NAŠ
SAMOPRISPEVEK
Uresničimo željo in potrebo:
RADI TELOVADIMO
Zagotavljajmo vsem enake pogoje
Osnovni cilj razvoja osnovnošolskega izobraževanje je zagotovitev vsaj približno enakih možnosti in pogojev šolanja vsem učencem. Možnosti za uresničevanje družbene usmeritve v celoti skrbi šola, za otroke pa so še vedno omejene zaradi fi-nančnih sredstev.
Materialne osnove za izvajanje zagotovljenega programa osnovne šole, to je za pouk in dejarnosti povezanih s poukom terdrugih aktivnosti učencev, ki jih oprede-Ijujeta predmetnik in učni načrt so na šolah različne. Razlikesekažejo v prostorskih pogojih za enoizmenski pouk, opremljenosti učilniczaeksperimentalnoinpraktiino delo, pokritih in ustrezno opremljenih prostorov za izvajanje programa telesno-vzgojnih aktivnosti in primernih prostorov za izvajanje interesnih dejavnosti.
Osnovna šola Louis Adamič Grosuplje je v preteklosti v sodelovanju s krajevnimi skupnostmi in organizacijami združenega dela posvečala veliko skrb predvsem rednemu vzdrževanju šolskih zbradb, v okviru finančnih možnosti pa tudi izenačeva-nju pogojev dela. Žal pa je bilo zaradi skromnih finančnih sredstev težko vskladiti želje s potrebami. Najbolj petei problem pri zagotavljanju ustreznih pogojev za izva-janje vzgojnoizobraževalnega dela je proslorska utesnjenost, saj se odvija pouk v dveh izmenah. Še posebno pereče pa je slanje v stari zgradbi osnovne šole na Gro-supijem, kjer je pouk za nižjo stopnjo, to je od 1. do 4. razreda in za učence s pri-lagojenim programom. V šolskem letu 1985/86 obiskuje pouk v tej zgradbi SOS učencev osnovne šoie Louis Adamič, kar predstavlja skoraj (retjino vseh učenccv. U&ncem od 1. do 4. razreda žole ne moremo zagotoviti ustrezne telesne vzgoje, ki je za zdrav telesni razvoj prav na tej stopnji še kako pomembna. Ure telesne vzgojc se v glavnem odvijajo v delno preurejenem prostoru učilnice s 64 m:, (o jc prostor, ki po minimatnih normativih ustreza za najvcč 6 učencev, pri nas pa je v takšnem prostoru 30 učeneev.
Sprejeta strokovna obrazložitev, da pri izvajanju telesne vzgoje vsak učenec potrebuje v zaprtem prostoru dvajset kvadratnih metrov površine, ki pa v izjemnih okoliščinah ne sme biti manjša od deset kvadratnih metrov, je uveljavljena v učnem načrtu za osnovne šole.
Deset kvadratnih metrov kot minimalna površina je predstavljena v prvi vrsti za-radi varnostnih pogojev in pa zaradi dejstev, da je v takšnih okoliščinah ie smiselno izvajati proces telesne vzgoje. Izgradnja telovadnice pri šoli pa bi poleg "zagotavlja-nja ustrezne oblike izvajanja telesne vzgoje našim šoloobveznim otrokom veliko pomenila tudi za predšolsko vzgojo, izvenšolski mladini in odraslim. Obstoječa telo-vadnica pri novi Soli je namreč pretesna, da bi lahko našli prostor v njej vsi, ki želijo svoj prosti čas izkoristiti za razne oblike športa in rekreacije. kljub temu, da je telo-vadnica zasedena od jutra do večera tja do 23. ure.
V zgradbi šole pa je že tudi nekaj prostorskih stisk. Neustrezni so prostori za hranjenje oblačil, ni pravega prostora za delo učiteljev pa tudi ne manjše jedilnice za učence, ki so naročeni na kosila. Ti učenci oiorajo hoditi tako na kosilo v novo šolo ob vsakem vremenu, kar je zelo naporno, pa tudi zaradi vamostnih razlogov tospreha-janje ni najbolj primerno.
Kolektiv osnovne šole si bo v tem srednjeročnem obdobju prizadeval, da bi čim ugodneje razrešil to problematiko, seveda pa brez pomoči kraja ne bo $lo. Sredstev za investicije v šolstvu ni, ali pa jih je zelo malo, zatosmoše toliko bolj veseli,daje v programu četrtega krajevnega samoprispevka tudi izgradnja telovadnice.
Učenci osnovne šole »Louis Adamič« prifakujejo od nas, da bomo v nedeljo 16. marca 1986 na referendumu glasovali ZA samoprispevek in s tem omogočili njim in novim generacijam pogoje za normalen učno-vzgojni proces in zdrav telesni razvoj.
Uresničimo željo in potrebo: RADI TELOVADIMO
Naša telovadnica je majhna. V razredu nasje dvaintrideset. Kadar telovadimo, stojimo drug poleg drugega in to nas ovira, ker se zade-vamo. Telovadnica ni telovadnica, ampak je razred, namenjen telo-vadbi. Ker se vsak ropot sliši v sose-dnji prostor, to moti delo učencev sosednjih razredov.
Pogoji za telovadbo so zelo slabi, zato vsi učenci želimo novo, večjo telovadnico. Ta ielja se nam bo uresničila, če bodo staršiin starejši bratje in sestre glasovali ZA. Ško-da je v tem, da učenci ne moremo glasovati.
Viki Škufca 4.D
V telovadnico v ttovi šoli hodim rad, ker nte telovadba zelo veseli. Do nove šole gremo trikrat čez cesto, kar je zelo nevarno. V novi šoli se moramo vedno preobuti in preobleči, šete nato gremo v telo-vadnico. Pri telovadbije zelo lepo, ker imamo vse pripomočke. Po telovadbi smo vsi premočeni. Po-novno sepreoblečmo, obujemo in se vrnemo nazaj. Zunajje mrzlo, zato se lahko prehladimo. Ko pridemo v staro šolo, se spet slečemo inpreo-bujemo. Med potjo včasih tudi iz-gubimo copate.
Telovadba mije zelo všeč, samo nerodno je, ker seje treba tolikok-rat oblačiti in preobuvati. Žetim si, da bi tudi mi na stari šoli lahko ime-li svojo telovadnico.
Aleksander Mihičinac 3.B
Od vsehpredmetov imam najraje telovadbo. Imamo jo v telovadnici stare in nove šole. V telovadnici stare šole zelo odmeva, kar nas ut-
ruja in zelo slabo razumemo navo-dila. Najlepše je telovaditi v telo-vadnici nove šote. Imame zelo dobrega tovariša, ki nas veliko na-uči in tudi sam veliko zna. Le nekaj papokvari vse veselje. Toje, da mo-ramo prehoditi zelo dolgo pot od stare do nove šole. Preveč časapo-rabimo za to. Takoje ura telovadbe zelo kratka. Najhuje je pozimi, ko gremo iz telovadnice vsi razgretina mraz in veter. To je priložnost, da se prehladimo. Vsi si želimo nove telovadnice pri stari šoli.
Gorazd Artač 4.A
Telovadba v novi šolije zelo za-nimiva. V njej se lahko udobno razvrstimo, dobro razgibamo in sproščeno telovadimo.
Toda po končani telovadbi, ko smo čisto prepoteni, moramonazaj v staro šolo. Ker velikokrat deiuje in sneži, se mnogokrat prehladimo. Zato ob slabem vremenu ostanemo kar v stari šoli, v naši mali telovad-nici. Tam smo drug drugemu v na-poto in se drenjamo med malošte-vilnim orodjem. Takrai si ielim, da bi imeli lepo, večjo in bolj opremljeno telovadnico. Upam, da se bo ielja uresničila in da bo moj bratec ie telovadil v novi telovadni-ci ob stari šoli.
Boštjan Šporar 4.B
Hura, knjižnico pa že imamo
Knjiinica mi veliko pomeni. V knji-Žnici imamo veliko različnih knjig. Izposojamo si knjige, prijazna knji-iničarka pa nam svetuje, katere so primerne zanas. Vknjižnici imamopra-vljični krotek. Zelo radjo obiskujem. GREGOR OMAHEN, J. a
V knjjinico hodim zeto rad. Vnjej do-bim knjige za zabavo in bralno značko. Sajraje berem partizanske knjige. V njih spoznam tivljenje med vojno.  V
knjiinici so vsemogoče knjige. Knjiini-ca mipomeni okno v svei. Ker sem se /z knjig veliko naučil, bi tudi drugim sveto-val, da jih prebirajo.
Matjai Bavdek, 2. c
Knjiinica je prostor s policami in omarami, na katerih se nahajajo raz-lične knjige. Tu dobim slikanice z reliki-mi črkami in lepimi slikami za prvošolčke. S pomočjo teh knjig se bodo naučili abecede in tekočega bra-
nja. Najdemo tudi knjige z malo slika-mi, zato pa je v njih več besedila. Na polici so tudi knjige brez slik. Te so za učence višjih razredov. Ti znajo ie zelo dobro brati in tudi razumejo vsebino teh knjig.
Meni knjižnica zelo velikopomeni saj si v njej izposojam knjige od prvih šol-skih dni. Zelo rad berem knjige. Z branjem si bogatim besedni zaklad, spoznavam tuje dežele in njihove na-vade, krepim pa si tudi svojo domišljijo. Zato bom vedno rad obiskoval knjiini-
Vesel sem, ker v knjiinico na stari šoli lahko stečem kar v copatih.
Robi Kravogel, 2. c
Pred ali po pouku lahko skočim po knjigo. Vsak petek je pravljični kroiek, ki ga vodi knjižničarka. Prebere nam ali pove kakšno pravljico. Mi potem vse-bino ilustriramo, najlepše slikepa obesi na steno.
SAMO KOBAL, 2. a
Težave učencev v podaljšan
Naša družba zahteva drugačen način življenja. Oba starša sta zaposlena, da zagotovita eksistenco in pogoje za življenje svoje družine.
Potrebe so pokazale, da smo na šoli odprli oddelke podaljšanega bivanja, kamor smo vključili učence nižjih razredov. Starši so se otresli skrbi vedeli so, da bo njihov otrok v varstvu, ko bodo oni v službi.
Letos je v PB vključenih 115 učencev. Učenci v podaljšanem bivanju napišejo domače naloge in če nastopijo težave, so tu tovarišice, ki priskočijo na pomoč. Poleg tega izvajajo različne dejavnosti, pridobijo delovne navade in razvijajo ročne spretnosti. Na stari šoli smo že pred dvema letoma odprli knjižnico za učencenižjih razredov. Smoter, ki nasjevodil kprenosu knjignastarošolojebil — knjige čim bolj približati učencem. Tovarišice opažamo, da učenci zelo radi obiskujejo knjižnico in ugotavljamo, da je neprimerno večja izposoja knjig. Šol-ska knjižnica na novi šoli je odročna. Učenci so izgubili veliko časa, ko so jo obiskovali.
Učenci imajo v podaljšanem bivanju urejeno tudi dnevno prehrano(zajtrk, ko-silo). Kosilo imajo vsi učenci, ki so vključeni v podaljšano bivanje. Velik problem za učence in tovarišice paje, ko moramo vsak danv novošolonakosilo.Nastari šoli namreč manjka večnamenskih prostorov, med njimi tudi kuhinjain jedilnica. Pot do nove šole sicer ni dolga, ob slabem vremenu pa postane prav nadležna. Velikokrat nas preseneti slabo vreme, otroci so pomanjkljivo oblečeni in zato mokri do kože. V zimskem času jepot prava »drsalnica«. Nemalokrat jejokzara-di kep. ki nepričakovano priletijcf za vrat. Tovarišice opažamo, da je učencem že prava muka stalno preoblačenje in preobuvanje. Ne zgodi se redko, da se mora učenec dnevno preobuti in obleči tudi 10 krat (če imajo še uro telovadbe na novi šoli).
Ves izgubljeni čas bi lahko izkoristili bolj smotrno. Že vrsto let pogrešamo na starišolinemenskeprostore. Učenci in učitelji nimamozagotovljenihpogojevza norraalno delo v vzgojnoizbraževalni ustanovi.
Tovarišice iz podaljšanega bivanja
Tovarišica nas pelje vsak dan na ko-silo v novo šolo. Večkral gremopo dežju in snegu. Tudi cesta je nevarna za otroke. Bojimo se avlomobilov. Bolj bi btli zadovoljni, če bi imeli kosilo v stari šoli.
Aleš Pečjak. 1. b
Zadnjipctek v decembruje deževalo. Kljub lemu sem moralanakosilo. Hodi-la sem po mokrih pločnikih z deinikom v rokah. Kako bi se mi takral phlegel požirek toplega čaja. Zeblo me je in noge sem imela čisto mokre. Ko pa sem prišla na kosilo, sem pojedla loplo in dobro hrano, se oblekla in šlaprotistari šoli. Zopet sem hodila po mokrih tleh. Končno sem vsa premočena prišla v šolo. V čevljih sem imela mokro. Ko sem obula čopale, sem imela ves čas mrzle noge.
Vidiie, la sestavek vam pove, kako neugodnoje hodili na novo šolo. da do-biš kosilo. Kaj se \am ne zdi, da bi bilo za nas vse, ki hodimo na kosilo, bolje. če bi bila jedilnica ludi na stari šoli. Tudi za podaljšano bivanje bi bilo to manj na-porno. Vsi naši starši naj bi prispevali vsak mesec vsaj 1% zaslužka za novoje-dilnico. Ko bo dclo opravljeno, bomo vsi veseli.
Maleja Vrhovc, 4. a
Sem v PB in hodim na kosilo. Kosilo imam v novi šoli, zato moramo vsak dan hodili Ija. Velikokrat je deževno. zato moramo imeti pelerine in dežnike. Ve-likokrai smo zelo mokri, zato je naj-bolje, da nosiš zložljiv dežnik vedno s seboj. Torbe so zelo težke in težkoje no-siii vse s seboj. Če bi bila na stari šoli jedilnica, nam ne bi bilo treba hoditi vsak dan v novo šolo.
Vlasla Kastelic, 3. b
Ko gremo na kosilo, je včasih tudi slabo vreme. Ker nimamo vsi dežnikov, se stiskamo. Nekateri imajo mokra oblačila. Na kosilo gremo radi, kersmo lačni. Kadarje mrzlo in je sneg, se po poli kepamo in mečemo v sneg. Tova-rišica se na nasjezi, ker se boji, da bi se
prehladi/i. Tako seje prehladil tudi moj sošolec Gašper. Mokerje sedel v šolski klopi. zdaj pa leii s temperaluro v postelji. Vsak dan moramo biti pri-pravljeni na muhasto vreme.
Blaž Zrnee, 3. b
Pišem vam zato, ker smo pred četr-tim referendumom za samoprispevek, nam v slari osnovni šoli pa je nujno polrebna jedilnica.
V stari osnovni šoli namreč sploh ni-mamo jedilnice in moramo učenci te šole hodili na kosilo na novo šolo, kipa stoji na drugem koncu Grosupljega. No. ne bom sedaj apisovala oddaljenosti šol. ampak pot, ki jo moramo prehodili od ene do druge. da lahko kosimo. Na tej poli nas čakajo šlevilne nevšečnosti. Že lo, da moramo topotprehodilis torbico na rami, ki včasih ni lahka in prečkali nekaj prometnih cest. je vsakdanji problem. Poleg leh pa nas velikokrat doletijo tudi vremenske neprilike. ki so pozimi še očitnejše, sajso tako ceste kot pločniki poledeneli in zasneieni. Včasih pa se pojavi tudi kakšen nepridiprav, ki uživa v tem, da nas kepa.
Te ležave in ležavice odraslemu človeku morda ne pomenijo veliko, ko pa seprav te teiave in težavice nagrma-dijo na pleča enajsttelne učenke, pa je situacija povsem drugačna. Prav zaradi tega razmiiljam in želim, da bi morali imeli svojo jedilnico.
Hren Nataša, 4. b