256
Razne stvari.
sam v dvorani. Sodelujoče moči so se odlikovale s točnostjo in lahkoto, od gospoda vodje do zbora in vojaške godbe. Posebej omenjamo gospodično Fr. Vrhunčevo (pela je besede dekličine), gospoda drda. med. Belo Stuhca, in gosp. Ant. Razingerja, ki je pel besede ženinove. Ako priznavamo gospodu Razingerju umetniški venec teh večerov, mislimo, da izpolnjujemo samo dolžnost pravice in hvaležnosti do vrlega gospoda pevca, katerega glas jednako čvrsto in lepo poveličuje božjo službo, kakor krasi druge naše umetnostne produkcije. Tudi gospod Stuhec je pokazal svoj jako lepi bariton, ki je čist in poln. Pri gospni. Vrhunčevi smo občudovali moč in gibčnost glasu, ki ji obeta še lepo prihodnjost, a marsikje bi si bili v „Mrtvaškem ženinu" želeli preprostega in lahkega izraza, ki ne zahteva nič drugega kakor čistega prirodnega in resničnega čustva, brez umetelnih pomočkov. Občinstvo je gospodično burno pozdravljalo in odlikovalo, gospodu vodji pa je poklonilo venec, kakor ga mu tudi mi v duhu poklanjamo, častitajoč mu zaradi tolikega uspeha.
Slovensko umetniško delo na češkem odru. Dne 5. t. m. se je pela v češkem narodnem gledališču v Brnu (na Moravskem) opera dr. Benjamina Ipavca: „Teharski plemiči". Veselo je, da so prvaki na glasbenem polju, naši bratje Čehi, segli po slovenskem delu, katero je tudi doma vzbujalo toliko zanimanja. Ob jednem je pa to tudi najlepša odlika za našega skladatelja.
Naše slike.
Procesija, katero nam kaže naša večja slika, bila je dne 21. mal. travna 1. 1821., tedaj, ko je bil v Ljubljani kongres vladarjev. Če tudi ni slika umetniško delo, vendar je jako važna. Tu se vidi, kakšna je bila tedaj Ljubljana pred mestno hišo; vidi se, kakšna je bila takrat stolna cerkev, ko ni imela še kupole. Sicer pa upamo, da priobčimo obširnejše   poročilo   o   tem   dogodku.
„Vstajenje." Ker nam vrli naš poznavalec laških umotvorov opisuje sedaj Rafaela, podajemo tukaj sliko njegovega učitelja Petra Peru gin a. Pietro di Cristoforo Vanucci (1446— 1523) se zove Perugino, ker je bival večinoma v Perugii. On je največji slikar tako zvane Umbrijske šole. Slikal je večinoma verske slike. Izvirnik naše slike je v Vatikanu v Rimu in je zares lepo delo; v tisku pa se izgublja natančnost in mehkota, ki je v izvirnem  delu.
Največje stavbe na svetu, med seboj primer-jene. Na str. 428. nam kaže slika najvišje stavbe na svetu; tu se razvidi njihova velikost v primeri z Eiffelovim stolpom, ki je 300?« visok. Da povemo nekoliko o teh stavbah, začnimo danes z Eiffelovim stolpom v Parizu. Postavili so ga v Parizu, da je dičil L 1889. otvorjeno  razstavo.  Stolp je v resnici
napravil na občinstvo velik utisek, bolj kakor v isti razstavi narejena obrtna lopa, ki pa je v tehničnem  oziru znamenitejša nego stolp.
Postavljen je v Čveterokotu na štiri mogočne in trdne temelje. Pri tleh meri njegova širjava ioom; stoji pa na štirih nogah, ki se združijo v višini 140 m v jeden sam stolp, ki je Še vedno 160m visok, tako,  da ima ves stolp višavo   300?«.
Preglavico sta delala posebno sprednja dva temelja, ki sta ob bregu reke Seine. Tam namreč, kjer sta sezidana, tekla je nekdaj reka, in zato je svet mehak in prodovit. Posebne naprave so premagale tudi to  težavo.
Da pa se pokrijejo ogromni stroški, katere je požrl stolp, treba je bilo skrbeti, da pridejo ljudje, ki bi radi nanj šli, na pripraven način gori. Na stolp vodi sicer dvoje stopnic (jeden meter širokih) do prvega nadstropja, in štiri (60 cm široki) do drugega, in preračunih so, da pride vsako uro po tej poti na stolp vsaj 2000 ljudij do višine 140 m. Od tukaj do vrha pa so stopnice tako ozke, da se  ne smejo  prepustiti  občinstvu  v  porabo.
Zato pa so naredili v vsakem izmed štirih pod-nožnih stebrov posebne vozove, podobne nekoliko našim železničnim vozovom; vsakateri ima prostora za 100 oseb, in dviga ga vodni tlak vsako sekundo jeden meter visoko. Ti vozovi vodijo do prvega nadstropja.
Do drugega nadstropja pride se pa le v dveh vozovih, ki se sicer še jedenkrat tako urno dvigata kakor prejšnji štirje, a imata vsak prostora le za 50  ljudi.
Od drugega nadstropja do vrha pa vodi jeden sam voz i6om visoko, in sicer najprej do 220772 (od tal merjeno); tu je treba prestopiti v drug voz, ki nas popelje do vrha. V resnici sta torej dva voza, ki vozita vsak na polovico poti od drugega nadstropja do vrha. Ta dva prevozita na uro 750 oseb, in vožnja traja 2 l/8 minute, vsa vožnja od vznožja do vrha pa 7 minut. — Kdor je bil gori, ve, da je res!
Rekli smo prej, da goni vse te vozove voda. Da je to mogoče, narejene so v višini 1157» medenice za vodo, katero gonijo stroji z močjo 300 konjskih sil v to  višavo.
Ko so naredili stolp, bil je svet različnega mnenja. Nekateri so se posmehovali, drugi čudili; nekateri so bili nevoljni, češ, da bo pariški stolp vzel slavo temu ali drugemu stolpu. Misel vseh pa je bila ta,  da je višava   300771 dovolj   znamenita.
Marsikdo je verjel, da je to doseči mogoče, mislil je vendar, da se bo pričelo jeklo in železo vsled neizmerne teže kriviti. Eiffel pa, ki je vse vodil, molčal je in delal. 30. sušca l. 1889. je svetu pokazal stavbo, kakoršne do tedaj Še niso videli. (Dalje.)