DUHOVNO
ŽIVIJCNJC

Rajka, da pe z bero ob zibeli novorojenega otroka rojenice in sojenice, ki iso priče rojstva ja ki določajo otroku usodo in tek življenja, je gotovo nekoliko resnična iy tem, dai so pe oib rojstvu slovenskih kmečkih otrok zbirala nadnaravna bitja, ali da soi bile jz rečen e nad njimi besede, ki so- jim usojale nadmočno ljubezen do zemlje, kajti drugače bi bil Slovenec ne ljubil tako svoje matere in rodne grude. In gotovo je bilo na dain rojstva Franceta Prešerna, ko mu je bilo usojeno, da bo .največji slovenski pesnik, določeno tudi, da bo čutil in trpel v sebi tisti plementami utrip zemlje in ljudi, ki ga poznamo iz njegovih poezij. V razponu m.ed tema mejnikoma, med Vrbo in Kranjem — tako blizu ista si eden drugemu — je raslo in zorelo Prešernovo življenje, hrepeneče, dejavno, ustvarjajoče in trpeče: odvetniški pripravnik v Ljubljani, prijateljstva z učenim čopom, sodelovanje pri Kranjski č belici, srčna 11 ju bežen in zrela pesem, Zdravljica prijateljem; Sonetni venec, slovenski lirični biser, in po življenjskem razočaranju Soneti nesreče, goreč vzdih po izgubljeni sreči v domačem kmečkem raju. Franice Prešeren je kot tisti pevec, ki je šel v podzemlje, da bi dobil od tam vrnj.eno svojo ljubezen, a bogovi so ga odpravili praznih rok — pokazali so mu sicer privid žene, po katero- je prišel, d ali pa mu p iso nič. A on je s svojoi pesmijo ustvaril čudež: oživel je ljubezen v drugih ljudeh, iz temnega podzemlja je prinesel nebeško idejo bratstva, ljubezni in svobode, ki drhti kot svetal napev v vsem njegovem opusu.
Prava podoba Prešernova je njegova poezija, s katero je oplemenitil na h ljudski jezik, ki je v stoletjih rCia ohranil svežino in prvinsko bogastvo, vendar j.e bil v mnogih primerih nesposoben točnega in modernega izraza. V tej poeziji pa je zajeta tudi pesnikova povezanost z zemljo, s tilsto slovensko zemljo, ki jo je v elegičnih ter-cinah .Spominu Matije čopa (iz nemškega izvirnika poslovenjenih) naslikal kot čudoviti svet pod Triglavom: ,,Večerno sonce v luči je ubrani / zlatilo trat zelenje in pobočij, / v ozadju stali sivi velikani / gorenjski so v gigantski svoji moči, / krog tebe vali Save so šumeli..." V Sonetnem vencu se Prešernov pesniški duh dviga v apolinične višine, v erotični in čustveni tematiki pa se njegova pesem plemeniti ob spoznanju, da je srce človekovo sveta stvar in živ del naroda v njegovi ljubezni, skrbeh, trpljenju in poveličanju. V najbolj dognanih stvaritvah — tako v prelepi žalestinki V spomin Andreja Smoleta, v Krstu, pa tudi v izvirni baladi Neiztrchnjeno srce — pa se pesnik približa- niajvišjcmu ^poznanju: pince poeta ne strohni, življenje za dobi usodni smisel, kot je rečeno v Krstu, „da praVi Bog se kliče Bog ljubezni."
Sto štirideset let je že posvečenih spominu Franceta Prešerna, ki je bil v »svojih zadnjih letih sicer ves zagrenjen pd neuspešnega iska-
„Vse je vihar razd’jal, narod pa zmeraj stal, gledal nad Triglavom neba obok“ (Jože Beranek)
nja ljubezni, pa o-samlj.“n po izgubi dveh prijateljev, čopa in Smoleta, a je ohranil kljub vsemu dostojanstvo velikega, pesnika, svobodoljubnega Slovenca in srčno dobrega človeka. Njegova poezija je, da tako rečem, krik po svobodi in bratstvu. Je več kot samo literarno estetska umetnina. Prav zato je Prešeren lest vsega slovenstva.
France Papež
ZDRAVLJICA
Spet trte so rodile, prijat’lji, vince nam sladko, ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko, ki utopi vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.
Komu naj pred veselo Zdravljico, bratje, č’mo zapet’?
Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, -brate vse, kar nas je
sinov sloveče matere!
V sovražnike ’z oblakov rodu naj naš’ga trešči grom!
Prost, Iko je bil očakov, naprej naj b.o Slovencev dom; naj zdrobe njih roke
si spone, ki jim še teže!
Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo, da oblast in z njo čast,
ko pred, spet naša bosta last!
Bog živi vas, Slovenke, prelepe, žlahtne rožice!
Ni take je mladenke, ko naše je krvi dekle; naj sinov zarod nov
iz vas bo strah sovražnikov!
Mladen’či, zdaj se pije Zdravljica vaša, vi naš up!
Ljubezni domačije noben naj vam ne usmrti strup; ker po nas bode vas
jo srčno branit’ klical čas!
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat’ dan,
da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
Nazadnje še, prijaflji, kozarec zase vzdignimo,
ki smo zato se zbratTi, ker dobro v srcu mislimo,
Dokaj dni naj živi
Bog, kar nas dobrih je ljudi!
France Prešeren
Ljubiti Prešerna se pravi ljubiti svobodo misli in besede, svetovnega nazora in vere.
Župančič
IZ “SPEVA RODNI BESEDI”
Naj hvalnico pojem — hvalnico rodni besedi!
Svetim glasovom naše zemlje in rodov...
O, rodna beseda — vino vinogradov starih, ki si zorelo v soncu rastočih vekov; kot grozde te trgam. Omamna, ko v čarih napojev ljubezni srce mi in misel pojiš!
Povsodi te slišim — iz vej tisočletnih
ko roji čebel nam rojiš
in iz sadik mladoletnih
nam z vonjem pomladi dehtiš...
O, rodna beseda — zvonjenje zvonov na praznik, ko sonce presije naravo; od težkih stoletij ožarjena s slavo pretaka® se zvonka ko voda slapov; si tiha in vdana, ko mater daritev, globoka in tajna, ko bridka molitev, bučeča in silna ko piši vetrov!
Vse, kar moj rod čuti, doživlja, kar sanja, kar um si zamisli, kar misel spočne, kar skozi čase v nas raste, poganja, vse v tvojih glasovih se nam razcvete.
Iz pesmi nam poješ ko strune srebrne, v šepetih ljubezni tvoj glas nas pretrne; otrok te nabira ko zvončke spomladi, mislecu rasteš kot skalnati skladi, ki nanje opira se daljno obzorje.
Katarju si klena, ko žito na njivi, v uporih in bojih si hrula ko morje, tesnobo teptanih razbil je tvoj grom;...
O, rodna beseda — vinogradov starih žlahitnina!
Nekoč na piščalko sem pel te na paši,
po njivah, za logom —
zdaj bučal bi v svet te s fanfaro in rogom,
kot vihra čez doli in hribe bi planil,
da svetu bi tvojo lepoto oznanil!
O, rodna beseda — po tebi smo živi; vekove in čase si z glasom pretkala, ta zemlja s teboj nam je eno postala: naš dom!
Severin Šali
Naš postni čas
Postni čas začenjamo na pepelnično sredo, letos 8. februarja, s pomenljivim obredom pepeljenja, ki ga spremljajo resne besede: »Slpokorite se in verujte evangeliju!" ali »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!" Površno gledano more kdo v o-bredu videti nekaj pogrebnega. V resnici pa je prav nasprotno. Pepeljenje ni napad na človekovo dostojanstvo, temveč trdna osnova zanj. Spomniti nas hoče, da je prišel čas, ko naj obnovimo življenje, ki bo podobno življenju vstalega Jezusa. Pepel je znamenje minljivosti in smrti, križ pa znamenje življenja in večnosti. Oboje nam kaže vso resničnost našega življenja. Res smo prah in bomo morali umreti. Vendar pa smo po Kristusovi zmagi na križu poklicani k novemu, božjemu življenju.
Bogoslužje postnega časa pripravlja nas vernike na obhajanje velikonočne skrivnosti s spominjanjem na naš krst in z izvrševanjem pokore.
Postni čas je čas preprostosti in ne praznovanja. Z evangeljsko čuječnostjo in z neizprosno iskrenostjo do samih sebe naj bi dosegli odpuščanje grehov in obnovili svoje duhovno življenje. Krščansko življenj« in pokora sta tesno povezana med seboj, To nam postane bolj razumljivo, če se spomnimo, da nam je Kristus zaslužil nadnaravno življenje s svo-
jim trpljenjem, smrtjo in poveličanjem. Zdaj moremo to nadnaravno življenje ohraniti in v njem rasti samo za ceno odpovedi in žrtve. Kristus je to zelo jasno povedal : „<3e hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj!" (Mt 16, 24). Prav tako nas Kristus tudi resno vabi: »Vstopite skozi ozka vrata; zakaj široka so vrata in prostorna je pot, ki drži v pogubo, in mnogo jih je, ki po njej v pogubo hodijo. Kako ozka so vrata in tesna je pot, ki drži v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo!“ (Mt. 7, 13-14)
Prostovoljen križ oziroma prostovoljna pokora v postnem času bo morda za nekoga omejitev kajenja in pitja, za drugega vestno izvrševanje dolžnosti v njegovem poklicu in družini, večja potrpežljivost v težavah ali več pozornosti za tisto, kar drugi želi in pričakuje. Predvsem pa bi morali v tem času več skrbeti za molitev. Tako naj bi temeljito obnovili jutranjo in večerno molitev, za vzete j e naj bi molili v družini in pred jedjo in po jedi. Zelo primerna pobožnost za postni čas je tudi molitev križevega pota.
Pri vsem tem bomo kaj lahko spoznali, da je postni čas primeren čas za premišljeno, pošteno in iskreno spoved. Pokora spada k bistvu krščanskega življenja. Kr-
.....prah boste in pepel"
Pred nami je skodelica pepela. Nekaj, kar nima niti izrazite o-blike niti barve; je takorekoč nekaj brezobličnega, pustosivega, zadnji ostanek nečesa, kar je bilo nekoč čisto drugačno. Morda je bilo to nekoč drago pohištvo, o-mara p.o najnovejši modi, ki je hranila drage obleke in plašče in je bila ponos stanovanja. Še prej ie bil morda ta kupček pepela mogočno drevo, recimo hrast z orjaškim deblom, ogromnimi vejami, ki so se vsako pomlad nanovo oblekle v gosto zeleno listje in vsako jesen postale gole, prazne, kakor mrtve. Hrast z debelimi močnimi koreninami, ki so bile Pod zemljo prav tako razvejane kakor veje, ki so segale pod nebo, da hrasta ni mogel izruvati noben vihar, da ga ni uničila niti toča, ki je večkrat klestila po njegovih vejah, niti strela, ki mu je morda kdaj razparala deblo, pa se je rana vedno znova zacelila. Toda podrl ga je čas.
Od vse njegove moči, kipenja, bujnosti, življenja; je ostal le kupček brezobličnega pepela.
In tako je 'z vsemi drugimi stvarmi. Vse mine in čas vse spremeni. Vsaka cvetica ovene in se
ščanska svetost res ni v žrtvi in Pokori, ampak v nesebični ljubezni do Boga in do bližnjega. Vendar pa te svetosti ni mogoče doseči brez pokore in odpovedi.
posuši in v enem dnevu izginejo vse njene čudovite barve, vsako drevo končno shira, pa naj rase in se pomlaja tudi tisoč let. Postarajo se hiše in se prej ali slej zrušijo, tudi železobetonske mostove bo nagrizel čas s svopimi vztrajnimi zobmi in tudi najdebelejše železne in jeklene traverze bo počasi nagrizla rja, da bo izginila njihova nosilna moč. Poginile bodo vse živali od muhe enodnevni-
ce pa vse do tistih, ki dočakajo nekaj stoletij,
Ta skodelica pepela je znamenje tega, da vse mine. Umrlo in minilo bo tudi sonce. In zvezde, o katerih znanstveniki menijo, da že več kot petnajst milijard let z neizmerno hitrostjo letijo narazen in se oddaljujejo druga od druge, se bodo nekoč ustavile in začele padati skupaj, nekam v neznano središče vesolja in se bo vse vesolje zopet krčilo milijarde let, dokler se ne bo vsa vesoljska snov stisnila v drobno kroglo s toliko gostoto in težo, kakor si jo človeška domišljija sploh misliti ne more.
In preminil bo človek. Mi vsi. Ta skodelica pepela je znamenje tudi naše minljivosti. Odkar človek pozna ogenj, mu je pepel tudi najbolj živo znamenje njegove umrljivosti, pa tudi znamenje pokore in prenovitve.
Ko na pepelnico duhovnik potrese vernikom pepel na glavo, hoče njim in sebi živo priklicati v spomin, kako nestalno in krhko je naše življenje. Sedaj prihaja v navado, da mrtvo truplo upepelijo, namesto da bi ga pokopali v zemljo. Vzroki za to so različni, eden izmed najbolj upoštevanja vrednih je gotovo ta, da je v velikih mestih zares težko najti dovolj mesta za toliko mrtvih, v milijonskem mestu za okrog 40 grobov na dan. Žara s pepelom pokojnika pa potrebuje zares malo prostora. Toda naj človeško telo sežgejo ali pokopljejo, v vsakem pri-
meru ostane od njega le kupček prsti ali pepela.
Kakšna mojstrovina je bil živi človek! Kako so njegove oči sprejemale vase barve in oblike, presojale razdalje, brale znamenja iz knjig, jih sestavljale v pojme in besede. Kako so njegova ušesa sprejemala besede domačih, poslušala. zvenenje v zraku opoldanske tišine, znala so razločevati glasove po barvi, globini, po pomenu in so jih dostavljala v središče človeške zavesti, v možgane, v ta najčudovitejši organ, kar jih je Bog ustvaril, s pomočjo katerega se človek zaveda sam sebe, spoznava ostali svet in se približuje z njim svojemu stvarniku. Ali ni škoda, da se ta čudež božjega stvarstva uniči?
Ne, saj se ne uniči. Nekaj nekdanjega hrasta je v tem pepelu, drugo je strohnelo in je sedaj zemlja, zopet drugo je zgorelo in se spremenilo v vodne hlape, dim, saje in razne pline. In tako je z vsem, kar mineva. Nič se ne uniči, le spremeni se.
Naše telo se bo spremenilo nazaj v zemljo, toda mi ostanemo, ker ne moremo razpasti. Mi, naša duša, ali morda bolje naša osebnost pa ni iz zemlje, ampak je dih božjega duha, zato je neuničljiva, nobena smrt ji ne more do živega.
Pepel je sicer znamenje naše minljivosti, naše smrti, toda mi kristjani gledamo v njem tudi začetek novega, večnega življenja.
Lojze Kozar
Nadškof dr. Alojzij Šuštar
Kako prav živeti?
kako spoznam, kaj je PRAV?
Prav delati, pošteno živeti, biti dober je smisel in cilj nravnega odločanja. A kako naj človek spozna, kaj je prav, kaj zanj dobro? Otrok vpraša stanše, mladi zaupajo učiteljem in vzgojiteljem, strokovnjaki povedo tistim, ki se sami Premalo spoznajo; a vedno in v vsem ni mogoče vprašati drugih. Zrel človek hoče odločati po svoji pameti, hoče biti samostojen in neodvisen. Posebno na nravnem področju želi odločati po lastnem prepričanju. Dostojanstvo in odlika človeka je v tem, da s svojim razumom spozna različne možnosti, jih presodi in se svobodno odloči za to, kar se mu zdi prav. V nravnem življenju so pomembne le tiste odločitve, ki na podlagi spoznanja prihajajo iz notranje-
ga prepričanja in so svobodne. Kar se zgodi v nevednosti, iz notranje nujnosti ali pod zunanjim pritiskom, za to človek v etičnem smislu ni odgovoren.
Od svojega Stvarnika ima človek posebno zmožnost, da razlo-ča med dobrim in slabim, spozna nravne norme in se zave njihove obveznosti. To zmožnost imenujemo vest. Vest je po besedah 2. vatikanskega koncila »človekovo najbolj skrito jedro“, kjer spoznava, kaj je prav in kaj ne, kjer doživlja svojo svobodo, pa tudi zazna svojo dolžnost delati dobro in opustiti slabo, kjer se odloča in zaveda svoje odgovornosti. »Zvestoba do vesti povezuje kristjane z ostalimi ljudmi pri iskanju resnice in pri pravilnem reševanju tolikih nravnih vprašanj, ki se pojavljajo v življenju posameznikov in družbe," pravi 2. vatikanski koncil.
Toda, ali ni naj večja težava v tem, da so mnogi, tako se vsaj zdi, vest izgubili, jo zadušili, da se odločajo in delajo brezvestno? Ali da je njihova vest tako iznakažena in pokvarjena ter zmotna, da jim sploh ne pove resnice? Koliko je takih, ki se sicer sklicujejo na lastno vest, drugi pa jim pravijo, da je njihova vest zmotna in da jim ne pove pravilno, kaj je dobro in kaj slabo. Kaj vse se do-
gaja v imenu vesti in v sklicevanju na lastno vest! Zakonsko in družinsko življenje nudita zgledov več kot dovolj. Ali je torej zaupanje v vest upravičeno?
Je, ker druge poti kot razločevati dobro in slabo, presoditi položaj in se odločati, sploh ni. Gre torej za to, da ima človek pravo vest. Pravo vest pa ima, kdor ima razvit čut za vrednote, da se zaveda razlike med dobrim in slabim v nravnem smislu besede, ne samo med koristnim in škodljivim. Morda je res največja nevarnost današnjega časa, da ta čut za vrednote pri mnogih peša, da živijo tako rekoč onstran dobrega in slabega in so na etičnem področju popolnoma otopeli, postali gluhi in slepi za nravne vrednote, za norme in dolžnosti. Večkrat nastaja vtis, da današnje javno življenje vest ubija in ljudi naravnost sili k brezvestnosti, človek ima vtis, da bolj k‘o je kdo brezvesten, bolje se prebija skozi življenje. Kjer se vest več ne oglaša, tudi ni več zavesti slabega, krivde in greha. Mnogi imajo to za svobodo,, ki jo je treba iskati. „Vest je v nevarnosti in s tem je v nevarnosti človek sam.” je pred leti dejal švicarski psiholog Hans Zbinden. Pomanjkanje notranjega miru in osamOsveščanja, razkrajanje pravega pojmovanja človeka suženjsko uklanjanje javnemu mnenju in dikaturi večine in mode, stalno eksperimentiranje brez zavesti odgovornosti, zmešnjava v pomenu besed, etična nevtralnost in neopredeljenost ogro-
MOLITVENI NAMEN ZA FEBRUAR
Splošni in misijonski: Da bi vernike povezovalo ne le bogoslužje, ampak tudi velikodušno služenje ljudem.
Slovenski: Da bi naši starši postavili globoke temelje vere svojim otrokom.
žajo vest in s tem človeka in njegovo življenje.
Kaj storiti? Ni druge poti kakor vrniti vesti njeno mesto in vlogo v osebnem in družbenem nravnem življenju. Treba je najti pot nazaj k pravemu razumevanju vesti kot tistemu notranjemu glasu, ki človeka nikdar ne zapusti in mu hoče posredovati resnico, k zavesti, da obstaja razlika med dobrim in slabim, da ni vse enako in da je človek dolžan delati dobro in opuščati slabo in da je za svoje odločitve odgovoren.
Namesto da bi se predajali zbeganosti in se spraševali, kaj še drži, moramo spet odkriti in uveljaviti v sebi vest. O tem je treba pametno razmišljati in se dati poučiti. Po- vesti človek spozna, da ni najvišje bitje, ki stoji onstran dobrega in slabega ali ki sam o tem odloča. V njej odkriva postavo, ki si je ne daje sam, temveč jo najde v svoji notranjosti in se ji mora pokoravati, kot pravi 2. vatikanski koncil, človek ima sicer možnosti, da svojo vest zaduši, da se ne ravna po njej in se postavi ne pokorava. A s tem si izreka svojo obsodbo in izkušnja uči, kakšne so posledice.
Sveto pismo-moj vsakdan
ČRNE BUKVE ALI VRELEC ŽIVE VODE
»Ničesar bolj ne želimo kot to, da bi pogosto, če le mogoče vsak dan, brali evangelij in se tako iz Prve roke poučili, kako je mogoče vse prenoviti v Kristusu," je dejal papež Pij X., ko je ljudi povabil k branju evangelija. Kakor je 'ljudem na široko odprl vrata tabernaklja, tako jim je hotel približati tudi Sveto pismo. Toda kakor je vroča ta želja, tako je tudi daleč do njene uresničitve. Sveto pismo še ni, tudi evangelij ne, dnevno branje kristjanov. Stoletjih navad pač ni mogoče lahko odpraviti, čeprav je Cerkev „ved-no spoštovala Sveto pismo, podobno kakor samo Gospodovo telo" (prim. BR 21), ga zaradi zlorab v dobi protestantizma ni rada dajala ljudem v roke. Dovoljevala jim je brati samo Sveto pismo, ki je prevedeno po Vulgati, to je uradni obliki Svetega pisma katoliške Cerkve, in če je imelo zadosti opomb, posebno iz spisov cerkvenih očetov. Ker so reformatorji s Svetim pismom utemeljevali svoje zahteve, so se ga preprosti ljudje prej bali, kakor da bi ga brali. Imeli so ga za »črne bukve", ki jih ni dovoljeno vsakemu brati. Vse svetopisemsko znamje so dobivali pri bogoslužju in tako je v glavnem ostalo do danes. še danes ljudje poznajo Sveto pismo pretežno iz bogoslužja,
medtem ko ga sami malo berejo.
Čeprav je z ekumenizmom, ki se je začel z 2. vatikanskim koncilom, premagan strah pred zlorabo Svetega pisma, bo najbrž še dolgo trajalo, da ga bodo katoličani sami brali. Vzrok za takšno stanje ni strah pred verskimi zmotami ali ker ne bi imeli primernih izdaj Svetega pisma oziroma so jih sodobna sredstva obveščanja, kot sta radio in televizija, odvadila brati, temveč je v tem, ker ga ne znajo brati. Sveto pismo ni navadna knjiga. Ne moremo ga brati kakor povest ali roman,, ki ga preberemo zdržema, od začetka do konca. Ni kot dnevno časopisje ali revije, ki jih preberemo „po diagonali" ali preletimo naslove, temveč zahteva od nas veliko več. Tudi najboljši prevod ne more odstraniti vseh ovir za pravilno razumevanje Svetega pisma. Jezusovega naročila apostolom, preden jih je poslal v misijonsko prakso, „naj spotoma nikogar ne pozdravljajo" (Lk 10, 4-, ne moremo bolj razumljivo prevesti, kot je prevedeno, in vendar ostaja brez poznanja okolja, v katerem je bilo rečeno, nerazumljivo. Potrebno je torej več kot samo branje, zato bodo ti članki poučili bralce, kako ga morajo brati. Opozorili jih bodo na ovire, ki jih morajo premagati, če ga hočejo koristno in radi brati. „če je kakšna stvar, ki drži v tem življenju človeka pokonci in mu daje moči,
da v stiskah in viharjih tega sveta ostane miren, potem je to v prvi vrsti branje in premišljevanje Svetega pisma," je dejal eden največjih njegovih poznavalcev, sv. Hieronim (f 420). Sveto pismo je vredno brati. Celo Friderik Nietzsche, miselni predhodnik
inacizma, je dejal, da ne moreš spustiti vanj vedra svojega duha, ne da bi potegnil iz njega polno vedro zlata. Kdor se mu približa v Duhu, s katerim ga je Bog navdihnil, „bodo iz njegovega osrčja tekle reke žive vode" (Jn 7, 38).
France Rozman
Jezusovo tridesetletno bivanje v Nazaretu
JUDOVSKA DRUŽINA
Judovska družina je bila patriarhalno urejena. Njen gospodar in nosilec oblasti je bil oče (lat. pater). Družino so imenovali očetova hiša. Sorodstvo so določali samo po očetovi strani.
Judvska družina je bila na splošno velika, člani judovske družine so bili: oče, mati, otroci, vnuki; k njej so prav tako prištevali tudi hlapce, dekle, sužnje, vdove, sirote, občasno pa tudi tujce, brezdomce, vojne ujetnike itd. Seveda vsaka družina ni bila tako številna, čeprav je vsaka težila, da bi se prek domačih sinov čimbolj razširila. Ko se je sin poročil, se ni odselil, temveč je nevesto privedel na očetov dom in z njim živel pod isto streho ali pa si prizidal hišo. čeprav je osnoval svojo družino, je bil Še naprej podrejen očetu. Tako so storili vsi sinovi. Tako so storili tudi vnuki, tako da sta živela v družini dva rodova, včasih pa celo trije in štirje.
Sinovi so torej ostali doma in z ženitvijo širili krog svoje družine, hčerke pa so se s poroko odselile, zato je bilo rojstvo dečka veliko veselje v družini in upanje, da se bo z njim družiija razširila, medtem ko se rojstva deklice niso veselili, ker je to pomenilo krčenje družine. Največji ponos za očete je bilo, če je imel veliko moških potomcev. Oče je imel vso oblast nad družino, tudi nad poročenimi sinovi. Bil je res hišni gospodar. V najstarejših časih je njegova oblast obsegala celo pravico nad življenjem družinskih članov. Opravljal je tudi službo hišnega duhovnika. Prinašal je klavne daritve v krajevno svetišče, doma je vodil družinsko bogoslužje, predsedoval velikonočni večerji in družini pojasnjeval njen pomen ter novorojenčke z obrezo sprejemal med izvoljeno ljudstvo.
VZGOJA
Narod, ki je preživel tako bur-
no zgodovino in množično iztrebil en je, mora skrivati v sebi nekaj, da je to zmogel in zdržal. Tisto nekaj je njegova vzgoja. Ta je bila dosledno religiozna. Otrok Je že z materinim mlekom srkal spoštovanje do postave. Prva vzgoja je bila materina, redko je otroke vzgajala dojilja. Mati je otroku nudila prvi življenjski pouk, zlasti moralni, z nasveti pa je vzgajala otroke tudi potem, ko so že odrasli.
Ko so otroci preraščali otroštvo, je vzgoja prešla v očetove roke. Oče je vzgajal zlasti sinove. Vzgoja je bila njegova najbolj sveta dolžnost in ni smel zamuditi nobene priložnosti, da si-
na ne bi pripravil na življenje. Ker ni bilo šol, je otroke vzgajala družina, najbolj oče, in ker ni bilo učbenikov, je vzgajalo življenje.
Judovska vzgoja je bila v bistvu versko poučevanje. Temeljno vzgojno načelo je bila resnica o Bogu. Oče ni smel zamuditi nobene priložnosti, da otrokom ne bi govoril o Bogu in človekovi dolžnosti do Boga.
S petim letom so starši otroka naučili abecede, nekaj besed iz Svetega pisma, največkrat 10 božjih zapovedi in molitev „Po-slušaj, Izrael". To je bila nekakšna veroizpoved, ki so jo molili na začetku bogoslužja v shodnici. To znanje so dopolnjevali še s seznanjanjem nekaterih predpisov iz postave.
S šestim letom je otrok začel hoditi v vinograd. To je bila ,,mala šola" pri krajevni shodnici, kjer so otroke učili najpomembnejših dogodkov iz narodne zgodovine in na pamet nekaj pesmi, zlasti Davidovo elegijo nad Savlom in Jonatanom, da so tako bistrili njihov spomin. Vse poučevanje se je opiralo na spomin. Otroke so učili tako, da so jim snov pripovedovali, razlagali in spraševali, otroci pa so za učitelji snov ponavljali, spraševali in odgovarjali, tako kakor se še danes mladi muslimani učijo koran v džamijah.
Z dvanajstim letom je otrtik postal sin poslušnosti. S posebnim obredom, ki je imel značaj
naše birme, so otroka razglasili za zrelega, polnoletnega, in poslej je moral spolnjevati vso postavo. Na Bližnjem vzhodu otroci namreč hitreje zorijo kot pri nas, tako da so se dekleta pri 12-13 letu že zaročala, pri 13-14 letu pa poročala, zato so tudi prej postali polnoletni.
V deški dobi so starši naučili otroka tudi določenega poklica. Oče je bil dolžan naučiti svojega sina poklica.
Poklic jebil takorekoč deden. Ker ni bilo poklicnih šol, je oče sam izučil sina poklica, ki ga je opravljal sam in vse veščine poklica zaupal sinu kot nekakšno dediščino. Tako je isti poklic prehajal iz roda v rod. V eni družini so imeli vsi isti poklic, tako so bili v eni družini samo tesarji, v drugi samo kovači, v tretji samo tkalci in če je bila družina velika, tako da je bila sama zase vas, potem so bili v eni vasi samo tesarji, v drugi samo kovači, v tretji samo tkalci itd.
Družina je bila prva in najvažnejša šola življenja, važnejša kot shodnica, kjer so se shajali k skupnemu bogoslužju, in važnejša kot tempelj, kjer so darovali različne daritve in častili Boga v svoji sredi. Družina je polagala temelje shodnici in templju, gradila človekovo osebnost in vnašala v življenje nauk shodnice in templja.
ŽIVLJENJE ODETO V TEMO
Ker evangeliji nič ne povedo,
kako sta Jožef in Marija vzgajala Jezusa,sklepamo, da je bil vzgojen tako, kakor vsak judovski o-trok, saj pravi Luka „da jima je bil pokoren" (2, 51).
To pa ni edina skrivnost iz Jezusove mladosti. Na vso moč nas preseneča dejstvo, da evangeliji nič ne pripovedujejo o tridesetletnem Jezusovem bivanju v Nazaretu. Potem ko se je sv. Družim vrnila iz Egipta, se je nastanila v Nazaretu (Mt 2, 19-21). Takrat je bil Jezus star dve leti, morda tri. To je tudi zadnji dogodek Jezusovega otroštva, kakor ga opisujejo evangeliji Luka pripoveduje samo še, kako je šel Jezus pri 12 letih z Marijo in Jožefom za veliko noč v Jeruzalem in ostal tam, tako da sta ga starša našla šele tretji dan (2, 41-52). To je pravzaprav edini dogodek, ki prekinja molk Jezusovega tridesetletnega bivanja v Nazaretu.O Jezusu evangeliji spregovorijo spet, ko je bil krščen v Jordanu in je začel ljudi učiti; takrat pa je bil star o-krog 30 let (Lk 3, 23), torej je Jezusovo tridesetletno bivanje v Nazaretu odeto v popolno temo.
O Jezusovem bivanju v Nazaretu prav tako nič ne vedo apostolski očetje in prvi cerkveni pisatelji, v katerih imamo takorekoč sklenjen krog, ki seže v apostolski čas. O njem prav tako nič ne pripovedujejo najstarejši branilci (apologetiki) krščanskih resnic pred napadi Judov in poganov.
Na vprašanje, čemu je Jezus živel toliko časa v družini in zakaj evangeliji nič ne opisujejo tega obdobja Jezusovega življenja, je samo en prepričljiv odgovor: Jezus je z dolgim življenjem v družini posvetil družino, saj je tudi prvi čudež naklonil mladi družini na svatbi v galilejski Kani (Jn 2, 1-11), in evangeliji zato ne opisujejo tega obdobja Jezusovega življenja, ker je takrat Jezus živel zase in se pripravljal na poslanstvo, ki ga je nastopil s krstom. Ker evangeliji opisujejo samo Jezusa v razmerju do ljudi, začenjajo opisovati njegovo življenje z dogodki, ki so
pomembni za vse ljudi. Jezus se je 30 let učil obdelovati les, da je pozneje, ko je stopil v javnost, znal postopati z ljudmi. Samo tisti, ki zna potrpeti s seboj, zna potrpeti z živalmi in stvarmi, zna potrpeti tudi z ljudmi in jih učiti. Pravi učitelj je samo tisti, ki je zmožen dvigniti ljudi n'd človeško revščino in jih s tem osrečevati. Jezus pa je to tako dovršeno zmogel, da je Peter v imenu vseh dejal: ..Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja" (Jn 6, 68). Jezus je „edini Učitelj" (Mt 23, 8) ter „pot, resnica in življenje" (Jn 14, 6).	France Rozman
Bogoslužna znamenja pri sveh masi
Bogoslužna znamenja, ki jih uporabljamo danes, so nastala v določenem kulturnem obdobju. Ljudem tedanje dobe so bila razumljiva in so dobro služila svojemu namenu. Zaradi hitrih družbeno-kulturnih sprememb in procesa sekularizacije so marsikomu že kar težko razumljiva m mu ne omogočajo dobrega sodelovanja pri bogoslužju. Nevarno je, da Se mu zato zazdi celotno bogoslužje tuje in neživljenjsko.
Cerkev se te težave dobro zaveda. Zato drugi vatikanski cerkveni zbor naroča, da se morajo bogosluž-na znamenja" izražati v učinkoviti go-vorici, .kot pristna znamenja, da bi jih ljudje lahko razumeli.
Te članke (ki bodo izhajali v za-
porednih številkah naše revije, op. ured.) je duhovnik in pisatelj Lojze Kozar napisal prav s tem namenom. S preprosto, a poglobljeno razlago bogoslužnih znamenj, s tehtnimi razmišljanji in ponazoritvami nam želi pomagati, da bi se seznanili s to simbolično govorico. Bogoslužje nas bo tako bolj osebno nagovarjalo in nam pomagalo srečevati se s svetim, z Bogom.
SVETI PROSTOR
Na deželi so cerkve večinoma na višinah, večjih ali manjših hribih. Višina je znamenje: ko se vzpenjamo navzgor, je kakor bi se hoteli rešiti vsakdanjo-sti, ožine v
dolini, nesproščenosti, v katero nas silita pobočji ob obeh straneh doline, višina je kakor sprostitev, obzorje se razširi, misel se dviga, kakor da je dobila peruti in Človek se čuti sproščenega, kakor da se je znebil dolinske vsakdanjosti. Poleg tega nam je cerkev na hribu bolj pred očmi kakor cerkev kje sredi ravninskega polja, čeprav nas stare cerkve tudi tam opozarjajo nase s svojim zvonikom, ki nam kakor ljubezniv prst kaže navzgor.
V mestih vsega tega ni, iker so cerkve vpričo stolpnic postale neznatne, zato pa je za cerkev v mestnem okolju tem bolj potrebno, da imajo vsaj nekaj svojega prostora okrog sebe, ki ga je mogoče tako urediti, da že samo o-kolje kaže na to, da se bližamo svetemu kraju. Naj bo prostor pred cerkvijo še tako majhen, mora biti tako urejen, da nas zbere, ko stopimo vanj, da nas umiri in vsaj nekoliko napolni s skrivnostjo še preden smo prestopili cerkveni prag in stopili iz hrupnega sveta v svet miru in zbranosti.
Ta dva svetova razmejujejo predvsem cerkvena vrata. Ob njih nas v starih, imenitnih cerkvah sprejme kar množica svetnikov, umetniška dela iz kamna, postavljenih v vrste drug nad drugega, ali pa so vrata sama tako umetniško izdelana, da strmimo nad silo domišljije, ki jih je oblikovala. V sodobnih cerkvah si takega razkošja ne moremo privoščiti, ker bi radi, da bi bila cerkev dograjena v dveh treh letih, medtem
ko so jih nekoč gradili desetletja,
Tudi če nas pri vratih ni sprejela množica svetnikov, vendar stopimo v nov svet, ko stopimo v cerkev. Ulični hrup j« ostal nekje daleč samo kakor votel odmev v bučanju, ki ga ni težko preslišati in se v novem okolju zbrati. Kolika razlika med vrvežem zunaj, ikjer vse hiti in je povsod sama naglica, nervoznost, raztresenost in pozunanjenost, v cerkvi pa je tišina, mir, zbranost. Tu je človek zopet doma pri sebi, v svoji globini, kjer smo eno s svojim Bogom, kjer smo mu bližje in mu posvetimo nekaj minut svojega vedno primanjkajočega časa.
Cerkve, sveti prostori, so različni. Od veličastnih katedral, v katerih je sleherni kamen umetniško oblikovan in je v njih cela vrsta umetnin neprecenljive vrednosti, pa vse do preprostih podeželskih cerkva, ki jim je stavbo samo in vso opremo izdelala včasih manj vešča umetniška ali o-brtniška, vedno pa ljubeča roka s trdno vero v srcu. Za našo zbranost in za pogovor z Bogom vse to ni toliko važno, važno je naše srce in naše razpoloženje, s katerim smo v sveti prostor stopili.
Včasih smo radi sami, da smo si iz oči v oči s svojim Bogom v svetem prostoru, včasih pa smo prevzeti od množice, s katero se zlijemo in drug drugega povzdignemo, se drug ob drugem ogrejemo za onstranski sijaj, ki je sicer v vsakdanjem hrupu tolikokrat zatemnjen.
Lojze Kozar
Alojzij Geržinič
Ob 50 - letnici škofa Janeza Gnidovca
Odkar je Janeza Gnidovca škof Missia 1. 1896 posvetil za duhovnika, sta opazni dve obdobji, vsako po 14 let, ko je poleg splošnih poklicnih dolžnosti opravil zgodovinsko pomembni nalogi — prvič od 1905 do 1919 kot voditelj prve popolne slovenske gimnazije v Št. Vidu, drugič od konca 1924 do začetka 1939 kot voditelj skopske škofije. Na prvo veliko nalogo se je pripravil s štirimi leti kaplanske službe in študijem filozofske fakultete na Dunaju, priprava za upravljanje največje in najtežje jugoslovanske škofije pa
je postalo pet let vzgoje in dedovanja v Misijonski družbi sv. Vincencija Pavelskega. Opozoriti je na tole: za delo v snujočih se škofovih zavodih se je na poziv A. B. Jegliča v Škofijskem listu prijavil s petimi drugimi duhovniki Gnidovec sam, in potem ko je šentviška gimnazija prišla iz Avstro-Ogrske v Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev, se je ravnateljstvu sam odpovedal — hrepenel je po tem, da se kot redovnik duhovno še poglobi in spopol-ni. Drugo veliko življenjsko delo pa je prevzel — in končal — iz pokorščine. Odgovorno vodstvo na jugu države so mu naložili predstojniki: škof Jeglič, nuncij Pe-llegrinetti, papež Pij XI. Prenehal je s to službo, v kateri se je izčrpal do kraja, na božji klic. Umrl je v ljubljanskem Leonišču 3. februarja 1939.
Ravnatelj in rektor gimnazije
Drzna je bila Jegličeva zamisel gimnazije s slovenskim učnim jezikom in konviktom, kjer naj u-čenci prejemajo po smernicah tridentinskega koncila ne le pouk, marveč tudi celotno vzgojo; kjer naj bi po resoluciji I. slovenskega katoliškega shoda „vsa vzgoja in ves pouk dejanjski pospeševar la katoliško versko mišljenje ip življenje naše mladine". Bilo je
pričakovati odpora avstrijske nemške birokracije in slovenskega liberalizma. Res je bilo mnogo nasprotovanja, a škof je vztrajal in zmagal. Škofovi zavodi so zaživeli, vstajale pa so 'nove težave. Razredu za razredom je bilo potrebno pridobiti pravico javnosti. Za višje razrede spočetka ni bito slovenskih učnih knjig. Zbrati je bilo za profesorje in dijake knjižnici, nabaviti učila in nazorila. Vodstvo je poskrbelo, da so začeli izhajati dijaški listi, da se je začelo gledališko delovanje. Poskrbelo je, da so gojenci imeli vse možnosti za duhovno življenje. Šentviška kongregacija je postala vzorec za dijaške kongregacije po drugih mestih.
Ni čuda, da so postali škofovi zavodi vzor vsem srednješolskim zavodom na Slovenskem. Pri prvih dveh maturah (1913 in 1914) je polovica dijakov izpit napravila z odliko in veliko jih je odšlo na bogoslovje. Med vojsko so se težave pomnožile. V poslopjih so vojaška oblasti nastanile ranjence. Večkrat je ravnatelj komaj preprečil, da niso gimnazije zaprli. Sprejema] je tudi vojne begunce, bolnikom vseh narodnosti pa je postal neutruden dušni pastir.
Jegličeva ustanova je bila velik blagoslov za slovenski narod. Vzgojila je stotine izobražencev, krepila narodno zavest, dvigala versko in nravno vršino, poživljala kulturno delo. Škofovi zavodi so bili žarišče katoliškega preporoda. Vodilno vlogo je imel skromni, ljubeznivi, požrtvovalni' ravna-
telj Gnidovec. Z molitvami in žrtvami je premagoval težave, vse zadeve, zlasti pa duše je priporočal Jezusu pred tabernakljem.
Škof v Prizrenu in Sko-plju
Za škofa je prišel v pokrajine, ki so se komaj 12 let prej rešile turške oblasti. Nato je tam preko šla vihra svetovne vojne, v državi SHS pa so Srbi z vsemi sredstvi hoteli vsiliti svojo narodnost in vero. Med skoro dvema milijonoma prebivavcev škofije je bilo polovico pravoslavnih, 790.000 je bilo muslimanov, katoličanov pa le 30.000, polovica Albancev. Prav je rekel pri pogrebni maši škof Rožman: Gnidovec je tam ,,v materialnem in moralnem oziru našel ruševine." Zadeto je govornik prikazal tudi način njegovega delovanja: „Sebe in svoje udobnosti ni iskal. Kot nekoč v zavodu so mu bile duše vse. (...) Cele dneve biti brez hrane, ure daleč hoditi peš s težkim kovčkom v roki — bilo mu je vsakdanje na njegovih mnogih apostolskih potih. Spati na golih tleh sredi med revnimi verniki, zanj to ni bila izjema." Pa je postavil 12 cerkva, več kapel, zgradil malo semenišče v Prizrenu, deško zavetišče v Skopi ju, SlomškoV dom v Letnici, organiziral tri evharistične kongrese in dva marijanska, razpredel mrežo verskih in cerkvenih društev, skrbel za duhovniški naraščaj in pridobival duhovnike od drugod, največ iz Slovenije. Vsiljuje se primerjava
s škofovanjem Friderika Baraga. Gnidovčev sodelavec in sobrat A-1 ojzij Plantarič ugotavlja: ,.Tudi najsijajnejši cerkveni knez ne bi storil več za božje kraljestvo na jugu, kakor je storil Gnidovec. Ni bil samo upravitelj, ampak poslanec božji.“
Takrati in milost
Pri obeh velikih delih, vodstvu šentviških zavodov in škofovski službi, so Gnidovcu izvrstno pomagali prirojeni in razviti darovi, predvsem pa to, da je te darove poplemenitil z zvestim sodelovanjem z milostjo. Tak se nam pokaže Gnidovec tudi v drugih dobah svojega življenja.
Dijak
Izšel je iz verne družine v žup-niji Ajdovec, odkoder smo dobili toliko vzornih duhovnikov in koder so sile teme med komunistično revolucijo in po nji pobile toliko mož in fantov. Janezu je že kot ljudskošolskemu učencu bila vo'dilo božja volja. Prav tako na gimnaziji v Novem mestu. Bil je zgleden, učenec. Našim dijakom bodi vzornik in priprošnjik.*
Bogoslovec
V bogoslovju je šel krepko po začrtani poti. Naj zadostujeta iz-
* To naj jim bosta tudi Gregorij Kemperle (1837-4858), najboljši učenec na vseh šolah avstroogrske monarhije; bogoslovca ,ga je pokosila jetika. In mučenec Lojze Grozde.
javi dveh tovarišev. J. Gnezda: „Bil je izredno pobožen; vzporejati se more z vsemi našimi dosedanjimi svetimi možmi. Morda ga nihče ni dosegel.'1 Janko Mlakar: „V Gnidovcu sem zrl drugo neiz-premenjeno izdajo sv. Alojzija.1'
Kaplan, pkadcmik, lazarist
Kot kaplan (Idrija, Vipava) je zapustil sloves svetnika. Mnogo dobrega je zraven študija naredil tudi med študijem na Dunaju. Med lazaristi se je posebno uril v pokorščini, zatajevanju in pokori; po imenovanju za ravnatelja redovnega semenišča v Grobljah se je posvetil vzgoji novincev.
Škofijlska procesa
Za beatifikacijo tega izrednega moža sta se zavzeli obe škofiji, v katerih je deloval. Iz Skopja so že 1. 1970 prihajali glasovi, da se pripravljajo na škofijski proces. V Ljubljani je nadškof dr. Jože Pogačnik razglasil začetek postopka 8. februarja 1978. Postopek se je končal 1. 1984; odtlej se Gni-dovčeva zadeva razvija v Rimu.
Kdaj bo razlašen za blaženega in pozneje za svetnika, je odvisno tudi od naših molitev. Ko je Gni-dovčev sodelavec na jugu msgr. Viktor Zakrajšek postal kranjski dekan in tržiški župnik ter ustanavljal novo žuipnijo, je potožil: ,,Pa nimam svetnika, ki naj bi mu jo posvetil. Kako lepo bi se glasilo ime nove župnije: Župnija sv. Janeza Slovenskega ali sv. Janeza iz Ajdovca."
Gnidovčevo sporočilo
Vicepostulator Gnidovčeve zadeve Stanko Žakelj CM je pred štirimi leti v Ljubljani izdal knjižico Vsem vse. Duhovna podoba božjega služabnika dr. J. Gnidovca C.M. (1873-1939), skopskega škofa (1924-1939). Za sklep navede v nji to misel: Mogoče ima njegova smrt v Ljubljani tudi ta pomen, da naj bi Gnidovec slo-
venskim duhovnikom kazal smer njihovega življenja in delovanja. Gnidovčevo srner razodevajo gesla: Bodi, kar si! Živi v ljubezni z Jezusom in Marijo! Živi za duše! Ostani v edinstvu s škofom in papežem! Vztrajaj do konca v zaupanju v Boga!
To Gnidovčevo sporočilo pa velja tudi nam vsem, vsakemu verniku.
Zmaga materine vere
Pred sedemdesetimi leti, 11. decembra 1918, je previden s svetimi zakramenti, v ljubljanski bolnišnici umrl največji slovenski pisatelj Ivan Cankar. Svete zakramente za umirajoče mu je podelil duhovnik in pisatelj Franc Šaleški Finžgar.
Tiha otroška molitev
O veri v domači družini Cankar piše: „Pri nas doma ni bilo pobožnjaštva, ne tistega mrkega, trdega, židovskega, ki ne rosi v vdano srce ljubezni božje, temveč vtepa s palico božji strah. Bili smo globoko verni; ne samo v meni, v nas vseh je ostal in ostane pač do konca dni skrit oltar, pred katerim darujejo čiste misli ob veselih in žalostnih urah. Še pozno, ko me je bila že vsega opredla tuja učenost, ko se mi je bilo srce že vse razbolelo od soparnega spoznanja, se je mnogokdaj zganilo v
srcu, kakor neizrekljivo sladek in gorek spomin, kakor tiha otroška molitev" (Moje življenje, v: ZD XXII, 23).
En tak srčni vzgib opiše takole: ,,Umolknil je in zdelo se mu je, da kleči doma z materjo, da sta ravnokar odmolila večerno molitev in da molita zdaj še na tihem, tiste molitve, ki jih moli človek samo s srcem in jih ne sme slišati človeško uho" (iNa klancu, v: ZD X, 120).
Tudi kut ateist ateizma mi cenil
Ko je Cankar proč od doma vero izgubil, se je kljub temu z mislimi vedno znova vračal k njej. Res je doživel tudi bahato ateistično razpoloženje, ko se je počutil zdravega in močnega in je mislil, da ni nihče močnejši od njega; da lahko misli, govori in dela, kar se mu zljubi; ko je priznaval le to,
kar je služilo njemu; ko je zasmehoval vse božje in človeške avtoritete; ko je mislil, da je bilo sonce ustvarjeno samo zaradi njega (Prim. Zjutraj, v: ZD VII, 242). Vendar je vedno močneje doživljal ateizem kot pesimizem in nihilizem.
Ateiste in s tem seveda tudi se-he vidi takole: „Z nečastnim in gnusnim delom so daljšali prekletstvo življenja, gnani od tiste-£a sramotnega živalskega nagona: strahu pred smrtjo (...) Kako, da ^ivi na svetu toliko nesrečnih, zaničevanih ljudi; zakaj se mučijo z delom, ki ga sovražijo, ker jim ne k°risti in jim daje komaj skorjo kruha?“
Ko pa se ozira na verne, mu je najbolj pred očmi njegova mati: -»Jereb se je spominjal svoje ma-ere; predramil se je včasih ponoči in videl jo je, kako je klečala Poleg postelje, usahli obraz objo-
kan, toda vdan in miren (...) Vedela je, da je pred ciljem uboštvo in ponižanje in smrt. Vsi tisti dobri, nesrečni ljudje so vedeli, da je pred ciljem smrt in zato so umirali zadovoljni in vdani, srečni v svojih sanjah."
Spreobrnjenje
Ko primerja oba pogleda, pogled na neverne in pogled na verne, ga seveda pogled na njegovo mater vodi k spreobrnjenju. Obšlo ga je »globoko, resnično kesanje, hrepenenj-e po nečem izgubljenem, lahkomiselno zapravljenem".
Bahaška ateistična samozavest je bila samo trenutna, drugače pa ateizem doživlja kot pesimizem. Kot ateist se je trudil, „da bi so-segel spoznanje in dosegel ga je, da je spoznal svojo nesrečo". Lepša od ateizma se mu zdi vera v tisti lepi svet, „ki ga je pripravil Bog ubogim in zaničevanim". Pot do tega lepega sveta pa je "trpljenje, ponižanje in smrt", »Kristus je moral umreti, da je odrešil svet" (Pred ciljem, v. ZD VIII, 187-190).
Cankarjevo vračanje k veri je bilo torej izredno življenjsko: vračanje od nesmiselnega življenja v smiselno življenje. Tuji učeni in imoralistični svet mu je dramatično ruval vero iz srca, vendar mu tiste milosti vere, katere je bil deležen kot otrok ob svoji materi, nihče ni mogel dokončno iztrgati. Sam je dobro vedel, da ta zaklad le preplav-
ljajo razne nesnažne naplavine, vendar pride trenutek spreobrnjenja, ko se te naplavine razmaknejo in se znova v vsej luči prikaže zakopani zaklad.
Zaklad vere iz mladosti rešuje mnoge
Ta zaklad vere v duši iz mladosti odkriva Cankar ne le v samem sebi, ampak v mnogih ljudeh, ki jih je sicer življenje zavedlo na kriva pota.
Tako razvpita javna grešnica Magdalena ohranja na steni svoje sobe Marijino sliko s “prebodenim srcem”. Njena sestra Marta jo v ipismu z ljubeznijo svari: „Kam si zašla, Magdalena? Poglej v svojo dušo in zakrij si obraz v kesanju." Ta sestrin klic se dotakne Magdaleninega srca. Na veliko" nočno jutro jte odprla okno svoje sobe soncu in v sobo so z zvonjenjem prihajali ,,tisti hrepeneči, melanholični, očitajoči glasovi," ki so ..šepetali o nekdanjem jasnem soncu in o lepih otroških dneh". Nemudoma si je oblekla najlepšo obleko. Na prsi si je pripela belo rožo „in v razkošni harmoniji so zapeli glasneje velikonočni zvonovi". Zvonjenje, ki ga je na začetku doživela kot opomin, se je po odločitvi, da bo šla v cerkev, spremenilo v razkošno pesem. Šla je k velikončni sveti maši v katedralo, kjer se je umaknila v kapelo.
„Temno in mirno je bilo v kapeli; na visokem križu je visel razpet — Kristus Odrešenik. Plave žile so stopale iz okrvavljene-
LUC JE IN BOG JE
Luč je in Bog je, radost im življenje! Svetlejši iz noči prisije dan, življenje mlado vre iz starih ran in iz trohnobe se rodi življenje.
V nečisto noč, v sramoto in ihtenje zapel je glas od angelskih poljan — en žarek je iz večnosti poslan, svetlobe večne slavno oznanjenje.
Vsi vi, skoz mrak pod križem
vzdihujoči,
vsi vi, strmeči nemi v črna tla — prišlo je znamenje! V tej zadnji noči
zablisnilo se je odvrh neha — vstanite, vriskajoči in pojoči: pozdravljena, nebeška glorija!
Ivan Cankar
ga telesa; na desno ramo se je nagibala glava z dolgimi, sprijetimi lasmi, usta so vdihnila zadnjikrat in trudne so pale trepalnice na oči; v krvavih kapljah je ostalo trpljenje na bledem obrazu.
Na temnem kandelabru sta sanjali dve edini sveči. Magdalena se je dotaknila s čelom mrzlega križa in njeno telo je vztrepetalo.
‘Kako strašna je moja pot, kako je izgubljena moja mladost!’
Na licih so jo žgale solze, kakor bi se je dotikali razbeljeni prsti, in njeno ranjeno srce se j'e dvigalo" (Marta in Magdalena, V; ZD VII, 47-50).
Jasno sonce vere iz lepih otroških dni je imela torej tudi pri tej
spreobrnitvi življenjsko pomembno vlogo.
Brat duhovnik
Posebej znan je Cankarjev prejem svetih zakramentov v Sarajevu, kjer je obiskal za dalj časa svojega mlajšega brata Karla, ki je bil duhovnik in sicer nadškofov tajnik in urednik katoliškega dnevnika, kasneje kanonik. Cankar svojega brata Karla opiše še čisto majhnega. Na samo veliko noč mati ne more v cerkev, ker ima zakrpano obleko in se zato zelo žalosti. Naenkrat pa jo v trenutku razvedri otrok, ki ji nedolžno in živahno reče, da bo postal duhovnik, ko bo velik.
Pri bratu Karlu v Sarajevu je Cankar napisal tri son'ete, v katerih živo izpoveduje svojo vero.
Karel piše: „Nekega večera me Ivan zaprosi, preden je šel počivat, naj bi mu dal kakšen slovenski molitvenik. Nisem ga imed, pa s'em mu dal hrvatskega Kongre-ganista. Drugi dan me vpraša, če bi se lahko razgovoril z dr. Matevžem Končarjem, Ljubljančanom. ki je bil takrat profesor dogmatike v sarajevskem bogoslovnem semenišču, j'ezuit. Obiskal sem patra Končarja in mu to povedal. On je bil seveda precej na uslugo." Drugi dan „zvečer mi pride v sobo in mi brez uvoda pravi: ‘Ti, jaz pojdem jutri k obhajilu. Ti me boš obhajal’. Drugi dan ( ..) sem pri maši obhajal svojega brata" (Izidor Cankar, Leposlovje, 'eseji, kritika, 2. knjiga, SM, Ljubljana 1969, 312-314).
Rudi Koncilija
Pristop k Svetemu pismu,
da bo kaižipot življenju, je bila glavna misel srečanja za odrasle v Stični od 16. do 18. decembra na tečaju za versko izobraževanje odraslih. O vknjižnjeni božji modrosti, načinu božje govorice, kako uporabljati Sveto pismo in etiki govora na Sori za naš čas je predaval prof. dr. France Rozman, strokovnjak za Sveto pismo Nove zaveze.
sko Oslolbodjenje so se spravili nanj. Vse je prišlo prav, od njegovih izjav na Dunaju do nekaterih stališč Pastoralnega občnega zbora ljubljanske nadlškofije: vse skupaj, pa vodi v očitek, da si Cerkev želi postati politični dejavnik, da zahteva verouk v šolah, svoje zasebne šole s pravico do javnosti, da si prizadeva za demokracijo, pred lastnim pragom pa ne zna pomesti..." (Družina, 11. 12. 1988)
časopisni napadi na nadškofa Šuštarja
»Zagrebški Vjesnik, splitska Slo-bodna Dalmacija in še prej sarajev-
Pogovor z arh. Juretom Vombergarjem
Arh. Jure Vombergar je v slovenski skupnosti, dobro poznan, saj se v njej veliko udejstvuje. Poročen je z gospo Meto, hčerko dr. Tineta Debeljaka in imata 10 otrok. V" pogovoru sva se dotaknila nekaterih vprašanj naše skupnosti.
Slovenska pokrajinska škofovska konferenca je za veliko noč leta 1987 objavila izjavo o vznemirljivem upadanju rojstev v slovenskem narodu. Maloštevilne so slovenske družine v Sloveniji, v zamejstvu in tudi med nami. Kaj pravite vi k t.?mu?
Od leta do leta upada število rojstev med Slovenci, kar zna i-meti usodne posledice za obstoj našega naroda. To s skrbjo ugotavlja Slovenska pokrajinska škofovska konferenca in nadškof Šuštar v pismu ženinom in neve-stam ob cerkveni poroki.
Splošno mnenje je, civilizacija 'Povzroča zmanjšanje rojstev: večja civilizacija — manj rojstev otrok. Istočasno se ugotavlja, da število ljudi na svetu raste, in ipri tem ostane. Množijo se ljudstva Afrike, Azije in Južne Amerike, medtem ko izumirajo narodi Evrope (Francija, Nemčija, Rusija itd.), v nevarnosti je zahodna civilizacija.
Razumljivo je, da se to godi v deželah, kjer je en sam gospodar (država, partija), katferemu so ljudje izročeni na milost in nemilost, kjer ni možnosti za gospodarsko osamosvojitev, a kako se to razume o deželah Evrope in
Severne Amerike? Mnogo družin je, ki bi lahko, če upoštevamo zgolj gospodarski vidik, imele tudi po deset otrok.
Menim, da je krivda v pomanjkanju ljubezni, ki ima globoke korenine v upadu religioznosti, in pa v moči javnega mnenja, ki naravnost terorizira ljudi. Kdor se ozira na javno mnenje, katerega vsiljujejo množična občila, je zgubljen! To velja za posameznike in za narode.
Lepo je imeti veliko otrok v družini. Nadškof Šuštar priporoča zaročencem: ,,Z otroki bosta sicer imela veliko skrbi in dela, a pomnoženo bo tudi vajino veselje in sreča, bogastvo in smisel Vajinega življenja." Da to drži, morejo potrditi predvsem družine s številnimi otroki.
Ali doživljate, da je dandanes veliko lažje vzgajati številne otroke v družini kot pa le -°nega ali dva?
Prepričan sem, da je laEje vzgajati otroke, če jih je veg v družini.
Že od malega se otrok zave, da svet ni le zanj narejen, da živi v družbi, kjer imajo tudi drugi pravice. Navajen deliti z drugi-
mi se zadovolji z malim. Nima vsega ali celo več, kot si oko poželi. Navadi se odpovedi pri oblekah in igračah in to samo po sebi, neprisiljeno, ne da bi pri tem dobil kako travmo. Omili se naravna sebičnost.
Otrok ni nikoli sam; daje in Prejema ljubezen. Starejši otroci vzgajajo mlajše. Starši se ne na-ye?ejo preveč samo na enega, vse imajo radi. Otrok se lažje osamosvoji, oz. prej postane samostojen. Družina s številnimi otroki je okolje, polno življenja v vseh ozirih, kjer pojem družina res Pride do polnega izraza.
To so nekateri osebni uvidi in izkušnje.
V današnjem svetu pa opazimo vse drugačne odnose. Nove vzgojne metode in družbene raz-
mere predstavljajo pravo psihološko revolucijo, ki odtujuje zakonca med seboj, starše otrokom in otroke med seboj.
Namesto civilizacije ljubezni, katero tako zvesto oznanja papež Janez Pavel II., imamo civilizacijo sebičnosti.
V čem naj sc izraža slovenstvo poleg j.etzika? Kako naj se mladi izpopolnjujejo v slovenskem jer-ziku in kulturi, da ne hi ostajali le pri oi-novrrem pogovornem jeziku?
Večkrat slišim, da se nekateri kastiljsko govoreči potomci Slovencev, ki sicer slovenščine n;e znajo, priznavajo za Slovence in čutijo slovensko. To je hvalevredno, a pričakovati je, da bi se tudi malo potrudili in se poleg angleščine in še kakega drugega tujega jezika priučili tudi slovenščine. V resnici si ne morem predstavljati, da bi se kdo res čutil Slovenca, pa ne čutil potrebe, da se nauči slovensko.
Lahko rečemo, da imamo Slovenci svojsko duševnost, katero izražamo na svojski način v prozi in poeziji, pa tudi v glasbi in likovnih stvaritvah (slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi), a to se godi pri umetniku podzavestno, le veščemu poznavalcu prepoznavno, a za konkretno analizo skoraj neoprijemljivo.
Zato naj bi se ne sprenevedali: resnično zaveden Slovenec se ho naučil slovenčine oz. si jo izpopolnil. Za nas, ki živimo zunaj matične Slovenije, je to mogoče
z branjem slovenskih klasikov in današnjih umetnikov slovenske besede, s petjem in poslušanjem slovenskih plošč (kaset), z gledanjem slovenskih filmov ivideokaset), s pisanjem pisem sorodnikom, pa z vsakdanjim pogovorom v družini in z rojaki.
Lahko navedem še vrsto pripomočkov, s katerimi sem si sam izpopolnil svoj besedni zaklad, kar skušam posredovati svojim otrokom in doseči, da postane tudi njim ustaljena navada.
1)	Uporaba slovarjev: sloven-sko-kastiljski in kastiljsko-slo-vens'ki, slovar slovenskega knjižnega jezika, slovar tujk, slovenski leksikon in pravopis.
2)	Igre in razvedrila z uporabo slovenskega jezika, namizne igre, igre s kartami, uganke, rebusi, križanke, Scrabel (slov. čvek, Šopi), Coggle itd.
Osebna iznajdljivost je pač brezmejna, pogojena le od zavednosti in zanimanja.
Kaj maj po vašem mnenju nudijo naše mladinske organizacije?
Predvsem naj bi bila slovenščina pogovorni jezik pri delu v organizacijah, pri športu in telovadbi, prav tako pri predavanjih za mladino, na sodoben, njim primeren način, čim več mladih naj bi sodelovalo pri reviji . Mladinska vez. Vsekakor pa naj bo vsaka organizacija šola medsebojne pomoči, tudi na področju jezika.
Kakšno vlogo in pomen pripisujete naši narodni organizirani
skupnosti? In naši verski skupnosti?
V naši skupnosti ima mladina priložnost vsestranskega delovanja v slovenskem jeziku, pri gledaliških igrah, deklamacijah, pevskih zborih (slovenska duša se na poseben način izraža prav v zborovskem petju), folklornih plesih.; praznovanjih, starodavnih šegah in navadah.
Slovenska Cerkev pa nam nudi izražanje vernosti na način, ki je najbližjti slovenskemu čutenju: slovenske maše, pobožnosti in molitve, zakrament sprave (spoved) v slovenskem jeziku, istočasno pa nas usmerja k duhovnim vrednotam, katere sodobni svet prezira.
Ali naj naši mladi obiskujejo Slovenijo kljub režimu in nevarnostim za morebitno zbeganost in ali naj se povezujejo s slovensko mladino! v Sloveniji, zamejstvu in zdomstvu?
Tako za starše kot za otroke drži, da je za nas Slovenija kraj poslanstva. Tega naj bi se zavedala mladina, ko odhaja čez morje. Kdor le more, naj gre v Slovenijo vsaj za mesec dni. Vrnil se ho navdušen za slovenstvo in njegove probleme tudi tak, ki tega prej ni čutil. Imamo več primerov mladih, ki so se šele po vrnitvi v Argentino začeli zanimati za dogajanja v Sloveniji in med nami ter pričeli brati Svobodno Slovenijo od A do Ž.
Menim, da bolj bega naše
mlade trenutni položaj v Argentini. čeprav so v Sloveniji že (skoraj) mimo in je marksizem že vsem v posmeh, naj naši mladi ne pozabijo, da prihajajo v svet, ki ga je desetletja 'oblikovala ta ideologija in totalitarni sistem. Našli bodo tam heroje vere in narodnosti, pa tudi mnoge takih, ki so vse to opustili. Zato naj gredo pripravljeni in poučeni o slovenski polpreteklosti (revoluciji), tudi o spornih, polemičnih in bolečih temah, da bodo znali odgovarjati na vprašanja, pa tudi kaj pozitivnega nuditi mladim tamkaj. Naj vzpostavijo in ob-drže pisemski stik z mladimi.
Če je le mogoče, naj ob potovanju v Slovenijo obiščejo tudi zamejske Slovence v Italiji in Avstriji. Doslej ni bilo dovolj živih stikov med mladimi tukaj in tam. Predvidevamo, da se bodo v kratkem pričela tudi organizirana skupinska potovanja v obe smeri, v dobro vsemu slovenstvu.
Katere lastnosti naj bi našim •hladim nujno priporočali - posredovali? česa naj bi se izogibali?
Vsak narod ima svoje dobre in slabe lastnosti, oziroma nagnjena. Velja rek: „Spoznaj samega sebe!'1 Pri tem ne gre posploševati: dogaja se, da pri sebi vidimo dobre, pri drugem pa slabe lastnosti. Pa tudi obratno se zgodi, kar je še hujše, da pri svojih vidimo vse slabo, pri drugih Pa kar najboljše.
Nismo ne boljši ne slabši od drugih narodov, smo drugačni.
Naša stoletna zgodovina nas plogojuje, pa naša maloštevilč-nost, geografija, rasa (dednost, geni) pogojuje, a ne determinira! Gre za to, da razvijamo svoje pozitivne lastnosti in se varujemo negativnih.
Imamo vrsto dobrih lastnosti, katere bi morali gojiti in posredovati zanamcem, našim otrokom: delavnost, vztrajnost, preudarnost, zanesljivost, varčnost, natančnost, red in disciplino, smisel za skupno delo; smo mož -beseda in vsako stvar vzamemo zelo zares. Pri tem moramo upoštevati pravo mero, da se te lastnosti ne izrodijo: natančnost v pikolovstvo, varčnost v skopost, mož-beseda v trmoglavost, delavnost v potrošniško ihto in tako naprej.
Imamo negativna nagnjenja, katera so skupna narodom, ki so živeli v podobnih razmerah kot Slovenci ali ki živijo v goratem svetu, ki so maloštevilni ali ki so stoletja živeli v podrejenosti. Nekje sem bral in si prepisal : „Vsi mali narodi so si v nečem podobni: radi so zahrbtni, zviti, prilagodljivi." Dvomim, da bi to veljalo za vse maloštevilne narode. Janzenistični duh nam je zapustil strogost, nepopustljivost, togost, zahtevanje popolnosti, slovanska kri pa morda otožnost (melanholijo).
Česar naj bi se še posebno varovali, so: nevoščljivost, ljubosumnost, škodoželjnost in privoščljivost; sumničavost in obrekljivost, ker škodijo ne le posa-
mezniku, tiemveč zastrupljajo odnose v skupnosti.
Življenje med latinskim svetom v Argentini skozi dolga desetletja do neke mere spreminja naše narodne lastnosti v dobrem in slabem, kar je naravno. Postajamo „drugačni“ SloVenci. Vrsto njihovih lastnosti naj bi si icsvojili: dobrodušnosti, spontanosti, hitrega razoniranja in reagiranja, bogate fantazije, izogibali pa se slabih, kot so: „viveza crio-lla“, „no te metšs" in „canche-rismo", ker so v resnici izraei sebičnosti in nepristnosti.
Ob našem delovanju v slovenski skupnosti in pri vzgoji naših otrok bi priporočal naslednje:
—	več dobrohotnosti, razumevanja, uvidevnostii in prizanesljivosti v sodbah;
—	več širokos rčn os ti in dare-žljivosti; več iskrenosti;
—	vzgajajmo k veselosti, humorju ;
—	ne kritizirajmo vsevprek, posebno vpričo otrok, naših poosebljenih pomanjkljivosti;
—	bodimo ponosni na to, kar smo in kar imamo (dobrega, drugačnega, to je našega, svojskega);
—	bodimo to, kar smo, ljubimo svojo slovensko usodo, sprejmimo v celoti svojo usodo biti Slovenci v Argentini in pomagajmo svojim otrokom, da sprejmejo svojo usodo naravno in neprisiljeno.
V katerem pogledu s« naši mladi najbolj izpostavljeni v tukaj-
šnjem velemestnem okolju v miselnem in nravnem pogledu?
Velemesto nudi stik z najrazličnejšimi ljudmi, kulturami, ideologijami, verstvi, z družabnimi in kulturnimi ustanovami, kar more umsko obogatiti ljudi, ki v njem žive. A to se redno ne dogaja, ker je pač človek nagnjen k slabemu. Nevarnost je za relativizacijo idej in vrednot, za širokovestnost in versko brezbrižnost.
Vsako velemesto nudi stik tudi z različnimi moralnimi kodeksi in s tem z nevarnostmi za nravno življenje. Od nekdaj so bila velemesta sedež podizemelj, razvrata, seksa in droge, vseh mogočih izživljanj in iskanj umetnih paradižev. A ta podzemlja so danes v Argentini na površju in velemestne nevarnosti dosegljive v zadnjem kotičku dežele (TV, kino, videoiklubi, kioski, itd.).
Dobra, pravilna vzgoja, nravna in miselna (idejna) formacija ter globoko zakramentalno življenje nudi ,,protistrupe" mladim, da morejo vzdržati v velemestni zmedi. Naš slovenski „geto‘‘ v najbolj pristnem in prvotnem pomenu besede je še posebno potreben v tem času in kraju, da se ohranimo ne le kot Slovenci, ampak tudi kot pošteni ljudje. Že vsaka družina zase je „geto“, kjer se človek umiri in zbere svoje moralne sile. Življenje in delovanje znotraj slovenske skupnosti z enako mislečimi in čutečimi rojaki pomaga vsem nam živeti človeka vredno življenje.
Kako urejate svoj dan, da najdete ob poklicnem dtelu in družinskih obveznostih čas za redno udejstvovanja v skupnosti. Pri katerih organizacijah in ustanovah redno sodelujete?
Delam na svoje, si pač vzamem čas, nisem vezan na urnik. Morda so žena in otroci kaj prizadeti zaradi mojega javnega dela, a vedo, da ne delam izven družine, ker bi se ji hotel izogniti, ampak da po svojih možnostih skušam posredovati, kar vem in znam, tudi drugim; da ne rečem problemom: »,pišmevuh“ ali „za menoj potop". S tem, ko delam v skupnosti, tudi koristim najbližjim. Pri tem me žena podpira in razume.
Sodelujem pri ZS, Svobodni Sloveniji, SKA, SLS, v Slomškovem in Hanželičevem domu. Nikamor ne ,,rinem" in ne iščem ..stolčkov", ne »poprvačim"; se ne ponujam, a kjer me prosijo za sodelovanje, če le morem, ustrežem.
Kaj vam pomeni naša »Slovenija v svetu"?
»Slovenija v svetu" smo vsi zavedni Slovenci, kjerkoli v svetu živimo, ki nam je mar slovenstva. Delujemo vsak v svojem slovenskem okolju, a ne zgubimo izpred °či Slovenije v stiski. Za njo in zaradi nje smo.
Kaj menite glede slovenstva in argentinsitva otrok slovenskih staršev v Argentini?
Otroci slovenskih staršev so Argentinci v isti meri kot so to
potomci Indijancev, Špancev, Italijanov in drugih. Vsi so Argentinci, a mislim, da vsak na svoj poseben načn: na svoj način potomci Indijancev, na svoj (drugačen) način potomci Špancev idr. Tudi potomci Slovencev so Argentinci na svoj (ski) način, a e-nakovreden drugim. Prav je, da to pravico do svojskosti (drugačnosti) zahtevamo zase in tudi dajemo drugim.
Po argentinski ustavi so vsi tukaj rojeni enaki v sivo j ih pravicah in dolžnostih. Ali moremo govoriti o bolj Argentincih in manj Argentincih? O še ne, že, ali ne več Argentincih? Smo vsi enaki ali so eni ,,'bolj enaki" ? (glej Or-well: Upor na farmi). Ali obstajajo 'neke posebne pravice enega dela Argentincev, ki izhajajo iz časa kolonizacije in osamosvojitve? če odgovorimo negativno na ta vprašanja, ne bi smeli sprejeti, da bi bili potomci Slovencev Argentinci v katerikoli in kakršnikoli manjši meri kot drugi.
A'Ji menite, da smo Slovenci in naši tukaj rtojeni otroci v čem prikrajšani v tukajšni družbi?
Za naše industrialce, trgovce, obrtnike ali profesionalce ni nobenih mejit. Le s svojo sposobnostjo morejo priti na najvišja mesta. Dosedanja izkušnja kaže, da ne moremo trditi istega, kar se tiče vojske (vseh treh vej), diplomacije in Cerkve. Šele ob sedanjem papežu se pojavljajo v Argentini prvi škofje s slovanskimi priimki...
V	Argentini ni rasnih diskriminacij . .,
Ne bi smelo biti. A za časa vojaške vlade je neki tajnik za emigracijo izjavil, da politika njegovega tajništva obstaja v tem, da se ohraini latinski značaj prebivalstva. Menim, da je to protiustavno, vsaj v ustavi tega kriterija ni. Edino, kar je napisano v 25. členu, je, da se pospešuje emigracija iz Evrope.
Argentina je v zadnjih 100 letih zelo spremenila svoj etnični sestav. Lahko rečemo, da je španski poudarek argentinstva dobil italijanski akcent. Sedanja realnost je mnogoetnična in mnogo-kulturna. A veliko jih je, ki tega ne sprejmejo. Še vedno govorijo o Španiji kot o „madre patria", forsirajo „topilni lonec" (crisol de razas), govore o ..latinski" A-meriki in če slišijo vpričo njih govoriti jezik, ki ni španski, se ogorčeno obregnejo: „Hable en cristiano!"
Kateri naj bi bili po vašem tisti, ki pospešujejo tako zamisel Argentine?
Menim, da je to interesna skupina (grupo de presion), ki jo sestavljajo potomci španskih kolonizatorjev, kreolska oligarhija, povezana z vojsko in višjo Cerkvijo.
V	zadnjih letih je ta skupina, ki je bila posebno močna za časa vojaških vlad, nekako mrknila. Nadomestila jo je nasprotna njej, pa tudi pravemu argentinstvu, se-
stavljena iz različnih vej nove in stare levice, posebno sovražna Cerkvi n katoliški morali.
Kakšnoi naj bi Kilo po vaše pravo argentinštvo?
Tisto, ki je izraženo o argentinski ustavi in ki iz nje izhaja. Ustava je tista, ki nas druži ob vsej etnični, kulturni, ideološki in verski raznolikosti; ustava. Kot je bila nekoč zamišljena, napisana in sprejeta.
Dosledno uveljavljanje argentinske ustave je deželo že nekoč naredilo veliko, bogato, odprto, tolerantno; deželo, kamor so se zatekali ljudje iz vseh vetrov sveta, katerim je nudila možlnost znova si urediti življenje v vsej polnosti, tudi nam Slovencem.
Po vsem tem, za kaj se potegujete?
Potegujem se za to:
—	da ni rasnih diskriminacij, da imajo tudi Argentinci slovanskega (slovanskega) porekla iste pravice kot Argentinci latinskega porekla. Recimo, da lahko moj sin, če je le dovolj sposoben, postane general (admiral, brigadir), škof ali poslainik, kot je to v ZDA;
—	da se prizna realnost argentinske družbe, ki je mnogoetnična in mnogokulturna, se prizma pravica do drugačnosti (svojskosti) tudi manjšim legitimnim etničnim in kulturnim skupinam in se jih v tem podpre, kot je danes v Kanadi ali Avstriji. Recimo, da se podprejo (tudi denarno) dvojezične (dvokulturne) šole vsem, ki
to želijo: Indijancem, Judom, Armencem, Sirio-Libanoncem, Slovencem, itd.
Tako bomo vsi, k živimo v Argentini, ne glede na poreklo in kulturno pripadnost, mogli čutiti Argentino kot svojo, posebno v časih, ko zna biti sam obstoj te dežele v nevarnosti.
Kakšne nevarnosti vidite?
Najbolj aktualna je politična usmerjelnost sedanjih vodilnih
krogov v deželi. To je marksizem Gramscijeve linije, ki skuša v jedru spremeniti argentinsko družbo, jo razkristjaniti. Ne s fizično prisilo kot stalinizem, z množičnimi pokoli in koncentracijskimi taborišči, ampak na miren, skoraj neopazen način, z novimi vzgojnimi in učnimi načrti, spolno revolucijo in razpuščenostjo naravnih skupnosti (zakon, družina, narod).
Pogovarjal se je Jože Škerbec
V
Človekovo dostojansfvo presega državne in kulturne meje
Ob štiridesetletnici Deklaracije o človekovih pravicah
10. decembra 1988 je minilo štirideset let, odkar je generalna skupščina Organizacije združenih uarodr(Vv s prejle la in razglasila Splfošno deklaracijo človekovih Pravic. To obletnico smo obhajali z mešanimi čustvi.
Po štiridesetih letih so namreč človekove pravice na svetu še vedno hudo in množično teptane. OZN šteje danes ntekaj več kot 170 članic, vendar jih je po podatkih Am~ nesty International samo kakih 3<>> kjer človekove pravice bolj ali •nanj skrbno upoštevajo in varujejo. Mučenje ali tortura velja za eno najbolj grobih kršenj človekovih pravic do spoštovanja in celovitosti človtekove osebe, Gene-
ralna skupščina ZN je sprejela teta 1984 posebno konvencijo ali dogovor proti mučenju. Države, ki ta dogovor sprejmejo, se zavežejo, da bodo mučenje preprečevale. Vendar je kar tretjina dežel na svetu, za katere vemo, da tam ljudi mučijo, tudi ženske in otroke. Kar 117 dežel pa dogovora proti mučenju še ni podpisalo. Med njimi je tudi Jugoslavija.
Amnesty International ugotavlja, da v najmanj polovici dežel na svetu ljudje ne morejo svobodno izražati svojega mnenja in prepričanja. Združeni narodi so že pred leti sprej'eli dva pomembna sporazuma: enega o državljanskih in političnih, drugega o ekonom-
skih, socialnih in kulturnih pravicah. Ta sporazuma je podpisalo 95 oziroma 98 držav. Toda samo 47 držav je podpisalo tudi protokol, ki omogoča, da se posameznik, ki je prepričan, da mu je država kratila pravice, ki jih jamčita sporazuma, obrne na poseben odbor, ki lahko nato zahteva od države kršiteljice pojasnila in poročila, kako je zadevo uredila. Med državami, ki so sprejele sporazum, niso pa sprejele protokola, je tudi Jugoslavija.
Vse to nam torej razkriva nekakšno hinavščino: ves svet govori danes 'o človekovih pravicah, hkrati pa jih mnogi brez pomislekov kršimo.
Kljub temu se je treba zavedati velikanskega, naravnost enkratnega zgodovinskega pomena dogodka izpred štiridesetih let. Takratnih 51 članic Združenih narodov je namdeč s sprejemom deklaracije o človekovih pravicah priznalo, da obstajajo pravice, ki jih človek ne dobiva od države, temveč jih ima zato, ker je človek. Zato jih država mora spoštovati in države se morajo med seboj nadzorovati, ne da bi smele to odklanjati kot nedopustno vmešavanje v njihove notranje zadeve. V tem je izjemen in enkraten pomen tistega dogodka: prišlo je do prve internacionalizacije človekovih pravic, prišlo je do priznanja, da država ni najvišja avtoriteta, temveč je najvišja pravna in moralna avtoriteta pravičnost, nad katero nima nobene oblasti nobena država, .nobena oblast.
Do tega spoznanja so pripeljale tudi strahote druge svetovne vojne. Z zoženega pravnega vidika je bilo ravnanje nacistov in fašistov „zakonito“. Hitler je prišel zakonito na oblast in Nemci so skupaj s svojimi privrženci ,,zakonito" preganjali Jude in nearijce nasploh: ..zakonita" sta bila Dachau in Auschvvitz. In vendar krivična, še več, zločinska. Tudi danes je rasna diskriminacija v Južni Afriki zakonita, vendar zato nič manj .nemoralna in nedopustna z vidika človekovih pravic. Sama zakonitost torej ne jamči ničesar, saj je mogoče uzakoniti tudi najbolj krivično ravnanje. Nad zakonom je pravičnost, pravična razmerja v družbenem življenju pa se danes izražajo v tako imenovanih ..človekovih pravicah". Zato ima mednarodna javnost pravico in celo dolžnost, da se ,.vmešava v notranje zadeve" vsake države, ki te pravic‘e krši. Z izjavo o človekovih pravicah je bila dokončno ovržena absolutna suverenost države. Ni človek zaradi države, temveč je država zaradi ljudi, konkretnih človeških oseb.
Pravice, ki jih ima človek kot človek, torej ne podeljuje država, zato iz tega dosledno sledi, da država ni nad njimi zadnji razsodnik, ampak obstaja ..sodišče", ki lahko obsodi tudi državo. To sodišče je obča človeška zavest o dostojanstvu sleherne človeške o-sebe, to je zaVest o pravicah, ki so s tem dostojanstvom najtesneje povezane. Najbolj znan seznam človekovih pravic je Splošna de-
klaracija o človekovih pravicah, ki je bila 10. decembra lani stara 40 let. Najpomembnejše pa je to, da je z njo človeštvo postavilo človekove pravice nad meje držav, z njo si dalo pravico, da v imenu človečnosti pokliče na zagovor tudi državno oblast. Ko gre za človekove pravice, ni nedotakljivih „no-tranjih zadev", kajti človek kot oseba je pred državo in nad njo.
Kmalu pa se je pokazalo, da Splošna deklaracija ne zadostuje. Ima sicer veliko moralno avtoriteto, ni pa pravni akt, s katerimi bi bilo mogoče od držav, ki človekove pravice kršijo, zahtevati odgovor. Zato so splošni deklaraciji o človekovih pravicah sledili številni mednarodni, splošni in področni dogovori, ki so države tudi Pravno zavezovali. Ustanovljena so bila posebna razsodišča in odbori za reševanje pritožb, na katera se lahko obrne vsak posameznik. Prav pri tem pa se pokaže, kako mislijo posamezne države spoštovati človekove pravice. Rečemo lahko, da so resne samo tiste, ki so sklenile tudi takšne pogodbe, s katerimi jih lahko kakšen mednarodni razsodbeni odbor Pokliče na odgovornost.
Končno je treba še poudariti, da Splošna deklaracija izraža prepričanje, da so človekove pravice občeveljavne; veljajo za ljudi vseh narodov. Misel na človekove pravice se je res porodila v okviru zahodne, krščanske civilizacije in kulture, čeprav danes ugotavljanj0- da je misel na izjemno človekovo dostojanstvo blizu tudi mno-
gim drugim verstvom in kulturam. V OZN so se včlanili narodi najrazličnejših kultur in starodavnih civilizacij. Ker pa že Ustanovna listina OZN iz leta 1945 izraža in potrjuje „vero z temeljne človekove pravice,') v dostojanstvo in vrednost človeške osebnosti" — kar tri leta pozneje Splošna deklaracija samo nadrobneje opredeljuje — sprejemajo vsi narodi sve~ ta to prepričanje v dostojanstvo slehernega človeka, v njegovo svobodo in enakopravnost in s tem povezane človekove pravice.
S tem je postalo nemogoče, da bi se kdo skliceval na svojo kulturno posebnost — do katere ima sicer vso pravico — če tepta kate ro človekovih pravic, npr. žensko enakopravnost, pravico do izobrazbe, pravico do svobodnega javnega izražanja svojih prepričanj in nazorov itd. Misel na dostojanstvo človeške osebe, ki je osnova človekovih pravic, torej ne presega samo meja med državami, temveč tudi meje med kulturami in civilizacijami. Postala je občečloveška, last vseh ljudi. Zato je razumljivo, da je samo na spoštovanju teh pravic mogoče graditi prihodnost, ki bo vredna človeka in bo ljudem zagotavljala pravičnost in mir.
Anton Stres
Slovenija, moja dežela naj li bodo zvezde mile!
Če ob koncu leta potegnemo pod dogajanja doma črto, ne moremo mimo ugotovitve, da se Jugoslavija vedno bolj spreminja v kotel, ki grozi, da se bo vsakčas razletel. Že vrabci po strehah čivkajo o 21 milijardah dolarjev dolga v tujini, o 220 odstotni inflaciji, groz ljivem upadanju življenjske rav-•ni, naraščajoči brezposelnosti — trenutno je 1,2 milijona občanov brez dela — in mednacionalnih napetostih.
Temperaturo v kotlu je možno znižati na dva načina: z odpravo družbenih, socialnih in medna-rodnostnih napetosti ali pa s tem, da vzame vajeti v roke vojska. Da ta druga „rešitev“ ni nobena rešitev, je več ko na dlani. Prva re šitev je pa možna samo z uvedbo demokracije.
In tu smo pri jedru težav. Tega se zavedajo že mnogi novinarji doma, ki brez dlake na jeziku to tudi sporočajo javnosti. Pa tudi mnogi partijci to vedo, saj zadnje čase radi govorijo o sestopu partije z oblasti. Dokler je vsa oblast združena v rokah ene same stranke, je vsako resnično izboljšanje ■ nemogoče. Poleg vsega je partija v več kot štiridesetih letih nedvoumno dokazala, kam vodijo njeni programi: treba je samo primerjati ramere doma z razmerami na ,.gnilem Zahodu".
Da je grunt težko prepustiti drugim, je razumljivo. Tudi partija ne bo kar čez noč sestopila z oblasti — vsaj doslej ni znan kakšen tak primer. Toliko časa pa, dokler se družba ne preobrazi v demokracijo, so vse reforme le kozmetični popravki, ki ne morejo prinesti bistvenih izboljšav.
Kaj več naj svoji domovini ob koncu leta zaželimo kot to, da kljub vsem nasprotnim znakom le ne bi preteklo preveč Save, ko bo Slovenija zaživela v demokraciji. S tem bo glavna cokla, ki ovira ves razvoj doma, odstranjena.
Naša luč, 1988/12
Večja zakonitost ali doslednejša krivica ?
V tem našem burnem času, posebno še v zadnjih dneh, slišimo kar naprej pozive k spoštovanju »»ustavnosti in zakonitosti".
'Samo po sebi bi to lahko bilo zelo upravičeno in prav. Kdo bi si ne želel reda in spoštovanja zakonov? Kdo bi zagovarjal „zakon džungle"?
Naša ,,revolucionarna" oblast se tudi sicer rada sklicuje na zakone. Pred revolucijo poznejšim revolucionarjem takratni zakoni niso bili tako sveti in nedotakljivi. kot bi nam morali biti sedanji, ker so pač takratne zakone imeli čisto preprosto za krivične, četudi so bili veljavno postavljeni. 2ato bi od ..revolucionarjev" mo-£°Če smeli pričakovati, da bodo tudi nam dovolili postavljati pravičnost nad zakonitost, če nam-neč hočej'o> da se vsi zakonov dr-žimo, bi mora.li najprej poskrbeti, da bodo ti zakoni taki, da jih bo res treba spoštovati. Za to pa ni dovolj, da je zakon razglašen, biti niora tudi pravičen.
Y deželi, kjer se že štiri deset-etia oblast trudi spraviti Mar-*°ve ideje v življenje (Marxa je reba uvrstiti med anarhične teo-retike zakona, po katerih je vsak zakon nedopustno ali celo škodiji-T0 omejevanje človekove svobode) 1,1 kjer se nam vedno znova, kljub 1 astoči moči, ki si jo jemlje drža-Va» napoveduje njeno odmiranje ln s tem verjetno odprava sleher-ne Prisile, se nekateri prav radi
in roteče zaklinjajo na ..ustavnost in zakonitost". Spet nov paradoks in nov zasuk, kakršnih je vedno polno tam, kjer gre najprej za ohranjanje oblasti.
Pravijo, da so revolucionarji, in napovedujejo odmiranje države z vsemi njenimi zakonskimi prisilami vred, razen tedaj seveda, ko to prisilo s pomočjo svojih zakonov izvajajo sami. Strinjajo se, da drugod po svetu ljudje kljubujejo zakonom, ki veljajo v njihovi deželi, in jih v tem boju podpirajo, pri nas pa takoj dvigajo svarilni prst, če kdo ne upošteva tega, kar „smo zapisali v zakon". V deželi, kjer menda revolucija še kar naprej traja in kjer bi potemtakem zakon nikakor ne smel biti nikakršna nedotakljiva „sveta krava", postaneta naenkrat ,,ustavnost in zakonitost" vrhunski ukaz.
Naj še enkrat poudarim, da je zakonska ureditev nujno potrebna, kakor je nujno potrebna ,, p ravna država", se pravi država, kjer potekajo zadeve v skladu z zakoni, ne pa po namigih in navodilih „od zgoraj", in kjer sodišča sodijo po zakonu, in ne po trenutnih interesih oblastnikov. Toda prav ljubljanski proces nas o-pozarja na sprevrženost, če začnemo uresničevati t&ko ,,pravno državo", ne da bi poprej uskladili zakone z zahtevami pravičnosti in človekovih pravic.
Torej je čisto jasno, kaj naj bo prva skrb »javnih oblasti". Vse-
kakor ne najprej ..ustavnost in zakonitost". Ne najprej spolnjevanje zakonov, ne glede na to, kakšni ti zakoni so, temveč to, da bodo zakoni pravični. Kajti zakon veže v polnem pomenu samo tedaj, če je pravičen.
Zadnje čase pa dobiva človek vtis, da je nekaterim našim oblastnikom in pravosodnim organom najprej pomembno, da se zakoni spoštujejo, tudi če vedo, da niso usklajeni z zahtevami, ki jih vsebujejo človekove pravice, in da se določenim ljudem godi krivica.
To ni samo običajno oblastniško sprenevedanje, to je grd moralni cinizem. Zato so taka zaklinjanja na zakonitost; neprepričljiva. Hoteli »pravno državo", pa prej ne poskrbeti za zakone, usklajene s človekovimi pravicami, ne pomeni samo lotevati se spet enkrat zadeve na nepravem koncu, temveč še huje: pod plaščem večje zakonitosti krivico samo bolj dosledno izvajati.
Anton Stres
(Družina, Ljubljana, 13. nov. 88/6.)
Izhod iz prelomnih časov
Ljubljana, 25. novembra — Nocoj se je v Ljubljani na TF končal letošnji teološki tečaj o aktualnih temah za študente in izobražence, ki ga je tudi tokrat pripravil Medško-fijski odbor za študente. Po drugačnem vrstnem redu je tečaj potekal tudi v Mariboru. V desetih večerih, od 14. do 25. novembra, se je zvrstilo dvanajst predavateljev, ki so iz različnih zornih kotov orisali značilnosti prelomnih časov, v katerih živimo, in poskušali nakazati poti, s pomočjo katerih bi lahko prišli iz njih. Predavanja so vzbudila veliko zanimanje, saj sta bili dvorani vsak večer polni, nekajkrat pa tako nabiti, da se zamudniki niso mogli prebiti niti do vhodnih vrat.
izbrana. Že nekaj let je na teloškem tečaju vprašanje časa in njegovih znamenj, spremljanje pomembnih dogodkov in njihova osvetlitev v luči vere in telogije, močno v ospredju. Veliko razlogov govori za to, da gre res za prelomne čase: katastrofalno stanje na področju gospodarstva, ekonomska revščina, nezaupanje ljudi v politiko in politike ter njihovo sposobnost ,da bi našli pot iz krize, v katero so našo deželo sami spravili. Kršitve temeljnih človekovih pravic, med njimi tudi svobode in pravice do materinega jezika, moralni nered, razvrednotenje drulgih temeljnih vrednot človekovega sožitja itd.
Teololšlki tečaj je želel po svoje prispevati k reševanju iz krize. Pri tem se nočemo iti politike, je bilo rečeno v uvodu na začetku tečaja, ne predlagamo nikakršnih novih poli-
Prelomni čas
Letošnja tema ni 'bila naključno
tičnih modelov. Verni ljudje želimo 8 pomočjo socialnega nauka Cerkve in teološkega premisleka o aktualnih vprašanjih razmišljati odgovorno, kritično, samokritično in tudi politično. Ne želimo samo poglobiti svojega vedenja o vzrokih, ki so pripeljali do takšnega stanja, ampak tudi o rešitvah, ki bi pripomogle k njegovemu preseganju in izboljšanju.
Uvodno predavanje v Ljubljani je imel jezuit Miha žuižek. V poetično duhovnem predavanju z naslovom Človek, gora in transcendenca se je vprašal, zakaj Slovenci tako radi hodimo v gore. Gore pomagajo ljudem, da doživijo lepoto narave, pa tudi njeno presežnost, tisto, kar je »onkraj" Boga. Govorijo s tišino, lepoto, so svet resnice in zahtevnosti, šola tveganja in hoje nad prepadi, svet širokih oibzorij. Ljudi spodbujajo k občudovanju in hvaležnosti, Pa tudi k odgovornemu delu v vsakdanjem življenju.
Perestrojka — bolj vera kot resničnost
Pulblicist Janez Stanič, glavni ured-nik Cankarjeve založbe, je predaval 0 ruski duši in perestrojki, navidez-ue nasprotnih danosti današnjega ruskega trenutka, ki imajo kljuib temu veliko skupnega. Ruska duša ni merljiva z običajnimi logičnimi merili, v njej se srečujeta vzhod in zahod. Prežeta je z mesijanskim poslanstvom. Tudi ruski marksizem je poln takšne mesijanske miselnosti in o-drešenjskega poslanstva. Perestrojka je bolj vera kot resničnost. Je uekakšen poskus družbene obnove v
smislu nekakšne vere v socializem.
Zanimiv je bil pogovor, ki je sledil Staničevemu predavanju. Udeležil se ga je tudi dr. France Perko, beograjski nadškof, ki je iz svojega bogatega znanja o ruski Cerkvi nanizal nekaj zanimivih podrobnosti in tudi podobnosti z razmerami v pravoslavni Srbiji.
Svojevrstno doživetje je bilo predavanje skupine zakoncev o krizi in upanju slovenske družine. V nabito polni dvorani je najprej psiholog Pavel Kogej orisal njene krizne značilnosti, ki so, kot je rekel, prav katastrofalne. Številke o ločitvah in splavih to nazorno potrjujejo. S svojimi pogledi o stanju v družini so ga dopolnili še trije pari, ki so poleg temnih strani osvetlili tudi marsikatero spodbudno lastnost sedanje družine. V Cerkvi je potrebno še veliko več narediti za pomoč družinam v krizi, je bila misel, ki se je v pogovoru pogosto ponavljala.
Predavanja prof. dr. Franceta Bučarja se je v Ljubljani udeležilo o-krog tisoč ljudi, tudi v Mariboru jih je bilo za tri dvorane. Govoril ie o tem, kakšen način političnega razmišljanja in delovanja je sprejemljiv za verne ljudi. Prav je, da se Cerkev kot verska ustanova ne ukvarja s političnimi vprašanji, to pa ne pomeni, da verni ljudje ne bi smeli imeti svojega političnega prepričanja. Verni ljudje si moramo povsod prizadevati, da bi s krščanskimi vrednotami prekvasili vse pore družbenega življenja. Da bi to dosegli, moramo biti kristjani pokončne osebnosti, kar pa ni vedno lahko. Veliko je še notranje prepla-
šenosti. To je svojevrstna posledica dolgotrajnega pritiska totalitarnega režima, ki se je mnogi slovenski kristjani še danes ne morejo otresti.
V petek, ob koncu prvega tedna teološkega tečaja, je v Ljubljani predaval prof. dr. Karl Woschitz, koroški rojak, profesor na graški univerzi. Okrog 350 poslušalcev je z zanimanjem sledilo njegovemu razmišljanju o človekovem končnem smislu in iskanju odgovorov na mejna vprašanja. Predavatelj je izhajal iz Janezovega Razodetja in v njegovi luči podčrtal cilj vseh stvari, dopolnitev celotnega stvarstva.
Drugi teden teološkega tečaja sta v Ljubljani predavala dr. Stane Gabrovec in dr. Taras Kermauner. Gabrovec je orisal lik Jakoba Šolarja, ene izmed velikih osebnosti naše polpretekle dobe, ki pa ga mladi rod nič več ne pozna. Soustvarjalec medvojnega mladinskega gibanja, profesor in jezikoslovec je po vojni delil usodo ..nepotrebnih elementov", bil na enem izmed političnih procesov obsojen na enajst let, v ječi presedel več kot štiri leta in še sam prostovoljno ostal en dan dalj v ječi, da je pripravil za izpit enega izmed paznikov.
Taras Kermauner je govoril o kristjanovem pogumu v civilni družbi. Danes je laže biti pogumen, kot je bilo nekoč. Za zgled nam morajo biti ljudje, ki so tudi v hudih preizkušnjah ostali zvesti svojemu prepričanju. Slovenski katoliški duhovniki so bili po vojni zelo preganjani. O tem pričajo številni politični procesi, kjer so bili mnogi duhovniki obsojeni na dolga leta ječe, Nji-
hovo zadržanje je bilo zgledno.
Slovenska literatura še ni odkrila po vojni preganjanih kristjanov. Humanizem brez utemeljenosti v krščanstvu vodi v nihilizem, je jasno povedal predavatelj. Zato je rekri-stjanizacija potrebna za utemeljitev civilne družbe.
Prelomne čase je čutiti tudi na področju človekove misli in srca. Gre za globoke kulturne spremembe, morda kar za konec filozofije in pogreb stare kulture, kot je bilo mogoče razbrati iz naslovov predavanj dr. Ivana štuheca in dr. Edija Kovača.
Prvi je govoril o dramatičnem odmiranju stare kulture in prevrednotenju naše zgodovine. Kriteriji ne morejo biti ne rdeči ne črni, temveč čiste osebe. Kulturne spremembe je ilustriral s prispodobo iz Prešernovega Krsta pri Savici: Črtomir je predstavnik stare kulture, Bogomila pa nove. Danes je potrebno zavreči meč maščevanja in triumfa-lizma, graditi mostove na vse strani.
Konec filozofije je še vedno filozofija, je rekel predavatelj Kovač. Spremembe pa so v teku. Različni filozofski sistemi, ki so hoteli vse zaobjeti in pojasniti, ne pritegnejo več. Racionalna razlaga odpove tudi pred pojavom trpljenja in smrti. Moderna misel išče odgovore v različne smeri, sama pa pri tem zida tudi na starih temeljih. Nova modrost ne zamotava razuma, človek je odgovorno bitje, ni sam, bližnji ga nagovarja, potrebno mu je odgovoriti. Klic bližnjega človeka vedno spremlja in uči. Novo modrost lahko poimenujemo tudi z etiko. Ni do-
v°Ij, da bi jo samo učili, treba jo je živeti.
Kaj kristjani pričakujemo od jutrišnjega dne, je bilo vprašanje, na katero je v svojem predavanju odgovarjal dr. Drago Ocvirk. Ljudi hro-lni občutek nemoči, ker čutijo, ker ne morejo ničesar spremeniti. Od t°d potem brezbrižnost, beg pred mislijo na jutrišnji dan.
Življenje samo kaže, kako napač-na je trditev o zasebnosti vere. Ve-ra budi ni veda o prihodnosti in ne daje lahkih odgovorov.
Gre za sedanjost. Tudi družbeni ’n politični odnosi so človekovi od-oosa. Osnove političnega življenja je treba iskati v medsebojnem priznanju, spoštovanju in zaupanju. Da-nesi se med Slovenci prebuja novo Politično zanimanje. Kristjani bomo dali podporo vsem demokratičnim Pobudam, če se bomo spremenili v tem smislu, da se bomo zavedeli tudi družbenih razsežnosti svoje vere m se otresli strahu pred svojimi Ustnimi krščanskimi stališči.
G Slovencih, raztresenih po vsem
svetu, je predaval Janez Pucelj, izseljenski duhovnik v Nemčiji. „Kje si domovina" se je glasil naslov njegovega predavanja. Iz svoje sedemletne izkušnje med našimi izseljenci in zdomci v Porurju v Nemčiji je govoril o težavah izseljenskega življenja, pomoči domovine in Cerkve, pomoči, ki je velikokrat premajhna ali v nepravi obliki, o premajhni odgovornosti in zanimanju domovine za te svoje ljudi.
Teološki tečaj v Ljubljani je sklenil akademik prof. dr. Anton Trstenjak. Tudi v Mariboru se je na njegovem predavanju trlo ljudi. Po predavanju »Psihološki vidiki prelomnih časov" je pogovor tekel o stvareh, ki se ljudi najbolj živo dotikajo — o sreči (prelomni časi so nas pripeljali do tega, da nimamo časa živeti in biti srečni, je dejal izkušeni profesor) razdeljenosti in edinosti slovenskega naroda, novih duhovnostih in še marsičem, na kar vse je prof. Trstenjak z vsakomur razumljivo besedo znal najti pametno rešitev.
Janez Gril
Grobovi 16 beguncev Slovenije
Na pokopališču v Glinjah pri Bo-1'°vljah na Koroškem je urejen sku-Pen grob 16 beguncev. Na marmor-nati plošči je napis: »Tukaj počiva Jd beguncev iz Slovenije — 13 mo-■^kih in 3 ženske — umorjenih 13. maja 1945 v Rajhmanovem gozdu." Borovljani ali kmetje iz Otrovca vam a°do povedali: »Begunce iz Sloveni-Je 80 zajeli partizani ter jih 13. ma-
ja 1945 pobili v obcestnem gozdu nad Otrovco, potem pa so jih zagrebli v skupni grob. Na dan Vseh svetih leta 1946 je glinjski župnik Ar-nulf Memmer s svojimi kmeti odkopal te grobove ter mrtve begunce prepeljal na pokopališče v Glinjah. Bilo je 18 moških in 3 ženske — med njimi mladoletno dekle — kakšnih 15 let staro..." (Družina, 11. 12. 1988)
Rojstvo
Kaj si videl in slišal, kaj čutil, kaj si počel v temni notranjosti maminega telesa? Kako si doživljal rojevanje. To je zgodba o devetmesečnem potovamju od spočetja do rojstva.
Naslednje strani popisujejo potek potovanja, ki ga je opravil vsakdo od nas, vendar se ga spominjamo samo v trenutnih prebliskih ali pa sploh ne. To ni pripoved o tem, kaj se zgodi, ko se rodi bratec ali sestrica, marveč o tem, kaj otrok vidi, sliši, čuti in počne globoko v materinem telesu, o otrokovi skušnji poroda. Za mater in otroka je nosečnost čas, ko sta si kot le mogoče blizu, povezana v skustvu, o katerem je le redko govcr i‘n je največkrat zanemarjeno.
Nekoč si v majhnem, temnem prostoru v maminem telesu plaval v mehurju tople tekočine. To je bilo v maternici tvoje mame. Stene maternice so bile čvrste in prož'ne. Bile so iz mišičevja — kakor mišice tvoje nadlakti, ki o-trdijo, kadar kaj vlečeš ali potiskaš, in mišice tvojih nog, ki po-
stanejo trde, kadar plezaš ali tečeš.
Ni bilo treba vdihavati zraka. Namesto tega ti je po cevki v sredi trebuščka pritekala 'kri, zakrožila po tvojem telesu in po cevki spet odtekla. Tako so koristne snovi iz materine krvi, ki jih je dobila iz hrane, ki jo je jedla, in iz zraka, ki ga je dihala, prihajale naravnost v tvojo kri. Ona je jedla in pila zate. Zate je dihala. Nisi vedel, da si ti. Nisi vedel, kje si. Kot seme v zemlji, ki začenja kliti in se ne zaveda, da bo postalo cvetlica — tako si tudi ti rasel v svoji materi.
Čisto na začetku te ni bilo. Kot seme v mehkem okroglem ovoju je drobno jajčece ležalo globoko v telesu tvoje mame — v njenem jajčniku. Jajčece je bilo majhno kot tale pika. Bilo je preskrbljeno s hrano in močjo, da bi iz njega postal otročič. Ko je jajčece dozorelo, se je začelo pomikati v cevčico, ki se je bočila med jajčnikom in mamino maternico. Podajalo se je na zelo dolgo pot — ki traja cele tri dni in noči in včasih še dlje — po cevki in v maternico. Ko se je jajčece pomikalo, so se druge celice zbirale
Ta celica se je razdelila v dve celici. Dve celici sta se razdelili v štiri. Štiri celice so se razdelile v osem celic. In okrogli kupček celic je rasel, rasel, dokler ni bil videti kot bleščeča, srebrnkasta robidnica.
Ves čas, ko je kroglica celic rasla, se je hkrati pomikala po cevčici proti maternici. Kakor žoga je poskakovala in postajala čedalje večja.
°koli njega kot roj čebel in mu Pomagale pri hranjenju.
v Vendar je jajčece potrebovalo Se 'nekaj, preden je lahko začelo rasti v otročka. Preden je začelo rasti, je potrebovalo semenčico. "*'lijone semenčic, veliko manjših k°t jajčece, je bilo v modih pod sPolnim udom tvojega očeta. Ko ata se imela mama in oče zelo ra-a (in sta bila tesno drug ob dru-da, postala eno telo), je te-k°cina, v kateri so plavale semenčice, stekla iz njegovega spol-Peka uda v njeno nožnico. Ta te-°eina je bila polna drobcenih semenčic — tako drobcenih, da jih i1® mere nihče videti. Pridrle so n splavale po nožnici, skozi ma-ernico in v cevko, po kateri je Potovalo jajčece. Veliko semen-je se je utrudilo in odnehalo 1 Pa zašlo, vendar druge so do-spgle jajčece in se zbrale okoli Plega. Ovoj jajčeca je bil mehek.
na od teh semenčic se je zakopala v ovoj in jajčece jo je poteg-11 o Yase. Semenčica se je združi-a z jajčecem v eno samo celico.
Stene mamine maternice so se spreminjale, pripravljale so se nate. Zdebelile so se in napolnile z bogato hrano za kroglico celic. Ko je kroglica celic prispela v maternico, je začela poganjati korenine, kot korenine rastlin. Zakopale so se v bogato steno maternice in srkale hrano.
Kroglica se je razpotegnila in zdaj je imela vrhnji konec, velik in okrogel, ki bo postal tvoja glava, in spodnji konec, tenek in ukrivljen kot repek Tvoje telo je začelo rasti cd zadaj in se združilo spredaj, podobno kot plašč, ki ga zapnemo. Del celic se je začel razraščati v krošnjo drobnih cevčic, ki se ji reče posteljica. Skoznjo je dotekala kri. Po 30 dneh si meril 5 milimetrov.
Ničkaj še nisi bil podoben dojenčku — bolj kakemu klijočemu fižolčku. Potem so ti, kot drobnemu morskemu konjičku, zdolž hrbta zrasli grebenčki, iz katerih se ho kasneje izoblikovala hrbtenica. Imel si zelo tenko kožo, kot svileni papir, in pod kožo ti je utripalo srce.
Pri petih tednih so ti začele rasti roke. Videti so bile kot majhni popki. Po petih tednih si meril 12 milimetrov.
Devet ali deset tednov po tistem, ko si začel rasti, si lahko odprl in zaprl usta. Po dvanajstih tednih si se lahko smešno pačil. Lahko si se namrščil, stisnil ustnice, jih potisnil naprej. Še zmeraj pa nisi tehtal več kot kokošje jajce.
Gumbek na tvojem trebuščku, popek, je tisto mesto, kjer se je cevka povezovala s posteljico (maternico). Cevki se reče popkovina ali popkovnica. Kri, p o Im a kisika in hranljivih snovi iz mamine hrane, je po popkovini pritekala iz mame vate. Vsa kri je prišla skozi posteljico. Posteljica jo je precedila kot cedilo ali sito. Potem je kri stekla po popkovnici v tvoj popek. Pohitela je po tvoji popkovnici kot voda za zalivanje vrta.
Zdaj si rasel enajst tednov. Že si premikal noge in roke. Širil si roke. Brcal si. Premikati se je bilo lahko, saj si bil v mehurju vode. Lahko si plaval kot riba. Vendar si bil še zmeraj tako majčken, da mamica ni mogla čutiti tvojega premikanja. Po 11 tednih si meril 5 centimetrov.
V maternici je bilo toplo, bilo je toplo, kot bi se kopal v temni sobi. Da bi se počutil ugodno, je dotekala sveža, topla tekočina. Vsakih šest ur je bila čisto sveža. Nikoli se ni ohladila. Zvil si se
na toplem in se počutil prav dobro.
Včasih si pil vodo, v kateri si plaval. Vsesaval si jo, vadil si gibe, s katerimi si boš pomagal do mleka, ko prideš na svet.
Ko si rasel približno pet mesecev, je mama začutila, da se premikaš. Spočetka si le narahlo brcal, kot bi v njej trepetal metulj ali plavala ribica ali se napihnil in počil mehurček. Po petih mesecih si meril 25 centimetrov.
Zdaj si že lahko migal s prsti in zaprl dlan in jo stisnil v pest in udaril z njo. Kadar si bil čisto buden, je mama lahko čutila, kako si boksal in brcal, se premetaval sem in tja in včasih celo prevračal kozolce. Tvoja koža je bila prevlečena z belo maščobno oblogo, ki jo je varovala, da se ni v tekočini nagubala.
Če si eden od dvojčkov, potem si v maminem telesu rasel skupaj z bratcem ali sestrico. Včasih so celo trije otroci — trojčki — ali pa še več.
Stegoval si prste in čutil tekočino. S prsti si se dotikal mokre, bleščeče kože. Dotik si čutil na obrazu in čutili so ga tudi prsti. Potem si zdrsnil z njimi proč, v tekočino. Prsti so bili prva stvar, s katero si se igral. Premikali so se kot tipa’ke morske vetrnice v skalnati plitvini. Potem so tvoji prsti nekega dne našli usta in se podrgnili ob ustnice. Občutek ti je ugajal in začel si sesati svojo
roko. Postopoma si se naučil pridati roko k ustom. Potem si nekega dne zanesel v usta palec in 8fa prvikrat sesal. Zelo močno si 8a sesal in zraven popil nekaj tekočine. Lahko da si sesal tako močno, da se ti je začelo kolcati. Mamica je lahko Čutila, da se ti kolca, ker je delalo bomp, bomp, bomp. če ni uganila, kaj se godi, se je najbrž čudila, kaj da počneš.
Minevali so tedni in bil si čedalje večji. Zvil si se v čvrsto kroglo. Kolena si pokrčil čisto k bradi. Roke si prekrižal pred seboj. Glavo si upognil na prsi. Sijajno se je prilegalo.
Rasel si in rasel in tudi mamice je bilo čedalje več, da je bilo dovolj prostora zate.
(Konec prihodnjič) Sheila Kitzinger
So nekateri samski
Tele vrstice so namenjene samskim o njihovem poklicu samskosti. Skušale pa bodo pomagati Jttnogim poročenim in samskim, ki žive skupaj pod isto streho, da bi se bolje razumeli in si medseboj-n° laže pomagali. Vsi ljudje in Vsa Cerkev smo ena sama velika družina. Lahko pa smo en sam velik nesporazum in drug druge-mu ječa.
V kratkih razmišljanjih o samskih ne bomo odkrili Amerike. Morda pa jo bomo — začeli odkrivati. Verjetno smo močno zane-roarili usodo in vlogo velikega odstotka samskih ljudi, posebno žensk. (Ko bi vse samske, stare nad trideset let, prekinile v služ-"ah delo, bi marsikje proizvodnja obstala...). S svojim molkom, kaj šele z nerazumevanjem ali podcenjevanjem njihovih problemov in njihove vloge, se ne moremo pohvaliti.
Tudi v Jezusovem času so bili
samski in bodo seveda vedno. Ko so bili učenci presenečeni nad Jezusovo odločno trditvijo o neločljivosti zakona, so vzkliknili: „če je z možem in ženo tako, se ni dobro ženiti!“ Jezus pa odgovarja, da ima vsak stan svoje mesto in svoj razlog. „So namreč nekateri samski, ker so že od rojstva taki, da morajo samski ostati, in so nekateri samski, iker §o jih v to prisilili ljudje, in zopet drugi so samski, ker so si samski stan izvolili zaradi nebeškega kraljestva" (Mt 19, 12). S tem Jezus seveda ni naštel vseh razlogov za samskost. Poudaril pa je različne poti in poklicanosti vsakega, da živi svoje življenje na sebi lasten način.
Misli so najprej posvečene samskim ženskam, saj je le-teh med samskimi velika večina. Marsikaj napisanega pa bo držalo tudi za samske moške, za vdove in ločene, ki živijo sami. Ta razmišljanja pa
nikakor ne mislijo biti nekakšna tolažba, ampak svetovalec, sopotnik in prijatelj življenjskega poklica, ki ima svojo vlogo v božjem kraljestvu.
Le kdo bi vedel?
Zelo veliko je razlogov, zakaj je kdo ostal samski. Jezus omenja zdravstvene težave. Pomislimo na razne invalide! Govori tudi o ljudeh, ki ostanejo sami zaradi svobodnejšega dela za evangeljsko o-znanjevanje. Potem pa precej o-stro trdi, da so nekateri samski zato, ker so »nekatere tako naredili ljudje". Drugi so bili torej krivi, da se niso mogli poročiti, a so se hoteli. Med te »druge" gotovo spada preozka, zaprta vzgoja, večkrat prav v vernih družinah. A da so ravno verne družine bile velikokrat zaprte, je bila brez dvoma razlog včasih ozka in premalo odprta verska vzgoja, ki so je bili starši deležni pri duhovnikih.
Sicer ne gre za to, da bi lovili krivce. Pač pa je važino uvideti napake, da bi jih mlajši ne ponavljali. Še bolj važno pa je, da nespametno in krivično ne kažemo s prstom za komerkoli, ki se ni poročil, a »verno, da bi se lahko"... Prav malo vemo za neštete vplive, ki so ovirali dekle duševno, duhovno, telesino, včasih tudi denarno, ko si je želela družinskega življenja, a ni prišla do njega. Kolikokrat je sin smel marsikam, hčerka naj bi pa doma čakala, da jo kdo pride »iskat". Tudi bivanjski strah pred moškim in spolnost-
jo, ki ga je vzgoja včasih pretirano gojila, je imel velikokrat svo' jo zaviralno vlogo v sicer živem hrepenenju dekleta po nekom, ki bi jo imel rad in jo razumel, ter se z njo poročil. Kolikokrat je ena od sester pestovala, previjala, na sprehode vodila, varovala otroke svojim bratom in sestram — sama pa zato preprosto ni imela časa, da bi se poročila. Dopoldan v službi, popoldan pa v »varstvu". Za časa vojne je toliko izvoljenk ostalo brez ljubljenega fanta in se niso mogle odločiti za drugega, ko jim je le-ta padel. Nekatere so ostale same zato, ker niso mogle najti človeka, ki bi imel vsaj temeljne pogoje za kolikor toliko dober zakon. Vedno znova se je katera odločila in se še danes, da se posveti svojim ostarelim staršem in kakšnemu bolnemu človeku. Ta ali ona je postala gospodinja svojemu bratu duhovniku. Srečamo pa tudi take, ki so se svobodno odločile za samskost zaradi opravljanja poklica, ki zahteva skoraj celega človeka.
Seveda s tem niso našteti vsi razlogi, ki so vplivali na neporo-čenost ali zaradi »sile" ljudi ali zaradi sile prilik. Eno je brez dvoma važno: Nikdar ne imejmo slabe misli, kaj šele slabe besede za samske, ker s tem smešimo — sebe.
Vital Vider
Skrinja
Hiša brez domače skrinje se mi zdi kakor človek, ki so ga za nekaj velikega opeharili. Rekli so mu: ».Sedi kraj poti in razsipaj darila ter osrečuj ljudi!" Tako so mu rekli in človek je bil vesel kakor otrok, ki sme prinesti beraču kos kruha. Skakal je in plesal in njegov glas je bil podoben pesmi: »»Veliko so mi dovolili; vsem ljudem smem podeljevati radost...!“ Ko pa je odprl roke, je videl, da so Prazne, prazne kakor ledeniška kotanja in da nima ničesar, kar bi lahko podelil. In tedaj je šel in se zgrudil v duši; nič več ni bilo smehljaja na njegovih ustnicah,
star je bil in osamljen. Nobenemu človeku se ni znal približati in nihče se ni zmenil zanj, kajti bil je kakor presušen studenec, ob katerem nihče ne išče napoja. Za nekaj velikega so ga opeharili...
Hiša brez domače skrinje — opeharjena hiša, podobna drevesu, ki se mu je črv zajedel v srčiko debla. Mnogo je danes takih človeških bivališč. In črv se zaje še v človeka, izpije mu vso preprosto srečo, ki mu jo je zemlja darovala v radost. . .
(Toda v naši vasi še utripljejo lesena srca skrinj; te zveste ču-varice še skrivajo domače zaklade in le ob največjih praznikih se odpro.
Videl sem po kaščah velike skri-
nje polj: kakor prastare skrinje zaveze počivajo pod plaščem prahu, polne žita in semen. Njih življenje je podobno življenju starih pastirjev, ;ki v divji samoti spozna, vajo jezik zemlje in živali. Bliže so zemlji kakor ljudem. Dvogovori z žitom in plodovi zemlje so jih naučili prvinskih resnic, ki jih človbk nikdar ne more dojeti.
Toda v hišah, sredi našega življenja, bivajo druge skrinje, lepše in zaupnejše, podobne ženi, ki spremlja naše življenje v tihem umevanju in vse posveti z dotikom svojih dlani. Stare matere so se sklanjale nad njimi, svatovsko vriskanje še zveni iz njihovih stranic in pesem o nesrečni Mladi Bredi, ki je zajokala:
,,Ko mi boste balo nakladali, nakladali, v skrinjo jo spravljali, šlarasto mi pečo zgor denite, jo vrh vsega blaga položite.
Peče bodem najpred potrebovala, z njo si srčne rane zavezvala...“ Ob tej pesmi zažive v mojih očeh tiste velike grajske skrinje, pred katerimi so poklekale grajske gospe in gospodične v dolgih večerih, ko so se jim možje in ženini borili po daljnih bojiščih in so vsem pevcem utihnile citre. Drugo za drugim so jemale iz skrinj platno in volno, svilo in težki gentski škrlat, grško svilo in laški žamet, slapovje belih tančic jim je oblilo roke, kožuhovina je zadišala po živalih in ta vonj jim je napolnil telesa z bolečo strastjo. Oči so se jim izgubljale v lesketu zlatih verižic in sponk, biserne diademe so si pomerjale na bo-
gastvu svojih las. Stale so ob skrinjah v mračnih grajskih izbah, prepojenih z vonjem po svečah in živem kamnu, in vanj se je mešal duh arabskih dišav in moškata — kdo ve, kateri ljubljeni vitez je prinesel te vonje iz Svete dežele in vzhodnih obal. Oči so jim bile kakor jezerca, ki zažare v visokem soncu, in srca kakor ajdov cvet — bogastvo lesenih skrinj se je za-blisnilo v hlad grajskih zidov, kakor bi se razprlo veliko srce.
Potem so te žene umrle in zadnji lesk je zdrknil v kamnitno ra-kev v grobnici grajske kapele, Druga za drugo so skrinje preperele po gradovih, kakor bi jih razžrla žalost po gospodaricah, ki se niso več vrnile; sovražne roke so jih izropale, razvihran, ognjen konj je zadivjal po strmih strehah gradov in vrh hribov so zašitrlela pošastna okostja razvalin, ki jih ume obuditi samo še pravljica...
Toda v naročju kmečkih domov je skrinja živela dalje, ko se je spomin na grajske gospe in njih skrinje, polne zlata in biserov, že zdavnaj preselil v pravljice. Ostala je kakor ponižna roža, ki cvete še tedaj, ko so se njene ponosne sestre po bogatih vrtovih že zdavnaj sklonile v smrt. Ostala je ob podobi naših mater, zaklenjena in zvesta kakor njih srca. Dva moža jo komaj dvigneta in nikoli ne zapusti kota, kamor so jo nekoč postavili kakor temelj življenja, ki bo zorelo ob njej.
Včasih me obide želja, da bi s pestjo udaril po njej, s stisnjeno

pestjo, da bi jo tolkel kakor trmasto žival, brez usmiljenja, da bi Pii v bolečem odzvoku izkričala zadnjo skrivnost...
Povedala bi mi, kako je bilo tedaj, ko je sedel na njej otrok in so rekli:
»Preljubi ženin, skrinja je zapečatena; ne moremo je odpreti, dokler je ne odpečatiš."
Potem bi mi govorila, kako se ■le sredi smrečic in zastavic peljala skozi sončni dan, ko so kra-tfuljči zvončkljali in je pela harmonika, na skrinji je ležal velik hleb kruha, v njem so tičale vilice, na vilicah pa je bil .nataknjen masten flancat.
Dolga je njena povest in obraz žene, ki se je na začetku- povesti v svoji razcveteli mladosti prvikrat sklonila nad skrinjo, je na koncu Zffodbe nabrazdan in uvel kakor lanski sad.
»Toda rad bi govoril o najlepši skrinji in najlepšem srcu maše vasi.
Kakor bela ovca z rdečimi očmi leži Nežina hišica na robu vasi, kJer zavije ob križu med gore ozka dolina s svojim kolovozom, potekom, nekaj krpami njiv in s preobiljem sence, kajti sonce se le kratek čas mudi v njej.
To je dom osamele žene z rde-'mi oknicami in Marijami iz vos-ka in porcelana, z mnogimi svetniškimi podobami in križci vseh velikosti, s papirnatimi in voščenimi rožami in snežnobelim prtom na mizi ter z duhom po jabolkih, kavi in zdravilnih rožah, ki jih je
žena nabrala po gorskih travah in gozdovih. Toda najlepše v hiši je velika skrinja ob peči.
Da, ta skrinja^
Kakor skrbna botra živi v svojem kotu in pozna vse nadloge in radosti osamele žene. Pregrajena je z vezenim prtom, ki se ji kakor povodenj pisanega cvetja in ptičev razliva čez robove. Spredaj je poslikana s šopki rož — naši ljudje tako ljubijo rože! — in s podobami svetnikov kakor kapelica, da bi človek kar gledal ter od začudenja sklepal roke. Sicer pa je vsa modra, modra, kakor bi ji cela njiva lanenih cvetov podarila svojo barvo. Pravilnost njenih ravnih ploskev se veže v trpko urejenost. Ključavnica je skovana v podobi srebrnega tulipana.
Ta skrinja je posoda Nežinih hrepenenj in zvestobe, čuvarica njenih spominov. In žena jo odpira počasi in spoštljivo kakor duhovnik tabernakelj. Resnično, človek mora čutiti spoštovanje pred svojim življenjem in svojimi spomini.
Kadar jo hoče odpreti, poklekne k njej ter počasi, gočasi obrača ključ V tulipanbvi ključavnici. Kajti žena mora paziti, poslušati kakor zdravnik na utrip srca, čakati ma pravi trenutek. Uho nasloni tik na pokrov — kakšna zaupnost je v tem priklonu glave! —• usta na lahno razpre, oči so ji polne pažnje, še dihati si ne upa... Počasi obrača ključ, čigar bradica meslišno potuje nekje med naoljenimi zobci v steni skrinje. Dvakrat se je ključ že obrnil, zdaj
gre v tretje. Nenadoma žena še bolj prisluhne, občutljive roke ji začutijo, da je v ključavnici nekaj prijelo, neko pero se nateza, žena mora napeti vso moč prstov, še malo, še malo... „Tik“ — v ključavnici na lahko poči — tedaj mora ključ hitro zasukati na levo in skrinja je odklenjena.
Da, kovač, ki je izdelal ključavnico, je bil mojster v svojem delu!
Pokrov škriplje kakor lesa na gorskem pašniku, ko žene pastir ovce v stajo, in po vsej izbi se razlije vonj po sivki, dobri, topli vonj, ki vznemirja telo, pomešan z vonjem presnega perila in sladkim duhom blaga. Barve zažive v soncu ; druga za drugo se obleke, lepo zložene v skrinji, prebujajo: ošpetlji iz tankega belega blaga z lepo nabranimi rokavci zašume kakor brezovo listje; rožasti Židani modrci, ki so še ohranili oblike ženskih prsi, zadihajo v ženinih rokah, suknena krila s svilnatimi robovi se razvijajo; pisane rute stresajo dolge rese in ena je spre-minjasta kakor večerna voda; čipkasti robci, vezeni prtički, tudi prtiček za jaslice z napisom: „Slava Bogu na višavah...", se zablešče Neži v rokah kakor mrtvi golobi s povešenimi krili. Prav v desnem kotu skrinje dremlje debela, v zeleno usnje vezana knjiga, največji zaklad Nežine skrinje, in m a njenih platnicah je zapisano z zlatimi črkami: ,,0 rožah, zlasti o tistih ki nucajo za človeške in živalske bolezni." Knjiga je pisana na roko, z drobno, zelo lepo pisavo, ki je že malo obledela, in zra-
ven so barvaste slike, ki so prav tako na roko risane. Na teh slikah cveto rože z rdečimi, modrimi in rumenimi cvetovi, njih listi so zeleni kakor bakreni volk in teh rož je toliko, da jih nihče ne more vseh poznati. Nekatere imajo cvetove, ki jih je mogla zemlja pognati le v veliki razposajenosti ali pijanosti ; vse barve se križajo na njih; zdaj so cvetovi podobni ptičem z razprostrtimi krili, zdaj žuželkam z dolgimi tipalnicami, zdaj pentljastim šolenčkom... Nobena domišljija bi jih ne mogla popisati. To so rože prekmurskih dežel, pragozdov in velikih močvirij, ki puhte pod tropično sonce. Pod vsako podobo pa je z rdečilom napisano latinsko ime rože in bolezen, ki jo ta roža ozdravi. Ze sama imena so kakor pesem: Viola mirabilis, saxifraga rotundifolia, sempvrvivum, arthemisia... Tudi srce ima svojo rožo, ponižno, rdečkastobelo špajko — baldrian. Tu je arnika in rman, dobra misel gozdni črnilec in mnogo, mnogo drugih rož. Kar jecljam od začudenja, ko jih gledam. In na prvo stran knjige je nekdo zapisal: ..Zdravnik rase v srcu in prihaja od Boga." Nehote se ozrem v Nežo. To knjigo je dobila od botre in ta j jo je podedovala po stricu župniku, silno dobrem človeku, ki je j mnogo pomagal ljudem na duši in telesu. Zdaj pa so vse te rože zacvetele Neži v srcu in kadar se skloni nad bolnika, začuti ta v nosnicah vonj vseh z zdravilno močjo blagoslovljenih rož, ki cveto v ženinem srcu. Toda Neža vč,

da bo prišla ura, ko se bo morala vsa njena modrost skloniti pred božjo voljo, ko bodo vse rože po travnikih in gorah zanjo prenehale cveteti. Na tisto tiho, veliko službo zadnje ure čaka z modrim trakom prevezan ovitek na dnu skrinje: v njem je čisto nova rjuha in skrbno zložena črna obleka s črno ruto. Poslednja in velika skrb Preproste žene, ki je spoznala preveč gorja, da bi se bala smrti...
Toda skrinja ima še predalce, kjer so shranjene največje dragocenosti.
Tu je lesena škatlica z velikimi uhani in rdečimi koraldami, ki jih te Neža nosila, ko je bila še dekle. Zraven počivajo mašne bukvice s koščenim križcem na platnicah, v svilenem papirju pa je zavit za Palčev noht velik cekin, ki ga je Neža dobila od birmanske botre. Toda drugega denarja v skrinji ne najdeš. „To ne spada sem, je Preumazano...“ pravi Neža. De-nar, ki si ga prisluži z nabiranjem zdravilnih rož, spravlja v omarico. vzidano v steno. Res, kaj naj hi počel umazani, tolikokrat prekleti papir poleg preperelega lec-tastega srca z zrcalcem in listkom, ki nosi napis:
»Srce dam ti in roko, če je tud teb prav tako.“
Shranjeno je v škatlici, ki še Vsa diši po rožnatem milu in ima ha pokrovcu naslikan šopek vijolic.	;
O, neznatne dragocenosti, ki Prepletajo rožni venec Nežinega ^'vljenja! Skrila jih je v mrak svojo skrinje kot ljub, čeprav več-
krat boleč spomin, boleč kakor pismo, ki ga zdaj izvija iz spreminja-ste rute ter potem dolgo strmi v velike nerodne črke ma njem... Prav na koncu je pripisano:
„Nežika, moli, moli! Ljudje so stokrat hujši od zverin!..."
To je zadnje pismo njenega moža. Komaj ga je spozinala, že ga ji je vzela vojska. In potem so se norčevali, da je padel za domovino! Toda Neža .ve, da se ji je zgodila velika krivica, njej in vsem ženam in materam, ki jim je nek-ko, ki ga niso ljubile in ki -njih ni ljubil, ugrabil to, kar so najbolj ljubile — može in sinove. Tomaž je padel — nihče n'e v6, kje počiva njegovo telo: ali sredi širne travnate planjave ali med skalami gorskih prepadov ali na dnu močvirnih rek... Niti otroka ji ni utegnil podariti. In žena si je nadela črno oblačilo, poročno obleko zaklenila v skrinjo, zadnje pismo položila vanjo — in z njim svoje srce. Posihmal je ostala sama v svoji hišici, sama s svojimi svetniškimi podobami, s soncem na belo pogrnjeni mizi in s spomini v pisani skrinji. Sama s svojo zvestobo pomrlim in z ljubeznijo do vseh žalostnih in pomoči potrebnih.
Znotraj, na pokrovu skrinje, sredi romarskih podobic, je nalepljena obledela fotografija moža-vojaka. Njegove oči — nekoč so morale biti vesele in žive — gledajo trudno in gore v čudni vročici.
„Vidiš, to je moj Tomaž..." pravi Neža.
Šele pozneje sem se zavedel, da je Neži njena skrinja več kot navadna skrinja: v spominih in v preprostem lectastem srcu hrani tisto, česar ji zemlja nikoli ne bo vrnila — srce njenega moža.
Vidim, da si Neža z levico potegne čez oči, ko z desnico spušča težki pokrov na skrinjo.
„Ali bi pil malo kave?" mi pravi, kakor bi hotela prikriti bolečino. Ko jemlje iz bele omare z modrimi cvetovi porisano skodelico, se ji'obraz kakor vedno smehlja z dobrim nasmehom stare žene, posut je z drobnimi gubami, tako skrivnostno zgovornimi.
Emilijan Cevc
Odpusti mi.-NatašaL
BOJ ZA ŽIVLJENJE
Globoko sem zajel sapo, plaval pod vodo in jo brezhibno rezal v globino. Pričele so se težave. Stresali so me nezadržljivi občutki šokantnega mraza. Voda, ki sem jo prej preizkusil, je bila tako mrzla kot vsako morje, ki sem ga kdaj čutil. Ko pa sem se potopil, sem drgetal od mraza.
Da bi premagal otrplost rok in nog, sem začel kar se da hitro plavati pod vodo. Moral sem čimprej odplavati čimdlja od ladje, preden sem zajel sapo, saj bi me lahko kdo s krova opazil, če bi odprl lino za malce čistega zraka. Nazadnje mi je zmanjkalo kisika. V obupu sem se prebil do površja in
Ponatis iz knjige: Sergej Kurdjakov, Odpusti mi, Nataša! Mohorjeva družba, Celovec, 1987.
hlastno zajel zrak. Ozrl sem se. Še vedno sem bil preblizu ladje! Močno sem zajel sapo, se znova potopil in plaval, dokler sem mogel.
Na površje se nisem prikazal tako dolgo, da mi je skoraj razneslo pljuča. Bilo je že bolje, vendar sem bil še vedno preblizu. Ponovno sem se potopil in plaval pod vodo, vse dokler nisem začel hlastati za zrakom in moral splet na površje. Sedaj je bilo že mnogo bolje.
Mislil sem le na eno — čimprej stran od ladje! če bi me opazili, bi vame uperili reflektorje in bi bil videti kot sedeča račka, delo v tem razburkanem morju. Vedel sem, da so imeli na krovu izredno močno puško, opremljeno s teleskopom merilcem, tako da bi me lahko zadeli kot ribo v akvariju. Če bi zatrjeval, da sbm padel v
morje, bi me izdali dokumenti za pasom.
Znova in znova sem si polnil Pljuča, se potapljal pod hrumeče valove in plaval napifej. Kmalu sem priplaval dovolj daleč od ladje, da sem lahko splaval na površje, si oddahnil in premislil svoj položaj. Otrplost zaradi mraza me je resnično prizadela. Škornji in Puloverji so se prepojili z vodo in Postali zelo težki. Posebno škornji so bil kot vreča opeke, pritrjena na vsako nogo; vlekli so me na dno. Moral sem se truditi, da sem se sploh obdržal na površju. Ogromen val me jje prekril, me Vsega zalil z vodo in mislil sem *e, da bo po meni. Nekako se mi je le posrečilo priti na površje — 'kašljal sem, pljuval in lovil zrak. Ti škornji! Kakšna napaka! Mo-ral bi jih sezuti! čutil sem, da me bo ta napaka stala življenje. Sergej, mrtfev si!
Moral sem sezuti Skorje in to hitro, kajti naslednji val bi me lahko dokončno pokopal. Naglo sem si snel z zapestja nož in pre-rezal hlačnice na uniformi. Nato sem strgal s sebe zgornji pulover. Globoko sem zajel sapo, se poto-Pil in zač<el rezati s sebe levi Skopaj. Čudno, da sem se v trenutku °buipa spomnil starega reka, kate-rega sem si večkrat ponavljal: -■Rad bi umrl s škornji na nogah." Nikoli pa nisem niti pomislil, da bi Skorji lahko pokončali! Sekal sem in rezal, vendar se z vodo Prepojeno usnje ni hotjelo vdati.
enkrat sem si napolnil pljuča, Se potopil pod vodo in v obupu po-
skušal znova. Vedel sem: če mi kmalu ne bo uspelo, mi ne bo nikoli. Nož sem zasadil v rob levega škornja in ga z vso silo začel parati. Razveselil sem se, ko sem čutil, da usnje popušča. Splaval sem spet na površje po zrak in se potopil, da bi dokončal delo. Po tretjem potapljanju je bil levi škorenj snet, desni pa se nikakor ni hotel vdati! Divje sem ga sekal in se pri t|em globoko urezal v gleženj. Nazadnje mi je le uspelo, da sem rob poza pravilno nastavil in potegnil — usnje se je pretrgalo. Končno sem bil osvobojen tiste cementne težte. Bil pa sem preveč izčrpan, da bi se zdaj kaj bolje počutil. V vodi sem bil že skoraj eno uro.
Kmalu potem, ko sem se znebil škornjev, sem se zavedel novle težave: megle! Težke, goste, zaslepljujoče zaplate megle so hitro prekrile mene in ladjo. Kmalu so lučk'e z Elagina, ki naj bi mi služile za orientacijo do obale, izginile v dežju in valovih. V meglenih vrtincih in gostem dežju sem izgubil občutek za smer.
Kje je obala? Kam naj plavam? IBil sem zmeden — in izgubljen! Težke, goste deževne kaplje so me bičale po obrazu in glavi, da me je bolelo. Vse je šlo narobe!
Brez kompasa ali svetlobe sem imel malo upanja, da bi našel pot do varne obale. Videl sem le pol metra pred seboj. Do takrat sem bil v vodi že dve dolgi uri, polni izčrpanosti. Bitka s škornji mi je vzela mnogo dragocene energije in požrl sem ogromne količine vo-
de. Pričelo me je tudi zjebsti. čutil sem že, kako se me je začela lotevati mrtvobna otrplost. Dal sem še dve uri. če do takrat ne bi dosegel obaje, potem bi bilo skoraj nlemogoče, da bi jo dosegel sploh kdaj.
Izbral sem si smer, za katero sem mislil, da je prava, in z vsem mi napori plaval. Naučil sem se gibanja velikih valov in spretnosti, kako ga izkoristiti; kdaj priti na vrh vala, kdaj počivati in si nabirati moči za naslednji odriv. Mraz me je rezal. Poleg mtegle je bil to moj najhujši sovražnik, odžiral mi je moči in povzročal, da sfem se močno tresel med plavanjem. Vendar sem kljub temu napredoval. Navzgor po valu, dol na drugi strani, pa zopet gor in prek naslednjega.
Plaval sem in plaval, dokler nisem na svetleči številčnici svoje ure ugotovil, da so minile že skoraj tri ure, odkar stem skočil v vodo. Sedaj moram biti že blizu obale! Srce mi je ob tej misli poskočilo..
Močan sunek vetra je za trenutek razpihal meglo. Nestrpno sem napel oči, da bi zagledal kako znamenje obale. PoVem pa sem nenadoma zagledal skozi meglo — veliko, črno gmoto, ki je stala visoko nad penečimi se valovi. Zemlja! Skala! Uspelo mi je! Srce mi je začelo močno utripati od razburjenja! Posrečilo se mi je! čudovito! NoUen pogled v vsem mojem življenju ni bil tako zelo dobrodošel, kot pogled na tisto veliko kam-
nito goro! Uspelo ti je, Sergej! Uspelo ti je!
Sam sebi sem čestital. Plaval sem proti skali in nepremišljeno porabljal preostalo energijo, saj je sedaj ne bom več potreboval. Potem se jfa megla za nekaj trenutkov razpršila. Zastrmel sem se v obupnem dvomu.
Oh, ne! Saj ni res! Bila je resnica. „Gora“ je bila Elagin! Po treh urah mraza sem se znašel tam, kjer sem začel!
Nastal je položaj, na katerlega nisem računal! Kaj naj storim? Svetloba luči, ki je sijala skozi line, je bila tako vabeča in topla. Morda bi si moral strgati pas in reči, da sem padel s palube. Na ladji, ki jo je divje premetavalo, bi bila mogoče moja zgodba dovolj prepričljiva. Potegnili bi me gor, mi dali hrano in odtejo in moje grenke more bi bilo konec. Ali res? Neznosne okoliščine, od katerih sem hotel pobegniti, bi se vrnile in me trpinčile do konca mojega življenja.
Kaj torej ? Plavati še 'enkrat proti obali? Sedaj se je zdelo to povsem nemogoče. Bil sem fizično in psihično izčrpan. Koljko časa bi lahko še preživel v ledeno-mrzli vodi? Presodil sem, da bi zdržal največ štiri ure. In do takrat sem v njlej preživel že tri! Trd od mraza sem ocenil položaj, kolikor sem sploh to še zmogel s svojo utrujeno mislijo. Odločil sem se, da bi raje umrl pri poskusu doseči resnično življenje, kot pa nadaljeval življenje, ki sem ga imel do sedaj. N'e bi se —
ne bi se mogel — vrniti v življenje, ki sem ga bil spoznal! Tudi če utonem, se ne smem vrniti.
'S kančkom upanja sem kljub vsemu začel počasi plavati proč od Elagina. Premišljeval sem o dokumentih za pasom. Jih bo kdo našel? Bo kdo vedel, kdo sem bil? Bo kdo zvedel zgodbo o truplu, ki ga bodo našli ? Vrtelo se mi je v glavi od vseh teh misli. Vse svoje življenje, od šestega leta dalje, sem bil sam — brk z matere in očeta. Zdelo se je preveč kruto, da bi tako sam umrl, izgubljen sredi razburkanega groba.
Skušal sem ugotoviti smer. Kje je obala? Tukaj? Tam? Kako bi sploh ugotovil, ko sem videl le nekaj palcev pred sle boj. Popolnoma sem se ustavil. Gibal sem se v krogu, v divjih poskusih, da bi našel pravo smer. Spoznal sem, da sem izgubljen, dokončno izgubljen.
Sergej, s teboj je konec. Umrl boš. Nihče tega ne vte. Nikomur ni mar. Nikomur!
Vzgajali so me z Marxom, Engelsom in Leninom. Oni so bili nioji bogovi. Trikrat sem se poklonil pr*ed Leninovim truplom v Moskvi in vročično molil. Bil je moj bog in učitelj. Vendar sedaj v zadnjih trenutkih se je moja misel obrnila k Bogu, ki ga nisem Poznal. Skoraj instinktivno sem molil. Bog, nikoli nisem bil srečen na tej zemlji. Sedaj, ko umi-ram, popelji, prosim, mojo dušo v nebesa. Mogoči bo tam košček SreČe zame, o Bog! Ne prosim te, (la rtešiš moje telo. Vendar, ker bo
sedaj potonilo na dno, vzemi mojo dušo s seboj v nebesa, Bog, prosim. Zaprl sem oči, popolnoma prepričan, da je to konec. Sedaj sem pripravljen. Sedaj lahko zaspim. Sprostil sem se in se prenehal boriti. Moj boj je bil končan.
Počasi, postopoma, sem začutil, da se dogaja nekaj nenavadnega. Čeprav sem bil do kraja izčrpan, sem čutil, da se je v mojih rokah začela pretakati nova moč. Občutil sem močne in ljubeče roke živega Boga v vodi, zdelo se mi je kot nebeški splav. Nisem bil veren. nikoli prej še nisem molil k Bogu, Vendar sem se v tistem trenutku zavedel, da se v moje premočeno telo pretakajo nove moči. Zopet sem lahko plaval! Moje roke, ki so bile pred nekaj minutami težke kot hlod, so bile sedaj dovolj močne, da me popeljejo do obale! V vodi sem bil že skoraj štiri ure in pol.
In kar je najbolj nenavadno, začutil sem, kje je prava smer! Zaslutil sem, kje feži obala. Celo ko so me valovi premetavali sem ter tja, sem se lahko vrnil' na pravo pot, za katero sem nekako vedel, da me bo pripeljala do cilja.
Nisem razumel, kaij' se dogaja z menoj. Vse kar sem vedel, je bilo to, da bo moje življenje rešeno. Naslednji dve uri ^em zavzeto plaval dalje. Potem sem sredi divjega morja nenadoma zaslišal pred seboj oglušujoč trušč. Preplavil me je val dvoma, premišljal sem, če to ni zopet ladja? Ali ena od ostalih ladij ? Sbm mar zopet plaval v krogu ?
Močno sem zaplaval proti hrupu. Ko sta se megla in dež za trenutek razblinila, sem obstrmel: tam je bila ogromna, visoka skala, ki se je dvigala iz vode. Prava skala! Trušč, ki sem ga slišal, je bilo bučanje valov, ki so se ob njej razbijali. Bila je skala, dobra, čvrsta skala. Dosegel sem kopno! Uspelo mi je! Uspelo mi je! Srce mi je od veselja vztrepetalo.
Potem je navdušenje enako hitro splahnelo. Spoznal sem, kako močni so viharni valovi. Vsak izmed njih bi me lahko odnestel, treščil ob skalo in mi polomil vse kosti. Nisi še na varnem. Še enkrat sem se priporočil Bogu — in zopet sem vedel, da mi bo pomagal.
Bilo je naravnost neverjetno! Celo po pletih urah v vodi sem bil še vedno psihično spočit. Pazljivo sem opazoval, kako se je orjaški val raztreščil ob skalo. Potem sem vročično zaplaval, da bi se v pravem trenutku izmuznil med dvema ogromnima valovoma. Uspelo mi je! Nenadoma sem lahko zgrabil za skalo. Po petih urah v razburkanem morju s*em se prvič oprijel nečesa trdnega.
Splezal sem na skalo in se vzpenjal višlje in višje, da bi ušel naslednjemu valu, ki bi me zlahka snel in vrgel nazaj v morje. Val je udaril tik pod menoj. Oklenil sem se nazobčanih skal. Vsakič, ko je val butnil ob skalo, sem splezal višje, vse dokler razburkano morje ni bilo daleč pod menoj.
Poda ko sem se malo oddahnil,
me je prevzela strahovita utrujenost.
Dolgo s‘em sedel, zmrzoval, treslo me je, zobje so mi šklepetali; nisem mogel premagati silovitega drgeta po vsem telesu. Požrl sem ogromne količine slane vode. Strašno sem bil žej<en in strašno me je zeblo. Vendar sem se zavedal, da tam ne smem ostati. Ura je bila že skoraj pet. Prejšnji večer ob desetih sem skočil v vodo in ved'al sem, da so na Elaginu že zdavnaj odkrili, da me ni, jaz sem bil pa na tisti strani skale, ki je bila vidna z morja. Če bi nevihta prenehala, bi me z daljnogledi ob zori zlahka odkrili. Zavedal sem se, da se lahko vsak trenutek prikaže iz megle patruljni čoln z o-borožteno posadko in bil bi izgubljen. Z ukazom, naj me pripeljejo nazaj živega ali mrtvega, bi me ujeli ali ustrelili s teleskopsko puško. Na tej strani skale torej nisem smel ostati. Moral sem priti do tiste varne vasi — in do ljudi. Znova sem s*e pričel vzpenjati. Skala je bila zelo visoka, dvigala se je več kot šestdeset metrov nad morjem. Nekako mi je uspelo priti na vrh in mislil sem, da sem končno rešen. Vendar ne! Src>e mi je zastalo. Bilo je jasno, da sploh nisem na obali. Vas je ležala na drugi strani zaliva, ki je bil širok približno dve milji. Moral bom še plavati! Takrat se mi je pričelo blesti. Nisem mogel več presoditi svojega položaja. Moja edina misel je bila slepo, nepremagljivo pehanje za tem, da bi prišel do vasi, preden me najdejo.
To pa se je zdelo nemogoče. Ni-s'em imel več moči. Bil sem pre-mražen in tresla me je mrzlica. Prispel sem do roba visoke skale in se pričel spuščati proti bregu. Nenadoma mi je spodrsnilo in drsel sem nekaj metrov navzdol po strmi skali. Padal sem, se zaletel v skalo, pa še enkrat, pa zopet in zopet. Bil sem kot žoga, ki odskakuje v zrak, se zadeva ob skalo, sc odbija od nje in se trga na njenih ostrih robovih, čutil sem žgo. če, vreče rane in kako mi teče ■kri. Zadel sem ostro skalo od strani in po rokah mi je brizgnil curek krvi. Sila padca me je zavrtela in priletel sem ob naslednjo skalo. Začutil sem ostro bolečino v hrbtu. Pristal sem na dnu globeli.
Krvav sem obležal v popolni temi. Že drugič sem se zavedel, da mi ne bo uspelo. Obupan sem se v temi in dežju izvlekel iz skalne gl o beli. če ne bi imel toliko alpinističnih izkušeni], se mi ne bi nikoli posrečilo. Z vrha skale sem znova zagledal luči v vasi nasproti zaliva, tako vabeče, pa vendar tako daleč... Hitro se je danilo. Izgubil sem občutek za čas. Moral sem priti tja. Že drugič sem skočil v vodo. Zatulil sem od bolečine, ker so me po vsem telesu divje zapekle odprte rane, vanje se je zažrla slana voda. V omami hudih bolečin sem pomislil, Bog, bolečine, ki mi jih daješ, so majhne v primerjavi z bolečinami, ki sem jih povzročil tvojim otrokom. Po rokah in nogah mi je tekla kri. Takrat sem nenadoma zagledal — ali se mi je zazdelo, da vidim —
.nekaj, kar me je od strahu pretreslo: proti meni je prihajal majhen čoln! Odkrili so moij beg in sedaj me iščejo, sem pomislil.
Še danes ne vem, ali je bil čoln resničen ali le privid moje vročične zavesti. Vedel sem le, da moram plavati dalje. Z vsakim gibom so bile bolečine strašnejše, vendar sem kljub agoniji plaval naprej. Začenjal sem čutiti, kako ■omedlevam. Izgubil sem veliko krvi in pričel sem izgubljati zavest. Ne! Ne tukaj! Ne sedaj, ko sem tako blizu svobodi! Skozi zarjo novega dne sem lahko videl ribiško vasico v daljavi. Samo še nekaj sto metrov! Ljubi Bog, po vsem, kar sem preživel, ne dovoli, da bi umrl tako blizu svoji svobodi. Prosim, n’e stori tega!
Potem je vse zagrnila tema. Zadnji pogled, ki se ga spominjam, preden sem zaprl oči, je bila tista vasica. Zadnja misel v moji zavesti je bila: Moram plavati dalje! Moram plavati dalje! Potem popolna tema. Ničesar več se ne spominjam.
Kaj sem počel tam, tistega mrzlega jutra, 4. septembra 1971, tako blizu smrti in tako daleč od doma? Kaj je povzročilo, da sem se odrekel življenju pomorskega oficirja in mladinskega funkcionarja v Rusiji, in me privedlo tja, na rob smrti sredi tuje, skalnate kanadske obale ?
Ta zgodba se j'e v resnici začela pred davnim časom v Rusiji, z mojim dedkom in babico.
(Bo še)
NOVA KNJIGA:
MARKO BAJUK: ŠE BOMO PELI. ..
Izšlo je 1®6. izdanje SKA, pesmarica ravnatelja Marka Bajuka „še bomo peli..Iziti bi morala vsaj za za 25-letnico njegove smrti, vendar se je nekoliko zakasnila. Emigracija se z njo vsaj skromno oddol-žuje spominu enega svojih velikih molž, čeprav nekoliko pozno.
Preden bi začel s predstavo pesmarice, bi samo omenil, kako je ravnatelj Bajuk gledal na glasbo. Zanj je bila to svojevrstna govorica, izpovedovalka posebne vsebine, ki ni usmerjena v miselni svet, torej ni ugotovljiva s pojmi, ampak z občutki. Pri tem govorim o Bajuku kot vzgojitelju glasbene kulture, kot zapisovalcu narodne pesmi v izvirni dbliki, ki je bil ponosen na slovensko glasbeno izročilo, zato pesmi ni olep-ševal, ni jih maličil, ni jim dodajal ne odvzemal ničesar. Zanj je bila narodna pesem, poleg jezika, naše najmočnejše potrdilo narodne identitete. Spoštoval jo je, čislal, bil je zaljubljen vanjo, odtod tudi njegova zavzetost zanjo.
Ko je Bajuk začel zbirati naše narodne pesmi, je že staro izginjalo, odhajalo, novega pa še ni bilo. Njegova zasluga je v tem, da je staro zvesto ohranil, kakor se hrani dragocenost, tako da smo prišli do sožitja z novim, preden je staro umrlo. Staro mu je bila podlaga novemu za prihodnost. Rekli bi lahko, da novo staro drži za rep, kakor kača, simbol trdoživosti in preživetja,
ki sama sebe grize v rep.
Danes imamo narodno zabavno glasbo za izvoz. Bajukova glasba ni bila taka. Bajuk je bil s pesmijo žalosten, otožen, vesel, razposajen, fantovski, zabavljiv, pobožen, ginjen, sploh vso obširno paleto človeških čustev dobimo pri njem, vedno avtentičnih, ni pa gledal na uporabništvo, uspešnost, propagandno vrednost.
Pesmarica ,,še bomo peli" predstavlja le majhen del Bajukove dejavnosti, večji bo ostal v arhivih, čakajoč resnega raziskovalca, ki bo nekoč vredno prikazal tega sina Bele krajine narodu. Ta del je pripravljen, kakor beremo v uvodu v pesmarico, za zdomske in zamejske zbore, vendar bo koristen tudi domovini, čeprav je večina pesmi prav po zaslugi Bajuka že prešla v meso in kri Slovencev.
„Izšle ste iz naroda, pojte med narod!" Tako je bilo vodilo Bajuka, ko je v svojem dolgoletnem zapisovanju in prirejanju stopal »poredno po stopinjah prof. štreklja. Vendar je njegovo delo bilo druge vrste — potrebovalo je veščega strokovnjaka, teh pa nismo imeli toliko kot za zbiranje narodnih pesmi, pripovedk, bajk in legend. Za notno zapisovanje melodij narodnih pesmi vse do Bajuka nismo imeli resnih zbiralcev in metodičnih zapisovalcev. V tem delu ga lahko postavimo med naše najplodnejše pionirje.
Ni pa bil Bajuk samo zbiratelj
in zapisovalec, bil je tudi velik organizator, razširjevalec in vešč pevovodja. V rokopisnih spominih, dodanih oesmarici, sam opisuje, kako je nastala »slovenska pevska šola", teoretična in praktična vadnica, ki smo jo dobili z njegovim trudom. Da je bila dobra, dokazujejo ponatisi. Ko pa je bil pripravljen učbenik, se je lotil organizacije pevskih zborov. Tako je nastala Pevska zveza in istočasno njeno glasilo Pevec. Seveda je teža dela zopet legla na Bajukove rame. Žibrati 120 zborov, jim nuditi pripraven material, vaditi z njimi, u-skladiti njihov izrek, ritem, intonacijo, je bilo nekaj skoraj neizvedljivega in vendar je Bajuk ob priliki Evharističnega kong-resa to dosegel: dirigiral je 2400 pevcem, česar se ni zgodilo ne prej ne pozneje. Sam pravi, da je imel to dobo za najlepšo, v današnjem jeziku pa bi rekli, da je bil brez oddiha.
Ravnatelj Bajuk pa je bil tudi zaveden Slovenec. Svoje delo je raztegnil tudi na Koroško, ker je dobro poznal vpliv pesmi na človeka. Od tedaj, izpred let anšlusa, so mu o-stale dobre zveze in poznanstva na Koroškem, v Avstriji pa je imelo njegovo ime tolikšen ugled šolnika, da so izpričevala dijakov taboriščne gimnazije imela državno priznanje.
Bajuk pa je imel tanek posluh tudi za vprašanja slovenstva. Bilo je dobrih deset let po Avtonomistični izjavi slovenskih kulturnih delavcev in dobro leto pred Slovenskimi punk-tacijami, ko je naštudiral Flajšma-nov Triglav. Tudi takrat je bilo slovenstvo ogroženo, čeprav ne tako
kot danes, toda z Bajukovim poudarkom, da »narod pa zmiraj je stal“, smo dobili upanje, da bo nekoč bolje.
»Še 'bomo peli,“ naslov pesmarice, je bila njegova vodilna misel, ki jo je leto pred smrtjo zapisal v Svobodno Slovenijo. Pojejo Bajuki in še bodo peli. S preroško jasnovidnostjo jih je videl, čeprav takrat pred tridesetimi leti ni mogel slutiti, da bo njegova kri ponesla nazaj v domovino slovensko pesem.
»Še bomo peli“ je naslov izbora slovenskih narodnih pesmi, ki jih je zbral in zapisal ravnatelj Marko Bajuk, uvod ji je napisal prof. Božidar Bajuk, opremil jo je arh. Božidar Bajuk, notne zapise k sedemdesetim pesmim pa je napisal inž. Marko Bajuk. K tem Bajukom moramo dodati še petega, ki poje v Ljubljanski operi. Fet Bajukov torej! Zgroziti bi se morali ob misli, kako smo radodarni Slovenci. Ko je dr. Matjaž Kmecl govorili o slovenski darežljivo-sti z denarjem, ga nekateri niso razumeli. Primer Bajukov je mogoče imenovati »razsipavanje talentov1' slovenskega naroda. Tolaži nas samo lahko upanje, da bo pesmarica združila, ohranila in zbudila mladi rod v tujini in da ne bo manjkala v nobeni slovenski skupnosti.
Pesmarico so založili potomci, ,u-čenci in prijatelji pokojnega ravnatelja, ki so njegovo željo »pojte med narod" še razširili v »Pojdite v svet. Pokalžite svetu bogastvo slovenske narodne pesmi. Pomagajte ohranjati mladi rod, rojen že v tujini!"
Tone Brulc
Na začetku pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu 2. vatikanskega cerkvenega zbora beremo : ,.Veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost današnjih ljudi, posebno ubogih in vseh kakor koli trpečih — to je hkrati tudi veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost Kristusovih učencev; in ničesar resnično človeškega ni, kar ne bi našlo odmeva v njihovih srcih" (CS 1).
Gotovo, da med zaskrbljenost današnjega časa, morda največjo, spada kuga dvajsetega stoletja aids, in prav zato mora najti odmev v srcih Kristusovih učencev.
Kaj je aids?
AIDS (angl. Acquired Immune Deficiency Syndrome), SIDA (francoski izraz, ki ga tudi pri nas nekateri uporabljajo) ali SPIN (slov. sindrom pridobljene imunske nezadostnosti) je nalezljiva bolezen, ki oslabi sposobnost telesa za obrambo pred rakom in drugimi boleznimi, človek z aidsom, ki je večkrat zapovrstjo izpostavljen priložnostnim infekcijam, je dokončno izgubljen. Bolezen povzročata dva virusa, ki ju imenujejo z enim imenom HIV (Human Imun deficiency Virus; slov.: virus človeške imunske nezadostnosti). Ta virus neopazno vstopa v organizem in napada — T-celice, ki branijo organizem pred infekcijo. Ko jih uniču-
je, se sam razmnožuje. Inkubacijski čas je dolg (včasih tudi deset let), toda težave nastopijo navadno že leto dni po okužbi. Naštejmo nekaj simptomov imunske nezadostnosti:
—	majhne otekline ali madeži vijolične barve, ki so se pojavili pred kratkim oziroma se počasi širijo na koži, znotraj ustne votline, na vekah, nosu itd.
—	dolgotrajna vročica ali mrzlica,
—	nerazložljivo nočno potenje,
—	hitra in izjemna izguba teže, ki ni posledica namernega hujšanja,
—	dolgotrajen, suh kašelj, ki ni posledica kajenja,
—	nerazložljiva, vedno hujša utrujenost, ki jo lahko spremlja raztresenost in glavobol,
—	ustni oprh: trdovratni beli madeži na jeziku ali v grlu, kjer jih lahko spremlja hripavost,
—	trajnejša izguba spomina ali ravnotežja,
—	pogosto se ponavljajoče težave z vidom, izguba sluha ali nerazložljive spremembe razpoloženja,
—	dolgotrajna, močna driska.
Ti simptomi so lahko posledica cele vrste razmeroma neškodljivih stanj, med katere sodi tudi običajen prehlad. Zato, če imate e-nega ali več omenjenih simptomov, to še ne pomeni, da imate aids. Ljudje 3 dolgotrajnimi simp-
torni se morajo posvetovati z zdravnikom, če sta aids ali ARC (Aids Related Complex: aidsu podobni sindromi) odkrita zgodaj, je lahko zdravljenje bolj uspešno in se življenje podaljša, saj bolniki ,ne umirajo od te bolezni, marveč od drugih (aids je pač uničil obrambni sistem organizma), celo od najbolj navadne pljučnice.
Znanstveniki domnevajo, da virus HIV širijo vsi nosilci (seropozitivni ljudje, pri katerih se simptomi pokažejo ali pa tudi ne), vendar virusa ne prenašajo poljubno. Teoretično je virus lahko v vsakem človeškem izločku, kljub temp pa ni znan primer okužbe preko stika s slino, urinom, blatom, znojem ali solzami okužene osebe. Ni dokazano, da bi insekti (npr. komarji, muhe) prenašali to bolezen. Gotovo je tudi, da se ta bolezen ne prenaša po jedilih, vodi ali pijači, po dotiku (rokovanj e, objem) ali z uporabo predmeta (kljuka na vratih ali posoda). Običajni medčloveški stiki zato niso nevarni.
Virus pa sc lahko prenaša s krvjo in spermo, če prideta v neposreden stik s krvnim obtokom. To se dogaja z vnašanjem teh okuženih tekočin v drugi organizem, najpogosteje med spolnim dejanjem ali po intravenoznih injekcijah. Zato so najbolj ogroženi homoseksualci, tisti, ki menjujejo ®Polne partnerje, tisti, ki dobivajo okuženo kri (hemofiliki in dru-ki) in narkomani, ki si mamilo vbrizgavajo v žilo.
Ali je aids božja kazen?
Nekateri kristjani so nagnjeni k temu, da bi radi razglašali aids za božjo kazen sedanjemu človeštvu, ki je postalo popustljivo, morda najbolj popustljivo na spolnem področju. Zavrglo je božje zapovedi, se oborožilo s protispočet-nimi sredstvi in zazdelo se mu je, da lahko uživa „brez meja“. Toda prišla je božja kazen! Tako razmišljanje je zgrešeno, čeprav je človek lahko kriv za različne svoje bolezni in okužbe.
Kristjani vemo iz Stare zaveze (Jobova knjiga), da bolezen ni nujno posledica greha, čeprav so tako mislili mnogi Judje v Jezusovem času. Kristus je to zavrnil, ko je na vprašanje, zakaj je mladenič slep, odgovoril: „Ni grešil ne on ne njegovi starši" (Jn 9, 3). Tudi sicer je bil Jezus na strani bolnikov, posebno tistih neozdravljivih, gobavcev. Vemo, da je prvi bolnik, ki ga je Jezus ozdravil, bil gobavec. „Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in reke!: ‘Hočem, očiščen bodil’ In takoj je bil očiščen gob" (Mt 8, 3-4) Tako Kristus tudi nam govori: „če je v tvoji bližini bolnik z aidsom, pristopi in bodi njegov bližnji."
Čeprav aids ni božja kazen, kljub temu za neurejeno spolnost velja: „Bog odpušča, človek teže, narava nikoli."
Aids in krščanska morala
Če nadaljujemo z razmišljanjem v Kristusovem smislu, bo to ime-
lo tudi določene posledice za naše krščansko, moralno obnašanje. Kristus želi s svojim naukom in s svojimi zapovedmi in predvsem s svojim zgledom ustvariti duhovno ozračje, v katerem uspeva človeško življenje. Kristus želi telesno in duhovno zdravega človeka. V tem smislu moramo tudi razumeti šesto božjo zapoved: „Ne prešuštvuj!“
To nepremagljivo resnico so poudarili tudi nemški škofje v svojem lanskem pismu vernikom, kjer so zapisali, da se po krščanskem moralnem nauku, ki izhaja iz božje volje, narave in človekovega dostojanstva ,,vzajemno spolno darovanje moža in žene mo.ra dogajati v neporušeni zvestobi in neugasljivi edinosti zakona". In pozneje dodajajo, da »morajo mnogi sodobniki spremeniti življenje, ker je zakonska zvestoba in moralno obnašanje v spolnosti najboljša pot, da se prepreči nadaljnje širjenje te strahotne bolezni". Ta nauk za Cerkev sicer ni nov, saj je vedno nasprotovala zunajzakonskim spolnim odnosom.
Aids je lahko izziv za streznitev. Kakor je pred tristo in več leti zaradi sifilisa neurejena spolnost in takratna spolna revolucija in spolna svoboda postala smrtno nevarna in celo uničujoča, tako se tudi sedaj kažejo hude posledice. Preživeli bodo tisti, ki bodo z resničnostjo računali. Tristo let je moralo preteči, da je človek odkril prvo uspešno zdravilo proti sifilisu, šele penicilin je ukrotil sifilis in njegovo sestro
gonorejo. Upamo, da za odkritje seruma, ki bi ukrotil virus HIV, ne bo potrebno toliko časa. Vendar strokovnjaki ne pričakujejo pred sredino devetdesetih let odkritja tega cepiva. Optimisti sicer upajo, da bo po odkritju zdravila prišlo do tretje pozitivne spolne revolucije, v kateri bo poudarek od prenaglašene spol (ovil) nosti pre-nešen na celovitost človeka in na ljubezen. Naj bi po streznitvi v tej novi pozitivni spolni revoluciji, v času po aidsu, tudi ženske bile celostneje ovrednotene, človek naj bi zaživel novo kulturo spolnosti. Ali je to utopija?
Mi vsekakor živimo danes v času, ko aids ogroža človeštvo. S tem „zlom zadnjih desetletij dvajsetega stoletja" se moramo spoprijemati. Za sklep poudarimo; 1-Obolelih nimamo pravico obsojati, ampak jim moramo podati roko in jim pomagati, da bi čas, ki jim ga Bog še podarja, čim pol-neje zaživeli. 2. Zdravi se moramo varovati pred okuženjem. 3. Okuženi (zakonci in drugi) ne smejo ogrožati svojih bližnjih. 4. Hemofilikom in vsem potrebnim je treba dajati neokuženo kri. 5. O-kuženih naj ne bi izolirali (zapirali v „sidatorije“), saj le-ti Še kako potrebujejo zdravje, naš° pomoč in ljubezen. 6. Sedanji zgodovinski trenutek bi naj pomaga* kristjanom, da bi poglobljeno ra 2' mišljali o nauku Cerkve glede spolne morale in jo tudi oznanjal*' 7. Današnji človek bo moral spre' meniti način življenja, moralo ifl kulturo.

med nami v Argentini
Krsti, poroke in smrti v slovenski skupnosti v Argentini v letu 1988
Krščeni so bili: Franc Homovc, Matija Peršuh, Tomaž Sušnik, Kristijan Edvard Baretto Ozimek, Marko Magister, Sonja Irena Stariha, Maksimilijan Damijan Groezinger Repar, Marija Evgenija Mule, Karla Bidovec, Gabrijel Marušič, Marija Cecilija Silva Criscuoli, Baiibara Marjana Žitnik Haramlboure, Danijela Barbara Štefanič, Marija Aleksandra Neža Podržaj, Matija Aleksander Jakoš, Lucija Mihaela Šimenc, Janez Pavel Štern, dvojčka Nadja Romina in Sebastijan Friderik Žgajnar, Jože Martin Rožanec, Nikolaj Aleksander Golob, Marija Klara Mahnič, Marilja Aleksandra Pucko, Gabrijel Jože Burja, Nevenka Voršič, Janez Ernest štrubelj, Andrej Ullua ^orko, Martin Aleksander Pustavrh, Maksimilijan Gregor Batagelj, Evan-Kalina Jerončič, Mihael Adamič^ Nikolaj Škulj, Gabrijela Larotonda Ma-z°ra, Ana Karina Schiffrer, Martin Berger, Friderik Viktor Potočnik, Marija Virginija Petrino Havelka, Marija Fernanda Artač, Sebastijan Rajda, Fredi Plath Pregelj, Andrej Czimek, Pavel Danijel Mehle, Luka Aleksander Bustos Kociman, Nataša
Rupnik, Nadja Mihaela Jan, Marija Candelaria Dimnik, Martina Kokalj, Nadja Llanos Nemanič, Marjan Aleksander Kostelec, Monika Gabrijela Oblak, Danijel Rot, Erika Natalija Novljan, Ana Klara Hostnik, Angeles Silvina Kocjančič, Ljudmila Marija Ahlin, Pavel Ignacij Hribar, Veronika Kocmur, Natalija Mele, Matija Herman Jenko. Sonja Ivana Modic, Marjan Emanuel Jan, Nikolaj Alojzij Rezelj, Friderik Ezekijel Sforza Lah, Emil Danijel Fantini Belič, Martin Godec, Damjan Jerman, Maksimilijan Martin Rant. Štefan Peter Jeretina, Marija Florencia Markovič, Florenci ja Andreja Troha, Marjana Angela Rant, Erika Aleksandra Urbančič, Valentin Cuny Žnidar, Marjanka Cecilija Grohar, Pavel Martin Zarnik, Marjana Boštjančič, Matija Aleksander Bidone Voršič in Monika Aleksandra Kinkel.
Poročili so se: Jože Edvard Krvina in Nelida Mabel Juan, Jakob Kocmur in Adriana Pereyra Gonza-lez, Jure Golmajer in Kristina Sušnik, Bernarda Gerkman in Danijel Breque, Leopold Uršič in Mojca Ka-
lin, Franci Papež in Lučka Rant, Gladys Sajovic in Nestor Daniel Cor-tizo, Miha Omahna in Kristina Ana Allbreht, Lojzka Koprivnikar in Jor-ge Porto,, Maria del Carmen Troha in Alejandro Vaccari, Danijel Vitrih in Valeria Moore, Tatjana Reven in Claudio Ed gardo Spinella, Ana Marija Jerebič in Alejandro Apaladi-mas, France Meše in Felicita Al-bornoz, Aleksander Perovšek in Ali-cia Rodriguez, inž. Jože Lenarčič in prof. Linka Dobovšek, Aleks Tomazin in Monika Tomazin, Silvija Žagar in Glistavo Granelli, Sonja Marija Rot in Vicente Marzullo, dr. Lojze J. Mihelič in Maria Fabiana Caibrera, Cecilija Osterc in Osvaldo Baltaian, Alenka Bajuk in David Salinas, Eva Smersu in Damian Her-nandez, Frido Klemen in Metka Vasle, Lučka Cesar in Miguel Pereira, Tone Malovrh in prof. Irma Perez, Ivan Medvešček in Brigita Leber, cont. Martin Skubic in Andreja Bitenc, Janko Glinšek in Marija Levstek, dr. Vital Ašič in dr. Maria Ale-jandra Tavella, Marija Hvalica in Horacio Insalata, Tone Oblak in Tinka Loboda, Miha Aljančič in Ana Maria Otero, inž. Miha Kociman in Olga Dolenc.
Umrli so: Jože Žgajnar (75), Viktor Stumf (72), prof. Karel Rakovec (70), Lucijan Sancin (86), Jože Potočnik (62), Franc Huimer, Jože Javoršek (72), Francka Žnidar (74), Pavel Čibej (78), Anica Šemrov (74), Anton Nesič (63), Antonija Božič-Jurčec, Kristina Novak (58), Lojze Bavdaž (73), Janez Marolt, Franc Papler (62), Ferdinand čuk (74),
Metka Amon (46), Lovro Tomaževič
(62)	, Jože Tominec (80), Stane Ur-
banija 45), Franc Kralj (59), lic. Tinka Šušteršič (46), Anton Krajnik (59), Gertruda Kovkharsky (46), Jože Rakovec (76), Ljubo Kranjec (72), Angela Okroglic (84), Maks Ravčnik (71), Jani Brula (37), Cecilija Marija Simčič (85), Miha Kociman (68), Avgust	Iglič	(66), Frančiška	Špe-
glič, Janko Cotič (67), Frančiška Kocjančič	(83),	Božena	Šimenc	(67),
Franc Škulj (76), Albina Pajntar (75), Edvard Škulj (76), Jože Draksler (87), Frančiška Ogrin (74), Justina Švigelj (64), Anton Rode (57), Angela Aleš (71), Alojzija Rozman, Janez Vovk, Marija Bojc (75), Jože ičernak (88), Anastazija Cvetko (88), Angela Rozman (74), novorojenka Jesika Gelb, Antonija Košane (89), Milka Živec (76), Jožefa Janežič, Adolf Lunder (67), s. Majda Gerze-tič (79), Angela Simčič, Andrej Sre-bot (73), Milan Slavec, Ana Okretič (79), Janez Mavrič (8 ), Lojze Ušaj (84), Ivanka	Trobec	(76), Slavko
Furlan	(77),	Pierina	Bevčič	(82),
Julka Živec (81), Slavka Troha (82), Terezija Vodnik (78), Olga Lunder
(63)	, Franc Pleško (66), Pavel O-sterc (63), Martin Miklič (67), Marija Stanič (74), Jože škralbar (82), Marija Brolih (83), Marjan Pograjc (65), Martin Maček (82), Pavel Grad (65) in Tone Česnik.
(Po Oznanilu)
Božični prazniki
Spevoigro »Slovenski božič" na besedilo dr. Nika Kurenta in z glasbo Matije Tomca je uprizoril pevski
zbor Gallus v dvorani Slovenske hiše v soboto 17. in v nedeljo 18. decembra. Jožefa in Marijo sta igrala in Pela Janez Mežnar in Anica Rode, zbor je pel ob strani pred odrom, na edru — s sceno Toneta Oiblaka — je igrala igralska skupina s Pristave v režiji Mihe Gaserja. Zbor je pel pod vodstvom Anike Savelli-Gaser, na orglah pa je spremljala prof. Mirjam Klemenc. Prva izvedba je bila pod okriljem Zveze slovenskih mater in žena.
Polnočnica v cerkvi Marije Po-magajj v Slovenski hiši je privabila izredno število rojakov, ki so napolnili cerkev in dvorišče do zadnjega kotička. Somaševanje dušnih pastirjev Berganta, Guština, dr. Rodeta in misijonarja Tomažina je vodil prelat dr. Alojzij Starc, mašni napovedovalec je bil Tinko Lavrič, berili pa sta prebrala zvezna predsednika mladinskih organizacij Marko Gaser in Ivana Tekavec. Več duhovnikov je spovedovalo, skoraj vsi udeleženci pa so pristopili k obhajilu. Pol ure pred začetkom maše je zbor Gallus pod Vodstvom Anke Savelli-Gaser izvajal božične pesmi, med mašno daritvijo pa Haydnovo kratko mašo v čast sv. Janeza od Boga.
Slovenska polnočnica je bila tudi v Slovenski vasi in v Carapachayu.
Tudi na božični praznik so slo-venske maše zbrale večje število rojakov kot druge nedelje. Mladina je v krajevnih domovih priredila mladinske božičnice. Oba dneva sta pa 'bila izredno vroča.
Slovenski škofje so v božičnem voščilu vsem slovenskim vernikom takole voščili: „Vsem sobratom du-
hovnikom, redovnikom, redovnicam, vsem sodelavcem v cerkvenih službah, kakor tudi vsemu božjemu ljudstvu voščimo slovenski škofje obilje blagoslova in pravega duhovnega veselja olb praznovanju božičnih praznikov. še posebej voščimo vsem rojakom, ki bivajo zunaj domovine. Novo leto pa naj nam bo vsem duhovno bogato in nam prinese obilje notranjega in zunanjega miru, za kar bomo ob novem letu še posebej prosili s svetim očetom."
20 let slovenske cerkvene pokrajine
Na soglasen predlog vseh jugoslovanskih škofov je papež 22. novembra 1968 ustanovil slovensko cerkveno pokrajino z metropolitskim sedežem v Ljubljani. V dobrih 12 stoletij dolgi zgodovini našega krščanstva Slovenci še nikoli niso bili združeni pod enim metropolitom. Vendar je 1968 cerkvena pokrajina obsegala le del matične Slovenije: ljubljansko nadškofijo in maribosko škofijo. Koprske škofije v sedanjem obsegu ni bilo; na Primorskem je bila apostolska administracija, ki je obsegala jugoslovanski del goriške nadškofije, slovenski del relške nadškofije in koprski del tržaške škofije. 11 let je bilo treba čakati in pa podpis osimskih sporazumov o dokončni ureditvi meje med Italijo in Jugoslavijo, da je Pavel VI. 17. 10. 1977 obnovil nekdanjo koprsko kofijo in ji priključil vsa ozem-Ijla apostolske administracije Slovenskega primorja.
UVODNIK	Sto štirideset let slovenskega spomina (Fr.
Papež) .............................. 65
POSTNI	Naš postni čas ......................... 70
ČAS	....prah boste in pepel“ Lojze Kozar) ....	71
Kako prav živeti ? (Alojzij Šuštar, nadškof) 73 SVETO PISMO	Sveto pismo — moj vsakdan (France Roz-
IN BOGOSLUŽJE	man) ....................................... 75
V	ŽIVLJENJU	Jezusovo 30-letno bivanje v Nazaretu (Fr.
Rozman) ................................. 76
Bogoslužna znamenja pri sveti maši (Lojze
Kozar) .................................. 79
JUBILEJA	Ob 50-tetnici škofa Janeza Gnidovca (Alojzij Geržini«:) .................................................... 81
Zmaga materine vere pri Cankarju (Rudi
Koncilija) .............................. 84
POGOVOR	Pogovor z arh. Juretom Vombergarjem (Jože škerbec) ....................................................... 88
ČLOVEKOVE	človekovo dostojanstvo presega državne in
PRAVICE	kulturne meje (Anton	Stres) .............. 93
OB	Slovenija, moja dežela, naj ti bodo zvezde
DOGAJANJU	mile! (Naša luč) ........................... 98
V	SLOVENIJI	Večja zakonitost ali doslednejša krivica
(Anton Stres) ........................... 99
Izhod iz prelomnih časov (Janez Gril) ....	100
ZA DRUŽINO	Rojstvo (Sheila Kitzinger)	................ 104
So nekateri samski (Vital Vider) ......... 107
LEPOSLOVJE	Iz Krsta pri Savici (France Prešeren) .. platnice
Zdravljica (France Prešeren) .............. 68
Iz ,.Speva rodni besedi" (Severin šali) ...	69
Luč je in Bog je (Ivan Cankar) ............ 86
Skrinja (Emilijan Cevc) ..................  109
PODLISTEK	Odpusti mi, Nataša! (Sergej	Kurdjakov)	..	114
KRONIKA	Krsti, poroke in smrti med Slovenci v Argentini v 1. 1988 (po	Oznanilu) ............... 125
Božič med nami ........................... 126
20 let slovenske cerkvene pokrajine ...... 127
NOVA KNJIGA	Marko Bajuk, Še bomo peli	(Tone	Brulc)	..	120
AIDS	Nekaj o bolezni aids .. ................... 122
Malo za šalo. . .
„Poglej, kakšen nogometaš!"
,,Kako, kakšen?"
„iSkoraj za vzor. Ne kadi, ne pije in ne zna igrati nogometa."
,,Ali ste imeli kaj težav s svojo francoščino, ko ste bili v Parizu?"
„Jaz ne, Francozi pa.“
Psihiater pripoveduje kolegu: „Imam novega pacienta, ki je prepričan, da je taksi,"
,,No, in kaj počneš z njim?"
„Vsak dan me pelje domov."
,,'Očka, koliko stane, ko se poročiš?"
„Kaj vem, sinko, jaz še vedno plačujem."
Po prvi izvedbi ene njegovih tragedij je dramatik Piran dejal Voltairu: ..Ponosen sem, da niste žvižgali."
Voltaire mu odvrne: „če zehaš, ne moreš žvižgati."
Starejša gospa se prvič pelje z ladjo in vpraša kapitana: „Ali se ladje velikokrat potopijo?"
Kapitan se popraska za ušesi in odgovori: ,.Kolikor je meni znano — samo enkrat."
,,Moja družina je kot država," pravi gospod Mlinar. „Moja žena ne zna gospodariti, moji otroci hočejo pomoč za nerazvite, moja tašča hoče imeti nad vsem nadzor, jaz pa moram vse financirati."
Uvoženo od doma
Proti boljšemu življenju, ki smo ga dočakali, se moramo odločno bojevati.
Odkar je postal delegat, je izgubil dar govora, le kimati zna.
Če bi ustava ime'a usta, bi rekla: -ava!
V naši partiji imamo tudi golobe. Dokler so na tleh, ti jejo iz roke, ko pa se dvignejo, se ti ponesnažijo na glavo.
Iz dobro obveščenih krogov smo izvedeli, da pri nas ne bomo ustanovili stranke zelenih, ker že imamo zvezo rdečih.
Kdo je bil prvi socia’ist? — Krištof Kolumb. Odjadral je na pot, pa ni vedel, kam gre; prispel je nekam, pa ni vedel, kje je; in vse to na tuje straške.
Na stara leta bi tudi hudič rad postal svetnik.
Marx se je ukvarjal s kapitalom, mi pa z izgubami.
Ideologi umirajo, kot se spodobi, njihove ideje pa šele z ljudstvi, ki so jim nasedla.
Do medrepubliških razlik v mišljenju ne prihaja zato, ker se poznamo premalo, ampak zato, ker se poznamo preveč.
DUHOVNO ŽIVLJENJE
SLOVENSKA VERSKA REVIJA
Izdaja ga konzorcij (Slovensko dušno pastirstvo); urejuje uredniški odbor (Jože Škerbec) — Ramon L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. — Registre de la. Propie-dad Intelectual No. 90877. — Tiska VILKO s. r. 1., Esta-dos Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.
POVERJENIKI
ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon L. Falcčn 4158. Buenos Aires. ZDA: Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair A ve., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. — KANADA: Ivan Marn, 131 A Treview Dr. Toronto M8W 4C4, Canada. — TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trie-ste, Italia. — ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzuta 18, 34170 Gorizia, Italia. —AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec.
NAROČNINA
Naročnina v Argentini do 28. februarja 1989: A 325 in izdatki za pošto; drugod 27 USA dolarjev. DENARNA NAKAZILA NA NASLOV: Luis Starc, Ramon L. Falcon 4168, (1407) Buenos Aires, Argentina.
L* Vida Espiritual
Revista mensual religiosa. Editor: Mision Catolica Eslovena (dr. Luis Starc); director: Jose Škerbec - Ramčn L. Falcon 4158, (1407) Buenos Aires, Argentina. - Registre Na.c. de la Prop. Intelectual No. 90877. — Talleres Graficos “V i 1 k o” S. R. L., Estados Unidos 425, (1101) Buenos Aires, Argentina.