POŠTNINA PLAfANA V GOTOVINI
\
ASSVV*'1*'
IV. leto	V	Ljubljani,	4.	februarja	1932	$tev.<?6
IZHAJA OB | ČETPTKIH |
ukeoniJtvo im uh §
i-iUBLJ AN A, BRE G 10	4.
MiT PkEDAL §T Hi d «Af POST HCAN V 3 UUBLJANi {T 15 393 |
I POSAMEZNA f
| iTEV.2 DIN |
g NAROČNINA 1 I.ETO ^ J 80, )S LETAKOM E ^ g TA 20 DIN V ITALIJI ^ ^ NA LETO40 L,F«AN Z | CUI 60 F AME8IKI 2 $	|
Tragedija Wilsona in Ljenina
(Gl. str. 2)
A B AVO
Nasa dekleta, ki si sama služilo kruh
miši jam, kateri poklic l)i mi bil ljubši. To bi pomenilo spet iznova začeti, takih živi jenskih promenad pa ne maram! Lep se mi je časih zdel učiteljski stan. Če Bog da, se mn bom še kdaj posvetila — v toplem domu, saj razumete.
Delo mi je naj večja zabava. Glasba mi je ljuba, prijetna knjiga dober prijatelj. Opazovanje ljudi me modri.
Po čem hrepenim? Če je človek mlad, da le sliko trenutnega razpoloženja, kadar odgovori na to-vprašanje.
Glede enakopravnosti /. mošiki-mi pa kaže resnično življenje, da je razpravljanje o tem kar odveč. Kakor bi odkrival severni tečaj, čeprav je tam okoli blodilo že ne vem koliko raziskovalcev. Kamorkoli pogledate v delavnice, vidite, da je enakopravnost žensk in moških že dejstvo. Delo ni sramota. pošteno delo daje čast. Najbolj kolegijalno je še — delo! In zato sem zdaj srečna, ne pozabim pa. da je sreča zelo opoteča!“
Mia Vidicova
vodi pisarno pri tvrdki „Staklo, B. I ober" v Ilirski ulici. Zelo mlada je še. pa le poslušajte, kako resno ji je življenje in delo. Glede enakopravnosti pa sodi jako pesimistično.
„Hotela sem že zgodaj doseči kolikor mogoče samostojnosti. Roditelja je treba razbremeniti, otrok se mora osamosvojiti in resno misliti na bodočnost. S službo sem povsem zadovoljna, zato ne razmišljam. kateri drugi poklic bi mi bil ljubši. Današnji čas sili človeka do spoznanja, da je treba resno prijeti za delo, da bo življenje kdaj lepše.
Moje najlepše razvedrilo sta glasba in šport. Vsak prosti čas porabim za to dvoje. Zadovoljna sem.
Zabava ni vse, delo je glavno. Neprestano se ti pa vsiljuje vprašanje: kaiko izvršuješ svoje delo? Če človek ve, da opravlja delo vestno in pošteno, je zaradi tega že srečen. Potem se s čedalje večjim
Na mnoga vprašanja pojasnjujemo, da lahko sodeluje \ naši anketi vsaka gospodična, ki je \ službi v trgovini, pisarni ali dela\ uici in se je pri delu kakorkoli uveljavila. Mnenja sleherne teh gospodičen glede enakopravnosti z moškimi, glede poti, ki so jih vodile v delo in boj za vsakdanji kruh, glede solnčnih in senčnih strani njih poklica itd., nam bodo dobrodošli prispevki za anketo. Kajti dekleta, ki si sama služijo kruh, so najbolj upra\i-čena povedati svojo sodbo o vseh teli vprašanjih.
Marta Kolaričeva
Gdč. Marta Kolaričeva, poslo-vodkinja pri tvrdki Ivan Legat, trgovina pisalnih strojev v Prešernovi ulici, mi je pripovedovala:
„Vedela sem, da ima svet iluzij svoj konec ob slovesu od šole, ko mora živi jenska barka v kruto realnost. S pogumom mora pač človek v življenje! Vedno naprej in naprej, čeprav ne ve, kam. Zakaj ,kam‘ dela strah pred neznanim!
V	trgovini se prične in konča dan za dnem moje de! o. Pisalni stroj bi bil moj grb, če bi živela -v srednjem veku. Bavim sc namreč s stroji, ki krajšajo delo, prihranijo marsikateri trud. nejevoljo in časih celo še kaj več. Nikoli ne raz-
Pavla Knollova
Nikar ne mislite, da so samo fantje od fare. Gdč. Pavla Knollova iz mesne industrije g. Ivana Javornika v Wolfovi ulici je na primer .dekle o:l fare\ ker se ne ustraši nobenega mesarskega pomočnika. G. Javornik je ni mogel prehvaliti. Prav pogrešal bi jo v podjetju. Ni čuda -— saj je pa tudi naša prva in edina mesarska pomočnica!
Od 9. leta si sama služi kruh. Po šoli se je izučila v trgovini v rojstnem kraju — v Ribnici. Da. Ribničanka je to korajžno dekle!
Potem, jo je vleklo v Ljubljano. In zdaj je že 4 leta tu. Nobenega dela se ne boji. Pri Javorniku dela narezke in reže gnjat, in .na vse prireditve, kjer imajo opravka z mesom, pokličejo njo, kajti o mesu se spozna najbolj od vseh, kar jih je v podjetju.
Pri vsem tem ima svoje originalne zabave. Pravi, da ji je najljubši nogomet, ,druka' namreč strašno rada — za ,Ilirijo*. Pa ne samo to. Tudi jezditi zna. motocikel vozi, kitaro igra in zelo rada hodi na lov. Ustrelila je že dva zajca, enega pa je živega ujela... ko je spal! Tako mi je rekla, čeprav se smejete.
Njena naj večja želja? Ni težko ugeniti! Lastno mesnico bi rada še kdaj imela. Se bo že ka j .urajmalo*, je rekla.
O	enakopravnosti pa ne razmišlja preveč, če je treba, si jo 'kar pribori — s pestmi. Da, da, fantje
v mesariji so se je kar bali, zdaj je pa sklenila z njimi premirje, toda priznati so morali, da jim je enakopravna.
Njen poklic ni lahek. To vsi vemo, ki opazujemo mesarje, kako zgodaj morajo na delo in kako pozno ga zapuščajo. In vendar je z njim zadovoljna, smeje se in srečna je. To je res ,dekle od fare*!
veseljem loteva dela in delo mu ni sramota. Zavest, da si same služimo vsakdanji kruh. nam more biti le v ponos. Mislim, da je najbol j poniževalno, če ti more kdo očitati, da nisi za nobeno delo in da živiš od milosti drugih.
Človek si pa vedno želi le lepega življenja. In ker se nain vse želje ne morejo izpolniti, je najbolje, da sc glede tega prepustimo usodi.
Enakopravnost? Veste, ženska je le ženska, če si sama služi kruh s svojim delom ali pa če je .sužnja moža*. Nikdar ne more doseči pravic, ki jih imajo moški. Izjeme so samo tiste ženske, ki .nosi jo doma hlače*, kakor pravimo."
Sifilis piše svetovno zgodovino
Tudi Wilson in Ljenin sta bila spolno bolna
Odkar smo prvič sedli \ šolsko klop pa vse dotlej, dokler nuni niso dali odhodnice ali zrelostnega izpričevala, so nas v zgodovinskih urah učili, da so zgodovino narodov krojili bojni pohodi in krvave revolucije. Skoraj samo miino grede in le izjemno so v učnih knjigah posvetili nekaj strani tudi medicinskemu momentu: tam. ko pišejo o kugi, ki je v srednjem \eku zdecimirala Kvropo. Drugače pa obča zgodovina bolezni domala ne pozna, vsaj v tem pogledu ne, da bi skušala dognati vzročno zvezo med njimi in pomembnimi zgodovinskimi dogodki. Taka zveza je popolnoma logična; saj je na dlani, da n. pr. vojskovodja, ki je šel \ bitko z neznosnim zobobolom, ni mogel biti duhovno tako prožen, kakor če bi bil zdrav, in je morda samo zato bitko vendarle dobil, ker je med sovražnimi vojaki recimo divjala griža — kdo ve? Že taki neznatni momenti so utegnili na nepričakovan način obrniti kolo bojne sreče in s tem usodo narodov. Koliko pomembnejša pa je šele morala biti vloga, ki jo je \ stoletjih in tisočletjih igrala taka strašna nalezljiva bolezen kakor recimo... sifilis!
Malo učenjakom je pogledalo svetovno zgodovino s te strani, \ zrcalu te grozne ljudske bolezni. Eden med njimi je profesor budimpeštanske univerze di'. I.. N e k ti m ; ko so ga lani izvolili za rektorja, je prevzel to mesto s predavanjem „() vplivu sifilide na svetovno zgodovino", ki ga je \ izvlečku priobčil dunajski katoliški tednik ..Sohoiiere /ukunft“. Ko smo brali ta članek, se nam je zdajci pokazal svet v čisto drugi luči. Ljudje, ki jih je zgodovina naslikala kot kno-ločne tirane, so nenadoma stopili pred nas ubogi, nesrečni, in izza njihove krvoločnosti je vstala tragična resnica: sifilis... Ljudje, ki smo se jih navadili častiti in poveličevati, so pred našim novim spoznanjem zlezli vase in se nam odkrili, kakršni so bili v resnici. neznatni, povprečni ljudje: sifilis... In pesniki in pisatelji, koliko jih je med naj večjimi, ki so sredi najplo-donosnejšega ustvarjanja nenadoma odpovedali in tragično utihnili:	si-
filis...
Prepričani smo, da boste tudi vi z velikim zanimanjem sledili izvajanjem profesorja Nekama. ki jih spodaj priobčujemo.
*
Zgodovinar, iki mu je do resnice, ne bi smel pri nobenem zgodovinskem dogodku prezreti medicinskih motivov. I ako pravi 11. pr. Allen Krause, da bomo nemara dobili kdaj zgodovinarja, ki bo presojal zgodovino po učinkih nalezljivih bolezni na usodo človeštva. Med temi boleznimi je sifilis brez dvoma ena izmed najbolj razširjenih in najpogumnejših epidemij, kar jih pozna medicinska zgodovina.
C) tem, kdaj se je sililis prvič pojavila, obstojita dve teoriji: ena trdi. da. so jo poznali že v starem veku. druga pa pravi, da jo je Krištof Kolumb zanesel v Kvropo iz Amerike. Po moji sodbi je sifilis že davno pred odkritjem Amerike zahtevala svoje žrtve. V K v ropi so na (o zahrbtno bolezen postali po-
zorni mnogo kasneje, in sicer v napuljski vojni francoskega kralja Karla Vlil., ,ki mu je sifilis avgusta 1. 1494. pobrala od 50.000 mož, kolikor jih je štela njegova najemniška vojska, nič manj ko 22.000! Izprva so zdravniki mislili, da se je spet pojavila lepra (gobavost); le najbolj izkušeni šo spoznali, da s to boleznijo še nikoli niso imeli opravka. \ o jaki na begu, pustolovci in kurtizane so raznesli siIi-liido na vse strani. I11 tedaj se je tudi pokazalo, kako se vsa mental-nost narodov izpremeni po taki bolezni:
zaradi sifilide je nastala druga moda,
ljudje so zavrgli prejšnjo nošo, ker so hoteli sik riti pred svojimi bližnjimi izpuščaje, tvore in gnojne bule. Hkrati so postali nezaupljivi, godrnjavi, praznoverni in fanatični. Viteških turnirjev je bilo konec, kakor bi odrezal, trubadurji so utihnili, skupne kopeli za moške in ženske so čez noč izginile. In namestu tega so se raz-cvele pretirana sramežljivost, svetohlinstvo. verska nestrpnost.
Odpad Angležev od Kima: posledica sifilide!
Posledicam te neozdravljive spolne bolezni gre konec koncev tudi zasluga za odpad Angležev od rimske cerkve, in za ustanovitev anglikanske cerkve. Sifilido sta namreč nalezla tudi angleški kralj Henrik Vlil. in njegova mlada žena; zato je njun zakon ostal brez otrok. Kralj si je želel potomca in v prepričanju, da je njegova žena neplodna, se je oženil z drugo. in potem spet s tretjo, četrto, peto in šesto, in ker mu papež ločitev ni priznal, je dal dve svoji ženi umoriti, ostale pa izgnati iz države. S papežem se je sprl in ustanovil anglikansko cerkev. Njegova bolezen pa je postajala hujša in hujša in vštric z njo je rasla kraljeva krvoločnost. Ko je 1. 1547. umrl, star 51 let. se je vsa Anglija oddahnila.
Pa tudi španski kralj Filip II. in njegova žena sta nekje nalezla sifilido. Jako je nenadoma postalo konec sorodstvenih odnošajev med angleško in špansko kraljevsko rodbino in v ospredje je stopila habsburška dinastija. Francija je prevzela politično vodstvo Evrope, Španija je izgubila svojo nekdanjo pozicijo in Anglija je tako rekoč čez noč postala iz celinske velesile •samo pomorska država.
Po odkritju Amerike je prišel na vrsto Tihi ocean. Portugalski, španski, italijanski, Irancoski in angleški pomorščaki so odkrili razna otočja in okužili tamkajšnje prebivalce. Tudi Južna Evropa je prišla na vrsto, zlasti Balkan.
Na Madžarskem ni bilo nič bolje. Po turških vojnah je vlada vse povsod naselila z vseh vetrov znesene okužene človeške mase. Leta 1782. je zahteval neki profesor budimpeštanske univerze, da vlada odredi obligatno in pogosto zdravil išiko preiskavo prebivalcev in izolacijo bolnikov v bolnicah. Ljudstvo je treba poučiti, kakšna je ta bolezen, čednostno mladino pa naj vlada nagradi.
Sifilitični umetniki
Najhujše posledice pa je sililis rodila med duhovnimi delavci. Nešteto je odličnih znanstvenikov, pisateljev, umetnikov itd., ki jim je strašna bolezen v njihovi najlepši dobi zastrupila mozeg. Ibsenovi ..Strahovi” mi pridejo na um, če pomislim na strto karijerO pesnikov Heineja, Lenaua, V\ ildea. pisateljev Paudeta in Maupassan-ta, filozofov Schoppenhaura in Nietzscheja in premnogih drugih: Ebersa. Markarta, nadarjenih slikarjev Gauguina, Maneta in Mun-kaczvja ter madžarskega pesnika \dyja. Kako prizanesi ji\ postane človek nasproti takemu nesrečniku. če ve, da je 11. pr. pesniku Andreju Advju paraliza petnajst let glodala organizem in mu trovala telo in duha — ali je potem čuda. da je siromak pisal in govoril ne-
preračunljive stvari, za katere ni mogel biti odgovoren?
f.
Tudi Ljenin in Wilson...
iz novejše dobe bi med državniki omenil samo dve žrtvi sifilide: Ljenina in Wilsona. Oba sta vsak na svoj način hotela osrečiti svet, oba sta bila fantasta. O %\ i 1-sonu pravi W. B. Pitkin, profesor na kolumbijski univerzi, da je imel skoraj vsako noč halucinacije. S svojimi prijatelji se je venomer prepiral; vedno je hotel imeti svoj prav. \ zadnjem času so baje dognali, da niti njegovih znamenitih „štirinajst točk” niso njegove; napisal in sestavil jih je za šalo neki novinar Herbert Croly, \\ il-son pa jih je prevzel od njega. (To trditev je treba vzeti z rezervo. Kakor znano gre W ilsonovim ,.toe-kam“, naj so že bile državniško popolne ali ne, ne najmanjša zasluga za moralni razpad bivše av-stroogrske monarhije, in v tej točki so Madžari bolestno občutljivi. Op. ur.)
Srednja Evropa ima hvala Bogu najnevarnejši stadij sifilide že za seboj; organizem postane v teku stoletij zanjo neobčutljiv in bolezenski simptomi polagoma izginejo. (To velja še mnogo bolj za Azijo in severno Afriko, deloma tudi za nekatere predele Balkana. Op. ur.) Po drugi strani pa je tudi zdravniška veda pri pobijanju si-filide dosegla zelo lepe uspehe in je bolezen, če se začne v pravem času lečiii, ozdravljiva. I oda. sama medicina ne zadošča: vštric z njo mora iti zdrav in priroden način življenja.
Klopotača v letalu
V	1. štev. letošnjega letnika smo popisali padec ameriškega kapetana Reglinga iz višine 2000 metrov. Nič manj strašno, le mnogo tragič-neje se končala druga letalska nesreča, ki o njej pripoveduje kapetan Regi ing.
Angleški vojaški letalec \V ig-gins. ki je srečno prestal vso vojno, ne da bi bil dobil kako nevarnejšo rano, se je dvignil v Seattlu na pacifiški obali s sedmimi potniki na vožnjo v San Francisco. Med vožnjo mu je začel motor nekaj nagajati 111 Wiggins se je sredi polja spustil na tla, da ga popravi. Nato je brez nezgode spet odletel.
Kake pol ure pred San Franciscom je Wiggius nenadoma začutil nekaj živega pod nogami. Izkazalo se je. da se je pri zasilnem pristanku sredi polja vtihotapila v letalo strašna kača klopotača, ki se je / vila ravno pod pilotov sedež. Preden je Wiggins utegnil prositi potnike pomoči, ga je razdražena plazilka že pičila v leva meča. Pogumni pilot je skušal z vsem naporom svoje volje zasilno pristati, toda strup je že učinkoval: v nekaj sekundah je bil Wiggins mrtev. Letalo, ki je bilo zdaj brez vodnika, je slepo drvelo v spiralah proti zemlji in nekaj trenutkov nato strmoglavilo na tla ter se poplnoma razbilo. Vsi poit-niki razen enega so pri tem našli smrt. Ko so prihiteli ljudje, so našli klopotačo zvito na pilotskem sedežu: tako je bilo moči skonstruirati ves potek katastrofe.
Prizori iz zvočnega filma ..Ben llur“ (Koto Vfetro)
„Že 40 let delam pod zemljo 1“
60 letni trboveljski rudar o prekletstvu strojev in tehnike '
(Dopis iz Trbovelj)
Stran B
Noč! Leden veter brije izza Mrzlice in Kriške planine. Rudniška sirena na Gvidi poziva rudarje na nočno izmeno dela. Od težkega dela v podzemeljskih rovih sključene postave rudarjev prihajajo s svetiljkami iz glavnega rova. •‘Večno so prišli vsi izpod zemlje! •Nato se vsujejo proti lamparni in v kopalnico. V 20 minutah so očiščeni in preoblečeni, potem pa se razprše po prostranem rudarskem revirju.
Obrazi trpinov
\ svitu električne razsvetljave stopajo mimo upognjeni in izmučeni rudarji. Njih obrazi so še bolj upadli in bledi kakor pri belem dnevu. Vsakomur od njih je vtisr njen na licu žig skrbi, trpljenja in pomanjkanja.
— Dober večer! ogovorim starega rudarja. Ali ste dodelali?
— O. srečno, odgovori in me nekam nezaupljivo pogleda. Pa nas vendar niste nameravali zamenjati. ko ste prišli tako pozno semkaj?!
Pojasnil sem mu, da sem prišel, da bi videl nočno izmeno in da bi pokramljal s katerim rudarjem o vsem, ikar tem kopalcem črnega de-manta teži srce.
Počasi sva stopala navkreber. Kašelj ga je dušil in zdaj pa zdaj se mu je iz prsi izvil globok vzdih.
— Pomislite, mi je začel pripovedovati. že 40. leto delam pod zemljo! Otrok sem še bil. ko sem šel z očetom in materjo iz Trbovelj v Nemčijo — s trebuhom za kruhom. /. 19. letom sem bil že pod zemljo!
V ^vestfalskih rudnikih. Oče in mati sta mi kmalu umrla in zato sem se vrnil v domovino.
V	najlepših moških letih sem prišel spet v Trbovlje. Kot dobrega in izurjenega kopača so me takoj sprejeli v delo. Baš tedaj so se naši rudniki tehnično naglo izpopolnjevali. Nekaj let nato sem se oženil z domačinko. Imela sva b otrok.
Starejši dve hčeri sta poročeni. Eden od sinov je šel koj po vojni v tujino — v vvestfalslke rudnike. Dva sta brezposelna. Najmlajši se je pred meseci vrnil od vojakov, drugega so reducirali. Ni več dela. so rekli. Namestu da bi mi bila sino-
e
va na stara leta v oporo, sta mi v breme!
— Koliko zaslužite na šiht?
— Akordnega dela ne zmorem teč, moči mi že pešajo in v prsih me čedalje bolj duši. Prod leti, ko sem bil še zdrav, se nisem bal nobenega prečnika ne opornika. V rovih smo delali prave čudeže! tovariši so nas krstili za „rajsarje“. tedaj smo bili na to ponosni, danes mi je pa žal, da smo tako zapravljali svoje moči. Trpljenje, skrbi in strah pred onemoglostjo so nam plačilo!
Prekletstvo tehnike!
I	oda takrat nismo poznali strojev, kakršni danes nadomeščajo ročni odkop. Mi stari rudarji smo kopali premog še z rokami. Pomagal nam je edinole smodnik, če roke niso mogle naprej. Pa smo kljub temu mnogo izkopali, čeprav smo izkopane odkope zasipali še z roko. Delali smo pač z veseljem, ker nismo imeli strahu pred bodočnostjo...
Kako se je vse izpremenilo! \ rudarskih obratih stroj čedalje bolj izpodriva delavca. Pred leti so privlekli v naše jame prve zaseko-valne stroje. Potem vrtalna in od-kopna kladiva. In naprave za nakladanje premoga iz odkopov v vozičke.
Spočetka smo se ogibali slrašnih strojev, ki s silovitimi sunki pretresajo človeku dušo in telo. Polagoma smo se pa privadili tem pridobitvam moderne tehnike. Molče smo !al e delali. Postali smo sužnji strojev.
Dostikrat premišljujem o tem prekletstvu strojev. Namestu da bi nam olajšali in skrajšali delo, so nas stroji vrgli na cesto in v bedo. In kdo je bil tisti, ki je storil, da so prišli stroji v jame? Da so jih sploh iznašli? Mi, mi, naši žulji so jih ustvarili, naše delo. nakupičeno v kapital, jih je rodilo! In zdaj so nas pehnili v še večje trpljenje! Ali ni to strašno? Saj stroji niso krivi ne nedolžni! Samo ljudje so, ki so jih ustvarili in kupili z našim delom, da zdaj izpodrivajo naše delavne roke...
Strokovne organizacije
— Kaj menite o delavskih strokovnih organizacijah?
— Huda rudarska kriza je naše rudarje posebno v zadnjih dveh letih kruto prizadela. Praznovanja so nas vrgla v dolgove pri trgovcih in obrtnikih. Lani so še mezde znižali. Največji reveži so tisti, ki imajo še kopico bledih in bolnih otrok.
T i hudi časi so našli naše delavstvo nepripravljeno! V strokovne pokrete so voditelji vtihotapili politiko, ki je smrt strokovne solidarnosti rudarskega proletarijata. Zaradi nesloge in prepirov v organizacijah je vedno trpelo le delavstvo.
Nas stare rudarje silno skrbi, kaj bo s pokojninsko blagajno Bratovske skladnice. Star sem že. Miru in počitka potreben. Moči me zapuščajo po 40-letnem garanju v podzemeljskih rovih. Kaj bo. če se bo kriza še poostrila? Če se zamajejo še ti rahli temelji našega starostnega zavarovanja? Potem bomo prišli tudi mi v veliko armado staro-upokojencev-beračev, ki tavajo danes kakor sence po rudarskih revirjih. siromakov, ki prosijo in nto-ledu jejo za podpore, dokler je ne dobe za večno — na Parašuhovem travniku.	Stgr.
Statistika groze
1352 ljudi v naših umobolnicah
Indirektno
..Človek božji, kakšen pa si?“ „/,ob sem si dal izdreti."
..Pa te je zdravnik tako zdelal?" ..Njega bi šele moral videti!"
Statistika umobolnih \ Sloveniji! 1352 jih je bilo lani v naših treh umobolnicah: \ bolnici za duševne bolezni na Studencu, \ bolnici za duševne bolezni v Ljubljani (bivša prisilna delavnica na Kodeljevem) in v zavodu pri Sv. Jožefu.
Izmed vseh statistik je ta gotovo najbolj grozna. Njene številke najbolj pretresejo človeka. Posebno če si kdaj imel priliko videti, kako žive bolniki v umobolnicah. Kako čepe po kotih, zatopljeni vase, ali pa besne v prisilnih jopičih. In veš, da more večino njih rešiti samo smrt!
Lanski prirastek — 335 umobolnih
V	umobolnici na Studencu je bilo ob pričetku lanskega leta 418 bolnikov, in sicer 206 moških in 211 žensk. Ta blaznica ima dva razreda, tretjega in drugega; večina umobolnih je bila \ tretjem razredu, ki manj stane. V drugem razredu z boljšo hrano in večjo udobnostjo je bil samo 1 bolnik. Statistika kaže, da je dotok žensk v umobolnice večji kukor moških. Lani so sprejeli na Studencu 42 bolnikov in 55 bolnic, vse v tretji razred, I umobolnico pa v drugi razred. 97 novih nesrečnežev je torej samo luni prišlo na Studenec, tako da jih je bilo ob začetku leta na Studencu 516.
muh
k CMt t Wuvui
ING. GUZELJ. Ljubljana — šiška
ISeljaška št. 4.	Telefon	3252
pomanjkanja prostora niso mogli sprejeti v zavode. Sprejemali so namreč samo najbolj nevarne bolnike in v najnujnejših primerih. Pred tedni so spravili okoli 100 umobolnih s Studenca in iz Ljubljane v novo umobolnico Novo Celje \ Savinjski dolini. V zavodih pa kljub temu ni prostoru, ker so že doslej sprejeli ca. 30 bolniko\ iz opazovalnice ljubljunske bolnice.
Žrtve alkohola in sifilide
Večina umobolnih je žrtev alkohola in sifilide, te strašne bolezni, ki zahteva po vojni tudi pri nas čedalje več žrtev.
Pouk o groznih posledicah in o obrambi pred to spolno boleznijo in pa zmernost v uživanju alkoholnih pijač bi torej mogla znatno skrčiti te strašne številke. Uvala IJogu, da nas civilizacija še nima tako v krempljih kakor n. pr. Ameriko, kjer naraste število umobolnih na leto za 60.000! Dokaz, da stopa umobolnost vštric z napredkom človeštva. Zato pa imajo v Ameriki tudi dvanajstkrat toliko umobolnic kakor univerz...	m.	z.
V	umobolnici v Ljubljani je bilo ob koncu lanskega letu 320 bolnikov (164 moških in 156 žensk). Mem letom so jih sprejeli 160 (71 moških in 89 žensk).
V' zavodu pri Sv. Jožefu, kjer so večinoma versko blazni, so imeli v začetku lanskega leta v oskrbi 279 umobolnih (138 moških in 141 žensk). Med letom so jih sprejeli 77 ( 49 moških in 28 žensk).
Od 1352 jih je ozdravelo suino 20!
Znano je, da so duševne bolezni povečini neozdravljive. Zato se ne smemo čuditi tej mali številki onih srečnežev, ki jih je lani vešču zdravniška nega vendarle rešila večne teme duhu. Na Studencu so ozdravili 6 moških in 10 žensk, v ljubljanski umobolnici pa 3 moške in I žensko.
Stanje se je lani popravilo 28 bolnikom na Studencu, 16 bolnikom v Ljubljanski umobolnici in 3 bolnikom v zavodu Sv. Jožefa. Neozdravljenih, a kljub temu proti jamstvu izpuščenih slaboumnih je bilo lani 30. Pobegnilo je s Studenca 5, iz umobolnice v Ljub-Ijuni 1 ženska, iz zavoda Sv. Jožefa pa
2	moška. Umrlo jih je v vseh treh zavodih 79. Ako vse te odštejemo, v idimo, da je ostalo ob začetku tega leta v naših umobolnicah 1032 bolnikov. Morda jih je pa ravno toliko, ki jih zaradi (
Mnogim stvorom gro prav tako, kakor mn glm dobrim ljudem Dokler jih ne spornamo, jih niti na pogrešamo; ko pa jih apornamo, jih ne moremo veš pogrešati. — Prav tako gra:
Bežekovim
testeninam
zijamieno B jajčna kval.
Ljubljanska reportaža
V	ljubljanski Zvezdi, ki je nekoč razburjala ljubljanske duhove, ker so jo samo nameravali preurediti, je stala blizu vremenske hišice Imruka in
v	tej baraki je prodajulu stara prijazna ženica kolače, sladkarije, fige, pomaranče in šabese. Ondun so pa prišli meseni delavci s sekirami in krampi in so splezali na streho te barake. Kakar bi šlo za stavo, so jo začeli podirati. Ženica je vsa preplašena nosila iz barake svoj siromašni inventar. Ko sem jo vprašal, kako to, da ji domek v taki naglici podirajo, mi je rekla, da sama ne ve. komu na magistratu je nuredilu kuj hudega. Ženica ves dan ni prišla k sebi. tako ji je bilo hudo. In najbrž še danes razmišlja, komu je storila krivico, da so jo na tak način pregnali iz barake, zdaj sredi zime.
Ženici bi pač vsi privoščili, da bi s selitvijo njene siromašne barake po-akali vsaj do pomladi.
Srčna bolezen
N o \ e 1 a. — Napisal H. AV a g n e r.
„Koga vidim? Vas, gospodična Boža? V moji ordinaciji? Kaj naj to pomeni? Pa vendar niste bolni?*’
,.Pač. dragi doktor... 1 oda najprej vas moram nečesa prositi: ali mi obljubite, da ne boste izdali mojim staršem, da sem prišla k vam? Ali mi obljubite?"
.,Zakaj?"
..Vzrok imam."
„Nu. če že mora biti..."
,.l)a. biti mora!"
..Dobro, obljubim!"
..Hvala vam... In zdaj k stvari... To se pravi, če imate malo časa zame, dragi gospod doktor?"
,.Na žalost več kakor bi rad. Pači jenti so še zelo redki. Vzrok bo pač v tem. da je moja praksa se mlada."
..Saj ste tudi sami mladi!"
„Jaz? Kako to mislite? Aha... Menda niste hoteli reči, da paeijen-ti nimajo pravega zaupanja v mojo mladost?"
..Kje neki! Ravno narobe! Jaz na primer imam v vas zelo veliko zaupanje, gospod doktor!"
..Hvala lepa! Vaše zaupanje mi je seveda v veliko čast. Upam, da se ga bom vrednega izkazal, draga gospodična Boža."
„Tudi jaz upam. Bilo bi preveč strašno, če bi se v vas prevarala. Zakaj če mi vi ne pomagate, mi nihče drugi ne bo mogel pomagati.
„Zdaj ste me pa res prestrašili... Ali je tako hudo? Kaj pa vam je prav za prav?"
„0, vprašanje je mnogo lažje kakor odgovor... Da!... I orej, stvar je tale... To se pravi, počakajte: ali mi ne bi postregli « cigareto?*
„0, prosim, gospodična Boža!"
„Hvala... Pa vi, ali si je ne mislite prižgati?... Ne, brez ugovora! Nič se ne ženirajte, čeprav mi zdajle niste prijatelj, nego — na žalost
—	samo zdravnik... Stvar je tedaj tale: rada bi diagnozo."
..Kje pa vas boli?*
„Tule.“
.,Kje?"
„Nu, tukajle!"
..Srce mislite?"
„Da, srce."
„Hm, to me čudi... Ali imate or-ganieno hibo?"
„Ne!“
„Ne?... Potem moram pač domnevati, da gre za nevrozo."
„Ne — tudi to ne!"
„Tudi to ne, pravite? — Hm, potem pač ne bo kazalo drugega, kakor da vas temeljito preiščem."
„To bi bilo popolnoma odveč, gospod doktor. Moje srce je zdravo."
..Vaše srce je zdravo, pravite? In vkljub temu —?“
..Da, vkljub temu —“
..Tega ne razumem."
„Tudi jaz ne razumem... Kaj naj bi le bilo? Da, kaj naj bo. če ima človek popolnoma zdravo srce, pa ga vendarle boli? Hudo boli! Pa ne samo to! Če ima človek vrhu lega še vročino!"
..Vročino?"
..Da, vročino. Posebno ponoči... Oh, časih mi srce tako razbija, kakor bi mi ga hotelo razgnati... Le
zakaj? Ali mi ne bi mogli povedati?”
„Hm!“
..Nemara zato. ker je še tako mlado? In ker tako koprni?"
..Koprni?"
„Da!“
..Po čem?"
..Po nekem človeku."
„Hm!“
..Da. Moje ubogo srce koprni, koprni po nekem človeku. In sicer po nekem možu."
..Po nekem splošnem možu?"
...Ne! Po nekem določnem možu.*'
..Hm! l ak tako! To se pravi... Skratka, draga Boža: temu se pra-
vi	ljubezen!"
..Ali tako dobro veste?"
..Mislim, da. To se pravi, ne iz izkustva. Ne. to ne. Pa bi vendarle na to prisegel. Da, gospodična Boža... Diagnoza, kakor vidite, ni bila težka."
..Če vi to rečete, gospod doktor
—	bom že morala verjeti... I orej ljubezen. Nu, da... Ali je l jubezen mar bolezen?"
..Bolezen? Je in ni. To je pri vsakem človeku drugače."
..In so za to kakšna zdravila?"
„Za ljubezen?"
.,Ne — za bolečine, ki jih povzroča bolna ljubezen."
..Seveda so zdravila!"
..Kakšna?"
„To je spet odvisno od tega, kakšen je človek. V vašem primeru, draga gospodična Boža. bi bilo to zdravilo mož."
..Kateri mož?"
..Kakšno vprašanje! listi mož kakopak, ki je tako srečen, da ga ljubite!"
,.ln kaj naj ta mož stori?"
.Joj, spet tako vprašanje... Ljubiti vas mora!"
„llin!“
„1, seveda! In poročiti se mora z vami. In vas napraviti srečno... Kaj pa drugega?"
..Mislite?"
..Seveda!"
..Ali pa bo hotel?"
..Če ni bedak, gotovo. Ali si more misliti ljubeznivejšo ženo. kakor ste vi, gospodična Boža? Ne!"
..Kako to?"
..Kaj mar niste mladi? Bože, kako mladi celo! Tn potem ste lepi... Saj gotovo veste, da ste lepi?... Da ste bogati, niti ne omenim."
..Torej mislite —?“
„Čeprav mi je kot prijatelju težko, vam moram kot zdravnik reči: da!"
..Če pa niti ne ve — tisti mož namreč, ki ga ljubim — da ga 1 jubim?"
..Oprostite, potem pa mora biti. dovolite — bedak! Meni na primer se to ne bi zgodilo."
..Tako?"
„Ne! Prav gotovo ne! A če je že tako neumen, da ne vidi, da ga ljubite — mu pa povejte!"
..Ali se to spodobi?"
..V ljubezni se vse spodobi."
„Toda denimo, dragi gospod doktor — mislim namreč... če me ne bi hotel razumeti?"
„0. ti ljubi Bog! Tako neumen vendar ne more biti!"
„Pa vendar je!"
„Kaj? Ali ste mu mar že povedali? Kdaj pa?"
..Pravkar."
• ..Kaaaj?!”
..Seveda! Že pol ure govorim z ni im o tem — pa je tako neumen
—	še zmerom me ne razume..."
(Premor.)
..Boža!"
..Nu, vendar že!*'
Dekle z bolnimi očmi
N a p i s a I B. It i h t e r š i č
Ne vem, kaj bi vam danes povedal. Preveč misli je v meni. Komaj da jih sam pregledam. Kadar hodi človek med ljudmi, se ga primejo. da sam ne ve kdaj in kako, z njim gredo kakor sence. Ne more jih pregnati. V njegovo srce se zagrizejo, slednja je kri. in če jo hoče iztrgati, gre z njo kos srca.
laka je usoda vseh misli, vseh zgodb.
Tudi mojih.
Tudi te.
*
Živelo je nekoč dekle, ne vem. kdaj in kje, le to vem, da sem jo srečal. Bledo je bilo njeno lice, dosti preveč bledo, da bi moglo biti zdravo. In vendar ni tega nihče opazil. Zato, ker ni nihče gleda lica. ker je vsakdo gledal samo lepoto. Na njenih ustnah je obvisel slednji pogled, na leskečočih se rdečkastih laseh, na rokah, ki so bile kakor dve nemi prošnji.
In vendar je bilo to dekle lepo samo takrat, kadar je gledalo izza priprtih oči. In kakor bi bila vedela — le malokdaj jih je razprla, da pogleda v svet, boječe, skrivnostno. I n potem so takoj spet padle veke na zrenice — bala se je.
Stanovala je daleč in vsak dan sem prihajal mimo njenega okna. Zaradi nje. Kaj me je brigala dolga pot, če sem videl njen obraz. Obnemel sem pred njim. Morda bi se bil razjokal, da ni bilo ljudi. Potem pa sem pobesil oči in šel nazaj. Strašna je bila ta pot, ne bi je bil prehodil, če bi ne bilo misli na drugi dan. na vrnitev.
Potem je dolgo nisem videl. Stal sem pod njenim oknom in čakal.
Šesti dan sem vedel. Nikdar več je ne bo k oknu.
Takrat sem bil mlad. Kadar je človek mlad. pravijo, je močan. Pa lažejo, fn v tej laži ga prepuste samemu sebi. Dosti premalo je še v njem moči, da bi mu smeli iztrgati roko, ki ga je dotlej vodila. Pošljejo ga v luč, pa oslepi in pade. Sredi poti omaga, ne more naprej.
Tudi jaz sem omagal.
Obolel sem. Ne vem, kakšna bolezen je bila. Ne najdeš ji latinskega imena, ne našega. Smrti sem čakal.
Pa ni bilo smrti — ona je prišla. V noči. ko sem bil tako sam. da se je še duša zbala in zbežala od mene.
Ko sem najbolj trpel, je stopila v sobo. Ni odprla vrat, ni jih za seboj zaprla, nenadoma, sam ne vem kdaj, je stala pred menoj in njena roka je počivala na mojem čelu.
Rok za nagrade
v vrednosti 52.000 Din
smo podaljšali do 15. III. t I.
To smo storili na željo mnogih naših naročnikov, ki niso mogli do I. febr. utrpeti 40 Din za polletno naročnino.
Ta rok je nepreklicen!
Zato ne odlašajte! Rešite zloženko, ki smo jo priobčili v 51/52. št. lanskega letnika in v 5. št. letošnjega letnika, in pošljite 40 Din za polletno naročnino na ..Družinski tednik Roman", da boste tildi Vi imeli pravico do tekmovanja za nagrade. Samo naročnino in zloženko — nič drugega ne zahtevamo od Vas! Če položnice nimate pri roki. pišite ponjo na upravo ..Družinskega Tednika Romana", Ljubljana, Breg 10.
Novi naročniki!
Izpolnite naročilnico, ki smo jo natisnili v 5. št. nu 7 str. spodaj — ali pa se naročite kar po dopisnici (75 par). Ne pozabite rešiti zloženko! Videli boste. da je zelo zanimiva.
Če Vam še kaj ni jasno,
dobite vsa potrebna pojasnila ustmeno ali pismeno \ naši uprav i. (Za pismen odgovor priložite 1.50 Din v znamkah!) Tam se tudi lahko informirate, ali smo Vašo zloženko prejeli in katero številko je dobila.
Ker je vseh nagrad nad 2200. je zelo verjetno, da
vsak dobi nagrado!
Zato bi bilo škoda, če bi izpustili tako lepo priliko iz rok. Čaka Vas Singerjev šivalni stroj za 5.800 Din. radio-aparat za 5.500 Din, gramofon za 2.400 Din, Lutzova peč za 1.400 Din in še 2200 drugih lepih nagrad. (Celotni popis nagrad je objavljen v 5. številki našega lista).
Išče Vas sreča-zgrabite jo!
..Kdaj si prišla? Kako si prišla?"
Žalosten nasmešek je' bil odgovor.
,,/akaj te tako dolgo nisem videl? Si bila bolna? Si umirala?"
„Nisem bila bolna, nisem umirala."
Sklonila se je k meni. Kakor v megli sem jo videl.
Ni bilo luči v sobi, le cigareta mi je tlela v roki. In ko je bil njen obraz tik mojega, sem potegnil cigareto, da sem v žarečem soju videl njen obraz. Takrat me je obšel strah. Njene oči sem videl, in vedel sem, zakaj jih je vedno skrivala. kadar sem jih iskal. Bolne so bile.
..Zdaj vem," sem ji šepnil.
..Zdaj veš. Slepa sem kakor st bil slep ti, ki si hodil k meni. Sleherni dan si hodil k meni. Vedela sem in SC ni te čakala. Nisem te videla..."
Glava ji je zdrknila na blazino, da sem začutil njene lase ob svojem licu.
„Tudi tebe so prezgodaj poslali v luč. Luč žge v oči. Umori jih..."
..Da. luč žge v oči. Umori jih. Meni jih je umorila..."
..d udi meni jih bo."
..Tudi tebi jih bo..."
*
Danes sem slep, kakor smo slepi vsi, ki smo premladi stopili v luč. Res je. sami smo si želeli luči. izpustili roko, ki nas je vodila — zdaj tavamo v temi. iščemo, iščemo. trpimo...
Pa ne tožimo. Tudi dekle z bolnimi očmi ni tožilo. Samo njene ustnice so bile molitve, njene bele roke prošnja.
Tudi ti nikar ne toži.
MOST VZDIHOV
13.' nadaljevanje
ZGODOVINSKI RO/AAN NAPISAL MIC H EL ZEVACO
Novi naročniki lahko dobe še vseh dosedanjih 12 nadaljevanj!
Roland je zadrgetal. Dve svetli solzi sta se zalesketali v njegovih očeh, toda v ognju sovraštva, ki je gorel v njegovem obrazu, sta še tisti mah izhlapeli — kakor izhlapita dve rosni kapljici v žaru žgočega solnca.
„ln kaj si potem storila?” je vprašal.
Juana je še globlje pobesila glavo in si z obema rokama pokrila čelo, ki ga ji je bila zalila škrlatna rdečica.
»Visokost," je zašepetala komaj slišno, „ne izprašujte me... padla sem..."
„Padla si?..."
,.Padla... Bila sem brez denarja... Kako naj kupim starega vina za ubogo gospo, ki me je blagoslavljala in me imenovala svojo hčer..."
„Praviš, da ti je moja mati rekla hči?"
,,Da. VisdkostL. I oda nisem bila vredna tega lepega imena... Iver se nisem mogla več upirati... Nekega večera sem opazila, da moči gospe Silvije ginejo... morala bi ji kupiti okrepčila... obupavala sem, ona pa se mi je smehljala. In tako žalostno mi je rekla, da se bliža konec njenemu trpljenju, da sem si grizla ustnice, da ne bi zavpila na glas... In tedaj sem izgubila glavo... O, \ isokost... drugo mi prizanesite..."
»Pripoveduj, dete moje," je rekel Roland s tako mehkim glasom, (la je Juana jecljaje povzela:
„Šla sem na ulico... bila je noč... neznan moški se mi je približal... mlad plemič... Ko sem se vrnila domov, sem imela steklenico starega vina in živeža... O. Visokost, odpustite mi, da sem z nečistim denarjem hranila vašo mater!..."
Roland je stopil k deklici in padel pred njo na kolena. Prijel jo je za roke in med ihtenjem, ki mu je stresalo ramena, pritisnil pobožno in ponižno nanje poljub.
„Kaj počenjate, Visokost?” je kriknila Juana. „Pred navadilo po uličnico klečite!..."
„Kaj počenjam!" je zaječal Roland. »Častim te in blagoslavljam te... O. Juana, sestra moja, ti si svetnica, nedotekljiva si mi, in tvoje ubogo vzvišeno srce je vredno vsega mojega češčenja..."
..Strela božja, duši me!" je zarenčal Scalabrino in oifprl okno na stežaj.
Nekaj minut se ni v mali, skromni sobi culo drugo kakor pridušeno ječanje. Rolandu je hotelo počiti srce in morda bi bil umrl od tesnobe, če se mu ne bi bile vlile solze iz pekočih oči. Juana je z resnim, a hkrati vedrim obrazom pustila, da ji je Roland pobožno poljubljal roke, kakor bi razumela, da je to najvišje češčenje v skladu z njeno veliko žrtvijo.
Potem je Roland vstal in razdejane črte njegovega obraza so se umirile.
»Dokončaj, dete moje!" je rek>\l nežno.
»Malo vam imam še povedati," je plaho povzela Juana. „Vašo ubogo mater so naglo zapuščale moči... Pomagala sem ji, kolikor sem mogla, da ni preveč trpela... Kadar mi je zmanjkalo denarja, sem zdaj vedela, kje ga dobim... Nekega večera. bilo je 10. junija leta 1510, natanko ob letu, ko so vas vrgli v ječo, je zaspala v mojem naročju z vašim imenom na ustnicah. Stisnila sem vejico zelenike v njene prekrižane blede roke in jo pokrila z rjuho. In drugi dan, ko so prišli ponjo in sem ostala čisto sama na svetu, me je obšel bridek jok. To je vse, Visokost!..."
Roland je dolgo molčal. Juana je ob teh žalostnih spominih jokala.
Kakšne misli, katere blede pošasti so vstajale v Rolandovem duhu?
Kakšen orkan je divjal v njegovi duši, da je njegov obraz tako strahotno okamenel?
Ali je v duhu prisostvoval smrti svoje matere?
Njegove ustnice so zdaj pa zdaj ra hi o zadrgetale, kakor bi s kom govoril...
S'kom je govoril?... In kaj je rekel?...
lakrat je zunaj zagrmelo. Bil je eden izmed poslednjih gromov nevihte, ki se je že polegala. Roland se je zdrznil, kakor bi se bil prebudil iz sanj.
»Juana," je rekel mehko, »od tega dne nisi več sama na svetu. Brata imaš. Taka je bila gotovo tudi volja moje matere,‘ki je morala na smrtni postelji videti, kaj se bo zgodilo... saj te je imenovala svojo hčerko... Idi. Juana, idi sestra moja... I ud:i ti idi. Scalabrino... Pustita me samega... Iti moram sam vase, da spoznam novega človeka, ki vstaja v meni..."
Juana in Scalabrino sta pogledala Rolanda z očmi, ki je bila skoraj groza zapisana v njih. Nato sta storila, kakor ju je prosil, in ga pustila samega.
Roland je šel v najtemnejši kot sobe, si zakopal glavo v roke in se spustil v globoko premišljevanje.
XX
Vrt na Olivolskem otoku
Šele proti večeru se je Roland vrnil k Juani in Scalabrinu. Nemo je pojedel skromno večerjo, ki mu jo je deklica v naglici pripravila: le od časa do časa se je obrnil s kakšnim vprašanjem na Juano ali na Scalabrina, ki je pripovedoval, kako je živel šest let pod svinčenimi strehami. Toda o stvareh, ki so
bile v zvezi z njim, ni Roland rekel besedice.
Noč je legala na zemljo.
.Nevihta je bila popolnoma ponehala.
Roland se je naslonil na okno, ki je gledalo na pristanišče. Slastno je srkal vase sveži zrak Jadranskega morja, ki je vel čez Lido. .Nad njim se je bočilo jasno zvezdnato nebo, in mladi mož je željno upiral oči v migljajoče zvezde, kakor hi hotel iz njih prebrati skrivnost svoje usode.
Doli pod njim so se prebujale Benetke.
C ul je glasove mož, ki so ponujali svežo vodo in dinje, čul je petje čolnarjev in srebrni smeh deklet, ki so se vozile s kavalirji.
Po strašnem dnevu, ki ga je prebil sam s Sovraštvom, se je Roland polagoma vračal v življenje. Grenke misli so stopile v ozadje in pred njim je vstala podoba njegove ljubljenke in ga mahoma vsega prevzela.
\ nekem zvoniku je bilo enajst.
Roland se je zdrznil. Obrnil se je k Scalabrinu.
»Zdaj grem," je rekel. »Počakaj me tu!“
,,Z vami pojdem, V isokost."
»Ne! Obisk, ki ga moram napraviti, opravim sam."
»l aki vendar ne morete na ulico," je rekla Juana. »Niti sto korakov ne boste napravili, ko vas bodo spoznali in vas zgrabili."
Deklica je imela prav. S svojimi zmršenim lasmi in dolgo divjo brado ter zasilno obleko, ki jo je bil pobral v gondoli, bi bil Roland gotovo zbudil pozorftost ljudi in si nakopal biriče na vrat.
»Sedite!" je rekla Juana. ,,\ teh rečeh se nekoliko spoznam."
Roland se je spustil na pručico, ki mu jo je prinesla Juana, in deklica mu je spretno, ko bi trenil, odstrigla brado: nato mu je skrbno počesala lase, ki je imel mehke in fine kakor ženska. Čez deset minut je bil mladi mož docela izpreme-njen.
»Zdaj pa še obleka!" je vzkliknila Juana in odprla veliko skrinjo. »Evo, tole so praznična oblačila ubogega Nina, ki je umrl tisto leto, ko so tebe vrgli v ječo."
..Nino?" je vprašal Roland.
»Ed en mojih tovarišev," je odgovoril Scalabrino. »Eden izmed tistih, ki so se tako ustrašili, ko so vas spoznali na Olivolskem nabrežju..."
Roland se' je naglo vrgel v mornarsko obleko, ki jo je Juana položila predenj. Zdaj ga res nihče ne bo spoznal!
Nežno se je poslovil od Juane in
šel.
Ko je bil zunaj, je zavil v prvo stransko ulico. Človek je moral poznati Mesto morja kakor ga je Roland poznal, da je smeli pustiti vnemar pot po velikih kanalih, ki so prav za prav edine prave beneške ulice.
V	se je bilo prazno. Nikjer žive duše. Šele ko je prišel na nabrežje Velikega kanala, je srečal skupino ljudi. Pogovarjali so se o drznem begu dveh strašnih razbojnikov. Dogodek je očividno po vsem mestu zbudil pozornost.
Ko je tako hodil po ulicah, si je Roland neprestano zadajal vprašanje:	t
»Kako in zakaj je Dandolo postal veliki državni inkvizitor? Kdaj in zakaj je Leonorin oče prevzel strašno Foscarijevo službo?"
Toda ti vprašanji ga nista tako mučili kakor tretje vprašanje, ki je vstalo iz prvih dveh:
»Zakaj ni Leonorin oče. ko je postal veliki državni inkvizitor, porabil svojega vpliva za to, da me
v •
resi r
A čudno: to vprašanje si je s silo izbijal iz glave, kakor bi se ga bal.
In vsa ta tesnoba, ki ga je stiskala za grlo, je skopnela pred odgovorom, ki si ga je sam dal:
»Leonora mi bo z eno besedo vse pojasnila."
In med tem ko so se na dnu njegove duše porajala ta vprašanja, ga je začelo vznemirjati nekaj drugega. Kako naj se pokaže pred Leonoro. da je ne bo nepričakovano srečan ie ubilo? In že si je naredil načrt. Popne se čez zid na vrt. zbudi katero služabnico in se pokaže Leonoriuemu očetu. Potem bo že videl, kako bo.
Ko je imel za seboj poslednji most in je stopil na Olivolski oto-čič. skoraj natanko na isti kraj. kjer je bil pred šestimi leti podrl Scalabrina. mu je začelo srce divje
Radio aparati
tvrdke
Jugošport - Ljubljana
Dalmatinova ul. 13 so najmodernejši, so zelo selektivni. — Sprejem izredno čist in močan. — Ugodne cene!
Ako Vam naš list ugaja,
ga pokažite svojim prijateljem in ga pošljite kot tiskovino svojim sorodnikom v Francijo, Nemčijo, Ameriko in drugam.
razbijati. Hotel je stopiti dalje. Toda zdajci je začel trepetati po vsem životu in kolena so mu klecnila, da je moral sesti na stopnice pred cerkvijo.
..Daj no,“ si je začel dajati poguma. „Gotovo je, da ni ona nič manj trpela kakor ti. Gotovo je, da jo bo nenadno svidenje silno pretreslo. Toda na koncu koncev je trpljenje vendarle hujša reč kakor veselje... in tele minute, ko se obotavljaš, so izgubljene za tvojo srečo...‘‘
Pa se vkljub temu ni mogel odločiti, da bi stopil proti Dandolovi hiši. Zakaj dobro je čutil, da to ni edina reč. ki mu gloda mozeg... Čutil je, da je njegovi tesnobi vzrok ta strašni vprašaj:
..Zakaj me ni Dandolo rešil, ko je prišel na oblast?"
Nenadoma je vstal in krenil ob cerkvi proti vrtu. Stopal je kakor bi šel na morišče. V tisti minuti se mu je zdelo, da se nebo podira nanj, tako strašna groza ga je prevzela pred katastrofo, ki ga čaka.
Kakšna katastrofa?...
Mladi mož ni vedel!... Če ni
l.eonora morda že mrtva! Ali pa kaj drugega! In to drugo je bilo tisto, kar se je bal do kraja domisliti.
Nenadoma se je zagledal kraj zidu, ki je obdajal Dandolov vrt. Zagledal je mala vrata. Zagledal je grmičje okoli mogočne temne cedre. Same drobne reči, ki jih je tisočkrat in tisočkrat tako jasno videl pred seboi. ko je v ječi koprnel po prostosti.
A še tisti mah je niegov strah izginil, kakor bi ga bil veter odpihnil. Val ljubezni je odnesel njegovo tesnobo, nedoločni strah, ki ga je tiščal v prsih, in vprašanja, ki jim je zaman iskal odgovorov.
Tako je stal nekaj minut, težko sopeč, nem in drgetajoč. Občutek ljubezni je bil tako mogočen v tistem trenutku, ko se je zavihtel čez zid na vrt, da ni niti sekunde več dvomil, da bo že prihodnji mah zagledal Leonoro.
Dve sekundi nato je bil na vrtu.
Postal je, da se oddahne, da prežene množico spominov, ki so vstali v njem, in pogledal okoli sebe.
Vrt je bil prazen. Zdel se’je popolnoma zapuščen. Trava je bila porasla pota na njem in cvetlice so se izgubl jale sredi bohotno razraslega grmičja.
..Kaj nar to pomeni?" je zajecljal Roland.
Obrisal si je potno čelo in zarenčal :
„Če je mrtva, je bolje, da takoj zvem.“
Zamajal se je. Še nikoli v življenju mu ni bilo tako tesno pri srcu. Puščaje vnemar sleherno opreznost, je krenil naravnost proti hiši in trdo potrkal na vrata.
Isti mah ga je prevzdlo začudenje. da stoji pred vrati in da je že
potrkal. Zazdelo se mu je, da je njegov udarec s pestjo po vratih, ki je od njega še vse odmevalo v hiši, nekaj nepopravljivega. Tisti trenutek bi bil rajrajši daleč, daleč, hotel bi, da ne bi bi! nikoli prišel... In za srce ga je zgrabil blazni strah, da mu ne bo nihče odprl... da je hiša prazna in zapuščena, kakor je vrt zapuščen...
Pa ne!...
Začul je korake v hiši... Nekdo je prihajal... Toda odmev teh težkih ikorakov, ki so Rolandu udarjali na uho, se je skoraj izgubil v razbijanju njegovega srca... Za trenutek ga je obšel omotičen občutek, da mora umreti... izdihniti od veselja, ko zagleda Leonoro...
„Kdo je?“ je vprašal neki glas. Roland se je osvestil. In z mirnim glasom je odgovoril:
„Človek, ki prinaša važno vest."
V	rata so se napol odprla. Za njimi se je prikazal verižni zapah. Slabotna luč. lil v siju te luči glava. ki jo je Roland prvi mah spoznal.
Bil je stari Dandolov oskrbnik. „Kdo ste?" ga je vprašal. „Ka-ko ste ob tej uri prišli na vrt? Gotovo ne brez slabih namenov. Zato vas pozivam, da greste..."
..Gospod." je zaprosil Roland in sklenil roke, „ne odganjajte me! Izobčenec sem. Res je, vdrl sem na
(D V 24 urah §3
(j|$ barva, plisira in kemično čisti 7J8J obleke, klobuke itd. Škrobi in jSp svetlolika srajce, ovratnike, za- ® (£) pestnice itd. Pere, suši, monga <♦<
' in lika domače perilo	j®
^ tovarna JOS. REICH W	Ljubljana	vJh
vrt: a kako naj bi bil drugače prišel, da me ne bi bili zalotili? Ali nimate usmiljenja z izgnancem?” Starec je pogledal neznanca, ki je govoril s tako bolestnim glasom, da ga je streslo v srce. In na njegovem obrazu je videl toliko trpljenja, v njegovih očeh toliko poštenosti, da je odpel verigo in odprl vrata na stežaj.
„Vstopite! Nihče naj ne reče, da je stari Filip, ki je bil vse življenje poštenjak, odrekel zatočišče izgnancu! Dal Bog, da bi v Benetke kdaj prišli drugi časi kakor so sedanji z ovadbami in izgoni."
Roland je vstopil. In med tem ko je starec na dolgo in široko tožil in jadikoval, se je presenečen ozrl okoli sebe.
..Trepečete!..." se je začudil oskrbnik. „Kako ste bledi! Dajte, pomirite se!...“
Roland se mu je za te besede nemo zahvalil. Zobje so mu šklepetali in prsi mu je širilo ihtenje.
Nahajal se je v Dandolovi jedilnici.
Nič se jii v njej izpremenilo.
Še zmerom so stali tam stari leseni stoli z visokimi naslonili, prekriti z vezeiuem, ki ga je bila Leo-nora napravila; še zmerom ista masivna miza, ista omarica s kozarci, isti srebrni svečniki.
Tu, v tej sobi je tiste čase sedel z Leonoro. Vsi prizori prošlosti so vstali pred njim. Hotelo ga je zadušiti. Bilo mu je, kakor da mora umreti.
..Sedite." je rekel stari Filip, ..in pomirile se. Pri Križanem vam
J
u
L I J
OKVIRJI, SLIKE,
OGLEDALA, STEKLO, PORCELAN
KLEIN
LJUBLJANA
WOLFOVA ULICA ŠT. 4
Telefon st, 33-80
zagotavljam: nikomur ne bo prišlo na um. da bi vas tu iskal — kolnem se vam."
Roland se je spustil na stol.
Starec mu je natočil kozarec vina in mladi mož ga je na dušek izpil.
„.Vlorda ste lačni?" je vprašal oskrbnik.
„Ne... hvala," je odgovoril Roland.
Polagoma se je pomiril. Ukrotil je živce, da mu niso več drgetali, in obrzdal srce. ki mu ga je hotelo raznesti, in ko ga je minila poprejšnja strašna tesnoba, je izprego-voril:
»Gospod, hvala vam za vaš topli sprejem. Povedati vam hočem vso resnico. Izgnali so me iz mesta, pa sem se skrivaj vrnil v Benetke, da poiščem velikega inkvizitorja. Povedali so mi, da je to njegova hiša. Počakal sem noči in prišel... ‘
„Pa ste se zmotili!" je vzkliknil oskrbnik.
..Kaj? Ta hiša ni Dandolova?..."
»Seveda je. Samo Dandolo nič več v njej ne prebiva. 1 udi na obisk ne pride nikoli več sem. Le jaz sem še ostal v hiši. da pazim nanjo. Gospod Dandolo pa stanuje v svoji palači ob Velikem kanalu..."
Roland se je oddahnil.
Dandolo ne prebiva več na Oli-volskem otoku! Zdaj mu je vse razumljivo! Krik veselja se mu je izvil iz grla.
,,(), zato se mi je torej zdel vrt tako zapuščen!... In od kdaj stanuje Dandolo v novi palači?"
,.Ob svetem Janezu bo dve leti."
„In... seveda... njegova rodbina je pri njem... kajne?...
»Njegova rodbina?... Kakšna rodbina?..."
Roland je vztrepetal in mrzel znoj mu je udaril iz čela.
»Rekli so mi,“ je zajecljal, »rekli so mi... da ima... hčer..."
»Ah! Gotovo mislite signoro Leonoro?..."
»Da... ali je... umrla?..."
Ob naporu, ki so ga stale te besede, je Rolandu vsa kri izginila iz obraza.
»Umrla?" je začudeno ponovil starec. »Bog ne daj! Polna življenja je in lepa. kakor le kdaj!..."
Roland se je ugriznil v ustnice do krvi. hoteč udušiti nečloveški glas blaznega veselja, ki se mu je trgal iz grla. Ta edina sekunda ga je noplačala za šest let trpljenja.
Starec pa je z enakim glasom nadaljeval:
»Signora Leonora stanuje kakopak v palači svojega blagorodnega moža... Ohe, gospod izgnanec, kaj pa vam je?»."
Roland je bil v skoku planil na noge. Bled ko smrt, z razmršenimi lasmi in blaznim ognjem v očeh je zgrabil starca za ramena in ga divje stresel. In njegov glas je rjovel:
»Zavrženi hlapec. Leonora je omožena, praviš?..."
„Da...“
»Od kdaj? Govori, da te ne zadavim!"
»Že dve leti!" je zahropel starec.
»Ime njenega moža?"
»Altieri!..."
Roland je zavihtel s v o e stisnjene pesti proti nebesom in oči mu je zalila kri. Zateglo ječanje se je izvilo iz njegovih ust, neizrekljivo pretresljiva tožba, in opotekaje se, kakor iz uma se je brez besede obrnil in šel, podoben od strele zadetemu hrastu, ki ga žene hudournik s seboj.
Starec je stal kakor pribit in trepečoč poslušal to strašno ječanje. ki se je oddaljevalo in polagoma zamrlo.
In potem je na vrtu Dandolove hiše spet zavladala tišina. Kalilo jo je le drobljenje slavca, ki je pel v vrhu velike cedre pesem svoje ljubezni.
Kaj je počel Roland tisto noč?
Ali je taval po tihih beneških ulicah, iščoč v spominu izgubljeno srečo? Ali je oprezal okoli Altieri-jeve palače, da bi kje zagledal Leonorino senco? Kakšne misli so mu naskakovale možgane?... In kako je mogel premagati obup?...
Kdo bi to vedel!...
\ življenju nekaterih ljudi so ure, ki jih ni moči pojasniti ne presoditi — ker ti ljudje v teh urah niso več ljudje...
Zato ne bomo razglabljali o tem, nego bomo nadaljevali našo povest, držeč se samo dogodkov, ki nam bodo sami razodeli, kako strašne sklepe je tisto noč spočel Rolandov duh.
Zjutraj šele se je mladi mož vrnil v Juanino hišico.
Deklica in Scalabrino gotovo nista bila stroga opazovalca. Toda ko sta zagledala ta obraz, ki se je zdel kakor iz kamna, ju je mrzlo izpreletelo. Scalabrino je pozneje priznal, da se mu je tisti trenutek zdelo, kakor bi bila v sobo stopila marmorna postava: ob pogledu nanjo ga je zgrabila čudna groza za vrat. V Rolandova usta se je zarezala trda črta, in kdor bi hotel odkriti v njegovih očeh odsev kateregakoli čuvstva — ljubezni ali sovraštva — bi ga zaman iskal. Pa vendar je žarel v njegovih razširjenih zrenicah navzdržljiv ogenj, trd kakor lesk jekla.
Ko je Roland vstopil, je Scalabrino zagnal krik veselja.
Gramofone, plošče
kupim edino najugodneje. ker je največja izbira, edino le pri
.APOLLO
Ljubljana, Miklošičeva c 38 Palača Grafike.
Najmodernejša izposojevalnica ploSf
Nasveti za zdravje
-Ce te »zgrabi“ slepič
,	/	V	Zadnjič	je	na	Duuaiu	umil	neki
A\
Dialog v ranem jutru
'»Prosim Jepo, gospod stražnik, nekaj bi vas rad vprašal, če bi mi dovolili in bi bili tako prijazni, da bi mi odgovorili."
»Kaj pa bi radi?"
»Prosim lepo, rad bi vprašal, gospod stražnik, koliko bo zdajle ura?"
„Pet.“
»Najlepša hvala, gospod stražnik, zelo ljubeznivo, toda še eno vprašanje
imel, če dovolite in če smem vprašati..."
»Kaj pa še?"
»Prosim lepo. pet zjutraj ali pet zvečer?"
»Pet zjutraj."
»Tako, najlepša hvala, zdaj pa bi vas samo še nekaj malega vprašal: danes ali včeraj?"
,Dragi prijatelj, ali bi mi mogel posoditi tri kovače?"
»Prav rad, samo bojim se, da se ne hi zaradi njih razdrlo najino prijateljstvo."
»Oprosti — kaj sva mar pri jatel ja?"
V	restavraciji
..kaj pa je spet to?" zavpije gost na natakarja. »Kaj naj pa pomenijo te črne pike na moji špinači?"
»Ne vem," odgovori natakar. „Ne-mara bodo vitamini, ki se o njih zadnje čase toliko bere!" (»Pester l.lovd")
iV
..Zdaj veste, otroci, žlahtne kovine ne zarjave. Povejte mi katere!" »Zlato!"
..Prav!"
»Srebro!"
»Prav! še kaj!“
Tedaj se oglasi paglavec v zadnji klopi:
»Stara ljubezen, gospod učitelj!"
Doslovno
aj mi je?" vpraša
Bo menda držalo!
»Ali že veste, kaj gospa verižnica, ko je dobre četrt ure pripovedovala zdravniku, kaj vse ji manjka.
»Še ne!" odgovori zdravnik. »Brez. obdukcije ne spravim na dan!"
Zunanja /.namenja
Mirtič je od včeraj, kakor temu pravijo, slamnat vdovec. Ves vesel je spremil svojo ženo na postajo, in ko je vlak odpihal, se je jadrno odpeljal domov.
.. I ako, to bi bilo opravljeno," sc je oddahnil. „Zdaj pa hitro prstan s prsta, hlače zlikati, kravato zakrpati in gumbe prišiti na hlačah — potem živa duša ne bo več vedela, da sem oženjen."
Krivo razumel
Mlada žena (možu. ki je ravno prišel iz pisarne). »Pomisli. Viktor, kuharica ti je prismodila tvojo najljubšo jed. Ali se boš potolažil, če dobiš poljubček ?“
»Seveda, srček! Kar pokliči jo!”
»Hudič naj vzame kopanje!" ..Kaj si se prehladil?"
...Ne. zaročil!"
K zdravniku Kreibichu pride nekoč lep, eleganten mlad gospod. Kreibicli ga preišče, nato pa ga vpraša, kakor je imel navado, kaj je njegov poklic.
..Prvi ljubimec." je ponosno odgovoril mladi mož.
»To pot menda ne bo držalo," je zagodrnjal Kreibicli.
*
»Papa, zakaj pa se reče ,materinski jezik'?"
»Ker oče nikoli ne pride do besede."
Zlobno
Dama kaže sliko, ki jo kaže kot dojenčka v maminem naročju: »Taka sem bila pred is leti!"
Gospod: »Kako srčkani ste bili! Kdo pa je otrok, ki ga imate v naročju?"
Med Židi
»Kaj stane meter tega blaga, gospod lzakovič?"
»No, ker ste vi, vam dam meter za sto Din!"
Mojzes (sam pri sebi): „če zahteva sto Din, misli samo devetdeset, spustil mi bo na sedemdeset, dal bi mu šestdeset, zato mu ponudim štirideset Din."
Izkušnjo ima
Sodnik: „Priča Koren, zakaj nočete priseči?"
»Ker se bojim prisege!"
»Zakaj pa se bojite?"
»Še vselej, Kadar sem prisedel, so me zaprli!"
*
»Kako se neki piše tistile gospod na oni strani ceste, ki tako hiti?"
»Njegovega pravega imena ne vem, pravijo pa mu Kurje oko."
»Kurje oko?"
»Da, ker je zmerom na nogah!"
*
»Mama, kdo pa prav za prav nese jajca?"
..Kokoši, sinko!"
»Ne petelin?"
»Ne, sinko, petelin ne nese jajc."
»Tako?! Ali noče, ali ne more?"
Ni mu verjel
..Ko ste bil poslednjič tu. obtoženec, sem vam ven dar rekel, da upam, da vas ne bom več videl!"
»Vem. gospod sodnik, toda gospod stražnik mi ni hotel verjeti."
Prelisičil ga je
To se je zgodilo v Aberdeenu na škotskem.
Neki zdravnik je imel navado, da je zahteval od pacijenta. ki je prvič prišel k njemu. "5 šilingov, kadar se je drugič oglasil, pa samo 3.
Zato je šel Bill k njemu in pozdravil:
»Tako, zdaj sem pa spet tu!"
»Saj vas še nikoli nisem videl!" se je začudil zdravnik.
»Pač — prejšnji teden sem bil pri vas."
Zdravnik je razumel, da hoče Bill prihraniti 2 šilinga, pa ga je vkljub temu preiskal. Nato pa je rekel:
»Kar nadaljujte s tistimi zdravili, ki sem vam jih prejšnji teden zapisal. Tri šilinge prosim!"
Zadnjič je na Dunaju umrl neki zdravnik za vnetjem slepega črevesa
—	ker je šel prepozno v bolnico. Dopoldne ga je začelo boleti v trebuhu, pa se ni zmenil za to in je popoldne celo ordiniral, čprav mu je postajalo čedalje huje. Drugi dan so ga operirali, pa je bilo že prepozno.
I	a dogodek ni samo žalosten nego tudi poučljiv. Iz njega vidimo pred vsem, kako težko je ločiti vnetje slepega črevesa od drugih manj nevarnih trebušnih obolenj. Ta zdravnik je prav dobro vedel, kako se napove vnetje slepiča — in vendar na sebi ni slutil, da je stvar tako resna. Drugače se gotovo ne bi bil obotavljal in bi vprašal katerega svojih tovarišev za svet, posebno ker je moral vedeti, da se pri akutnem vnetju slepiča gnojenje zelo naglo širi, da prodre gnoj hitro v trebušno duplino in povzroči nevarno vnetje trebušnice, pri kateri dostikrat niti operacija več ne pomaga.
Če	torej še	zdravnik	ne spozna
signalov akutnega vnetju slepiča — kako bo potem vedel neveščak. kdaj ga »zgrabi" ta nevarna bolezen! Da to drži, dokazuje tudi to, da se v premnogih primerih vnetja slepiča ljudje p i' e p o z n o zatečejo k zdra\ liiku.
Pa je tudi razumljivo: bolečine v trebuhu i 11 slabost se dostikrat v življenju	pojavita;	kdo	bo	zato takoj
mislil	na nekaj	tako	resnega? Toda
po navadi vendarle ne manjka zanesljivih momentov, ki obrnejo pozornost na slepič. Važno je pri tem v prvi vrsti to, da so pri vnetju slepiča bolečine ^ trebuhu tra j ne in ne kakor pri navadnih črevesnih krčih samo periodične, t. j. od časa do časa se ponavljajoče.	Tudi	se	pri vnetju
slepiča te bolečine navadno čedalje bolj stopnjujejo. Drugi važni moment so slabosti, ki se pojavijo obenem s trebušnimi bolečinami ali pa pozneje, slabosti, ki povzroče bljuvanje. To bljuvanje pa ni tako kakor pri pokvarjenem želodcu, ker ti po njem ne odleže: tudi to je precej zanesljivo znamenje, da se ti je vnel slepič.
lako imamo zdaj že dva važna momenta za določitev nevarnega vnetja slepiča: trajne bolečine v trebuhu in bljuvanje, po katerem ti ne odleže. Tretji moment je pa vročica. Vročica je pri trebušnih bolečinah in slabostih vselej sumljiva, čeprav zmerom ne bo krivda na slepiču. Podobne simptome opažamo na primer tudi pri akutnem vnetju žolčnega mehurja. Seveda je treba tudi tu čim prej poklicati zdravnika in njegova naloga je napraviti natančno diagnozo.
Vročica, združena s slabostjo in bolečinami, ki so najhujše na desni strani trebuha, nekako v višini popka, je \ sekako resen opomin, da se je vnel slepič. Toda izrečno moramo opozoriti. da nikakor ni odločilno, če sc bolečine pojavijo ravno na omenjenem kraju. Zakaj koliko je ljudi, ki imajo drob ravno narobe urejen ka-
Davne! Zahtevajte povsod kan de C O/ogne
kor je normalno, ljudje, ki imajo tisto na desni, kar ima normalen človek na levi, in nasprotno. In zato se tudi lahko zgodi, da kateri človek občuti •slepiške' bolečine čisto drugod! Vzrok, je v tem, da je oboleli črevesni podaljšek črevesa nenavadno dolg in se zato utegne časih obrniti navzgor ali na stran ali pa proti sredi telesa. Zato se ne smemo zanesti na to, ali nas boli v okolici slepiča ali ne. In zato je nujno potrebno, da gremo, če nas prime vročica in nas v trebuhu boli, nemudoma k zdravniku. Akutno vnetje slepiča se naglo pojavi in hitro razvije. že ure igrajo veliko vlogo!
Druga je stvar, kadar gre za kronično vnetje slepiča. Tu bolečine niso tako hude, tudi temperatura ni tolikšna. Nadaljna simptoma sta pomanjkanje teka in od časa do časa slabost. Seveda gre lahko tudi za kakšno drugo bolezen. Da dožene diagnozo, vzame zato zdravnik na pomoč rontgen. In če nesporno ugotovi, da gre za kronično vnetje slepiča, vendarle ne bo takoj operiral, razen če grozi nov nevaren napad. Drugače pa počaka, dokler se bolni organ ne pomiri. Bolnik mora ležati in uživati samo lahko hrano, potem vnetje hitro poneha. In šele potem je na mestu operacija.
lakrat pa je operacija tudi po-< r e b n a in bi bilo nespametno, če bi je bolnik odklonil, češ da mu je že dobro. Zakaj oboleli slepič se kaj rad nenadoma vnovič vname in takrat utegne biti stvar mnogo nevarnejša kajti nihče ne ve, ali bo tedaj imel priliko za takojšnjo operacijo.
OLYMPIA‘
lekarna
Trnkoczij - Ljubljana 33
Domače ognjišče
*	'	■	.	f	*	■	i	*
Koliko gospodinja napravi
Delo gospodinje nam bo postalo na-zornejše, če si ga ogledamo v luči statistike. Neki Američan je izračunal, da napravi žena samo za kuhanje večerje povprečno 651 korakov, za kosilo pa celo <)96! Gospodinja, ki opravlja svoj posel 50 let, napravi tedaj okoli 27 milijonov korakov ali 13.500 km, če računamo vsak korak samo pol metra to je toliko kakor od Ljubljane do Mandžurije ali pa še več. Lep in časten rekord!
Sočivne omlete na francoski naoin
Tele recepte pri nas le malo poznamo. lem bolj pa jih cenijo v Franciji in Italiji. Dosti ljudi ne mara mesa, tudi sočivje s prežganjem jim ne tekne. Pri nas pa delamo sočivje po dunajskem vzoru ravno s prežganjem. Gotovo je sočiv je izdatnejše, če ga kuharica napravi s prežganjem, zato pa izgubi nekaj svojega dobrega okusa. ^ Angliji, Italiji in Franciji pa j re-/ganja pri sočivju ne poznajo. Tam ga skuhajo v slani vodi in potem parijo na masti. Ko sc sočivje v slani vodi skuha, se mora dobro očediti in nato potresti z drobtinami.
K a r 1 i j o 1 n c omlet e Potrebščine:	50	dek	karfijo-
le (cvetače), (O dek surovega masla ali masti. 5—5 jajec.
P r i p r a v a : Porabi si' samo cvet karfijole (i/ listov in steblov napravi juho). Karlijolov cvet kuhaj v slani vodi, dokler ne postane mehak, nato ga očedi. Potem ga na drobno razreži in pari deset minut v ponvi z nekaj masti, soli in popra. Jajca stepi in jih zlij na karfijolo. Stvar okusu je. ali
napraviš te omlete debele ali tenke. Če jili imaš rajši debele, vzemi srednje veliko ponev, če hočeš imeti tenke, pa vzemi večjo ponev. Dober okus napravi, če potreseš povrh nastrganega sira.
Ta jed zadošča za tri ljudi.
Čebulj ne omlete
Potrebščine: 40 dek bele čebule, 10 dek puste prekajene slanine, 5—5 jajec.
Priprava : Čebulo razreži, namoči pol ure v vodi, dobro očedi in posuši. V ponvi spraži grobo narezano slanino, nato dodaj čebulo in počakaj, da postane čebula svetlormne-na. Ko dobi to barvo, zlij nanjo stepena jajca in primerno osoli irt popopraj. — Tudi to je za tri ljudi.
Špinačne omlete
Potrebščine:	% kile špinače.
5 dek masti, sol, poper, '5—5 jajec.
Priprava: Špinačo kuhaj malo časa \ slani vodi in jo nato dobro očedi. Sesekljaj jo grobo z nožem irt jo tako dolgo pari na masti, dokler ne izgine vsa mokrota iz nje. špinačo moraš pri tem večkrat premešati, drugače se sesede. Stepena jajca vlij nato na špinačo. Ko se strde, obrni omleto na drugo stran, tako da povezneš nanjo krožnik, in jo še dalje kuhaj.
Zadošča za tri ljudi.
Na podoben način napraviš omlete s korenjem, zeljent, kolerabami itd.
Redilnost fižola
Fižol, leča in grah vsebujejo beljakovine, ogljikove hidrate in maščobe ter so redilni, če jih pripraviš z dosti tolšče (prežganja ali „anjprena“). Važno je le, da so dosti mehko skuhani, ker jih je drugače težko prebaviti. Fižol. lečo in grah kuhaj v mehki vodi ali pa dodaj vodi malo jedilne sode.
—	Nerodno pri teh jedeh je le to, da napenjajo in jih zato nekateri ljudje ne prenesejo.
Ali veš?
Pozimi odda človek več toplote in potrebuje zato več kalorij. Zato mu je tudi potrebno več gorke hrane in takih jedi, ki dajejo dosti kalorij. 1 o pa so krompir, kruh in maščoba.
Če imaš plinov štedilnik, je dobro, če ga vsak dan osnažiš. To zahteva le malo truda in časa. Če pa ga zanemariš iu ne osnažiš vsak dan, se nabere dosti nesnage in te bo stalo neprimerno več truda, pa tudi denarja, da ga spet očistiš.
Peščena torta
Potrebščine: 7 dkg surovega masla ali margarine, 3 jajca, 15 dkg sladkorju in olupi polovice limone, 25 dkg moke. eno desetinko do ene osminke litru mleka. I zavojček dr. Oetker-jevega pecilnega praška.
Priprava: Pomešaj surovo muslo ali margarino, dodaj rumenjake in sladkor, nato še limonov sok in olupe, mleko in del moke. Ostalo moko pomešaj s pecilnim praškom in temeljito stepenim snegom ter to tudi premešaj s prvo zmesjo. Vso maso deni v dobro namaščen, z moko potresen tortni model in jo peci v enakomerni močni vročini v pečici. Spečeno ohlajaj počasi in jo potresi s sladkorjem.
i4h
Urejuje Boris Rihteršič Naš novi filmski zakon
Pred kratkim smo dobili zakon o ureditvi prometa s filmi, ki odreja ustanovitev filmske centrale pri notranjem ministrstvu. Ta centrala bo urejala in nadzirala uvoz, proizvajanje in promet s filmi. Druga njena naloga bo pospeševanje domače filmske produkcije ter podpiranje vzgojne in kulturne propagande. Skozi njene roke bodo šli vsi filmi in jih bo ona izročala cenzuri.
Najvažnejše pa so v tem zakonu točke, ki govore o domačem filmu. Po novem zakonu bodo morala filmska podjetja, ki uvažajo filme, producirati, na vsakih tisoč metrov tujega filma 70 metrov domačega, od januarja 1934 dalje pa 150 metrov. Uvozniki, ki pa
SVLVIA SIDNEV
in Oaramount tficlures tega ne bodo zmogli, bodo morali plačati filmski centrali po 50 Din za vsak meter nemega, oziroma po 100 Din za \sak meter govorečega filma.
Kinematografi bodo morali odslej igrati kulturne filme pri vsakem sporedu in sicer najmanj 10% vsega programa. Med kulturne filme šteje zakon tudi nacijonalni film in žurnale. Polovica teh filmov mora biti napravljena \ državi. Vsi prestopki proti temu za-
GOSPODINJA!
Ko pripravljaš za krst, ko praznuješ svatbo, ko vabiš prijatelje, ali če pripravljaš sploh kako pojedino, pomni, da boš goste zadovoljila le, če jim med drugim postre-žeš tudi z izbornimi Peka-tetami ali Jajninami. Zanesljivo prave so le v paketih po 7« in V s kg.
konti bodo kaznovani s 5 do 20 tisoč Din globe v korist državne filmske centrale. Točke zakona o obveznem igranju kulturnih filmov dobe veljavo tri mesece po razglasitvi zakona, to je 6. marca.
Fairbanks potuje
Pretekli mesec je prišel v Pariz Douglas Fairbanks \ spremstvu l.evvisa Millestona, režiserja filma „Na zapadu nič novega". Te dni odpotujeta v Rusijo. Med potjo bosta najbrž obiskala še nekaj evropskih držav. Iz Rusije nameravata iti v Peking, kjer čaka Fairbanksa njegova žena Vfarv Pickford. Med potjo bo Fairbanks delal filmsko reportažo o Evropi. Nič določenega, samo to, kar mu pride ravno pred kamero. To naj bi bil potem glavni materijal za dokumentarni film o Evropi.
Filmska vprašanja
1. Kdo igra vlogo ministra v filmu .,Njeno veličanstvo zapoveduje"?
2. Kje je angažirana Sue Carol?
3. Kdo je režiral film ,.Pred zoro"?
4. Čigave žurnale prinašajo naši kinematografi?
5. Kako se imenuje najbolj znana ja|K)tiska filmska igralka?
Za nagrade razpisujemo 2« VELIKIH FILMSKIH FOTOGRAFIJ.
ki jih razdelimo med deset reševalcev.
Nagrade dobe:
5 slik: Maher Greta. Ljubljana:
4 slike: Verbič Milka. Maribor:
3	slike: Mlekuš Berta. Podturn:
2	sliki: Dornik Minka. Polšnik:
po eno sliko: Malej Joško, Ljubljana: Okorn Joško, Ljubljana: Brečko Rozi. Ljubljana: Ravbar Breda. Loka: Smolnik Jože. Bistrica: Jurovšek Stanko. Poljane.
Pan ovratnik ni kavčuk ne celuloid
Dosedaj čez 1,000.0( 0 zadovoljnih odjemalcev nosi
PA N
OVRATNIK
je eleganten, vedno čist, nov, brez pranja in likan\a. Dobi se v vsaki boljši trgovini. Specijalna izbira v fa-zona/i. — Generalno zastopstvo
PIRNAT, LJUBLJANA
Sv. Petra cesta 22.
DNEVNO SVEŽE PRAŽENA •.
KAVA
L_DLJBL.r3 AN
-.VODNIKOV TRG ST. S.—
55 BUDDHA
c ai n e mešanice '%mxse naiboliše
TEA IMPORT
Ljubljana, Večna pot 5
Telefon št. 2626 Brzojavi Timport
Elitni Kino Matica
Telefon 2134
„Ben Hur“,
naj večji film sveta kot zvočni film. V glavni vlogi Ramon N o-v a r r o.
©|Wi
gft
■i-KvKšu/e nojSeOingU KIBARNAITDEU
ilwnyiaMuwwm1i.
n
Blagovna znamka
»Svetla glava'*
se je obnesla. — Med tisoči znamk, ki sa priglašaio vsako leto, pač ni nobena postala znana kakor ta. Radi pozornosti, ki jo vzbuja slika, in radi globokega svojega pomena le postal znak nepozaben.
..Znamka Oetker“ jamči za najboljšo kvaliteto po najnižiih cenah in radi tega načela so
Dr. Oetker-jev pecilni prašek Dr. Oetker-jev vanlllnov pralek Dr. Oetker-lev prašek za pudinge itd. tako močno razširjeni.
Letno se proda mnogo milijonov zavojčkov, ki pomagajo „prosvltlienlm“ gospodinjam postaviti v kratkem času na mizo tečne jedi. Marsikatera ura se je prihranila, mnoge nevolje radi slabega kipenja močnikov je izostalo.
Otroci se veselijo, če speče mati Oet-kerjev šartelj, in v otroški sobi ni ničesar boljšega, nego Je Oetker-iev puding s svežim ali vkuhanim sadiem ali s sadnim sokom.
Pri nakupu pozor na to, da se dobe pristni Dr. Oetker-jevl fabrlkatl, ker se če-sto ponulaio man] vredni posnetki.
Dr. Oetker-jev
vanilinov sladkor
je najboljša začimba
za mlečne In močnate ledi, pudinge 'n spenleno ,metana.
Itekno In čal,
Sirti je. torte In pecivo, laični konjak.
Zavolček odgovarja dveme ell trem strokom dobre vanlllle.
Ako se pomela V4 zavolčka Dr. Oet-ker-jevega Izbranega vantllnovega sladkorja z 1 kg finega sladkorja In se dasta 1 do 2 laični žlici te meSanlce v skodelico čaja. tedal se dobi aromatična, okusna pijača.
Dr. Oetker-jevi recepti
za kuhinjo in hišo
prlnaSalo Izbiro Izvrstnih predpisov za pripravo enostavnih, bolllh, finih In aalflnej-Slh močnatih jedi, Sartllev. peciva, tort
1. t. d.
Za vsako oblteli so nalvečle važnosti, ker najdejo po njih sestavljena jedila radi svole enostavne priprave, svo-lega odličnega okusa In svoje lahke prebavljivosti povsod In vedno pohvalo gospodinj — tudi onih. ki stavilo večle zahteve — In ker le. kakor le pokazala Izkušnja, vsako ponesrečenje tudi pri začetnicah Izključeno.
Oetker-jevo knjigo dobite zastonj pri Vašem trgovcu: ako ne, pišite naravnost na tovarno
DR. OETKER, MARIBOR.
Izdaja za konzorcij Družinskega tednika „Romana“ K. Bratuša, novinar; urejuje in odgovarja H. Kern, novinar; tiskajo J. Blasnika nasl. Univerzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani: za tiskarno odgovarja Janez Vehar; vsi v Ljubljani.