— 138 — '<
Huzarski konj.
V nekem mestu je o času vojske stanoval polk huzarjev. Konjski ku-povalec, z imenom Oton, ukrade po noei huzarjem lepega konja in ga skrije v bližnjem gozdu. Ko so huzarji mesto zapustili, odpelje konjar konja v daljni kraj, da bi g;i tii prodal, ter je hotel merno nekega mesta jezditi. Al ko zavije memo vogla mestnega zidii, zapazi na travniku kardelo dragoncev, ki so se ravno urili v vojaških vajah. Komaj troiuba zatrobi, švigae huzarski konj kakor blisk z vstrašenim Otonom čez mestni jarek, vstopi se v versto drugih konj ter se suka in versfcf kakor drugi vojaški konji, zdaj v skok zdaj v dir. Vojaki zasramujejo konjarja Otona, ki se od strahii trese kakor šiba na vodi, in mu debele potne kaplje stoje Da čelu. Po končanih vajah ga obsujejo vojaki in častniki; a polkovnik mu reče sumljivo: ,,To je mlad, zel6 lep in dobro izurjen vojaški konj. Kje neki si ga dobil." ,,Kupil sein ga," pravi Oton jecljaje. ,,Kje pa?" vpraša polkovnik dalje. Tat je bil vsak trenotek v večej zadregi, ia ker si ni mogel pri svojej slabej vesti nikakoršne zanesljive in verjetne laži zmisliti, reče, da ne ve, kje ga je kupil. Pol-kovnik ga ovadi gosposki, ktera je tatu prepričala, da je konja res ukradel, in ga je, kakor je zaslužil, primerno kaz.npvalai