vsem ustreči, kadar se k nam obračajo v različnih potrebah. Občasno pripravljamo duhovne vaje, razne shode in tudi romanja, ki imajo namen poglobiti versko življenje don Boskovih prijateljev. V tem smislu bomo morali še več nuditi. Vedno je težava za prostor, čas in kraj. Tudi to bomo gotovo našli, če bodo od vas prišle pobude, želje in predlogi. Vedno vas vabimo na razne slovesnosti in že ustaljene praznike, tako na Rakovnik, kakor tudi na druge naše postojanke, o čemer vas sproti obveščamo v Družini ali drugače. Za razne informacije in usluge se radi kar sami obrnite, kakor že do zdaj, osebno ali po pošti na podpisanega, ki vam bo z veseljem ustregel, odgovarjal in pomagal. Janko Novak Rakovniška 6 tel. 20-363 61000 Ljubljana Anton POMLADNA PRENOVITEV DON BOSKOVE MISLI 21. vrhovni občni zbor salezijanske družbe je začrtal novo pot, ki naj bi jo salezijanci in vsi don Boskovi prijatelji uresničevali naslednjih nekaj let. Različne narodnosti, jezike in značaje je povezovala zavzeta ustvarjalnost in globoko molitveno doživljanje odgovornosti. O delavnosti na zboru, o novem vodstvu Družbe in o osebnem doživljanju tega zgodovinskega trenutka naj priča tudi kramljanje z inšpektorjem Rudijem Borštnikom. Navdušenje, ki je vladalo na zboru, še vedno drži? — Prav gotovo. Samo da zdaj gre za ponovno podoživ-Ijanje vsega, kar smo doživeli na zboru. Ste si oddahnili, ko se je delo končalo? — Ves čas zbora je vladala močna napetost, fizična in duševna, in v tem smislu smo si oddahnili. Je bila vseskozi »visoka temperatura«? — Čeprav je bilo delo skozi ves zbor zelo intenzivno, smo vendar lahko čutili naraščanje tega napona. To se je še zlasti čutilo, ko se je zbor začel bližati zaključku. Morda je bilo to tudi zato, ker smo vsi želeli končati delo in so nas sobratje že pričakovali. Delo je potekalo tudi izven dvorane, kjer ste imeli glavna zasedanja. — Tudi nekaj, vendar pa je vse bilo v povezavi z zborovskim dogajanjem. Od časa do časa so prišle k nam različne skupine, ki so nam pripravile akademije in podobno. Tako so nas npr. obiskali gojenci milanskega zavoda Arese in bivši gojenci iz Bologne. Ti so podarili vsakemu zborovalcu umetniško sliko vrhovnega predstojnika in našega ustanovitelja. Obiskala nas je tudi skupina mladih gojencev iz ukrajinskega zavoda. Vsi takšni obiski za zboro-valce niso bili le informacija, ampak predvsem doživljanje povezanosti vse salezijanske družine. In kakšni so zaključki vašega dela? — Zbor je sprejel pet dokumentov. Prvi dokument govori o salezijancih kot pričevalcih in oznanjevalcih evangelija mladim, drugi o sale-zljancu-pomočniku, tretji o oblikovanju za salezi-jansko življenje, četrti govori o najvišjih salezijan-sklh znanstvenih ustanovah: Salezijanski papeški univerzi (UPS) in Salezijanskem papeškem ateneju (PAS). Zadnji dokument, ki ga je pripravila prva komisija, pa podaja pregled konstitucij in splošnega pravilnika. Med delom so se gotovo pokazali posebni poudarki, ki so dajali delu ton. Kakšna je bila vodilna misel zbo-na, nekaka rdeča nit, ki se je prepletala med vašim razpravljanjem? — Ta je nakazana v prvem dokumentu, ki ima naslov: Salezijanci — pričevalci In oznanjevalci evangelija mladim. Sam sem sodeloval v tej komisiji in verjetno sem prav zato tako občutil. Drugi so morda čutili drugače. Zdi se mi, da je bilo prav vse prežeto s to mislijo. V debatah in razpravah smo vse gledali pod tem vidikom. Kakšno mesto je Imela v vašem delu molitev? — Mislim, da ne pretiravam, da je bil to eden od zborov, ki je najbolj občutil potrebo po molitvi in da se je na tem zboru tudi največ molilo. Stalno smo imeli skupne jutranje In večerne molitve, hvalnice in večernice. Nikoli nismo opustili skupne maše s premišljevanjem, ki smo jo imeli po narodnih skupinah ali mnogokrat vsi skupaj. Zelo pogostni so bili obiski Najsvetejšemu. V kapeli je bilo vedno mnogo zborovalcev. To se je še zlasti videlo v trenutkih večjih skrbi, zaskrbljenosti, takrat, ko smo čutili večjo napetost in težave v reševanju problemov. V takšnih trenutkih smo čutili še večjo potrebo po pomoči Sv. Duha. Tudi novi vrhovni predstojnik je že pred izvolitvijo veliko in zbrano molil. 14. decembra, dan pred volitvami, smo molili pred Najsvetejšim cel dan. Vsi smo bili bolj nestrpni in še posebej občutljivi za posege božjega Duha. Vsak zborovalec je bil sam vsaj kakšno uro pred taber-nakljem. Vsak večer se je po večernih molitvah po dvorišču sprehajalo več skupin in molili so rožni venec. Slišal si nemško, špansko, angleško molitev. Seveda smo ga molili izmenoma tudi v slovenščini in hrvaščini. Molitev je bila med najbolj globokimi razsežnostmi življenja na zboru. Bili ste zbrani salezijanci z vsega sveta. Kako ste doživljali salezijansko skupnost na svetovni ravni? — Način je bil drugačen, nič pa manj salezijanski. Vsi smo vedeli, da smo skupaj samo začasno, za nekaj mesecev. Bili smo člani zbora, ne pa hišne ali krajevne skupnosti. Čutilo se je, da smo predstavniki celotne Družbe. Vsi smo bili zelo domači, prijatelji, mnogi smo se poznali že od prej. Dobro smo se razumeli. Kljub temu smo vsi imeli nek poseben občutek. Vedeli smo, da gre za posebno obliko življenja v skupnosti, da smo zbrani s posebno nalogo in vlogo, ki jo moramo uresničevati in živeti. Znano je, da imajo različne družbe največji polet in moč v začetkih svojega obstoja. Imajo salezijanci tudi še danes v sebi tisto navdušenost, veliko delavnost, don Boskov pogum, kot so ga imeli v začetkih Družbe? — Ni popolnoma res, da imajo vse družbe največji zagon v svojih začetkih. Vsak zbor je na nek način novo rojstvo Družbe. 21. vrhovni občni zbor je novo moč življenja osveščeno doživljal. Ves čas zbora Novi vrhovni predstojnik Egidij Vigano pri Pavlu VI. — v ozadju bivši vrhovni predstojnik Luigi Ricceri Anton Vrhovno vodstvo salezijanske družbe in družbe Hčera Marije Pomočnice: v sredi vrhovni predstojnik Egidij Viga-nd, na levi od njega vrhovna predstojnica salezijank, m. Ersilija Canta smo živo čutili, kot npr. čutijo čebele na pomlad: neprestano gibanje, veliko delavnost, vse poteka v znamenju pripravljanja novega življenja. Življenje in življenjski zagon se očiščuje in množi prav zaradi očiščevanja. Prav tako kakor čistimo In pripravljamo hišo za velikonočno praznovanje, tako se je dogajalo s salezijanci na svetovni ravni. Doživljanje velike noči je bolj globoko, pripravljeno, če je vse urejeno, pospravljeno in očiščeno. Iz kmečke družine sem in teh dejanj se močno spominjam. V njih vidim močno simboliko. Dobili smo tudi novega vrhovnega predstojnika. Kakšen je Vaš prvi vtis o njem. — Moj prvi osebni vtis kot o pričakovanem vrhovnem predstojniku sega v dan pred izvolitvijo. Delala sva v isti komisiji in sedela prav skupaj. Čutil sem, da je bil v nekem pričakovanju. Takšen je bil moj vtis. Kako ste kaj spali, sem ga vprašal. Dobro, ml je odgovoril, in se prijazno nasmejal. Tudi v celotnem zboru se je čutilo neko pričakovanje. Čeprav si tega nismo povedali, smo vedeli, da vsi tako čutimo. On je hotel vse to zabrisati, ali pa morda res ni nič pričakoval. Sam sem bil trdno prepričan, da bo on novi vrhovni predstojnik. Drugi dan, ko sva se mu s Stankom takoj po Izvolitvi približala in mu v imenu vseh slovenskih sobratov voščila božjega blagoslova pri delu, sem mu poklonil pletersko slivovko. Dejal sem mu, da naj bo ta steklenica simbol globoke povezanosti z vsemi slovenskimi salezijanci. Kadar boste imeli kakšne težke trenutke, izpijte kapljico, sem mu dejal. Potem bi jo pa moral kar takoj, ml je odgovoril. Novi vrhovni predstojnik je zelo družaben, ima bistroumnost, ki bi jo mogli opredeliti kot: znajde se. Moj duhovni vtis o njem je takšen. V besedah In življenju kaže trdno prepričanje, da bo moč salezijanske družbe prihajala od posega Marije Pomočnice. Na začetku in na koncu vsakega dela je klical na pomoč Marijo Pomočnico. Nobenega od problemov, ki smo jih najgloblje doživljali, nI bilo, da on ne bi pokazal zaupanja v Pomoč kristjanov. On je to čutil kot strateško točko v naši rasti. Poudarjal je potrebno po novi aktualizaciji marijan-ske razsežnosti v rasti našega poklica. Ima zaupanje v svoje sobrate? — Trdno je prepričan, da bodo sobratje po tem zboru z večjim zagonom zaživeli svoj poklic in svoje posebno poslanstvo v Cerkvi. Niti najmanj ne misli, da se salezijanci ne bi popolnoma predali svojemu poklicu. Zanj je značilen optimizem, ki bi se zdel navidez naiven. A če upoštevamo, da je globok teolog, izkušen salezijanec in dolgoleten vzgojitelj, potem je nemogoče misliti, da gre za neko besedičenje ali za naivno duhovno držo. Bo oče ali vladar? —■ Sam je dejal, da salezijanci potrebujemo očeta, ki vlada In da zato hoče biti tak oče. Takoj se je čutilo v njem, da hoče biti res oče. Ni pričakoval, da bo postal oče za vso Družbo, a po izvolitvi smo vsi začutili, da se je tudi on spremenil. Hotel je bili oče že na zboru in prav tako tudi do vseh salezijancev, s katerimi se je srečal tisti dan. Pripravljen je na služenje z očetovsko oblastjo. Vendar pa se dobro zaveda, da Družba potrebuje očeta, ki vodi, ki »vlada«, zaveda se, da bi bilo vsako očetovstvo v obliki dobričine škodljivo in ne bi izražalo Kristusove in don Boskove očetovske ljubezni. 5 DUHOVNE VAJE O Bog, kako rad bi žrtvoval vse, kar bi moglo biti tebi v slavo! Kako rad bi videl, da bi vse sile prijateljstva in ljubezni, ki kipijo in vro v meni, našle delo, ki bi jih očistilo in oplemenitilo. Kako zelo bi hotel, da bi v moji duši in mojem telesu ne bilo nič okrnjenega, skrivljenega, zlomljenega, kar je dovzetno za življenje, za rast v luči tvoje svetlobe in lepote! Moje telo, ki je prav tako kot moja duša posvečeno s tvojo milostjo, umito z vodo svetega krsta in maziljeno z oljem tvojih zakramentov, naj bo nekega dne vredno tvojega vstajenja. (J. M. de Buck) Tako moli najbrž marsikdo Izmed nas. Čutimo, da ne živimo več v času, ko nam je bilo vse jasno, ampak izgubljamo trdna tla pod seboj. Vedno nova odkritja v znanosti in tehniki, javno mnenje, brezbrižnost za prave vrednote — vse to nas bega, nas napravlja plehke in nam jemlje pogum. Današnji človek se v tej naglici, ki ji ni kos, počuti dobesedno praznega. Kaj mu sploh ostane? Sama materija, brez duha. Duhovne vaje. Nekam tuja je ta beseda, preveč nosi v sebi okus po srednjem veku. Marsikdo zmaje z glavo In pravi: Časi se spreminjajo In z njimi se mora spreminjati Novak Janko obhaja aspirante v Želimljem tudi Cerkev. To ni več moderno. Morda pa smo napačno informirani. Duhovne vaje postajajo ravno danes potrebne — so nujen izhod iz duhovne krize. V Želimljem smo z don Boskovlm praznikom zopet začeli tradicionalne duhovne vaje osmošolcev. Letos se jih je udeležilo osemindvajset mladih fantov iz vseh koncev Slovenije. Za tistega, ki ni navajen sam premišljevati In se poglabljati vase, duhovne vaje niso lahke, posebno ne za začetnike. Zadnja leta pa z veseljem ugotavljamo, da se na duhovne vaje prijavlja vedno več fantov In kar je še bolj zanimivo, dneve zbranosti jemljejo z zelo veliko resnostjo. Skoraj večina misli na duhovniški poklic. Fantom, ki pridejo na duhovne vaje skušamo nuditi vse, kar je s človeške strani mogoče. Kakšen pa je razvoj glede poklica, pa nI odvisno od nas. Mi lahko samo pomagamo pri odločanju. Kako? Predvsem z molitvijo. Zdi se ml, da premalo molimo za nove delavce v Gospodovem vinogradu. NI čudno, da je kriza poklicev, saj se obnašamo, kot da jih ne potrebujemo. Nobenemu se ne bi smelo zdeti, da je molitev brez koristi. Bog namreč želi, da sodelujemo pri njegovem odrešenjskem načrtu. B. Balažic Na zboru ste izvolili več svetovalcev novega vrhovnega predstojnika za posamezne skupine Inšpektorij. Tudi naša ima novega pokrajinskega svetovalca. — Naš novi pokrajinski svetovalec je Roger Van Severen. Doma je Iz severne Belgije in njegov materinski jezik je enak holandskemu. Šest let je bil inšpektor in v tej službi se je udeležil prejšnjega vrhovnega občnega zbora. Zadnjih šest let je bil ravnatelj in na zboru je sodeloval kot delegat. Že na 20. vrhovnem občnem zboru je bil predlagan za pokrajinskega svetovalca, a je to postal šele na tem zboru. V svojem služenju je zelo prijazen, skromen in dober. Nedavno tega sem prejel njegovo pismo In v vsem se razodeva velika pripravljenost služIti sobratom. Govori tudi več jezikov In tako bo še bolj pripravljen in na razpolago vsakemu sobratu. Se čutijo v vrhovnem vodstvu Družbe kakšni premiki, večja raznolikost? — Premik se čuti v smislu mednarodne sestave najvišjega vodstva. Prevladujejo člani drugih narodnosti, Italijani so v manjšini. K večini spada tudi sam vrhovni predstojnik. Čeprav je po rodu Italijan, ima vendar kulturo in način mišljenja povsem južnoameriško. Je celo čilski državljan. Drugih narodnosti so tudi vsi pokrajinski svetovalci, če izvzamemo svetovalca za Italijo, ki je Italijan. Znižala se je tudi starost. Člani vrhovnega sveta so stari od 40 do 50 let, vrhovni predstojnik jih ima 57. Je zbor odstranil vse pege z obraza naše Družbe? — To je bil vsekakor njegov namen. To pa mora biti tudi namen vseh salezijancev v pozborovskem delu. Potrebno je nenehno očiščevanje, kajti nekatere gube se odstranijo, a hitro nastanejo nove. Dal je pa zbor dovolj jasne smernice za to delo. Kako se bo 21. vrhovni občni zbor poznal v življenju salezijancev In don Boskovih prijateljev v naši Inšpek-torialni skupnosti? — To bo pokazala bodočnost. Prepričan pa sem, da se premik že čuti. V kakšni smeri? — V večji po-duhovljenosti. Čuti se, da mora biti vsa organizacija pastorale in vzgoje v veri podrejena naši duhovni razsežnosti. Morda bi jo lahko imenovali skrivnostno dogajanje božjega življenja v nas. In za zaključek bolj osebno vprašanje: bi imeli moči še za en zbor in temu sledeče pozborovsko delo? — Trenutno bi tak napor, kot sem ga do zdaj doživel, še želel doživeti. Ne zaradi tega, ker bi morda želel doživeti napor 22. vrhovnega občnega zbora, ampak zato, da bi doživel polnost pozborovskega dela. Zdi se mi, da čaka velik napor mene in druge do prihodnjega vrhovnega občnega zbora. Anton VZGOJA ZA VEROVANJE V DRUŽINI NEGATIVNI VIDIKI VERSKE VZGOJE Preklinjevanje Preklinjevanje naravnost uničujoče vpliva na verovanje otroka. V preklinjevanju valimo krivdo za slabe izkušnje v življenju na Boga in ga obtožujemo hudobnih namenov s človekom. Gre za dva popolnoma nekrščanska vidika o Bogu: krivdo za slabo v življenju ima Bog in Bog ima s človekom hudobne ali škodljive namene. Toda prav to je proti krščanskemu pojmovanju Boga: Bog je za kristjane Bog ljubezni in Bog je kristjanom Bog ljubezni. Kletev pa prikazuje Boga v popolnoma napačni luči. Poleg tega izrekajo ljudje kletvi-ne v jezi. Jeza je življenjski položaj, ko je človeka doletelo neizbežno zlo. Celotno človeško bitje se upira zlu, ki ga je doletelo. Gre za najbolj neprijeten položaj in prav tega postavlja preklinjeva-lec v zvezo z Bogom. To je pravo zanikanje krščanskega Boga. Krščanski Bog je začetnik vsega dobrega. Zlo je na svetu samo kot pomanjkanje dobrega, kar ne prihaja od Boga, temveč od človeške slabosti. V preklinjevanju je združenih polno nekrščanskih položajev in drž, ki človeka in otroka odvračajo od pravega krščanstva. Človek, ki preklinja, ne more biti v dnu svoje duše kristjan, to je človek, ki je prepričan, da je Bog ljubezen in da Bog vedno dela samo iz ljubezni. V družini, kjer se preklinja, ni mogoče pravo krščansko vzdušje, zlasti še glede na osnovno resničnost, ki jo pripisujemo kristjani Bogu, to je na ljubezen. V družini, kjer se preklinja, gotovo ne more cveteti krščanska vzgoja. Verska vzgoja je vnaprej obsojena na neuspeh, ker v taki družini ni pravega odnosa do Boga. Otrok izgubi do »takega« Boga, kot ga prikazujejo bogokletne besede, vsako spoštovanje, s spoštovanjem pa nagnenje do Boga in pripravljenost, da bi hotel z njim govoriti v molitvi. Otrok izgubi do takega Boga zaupanje, ker kletve Boga kažejo kot nekoga, ki hoče ljudem škodovati in da zato tudi otrok pri njem ne more iskati utehe in pomoči. Otrok se k takemu Bogu kletve ne more obračati v svojih bridkostih in težavah, ker ga kletev sama prepričuje, da je bridkost in težava prišla od »takega« Boga. Če mu je Bog poslal bridkost in težavo, ni potem on tisti, ki mu bo hotel to bridkost in težavo olajšati. Kletev ni samo podobna slani, ki pomori vse živo, temveč vnaprej onemogoča, da bi kaj verovanjsko živega sploh moglo pognati. Kvantanje Kvantanje je uporabljanje v vsakdanji govorici izrazov iz področja spolnosti. Vzgojna škoda prihaja od dejstva, da spolnost, ki sodj v področje človeškega življenja — kaj je svetejše in večje kot človeško življenje — kjer je Bog na najbolj ustvarjalen način poklical človeka k sodelovanju, vržemo pod kolesa v blato. Tako ponižano in one-čaščeno spolnost z grdimi besedami uporabljamo za sramotenje soljudi, jih obtožujemo dejanj, ki jih niso nikdar storili in vlačimo njihovo človeško dostojanstvo po največji človeški umazaniji. Res je, da otroci od začetka kvant sploh ne razumejo. Toda nanje vpliva usodno miselnost, iz katere se poraja tako govorjenje in ocenjevanje življenja pod čisto ozkim in onesnaženim spolnim vidikom. Otrok si zaradi kvantanja izoblikuje čisto svojsko gledanje na svet: svet ni proizvod božje modrosti in ljubezni, temveč posledica dejanj, ki jih ljudje omenjajo z nespodobnimi izrazi. V takem svetu ni prostora za poštenost, plemenitost, dobrona-mernost in ljubezen, temveč je vse pod oblastjo spolnosti. To je z ene strani popolnoma napačno, z druge strani pa je krščansko neznosno, ker tepta dostojanstvo človeka. Prekomerno govorjenje o denarju Poleg preklinjevanja, kvantanja je še prekomerno govorjenje o zaslužku, denarju in zgolj materialnih rečeh, ki zadevajo gospodarsko uspešnost človeka. Ekonomija, ki raziskuje osnovne človeške potrebe hrane, obleke in stanovanja, je go- Sv. Dominik Savio tovo nekaj važnega za človeško življenje. Toda človeško življenje, zlasti v luči krščanstva ni samo jesti, piti, se oblačiti in živeti v udobnih stanovanjih. Tudi to spada k človeškemu in zato krščanskemu življenju. Vendar to še zdaleč ni vse in niti najbolj pomembno. Če otrok, zlasti v najnežnejši dobi, ko si morata oče in mati šele ustvarjati svoj dom, sliši starše govoriti samo o gospodarskih vprašanjih, potem si oblikuje popolnoma napačno sliko o življenju, ki je v odločnem nasprotju s krščanskim gledanjem na svet. Govorjenje namreč otroku posreduje merila ocenjevanja in lestvice vrednot. Če otrok sliši govoriti samo o gospodarskih rečeh, potem se mu izoblikuje prepričanje, da so gospodarske dobrine najpomembnejše vrednote za človeka. To pa je seveda zmotno. Tako pri preklinjevanju, kvantanju in govorjenju o denarju ne gre toliko za besede kot take, temveč za ozračje, ki vzgaja otroka v opreki s krščanskim gledanjem na svet. Valter Dermota Anton POMOČNICA V LJUBEZNI DO BLIŽNJEGA Božjemu poslancu si povedala, da si Gospodova služabnica in v božji službi. Istočasno pa si hotela biti v službi svojim bližnjim. Po oznanjenju si šla na pot, da si bila v pomoč rojakinji Elizabeti. Iz oznanila si spoznala, da je sorodnici porebna pomoč. Angel Gabrijel ti tega ni naravnost dejal, Se manj naročil. Njegove besede si sprejela kot božjo pobudo. Tvoje srce je bilo pripravljeno za usluge in odprto socialni ljubezni. Takoj si odšla na pot. Več razlogov bi imela, da bi ne šla. Skrbeti bi morala pač za svoje zdravje in dobro otroka, ki si ga nosila pod srcem. Pot, ki je trajala dobre tri dni, je bila naporna, tvegana in nevarna. Ugovori te niso ustavili. Na prvo mesto si postavila velikodušno dobroto in pomoč. Od mladega si bila vajena misliti prej na druge kakor nase. Ob tej priložnosti nisi mislila na težavno pot, temveč na uslugo Elizabeti. Zato si pohitela. Zgled si nam, s kakšno pripravljenostjo in predanostjo naj mislimo na druge prej kakor nase. Mi se radi opravičujemo, ker neradi pomagamo. Ti pa nas navdihuješ z zgledom dejavne ljubezni. Srečni, če bomo ob tvojem zgledu pozabljali nase in se žrtvovali za druge. Poslušali bomo božji glas, ki nas po vesti poziva, naj se darujemo. Naš odgovor bo predanost v plemeniti ljubezni. Odvrni nas od sebičnega računanja in slehernega preračunavanja, da bi si hoteli prihraniti napor, ki je drugim korist. Daj, da bomo lajšali breme tistih, katerim hitimo na pomoč. Hočemo jim biti na voljo z vso prizadevno vnemo. Kar je pri tebi opazno in zaslužno, je, da si hotela biti Elizabetina služabnica, četudi si vedela, da si postala Odrešenikova Mati. Bog ti je podelil večjo čast kakor rojakinji. Zavedala si se, da si izvoljena med izraelskimi ženami, ker si prejela največje odlike. Četudi si večja po časti, greš na pot, da boš tri mesece Elizabeti gospodinja in po-strežnica. Elizabeta spoznava, da bi morala tebi, Gospodovi Materi, čestitati in prizadevno pomagati. Zato strmi nad tvojo ponižnostjo: »Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda« (Lk 1,43)? Elizabeta te je prva počastila kot božjo Mater. Marija, nisi izmed tistih, ki iščejo priznanja s častmi. Nočeš igrati go- spo, čeprav si največja med človeškimi otroki. Ob tvojem bivanju pri Elizabeti ni nihče slutil, da si deležna Izredne božje milosti. Vsakdo se je zavzel, ko te je videl, kako skrbno opravljaš dnevno delo; kuhaš, pospravljaš, pereš, strežeš... Tako si rojakinji služila z enakim žarom socialne ljubezni kakor Gospodu. Ker nisi postavljala meje ljubezni do Boga, nisi stavila nobene omejitve ljubezni do bližnjega. Delo ti ni bilo prenizko niti pretežko. Vse si delala z nasmeškom in veseljem. Tako si skrila napor in premagala odpor. S prijaznim nasmehom si obnavljala veselje prvega trenutka obiska in ga posredovala sorodnici. Nisi bila v uslugo le Elizabeti. Vsem, ki so potrebovali pomoč, si rada ustregla. Tvoja ljubezen ni poznala meja. Vsem si bila vse. Bila si jim dekla in pomočnica. Kakor je Elizabeta občudovala tvoj nastop, tako ga hočemo mi posnemati. Iz naslova pomočnice in služabnice si sprejela častno vlogo in poslanstvo. Uresničila si to, kar beseda skromno pove. Tudi nam bo čast, če bomo smeli služiti drugim. Včasih težko sprejemamo Kristusova priporočila: Največji naj postane kakor najmanjši; prvi naj dela, kakor da je zadnji med vsemi... Tvoj zgled je med nami. Nas vabi in osvaja. Ti si prva in največja med ženami, pa si zadnja in najmanjša od vseh. Zato se je Gospod »ozrl na nlzkost svoje dekle« (Lk 1, 47). Kdo naj še drugim gospoduje in ukazuje, ko si ti tako zavzeto služila? Pomočnica, učiš nas z zgledom, naj služimo drugim v nizkih in težkih delih. Naj ne čutimo odvratnosti, temveč se znamo žrtvovati z nasmeškom. Zdaj, ko si v nebeški slavi, je tvoja prva skrb, da si človeštvu pomočnica. Tam ne poznaš ponižanj, ki si jih izkusila na zemlji. Tvoja želja je, da drugim pomagaš in služiš. Deležni smo tvoje nenehne pomoči. Zahvaljujemo se ti, da si naša pomočnica. Prosimo te, da te moremo v služenju posnemati. Mati in pomočnica! Uči nas, da ne bomo ljubili le sebe, da ne bomo ljubili le svojih, da ne bomo ljubili le ljubljenih. Uči nas misliti tudi na druge, ljubiti pa predvsem tiste, ki jih nihče nima rad. Ne dopusti, naša Pomočnica, da bi srečo uživali — sami. Iz tvoje luči stopamo zdaj v svoj vsakdan: Kar pričakuješ od nas, bomo storili z veseljem. Križ, ki nas teži, bomo nosili z veseljem. Kamor nas povabiš, bomo šli z veseljem. Vesel nasmešek bomo podarili tistim, ki so ga najbolj potrebni, ker ga drugim dati ne znajo. — Vse z veselim nasmeškom! Pomočnica! Bila si Gospodova dekla in služabnica vseh. Nauči nas služiti v socialni ljubezni, ki se razdaja Bogu — v bližnjem. Janez Jenko Novemu vrhovnemu predstojniku Egidiju Viganoju čestitajo. Drugi od leve: inšpektor Rudi Borštnik, prvi na levi naš delegat Stanko Hočevar Anton KRISTUS NAUČI NAS ŽIVETI DUHOVNE VAJE MLADIH Skrit v srcu stvari siliš seme v kali popke v cvetove razcvetene rože v sadove! Tagore Kuj me življenje, kuj! Če sem kremen, naj se raziskrim, če jeklo, bom pel, če steklo, naj se zdrobim! Župančič Zbrali smo se v Srednji vasi pri Bohinju k duhovni poglobitvi. Sami mladi fantje in dekleta iz srednješolskih in pošolskih skupin iz ljubljanskih in okoliških župnij. Bilo nas je petdeset, 24. februarja. Pri vhodu v eno izmed sob se je pogled vsakemu ustavil na velikem Kristusu. Ta leseni relief je bil bolj zgovoren od majhnega napisa: mir in tišina! To je bil prostor miru, zbranosti in premišljevanja. Zvečer smo se seznanili med seboj. Sledila je ura molitve, v kateri smo premišljevali geslo naših duhovnih vaj: Kristus, nauči nas živeti! Obe drugi duhovni misli, Ta-goreja in Župančiča, pa sta nam bili v pomoč na poti k novim odkritjem našega duhovnega življenja. Ves naslednji dopoldan je bil izpolnjen s premišljevanjem primerno izbranih psalmov, ki so izražali molitveno držo pred Bogom. Ob spremljavi glasbe, ki je umirjala duha, smo ob počasnem branju teh psalmov skušali dojeti božjo priču-jočnost. Animatorji so nam razdelili velike fotografije z zelo različnimi tema- mi: iz športa, narave; nekatere so prikazovale bedo človeka, druge spet veselje ... Vsakdo od nas si je eno izbral in ob njej razmišljal, in potem misli tudi zapisal. Ob fotografiji, ki je predstavljala viharnika, štrlečega v nebo, prekritega z oblaki, skozi nje pa poskušajo prodreti sončni žarki, si je nekdo zapisal tole razmišljanje: Široka poljana — naše življenje! Eden izmed mnogih, ki je obstal na svoji življenjski poti, ta osame-lec. V življenju je iztezal svoje prve veje na široko. Toda ti, ki so stali tako blizu, so mu bili vseeno tako daleč in tuji. Svoje življenje je končal v ognju: ali v zunanjem, ki so ga zažgali drugi — ki so mu bili daleč; ali pa se je kakor sveča po-užil v notranjem ognju — v boju, ki je divjal v njem, medtem ko je iskal roko, ki bi ga podprla, ki bi mu kazala pot In ki bi ga ne samo naučila živeti, temveč predvsem, ki bi mu dala moči, da bi v naučenem vzdržal in vztrajal. V zadnjih vzdihih, ali pa celo že mrtev, se vzpenja v nebo, ker je opustil iskanje bližnjega — njegove veje so široke le spodaj. Veje so bile proti vrhu vedno krajše. Na koncu je spozna!, kam teži njegovo življenje: kvišku, k luči, ki skuša prodreti skozi oblake. Ti zastirajo sinje nebo — življenje. Ko je živel, ni nikoli zares videl popolnoma vsega. Vsakdanjost ga je ubijala. Pred smrtjo pa je napočila rdeča zarja, v kateri se je odločil, kakor veja, ki sili kvišku in se ne ozira, za luč. Luč pa je tako blizu, in vendar tako daleč! Oblaki, ki so velik del njegovega življenja, so prekrili celotno nebo. Ob večerni zarji je spoznal, da življenje teče vedno dalje, in bo teklo tudi, ko njega več ne bo. Toda hrepenenje po luči in obenem po roki, ki mu to luč daje, ga je utrudilo in mu je podlegel. A ne kot drugi. Podlegel je z zavestjo, da je Luč le ena in Roka samo ena. Zaspal je v miru. Vsi, ki so ga videli, so bili sicer blizu, a vseeno daleč — niso spoznali njegovega življenja in njegovega hrepenenja po Roki in Luči. • Po vsaki uri meditacije je bilo deset minut odmora. Po kosilu in nekajurnem odmoru, ki smo ga izkoristili za sprehod v lepo okolico, smo se ob 16h začeli pogovarjati o svojih vsakdanjih težavah. Mladi, ki se zdimo tako problematični, smo zavzeto razpravljali o veri, o vsakdanjem življenju ... V skupinah po osem članov smo s skupnim delom prišli do važnih spoznanj: za življenje po evangeliju in za oznanjevanje Kristusa drugim, nam je neobhodno potrebna iskrena molitev, ki nam poglablja vero. Vera, upanje in ljubezen! Kako vsega tega manj- ka nam in svetu. Kako nam manjka moči, volje, prizadevnosti, da bi to ljubezen, dobroto, uresničevali. Zato potrebujemo Kristusa. Po večerji smo imeli spokorno bogoslužje. Kleče smo ob nekaj diapozitivih premišljevali priliko o usmiljenem Samarijanu. To je bila priprava na spoved. V nedeljo dopoldne smo po skupinah pripravljali sveto mašo, da bi jo res doživeli. Vsi smo sedeli okrog preprostega oltarja. Zbrano smo sodelovali pri ponovnem Jezusovem darovanju. Bilo je slovesno! Vsi smo se združili v istem cilju: spoznati Boga-Jezusa, ki nas uči živeti sredi zmaterializiranega sveta v ljubezni do vsakega človeka. To so bile nepozabne duhovne vaje smo si rekli drug drugemu. Rado Nahtigal t Anton SZ ŽELI IVI LJ EGA Škof dr. Stanislav Lenič in ravnatelj Anton Košir v Želimljem na don Boskov praznik MLADI RAZMIŠLJAJO O GLASBI DON BOSKOV PRAZNIK Don Bosko je osebnost, ki danes skoraj nikomur ni neznana. Občudovali so ga v 19. stoletju, a danes ostaja vsaj enako privlačen, če ne še bolj. Kardinal Faulhaber pravi: »Don Bosko nam je pokazal, kako dragocene vrednosti leže na ulici. Moramo jih samo pobrati in jih usmeriti v pomoč kristjanom.« In papež Leon XIII. ugotavlja: »V don Bosku občudujem, kar je nadnaravno božjega. Božja roka se opaža v vsem don Boskovem sale-zijanskem delu. Če opazujete njegovo delo, se boste prepričali, da je z njim Bog.« Ne morem verjeti, kako je ta »oče in učitelj mladine«, kot lik sa-lezijanca iz prejšnjega stoletja, zajel mlade našega časa. Neprestano govorimo o njem na vseh sestankih in srečanjih, a se ne izčrpamo. * Letos smo za njegov praznik pripravljali tudi majhen program s pihalno godbo. Marsikdo je le nekaj dni pred praznikom dobil v roke svoje note, In vendar so posebno začetniki pokazali največje navdušenje in delavnost. Samega praznika don Boskove smrti se je udeležil ljubljanski škof dr. Stanislav Lenič. Tudi letošnje praznovanje je bilo res lepo in domače, kakor je to pri nas navada. Naša skupnost prejema velike božje darove in milosti, zato je bil to dan zahvale in molitve. Gospod škof je bil prevzet od navdušenja mladih, ki so v polni cerkvi s petjem in godbo slavili Gospoda. V homiliji je poudaril, da svetniki zopet postajajo moderni in lahko rečemo, da je don Bosko eden najpopularnejših. Čudil se je, da med salezljancl zmeraj najde veliko mladih, navdušenih obrazov, medtem, ko Imajo drugi težave glede poklicev. Res, kjer je doma iskrenost in zavzetost za pristne vrednote, od tam more priti kaj dobrega. To je lahko nam vsem le priznanje in spodbuda. Tukaj bi rad izrabil priložnost, da se zahvalim vsem, ki prispevajo svoj delež, da se pri nas veselje in navdušenje nad življenjem še povečuje. Priznati moramo, da je življenje naše ustanove v božjih rokah. Vendar se nam ne godi slabo, saj Imamo toliko dobrih slovenskih ljudi, ki veliko žrtvujejo za razvoj sa-lezijancev pri nas in v svetu. B. Balažic Pred kratkim mi je nekdo pod nos zabrusil: »Ti, a ne zdržiš niti minute brez glasbe?« Saj res. Glasba te spremlja na vsakem koraku. Če imaš prost čas, prižgeš tranzistor; študiraš ob hrupnih zvočnikih, še meditirati ne zmoremo v tišini. Nič čudnega, saj je glasba že nekoč dajala tempo človekovemu delu. Razumljivo je, da se ob veseli poskočnlci ne moreš držati kislo — le gluhi bi ostali neprizadeti. Prav tako žaiostinka prenaša svoje tragične sekvence na človeka In vpliva na njegovo razpoloženje. Ko je bil Janez Bosko star petnajst let, je šel v šole. Pri krojaču Robertu, ki je bil obenem organist, se je mladi Bosko že takoj na začetku z veseljem oprijel glasbene umetnosti. Poleg enoglasnih cerkvenih pesmi, se je kmalu navadil tudi težjih skladb in jih z velikim uspehom izvajal sam ali v zboru. Obenem se je začel učiti na gosli in neki star harmonij, s čimer se je hotel sposobitl za orglanje. Bil sem nekoliko radoveden. Mladim sobratom in novincem sem postavil naslednje vprašanje: Kakšno vlogo je imela glasba pri don Boskovem pastoralnem delu? — Don Boska si brez glasbe in petja ne morem predstavljati. Prepričan sem, da salezijanske družbe ne bi bilo — vsaj v tej obliki ne, če bi don Bosko ne bil obdarjen tudi z glasbenim talentom! (Janez) — Don Bosko je hotel, da bi bilo v vsakem oratoriju doma veselje — to se pa najlažje doseže s pomočjo glasbe. (Janko) — Glasba je vplivala na srce in domišljijo fantov; kar jih je oplemenitilo, dvigalo In delalo boljše. V glasbi je don Bosko videl eno Izmed skrivnosti vzgojnega uspeha. Saj je nekoč nekemu duhovniku rekel: Oratorij brez glasbe je kakor telo brez duše. (Stane) Anton — Z glasbo je don Bosko skupaj s svojo družino fantov in pozneje salezijancev, izkazoval Bogu ljubezen in hvalo. Med fanti pa je po eni strani razvijal njihove sposobnosti (dinamizem, delavnost) In po drugi strani ustvarjal veselo ozračje. (Ciril) Nekoč je don Bosko odvedel svoje paglavce h Gospe na stebru. S tremi čolni so se peljali čez Pad. Ko so bili na sredini reke, so zapeli. Ljudje na bregu so se začeli ustavljati in poslušati, potem so vsi zamaknjeni v pesem, po suhem šli za čolni. Medtem je nekaj trobentačev, ki so po naključju prišli mimo, ujelo lahki napev in so spremljali pesem, kar je učinek še povečalo. Prebivalci pri Gospe na stebru so kar drli iz hiš; ko so čolni pristali, je okoli tisoč ljudi čakalo na sprejem mladih pevcev. To je bil prvi zmagoslavni pohod malih don Boskovih pevcev; pozneje jim je sledilo še tisoč drugih, na vseh koncih in krajih. (Lemoyne: Sv. Janez Bosko; Ljubljana-Rakovnik, 1934; str. 108) Mladi nadaljujejo: — Koliko se je takrat govorilo o godbi, ki se je začela z neko staro razglašeno trobento in bobnom na travniku. Godba je bila še komaj v začetku razvoja. Zato je bila to revolucija. (Metod) — Če hočemo, da je lepa harmonija, morajo biti instrumenti uglašeni in vsi morajo poslušati dirigenta. Tako so bili fantje ubrani med seboj in so poslušali don Boska. Zelo rad je imel godbo na pihala, kjer je nastopalo veliko fantov. Skupne vaje in skupni interesi so jih namreč med seboj povezovali. (Herman) Če nekoliko natančneje pogledamo svet v katerem živimo, se mi zdi, da postaja danes glasba neke vrste problem. Predvsem mladina je skoraj obsedena od moderne ritmike. Skoraj ne boste našli mladega človeka, ki se ne bi navduševal za jazz, ročk and roll itd. Glasba tako dobiva neko svojevrstno mesto pri vzgoji. Mladi so na vprašanje: Kakšen pomen ima glasba pri vzgoji, takole odgovarjali: — Pospešuje družinskega duha. Glasba je posredovalka zdravih idej in neskaljenega veselja. (Tone) — Glasba združuje srca v veselju. Skupnost, v kateri se goji glasba, je vesela skupnost. Nujno je, da je v vsaki skupnosti nekdo odgovoren za to, da bo navduševal in pospeševal glasbeno udejstvovanje, pa naj bo to zborovsko petje, instrumentalno glasbo, ali kakšno drugo glasbeno dejavnost. Mislim, da je s pomočjo glasbe zelo lahko priti v stik s komerkoli. (Janko) — Glasba ima pri vzgoji nenadomestljivo mesto. Mladi se ob njej uče vztrajnosti, raste jim neka stopnja samozavesti, ob njej spoznavajo tudi lepoto in vrednost sveta ter se uče male poti, kako priti do izbranega cilja. (Janez) — Lahko zelo vpliva na razvoj fantazije mladega človeka. Zaposli ga, mu oplemeniti ideal ter ga tako pripravlja na pošteno življenje. (Stane) Med odgovori vidimo samo pozitivna stališča, vendar lahko glasba pomeni tudi degeneracijo pri mladem človeku. Pomislimo samo na najmodernejše, ekstravagantne poteze jazza in ročk and rolla. Sveti Janez Bosko takole pripoveduje: »Prav nekaj nevšečnega se mi je pripetilo v Crovelliju, zraven But-tigliere. Za praznik sv. Jerneja me je stric povabil, naj pridem k cerkvenemu opravilu, da bom pel in igral na gosli; gosli so bile namreč moje najljubše glasbilo, pa tedaj sem se jim bil že odpovedal. V cerkvi je vse lepo poteklo. Kosilo je bilo pri stricu, ki je bil tistikrat praznični starešina. Tudi pri kosilu ni bilo nič graje vrednega. Udeležil se ga je celo župnik. Po kosilu pa so me gostje prosili, da bi jim kaj veselega zaigral. Odklonil sem. Oni so pa le silili, češ, da hočejo slišati katero mojih mojstrskih. Odgovoril sem jim, da sem pustil gosli doma in da tu nimajo takega glasbila. ,Kar se pa tega tiče,' se dvigne eden od gostov, ,ti lahko takoj pomagamo. On ima gosli, ponje pojdem pa nam zaigraš.' In je od-hitel kot veter in se vrnil z goslimi. Jaz pa sem se še zmeraj ustavljal. Tedaj se oglasi neki muzikant: ,Vsaj spremljali me boste. Jaz bom igral prvi glas, vi pa drugega.' Nesrečnež! Nisem se znal ustavljati. Vzel sem gosli in začel igrati. Čez nekaj časa mi udari na uho zamolkel šum in čepet, kakor bi skakala množica. Tedaj stopim k oknu in na dvorišču zagledam gručo ljudi, ki so plesali ob zvoku mojih gosli. Ne da se povedati, nejevolja me je popadla tisti trenutek. Zaripel od srda se obrnem k gostom: ,Kako, jaz, ki vedno vpijem proti takim prireditvam, jaz da sem dal priliko za ples? Odslej nikoli več. Nate, tu imate gosli, nesite jih gospodarju in mu recite, da se lepo zahvalim in da jih nič več ne potrebujem.' Ko sem to rekel, se takoj napotim domov. Doma snamem svoje gosli s kljuke, jih vržem na tla in poteptam, da so se razletele na tisoč koscev. Odslej se gosli nisem več dotaknil, tudi pri cerkvenih opravilih ne, čeprav sem imel večkrat priliko. Tako sem bil obljubil in sem obljubo tudi držal. Pozneje sem sicer poučeval igranje na gosli, toda v roke jih nisem vzel nikoli. (Lemoyen, Sv. Janez Bosko, Ljubljana-Rakovnik, 1934, str. 79—80) Preselimo se glede glasbe na konkretno področje — v Želimlje. Med štiridesetimi fanti bo gotovo nekaj takih, ki so dobri pevci in izvajalci skladb. Zdi se mi, da ne smemo reči »nekaj«, ampak »vsi«. Navdušenje za glasbo je res veliko, saj ima vsaka skupina svoj ansambel z zborom. Res stojimo mnogokrat pred problemom, da zbori in ansambli vadijo le pred nastopi. Ni rednih vaj, zato ni najboljše kvalitete. Vendar se mi zdi, da je bil letos gospod škof dr. Stanislav Le-ič kar zadovoljen z igranjem naše godbe. Kdo ne bi še sam začel z nogo udarjati takta znamenitega marša »Vivat Praga«! Godba še ostaja. Ne zato, ker bi bila preveč vabljiva, in popularna, ampak, ker je salezijanska. Kot si mnogi niso mogli predstavljati don Boskovega zavoda brez godbe, tako danes tudi v 2elimlje spada godba. B. BLA2IC Anton NAŠI MISIJONARJI... Naši mladi v 2elimljem pogosto pišejo misijonarjem in marsikdo jim končno tudi kaj odgovori. Tako so zadnje čase prejeli več misijonskih pisem iz raznih delov sveta. Najbolj priden za pisanje je naš misijonski starosta Andrej Majcen. Nas pa bo morda bolj zanimal zadnji odstavek pisma o sedanjem njegovem življenju. Takole pravi: »Mislil sem ti že prej odgovoriti, pa sem precej zaposlen. Pa tudi leta se mi že poznajo, saj ležem že v svoje 74. leto. Poleg raznih duhovnih nagovorov sem zaposlen tudi s spovedovanjem in pa na bolniškem oddelku v naši šoli, kjer imamo tisoč gojencev. Pred božičem smo imeli tridnevni športni teden in si lahko misliš, da je vedno nekaj opraskanih, ali imajo gripo in kakšno drugo težavo. Tako so me zaposlili, da sem bil zvečer čisto zbit, nezmožen, da bi sedel za pisalni stroj. Včeraj sem bil na božični proslavi na stadionu, ki so jo priredili obe glavni krščanski veroizpovedi: katoličani in protestanti. Gledalcev je bilo več deset tlsočev kristjanov. Govoril je naš škof in več pastorjev. Protestantske in katoliške šole so pripravile zelo lepe prizore in petje. Med njimi se je zelo postavila naša tehnična šola z ansambli tamburašev. Tako smo videli, da nas je tistih, ki verujemo v Kristusa kar precej sredi tega zelo poganskega mesta... Moli tudi ti za spreobrnjenje mojih dragih salezijanskih gojencev in mladine našega mladinskega doma. x Med drugimi misijonskimi pismi je morda najbolj »izredno« tisto Iz Indije od Ivana Kešpreta: izredno zato, ker skoraj nikoli ne piše. Tole pravi: Zdi se mi, da sem vam dolžan precej odgovorov. Priznam, da zelo težko najdem čas za pisanje. V prejšnjih letih sem bil bolj prost, zdaj pa se moram boriti za vsak trenutek. Delo v strokovni šoli mi vzame ves čas. Tistim, ki so mi pisali, izrekam toplo zahvalo za pozornost. Naj bodo te vrstice namenjene predvsem njim. — Vaša polja in gozdove najbrž pokriva sneg. Tukaj pa Imamo najprijetnejše mesece. Po dveh mesecih deževne dobe je nebo spet jasno. Monsum se je poslovil z zadnjimi nalivi in takim grmenjem, da so se stavbe kar tresle. Vodnjaki in jezera so se spet napolnila. Do junija bo dovolj vode za namakanje rlžnih polj in za pogon turbin. Letos nas je obiskal izredno hud ciklon. Sicer imamo vsako leto po dva ali tri, a tako močnega že ve- liko let ne pomnijo. V Madrasu smo ga pričakovali, a nam je prlzane-sel. Valil se je 170 km vzhodno od mesta, v več sto kilometrih širine. Čutili smo njegovo moč, t. j. tropske nalive in vihar. Ko je prihrumel na suho, je s seboj potegnil 7 metrov visoko steno morja, ki je do 20 km v globino vse preplavila in uničila. Cele vasi so izginile. Računajo, da je bilo nad 50.000 žrtev. Vojaštvo je samo v enem dnevu pokopalo 5000 trupel. Tudi našim zavodom v tem kraju ni prizaneslo. Škoda v njih je velika, a smrtnih žrtev ni bilo. V hiši, kjer imamo 50 najrevnejših fantov — med njimi mnogo pohabljenih — je odneslo streho kot bi pihnil. Bilo je ponoči, elektrika je odpovedala In lilo je kot iz škafa. Ravnatelj je prestrašen pritekel in klical fante. Drug za drugim so prilezli izpod klopi, kjer so našli vsaj malo zavetja pred dežjem in drugimi še nevarnejšimi padavinami. Po zraku je namreč nosilo strešnike, azbestove plošče in dele polomljenih dreves. Uboga Indija! V mnoge družine se je naselila žalost in neutolažljiv jok. Matere so klicale otroke, mož ženo, ali obratno. V nekaj trenutkih je vse Izginilo ... Iskrene pozdrave vsem od najstarejšega do najmlajšega. Posebeno še tistim, s katerimi sem skupaj sedel pri radniški ali rakovnlški mizi... Podpirajte nas z molitvami, da bi drevo indijske Cerkve bujno rastlol Madras, 16. I. 1978 x Še dva sobrata pomočnika sta nam pisala iz misijonov: najmlajši in najstarejši. Prvi je Janko Hribar na Filipinih, drugi pa diakon Anton Gomboši, ki je prvi slovenski so-brat pomočnik v službi Cerkve in ljudstva kot diakon. Takole piše novincu, ki ga je vprašal za nekaj podatkov: Kakšno je moje življenje? Vsta-nem ob štirih zjutraj, zmolim hvalnice, opravim premišljevanje in sem pri maši. Po zajtrku pa me že čaka mladina na dvorišču. Kakih 300 jih je. Čeprav sem star že 84 let, imam še vsak dan eno uro verouka. V zavodu imamo 530 gojencev, pa nas je samo sedem salezijancev. Zato imamo veliko zunanjih učiteljev In profesorjev. 2etev je velika, delavcev pa malo. Vsak večer moram v cerkev, ker je vedno veliko ljudi pri maši in jaz pomagam obhajati. Kadar je slovesna maša, sem za diakona. Ob nedeljah imamo devet maš in jaz pri vseh obhajam. Vsak mesec ima- mo tako okrog 20 tisoč obhajil. Naš najmlajši misijonar pa takole piše med drugim: »Naše šolsko leto se že nagiblje h koncu. Končamo za veliko noč. Tudi v moji delavnici je zelo živahno: 60 fantov pridno dela na strojih in se usposabljajo, da postanejo mehaniki. Za nas, ki jih nadziramo, pa je dela čez glavo od jutra do mraka. Sedaj so tukaj pri nas malo bolj hladni dnevi, saj doseže toplota »samo« 27° C, v maju bo pa najhujša vročina, do 40° C. Naj končam z lepimi pozdravi za vse, posebno g. ravnatelja in g. magistra. Posebno se zahvaljujem tistim, ki se me kaj spominjate v molitvi, ker jo zelo potrebujem ... Vaš v Don Bosku vdani Janko Hribar. x Končno še prijazen odgovor novincu, ki zbira podatke od vseh naših misijonarjev, od najbolj učenega slovenskega salezijanskega misijonarja, Aleksandra Hrovata. Piše iz Valparaisa v Čllu: »V Čile sem prišel decembra 1932, v duhovnika sem bil posvečen 1942 in sem več let delal v našem zavodu »El Patrocinio« v Santiagu. Že takrat sva skupaj z drugim sobratom izdala knjige za biologijo, ki so se razširile po vsej državi. — Od I. 1957 pa delam kot profesor na Katoliški univerzi v Val-paraisu, kjer sem tudi ravnatelj oddelka za biologijo. Moje delo je seveda pouk pa tudi raziskovanje. S svojimi sodelavci raziskujemo molekularni pomen raka na želodcu. Do sedaj smo že precej dosegli ter upamo, da bomo še več. — Ob nedeljah pa vsi salezijanci gremo v predmestja, kjer so potrebe po duhovnikih največje (25. II. 1978). Drugi slovenski salezijanci v Čilu so še Petek, Schnurer, Grli in pomočnik Mirko Jerala. Tukaj je na jugu mnogo Dalmatincev, med katerimi je deloval misijonar Martin Maroša. Na Rakovniku je sedaj tudi sobrat pomočnik Prevc, ki je tudi deloval v Čilu ... Zbral I. Zupan Anton ...IN MISIJONARKE Pismo s. Ivane Perovšek Iz Argentine Rio Gallegos, 27. 11. 1977 Moje življenje gre proti Kalvarlji. Jezus je trikrat padel, jaz pa še večkrat. Zadnja dva padca sta bila najhujša: pri prvem sem si močno poškodovala kolena, pa so mi določili počitek — pri drugem padcu sem pa omedlela. Ko sem se vrnila k zavesti in sem videla na tleh kri, sem vprašala: »Zakaj pa je to?« Tukaj sem spoznala božjo previdnost, ki me je rešila smrti. Skoraj bi izgubila eno oko, ker so se mi očala zdrobila in drobci stekla so se mi zapičili v čelo. Takoj so me peljali k zdravniku. Izdrl mi je drobce in zakrpal odprto rano. Božja previdnost me vedno spremlja: zdaj se mi je čelo tako pozdravilo, da se rana niti ne pozna več. Prav hvaležna sem Bogu za vse milosti, ki mi jih je podelil v mojem dolgem življenju. Prosim Vas, da mi Vi pomagate zahvaliti Boga pa tudi sv. angela varuha, ki me vedno spremlja. Sedim v delavnici, pletem in molim in berem, dokler mi dobri Bog ohrani vid. Sem zdrava, samo rev-matizem me muči, da težko pišem — hodim počasi in kadar me sestre srečajo, pritečejo, da me spremljajo. Med podpisi me je razveselilo ime s. Marije Kmetic, ki jo poznam. Brala sem o njenem umrlem bratu, da je bil duhovni voditelj po duhu sv. Frančiška Šaleškega. — Še zdaj se spomnim besed, ki mi jih je Izrekla v Nlzzi, »da le toliko napredujemo, kolikor premagamo same sebe!« — Tukaj se lepo utrjuje don Boskov duh. V višjih šolah je bilo letos 131 učenk, v nižjih 304 — notranjih gojenk je 36, vse iz višjih šol. Lepo cvete evharistična in marijan-ska pobožnost: to je tudi dar Vaših molitev. x To je bilo zadnje pismo s. Ivane Perovšek. Dne 11. marca 1978 je v 89. letu starosti umrla v Rio Gallegos od oslabelosti. Njeno življenjsko pot smo orisali v SV 1976 št. 2. Bila je svetniška redovnica. S. Antonija Cvetko, bivša misijonarka na Kubi MISIJONARKA s. ANTONIJA CVETKO PRIPOVEDUJE V januarju se je za mesec dni vrnila v domovino naša misijonarka s. Antonija Cvetko, doma iz Buče-čovec, župnija Križevci pri Ljutomeru. Med živahnim kramljanjem smo jo povprašale o tem in onem. S. Antonija, zanima nas, kako ste prišli do redovnega poklica v družbi Hčera Marije Pomočnice? Kot dekle sem rada hodila k sv. maši v salezijanskl zavod v Verže-ju. Občudovala sem vzorno vedenje tedanjih aspirantov, pa tudi pridige, ki sem jih tam slišala, so name lepo vplivale. Posebno se spominjam g. Vogrina, kako je zaključeval svoje pridige s kakšnim praktičnim sklepom, ki me je potem spremljal cel teden. Začutila sem, kako mi je kakšno delo, prej neprijetno, postajalo vedno bolj lahko: dobila sem veselje do njega in do malih žrtvic, ki nam jih je priporočal. Prej nisem vedela, da je to nekaj zaslužnega: mladina živi pač brez ciljev in idealov, če jih odrasli ne usmerjajo v nadnaravni svet! Nekega 24. maja sva se s prijateljico udeležili v Veržeju procesije Marije Pomočnice. Na povratku se je ta ustavila malo pri nas in pustila na mizi sliko sv. M. Mazzarel-lo, ko od don Boska prejema pravila svoje družbe. Ob pogledu nanjo me je »nekaj zgrabilo«: začutila sem iskreno željo, da bi tudi jaz vstopila v njeno družbo. Spovednik mi je svetoval, naj počakam še dve leti, ko se bodo sestre vrnile Iz Italije v domovino. In res, po dveh letih so dospele v Ljubljano. S. Alojzija Domanjko, njihova predstojnica, doma iz moje vasi, je prišla obiskat svoje domače. Neko jutro sem jo pospremila v cerkev in spotoma Ko sem bila na Kubi sva se dogovorili: povabila me je v Ljubljano, pozneje bi pa odpotovala v Italijo v noviciat. — Kmalu sem se odločila. Moja mama, zaskrbljena, zakaj bi morala iti v tujino, me je boječe vprašala: »Pa ne boš morda potem odpotovala v ml-sijone?« — Šele tisti trenutek mi je prišlo na misel, da bi lahko postala tudi misijonarka. — Odšla sem v Ljubljano na Selo, kjer so naše sestre skrbele za gospodinjstvo v deškem vzgajališču. Potem sva s sovrstnico, s. Matildo Knez odpotovali v Italijo. V Padovi sem naredila asplrantat, v Benetkah postulat In v Coneglianu noviciat. V bližnjem dekliškem zavodu »Imma- colata« sem potem delovala sedem let. Kdaj ste se potem odločili za misijone? Že v noviciatu sem napravila posebno prošnjo, da bi šla v misijone. Bila je sprejeta in odločili so me za Kubo. Najprej sem z drugimi misijonarkami odpotovala za nekaj mesecev v Španijo, kjer sem se naučila španskega jezika, ki mi je potem na Kubi dobro služil. Potem smo preplule Ocean, se ustavile za 10 dni v New Yorku in končno dospele na cilj. Novinke HMP Nadaljevanje prihodnjič Anton Novo vodstvo salezijanske družbe: v sredi novi vrhovni predstojnik Egidij Vigand, prvi v drugi vrsti na desni naš novi pokrajinski svetovalec Roger Van Severen Pismo misijonarke s. Veronike Bakan iz Equadora Quito, 6. 12. 1977 Pišem Vam iz Quita, kjer se nahajam na sestanku inšpektoriainega sveta. Z veseljem uporabim to priliko, da Vam odgovorim, po dolgem molku, ki mi ga boste v svoji dobroti gotovo odpustili. Predvsem se Vam zahvalim za Vaše lepo in ljubeznivo pisemce z Vašimi lepimi novicami, ki ste mi ga poslali ob priliki misijonske nedelje z datumom 20. oktobra, a sem ga prejela šele sredi novembra. Sem že štiri mesece na novi postojanki v Sucua, hvala Bogu, prosta odgovorne ravnateljske službe. Nadomeščam namreč ravnateljico te hiše, ki se nahaja v Rimu na tečaju za stalno oblikovanje sester. Po njenem povratku bo moja služba ta, da bom obiskovala posamezne misijonske postojanke in bom kot vi-zitatorica ostala v vsaki hiši po 10 dni skupaj z našimi dragimi misijo-narkami. — To Vam sporočam zato, da Vas zaprosim pomoči molitve, kajti, kot Vi sami to dobro razumete: naloga ni lahka. Junija in julija, prav v času, ko se je nahajala v naši hiši m. lika, sem bila zelo bolna: imela sem bronhomeomonijo. A s pomočjo nebeške Matere Marije Pomočnice in naše drage s. Marije Troncatti, sem okrevala in upam, da bom mogla s pomočjo Vaših molitev, še nekaj časa nadaljevati svoje delo med mi-sijonarkami. S. Veronika Bakan med Indijanci Šuari v Ekvadorju (peta z leve) Marca smo imele srečo, da nas je je obiskala naša draga m. Lidia Carini, zastopnica misijonov, in nam je zapustila nepozaben spomin materinske dobrote. Bila sem srečna, da sem jo lahko spremljala v kakšno oddaljeno postojanko. Prilagam Vam fotografijo, kjer ji Šuari, zadovoljni, da jih je prišla obiskat, prikazujejo njihove narodne plese. Ob tej priliki smo poučevale v verouku skupino Šuarov, od katerih smo jih 30 odraslih pripravile na sv. krst. Slovesnost je vodil sam škof. Imamo še druge postojanke, kjer misijonarimo med odraslimi: pripravljamo jih na krst, obhajilo. Starše učimo, kako naj pripravijo svoje otroke na krst, poučujemo katekizem v naših zavodih in šolah za dekleta. Moram reči, da nam dela ne manjka, a premalo je delavcev. Upam, da nam bodo prišle nove moči na pomoč, a da bodo zares trdni poklici, ker z nekaterimi imamo slabe Izkušnje. Moramo res veliko moliti za vztrajnost poklicev! Ponovno se Vam zahvalim za pismo, pa tudi vsem Vašim sosestram, ki so se podpisale. Zbrala s. Darinka Anton LISTI ŽIVLJENJA SE ŽE BLESTIJO MALA KRONIKA Z GORNJEGA TRGA »Pa še kdo naj to mi reče, da neumna moda je ...«, da v današnjem času mlado dekle zapusti svet in vstopi v samostan, kjer »čepi« v kakšnem zapuščenem, temačnem kotu in ves dan moli ter objokuje svet. To so zmotne predstave ljudi, ki o našem življenju niso bili nikdar poučeni in so zbrali skupaj vse tisto, kar so najbolj neslanega slišali o redovnicah. Res je naše življenje molitev — a to ni »drdranje« rožnih vencev, pač pa je molitev naše vsakdanje življenje: delo, učenje, tudi naše šale in razigranosti, ki prihajajo iz vedrega duha. Najboljše potrdilo za to naj bo naša mala kronika z Gornjega trga v Ljubljani. V petek, 24. februarja, na spominski dan Marije Pomočnice, se je očetovsko odzval našemu povabilu salezijanski inšpektor g. Rudi Borštnik. Srečanje se je združeno s Kristusom začelo s sveto mašo v naši lepi kapelici. Bile smo med prvimi, ki smo zvedele najbolj sveže ustne novice o 21. zasedanju sa-lezijanskega občnega zbora. Gospod inšpektor nam je v enourni konferenci podrobneje razložil način dela in dosežke tega zbora. Dlje pa se je ustavil pri za nas zelo zanimivi temi, ko nam je pripovedoval o srečanju z našo vrhovno materjo Ersilijo Canta. Ko je odhajal, torba kar ni hotela z njim, in se je tedaj spomnil, da jo težijo spominki, ki jih je blagoslovil sveti oče, in nam jih je razdelil. Prazniki pri nas so vedno slovesni in doživeti. Postni čas in prve velikonočne dni smo doživljale v večji zbranosti in molitvi, radostno vstajenje Kristusovo pa smo izpolnile s salezijanskim razigranim živ-žavom. Pomladansko vreme marca je tudi nas večkrat vabilo ven. Tako smo se eno soboto odpravile proti Rudniku. Prijetna jasica je bila več kot primerna za naše »burke«, ki smo jih tam uganjale. Kratka meditacija, združena s petjem ob spremljavi gozdnih prebivalcev, nam je duhovno obogatila naš dan. Verjetno pa to ni bilo dovolj. V višjih načrtih je bilo, da smo zamudile avtobus in se tako v lepi cerkvici udeležile svete maše. Zaskrbljene so nas v trdnem mraku pričakale sestre. Za 16. april, na nedeljo duhovnih poklicev, smo se z molitvijo že prej pripravljale. V nedeljo smo samo še »postavile piko na i«, ko smo na Rakovniku sodelovale pri mladinski maši. Skušale smo, ne toliko z besedami kot z našo prisotnostjo pokazati, kako srečne in zadovoljne smo me, ki smo izbrale redov-niški poklic. Me, mlade aspirantke, bi rade pokazale /svetu, da Bog še vedno kliče, da molitve mnogih niso zastonj, da imajo v srcih mladine še vedno učinek Kristusove besede: »Pridi in hodi za menoj!« Kako lepo je sestrinsko življenje, pa smo ponovno občutile v ponedeljek, 17. aprila, ko nas je obiskalo 27 sester iz Italije. Posebno za nas mlade je bilo to srečanje posebno doživetje. Občutile smo, kako so sestre srečne, ko vidijo, da naša družba živi, da prihajajo novi poklici. Tudi to nam je spodbuda, da smo še bolj navdušene, da z optimističnim pogumom gremo cilju naproti. Dolgčas nam zares ni. Po teh dogodkih se sedaj pridno pripravljamo na duhovne vaje, ki jih bomo imele od 28. aprila do 2. maja na Bledu. Skupaj z mnogimi dekleti si bomo nabrale novih duhovnih moči za leto, ki bo spet bližje našemu cilju. Če kdo podvomi o pristnosti naše male kronike, naj nas obišče in se prepriča. Nasvidenje! Mira Na levi: Vrhovni predstojnik Egidij Vigand z našim inšpektorjem Rudijem Borštnikom in Stankom Hočevarjem na levi ter hrvaškim inšpektorjem Milanom Litričem na desni pred baziliko Sv. Petra v Rimu Na desni: Aspirantke Hčera Marije Pomočnice v rakovniški cerkvi za svetovni dan poklicev, 16. aprila 1978 Anton IZ DRUŽINE MOLILCEV Medtem ko se mnogi molilci za duhovne poklice že dolgo pripravljajo na 2. dan skupne molitve na Rakovniku, mi nekateri pišejo marsikaj tako lepega, da bi morda tudi drugim koristilo za spodbudo. Z Gorenjske piše kmečka gospodinja: »M. F. (starejša molilka) vam pošilja za dve maši in za Vestnik. V nedeljo po maši je prišla k nam in mi med pogovorom zaupala, da vstane že ob treh zjutraj, da lahko pride s hribov k prvi maši v dolino ... To so žrtve, ki jih pozna samo Bog ... Mogoče smo z našimi tukajšnjimi molilkami že izprosile kak poklic, ker letos so šli 3 fantje iz naše fare v vipavsko semenišče, eden pa v ljubljansko ...« (M. K.) Tudi M. Ž. s Primorske je srečna: »Edini moški molilec iz naše skupine... se je vpisal v semenišče v Vipavi. Prosim, molite zanj, da bi mu Bog dal potrebnih milosti... Odločil se je čisto sam. Z Dolenjske piše navdušena molilka: »Prepričana sem, da moja molitev ne bo zastonj. Če ne bom izprosila milost poklica svojim otrokom, bom pa komu drugemu. Jaz molim za duhovniške in redovniške poklice že preko 20 let. Ko sem nekoč to povedala župniku, mi je predložil, naj bi se priključila družini vaših molilcev. Zelo sem bila vesela te spodbude in danes sem srečna, da nas je že toliko. Presenečena sem bila, ko se nas je toliko zbralo lani na Rakovniku ... Kjub nesreči, ko mi je mož ob smrti pred leti zapustil 4 otroke, sem srečna, ker ml je to trpljenje še bolj utrdilo vero. Nikoli se ne bom mogla dovolj zahvaliti Bogu za dar vere ... Samo to si želim, da bi tudi moji otroci ostali verni in Bogu hvaležni za vse ...« (C. F.) O svojih otrokih govori tudi molilka iz vzhodne Štajerske: »Ker imam otroke, vem, da dostikrat niti lepa beseda ne zaleže. Nekateri starši ob takih trenutkih zmerjajo in preklinjajo. S tem se nikamor ne pride. Takrat jaz raje vzdihnem k Bogu: »Moj Bog, pomagaj otroku in meni!« In če še poljubiš Križanega, si potolažen in miren kljub otrokovi upornosti. Tedaj jih lažje z blago besedo poučim. Taka žrtev in molitev največ zaleže ... Moja služba je še vedno med bolnimi in onemoglimi kot negovalka. To delo opravljam z notranjim zadovoljstvom, saj čutim, da me Jezus spremlja k vsaki bolniški postelji. Zelo ljubim predvsem starejše, se rada z njimi pogovarjam in jim pomagam. Vse ljudi rada imam, saj je tudi Jezus tako ljubezniv do nas vseh.« (K. O.) Z nekoliko grenkobe piše upokojenka iz Ljubljane: »Res je, veliko moramo moliti za našo mladino, saj starši malo ali nič ne molijo. Sicer pa, kako naj molijo, ko vse gre v službo? Denar je več vreden kot otroci! Kako naj bodo otroci verni, ko se pa starši nimajo časa z njimi pogovoriti o veri, kaj šele, da bi z njimi kaj molili? Kam bomo prišli, če ne bo več v naši vzgoji ljubezni do Jezusa in Marije?« Vendar ni povsod tako črno. Še se najdejo žene in matere, ki so optimistične. Ena takih mi piše iz gorenjskega kota: »Nisem več zaposlena in živimo le z eno plačo, ki ni velika. Zato gre včasih bolj trdo, vendar sem vseeno srečna. Službo sem pustila zaradi otrok, ki jim je treba pri učenju precej pomagati. Zavedam se, da je otrokova sreča važnejša od vseh zakladov, ki jih kopičimo na zemlji. Laž- je se jim posvetim. Kar je pa najvažnejše: čas imam za sproščeno versko vzgojo. Otroci se tega dobro zavedajo in so zelo srečni, ker sem jim vedno na razpolago. Saj tako občutijo šele vso toplino doma ... Sedaj, ko sem doma, se mi zdi, da se približujemo pravemu družinskemu vzdušju. Tudi TV nas ne moti, ker smo jo dali zapečatiti: hvala Bogu! Tako se ob večerih motimo z duhovnim branjem ... Pomotoma ste mi poslali dva izvoda knjige dr. Jenka .Družina, domača Cerkev', eno smo pa že prej kupili v župni-šču. Sedaj imamo kar tri, vendar se mi zdi škoda oddati jih naprej. Razdelili smo si jih kar med seboj: vsakemu otroku eno, tretjo pa si deliva z možem. Zvečer jo večkrat berem naglas. Vsi radi poslušajo ... (M. T.) Tudi naša mladina je včasih izredno zavzeta. Poslušajmo dijakinjo iz Novega mesta: »Molitveni namen za februar ml je zelo všeč, saj govori o nas, mladih. Čeprav je med nami veliko takih, ki ne verujejo v Boga, ker niso bili tako vzgojeni, pa mnogi od njih pričajo zanj, saj so dobri in plemeniti. So pa potrebni naše molitve.« — 2e jeseni pa mi je pisala ista M. J.: »Vsak večer molim. Zdaj pa bom več razmišljanja posvetila splošnemu molitvenemu namenu o družini. Potrebno je, da molimo za družino. Pri tem se spomnim mojih prijateljic: nekatere žive v srečnih, krščanskih družinah. Dom drugih pa je prazen, hladen in pust. Taka dekleta si ne žele priti domov, zato postopajo... Za take družine je treba moliti.« Še prej je pisala: »Molim za poklice ... Redno hodim k mladinskemu verouku. To mi je v veliko veselje! Pogovarjamo se o vsem, kar nas zanima in dostikrat vneto sodelujem v debati.« Mati iz Bele Krajine piše: »Hvala za vabilo na Rakovnik. Upam, da bom lahko šla. Vesela sem, da sem se seznanila s to molitveno družino. Tudi sama sem že prej molila v ta namen. Odkar sem se poročila, sem vedno Boga prosila, da bi kateri mojih sinov postal duhovnik. Ta želja se mi je spolnila: Bog mu daj stanovitnost!... Priznati moram, da morda premalo molim, a vse svoje delo in trpljenje darujem za poklice.« Dobra molilka A. E. poroča: »Iskreno vam povem, da ne molimo samo neko obvezno desetko, ampak cel rožni venec, pa še veliko drugih molitev. Obenem pa darujemo veliko žrtvic, premagovanj Mihelčič Franc DELAVEC V BOŽJEM VINOGRADU ter tiho in vdano prenašanje vsakdanjih težav.« Junaški zgled vnete molilke, ki razume, kaj pomeni dober tisk bo zelo poučen: »Pošiljam vam denar za knjigo, čeprav si bom zato malo prikrajšala pri hrani. Saj je tudi kruh in mleko dobro.« (M. D.) O dobrem tisku še pismo s Koroške: »Za knjige pa ne vem, kako bi. Nekateri se jih veselijo, drugim se pa vsak dinar zdi škoda dati zanje. Kakor ima pač kdo veselje do čitanja. Saj vidim doma: meni se ne zdi škoda denarja za knjige, pa za verski tisk. Vsaj tega mi vest ne očita, da ne bi otrokom poskrbela Mavrice, Ognjišča, Družine. Zato jih pa toliko slišim od moža. Časopis bere, knjigo pa mrzi. Pravi, da knjige berejo samo lenuhi. Pri nas doma je pa ravno oče imel veliko veselja za branje. Medtem ko smo sestre pletle ali šivale, nam je on bral kako lepo knjigo ...« (M. R.) Še ena dobra molilka iz Bele Krajine se je oglasila: »Nisem vam prej pisala, ker sem imela hudo gripo, saj se mi še sedaj roka trese. Trpljenje sem darovala za duhovne poklice, z molitvijo pa nisem nič prenehala. Ko sem okrevala, še več molim, zlasti na čast sv. Janezu Bosku. Tudi sem obljubila Mariji Pomočnici, da bom v maju romala na Rakovnik.« (M. Š.) O lanskem romanju na Rakovnik piše M. H. iz zgornje Savinjske doline: »Ko bi vi vedeli, kako je bilo takrat: ves teden sem bila bolna. Doma nisem nič povedala, ker drugače bi me ne pustili na pot. Še med potjo sem bila zelo slaba. Kar naprej sem prosila Marijo Pomočnico za zdravje. Ko sem prišla na Rakovnik, sem bila popolnoma zdrava. Nobenih bolečin nisem čutila več. Hvala Mariji za pomoč! Vsem je lahko žal, če niso šli. Jaz bom šla vsako leto: le pripravite vedno tako lepo!« Še ena molilka iz Ljubljane: »Želim, da bi vsaj malo pripomogla s svojo molitvijo in žrtvami, da bi dosegli ljubeznive in nesebične duhovne pastirje, za katere današnji človek čuti silno potrebo.« No, pa naj spregovori še duhovnik, ki deluje med slovensko mladino v Celovcu: »Posebno danes, ko je kriza molitve In kriza vere tudi med Bogu posvečenimi, imate z molitvijo za poklice zelo važno vlogo apostolata. Kakor ni molitve brez vere, tako ni močne vere brez molitve ... Mati Terezija pravi, da molitev širi srce, dokler ni sposobno sprejeti Boga. Priporočam vašim molilcem tudi svoje fante, saj to je zavod, ki je edini dal po vojni slovenskim Korošcem nove mlade duhovnike. V tem pogledu mislim, da še premalo naredimo z ozirom na molitev za poklice. (F. D.) Izbral I. Zupan Govor inšpektorja Rudija Borštnika na pogrebu v spomin na duhovnika saiezijanca Franca Mihelčiča Po nepredvidljivem božjem načrtu se danes poslavljamo od svojega sobrata Franca Mihelčiča, ki je pred tremi dnevi, 15. aprila, odšel v večna bivališča. Rojen je bil 7. marca 1925 v Dolenjem Logatcu. V enajstem letu starosti je vstopil v salezijanski zavod Veržej in se tam odločil za duhovniški poklic v don Boskovi družbi. Leta 1941 je bil sprejet v noviclat, ki ga je opravil na Škrlje-vem pri Šentrupertu, kjer je naslednjega leta napravil prve, začasne redovniške zaobljube, osem let pozneje pa se je na Rakovniku z dosmrtnimi zaobljubami daroval Bo- gu. Med tem je nadaljeval svoje študije in preživel na Rakovniku dobo praktičnega uvajanja v salezijanski apostolat, 1. oktobra 1950 pa je bil posvečen v duhovnika. Dovolite, da naštejem — poleg teh podatkov — še nekaj pomembnih dejavnosti in dogodkov iz njegovega življenja. V letih 1951—1962 je deloval predvsem na Rakovniku, vmes je še odslužil vojaški rok v letih 1952 in 1953. 2e v prvih desetih letih duhovniškega življenja je pokazal vsestransko sposobnost za pastoralno delo: bil je katehet, organist, šolski svetnik, ljudski misijonar, istočasno pa je pripravljal katehe-tske učbenike. Leta 1962/63 ga najdemo na Trsteniku, da se je posvečal z večjo aktivnostjo ljudskim ml-sljonom. Nato je dve leti vodil župnijo v Mostah v Ljubljani. V tej službi ga je doletela, 26. septembra 1965, huda avtomobilska nesreča. Od tedaj dalje se nikoli več ni dodobra opomogel. Moral se je več let zdraviti, najprej v bolnišnici, nato pa do 1961. leta v našem zavodu na Rakovniku. Njegova neugnana želja po dejavnosti ga je tudi v letih okrevanja silila k pastoralnemu delu: začel je pisati za ,Malo koncilsko knjižnico'. Veliko je v teh letih telesno in duševno trpel. Zelo je želel imeti vsaj toliko zdravja, da ne bi bil nikomur v nadlego In da bi se lahko še naprej, čeprav v omejeni obliki, udejstvoval v pastoralnem delu. Mislil je, da bo to lažje dosegel Anton zunaj rednega skupnega redovniške-ga salezijanskega življenja. Zaprosil je Sveti sedež indult da bi mu v ta namen dal potrebno dovoljenje. Prejel je od Svetega sedeža indult enoletne eksklavstracije, pozneje pa od vrhovnega predstojnika salezijan-ske družbe dovoljenje bivanja zunaj redovnlške hiše iz zdravstvenih razlogov. Tudi v tem času — vse do smrti — je rad zahajal v naše skupnosti na Kodeljevem In drugam, se udeleževal duhovnih obnov, letnih duhovnih vaj in v pogovorih s sobra-ti dal čutiti, kako ceni don Boskovo duhovnost. V prošnji za zgoraj omenjeno dovoljenje je med drugim dejal, da so sicer ,vsi sobratje do njega dobri', a v svojem posebnem bolezenskem stanju čuti največ zaupanja do svoje matere, ki naj bi od tedaj naprej skrbela zanj. Zelo na kratko bi rad nakazal še skromen oris njegove osebnosti. Po naravi je bil nadarjen In sposoben za najrazličnejše dejavnosti, Izredno podjeten, vztrajen do skrajnih meja, hitrih In spontanih reakcij. Njegovi predstojniki so v obdobju oblikovanja o njem med drugim zapisali: ,lma veselje do cerkvenih stvari..do knjig in do študija' (11. 7. 1946). To nagnenje do dela za Cerkev, do študija in do pisanja knjig je ohranil prav do zadnjega dne v življenju. V oporoki, ki jo je napisal le nekaj ur pred smrtjo, je še pokazal skrb za zadnjo pripravljeno številko Sejalca, ki jo je treba razposlati. Ta trenutek ni primeren, da bi naštevali vse njegove številne publikacije, ki so dobro znane duhovnikom, redovnikom In krščanskim laikom v Sloveniji. Čutimo pa dolžnost, da se pokojnemu še ob odprtem grobu zahvalimo za to njegovo marljivo, požrtvovalno in do konca predano duhovniško služenje v Slovenski Cerkvi. Še mnogo potez njegove duhovne podobe bi moral omeniti, da bi zaslutili v kakšni meri se je pokojni približeval idealu, ki ga je Bog v svojem načrtu zanj določil. Naj na-kažem le še eno, ki se mi zdi značilna in je odločilno vplivala na njegovo življenjsko usmeritev in duhovno držo: to je njegovo, do smrti rastoče In vedno globlje, krščansko gledanje na človeka In na svet. Ta poteza je vedno jasneje vidna ne le v njegovih knjigah, ampak predvsem v njegovih duhovnih držah in v osebnih pogovorih. Krščanski pogled na življenje in trdno upanje v prihodnost mu je vlivalo moči: — da je znal In je zmogel sprejemati ,sebe — z vso težo križa, brez obupajoče tragike'; — da je bil do smrti vztrajen pri doseganju ciljev, omejenih zaradi .okrnjenih sposobnosti'; -— da je v bolezni gojil in razvijal v sebi prirojen čut za humor In ustvarjal prijetno razpoloženje; — da se ni vdal nedelavnosti, zagrenjenosti In občutku frustacije, posebno, ko se je znašel sredi poti do zastavljenih ciljev. Bil je prepričan, da ga bo le v tej smeri in v taki duševni drži preobrazila Kristusova velikonočna skrivnost in ga pripeljala do dokončne zasidranosti v Bogu. Pred šestimi leti je v knjigi duhovnih vaj ,Vse delam novo' v uvodnih besedah podčrtal Pavlovo misel: ,To kar bo kdo sejal v minljivosti, si bo nekoč nadelo neminljlvost' (prim. 1 Kor 15,53). Za našega pokojnega Franca je ta ,nekoč' nastopil 15. aprila letos. Zavestno in s pripravljenostjo ga je sprejel, kot to pričajo začetne in zaključne besede njegove oporoke: .Slutim naglo smrt zaradi infarkta ali srčne kapi... Vse prosim odpuščanja, še posebno sobrate v don Bosku, če do koga nisem bil dober. Na svidenje! Na svidenje pri Bogu!« * Dragi Franc! Tudi mi te prosimo razumevajočega — sedaj že v božji ljubezni prečiščenega — odpuščanja. Prosimo te pa tudi, da ostaneš povezan z nami, da pri Bogu posreduješ za nenehno in poglobljeno rast božjega kraljestva v slovenski Cerkvi, in tudi za to, da se bo Tvoja poslednja želja ,na svidenje pri Bogu' v vseh nas uresničila. Počivaj v božjem miru! Rudi Borštnik inšpektor SDB SVETNIŠKI GOSPOD SERAFIN V spomin na Serafina dr. Pelicona V Zagrebu, v župnijskem domu Sv. Ane v Rudešu, je 24. januarja letos umrl za ta svet in v polnosti zaživel v Kristusovi svetlobi sale-zijanskl duhovnik Serafín dr. Pell-con. Na zadnji poti na Mirogoj so ga spremili številni sobratje In prijatelji s Hrvaške in Slovenije. Na grobu je govoril bivši hrvaški Inšpektor Nikola Pavlčlč. Iz njegovega govora posnemamo najvažnejše misli. * Pokojni se je rodil v Sovodnjah pri Gorici 1898. Oče mu je bil gostilničar, mati, Marija r. Pelicon. Osnovno šolo je obiskoval doma, vse druge pri salezijancih. Kot sa-lezijanec se je oblikoval na Poljskem, potem pa v Rimu, kjer je bil posvečen v duhovnika leta 1927 In kjer je še Isto leto doktoriral na Gregorianl. Z izjemo šestih let dela v sale-zljanskih zavodih v Sloveniji — v Veržeju In na Radni — je vse svoje življenje posvetil vzgojnemu delu v zavodih na Hrvatskem, to je od 1930 do 1978 s postajami v Zagrebu, Podsusedu, Krlževclh, Marijinem Dvoru pri Daruvarju In na Reki. Bil je vsem vse: po rodu Slovenec, a med Hrvati, ves za Hrvate. V družbi je opravljal zelo važne službe. Dolga leta je bil vzgojni in duhovni vodja gimnazijcev v Nadbl-skupskem konviktu v Zagrebu, ki so ga pred to vojno upravljali salezi-janci. Bil je ravnatelj klerikov in magister novincev v Marijinem Dvoru, na Reki In v Krlževcih. V najtežjih časih med drugo svetovno vojno je nadomestoval Inšpektorja za hrvatski del inspektorlje. Šest let je bil provincialni tajnik v Podsusedu. Prav posebno se je odlikoval kot spovednik; skoraj vsak dan je ure In ure presedel v spovednici. Bil je v resnici naš salezljanski p. Pij ali še bolje, p. Leopold Man-dič, i