Stran 506.
Obrtnija.
Podržavljenje premogovnikov.
V dunajskem občinskem svetu so krščanski socialci, ki imajo navado, slepili nerazsodno množico s praznimi frazami, sklenili prositi vlado, naj podržavi premogovnike. O tem obvestili so tudi občinski svet ljubljanski s pozivom, da se tej akciji pridruži. Občinski svet ljubljanski — v katerem je to zadevo tudi občinski svetnik Prosenc samostojno spravil v razgovor — pa, ker ne mara prazne slame mlatiti — ni bil tega mnenja. Pač pa je sklenil, poslati vladi prošnjo, naj se posluži vseb sredstev, ki so jej na razpolago, da se uspešno upre podraženju premoga.
Pameten človek bi mislil, da je občinski svet, uva-žujoč, kaj je mogoče in kaj ni mogoče, čisto prav ravnal. Vlada, ki prošnji dunajskega občinskega sveta ustreči ne bode mogla, ustreže prav lahko prošnji ljubljanskega občinskega sveta. In zato vender gre, da se podraževanju premoga že sedaj v okom pride. Pri tem pa je občinski svet ljubljanski vodila tudi misel, da ni razumno, vladi dajati v roke monopola glede predmeta, ki je za vsakdanjo potrebo tolicega pomena, ker bi ta monopol, pri nepostanem stikanju pri novih obdačevalnih virih utegnila zlorabiti na škodo prebivalstva, kakor zlorablja monopol s soljo in s tobakom.
Nekateri listi so radi rečenega sklepa na prav nelep način padli po občinskem svetu ljubljanskem. Da razsodno občinstvo spozna, kako podel je ta napad in kako tehtni so razlogi, ki so vodili občinski svet pri njegovih sklepih, podajamo tu najvažnejše odlomke iz dotičnih županovih poročil.
Pod št. 32 816 pisal je župan dne 5. oktobra t. 1. personalnemu in pravnemu odseku med ostalim:
„Da bi mestna občina ljubljanska poprijela inicija-tivo za skupno akcijo vseh mest z lastnim statutom v prilog monopolbovanju premogovih rudnikov ne zdi se mi za to primerno, ker spada Ljubljana med tista mesta, ki so vsled podraženja premoga primeroma še najmanje zadeta. Inicijativa v tej zadevi bi torej šla kakemu mestu, čigar prebivalstva je odkazano na izključno kurjavo s premogom.
Ne glede na to, zdi se mi pa poprijemanje inicija-tive za zahtevo, da se monopolizujejo vsi premcgovi rudniki, tudi za to neprimerno in celo nevarno, ker ni gotovo, da bi se taki akciji pridružila vsa mesta z lastnim statutom, in ker je vedno mučno za onega, ki je inicijativo poprijel, ako vidi, da se dviga upor proti nameravani akciji. Mogoče je namreč, da zmagajo sem-tertje privatnopravni pomisleki, ker se ne da tajiti, da je sedanja zahteva po monopolizovanju premogovih rudnikov nastala pred vsem v krogih, ki perhorescirajo vsako privatno posest, in ki so mnenja, da sreča človeštva šele tedaj popolna postane, kadar zavlada državni komunizem.
Monopolizovanje je pa tudi dvorezen nož. Država namreč monopol lahko porabi zato, da že s samo določitvijo cen pobira ogromne posredne davke. Vsaj to na priliko v naši državi vidimo pri soli in tobaku, kar bi gotovo oboje dobivali ceneje, ko bi veljala zanje prosta kupčija".
V svojem poročilu pod št. 40.085 z dne 26. novembra t. L, s katarim je župan predložil personalno-pravnemu odseku pripis dunajskega magistrata, pa pravi župan:
„Da bi se mestna obSina ljubljanska pridružila v tem dopisu navedeni akciji dunajskega občinskega sveta, ne morem priporočiti. V tej zadevi sklicujem se pred vsem na svoje poročilo do personalnega in pravnega odseka št. 32.816 z dne 5. oktobra t. h ter vzdržujem v polnem obsegu vse ondi navedene pomisleke. Dodati mi je še, da bi podržavljenje premogovnikov že zaradi tega bilo težko izvedljivo, ker bi to stalo ogromne svote denarja, in da bi odkupna pogajanja jako ovirala okolščina, da so rudniki objekti, katerih cenitev je skrajno težavna ako ne nemogoča. Sekvestrija, za kakoršno se v drugi vrsti pogajanja občinski svet dunajski, po mojem mnenji s pravnega stališča nikakor ni opravičljiva in bi pomenila le nasilstvo države proti privatni lasti.
Kar se konečno tiče eventuvalne zahteve dunajskega občinskega  sveta, da bi se podrzavilo veletržtvo  s  pre-
mogom, bi tako podržavljenje po mojem mnenji ne imelo prav nikacega pomena, dokler se ob jednem ne podrža-vijo tudi premogovniki, kajti sicer bi pri veletrštvu država sama — če bi ne hotela prodajati v svojo škodo — morala se držati cen, po katerih bi od rudniških lastnikov premog dobivala.
Stran 507.