Bralno društvo*) in jegova knjižnica v zgornji LožnicinaPohorju Spisal Lovro Stepišnik. Zgodovina društva. Bralno društvo in jegova knjižnica se je vstanovila leta 1863. in sicer po sledečem naklučju. Ko se je 3. avgusta imenovanega leta obhajala v Mariboru velečastna in sijajna tisočletnica v sporain prvih slovanskih apostolov Cirila in Metoda, sem tudi jaz taino bitel, da vidim prav narodno velečastno slovesnost, pri kteri se je vdeležilo čez 6000 ljudi Pri ti svečanosti sem se soznal z dr. J. Vošnjakom. Pogovarjaje se ž njim o raznih stvarih, posebno pakarse tiče Slovencev in narodnosti, so me tudi vprašali; ali bi kmetje pri nas imeli in brali kake slovenske knjige ali časnike, ali kaj vedo narodnih pesem, povesti o kralju Matjaš, o starih crkvah, gradih in krajih; kake bi bile pri nas šege, noše, itd. na vse sem jitn odgovarjal, kolikor sem znal. Ko se poslovim mi rečejo, naj jih večkrat v slov. Bistrici obiščem, kar sem kesnej tudi večkrat storil. Vsakokrat, ko sem tega častitega rodoljuba obiskal in jim prinesel tudi večkrat kak dopisek za časnike; so mi dali vsikdar ali listek kakega slovenskega časnika ali kako lepo slovensko knjigo, kterih so on čas mnogo dobivali iz Maribora. — Podarili so mi namreč: spominico tisočletnice Cirila in Metoda, kemijo, malega sadjerejca, makrobiotiko in več zvezkov ,,Čitalnice". — Ko smo si na ta način že prav lepo številko knjig spravili; so mi rekli, da si moramo napraviti zapisnik (protokol), v kterega se morajo zapisati vse knjige. Ko smo tudi to napravili, so na napredni list tega zapisnika zapisali sledeče lepe in prav važne vrstice. Nagovor. »Prva podlaga narodni omiki so šole. V njih se učijo otroki brati in pisati in veliko drugih za celo življenje potrebnih vednosti. Pa otroki le malo let in neredno šolo obiskujejo, potem doma ostajajo, pomagajo pri biši in v kratkem še to malo pozabijo, česar, so se v šoli naučili. In vendar živimo v takem času, v kterem le ta človek si dobro pomaga, ki vedno v duhu časa napreduje; to je, ki si vedno prizadeva, vse to zvedeti, vsega tega se naučiti, kar se jegovemu stanu, jegovemu delovanju novega in koristnega po drugem svetu skuša in čini. Tudi za kmeta so nastopih slabejši časi, kakor so bili ; pa še bujše in slabejše se tnu bo godilo, če bode tudi v prihodnje le po starem kopitu ravnal indelal.Polj edelstvo , živinoreja, vinoreja, bučelarstvo, sadjereja in vsako obrtniško delo so posebno v zdajnih letih z velikimi koraki napredovala. Pazite tedaj, slovenski kmetje! rokod,elci in obrtniki, da vas drugi narodi ne bodo čisto prekosili. — Učite se, saj se vam zmirom ponujajo dobre, podučljive knjige. Sezite po njih in jih pazljivo prebirajte od konca do kraja. Ne bodite zanikerni, ne zanemarjajte sami sebe in potem pa, če se vam slabo godi, krivite druge vzroke, prenapete davke, hude čase in vendar ste si po resnici veliko sami krivi, da se vam namesto bolje, zmirotn slabejše godi. *) Ker smo prepričani, da^ je to jedina prava pot omike za naše kmete, in ker zato iz vsega srca želimo, da bi to srenje druge marljivo posnemale, radi naznanjamo to koristno in nvalevredno društvo. Le učite se! Noben človek zadosti ne zna, in naj si bo še tako star, ni se mu treba sramovati, še novih znajdeb se ueiti. Zvejo pa se vse nove znajdbe po časnikih in knjigah Samo eden človek za se pa si ne more nakupovati vseh novih knjig in časnikov, kterib se, hvala Bogu, tudi v našem milem domacem jezika v poduk Dašemu narodu vsako leto mnogo tiska.1 Da je pa vsakemu kmetiču in rokodelcu mogoče po aialih stroških vse te podučljive knjige za prebiranje v svoje roke dobiti; vstanovljajo se povsod občinske in farne bukvarnice (knjižnice). Za res majhen denar 30 kr. a. v. na leto, dobiva vsaki ud skoz leto vsako knjigo iz knjižnice; in če se niste sami brati naučili, pa je gotovo jeden ali drugi pri hiši, ;i zna brati, ta vam naj na glas naprej bere, drugi pa naj uiirno poslušajo. — Ali ni to za nedelje in praznike in za dolge zimske večere poštenejše in koristnejše veselje, ko se cele noči po krčraah klatiti, čas zlati zgubljati, denar za vino in tabak zapravljati, da rečetn vkratkem, zapraviti premožecje, poštenje iu zdravje, — in še tudi naj boljše — lahko vest. — Ti pa, mala knjižnica! pridobivaj si kmalu prav obilno prijateljev, da bodeš rastla od leta do leta in žlahtni sad omike vedno obilnejše s?ojitn družbenikom donašala. Bog te obvari!" Dr. Vošnjak. (Konec prihodnjio.)