746
Jože Šifrer
element je v Polanškovi poeziji v veliki meri prisoten.
Prvi razdelek Polanškove zbirke z naslovom ,Solze in vino' vsebuje največ vedrega upanja. To je skorajda mladostno razposajena poezija, ki je daleč od tega, da bi se spuščala v temne razpoke nacionalnega ali splošno človeškega bivanja. Že iz prve pesmi, ki nosi značilen naslov Vedno znova upanje tli, moremo razločno spoznati temelj pesnikovega odnosa do sveta. Nekje na zemlji kljub vsemu vendarle »vedno znova pomlad zaživi«, in tako tudi v njegovem srcu »vedno znova upanje tli«. In dalje; v pesmi Podok-nica vigredi beremo potem sorodne izjave, češ »kako čudovito je biti človek v dnevih teh in znova odkriti soradost pri ljudeh«. Vse to kaže, kako zavestno se pesnik oklepa življenja in kako se njegovo občutje sveta zavestno vzdržuje na neki človečanski ravnini, kjer ni več prostora za absolutni pesimizem. Na ta ton so uglašene domala vse pesmi iz tega razdelka, saj v njih kar cesto srečujemo izraze mladostnega veselja, svetlobe in življenjske vedrine; na primer zrele češnje, najlepše dekle, misli iskreče, dehteča poljana, zlate strune, prijazni večer, pomlad, ljubezen, nepoznana lepota, oktobrsko sonce. Toda, kot že prej rečeno, tudi v to vedrino se zna prikrasti »brezzoba starka: mraz«, ki pač izraža skupek manj svetlih pesnikovih trenutkov.
Drugi razdelek, z naslovom Karan-tanske, vsebuje pesnikovo nacionalno izpoved, odnos do domače zemlje, do koroškega slovenstva in tudi do nekaterih zgodovinskih dogodkov na Koroškem. Pesmi so izredno preproste, večinoma izražajo le gola dejstva, češ da tukaj še bije slovensko srce, da ponarejamo domača imena, da na pokopališčih izginevajo domači napisi itn. Ta nepretenciozna poezija se ne spušča globlje v bistvo vprašanja, ampak ostaja na vsakdanjem površju, ob tem pa tudi ni bojevita, kvečjemu je toliko ogorčena, kolikor je zaradi znanih raz-
merij na Koroškem lahko ogorčen vsakdanji delovni človek slovenske nacionalne skupine. Zdi se, kot da bi ta razdelek s takšno tematiko še najmanj ustrezal pesnikovemu bistvu in da je ta poezija nastala predvsem zaradi tega, ker Polanšek kot intelektualec z odprtimi očmi ne more tudi mimo manj veselih dejstev. Toda ta dejstva mu ne prinašajo večjih muk ali pesimističnega poglabljanja vase, kvečjemu rahlo, zrelo in umirjeno ironijo.
V  tretjem razdelku, z naslovom Več veselih ... se predvsem nadaljuje ta ironija. Namenjena je širšim pojavom koroškega življenja, dotika se socialnih vprašanj, malomeščanskega pridobitni-štva in neke sive plehkosti, ki je posledica sodobne robotovske civilizacije. A tudi pri tej ironični kritičnosti pesnik ne more do konca obstati, kajti prav v zadnji pesmi pravi: »Več veselih kretenj je nam treba, da prestopimo v bodočnost boljših ljudi.« Tako se zbirka nedvoumno končuje s takšnim pesnikovim razpoloženjem, kakršno pravzaprav visi med vsemi vrsticami pričujočih pesmi. In tako tudi ta nedvoumni konec razkriva bistvene pomene in namene Polanškove poezije; to pa so človeška vedrina, optimizem, upanje, nezahtevnost do razmer in življenja nasploh. Prav v tem je nemara Polanšek pristen izpovedovalec slovenskega življa na Koroškem, takšnega življa, ki je skozi trpko zgodovino vendarle še do danes uspelo ohraniti vero vase in v življenje.
V  celoti vzeto nam Polanškova zbirka ne odkriva novih svetov, ampak tradicionalno karantanska, skoraj ljudska, ob tem pa se v svojih estetskih prizadevanjih dokaj uspešno vključuje v moderno slovensko in srednjeevropsko poezijo. Koroški dialektizmi, ki jih srečamo v nekaterih pesmih, žlahtnost in naravnost Polanškove pesniške besede samo še krepijo in nekako mimogrede dokazujejo, kako pesnik še ves tiči v svojem ljudstvu in kako neprisiljeno živi z njim.          j0ie Šifrer