Plečnikov dedic-arhitekturni muzej
Arhitekturni muzej, ki domuje v Pleč-nikovi hiši za trnovsko cerkvijo je edin-stven zavod v naši državi, pa tudi v svetu ni kaj dosti institucij podobnega tipa. To leto bo zabeležil 10 let obstoja. Najsta-rejši tovrstni zavod je na Finskem in deluje 30 let. Vprašanje njegovega na-daljnjega razvoja pa ni tako enostavno, saj je bodočnost uokvirjena z omejenimi financami, pomanjkanjem kadrov, pro-storov in v bistvu je četrta stranica okvir-ja velikansko področje, ki ga naj bi mu-zej obdeloval.
Ideja o arhihckturnem muzeju se je porodila v društvu arhitekturnih kritir kov, kjer so že pred več kol 15 leti vedno bolj občutiti pomanjkanje dokumentaci-je kot eno bistvenih ovirza razvoj tovrst-ne kritike. Prvobitna naloga muzeja je zato zbiranje dokumentacije, vendar tudi aktivno poseganje v aktualna dogajanja.
Idejni ustanovitelji muzeja so razmiš-Ijali o številnih nepokritih področjih, ki se znajdejo na robovih posameznih umetnosti in so zato posamezne veje za-postavljene. To vrzel naj bi nadomestil muzej, ki je začel s svojo dejavnostjo posegati v krajinsko oblikovanje, urbani-stično oblikovanje in urejanje, uporabno umetnost, industrijski design, grafično oblikovanje, fotografijo, scenografijo in še kam. Vse našteto pa je še vedno v veliki meri zunaj utečenih okvirov, saj dejavnost muzeja samega in njegovih Ijudi ne zadostuje, da bi spremenili bi-stvene kolesnice sedanjega načina ra-zmišljanja in dela.
Predlogi muzeja še vedno premalo ocenjeni
Muzej in njegovi delavci so v zadnjem času skušali vplivati na posamičnih po-dročjih, vendar njihova stališča niso bila najprodornejša saj očitno razvoj pri nas še ni dosegel te meje, da bi znali ustrezno ceniti predloge muzeja, posebej njihovih umetnostnih zgodovinarjev. Samo pri-mer; precej so nasprotovai pokrivanju ljubljanskega gradu s kovinskimi »ope-kami« in prehudnemu naklonu strehe, saj obe stvari nimata nikakršne opore v zgodovini. Muzej pa je malce uspešneje posredoval pri zidavah v Trnovem, kjer sicer niso uspeli doseči revitalizacije Tr-novega kakršno je, so pa pri gradnji vsaj znižali višino blokov.
Pri nas področje industrijskega obliko-vanja teoretično obdeluje muzej, vendar
v praksi še vedno ni našlo mesta, ki mu gre. Boljše ne bo vse do takrat, ko bo začel trg odločati tudi pri nas v takšni meri, da bo lahko kupec izbiral, ne pa da je srečen, če izdelek dobi, pa kakršenkoli je že po obliki in tudi če je manj upora-ben kot bi lahko bil. Delovne organizaci-je, ki pa so se pri nas morale že prilagodi-ti zahtevam trga, so industrijsko obliko-vanje vnesle v svoje proizbodne progra-me že dolgo tega. Iskra je to storila že pred 20 leti, Tomos je uspešno izobliko-val cele družine motorjev, Dekorativna je oblikovala svoje izdelke... Pri vseh teh oblikovanjih pa ni šlo le za zunanjo podobo, temveč tudi za izboljševanje uporabnosti, tehniški napredek itd. S tem pa se vloga industrijskega oblikova-nja spremeni v še pomembnejšo. Teorijo o temu pa arhivira in tudi pomaga pri oblikovanju - seveda po teoretični plati — arhitektumi muzej.
»Nekakšen začetek delovaja našega muzeja je pravzaprav tudi mednarodni. bienale industrijskega oblikovanja, pri-
reditev, ki na vsaki dve leti ponudi na ogled jugoslovansko in tuje oblikovanje. Ta bienale je že od leta 1964 in dandanes prispeva k uveljavljanju tudi naše insti-tucije,« pravi direktor muzeja Peter Kre-čič.
Muzej lahko bistveno vpliva na razvoj zavesti Ijudi. V zavest in mišljenje skuša-jo delavci muzeja posegati s strokovnimi razstavami, ki jih prirejajo. Te razstave
so nekomercialne in se s tem razlikujejo od recimo beograjskega design centra, ki komercialno obdeluje to področje. Raz-stava o posegih v krajino in nemogočih urbanističnih in arhitektonskih rešitvah, ki jim žal prevečkrat botrujejo tudi Iju-dje z naslovom »arhitekta«, je imela ve-likanski odmev in je zanesljivo prema-knila tudi kaj v zavesti Ijudi. V muzeju pa načrtujejo še številne razstave: zgodo-vinska tematika s serijo razstav od antike preko staroselske kulture do danes. Se-daj pripravljajo v muzeju razstavo dedi-ščine Rima in Ilirov, kar bo zelo zanimi-vo. Posebej bodo obdelali razpotje slo-venske arhitekture, ki se je znašla med mediteranskim slogom in slogom sever-njakov.
Resen problem - prostor za razstave
Muzej skuša pri svojem delovanju te-sno sodelovati z društvi arhitektov in društvi oblikovalcev, vendar v muzeju arhitektom zamerijo njihovo prevečkrat
preveliko zaverovanost v pravilnost svo-jih rešitev in prihaja tako tudi do obča-snih navzkrižij. Tu pa se muzej usmerja dosledno po Plečnikovih stopinjah. Ne skrbi le za zapuščino tega staroste slo-venskih arhitektov, temveč tudi za nada-Ijevanje njegovih idej in za razvoj na njegovi dediščini. To pa še vedno neti debate, saj se kljub ugledu s Plečnikom ne strinjajo vsi, ker je za mnoge le preveč značilen    predstavnik    mediteranskega
sloga.
Delavci tega zavoda bi se radi usmeriti še bolj v notranje muzejsko delo, kjer jih čaka še veliko posla, vendar so trenutno za to kadrovsko še prešibki. Številne zbirke so še arhivirane, Plečnikova dedi-ščina še ne povsem raziskana, njegovi načrti arhivirani itn.
»Zelo resen problem pa je za nas pro-stor kjer bi lahko razstavljali,« pravi eden kustosov muzeja Matija Murko. »Najemnine za različne galerije so astro-nomske, svojega prostora pa nimamo in tudi ne kaže, da bi ga kaj kmalu lahko dobili. Stalno sedaj lahko razstavljamo v Emonskih vratih, vendar so vitrine last mestnega muzeja in, ko bo arheološka zbirka izpopolnjena, se bomo morali iz-seliti. Gospodarska zbornica nam za in-dustrijsko oblikovanje sicer nudi svoj prostor, vendar je to le za ta namen. Če bi imeli prostor, bi lahko več pripravljali, več razstavljali in tako bolj osveščali lju-di na tem področju, ki pa sega praktično \- vsak kot našega dnevnega doživljanja^ in življenja.«
MILOVAN DIMITRIČ