Toni Negri
Med "zgodovinskim kompromisom" in terorizmom Pogled na italijansko izkušnjo v sedemdesetih
Toni Negri je bil eden od zgodovinskih vodij italijanske revolucionarne skupine Potere Operaio (Delavska oblast) in trenutno prestaja zaporno kazen v rimskem zaporu Rebibbia. Negri se je predal itali-janskimpravosodnim organom 1. julija 1997, po 14-letnem izgnanstvu v Parizu, da bi s tem končal svojo osebno "sodno zgodovino" in tudi zgodovino drugih pripadnikov militantne skrajne levice, ki so še vedno v izgnanstvu. Glede na prvotno obsodbo na 30 let zapora zaradi "oborožene vstaje proti državi" in štiri leta in pol zaradi "moralne odgovornosti" za spopade med revolucionarnimi aktivisti in policijo v letih 1973-1977 v Milanu mora teoretično odslužiti še več kot štiri leta. V pričakovanju splošne pomilostitve (indulto), ki je bila sprejeta v italijanskem parlamentu, a še ni bila uresničena, so mu konec meseca julija odobrili dnevne izhode za delo zunaj zapora.
1 Glej Anne Schimel: "Justice de plombe en Italie", Le Monde Diplomatique, april 1998.
Govoriti o tem, kaj so sedemdeseta pomenila v italijanski politični zgodovini, pomeni spregovoriti tudi o sedanjosti. Delno zato, ker so posledice represivne politike tistih let se vedno zelo opazne. Posebni zakoni se niso preklicani, najmanj 200 ljudi je se vedno v zaporih in približno prav toliko jih živi v izgnanstvu.1 Tudi zato, ker je dezintegracija povojnega političnega sistema, ki se je s padcem berlinskega zidu razletel na kosce, dobila neverjetne razsežnosti. Toda predvsem zato, ker socialne (in psihološke) travme tistega desetletja še vedno niso ozdravljene ali odstranjene.
URBANA GVERILA 151 7
Toni Negri
2	Pisatelj, kronist in novinar Leonardo Sciascia (1921—89) je italijansko družbo opazoval in opisoval iz svoje rojstne Sicilije; med njegovimi deli omenimo Dan sove, Vsakemu svoje, Noč in smrt.
3	Skupaj z Luigijem Pintorjem je bila Rossana Rossanda ustanoviteljica rimskega dnevnika II Manifesto, katerega urednica je še danes.
Sedemdeseta nas se vedno spremljajo tako, da so Italijo postavila pred problem, kako naj pride do modelov demokratične reprezen-tacije glede na to, kako so se preoblikovali družbeni načini proizvodnje. To je osrednji problem razvitih kapitalističnih družb in se vedno ni bil razrešen. V Italiji pa je sam način postavitve tega problema peljal v izrazito tragičen zasuk.
Vse politične sile, ki so bile vpletene v to dramo, so bile nazadnje poražene. Dva pisca sta pri opisu te tragedije naredila več kot vsi drugi: Leonardo Sciascia2 in Rossana Rossanda3. Sciascia je bil nadarjen kronist dogodkov in je svetu razkril zamotano notranje delovanje krize; Rossanda, ki je vseskozi ohranila svojo politično zavezanost, je vsak dan poročala o obupni nemoči glavnih junakov, da bi dosegli kakršnokoli rešitev.
V Italiji so se sedemdeseta dejansko začela že v letih 1967-1968 in končala leta 1983. V letih 1967-1968 se je podobno kot v vseh razvitih družbah na barikade povzpelo študentsko gibanje. Vendar pa drznost in vpliv tega dela gibanja nista bila tako obsežna kot v drugih evropskih državah: v Italiji študentski maj 1968 ni bil tako zelo pomemben trenutek.
Vendar pa tega ne moremo trditi v širšem pomenu: gibanje je dejansko odprlo vrzel v sistemu oblasti in ta vrzel je, v postopnih valovih, pogoltnila družbeno gibanje, porojeno v protestu proti sistemu, ki je čedalje bolj zaostajal v modernizirajočem se kapitalizmu in zatiral demokratični potencial, ki ga je nasledil od protifašističnega boja in odpora.
Kar se je takrat zgodilo, je to, da so se po študentskem gibanju uveljavili drugi protagonisti, ki so po svoje zaznamovali politično prizorišče. Leto 1969 je bilo na primer leto tovarniškega delavskega razreda, z nastajajočimi novimi tovarniškimi sveti (consigli de fabbrica), egalitarno gibanje, ki se je borilo za enak dvig plač vsem in za deregulacijo kapitalistične politike trga delovne sile. Ta del boja je bil okronan z dosežkom statuto dei lavoratori ("delavskim statutom"). Takoj zatem je sledila legalizacija razveze, izvedba regionalne decentralizacije, priznanje ugovora vesti in številne pravne novosti, ki so "odmrznile" staro povojno družbo. Z drugimi besedami, obstajala je množica institucionalnih odzivov na nenehno širjenje bojev - ne le študentov ali tovarniških delavcev, ki jih je odprlo leto 1968.
"Strategija napetosti"
Približno v letih 1973-1974 se je okvir začel spreminjati. Vse do tega trenutka je bil odnos med družbenim gibanjem in "levico" kot totaliteta, kljub občasnim težavam, pravzaprav dialektičen. Po naftni krizi leta 1973 in prvih kapitalističnih protiofenzivah so se stvari spremenile. Italijanska parlamentarna levica je prekinila dialog z novimi
152 URBANA GVERILA
Med "zgodovinskim kompromisom" in terorizmom
družbenimi silami in večinska sestava te levice, italijanska komunistična stranka (PCI), je predlagala "zgodovinski kompromis" (compromesso storico) s svojimi dolgotrajnimi nasprotniki, krščanskimi demokrati (DC).
Zdaj velja spomniti, da je italijanski politični sistem v tistem času zaradi razlogov, povezanih s položajem Italije v scenariju hladne vojne4, veljal za "imperfektni dvostrankarski sistem" (bipartitismo imperfetto). Drugače rečeno, v normalnem poteku parlamentarnega življenja je obstajala konvencija, da mora biti PCI izključena: ne glede na to, koliko glasov lahko dobi na volitvah, je bila stranka Enrica Berlinguerja5 izključena iz oblasti, ta oblast naj bi ostala v rokah krščanskih demokratov, ki so veljali za branik vrednot Zahoda. Vendar pa sta si kljub tej institucionalni omejitvi CD in PCI zamislili, da bi ustvarili sistem oblasti, ki bi omogočal neko stopnjo ravnovesja, in ki bi ponudil možnost moderiranja družbenih konfliktov, kadar le-ti izbruhnejo. Tako smo ob tem "imperfektnem dvostrankarskem sistemu" imeli tudi nekaj , kar se je takrat imenovalo "imperfektni koasociacionizem" (coassociativismo imperfetto).
V začetku sedemdesetih se je PCI na podlagi rastoče volilne moči, ki jo je dobivala iz razvoja teh družbenih gibanj, odločila, da je nastopil čas, da tudi sama začne igrati pomembnejšo vlogo v parlamentarni večini. Od tedaj se ni več predstavljala le kot "stranka boja", temveč kot "stranka boja in vlade". Od let 1973-1974 dalje je kazalo, da bo parlament moral delovati na tej podlagi in z določeno stopnjo soglasja. Leta 1978 je šla PCI tako daleč, da je ponudila aktivno podporo novi vladi. In za to je bilo treba odstopiti še od zadnjih preostalih kontrolnih funkcij, ki so ji bile pripisane v okviru "imperfektnega dvostrankarskega sistema" kot političnemu predstavniku opozicije. "Koasociacionizem" je postal "perfekten".
Ta štiri leta, od 1974. do 1978., so bila čas progresivnega utrjevanja zavezništva med DC in PCI: to zavezništvo se je širilo navzven iz vlade in parlamenta na celoten sistem oblasti, iz centralne administracije na obrobje, do sindikatov, do upravljanja informacij in medijev in, presenetljivo, do policije. Vendar pa so v istem času v Italiji zelo razširjeni družbeni boji postali intenzivnejši in družbena gibanja so dokončno prekinila z vsemi oblikami institucionalne reprezentacije. Ne smemo pozabiti, da so bili ti boji zelo obsežni in množični.
Poleg preprostega izvrševanja te "protioblasti", ki so jo utelešali od leta 1968, so se družbena gibanja hranila tudi s posledicami italijanske deflacijske monetarne politike in procesa restrukturiranja industrije, ki je uvedel začetni - vendar dokončni - "vznik fordizma" v smislu italijanskih sistemov izdelovanja in proizvajanja. Tako se je zgodilo, da je bil "zgodovinski kompromis" zgrajen prav okrog teh "politik strogosti", proti katerim so se organizirala družbena protestna gibanja.
Ko je tako represija - represija delodajalcev v tovarnah in represija policije v družbi kot celoti, ki je izrabljala vrsto novih zakonov -prestopila črto in šla preko meja demokracije, se je odpor začel
4	Glej François Vitrani: "L'Italie, un Etat de 'souvranite limite'?", Le Monde Diplomatique, december 1990.
5	Enrico Berlinguer je nasledil Palmira Togliattija in Luigija Longa in postal tretji generalni sekretar PCI v povojnem času. Po državnem udaru generala Pinocheta v Cilu je izpostavil zasnovo "zgodovinskega kompromisa" (1973) in znotraj Evrope ustvaril "evrokomunistično " linijo, s katero se je zoperstavil Moskvi.
URBANA GVERILA 153
Toni Negri
6	Rdeče brigade (Brigate Rosse) so bile, podobno kot Prva linija (Prima Linea, 1976-80), oborožene organizacije skrajne levice. Na splošnejši politični ravni pa so delovale oganizacije kot Boj se nadaljuje (Lotta Continua 1969- 76), Delavska oblast (Potere Operaio, 1969-73), Delavska avtonomija (Autonomia Operaio) itd.
7	Eksplozija bombe pri Kmečki banki na Piazza Fontana 12. decembra 1969 (16 mrtvih in 98 ranjenih) je označila začetek "strategije napetosti", ki je dosegla vrh z eksplozijo nastavljene bombe na osrednji železniški postaji v Bologni
2. avgusta 1980 (85 mrtvih in 200 ranjenih). V obeh teh primerih, kot so pravne oblasti kasneje potrdile, so bili avtorji tega slepega terorizma pripadniki skrajne desnice. V skladu s statističnimi podatki italijanskega mini- strstva za notranje zadeve je mogoče 67,55% nasilnih dejanj ("pretepov, gverilskih akcij in uničenja lastnine"), storjenih v Italiji med leti 1969 in 1980, pripisati skrajni desnici, 26,5% skrajni levici in 5,95% drugim.
8	Ob njegovi ugrabitvi, 16. marca 19 78, se je Aldo Moro, predsednik krščansko-demokratske stranke, pogajal z Enricom Berlinguerjem o morebitnih poteh, kako PCI celoviteje vključiti v vlado.
oboroževati. Rdeče brigade so, na primer, nastale med delavci v velikih tovarnah na severu, ki so bile izpostavljene divjemu restruk-turiranju6; in v teh istih tovarnah ali v skupnostih, ki so bile povezane z njimi, so se začele uveljavljati prakse "proletarske pravice", včasih na množični ravni, včasih skrivaj.
Tem medsebojno prepletenim socialnim in političnim komponentam, ki so se od te točke nenehno prepletale in zapletale z neprekinjeno vrsto bojev delavskega razreda in urbanim nasiljem, je treba dodati se nadaljnjo neodvisno in zelo odločilno spremenljivko. Ta novi element je bila neposredna provokacija - o kateri bi trdil, da je edini ustrezen izraz "terorizem" - na strani državnih organov, pooblaščenih za ohranjanje Natovih interesov, med "zgodovinskim kompromisom" in po njem.
Po eksploziji leta 1969 nastavljene bombe v Milanu so se teroristične operacije teh državnih aparatov nadaljevale, leto za letom, in vključevale bombne napade na demonstracije in javna zborovanja ter nastavljanje bomb na vlakih in postajah, ki so dosegli svoj vrh leta 1980 v grozljivem bombnem napadu v Bologni7. (Do danes ni bil zaprt še nihče od krivcev ali organizatorjev teh pokolov.) Tovrstna kriminalna dejanja so razumljivo še razpihala ogenj odpora, ki se je boril le za pravico do samoizražanja, in je zato tudi imel sredstva.
Leta 1977 se je gibanje razplamtelo v Bologni, mestu, ki je veljalo za zglednem primer mestne politike komunistične stranke. Ob koncu demonstracij je policija ubila enega levega militantnega skrajneža. Izbruhnili so neredi. Komunistični župan in vlada zgodovinskega kompromisa sta na ulice poslala oklepne avtomobile, da očistijo barikade. V tem istem obdobju je študentsko gibanje, ki se je razširilo, tako da je vključevalo tudi urbani proletariat, po nasilnih spopadih pregnalo iz kampusa rimske univerze državnega tajnika komunističnega sindikata (CGIL).
V Milanu, Torinu, Neaplju in Padovi je prihajalo do velikih pohodov, med katerimi so čedalje pogosteje začele nastopati tudi skupine oboroženih skrajnežev. Sporočale so, da se štejejo za veljavne komponente gibanja. Med delavskim razredom in gibanji urbanega proletariata je nezadržno rastel odpor proti restrukturiranju, v ozračju velike zamere glede tega, kar so ljudje razumeli kot izdajo uradne levice. V tem času je bila Italija v nekakšni državljanski vojni. Nihče ni več nadzoroval položaja in tako je nastopila tragedija, ki se je morala končati s porazom vseh.
Prvi poraženec so bila družbena gibanja. S tem ko so se povsem odtujila od predstavnikov tradicionalne levice, ki niso bili sposobni zagotoviti ustrezne politične oblike za izražanje protioblasti ali za njeno nadzorovanje, so bila družbena gibanja pahnjena v brezno ekstremizma, ki je postajal čedalje bolj zaslepljen in nasilen. Ugrabitev in umor Alda Mora8 sta bila začetek konca gibanja, ki je s tem, da je dajalo prednost svojim vojaškim ciljem, izgubilo sposobnost vrednotenja političnih posledic svojih dejanj. Ujet v primež te krize se je politični proces, ki je ustvaril čvrsto družbeno plast stotin in
154 URBANA GVERILA
Med "zgodovinskim kompromisom" in terorizmom
tisočev aktivistov in militantnih skrajnežev, kmalu razpustil zaradi množične in silovite represije.
Tudi politične sile, ki so utelešale "zgodovinski kompromis", so iskale izhod iz družbene izolacije, v kateri so se znašle, a so to počele z jasnim in preprostim odločanjem za politiko represije. Zmagale so, a izkazalo se je, da je bila to pirova zmaga. Doživeli smo uvedbo posebne policije, posebnih zaporov, posebnih sodišč in sojenj, posebnih izrednih ukrepov, ki jih je sprejemala vlada: kar je bilo dejansko izredno stanje, se je izteklo v preoblikovanju - in je tudi pripomoglo k izolaciji ustavne strukture političnega sistema, ki je bil že razmesarjen s predhodnim "imperfektnim bipartitizmom".
Vse to je imelo dramatične posledice. Prvi, ki je bil prizadet, je bila PCI. V letih, ki so sledila, je bila prepuščena milosti desnice in je doživljala nenehno upadanje njene volilne podpore. Hkrati ji je spodletel poskus, da bi ponovno vzpostavila kakršenkoli stik z družbenimi gibanji, ki so do takrat že postala marginalizirana. Komunistična stranka je postala nekaj, kar v svoji izvirni veličastni zgodovini nikoli ni bila: birokratska združba, odrezana od družbe in zaprta v ustroj oblasti. Krščanskodemokratska stranka je po drugi strani v tem procesu izgubila svoj osrednji ustavni položaj. Postala je usmerjena navznoter, osredotočena na ohranjanje svojih lokalnih temeljev oblasti in ni bila več sposobna sama iz sebe zagotavljati sredstev za razumevanje družbene in produktivne slike, ki jo je ustvarila kriza. Vladi (socialistični) Bettina Craxija, ki je prišla na oblast leta 1983, je pripadla naloga, da izolacijo političnih razredov preoblikuje v množični ustroj korupcije in degradacije družbe in države. Sedemdeseta leta so se tako končala.
Velja se vprašati, ali bi 70. leta lahko privedla do drugačnega izida, v danem političnem položaju in v okviru političnega sistema tistega časa? Odgovor je pritrdilen, vendar le ob enem pogoju: če bi bil v tistem času na voljo model politične reprezentacije, ki bi bil zmožen absorbirati posledice zelo korenitih družbenih preobrazb, ki so jih vnesla družbena gibanja. Nič takega takrat ni obstajalo in kasneje se ta problem ni več pojavil.
Po padcu berlinskega zidu in radikalni preobrazbi italijanskega parlamentarnega in političnega življenja so se edine spodbude v smeri ustavne spremembe (ki so se, mimogrede, izkazale za neures-ničljive, kot potrjuje projekt ustavne reforme, katerega osnutek je pripravila dvodomna komisija9) usmerile na zgornje ešelone (na spremembe v predsedniškem sistemu) in posledično na vzpostavljanje čedalje učinkovitejših in čedalje bolj centraliziranih instrumentov predkupne pravice, mediacije in represije. Nobenih predlogov ni za nove oblike politične reprezentacije ali za nove kanale resnične demokracije. Kar zadeva delovanje vlade glede na sedanjo resničnost druge republike se je le-ta pravzaprav ukvarjala z nevtralizi-ranjem družbenih konfliktov in zagotavljanjem usklajenosti italijanskega sistema s "svetovnim trgom".
9 Cilj dvodomne komisije pod predsedstvom Massima D'Aleme predsednika stranke Leve demokracije (nekdanje PCI), je bil odpreti pogajanja za projekt ustavne reforme, ki naj bi med drugim pripeljal do univerzalnih volitev predsednika republike in sprememb v italijanskem volilnem sistemu. Njegovo delo je bilo končano maja 1998, po ostrem zasuku Silvija Berlusconija in njegove Naprej Italia, na katerega je bilo preneseno vodenje projekta.
URBANA GVERILA 155
Toni Negri
10 Obstaja spletna stran v angleščini, ki je posvečena kampanji za amnestijo Tonija Negrija in njegovim političnim spisom: http://lists. village.virginia.edu/ dforks/.
Poraz gibanja 70. let - poraz, ki je bil tako političen (kot v drugih evropskih državah) kot tudi vojaški - še zdaleč ni odprl poti za demokratično prenovo. Tistim, ki so bili vključeni v ta gibanja10, je namenjeno objokovanje njihove lastne taktične naivnosti in obupa-vanje nad njihovimi strateškimi iluzijami, toda kljub temu imajo pravico opažati, da problem, ki smo ga predstavljali, še vedno obstaja. Italija danes bolj kot kdaj prej potrebuje ponovno odkritje demokratičnih vrednot, s katerimi smo eksperimentirali v tistih letih.
Prevod besedila "Entre " compromis historique " et terrorisme. Retour sur l'Italie des années 70", Le Monde Diplomatique, avgust 1998, str. 25.
http://www.monde-diplomatique.fr/1998/08/NEGRI/10779.html
Prevedel Marjan Kokot
156 URBANA GVERILA