XLVI. LETNIK                    1926                   XIL ŠTEVILKA
LJUBLJANSKI ZVON
MESEČNIK ZA KNJIŽEVNOST IN PROSVETO
IZ SODOBNE LIRIKE
Janko Glaser / Domotožje
Tja bi šel, kjer pozabljene in razsute
samevajo pohorske naše glažute
(mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili
so v čase pojoče in vroče krvi z drvarji se bili!) —
zdaj samo še tiho pod jelšami temnimi v senci
pohlevni in skriti šumijo mimo studenci.
Gozdovi na levi, gozdovi na desni — vmes frate ožgane. s krompirjem zasajene, z ovsom posejane, ki reven med črnimi bukovimi štori poganja na tenki, peščeni zemlji bori.. .
Tja bi šel in poslušal iz strmih, izvoženih kolobarjev
bi težko hojo in zategnjene klice volarjev —
in kakor oni bi bil, ki z obrazom znojnim
tam mučijo z zemljo se trpko — in vendar s srcem pokojnim.
Janko Samec / Kamenarji
V taktu po štiri in štiri
bi jo kamenarji na skalo sivo! —
In kakor pada na kamen kladivo, da moč si z zakoni narave izmeri, tako jim v prsih utripa živo jekleno srce in poje o pesmi delovnega dne.
O, kakor junaki,
stoječi v gorah pod oblaki,
s kladivi pojočimi bijejo, bijejo
od zgodnjega jutra do pozne noči,
da kamen se stiska, bolno ječi,
ko v mrzlo drobovje zagozde mu rijejo ...
721