Dr. Anton Dolar:

Prof. dr. Karol Glaser

Obris življenja in dela

Maribor 1934

51 m9


Dr. Anton Dolar:

Prof. dr. Karol Glaser

Obris življenja in dela

Maribor 1934

Tisk Mariborske tiskarne, Maribor

51779

OSootf'! 5^5

Ponatis iz „Časopisa za zgodovino in narodopisje" 1934, 1 — 2

Uvod.

Še ga vidim pred seboj: bolj majhne postave, drobnega obraza, živih
oči, gibčen in prožen, z neizogibnim sivim solnčnikom in belo čepico; tako
je hodil, odkar sem se 1. 1905. z njim seznanil, v poletnih počitnicah iz svojih
Hoč k meni v bližnjo Hotinjo vas na izprehod in obisk. Istega leta 1901., ko
je on profesorsko službo (v Trstu) zapustil, sem jo jaz (v Mariboru) nastopil
in ta razdalja med nama je bila dolga dovolj, da sem sprva le polagoma prodi¬
ral v njegovo duševnost in razumeval njegovo zagrenjenost. Nisem pa slutil,
da je njegovo zdravje tako šibko, ker ni tožil in je bil za svoja leta videti
dobro ohranjen. Zato me je iznenadilo, ko dobim 6. aprila 1913 pismo iz
Gradca, da ga tam v bolnici brezuspešno zdravijo in da naj jaz »kot njegov
najbližji rojak in kot profesor na isti gimnaziji, kjer je tudi on študiral, sprej¬
mem njegove, po službenih aktih sestavljene Spomine in jih shranim v kakem
kotičku«, dokler ne pride kedaj prilika, da se objavijo in tako pričajo, kako
čuden in nenavaden je bil potek njegovega življenja.

In nato sem prejel obsežen rokopis Spominov, zraven pa razne listine,
odloke, spomenice, brošure, izrezke podlistkov in precej korespondence. Ko¬
maj pa so minili trije meseci, so prinesli časniki zame, pa tudi za druge, po¬
vsem nepričakovano novico, da je prof. dr. Glaser 18. julija 1913 v graški
bolnici umrl, odkoder so prepeljali njegovo truplo na domače pokopališče v
Hočah. Izročeni mi konvolut sem skrbno shranjeval preko svetovne vojne,
in ko je prišla desetletnica Glaserjeve smrti, sem v časopisju kratko nanjo
opozoril, ob dvajsetletnici pa se je več listov Glaserja spomnilo in izrazilo
željo, da bi se njegovo življenje in delo še enkrat pregledalo. V Hočah pa je
bila 18. jul. 1933 zbrana najprej pri zadušnici in nato ob njegovem grobu
intimna družba: oba Glaserjeva otroka: hčerka gospa Eleonora Šverljugova,
dvorna dama, s soprogom g. ministrom n. r. in sin dr. Vladimir Glaser, od¬
vetnik v Beogradu, nekaj sorodnikov in drugih župljanov ter par nekdanjih
prijateljev in znancev iz Maribora. Pičlo število, prav kakor nekoč v živ¬
ljenju .. . Domači dekan g. Sagaj se je po končanih cerkvenih obredih v le¬
pem govoru spominjal slavnega rojaka, ki je pred dolgimi leti izšel iz Hoč
in se pred dvajsetimi leti truden ulegel v domačo zemljico.

Pri tisti priliki se je tudi izdaja tega spominskega spisa, ki sem ga ves
čas čutil kot svojo moralno dolžnost, končno sklenila. Gospa Šverljugova, ki

i*

3

z neobičajno nežnostjo goji spomin na svojega očeta, mi je izročila v uporabo
važno korespondenco in podala mnogo zanimivih podrobnosti iz njegovega
življenja. Iskrena ji hvala, kakor tudi vsem, ki so se mi odzvali in mi gradivo
kakorkoli pomnožili, v prvi vrsti vseuč. profesorjem Fr. Ilešiču, Matiji Murku,
Rajku Nahtigalu, ban. arhivarju Franju Bašu in ravnatelju Studijske knjižnice
v Mariboru Janku Glaserju.

Tako se je torej gradiva, če pritegnem še mnogoštevilne, po vseh listih
raztresene, od njega in o njem pisane članke, nabralo dovolj, še preveč za
odmerjeni mi prostor in že iz tega vzroka ni kazalo objavljati Spomine v ce¬
loti, posebno ko je rajni Glaser sam sodil (21 Do) 1 ) »da bi morali biti bolj
opiljeni in bi se tudi iz vsebine morda marsikaj izpustilo«. Zato so mi slu¬
žili samo kot glavni vir, če sem hotel staro in novo gradivo vsaj v glavnem
izrabiti.

Ne mislim in ne morem pisati o njem, »čigar lik še nejasen plava v
zgodovini« (Ilešič), praznega panegirika, niti izreči zadnje besede, upam pa,
da se bodo mnogi, ki so ga poznali osebno ali iz njegovih del, radi z menoj
za kratek hip zamislili v njegovo življenje in delo, ko sedaj iz potrebne hi¬
storične daljave lahko mirneje sodimo in na osnovi izdatnejših virov jasneje
vidimo.

Miru si je želel prof. dr. K. Glaser, ko ga je dolgoletna, ostra borba za
svoje in narodove pravice do smrti utrudila; zato bi ta spis zgrešil svoj namen,
če bi preko neobhodne potrebe izkopaval in na novo budil že skoro pozab¬
ljeno polemiko.

*) Razlago kratic glej zadaj pod Viri med Korespondenco!

4

Obris življenja do vpokojitve.

Pi •va mladost.

Tam, kjer se vzhodno pobočje Pohorja drobi v Dravsko polje, leži do¬
bro uro hoda južno od Maribora vas Reka, imenovana po potoku istega
imena, ki izvira blizu »Mariborske koče«. V tej vasi, hišna štev. 43, se je
dne 3. febr. 1845 rodil kovaču Francu Glaserju in njegovi ženi Ani, roj. Tr-
njak prvi sin in bil še istega dne vpisan v krstno knjigo kot Carolus.

Glaserjeva rojstna hiša.

To je bil naš poznejši profesor dr. Karol* Glaser, ki je imel še pet bratov
in dve sestri. Eden, Anton, je postal nadučitelj na Remšniku, domače pose-

5

*) Glaser se je dosledno pisal Karol.

stvo pa je po očetovi smrti dobil brat Pavel, dočim je brat Henrik imel po¬
sestvo v Zg. Hočah, št. 23, kjer je bival Glaser zadnja leta in si tam uredil
udobno stanovanje.

Kot deček je videl razmere doma lepo urejene, videl je vzorno zakonsko
življenje staršev in vse to je vplivalo nanj, da je postal zgodaj resen in reden.

Osnovno šolo je pohajal v Hočah, kjer mu je sreča naklonila izbornega
učitelja Mihaela Bučnika (Vučnika). Ta se je za pridnega in nadarjenega
dečka zavzel, ga na razne načine odlikoval, da je n. pr. bil v njegovi odsot¬
nosti reditelj v nižjih razredih, kar mu je silno dvignilo samozavest. Tudi
tedanji provizor Rath se je zanimal zanj in tako so merodajni krajevni čini-
telji sklenili, da pojde mali Karol študirat za gospoda. Učitelj ga je v 3. razr.
posebe poučeval, obenem pa ga vpisal kot privatista v 4. nemški razred v
Mariboru. V šolskem letu 1856/57. je deček opravil privatne izpite, vsak te¬
čaj z odliko, kakor je v Spominih vestno zabeleženo.

Oddaljen od šole, ni bodil opoldne domov, temveč si je nosil za obed
košček kruha in včasih malo sadja. Tako se je zgodaj navadil na skromnost
in zmernost. V knjižnici domačega dekana drja. Antona Murka je dobil
knjigo Haupt - Smoler, Pjesnički hornych a del’nych Lužiskich Serbow, ki so
napravile nanj trajen vtis.

V gimnaziji (1857/58—64/65).

V gimnazijo je vstopil na jesen 1857. Prvošolcev je bilo 87, tako da so
jih razdelili v dva oddelka. V obeh tečajih je bil Glaser v I. a primus, kakor
je bil v I. b primus Sernetz Josef iz Slov. Bistrice (poznejši dr. Josip Sernec)
in Turner Paul secundus. Koncem leta se je v lepi dvorani Brandisovega
gradu praznovala stoletnica obstoja mariborske gimnazije. Ko so po konča¬
nem sporedu razdelili po takratnem običaju najboljšim učencem nagrade,
je bil prvi poklican naš Glaser in dobil knjigo. Šentpetrski župnik Marko
Glaser je nato pristopil k njemu, ga pohvalil in mu obljubil, da mu bo pla¬
čeval stanovanje, kar je delal šest let. Hrano pa je dobival deloma z doma v
naravi, od tretjega leta pa pri domačem graščaku Feyrerju, ki je zaradi svo¬
jih otrok bival v šolskih mesecih v mestu. Tako je imel že v mladosti gmotne
skrbi, ki se je z njimi otepal pravzaprav vse življenje.

Izmed profesorjev se je poleg ravnatelja Adolfa Langa posebno rad spo¬
minjal obeh narodnih buditeljev in pisateljev Davorina Trstenjaka in Boži-
dara Raiča, s katerima ga je pozneje vezalo iskreno prijateljstvo do smrti.
Poučevala sta verouk in slovenščino. Drugi slovenski profesorji so takrat
bili Josip Šuman (Glaser obžaluje, da je tega odličnega vzgojitelja imel samo
eno leto), nadalje Maks Pleteršnik, Viktor Lipež, Janez Majciger, Jurij Ma¬
tjašič, tako da je na gimnaziji vladal svež naroden duh. L. 1860. je Raič ob¬
javil v »Novicah« (p. 219 in 227) članek Slovenščina in srednje učilišče v Ma-

6

riboru, nato pa skupno z Majcigerjem, Šumanom in Lipežem poslal na mini¬
strstvo spomenico za ustanovitev slovenske nižje gimnazije. Raič in Lipež sta
za tako »predrznost« dobila migljaj, naj si gresta iskat kruha drugam; prvi je
šel zopet duše past k Sv. Barbari v Halozah, kamor ga je v poznejših letih ho¬
dil Glaser tako rad obiskovat, drugi pa se je za stalno odselil na Hrvaško, le v
pokoj je prišel na Vransko, kjer je tudi pokopan.

Glaser se je zgodaj zavedel svoje narodnosti, posečal je čitalnico in njene
veselice, kjer je nekoč (najbrž oh znameniti obletnici 3. avg. 1862) videl
slavna prvaka Bleiweisa in Tomana. Veliko je tudi čital, najbolj pa so ga za¬
nimali Trstenjakovi spisi, kjer je večkrat videl tajinstveno kratico sansk.
Ko je zvedel, da pomeni to sanskrt, tisti starodavni jezik, ki je nekak ključ
do vseh drugih indoevropskih jezikov, se ga je polotila goreča želja, posve¬
titi se nekoč popolnoma temu edinstvenemu jeziku. Svoj namen je razodel
razredniku Vielhaberju, ki ga je poučil, da je pot k temu visokemu cilju za
revnega dijaka edino ta, da doseže najprej gimnazijsko profesuro v kakšnem
vscučiliškem mestu in postane obenem privatni docent. Sreča je hotela, da
je 1. 1863. v šestem razredu dobil ustanovo Terezije Magerl, letnih 89 for.
59V2 kr, ki je veljala tudi za vseučilišče. Ta ustanova je določila
njegovo življenjsko pot,  po njej je štel svoje obletnice. »Sklenil
sem, da ne bom duhovnik, nego da hočem biti štajerski Čop in delati Slo¬
vencem čast«. (24 Tu.) Začel se je vsestransko pripravljati. Ker mu je ča¬
stitljivi korar M. Glaser, ko je zvedel, da hoče njegov podpiranec postati fi¬
lozof, odtegnil nadaljnjo podporo, je moral za stanovanje odslej sam skrbeti,
zraven pa je še hotel zbirati sredstva za visoko šolo. In tako je poučeval v
osmem razredu po štiri(!) ure na dan, s čimer si je zdravje še bolj zrah¬
ljal. Toda prihranil si je za takrat znatno vsoto 100 for, ki jih je namenil za
prvo leto na vseučilišču. Pridno se je začel učiti tudi tujih jezikov. Franco¬
ščine se je naučil tako temeljito, da je kot profesor ponovno poučeval ta je¬
zik v nižjih in celo srednjih razredih. Istotako se je učil italijanščine, češčino
pa je poslušal v neobveznem tečaju, ki ga je eno leto imel na gimnaziji prof.
Leop. Konvalina.

Maturo je delal začetkom avgusta 1865. Med 25 rednimi maturanti so
bili vsi odlikaši Slovenci: Firbas, Glaser, Miglič, Sernec, Šantl.

Na vseučilišču na Dunaju (1865/66—67/68).

Po maturi je šel na Dunaj. Gmotno je bil za silo pripravljen: prihranjenih
je imel 100 for in ustanova mu je dajala skoro isto vsoto. Za 2. in 3. leto
pa mu je dr. Dominkuš v Mariboru posodil na očetovo poroštvo po 100 for.

S to vsoto, približno 20 for mesečno, je moral izhajati. Natančno je imel
razdeljen vsak krajcar, kajti treba je bilo s tem plačati stanovanje, hrano,
obleko in še vožnjo tje in nazaj. Šlo mu je včasih silno trdo. Večkrat pravi,

7

da je imel »mrzel obed v gostilni pri solncu«. Vse to pomanjkanje mu je
želodec in črevesje oslabilo tako, da so ga nekoč (dec. 1866) prepeljali v
bolnico, kjer je le počasi okreval. Bolezen se mu je ponovila še v Ptuju
dec. 1872 in šele gorenjski zrak v Kranju jo je popolnoma izlečil.

Na vseučilišču si je izbral slavistiko in klas. filologijo. Poslušal je Mi¬
klošiča, Bonitza, Vahlena, Hofmana in Hartela. Ker ni imel nikogar, ki bi
ga poučil, kako se je treba lotiti študij, in ga opozoril na važno delo v se¬
minarjih, je kljub marljivosti napravil potrebne izpite zelo pozno (1871 in
celo 1876).

Pridno se je udeleževal tudi narodnega gibanja slov. dijaštva, vendar
nikjer ni silil v ospredje. Dobro se je še pozneje spominjal Jurčiča, Celestine,
Brezovarja (ki je bil profesor v Kursku v Rusiji in ga je zopet videl po 30
letih zdravega in premožnega). Vsa tri leta je bil ud slovanskega pevskega
društva, ker je bil nenavaden ljubitelj glasbe že od mladih nog skozi celo
življenje. Hodil je tudi na literarne večere, ki jih je vodil Stritar. Tam je leta
1867. predaval o lužiških srbskih narodnih pesmih, kar je Jurčiču tako uga¬
jalo, da ga je pozneje v Mariboru prosil, naj to napiše za podlistek »Slov.
Naroda«. Toda Glaser predavanja že ni več imel.

Domači učitelj (1868/69) in narodni buditelj.

Kakor mnogi drugi, je tudi Glaser, ko je po takrat veljavnem triletju
dosegel absolutorij na vseučilišču, postal najprej domači učitelj, in sicer pri
grofu Brandisu, lastniku mariborskega gradu. Poučeval je najmlajšega sina
Karla in dobival za to poleg brane in stanovanja še 10 for na mesec. Bila
je to revna aristokratska rodbina, ki mu niti plače ni redno dajala, skrbno
pa je pazila na fin zunanji nastop. Takrat je Glaser do dobra spoznal pro¬
blematičnost takih rodbin in to ga je še bolj utrdilo v njegovem demo¬
kratičnem mišljenju in ga navezalo na preprosto ljudstvo. Njegova sošolca
dr. Turner in dr. Firbas sta imela kot domača učitelja več sreče, on pa je bil
vesel, da je leto poteklo.

V tem času se je vedno bolj udejstvoval narodno in politično. Za »Slo¬
venski Narod« je pisal podlistke, zlasti prevode iz češčine, n. pr. Črni kabinet.
Ker je posebno ljubil glasbo, ki mu je bila v poznejšem življenju večkrat poleg
vede edina tolažnica, je vedno rad sodeloval v čitalnici kot pevec —• petje
je takrat vodil Ivan Miklošič, brat slavnega slavista —■ in se je udeležil vseh
koncertov, enega v Ptuju, drugega v Hočah na Jurjevo nedeljo. Tamkajšnji
župnik dr. Anton Murko je čitalničarje imenitno pogostil, nato pa so še šli
na Glaserjev dom, kjer je bila krčma. Na povratku so bili od političnih na¬
sprotnikov napadeni, nekateri celo ranjeni, napadalci pa so po takratni na¬
vadi ostali neizsledeni.

Glaserjeva domača občina Pohorje je bila že v tistem času precej zave-

8

dna, deloma, ker je bila nekoliko odmaknjena od glavne prometne žile, po
kateri se je širila germanizacija, gotovo pa je tudi Glaser imel svoje zasluge.
Domači dekan Sagaj je v svojem nagrobnem govoru omenil, da je Glaser že
kot dijak z dvema hočkima tovarišema delil med ljudi Slomškove, Mohor¬
jeve in druge slovenske knjige, da bi se ljudje privadili slovenskemu čitanju,
in da je mnogo občeval s kmeti, pastirji in hlapci, se z njimi pomenkoval ter
jih narodno budil. Vsi so ga spoštovali in radi imeli. Večkrat je nastopal kot
govornik v domačih društvih, v nedeljo pa se je rad pomešal na koru med
pevce ter jim pomagal pri petju.

L. 1869. je agitiral pri volitvah za državni zbor, zmagala pa sta nemška
kandidata, stotnik v p. Seidl in mož radvanjske graščakinje, bivši nadporoč¬
nik Brandstetter. Tega je imel v mislih dr. Jos. Vošnjak v svoji (Mohorjevi)
povesti »Navzgor-navzdol«, kjer nazorno popisuje takratne politične razmere.

Suplent v Leobnu in Celju (1869/70—71/72).

Prvo službo kot suplent je dobil Glaser na deželni nižji realni gimnaziji
v Leobnu  v šol. 1. 1869/70. Poučeval je latinščino in nemščino v I., fran¬
coščino v III. in IV. razredu ter stenografijo kot prosti predmet. Njegov
ravnatelj je bil admontski benediktinec dr. Fuchs, »poštenjak skoz in skoz,
to je bil prvi in zadnji ravnatelj, ki mi je bil odkritosrčno naklonjen«. (Sp. 18.)
V uporabnostnem izpričevalu hvali Glaserjev »miren nastop, dobro metodo,
izbrano dikcijo in jako dobre učne uspehe«. Zdi se, da se je Glaser tam do¬
bro počutil in v lovski družbi uganil marsikatero veselo.

Naslednji dve leti (1870/71 in 71/72) je služil v Celju.  Njegov ravnatelj
je bil J os. Premru, ki so ga dijaki imenovali Jugurtho. Med profesorji so bili
nekateri originali, tako Hluščik, rojen Čeh, pozneje renegat, ki si je pri¬
dobil mnogo zaslug za ureditev mestnega parka; drugi je bil Orešek, ki je
svojemu učencu V rečku robato prorokoval, da ne bo iz njega nikoli nič, pa
je postal poznejši Wretschko celo njegov nadzornik in kadar je prišel v Ce¬
lje nadzirat, je svojega bivšega učitelja in krivega proroka vedno prvega
»počastil«.

V Celju je imel med učenci poznejšega slavnega stenografa Antona Be¬
zenška in pesnika Antona Aškerca. Najstarejši njegov živeči učenec utegne
biti šol. svetnik Franc Jerovšek v Mariboru, ki se Glaserja dobro spominja,
da je bil živahen učitelj in eleganten mož, hodil navadno lovsko oblečen ter
nosil po zimi črno kučmo.

L. 1871. je napravil delni izpit iz klasične filologije za nižjo gimnazijo,
nakar se je začel potegovati za definitivno službo, ker je bilo takrat mnogo
mest razpisanih. Že v avgustu istega leta je bil imenovan za Novo mesto. Ko
pa mu je štajerski deželni odbor ponudil po poslancu Hermanu deželno služ¬
bo v Leobnu ali Ptuju, se je odpovedal Novemu mestu in se odločil za Ptuj,

9

(lasi je bila tam samo nižja realna gimnazija. Mikalo ga je namreč v Ptuj,
ker je. tam živel znani jezikoslovec Oroslav Caf, čigar učene družbe se je
veselil. Pa tudi svojemu domu v Hočah je bil bliže.

Profesor v Ptuju (1872/73—74/75).

In tako je prišel v Ptuj, kjer je stalno občeval s čudaškim učenjakom
Cafom. Ta se je brez počitka bavil samo z jezikoslovjem, tako da j« popol¬
noma odmrl vsemu drugemu in se mu je nazadnje omračil um. Dne 3. julija
1874, ko so ga hoteli odpraviti v graško umobolnico in ga je Glaser hotel
spremljati, si je v neopazovanem trenutku sam s strelom končal življenje.
(2 Šeg.) Glaser mu je napisal obsežen življenjepis v podlistku graške »Tages-
post«, kjer je med drugim izrazil misel, da bi Caf ne bil nikoli tako žalostno
končal, ko bi bil živel kot vseučiliški profesor in pa v srečnem zakonu.
Učenjak potrebuje, tako je izvajal Glaser, znanstvenega okrožja, kjer živi sa¬
mo svojemu znanstvu, odmaknjen posvetnemu trušču, obdan od obožajočih
ga učencev, ves blažen v odkrivanju novih resnic. Tako si je pač Glaser pred¬
stavljal svoje lastno bodoče življenje, a usoda je odločila drugače.

Z veliko vnemo se je Glaser v Ptuju udeleževal narodnega dela. V či¬
talnici je bil eno leto tajnik, dve leti podpredsednik, vsa tri leta pevovodja.
Eden njegovih takratnih učencev, nadučitelj Janez Reich, je po skoro pet¬
desetih letih v mariborskem »Taboru« (13. jan. 1927) zapisal, da je Glaser
mnogo žrtvoval, ko je izbrane dijake večkrat na teden vabil k sebi, jih vež-
bal v petju, pri tem pa še uprav slovansko pogostil. Pod njegovim vodstvom
da so dijaki večkrat zapeli v čitalnici. Za njegovo narodno vzgojo da so mu
bili vedno hvaležni. Med drugimi so bili tam njegovi učenci župnik F. S. Še¬
gula in dvorni svetnik dr. Toplak, ki ne more pozabiti, kako je znal Glaser
učence dvigati. Težje stvari da je vedno tudi slovenski tolmačil. Vseuč. profe¬
sor Matija Murko ni bil njegov učenec, spominja se pa, da je bil prof. Glaser
znan po svojem učenem etimologiziranju.

Tudi v Ptuju je poleg latinščine učil francoščino. V prvem razredu je
imel nekoč 59 dijakov, kar ga je slabotnega in bolnega zelo izmučilo. Zato
si je želel, posebno še po Cafovi smrti, zopet drugam, kjer hi razredi nc bili
tako prenapolnjeni, zlasti pa je imel namen, slediti takratnemu pozivu mi¬
nistrstva, ki je obljubljalo razne ugodnosti srednješolskim profesorjem, ki
bi se pripravljali za vseučiliške stolice.

Profesor v Kranju (1875/76 — febr. 77).

Glaser je prosil za premestitev v Kranj, kamor je prišel na jesen 1875.
Tam je bilo v vseh štirih razredih samo 67 dijakov. Počutil se je dobro in
upal, da bo odtod prišel svojčas v kako večje duševno središče. Usoda je ho-

10

tela, da si je po 20 letih želel nazaj v Kranj, a niti tega ni mogel doseči. Med
tovariši je posebno vzljubil prof. Toma Zupana (v Kranju prof. 1867 79),

s katerim si je še dolgo dopisoval. Z navdušenjem se je poprijel dela, znan¬
stvenega in narodnega. Meseca marca 1876 je opravil še dopolnilni profesor¬
ski izpit iz grščine in slovenščine za višje razrede, tako da je bil prekomerno
usposobljen. Takoj nato se je vrgel na učenje litvanščine in že 18. julija,
torej po treh in pol mesecih, napravil kolokvij pri prof. primerjajočega jezi¬
koslovja Joh. Schmidtu (ki ga je Glaser opisal v »Vestniku« 1874 p. 6) v
Gradcu, ki mu je v izpričevali! potrdil »priznanja vredno znanje litvanskega
jezika, pridobljeno z zasebnim učenjem, in da je njemu predložene neznane
litv. tekste gladko prevajal«. Takoj nato se je z vso vnemo lotil zopet sans¬
krta, dočim se je s primerjajočim jezikoslovjem bavil že od 1. 1872. Obenem
je pripravil za gimnazijsko izvestje 1876 razpravo: »Uber die Prothese im
Griechischen, Romanischen und Englischen«, ki pa ni izšla, ker se je ravna¬
telj prepozno pobrinil, da bi si tiskarna oskrbela črke za starosl. polglasnika.
Toda Glaser je hitro napisal v zameno prevod Ploetzove francoske slovnice
I. del, ki je bila takrat najbolj na glasu.

Istočasno se je udeleževal tudi narodnega dela. Komaj je prišel v Kranj,
so ga čitalničarji naprosili, da jih uči petja. Začel jih je vaditi 4. novembra
1875 po 2 uri na teden pa so priredili tri koncerte: 26. decembra 1875, 16.
marca in 15. junija 1876 la l Pevcev je bilo v začetku 8, končno 24. Drugo leto
je prevzel vodstvo petja novodošli uradnik Majdičevega mlina Trdina, Glaser
pa je nadalje sodeloval kot navadni pevec. Ustvaril si je med meščanstvom in
uradništvom, ki je bilo oboje še v precejšnji meri germanofilsko, uvaževan
položaj, čeravno je bil na glasu kot neustrašen narodnjak. Le ravnatelj mu ni
bil naklonjen. Glaser pa je mislil le v bodočnost in vlagal prošnje za štu¬
dijski dopust.

Prvo prošnjo za dopust (doslovni prevod Sp 31—37) je vložil 7. junija
1876. Skliceval se je na letno poročilo ministrstva iz 1. 1874., kjer ministrstvo
obžaluje nedostatek akademičnih moči, posebno za primerjajoče jezikoslovje,
ko na 6 avstrijskih vseučiliščih ni niti enega privatnega docenta za to stroko
in da hoče vlada »po možnosti skrbno gojiti obstoječe kali.« * 2 ) Glaser prosi za
enoletni dopust, da bi se v Lipskem pripravljal za to stroko. Prilaga vsa iz¬
pričevala, poziva se na svoje znanje jezikov in našteva svoje razprave in član¬
ke, omenja svoje prevode iz češčine in ruščine in navaja, da rojaki med ma¬
loštevilnimi domačimi jezikoslovci imenujejo tudi njega.

Kot dopolnilo k tej prošnji je vložil 1. septembra i. 1. novo prošnjo, kjer
se ponudi, da plača sam suplenta za sebe, in sicer Josipa Pravdiča, ki je že

la) SN 1876, 147.

2 ) Državni zbor je bil dovolil naučnemu ministru 50 tisoč for za izobrazbo vseučiliških
profesorjev.

11

eno leto služil, a je zdaj brez službe. Obenem prosi podpore 100 for za pot iz
Kranja v Lipsko in za kolegnino.

Kazensko premeščen.

Kot odgovor na obe prošnji pa je kakor blisk iz jasnega dospel 10. fe¬
bruarja 1877 ministrski odlok, naj nemudoma odrine na gimnazijo v Weidenau
na pruskošlezijski meji.

Kako je do tega prišlo, pripoveduje v Spominih str. 41.: »Bil sem nekega
dne v Ljubljani ter od Jurčiča izvedel, da je prišla brzojavka: ,Alimpic 3 ) bom¬
bardira Aleksinac.’ Na večer v Kranj prispevši z zadnjim vlakom, sem v
krčmi pri Jahaču zbranim gostom povedal to, seveda ne na kak slovesen na¬
čin, nego kakor se pripovedujejo novice. Vsi so bili veseli, da so se Srbi
vzdignili. O meni se je pa pripovedovalo, da sem v šoli čital to brzojavko, kar
seveda ni bila istina.«

Bila je to za Kranj senzacija prvega reda in značilno je, ko je Glaser
15. februarja 4 ) odhajal, da je bil edini Tomo Zupan, ki si ga je upal spremiti
na kolodvor. Svojo selitev iz Kranja v Weidenau je opisal v podlistku Sl. Na¬
roda in še mnogo let pozneje so se znanci spominjali na ta opis, ki je bil poln
sarkazma. Med potom se je na Dunaju oglasil v ministrstvu ter šel naravnost
k ministru Stremayerju, ki mu je na vprašanje, zakaj mora baš on tako da¬
leč v izgnanstvo, cinično odgovoril: »Zato, ker ste samec, ki lahko svoje reči
hitro pobere.« V ostalem pa ga je napotil k referentu min. svetniku Križeku,
ki mu je gravitetično pojasnil vzrok premestitve: »Sie sind national zn iiber-
spannt, wobei die Gediegenheit des Unterrichtes leidet, ungerecht gegen die
deutschen Studenten und grob bei den Konferenzen.« Glaser je mirno odvrnil,
da bo točko za točko ovrgel v spomenici na ministrstvo. To je iz svojega no¬
vega službenega mesta tudi storil. Spomenica (doslovno v Sp. 43—48) je na¬
slovljena na Njegovo ekscelenco. Odkrito in moško prizna, da je naroden,
kakor to mora biti vsak pošten in omikan Slovenec, vendar se ni nikdar silil
v ospredje. Kot življenjski cilj da si je postavil, postati avstrijskim ali vsaj
južnim Slovanom zastopnik indologije in primerjajočega jezikoslovja. Njegovo
šolsko delo je ocenil v Leobnu, Celju in Ptuju šolski nadzornik Nemec Hol-
zinger povsod ugodno. Ko je zapuščal ptujsko gimnazijo, je obžalovala celo
graška Tagespost, da tako »bewahrte Lehrkraft« teži iz Ptuja in da ga naj
skuša deželni odbor pridržati. ICrivičnemu biti proti nemškim dijakom v Kra¬
nju je težko, ker takih tam ni. Očitek surovosti pri konferencah pa da je

3 ) Ranko Alimpič (1826—82), srbski general, v vojni 1876 poveljnik Drinskega kora.

4 ) SN 1877 je 20. febr. prinesel uvodni članek: Zopet en slovenski profesor ex offo na
Nemško prestavljen. — Gimn. izvestje, Kranj 1877, ima suho notico, da je Glaser premeščen
v Weidenau in zanj postavljen suplent Jos. Pravdič.

12

vzniknil iz brezpomembnega dogodka: profesor risanja je nepravično napadel
pri konferenci odsotnega tovariša, Glaser ga je zavrnil in prosil ravnatelja,
naj napravi red, kar da mu je ravnatelj očividno zameril. Omenil je dalje, ka¬
ko se je okrajni politični komisar Jagrič v Kranju zanj zavzel, češ da obža¬
luje njegovo discipliniranje, ko Glaser ni storil nikomur nič žalega in se je v
Kranju ves čas vedel tako kakor malokateri profesor. (Kratko nato, pripo¬
minja Glaser, je bil Jagrič premeščen.) Na kratko: vsi očitki so neosnovani,
zato prosi za rehabilitacijo: premestitev v Maribor ali Celje, Celovec, Gorico,
kjer se poučuje tudi slovenščina, ali pa v kako vseučiliško mesto, Inomost ali
pa Černovice, predvsem pa za enoletni dopust, da se na kakšni nemški uni¬
verzi usposobi za sanskrt in primerjalno jezikoslovje.

Glaser je slutil iz raznih znakov, da je ovadba delo ravnatelja Kroba.
Spomnil se je, da ga je ravnatelj nekoč poklical pred se, češ, zakaj da go¬
vori proti vladi. Glaser je bil namreč nekega večera v slovenski družbi rekel,
da se minister Andrassy strašno moti, če misli, da bo s kompanijo vojakov in
z godbo ukrotil Bosno. To nedolžno in kakor se je izkazalo, resnično opazko
je slovenski profesor zanesel ravnatelju na uho. In ko je na to prišel šolski
nadzornik Janez Šolar (1871—1879 v tej službi na Kranjskem) nadzirat v
Kranj, je njegova konferenca trajala dve uri in je cele pol ure »zdeloval«
ubogega Glaserja, ki je dobro videl, kako ravnatelj pri tem uživa. Glaser je
bil prepričan, da je ravnatelj porabil to neugodno oceno in še druge njegove
»grehe« in ga na Dunaju očrnil. Za ravnateljevo animoznost je značilno, da
mu pri odhodu iz Kranja sploh ni hotel dati nobenega uporabnostnega izpri¬
čevala in se je šele končno udal, toda ni napisal nobene priznalne besedice o
službovanju. In ko je Glaser iz Weidenau-a prosil ravnatelja Kroba, naj mu
potrdi, da so očitki proti njemu neresnični, mu tega ni hotel storiti. (Pismo
Glaser T. Zupanu 24. marca 1877.) Slovenska javnost je vedela, da je vlada
Glaserja samo zaradi njegove narodne odločnosti tako kruto udarila, zato mu
je naklonila svoje simpatije. (M. Murko v pismu 27. XI. 33.)

Zelo se je skrbel za Glaserjevo usodo njegov nekdanji profesor Dav. Trste¬
njak, takrat župnik v Ponikvi, ki poroča 5. marca 1877 Tomu Zupanu, kaj vse
je ukrenil v tej stvari, in poizveduje o podrobnostih. Odgovor Zupanov je ohra¬
njen v konceptu na istem pismu in se tam Zupan izredno laskavo izraža o Gla-
serju. Tu omenja, da je bila v Kranju govorica (ki so jo Glaserjevi prijatelji iz
oportunističnih razlogov sicer prikrivali, ki pa je bila po Glaserjevem značaju
več ko verjetna), da je namreč prof. Glaser v šoli čital in razlagal srbske te¬
legrame in navdušeno govoril o hrabrosti srbske vojske. (Prim. še beograjsko
Politiko z dne 27. junija 1931 in pismo 33. Turnerju 12. januarja 1913.)

Tako je postal torej tudi Glaser eden izmed »profesorjev mučenikov«
(Šuman, Pajk in Šuklje), toda tem trem je vlada pozneje bogato nagradila
svoječasno »pomoto«, samo Glaser je ostal pozabljen.

Tri leta pregnanec na severu (Weidenau) (febr. 1877 — febr. 1880).

Weidenau, njegovo novo službeno mesto, leži tik ob pruski meji v Šle-
ziji. Tje je prišel v soboto 17. februarja 1877 zvečer, ustavil se v gostilni
Jung, ki je bila v II. nadstropju vsa razsvetljena. Med večerjo prideta k njemu
dva gospoda, ki sta uganila, da utegne tujec biti novi premeščeni profesor.
Povabita ga v družbo tamkajšnjega kazina, predsednik ga predstavi družbi
in mu izreče srčno dobrodošlico. Glaser se zahvali za nepričakovan sprejem in
obljubi, da bo radevolje sodeloval kot pevec in glasbenik. To je bil zanj do¬
ber začetek in res se je tudi ves čas dobro imel. Tudi služba je bila kaj lahka.
Mladina marljiva, razredi majhni: v 5. razredu, kjer je imel latinščino in gr¬
ščino, je bilo 13 dijakov, v 4. pa, kjer je učil francoščino, je bilo celo samo
5 učencev. Le z ravnateljem ni dobro izhajal. Ta je bil namreč premalo —
birokrat. Vlog (n. pr. potnih računov) ni odpošiljal, konferenc ni skliceval,
bilo ga je treba dregati, kar je moral opravljati senior Glaser. Red je končno
napravil nadzornik Schreyer, ki je poslal ravnatelja v »zasluženi« pokoj, na
njegovo mesto pa je prišel iz Gradca dr. Georg Lukas in voziček je zopet
stekel.

Življenje je bilo tam zelo po ceni, zato si je nabavil potrebnih knjig za
indologijo (Rgveda 1015 spevov), plačal stare dolgove in še prihranil denar za
počitniška potovanja.

Prve počitnice (1877) je preživel v Zagrebu in prosil za eno razpisanih
mest kje na Hrvatskem, med drugim v Varaždinu. Predstavljal se je mero¬
dajnim osebam in čakal rešitve. Med tem je delal izlete v Sisek, Jesenovec,
Lipik in dalje do Stare Gradiške. V Zagrebu je občeval s svojim nekdanjim
učencem Antonom Bezenškom, nadalje s Franjem Marnom, Valjavcem in Že¬
pičem. Ko je bilo do konca počitnic čakanje zaman, se je žalosten vrnil v
Weidenau.

Druge počitnice (1878) je prebil v Berlinu. (Gl. T. Zupanu 17. julija
1878 in 6. januarja 1879). Mesto je napravilo nanj velik vtis. Vsak dan je hodil
po muzejih, galerijah, gledališčih, po nekaj ur pa je čital rgvedske slavospeve.
Predstavil se je tudi Jagicu in indologoma Weberju in Zimmermannu. V
svojih Spominih podrobno opisuje življenje v mestu in razne izlete (Swine-
miinde).

V počitnicah 1879 je šel v Tiibingen, ker je bil v Berlinu zvedel, da tra¬
jajo tam predavanja še do srede avgusta. Prišel je tje preko Prage, kjer je
ostal dva dni, nato se je peljal skozi Niirnberg in Stuttgart v Tiibingen, kjer
je bil 4 tedne. Na vseučilišču je poslušal Rudolfa Rotha (primerj. zgod. ver¬
stev in rgvedski slavospevi), pri prof. Geldnerju pa o Avesti. Zanimivo je po¬
pisal v Slov. Narodu (jul. 1879. prepis v Sp. 82 — 94) to malo vseučiliško mesto,
ki ima poleg raznih znamenitosti še več primitivnosti, tako da se nam Slo¬
vencem ni treba pred to nemško »kulturo« sramovati (povsod vidimo Glaser-

14

jev narodnovzgojni namen), ko n. pr. pravi, da nimajo zimskega gledališča,
letno pa je v nekem bivšem — hlevu; ali pa, da so »hiše, ki imajo vsako nad¬
stropje po 5—6 palcev nazven napuščeno, tako da so te ozke ulice videti enake
starim, posušenim baburam, ki si v silni zgovornosti jezike brusijo.« Pač pa
hvali vseučilišče, ker živijo dijaki tam v tesnem stiku s svojimi profesorji. Ta¬
ko ima prof. Roth, najboljši poznavalec staroindske dobe, navado, da po¬
vabi včasih svoje dijake k sebi na obed in se z njimi pogovarja. Tudi Glaser
je imel tako priliko. Posebno hvali na njem, kako je ta veliki učenjak zado¬
voljen z bivanjem v majhnem mestu, »naša mladina pa sili samo v velika nem¬
ška mesta, domača gnezda pa prepušča tujim ptičem. Narodni reči presneto
malo koristi, če je kdo častno imenovan v kakšno nemško mesto.« — Nazaj
se je vozil preko Monakovega, kjer je ostal tri dni, nato je med potom pogle¬
dal k staršem v Hoče, potem je odrinil preko Dunaja in Olomuca v svoj Wei-
denau.

Iz pisma T. Zupanu 20. junija 1878 zvemo, da se je začel učiti ruščine
in je nameraval v počitnicah 1879 iti v Moskvo, ker je hotel rezultate svojih
staroindskih študij in primerj. jezikoslovja objavljati v ruščini, ko ni bilo
upati, da bi jih sprejela Jugoslavenska akademija.

Svoje bivanje v Weidenau-u je smatral za prognanstvo, ki ga je treba no¬
siti resignirano kakor Diogenes in čakati boljših časov. Sicer pa je vedno
prosil stran in obenem za študijski dopust. Zadovoljen bi bil z mestom, ki ima
zdravo podnebje, na pr. Celje in se ponudil, da se v slučaju dopusta odpove
dve leti službeni dokladi v prid svojemu namestniku (T. Zupanu 20. junija
1886). V vseučiliško mesto pa bi rad prišel že kot dobro podkovan indolog.

Koncem prvega polletja 1879/80 je bil rešen severa, zato so ga pa vrgli
na skrajni slovenski jug, v Trst. Da so ga šlezijski Nemci radi imeli, vkljub
temu, da je vedno silil od njih in ni nikdar skrival svoje narodnosti, se vidi
iz lepe odhodnice 1. februarja. Dolga vrsta ljudi ga je daleč iz mesta sprem¬
ljala, domače novine Jagerndorfer Zeitung 1880 Nr. 37 pa so prinesle čedno
notico njemu v slovo. In ko je bil Glaser že v Trstu, je še dobil diplomo, da
ga je društvo Kasino 21. marca 1880 izvolilo za svojega častnega člana.

Delo in borbe v Trstu (febr. 1880—jul. 1901).

Tretjino svoje službene dobe je imel Glaser za seboj, ko je prišel od
trdih Nemcev, s katerimi je pa prav dobro izhajal, februarja 1880 na vroča
tržaška tla, kjer so med meščanstvom vladali italijanski iredentisti, v upravi
nemški birokratje, med obema pa je krepko poganjal slovenski proletariat
s tenko plastjo domače in priseljene inteligence. Tu mu je bilo sojeno, da
dosluži ostali dve tretjini svoje dobe in da postavi po letih pripravljanja čvrste
temelje vsestranskemu delovanju, da pa tudi doživi največja razočaranja.

Šele v Trstu mu je uspelo, da je dosegel tako zaželeni sanskrtski dokto-

15

rat, ki bi mu naj odprl pot do vseučiliške stolice, v Trstu je spisal glavno
svoje delo, Zgodovino slovenskega slovstva, udejstvoval se v kulturnih in po¬
litičnih društvih, tu je razvil razsežno prevajateljsko delovanje in — last not
least — ustvaril si je domače ognjišče.

Najvažnejši delokrog pa, kjer mu nihče ne krati velikih zaslug, je bila
šola. Komaj je prišel na tržaško gimnazijo, je videl, kakšna pastorka je tam
slovenščina. Že 1. 1881. je politično društvo Edinost poslalo spomenico na
ministrstvo, da hi se slovenski pouk razširil, toda zaman. Zato je Glaser se¬
stavil novo spomenico (besedilo v Sp. 158—172), ki jo je društvo Edinost na
občnem zboru v Katinari v jeseni 1884 odobrilo in sta jo podpisala predsed¬
nik Iv. Nabergoj in tajnik V. Dolenc. V začetku opozarja spomenica na kri¬
vice, ki jih dela vlada s tem, da rešuje narodno vprašanje pri vsakem na¬
rodu drugače: Poljakom je dala največ, Čehom že manj, najmanj pa Sloven¬
cem in še to v vsaki deželi drugače. Dočim je povsod drugod obisk sloven¬
ščine za Slovence obvezen, še celo na Koroškem so za 67 dijakov štirje te¬
čaji, na Kranjskem so v spodnjih štirih razredih vzporednice s štirimi pred¬
meti v slovenščini, je v Trstu sedaj 117 slovenskih dijakov (med 403) še vedno
stlačenih samo v tri kurze, ki so povrh še neobvezni, in je v prvem kurzu
učni jezik nemški ter so učenci tudi Italijani in Nemci, torej isto stanje, ka¬
kor je bilo 1. 1872., ko je bilo na gimnaziji vseh slovenskih dijakov samo 29.
Krivično razmerje v škodo Slovencem se kaže v tem, da je za Nemce 26 te¬
denskih ur v nemščini, za Italijane 14 ur v njih materinščini, za Slovence pa
samo 6. Zato se predlaga, naj se predvsem tedanji drugi kurz razdeli v dva,
posebno ko se je prof. Glaser ponudil, da bo en oddelek zastonj poučeval,
nadalje da bodi slovenščina za Slovence tudi v Trstu obvezna, in sicer za vsak
razred po 2 tedenski uri, če se vsaj trije Slovenci oglasijo. Končno spomenica
z vso odločnostjo naglaša, da imajo slovenski profesorji isto pravico do na¬
rodnega udejstvovanja kakor nemški in italijanski in se torej ne smejo že
zato nazivati nacionalni hujskači.

Vlada je dobro vedela, kdo je duševni oče tej ostri spomenici, in je tr¬
žaški namestnik Pretiš nameraval Glaserja disciplinirati, pa je to odvrnil Ne¬
mec dr. Gnad, ki je bil obenem nadzornik za slovenski pouk. Ta je uvidel
upravičenost slovenskih zahtev, obenem pa spoznal, da spada semkaj sloven¬
ski nadzornik, zato je prosil za razrešitev, nakar je bila ta naloga poverjena
dne 21. septembra 1885 dotedanjemu dež. šol. nadzorniku vitezu Klodiču.
Ta je prišel kar v začetku šolskega leta nadzirat in uspeh je bil, da se je po
Glaserjevem predlogu drugi kurz razklal na dvoje. V prvem je učil suplent
Pokorn (pozneje dolgo let profesor v Mariboru), v ostalih treh pa Glaser.
Tako je ostalo tudi drugo leto 1886/7. V naslednjem letu pa se je popolnoma
v Glaserjevem smislu, toda na predlog nadzornika Klodiča, otvorilo kar osem
kurzov. Poleg teh je še obstajal nemško-slovenski kurz. Tako je torej Glaser

16

srečno izbojeval slovenščini zmago. Od 1. 1889/90 je poučeval sam sloven¬
ščino v vseh osmih razredih.

In kako je poučeval! Bil je svojim dijakom ne samo dober učitelj, ki je
želel, da učenci po končani gimnaziji odnesejo v življenje veselje do sloven¬
skega slovstva, bil je tudi kakor dober pastir, ki je imel vsakega slovenskega
dijaka v evidenci in je budno pazil, da se mu ne izgubi. Le z veliko ljubez¬
nijo in z imponujočim znanjem jih je mogel v teh neobveznih (!) kurzih ob¬
držati. Če je zvedel, da njegovemu dijaku v kakšnem predmetu slaba prede,
ga je vzel k sebi na stanovanje in ga pripravljal, seve zastonj. Še gmotno jih
je podpiral vkljub skromni svoji plači. V višjih razredih jih je navduševal,
naj se poskusijo kot pisatelji in umetniki, pri čemer jih je svaril pred kozmo-
politizmom. Najprej naj proučijo svojo zemljo, svoj narod, potem šele naj
pogledajo k velikim tujim narodom. Iz domače zemlje naj vzniknejo sadovi
slovenskih pisateljev in umetnikov, potem bodo mogli prodreti preko domačih
mej na poprišče mednarodne kulture, prej pa nikakor ne. (Slovan 1903, p. 350.)

Da bi jih navadil domače slovstvo samostojno presojati, jim je dajal tu-
patam za domače naloge, da je moral kdo kako večje delo proučiti in samo¬
stojno oceniti. Teme so se tikale v glavnem narodnih vprašanj. Šolska oblast
je videla v tem politiko in Glaser je dobil za to rodoljubno delo »svarilo«
(Verweis)!

Spomina vreden je spor, ki ga je imel Glaser 1. 1895. s tržaškim ordi¬
nariatom. V Trstu je bil škof Dobrila ustanovil dijaško semenišče, odkoder
je prihajalo največ učencev v slovenske tečaje. Ko pa je postal vodja seme¬
nišča slovenski odpadnik mladi duhovnik Vincenc Masten, je obisk tečajev,
ki so bili neobvezni, sumljivo popuščal, tako da je bil njih obstoj v nevar¬
nosti. Tako so se v 5. razredu v začetku oglasili samo trije, iz dijaškega seme¬
nišča vkljub Glaserjevemu prigovarjanju samo eden, v 7. razredu se je prija¬
vil eden Slovenec, Glaser je pridobil še enega Slovenca in enega Hrvata.
Glaser se je parkrat ustno in enkrat pismeno obrnil na vodjo; ko pa je bilo
vse zaman, se je odpravil k škofu, ki ga pa ni našel doma, dobil pa je mons.
dr. Šusta, ki mu je dan nato izjavil, da postopa vodja po danih navodilih, češ
da semenišče nima namena podpirati s svojimi gojenci »radikalnih slovenskih
teženj«. Tedaj se je Glaser obrnil na javnost. Priobčil je v Edinosti 11. ok¬
tobra 1895 Odprto pismo na ordinariat, kjer je pohvalil narodno zavednost
štajerske duhovščine, kazal na svetli zgled vladike Strossmayerja, omenil
očitno naklonjenost papeža Leona XIII. do Slovanov, dočim tu v Trstu iz
samega strahu pred italijanskim časopisjem smatrajo že za narodni radikali¬
zem, če skuša profesor slovenske učence pripraviti do obiska slovenskega po¬
uka. Ali ni sprememba v vodstvu dijaškega semenišča morda koncesija Itali¬
janom, s čimer je v zvezi, da slovenščina v tržaških cerkvah vedno bolj gine?
vprašuje trpko. »Resnobni starejši slovenski duhovniki tržaške škofije, ki ne
poznajo strahu pred italijanskimi časniki, in vsi posvetni ljudje naše narod-

2

17

nosti so tega mnenja, da je bila popustljivost tržaškega ordi¬
narij a t a v tej zadevi prva hiba,  ki  je  ojačila greben italijan¬
skim nestrpneže m.«

Ta moška beseda je našla velik odmev (učitelj Neckermann v pismu
21. oktobra 1895 mu čestita in občuduje njegov jekleni značaj), odo¬
bravali so to tudi nekateri duhovniki, Glaser pa je bil od namestništva po¬
zvan, naj se opraviči. Storil je to v temperamentni vlogi (15. oktobra 1895 —
doslovno ohranjena v Sp. 190—199), kjer navaja, da je baš on pred 10 leti
izposloval 8 slovenskih tečajev, zato čuva nad njimi kakor oče nad svojo deco.
Namestništvo pa mu je po ravnatelju Francu Swidi izreklo (25. oktobra 1895)
ukor (eine Riige wegen der gegen das bischofliche Ordinariat gericliteten
Auslassungen, die mit der Stellung eines offentlichen Dozenten . . . unver-
einbar sind.) — Pozneje je Glaser zvedel, da so ga mislili celo upokojiti, da
ni bil že itak skoro doslužil. — Glaser je v tem boju pokazal neustrašenost, ki
je vplivala vzpodbujevalno na rojake.

18

Indolog.

Prvi sanskrtski doktor (1883).

Že od nekdaj je etimologiziranje priljubljen predmet samoukov, ki me¬
nijo, da se na ta način najlaže pride do vsakovrstnih domoljubnih hipotez.
Znanstven značaj pa je dobilo primerjajoče jezikoslovje, ko mu je prve te¬
melje ustvaril 1. 1816. Nemec Franc Bopp z izdajo slovite knjige Conjugations-
system, kjer je dokazal, da je sanskrt najbližji sorodnik večini evropskih je¬
zikov. Prvi sanskrtist (indolog) med Slovenci je bil Oroslav Caf, njegov uče¬
nec pa Davorin Trstenjak, ki je kot profesor na mariborski gimnaziji (1850
do 1861) rad nagovarjal dijake k študiju tega jezika, toda le dva, pravi, sta ga
poslušala, prof. Šuinan in »marljivi prof. K. Glaser v Ptuju« (Zora, 1874, p. 7.)
V splošnem je imela indologija kaj redke, a zato tem imenitnejše zastopnike,
na katere je bil vsak narod ponosen. V Glaserjevem značaju je bilo, da mu
je morala vstati misel, da bi tudi on v čast Slovencev, Jugoslovanov, morda
celo vseh avstrijskih Slovanov mogel pred svetom pokazati sadove prirojene
pridnosti in ukaželjnosti. Že kot profesor v Kranju, še bolj pa v Weidenau-u
se je bavil z indologijo, kupoval si znanstvene knjige, hranil med šolskim le¬
tom za počitniška potovanja v nemška vseučiliška mesta, kjer je včasih ujel
celo kakšno predavanje ali se vsaj seznanil z vodilnimi indologi. Toda vse to
je bilo še premalo. Ko se je iz Weidenau-a hotel na berlinskem vseučilišču
prijaviti za kolokvije iz sanskrta in gotščine, mu tega niso dovolili, iz Dunaja
pa niti odgovora ni dobil. Treba je torej bilo sistematičnega študija, rednega
in daljšega posečanja predavanj, dela v seminarjih. Za vse to pa je bil nujno
potreben vsaj enoleten dopust. In začela se je križeva pot, da ga doseže. Vse
prošnje so bile zaman, prej je moral še v triletno prognanstvo, šele v Trstu
je bil uslišan, toda odreči se je moral dveletni aktivitetni dokladi, da se iz
nje plača suplent zanj! Svoj čas je mislil na študij v Heidelbergu, kjer je de¬
loval slavni strokovnjak Bartholoma (od katerega je dobil nekaj pisem), in na
Oxford, da bi poslušal Millsa. Zdaj pa se je odločil za Dunaj, ker je bil leto
poprej prišel tje sloviti indolog Biihler (1837—1898), ki je bil skoro 20 let v
Indiji proučeval staro indsko kulturo in jezik. Komaj je imel Glaser enoleten
dopust, je hitel najprej v Berlin, kjer se je vršil (12.—17. sep. 1881) V. kon¬
gres orientalistov, ki ga je opisal v Kresu 1881. Nato pa se je podal na Du¬
naj. Ni prišel nepripravljen. Že v Trstu je napisal komentar k Rgveda I 149
in ga priložil prošnji za dopust. Biihler je bil z delom zadovoljen.

2 ‘

19

Z uprav mladeniškim ognjem se je 361etni profesor Glaser posvetil zo¬
pet znova vseučiliškemu študiju, tokrat stroki, ki bi naj izpolnila dolgoletne
njegove sanje.

V pismu Tomu Zupanu (brez datuma, najbrž decembra 1881) poroča, kaj
vse posluša: pri Biihlerju tri kolegije iz indologije, pri Miillerju o perzijščini
in armenščini, pri Wahrmundu na orientalski akademiji o arabščini. Pri
Biihlerju so bili v celem 4 slušatelji in ker so v eni uri prevajali po tri drobno
tiskane strani, so se slušatelji, ki so komentirali, morali temeljito priprav¬
ljati. Glaser pravi, da »se je dostojno udeleževal interpretacij«. Največ je ob¬
čeval z dr. Hultschem, s katerim se je nekaj časa skupaj učil, Glaser njega
staroslovenščino, ta pa perzijščino, vendar se je Hultsch kmalu naveličal,
morda tudi ni utegnil, ker je v 2. tečaju postal sam privatni docent in se je
tudi Glaser pri njem vpisal. Glaser je bil ves srečen in piše T. Zupanu 6. apri¬
la 1882: »Cilj, ki sem si ga 1. 1863. v Mariboru kot šestošolec postavil, da
postavim v republiki indijskih filologov Jugoslovanom (!) zastopnika, se ven¬
dar počasi bliža izvršitvi in to me tako zadovoljuje, da se v vsakem oziru
izvrstno počutim.« To je eno redkih solnčnih pisem njegovih!

Čez eno leto mu je Biihler rekel, da se sme oglasiti za doktorat in naj
napiše disertacijo. Toda njegov dopust mu je potekal in moral bi jo pisati že
v Trstu sredi učnega dela. Zato je prosil še za eno leto dopusta in zopet po¬
nudil plačo za suplenta, prošnja pa mu je bila odbita. Tedaj pa je šel (julija
1882) naravnost pred cesarja, ki ga je prijazno poslušal, se dal poučiti o oseb¬
nih razmerah ter mu obljubil ugodno rešitev. Ta pa je dospela tako pozno,
da je že par tednov v Trstu opravljal zopet službo. Zato pa je bil dopust na
državne stroške, kar se je imel zahvaliti Biihlerju, ki je dobil prošnjo ad re¬
ferendum in jo priporočal. Tako je bil na Dunaju še drugo leto 1882/83.

Promoviran za doktorja je bil decembra 1883 na osnovi disertacije
»tiber Bana’s Parvatiparinaya nataka« t. j. o Banovi gledališčni igri Parva-
tina možitev. Indski pesnik Kalidasa (v 5. ali 6. stol. po Kr.) je bil namreč
spisal epično pesem Kumara sambhava (rojstvo kneževiča); par stoletij po¬
zneje je pesnik Bana ta ep dramatiziral. Glaser je raziskoval razmerje med
obema pesnitvama. Ocena disertacije, ki je izšla 1883 v izvestjih dunajske
akademije (Sitzungsberichte d. ph. hist. KI. C IV, 575—664; kot ponatis 92
str.), je bila ugodna. Tako je postal Glaser prvi »windisch-indischer Doktor«,
kakor ga je šaljivo imenoval D. Trstenjak.

Za vseučiliško stolico.

Ko je imel doktorat, je takoj začel delati na uresničenje svojega ideala,
postati vseučiliški profesor. Dobro vedoč, da je njegova stroka (indologija in
primerjajoče jezikoslovje) možna le na večji univerzi med večjim narodom,
je obrnil svoje oči najprej k Poljakom,  misleč, da bo ta veliki in bogati

20

narod najlaže prenesel to malo gojevano panogo. Od njih bi se morda dala
celo zasejati v Ukrajino. Tudi na prve kulturne stike Slovencev s Poljaki je
mislil in jih na ta način hotel navezati. Da hi ne prišel praznih rok, je preve¬
del Biihlerjevo sanskrtsko slovnico na poljščino. (Do izdaje ni prišlo, kje je
rokopis, ni znano.) Pridno se je sam učil poljščine, v 2. tečaju 1882/83 se je
bil na dun. vseučilišču seznanil s Poljakom priv. doc. Leciejewskim, s kate¬
rim sta se učila medsebojno poljski in slovenski po eno uro na dan, zdaj na
stanovanju enega in nato pri drugem. Kolik idealizem! In ko so prišle po¬
čitnice 1883, je Glaser naprosil Bož. Raiča, da je tega Poljaka povabil k sebi
v Haloze, dočim je sam prebil počitnice v Lvovu in si tam najel poljskega
profesorja, da se izuri v poljščini. Profesor Biihler mu je utiral pot v mini¬
strstvu, kjer je dobil zagotovilo, da je treba samo, da izreče modroslovna fa¬
kulteta željo po taki stolici in ga predlaga. Zato je Glaser še v teh počitnicah
izročil obsežno spomenico poljskemu poslancu Cierkovskemu in ga prosil po¬
sredovanja pri poljskem poslanskem klubu. Dne 3. marca 1884 je vložil pro¬
šnjo na modroslovno fakulteto, naj ga predlaga za izrednega profesorja in
mu dovoli, da bi smel eden ali dva tečaja predavati v nemščini, obenem pa je
obljubil, da se rad umakne, čim bi se javil za to stolico kak Poljak. Dolgo
je čakal odgovora. Končno je prišel, da se je profesorski zbor na svoji seji
■4. julija soglasno zedinil, »že nie može przychylič si^ do prošby W-go Pana
i przedstawič Go Wys. c. k. Ministerstwu .. . Lwow 4. lipca 1884.« Tako je torej
tu propadel.

Nič bolje ni opravil v Pragi.  Tja je šel na poziv dv. sv. Križeka,
da uredi literarno zapuščino A. Vanička. Izrabil pa je vsako priliko, da
stopi v stik z vseučiliškimi krogi na obeh univerzah. Koncem II. tečaja 1884
je napisal za praško Politiko podlistek »Der VII. Orientalistenkongress und die
osterreichischen Slaven« (prevel Jereb v Edinosti 1884). Tu razlaga najprej
o početkih orientalističnih študij, pokazuje, koliko so drugi narodi za to sto¬
rili in žrtvovali in da je zdaj prišla doba tudi za avstrijske Slovane, da odpro
stolice na vseučiliščih, zlasti z ozirom na bližajoči se VII. redni kongres orien-
talistov na Dunaju 1. 1886. Pri tem omenja, da bi se čutil srečnega, ko bi
ga Slovani hoteli v njegovem stremljenju podpirati. Ta migljaj so seveda vse-
učiliški krogi dobro razumeli in uspeh podlistka je bil, da so se ga odslej za¬
čeli ostentativno ogibati, edino znani filozof G. Lindner, ki je zahajal na po¬
čitnice v naš Fram, mu je ostal zvest. Glaser si je kaj lahko izračunil, kaj bi
bil uspeh morebitne prošnje, zato je s trpkimi čustvi zapustil »zlato« Prago in
si šel svojih srčnih ran hladit v Haloze k blagohotnemu B. Raiču, ki mu
je v enem vinogradu dal sobo, kjer je nemoteno študiral. Dopoldne je preva¬
jal indsko dramo Urvaši, popoldne pa pisal Vaničkov življenjepis. Koncem
počitnic je bil z obema gotov. V prostem času, kar ga je še ostalo, je rad
bival v veseli družbi učitelja Kelca in kaplana Davorina Meška, ki je lani kot
župnik v Kapeli umrl.

21

Kot zadnje upanje mu je ostal še Z a g r e b. Že 1. 1874., ko je 19. oktobra
prisostvoval otvoritvi vseučilišča, je morda mislil, da bo nekoč tudi on na do¬
mači univerzi lahko predaval. Sedaj si je pridobil formalno kvalifikacijo.
Svoj načrt je povedal Davorinu Trstenjaku, ki mu je v pismu 19. junija 1886
iz Starega trga dal očetovska navodila: »Če res v Zagreb idete na počitnice bo¬
dite opazni glede zdravja. Voda tam ni zdrava. Glejte, da v gornjem mestu ka¬
ko stanovališče dobite, na trgu sv. Marka, ali blizo Tuškanca. Na Kaptoli, v Ili¬
či, Jelačičevem trgu in proti Savi je zrak ni zdrav ... V Zagrebu pozdravite mi
g. viteza Trnskega, naj Vas on predstavi Račkemu, exbanu Mažuraniču, kte-
rima moj poklon izročite. Obiščite prof. Valjavca Dr. Celestina, ktere tudi
pozdravljam. Želim, da bi Vaše želje se izpolnile [isto mu piše 6. novembra
1885 Biihler: Es wird mich sehr freuen, wenn Sie in Agram ankommen] a
modro in previdno postopajte. Glejte, da se seznanite z vladnimi osebami, a
pred temi skrivajte slovanskega rodoljuba in pokažite samo prijatelja zna¬
nosti, kteri bi rad v hrvatskej mladeži zbudil duha za resne študije.
Iz Zagreba mi pišite, kako Vam ugaja physična in duševna atmosfera. Hrvati
so posebni ljudi, Hitz- und Brausekopfe z velikim narodnim ponosom.« V
koliko se je Glaser držal teh naukov, ne vemo, vendar si je na svoj način pri¬
pravljal tla. V Sp. 154 ss. pripoveduje: Vložil sem pri modroslovski fakulteti
zagrebškega vseučilišča prošnjo dne 13. marcija 1887, 15 ) naj se na zagrebškem
vseučilišču ustanovi stolica za sanskrt in primerjajoče jezikoslovje in naj me
imenujejo za izrednega profesorja. Na mojo prošnjo pa sem dobil ta le dva
odloka:

Dekanat mudros. fakulteta kralj, sveučilišta Franje Josipa.

Br. 68. 1887.

Veleučeni gospodine!

Profesorski sbor preporučio je Vašu molbu visokoj kr. zemaljskoj vladi, ali do danas
nije dobio odgovora. Čim mu odgovor stigne, odmah čete dobiti obavjest od ovoga dekanata.
U ovaj čas žalim, da Vam ne mogu dati definitivan niti povoljan niti nepovoljan odgovor.
Primite izraz moga dubokoga štovanja.

U Zagrebli dne 2. svibnja 1887.

Tade Smičiklas, o. g. dekan.

Br. 63-1888.

Visoko učeni gospodine!

Visoka kr. zemaljska vlada, odjel za bogoslovje i nastavil riešavajuč izvještaj deka-
nata od 15. ožujka 1887 br. 34 nije obnašla, po odpisu svojem od 21. travnja t. g.
br. 2642/1887 za sada daljnju razpravu povesti u svrhii, da se na mudroslovnom fakultet«
kr. sveučilišta Franje Josipa I. u Zagrebu ustroji profesorska stolica za komparativni!
filologiju i staro-indijski jezik. Tim bi za sada odpadalo i personalno pitanje takove profe¬
sorske stolice. Buduč dakle, da profesura, koju zamoliste, nije sistemisirana, stoga se Vaša

5 ) Ker piše Turnerju 8. okt. 1886: »Kompetoval sem v Zagreb, pa bode zastonj, kakor
sem se prepričal«, je verjetno, da je vložil dve prošnji.

molba ni j e mogla u razpravu uzeti. Obaviešcujuč Vas ob ovoj odluci visoke kr. zemaljske
vlade vrača Vam ovaj dekanat sve priloge, što su bili Vašoj molbenici priloženi.

U Zagrebu dne 5. svibnja 1888.

Dr. P. Matkovič,
o. g. dekan.

Filozofska fakulteta je torej Glaserja predlagala za izrednega profesorja,
vlada pa je po enoletnem razmišljanju izrekla, da take stolice ni treba.

Te izkušnje so Glaserja hudo potrle, da je predvidevajoč svoj neuspeh
bolestno vzkliknil: Slovanska vzajemnost je samo prazna beseda in slovanski
učenjak ne najde pri slovanskih bratih nobene podpore. (Tu 8. oktobra 1886.)
Pokopal je (začasno) vse nade na vseučiliško stolico in se vrgel na — drugo
polje. In vendar, ko je po nekaj letih vzkipelo gibanje za slovensko univerzo,
ga še enkrat prevzame onemoglo hotenje in 26. februarja 1898 piše Turnerju:
>;Če bi se izrekla želja, da naj učim, bi se ne upiral in bi učil, dokler bi me ne
začelo trgati . . .«

Ni prišlo do tega, tudi slovenske univerze ni učakal.

Sadovi Glaserjeve orientalistike,

kjer je zavzemala prvo mesto indologija in tu zopet sanskrt, so bili razme
roma bogati. Že zgodaj (1874) je začel pisati strokovna poročila, članke, raz
prave v razne liste: Slov. Narod, Edinost, Stražo, Zoro, Vestnik, Kres, Ljub.
Zvon, Dom in svet, Vedo, Slovenko, Slov. Matico, gimnazijska izvestja pa tudi
nemške: Politik, Zeitschrift der Deutschen Morgenlandischen Gesellschaft in
celo Sitzungsberichte der Akademie der Wissenschaften in Wien. Pisal je živ¬
ljenjepise imenitnih lingvistov, o staroindskem slovstvu in njega predstavite-
Ijih, navajal vsebino literarnih del, objavljal staroindske pripovedke in prav¬
ljice, razpravljal o verstvu in pravnih običajih, pokazal takratno stanje indo-
logije, poročal o kongresih orientalistov, vzpodbujal Slovane, da tudi oni
stopijo v to kolo i. t. d.

Tudi prevajati je začel. Prof. Biihler mu je svetoval, naj igro, ki jo je v
disertaciji obravnaval, prevede v nemščino, ker še ni prevedena na noben ev¬
ropski jezik. To je storil po zimi 1883/84, in sicer tako, da se je po obliki
držal originala, kjer je tretjina v vezani besedi in to v raznih merah. Biihler
je bil s prevodom zadovoljen, Glaser pa je vendar rokopis poslal še znanemu
prevajalcu indskih iger v Reclamovi zbirki L. Fritzeju, s katerim se je bil
seznanil 1. 1881. v Berlinu na V. mednar. orient. kongresu. Po njegovem na¬
svetu je Glaser za vse metrične partije, ki so v originalu v raznih merah, vzel
vedno isto mero, predelal igro še enkrat, jo pustil nekaj let ležati, nato pa jo
objavil v izvestju tržaške gimnazije 1. 1886. »Parvatis Hochzeit«. Vsebina: ka¬
ko postane Parvati, hčerka gorskega boga Himavah, po mnogih ovirah žena
boga Siva, pri čemer se obhaja poroka po starih brahmanskih obredih.

Obširno oceno tega prevoda je napisal profesor indologije na nemškem

23

vseučilišču v Pragi Winternitz v Mitteilungen der Anthropologischen Gesell-
schaft Wien 1887 in jo zaključil: »Eine dankenswerte Arbeit von Prof. Glaser,
dieses Drama, welches erst durch ihn in Europa bekannt geworden ist, auch
deutschen Lesern zuganglich gemacht zu haben; die Ubersetzung ist durchaus
gelungen, dem poetischen Original vollkominen gerecht.« V istem ugodnem
smislu je poročal Osterr. Literar. Centralblatt 1888, No. 12, nadalje Deut-
sches Litteraturblatt, Gotha 1887, p. 74 (»die Ubersetzung vortrefflich«) in celo
Modenzeitung, Leipzig 1888, Nr. 23 (»die Ubersetzung durchaus fliessend und
formgewandt«). Tudi D. Trstenjak mu piše 19. junija 1886: »Dobro ste pre¬
ložili, Vaši versi neso okorni.« Te ugodne ocene so Glaserja
vzpodbujale, da se je lotil prevajalnega dela  in da se je
vedno nanje skliceval, če mu je kritika očitala neuglajenost jezika.

Prepričan, da »tudi Slovencem ne bo služilo v sramoto«, če bodo kakor
veliki narodi imeli prevedene staroindske igre, je zasnoval »Indijsko Talijo«
(kakor smo imeli Slovensko Talijo, zbirko gledaliških iger) in namenil (v pred¬
govoru I., 7) izdati četvorico Kalidasovih dram, izšle pa so samo tri: I. Urvaši,
1885, II. Malavika in Agnimitra, 1886. V predgovoru II. p. 4 pravi: »Sloven¬
sko slovstvo je drugo v Evropi, ki ima to dramo prevedeno.« Obe sta izšli v
Trstu, prva je posvečena Davorinu Trstenjaku, druga pa Bož. Raiču. Po dol¬
gem odmoru je 1908 izšla v tretjem in zadnjem zvezku slavna Sakuntala, ki
jo je posvetil svojemu dunajskemu prijatelju Čehu drju. j os. Karasku. Name¬
sto četrte indske drame pa je 1909 izdal Zal in Rudabeh, prevod iz obsežne
epske pesnitve (okoli 60.000 stihov) Šahname, ki jo je bil spisal perzijski pes¬
nik Firduzi (živel okoli 1000 po Kr.: o njem gl. Glaserjev članek v Kresu
1884). Vidnega uspeha pa s temi prevodi ni dosegel, ker takratna literarna
doba takim ekstenzijam še ni bila ugodna.

L. 1885. je spisal Glaser nemško razpravo iz indologije Der Vedische
Študent, ki bi jo bil rad videl tiskano v izvestjili dunajske akademije. Poslal
je torej rokopis Biihlerju s prošnjo, da ga predloži akademiji. Iz pisma 6. no¬
vembra 1885 zvemo, da mu je bil Biihler sicer naklonjen, toda hudo kritičen:
»Ich bin gerne bereit zu helfen, ich muss aber die umgearbeitete Abhand-
lung erst sehen, wenn ich noch Ausstellungen zu machen babe, so miissen
dieselben vor der Uberreichung beriicksichtigt werden.« Na to se morda
nanaša epizoda, o kateri mi piše (27. novembra 1933) M. Murko, da je v tej
zadevi za Glaserja interveniral pri min. predsedniku Gautschu poslanec Bož.
Raič, pač neobičajen in brezuspešen korak, ki pa, zdi se, ni ohladil Biihlerje-
vega razmerja do Glaserja. Res pa je, da razprava ni izšla v akademiji, temveč
je ležala mnogo let, dokler je ni s posredovanjem prof. E. Hultscha in prof.
H. Stummeja (Leipzig) objavila odlična Zeitschrift der Deutschen Morgen-
landischen Gesellschaft 1. 1912. Obsega 37 strani in ima naslov Der indische
Študent (v Ljub. Zvonu 1912 p. 566 je urednik Šlebinger o njej poročal).
Med 44 razpravami je natisnjena na prvem mestu, dočim jo je njegov dobri

24

znanec Jos. Zubaty, indolog na češki univerzi v Pragi, dvakrat odklonil. (35.
Tu 30. januarja 1913.)

L. 1884. je našel Glaser v Pragi pri urejevanju Vaničkove literarne za¬
puščine obsežen rokopis, kjer je Vaniček izpisal iz velikega sanskrtskega slo¬
varja, ki sta ga bila v Petrogradu izdala Nemca Roth (Tiibingen) in Biihtlingk
(Jena), staroindske besede za razne prirodopisne predmete. Sklenil je to delo
nadaljevati, dasi je bil slovar že zastarel in se je obetala nova, krajša izdaja,
in je zbiral terminologijo za mineralogijo; vse pa je ostalo v rokopisu in se
nazadnje izgubilo. Vaničkov življenjepis pa je na svoje stroške izdal na Du¬
naju pri C. Konegenu 1885: Alois Vaniček, Biographische Skizze. 66 strani.
Brošurica je dosegla lep uspeh in bila v nemških listih ugodno ocenjena.
(Wiener Litt. Handweiser, 1886, No. 7; Deutsches Litt. Blatt, 1886, No. 17. —
Sp. 124—127.)

Če se vprašamo, kakšen odziv je našel Glaser s svojo orientalistiko,
nam ohranjena korespondenca z imenitnimi indologi dokazuje, da so ga vsi
vpoštevali kot dobrodošlega sodelavca na tem polju in da ga je zlasti Biihler
podpiral v njegovem stremljenju po vseučiliški stolici.

In odziv pri rojakih? M. Murko se (v imenovanem pismu) spominja kot
nižjegimnazijec v Ptuju, »kako se je pripovedovalo, da je Glaser v šoli in družbi
rad navajal besede v raznih jezikih kot primerjajoči jezikoslovec, kar je ne¬
kim ljudem imponiralo, drugim pa ne«. V teh klasično preprostih besedah je
izražena tista različnost v sodbah, ko so bili nekateri skeptični, češ, kdo more
kontrolirati njegovo učenost, drugi se vpraševali, čemu naj nam bo vse to. In
Slovan (1909, p. 257) piše značilno: Niti indski niti španski stari, že davno
pozabljeni dramatiki dandanes ne zanimajo naročnikov slovenskih listov.

Polno razumevanje je našel Glaser le pri pičlem številu rojakov, v prvi
vrsti pri svojih nekdanjih učiteljih Dav. Trstenjaku in Bož. Raiču, ki sta z
očetovsko ljubeznijo in skrbjo spremljala usodo svojega bivšega učenca. Z
nekim zadovoljstvom navaja Glaser tudi preprostega kmeta domačina, ki je v
večji družbi poveličeval svojega učenega rojaka, češ da razume jezike tistih
narodov, ki bivajo tam daleč, »kjer solnce gor gre«.

S svojo indologijo, o kateri je pisal v raznih listih, je ustvaril v tistih ča¬
sih neko »indsko ozračje«, kakor da prihaja iz Jutrovega vonj lotosovih cve¬
tov. Pravljičnost tistih oseb s tako čudno in tako globoko miselnostjo je
zvabila tudi našega Aškerca, da se je, kakor sam priznava (Glaser III, p. VI.),
baš zaradi Glaserjevih razprav začel zanimati za orientalske snovi. Že to dej¬
stvo bogato odtehta Glaserjeve neuspehe drugod.

Nedvomno si je Glaser z dolgoletnimi študijami doma in na raznih uni¬
verzah pridobil temeljito znanje, da bi nas bil na katerikoli univerzi častno
zastopal. Žal da razmere na slovanskih univerzah, kamor si je edino želel, za
to še niso bile dozorele, ko pa se je potegoval za Dunaj, je bil že prestar.
(Geiger.)

25

Zgodovina slovenskega slovstva.

Zakaj in kako jo je napisal.

Ko se je Glaser po doseženem doktoratu namesto na vseučiliško stolico
podal zopet na tržaško gimnazijo, je bil, kakor pripoveduje, 6 ) nekaj časa na
razpotju, ali se naj po nasvetu lvovskih znancev poteguje za gimnazijsko služ¬
bo v kakšnem vseučiliškem mestu in se obenem habilitira za privatnega do¬
centa na univerzi, kjer bi sčasom postal vseučiliški profesor in po Biihlerjevi
smrti prišel kot najstarejši avstrijski indolog morda celo na Dunaj, ali pa
naj ostane doma in se loti novega, velikega dela, da napiše Slovencem prvo
zgodovino slovstva, ki je bila nujno potrebna ne le za naše gimnazije, kjer se
je pouk slovenščine lepo razvijal, a je nedostajalo primerne slovstvene knjige,
ampak so tudi ostali omikani krogi tako knjigo že nad 20 let željno priča¬
kovali, ni pa bilo nobenega upanja, da bi jo napisal Franc Levec, ki bi bil
(tudi po Glaserjevem mnenju) za to najbolj sposoben, a je bil z vsakovrstnim
drugim delom preobremenjen. Glaser se je čutil v to poklicanega, ko je imel
večji del, izza 1889 pa ves slovenski pouk v svojih rokah.

Že 1886 je začel zbirali gradivo, za izdelovanje si je določil 15 let. L.
1891. poroča dr. Turnerju, da »spisuje slov. slovstveno zgodovino, o kateri
žele nekateri rodoljubi v Ljubljani da skoro zagleda beli dan«. (4 Tu.) L.
1893. je predložil rokopis odboru Slov. Matice, ki je bil mnenja, naj obsega
delo tri zvezke: prvi do francoske revolucije, drugi do 1848, tretji v dveh
snopičih do 1890. Glaser pa je poudarjal, da rabi Stritarjeva doba sama svoj
snopič, treba pa je primerno upoštevati tudi kulturno stran poleg literarne
in tako mu je delo pod rokami končno naraslo na štiri zvezke, ki so izšli v
sedmih snopičih: prvi 1894, drugi 1895, tretjega zvezka prvi snopič 1896,
drugi 1897, četrtega prvi 1898, drugi 1899 in tretji 1900. Ob enem je raztegnil
opis do 1. 1895., tako da je ravno zaključil Stritarjevo dobo, kateri je sledila
nova, »moderna«.

Glaser se je za to delo vestno pripravljal, zbral doslej znano gradivo in
našel še mnogo novega, pregledal enaka dela pri velikih narodih in je svoje
delo osnoval takole: po velikih svetovnih dogodkih, ki so zasekali vidne mej¬
nike v zgodovino, je razdelil tudi literarno zgodovino v velika razdobja, tem

°) Straža 1909, št. 53.

26

je napisal kulturnozgodovinski uvod in literarni pregled, nato razvrstil pisa¬
telje okoli kake centralne osebe ali vodilnega glasila, opisal njih življenje in
pomen (»vse bolj na splošno, ker podrobno naj opravijo poznejše monogra¬
fije«), naštel njih dela z natančnimi naslovi, deloma tudi med tekstom,
v poznejših zvezkih pa zadaj v prilogah in dodatkih, kakor mu je to kritika
nasvetovala. Da bi knjiga ne bila suhoparna, je iz več razlogov (Predgovor
1898, VI) podal romanom in dramam kratko vsebino, vpletel citate in pisma.

Kako so jo sprejeli.

Ko je 1. 1894. končno izšla (predgovor je napisan o Božiču 1893) prva
knjiga dolgo napovedanega in težko pričakovanega dela, je bilo vse radoved¬
no na kritiko. Ta je prišla iz dunajskega slovanskega seminarja v osebi slo¬
vitega Jagičevega učenca Vatr. Oblaka. V Archivu (f. slav. Philologie XVIII,
1896, p. 235—240) je kritik najprej omenil, da se Slovenci še niso povzpeli do
lit • ! zgodovine, dasi se je po zaslugi Jos. Marna v zadnjem času začelo prid-
neje zbirati bio- in bibliografsko gradivo, nihče pa še ni iz tega surovega ma¬
teriala zgradil prave lit. zgodovine, ki bi literarna dela kritično analizirala v
smeri idejnega jedra in tendence, poiskala jim vir in dognala odvisnost od
splošnih takratnih struj in zasledovala učinek na sodobne in poznejše genera--
cije. Po teh vidikih, ki jih je podal že 1. 1894. v Arch. p. 477 v oceni Ske-
tove Slovstvene čitanke skoro z istimi besedami, je pregledal Glaserjevo knji¬
go in prišel (p. 240) do zaključka, da je to pač pridna zbirka  raztresenega
materiala z navedbo pripadajoče literature, tako da nam lahko služi namesto
krajše bibliografije, ni pa zgodovina  idejnega razvoja Slovencev,
kakor se zrcali v literarnih proizvodih.

Če je bila ta ocena namenjena znanstvenemu svetu, je podobno povedal
za slovensko občinstvo v »Ljublj. Zvonu« 1895, p. 237 in 313, češ, da mo¬
ramo biti Glaserju hvaležni, »da se navzlic neugodnim razmeram (in celo v
Trstu) in pomanjkanju najpotrebnejših monografijskih spisov ni ustrašil te¬
žavnega dela: podal nam je marljivo sestavljen pripomoček  za slov¬
stveno zgodovino, v kateri je vestno zbral in uporabil vse dosedanje podatke
in slovstvene preiskave. Popravil je tudi marsikatere bio- in bibliografske po¬
datke; in ravno ta popolnost biblio- in biografskega gradiva je obenem pred¬
nost in slabost te knjige: literarno-historično stališče ni prodrlo do dovoljne
veljave. Pogrešamo krepke samostalnosti pri izberi in uporabi velikega gra¬
diva«. 7 )

Ta v bistvu negativna Oblakova kritika je postala zaradi svoje avtori¬
tativnosti — saj se je vedelo, da stoji za njo sam Jagič (Archiv XX, 121) —
merodajna za ocenjevalce tega in naslednjih zvezkov. Tako razumemo vzklik
sicer dobrohotnega V. S. (Viktor Steska?) v »Dom in svetu« 1895, p. 413:

7 ) V obeh citatih podčrtal jaz.

27

»Delo je boljše, nego smo slutili« (to je, nego smo po kritiki smeli pričakovati).
Ocenjevalci —■ vodilni je bil po Oblakovi smrti (15. aprila 1896) vseuč. dijak
Fr. Vidic — so v vseh tiskih vsak po svoji zmožnosti, nekateri stvarno nave¬
dli utemeljene prigovore (neustreznost uvodov, razkosanost snovi v podrobne
opise, balast malenkostnih notic, nepreglednost celote, poihanjkanje pragma¬
tičnosti, nepravilnost marsikaterega načelnega stališča), drugi so rajši v dol¬
gih ekskurzih razkazovali lastno učenost ali pa pobirali drobtine napačnih
letnic in naslovov, pri čemer jim je ušla tudi kaka debela, češ, da je tretjina
Glaserjevih navedb nezanesljivih, nazadnje pa so se vsi znašli v lepi slogi:
da je delo »kljub neumorni Glaserjevi pridnosti« negativno.

Nič čuda, da si je tudi občinstvo iz vseh kritik najbolj zapomnilo stalni
refren: to ni nikaka literarna zgodovina, temveč samo pripomoček, zbirka,
bibliografija in še kot taka hudo pomanjkljiva.

Glaser se je branil,

kakor je vedel in znal; zagovarjal se je v predgovorih, pisal v vse mogoče
liste in časopise, dokler so mu odpirali predale, toda bolj ko se je svojih
kritikov (»sovražnikov«) otepal, bolj so se zaganjali vanj. Dr. Tominšek v
oceni zadnje knjige pravi (»Ljublj. Zvon« 1901, p. 432): »Nervozni so postali
kritiki, nervozen je že pisatelj sam. Vsaka beseda je trpka. Z bridko resig¬
nacijo je poslal ta zadnji zvezek v svet«. Vedno znova je Glaser našteval raz¬
na drugojezična enaka dela, ki so istotako urejena, poudarjal, da so se pri
drugih narodih literarni historiki (tudi lleinhold v svoji ruski književno¬
sti, na katero se Vidic sklicuje, ki jo pa Jagič imenuje »kompilacijo brez sa¬
mostojne veljave«) lahko opirali na cele biblioteke monografij, da imajo ti
narodi akademije in univerze, mi pa se bijemo še za meščanske in srednje
šole; opozarjal je, da je moral gradivo šele iz vseh kotov zbirati, proučiti in
urediti, da je vse to delal poleg drugega, poklicnega dela, brez dopusta, da¬
leč od literarnega središča, v obmejnem Trstu, brez knjižnic; pojasnjeval je,
da spričo malenkostnih naših razmer niti smel ni pri tej prvi in doslej edini
naši literarni zgodovini upoštevati samo enega vidika (n. pr. estetičnega),
temveč da se je moral ozirati istočasno tudi na druge važne vidike (zato je
sprejel tudi pregled znanstvene literature, uradnih razglasov in drugih drob¬
narij, kar mu je šteti v veliko zaslugo), pri vsem tem pa je bilo treba zdaj
prvič zbrano gradivo podati v čim večji popolnosti. Če bi se njegovi kritiki,
je tožil, držali Goethejevega pravila, da je treba ocenjevati »mit Ernst und
Liebe«, bi mu pač ne delali take krivice. Tako pa da izražajo samo »pretiran
učenjaški ponos in mladeniško nepremišljenost ter nedostatno poznavanje
vsega kompleksa naših narodnih razmer«. Tiste pa, ki zahtevajo, naj se lit.
zgodovina čita kakor kak psihološki roman, pikro poziva (Ed. 1897, št. 68),
češ da je še vedno čas, napisati k vsaki knjigi psihološki roman. Seveda jih
ni učakal.

28

V splošnem pa imamo vtis, da je Glaserjeva obramba obzirna, medla.
Sam sodi (Ed. 1897) o svojem delu dovolj skromno in mu da sledečo oceno:
»Z ozirom na bibliografsko stran delo ni povsem dovršeno, ker nimam na
razpolago bibliotek, vendar prav dobro. Z ozirom na pragmatično stran gra¬
diva, opisovanje duševnih struj tistih dob delo za sedaj zadošča. V celoti
] e dobra  književna zgodovina.«

Če danes hladno presodimo

vso takratno polemiko, marsikje jasneje vidimo prave vzroke one sr¬
ditosti. Tragika malega naroda je, da mora včasih ena oseba izvršiti,
kar se je pri velikih narodih lahko med mnoge porazdelilo. To, kar
drugod opravljajo cele generacije, da za literarno zgodovino zbirajo
gradivo, pišejo monografije, presojajo kakšno dobo z raznih vidikov in ugo¬
tavljajo medsebojne vplive, vse to je hotel in je moral Glaser opraviti sam,
brez pravih prednikov. Saj skoro verjeti ne moremo, da je prva bibliografija,
ki tvori povsod drugod ob sebi umevno podlago za vsako literarno zgodovino,
pri nas izšla šele deset let pozneje, ko je Glaser že dal prvo svojo knjigo v
tisk. Zato je naravno, da se je izčrpaval v iskanju gradiva, se boril z razvr¬
stitvijo snovi, se oziral na izražene želje kritikov in da je delo postalo nekak
kompromis raznih vidikov ter ni doseglo vtisa, da je iz enega kova. Iz kore¬
spondence vidimo, da je 1. 1895. prosil učno upravo vsaj za pet mesecev do¬
pusta, toda zaman, češ da ni zanj nadomestila, da je istotako zaman prosil
denarne podpore pri Slov. Matici, ker bi bil rad vsaj v počitnicah pregledal
knjižnice v Ljubljani, Zagrebu in na Dunaju, da je ponovno prosil za pre¬
mestitev v Kranj, samo da bi bil bliže tiskarni in licejski knjižnici, kajti v
Trstu da osamljen silno težko dela (6 Tu), da pa kljub intervencijam poslan¬
cev ni uspel. Zato je porabil za delo ves prosti čas, cele počitnice, v šolskem
času pa je delal često do polnoči. Vse to prenaporno delo je njegove živce
silno oslabilo, zato je postal razdražljiv.

Drugo pa je vprašanje, ali je bil dorasel tej prevzeti nalogi. Mislim, da
ni prav to a priori zanikati, če je stal glede zasnove takega dela na drugem
stališču kakor njegovi mladi kritiki. Literarno zgodovino je možno pisati z
več vidikov; prof. Prijatelj (Cankarjev zbornik, p. 30) smatra, da je edino
upravičeno umetnostno stališče, vsako drugo da spada samo v pomožne vede;
od tega se strogo znanstveno stališče, kakor ga je imel v mislih Oblak in ka¬
kor izdaja sedaj Kidrič svoje delo, lahko znatno loči. Docela nasprotni pa
sta si stališči Oblaka in Glaserja. Oblak je hotel učeno knjigo, Glaser pa učno 8 ),
ki bi pomagala učitelju in mu širila pogled, obenem pa bila tudi vsakemu

8 ) »Jaz sem imel priliko povsem živo občutiti plod njegovega (Glaserjevega) dela, ko
sem kot začetnik poučeval slovenščino v gimnaziji in ni še bilo skoraj nič pripomočkov za
literarno zgodovino.« (K. Ozvald v pismu 4. II. 34.)

29

izobražencu hitra svetovalka, znanstvenemu delavcu pa zanesljiv in izčrpen
repertorij literarnega gradiva. Naravno, da stoji Glaserjeva knjiga na tradi¬
cionalnem stališču — bil je učenec Miklošičev. Ne pozabimo, da je razmak
Miklošič-Jagič pomenil več nego navadno časovno razdaljo in je bila mlada
Jagiceva generacija ravno takrat, ko je Jagič izdal »Rusko književnost v 18.
stoletju«, prav posebno natrpana s takimi literarno-historičnimi problemi in
se naslajala z novimi metodami psihološke poglobitve. Glaser pa je stal tako
sam samcat ob morju Adrijanskem . . .

Mladina fin de siecle, ki je započela »moderno strujo«, je bila kakor
vsaka nova generacija, borbena, njeno geslo je bilo »rušiti svete hrame« in
podirati stare avtoritete. Merilo pri ocenjevanju je bilo absolutno, t. j., ni
se ozirati, kdo in v kakšnih (nemara še tako težavnih) razmerah je ustvarjal,
temveč kaj je ustvaril, kolika je njegova objektivna vrednost, ki mora biti
enaka pri malem kakor pri velikem narodu. Njih načelo je bilo: oseba ni
nič, stvar je vse. Reči moramo, da dela to načelo vso čast znanstveniku, ki v
platonskih sferah gleda dovršene ideale, proti katerim so človeška dela res da
samo medli, nepopolni odsevi, da se pa s takim neuvaževanjem realnosti lahko
godi tudi krivica.

Važno pojasnilo, zakaj je v knjigi toliko netočnosti v letnicah in naslovih,
je prinesel, samo prepozno, Slovan (1909, p. 257), kjer izvemo, da je »raz¬
nih nedostatkov sokriva tudi izdajateljica, ker se je tiskal Glaserjev površni
rokopis brez strokovnjaškega urednika in brez korektorja«. In tako so mnogi
grajani pogreški samo tiskovne napake. 8 ) Sicer pa je Glaser objavil (4. apr.
1905 iz Og. Broda) poziv, naj mu vsak, kdor najde napačne letnice in knjižne
naslove, to javi, da jih bo dal na svoje stroške kot dodatek tiskati in vsem
Matičarjem poslati. Oglasil pa se ni nihče.

Tragično je bilo, da si Glaser ni mogel dobiti literarnih prijateljev, ki
bi njih glas kaj zalegel. Ustvarjajoč duh, kakor je bil Glaser, je potreboval
duševnega zaledja, glasnikov, ki bi seznanjali občinstvo z njegovimi deli —
»saj nihče ne izve kaj o mojih spisih« (3 Tu) — ki bi se bil z njimi lahko
razgovarjal, ki bi ga ocenjali pozitivno, to se pravi konstruktivno. Kaj bi nam
bil lahko pri svojem znanju in prizadevanju ustvaril! Tako pa so bili- vsi
njegovi prijatelji iz starejše generacije, ki se niso čutili močne dovolj za
boj proti mladini; zato bridko toži (12 Tu): »Tisti starejši Slovenci, ki imajo

9 ) Kako je pomanjkljiva korektura imela za posledico usodne netočnosti, samo dva
primera: Pri Franu Erjavcu je v »prilogi« (Glaser III, 309—11) zabeleženih 30 opomb,
članek sam (III, 203—6) pa jih pozna samo 26. Vse navedbe v opombah 21—30 so netočne,
takoj pa postanejo pravilne in skladne s člankom, če opombe 21—24 izpustimo, opombe
25—30 pa preoznačimo v 21—26. Očividno je uredništvo Slov. Matice v članku kak odstavek
črtalo, ni pa temu primerno priredilo tudi opomb. — Pri Franu Levstiku se kot rojstni
datum navaja 28. april 1831 (III, 208); napaka je nedvomno nastala na ta način, da se je
slabo napisana rimska devetica (IX) brala za IV, kar je mesto septembra dalo april.

30

o moji zgodovini slov. slovstva ugodnejše mnenje, kakor pa vseučiliški dijaki
kritiki, naj bi to javno povedali, ne pa med štirimi stenami«.

Tolažbe v tej osamelosti je našel malo. Razen vzpodbujajočih pisem sta¬
rejših prijateljev in pisateljev, ko mu n. pr. vseuč. prof. dr. Simon Šubic
piše, da »težko pričakuje nadaljevanja izvrstne literarne zgodovine«, je če¬
ški pisatelj Franc Štingl, župnik v Kotljah, označil Glaserjevo zgodovino v
Vlasti (1898, p. 687) kot »delo visoke cene«. Isti mu piše (v ohranjenem
pismu), da je škof Napotnik imel o njej ugodno mnenje, kar je Glaser visoko
cenil. Gavrilovič jo imenuje »dobru historiju slovenačke književnosti«. Naj¬
bolj pa je upošteval češkega literarnega historika dr. Jos. Karaska, ki jo
imenuje »ne le vestno slovstveno zgodovino nego tudi bibliografijo in drago¬
cen pripomoček pri proučevanju slovenskega slovstva«, uvod da je pisan du¬
hovito z obširnim obzorjem in razsežnim znanjem evropskih slovstvenih del
in da bi bilo treba nekatere partije prevesti v češčino. »Zdaj je to zastarel do¬
vtip, da je mogoče vse slovensko slovstvo nositi pod pazduho. Prof. Glaser
je to slabo šalo privedel ad absurdum.« (Češka revue, 1901, p. 533). Tudi
Nemca Ottona Hauserja, ki je izdal Weltliteratur (glej Ljub. Zvon, 1910, p.
575), smemo tu navesti. Hvali Glaserjevo delo, češ da si je iz njega lahko mno¬
go popravil v svojih zapiskih, vendar pa graja — in baš to je pohvala za Gla-
serja —, da je pri opisu reformacije tesno vezal Slovence s Hrvati (V. Oblak,
Arch. XVIII, p. 239, pravi, da premalo), češ, da je treba med Hrvati, ki so
stali nekoč pod avtokratičnimi Goti, in med Slovenci, kojih gospodarji so bili
bolj meščansko usmerjeni avstrijski Nemci, napraviti večjo zarezo.

Seve, če tem priznalnim glasovom natančneje prisluhnemo, je njih har¬
monija dokaj šibka, toda odrekati Glaserjevemu delu, ki obsega štiri knjige,
ki je na njem vestno delal 15 let, in kjer je tudi najstrožja kritika našla
dovolj partij, da jih je pohvalila, odrekati, pravim, takemu delu predikat
literarne zgodovine -—-in  baš to je Glaserja najhuje bolelo  —
to gre gotovo predaleč. Zdi se mi, da sam Oblak ni tega mislil, ko je dejal,
da literarno historično stališče ni prišlo do dovoljnega izraza, še manj pa
Jagič, kakor se vidi iz izjave Arch. XX, p. 121. — Zato so mu tisti, ki so bo¬
disi iz znanstvene gorečnosti ali mladostne objestnosti v svojih kritikah pre¬
koračili dopustni način in povzročili, da so si celo stavci mu upali pisati na
korekturne pole žaljive opazke, da so mu lastni dijaki s prozornim namenom
prinašali kazat razne nepovoljne kritike njegovega dela, da so se posledice
teh kritik vlekle kakor neločljiva senca za njim skozi celo življenje: vsi ti so
mu če tudi nehote, toda v resnici storili subjektivno krivico, ki jo je Glaser
hudo občutil.

Tudi naknadna sodba, da h i bil Levec napisal boljše delo, ko b i se ga bil
lotil, je nedvomno pravilna. Nemara je res vsemu kriv samo ta nesrečni »bi«.

Če je imenoval Kidrič Grafenauerjevo Zgodovino novejšega slovenske¬
ga slovstva L, ki je izšla deset let po Glaserju, »kompilacijo . . . samo vzida-

31

vanje slučajno znešenega gradiva« (Veda, 1911, p. 105), je to pač dokaz,
kako visoke zahteve stavi danes strokovna kritika. Vendar pa je polemika,
ki je trajala več ko deset let, rodila tudi dobre posledice. Marsikatero vpra¬
šanje se je razčistilo, marsikatero plodno zrno je padlo, prišla je krepka po¬
buda za nova raziskavanja, ki so pa šele po prevratu, ko se je ustanovilo slo¬
vensko vseučilišče z močnim poudarkom slovenistike, dobila svoj najvišji fo¬
rum, da lahko pod čisto drugimi avspicijami uspevajo nam v čast in korist.
O Glaserjevi Zgodovini slovenskega slovstva pa najbolje zaključimo, če pono¬
vimo besede odličnih naših znanstvenikov, ki sta od blizu spremljala Gla-
serjevo delo, od sprejema rokopisov do zadnjega natisa: vseuč. prof. Ilešič
pravi (v pismu meni dec. 1933), da je Glaserjeva literarna zgodovina biblio-
grafijska, ki je bila kot talgj potrebna, samo zanesljivejša bi morala biti, in
dr. Jos. Tominšek (Ljub. Zvon, 1901, p. 432): »Kar je mogoče ene¬
mu človeku v njegovih razmerah storiti, to je storil«.

32

Prevajalec,

predvsem Shaltespeareja.

Kakor da je ob nepričakovanem uspehu, ki ga je dosegel s svojim nemš¬
kim prevodom »Parvatis Hochzeit«, odkril v sebi novo sposobnost, ki jo mora
postaviti v službo naroda, tako se je lotil odslej prevajanja, ki ga je nada¬
ljeval tudi še v letih pokoja, \idel je namreč, da je naše prevodno slovstvo
še zelo revno in da je dostop do tujih literatur z malo izjemami možen samo
preko nemščine, zato je začel po načrtu in v širšem obsegu prevajati iz tujih
jezikov v slovenščino. Če je dal evropski javnosti eno eksotično cvetko, jih
mora lastnemu narodu naklonili več, zato je priredil »Indijsko Talijo«, o ka¬
teri pravi \VoIlman (Slovinske drama 1925, p. 53), da »je to podnik na svou
dobu pozoruhodny«. Dve leti je zaporedoma vzbrstela, nato je po dolgem
odmoru mukoma pognala še tretjič, potem pa neopazno zaniknila. Morda jc
bila krivda v tedanjem času, ki še ni gledal preko domačega plota, nemara
pa tudi prevajalec ni znal dovolj vabljivo ponuditi tujega ploda.

Pred vsem je hotel svoje rojake seznaniti z največjim svetovnim drama¬
tikom Shakespearejem. 10 ) Sicer že prvi slovenski dramatik Anton Linhart pri¬
znava, da je Shakespeare nanj močno vplival, vendar je bila morda šele tretja
generacija, ki se je lotila prevajanja njegovih dram. Sprva le v odlomkih
(n. pr. Romeo in Julija v almanahu Lada, 1864), nato pa so prevajali večinoma
samo nemške prevode, kar se nahaja v rokopisnem arhivu ljubljanskega gle¬
dališča. Morda je bil res šele Glaser prvi, ki je kot strokovnjak filolog prevajal
iz angleškega originala, pri tem pa primerjal najboljše prevode nemške, fran¬
coske, italijanske, češke (zlasti Sladkove). Zanimalo ga je zlasti, kako prevajajo
drugi partije, ki so v originalu v vezani besedi. Tako mu je T. Korš 11./24.
prosinca 1905 iz Moskve poročal, da so ruski prevodi večinoma starejši in da
imajo nekateri vse v prozi, drugi zopet vse metrično. Glaser pripoveduje, da
je prevajal Shakespeareja bolj sebi v razvedrilo med delom za slovstveno zgo¬
dovino, češ, variatio delectat et recreat, da je delal počasi, ker se ni mudilo,
dejanje za dejanjem, nato pustil prevod dolgo ležati in ga znova predelal. L.
1890. je objavil v Ljub. Zvonu poleg splošnega uvoda III. dejanje žaloigre

10 ) Pobudo mu je dal Italijan Rusconi, ki je 1885 izdal 12 Shak. dram, vse v prozi,
s slikami. (Kritike, p. 25.)

o o

o5

3

Romeo in Julija. V celem je prevedel sledečih enajst dram: Kralj Lear,
Rihard III., Macbeth, Vesele kumice Windsorske, Julij Cezar, Othello,
Romeo in Julija, Trgovec beneški, Krotitev zle žene, Sen kresne
noči, Hamlet. — Ko je Cankar 1. 1899. izdal Hamleta, je to Glaserja
silno iznenadilo, primerjal je oba prevoda z izvirnikom in nemškim prevo¬
dom, imel sicer, kakor pravi, svoje mnenje o vrednosti Cankarjevega pre¬
voda, domneval pa je, da ostane to pač osamljen prevod. Ker pa je menil,
da ne bi kazalo poleg Cankarjevega izdati še en prevod, je svoj prevod
uničil.

L. 1900. je predložil ostalih deset iger in Sakuntalo »Slovenski Matici«,
ki pa jih ni sprejela, češ, da je jezik premalo pesniški. L. 1901. jih je predložil
vnovič in posebno opozoril na Kralja Leara, ki ga je prevedel že 1887 in
potem večkrat predelal. Slovenska Matica ga ni sprejela, za 1. 1904. pa je
izdala Kralja Leara. a ne njegovega, marveč Funtkovega, in sicer kot I. zve¬
zek Prevodov iz svetovne književnosti, katero zbirko je baš Glaser Matici
predlagal. Zahteval je podrobnejšega pojasnila o zavrnitvi, zopet je
dobil, kakor je menil, izmikajoč odgovor. Najprej je upal, da je tudi ta pre¬
vod osamljen, toda v kratkem so mu sledili drugi (Cankar, Romeo in Julija,
1904; Župančič, Julij Cezar, 1904, Beneški trgovec, 1905), in sicer istih dram,
ki jih je imel on že prevedene. Slovan (1902/3, p. 392) piše z vidnim za¬
dovoljstvom, da se kar trije pesniki slučajno bavijo s prevajanjem Shakes-
peareja, njih prevodi so se z vso hvalo ocenili (n. pr. Slovan, 1905, p. 347).

Glaser je pisal o njih kritike, dokazoval (Slovan, 1906, p. 189 in 219),
da prevodi niso točni in se bolj držijo nemškega prevoda ko angleškega iz¬
virnika, 11 ) dočim da so njegovi točni, blagoglasni, imajo uvod in opombe, v če¬
mer prekašajo celo Sladkove, ki veljajo kot najboljši. Skliceval se je na to,
koliko let se že bavi s prevajanjem, dokazoval iz vseh slovstev, da je zahteva,
naj pesnika prevaja pesnik, kriva vera, ki velja samo za Ljubljano, češ, da
zadostuje glasbena izobrazba (33 Tu).

Njegove kritike so izzivale odgovore, na katere je zopet repliciral, in
tako ni bilo polemikam konca. Zato so se listi branili sprejemati članke, ker
so se bali zamere na tej ali oni strani, tako da mu ni preostajalo drugega ko
samozaložba. (»Kritike in prevodi za poskušnjo« 1906.)

Z dobra je svetoval svojim trem tekmecem, naj vendar ustvarjajo rajši
izvirna dela, prevajanje pa prepustijo njemu. Isto so priporočali (Slovan
1906, p. 219) Glaserju, češ, da je nedvomno dober poznavalec Shakespeareja,
»toda pesnik na višini sedanje dobe zategadelj vendarle ni. Njegovi prevodi
so sicer vestni, točni, zanesljivi, a trdi, neuglajeni, često naravnost nepesniški«.

n )  2. avg. 1898 je pisal Cankar Anici Lušinovi: »Če bi jaz znal angleško, bi ga

[Shakespeareja] takoj poslovenil. A zdaj se tega še ne morem učiti.« (LZ 1926,354.) In ven¬
dar je že 1899 izšel Hamlet v njegovem prevodu. Prim. tudi LZ 1900, 53!

34

»Zato naj bi rajši Glaser ostal pri kritiki, tu je njegovo polje, onstran meje
pa zanj ni lavorik«. (Skoro doslovno tako tudi že 1905, Slovan, p. 254.) V
Slovanu 1906, p. 125 priporoča Glaser, naj se po češkem zgledu ustanovi orga¬
nizacija prevajalcev, da ne bo prevajal kdo tega, kar je že drug opravil. Tako
pravi, da ima on sedaj še šest prevodov: Sen kresne noči, Krotitev zle žene,
Kralj Rihard III., Macbeth, Othello in Vesele kumice Windsorske. Res je pre¬
vajanje nekaj časa počivalo, istotako pa so počivali tudi Glaserjevi prevodi v
uredniških miznicah. Kot posebnost je omeniti, da je Glaser predlagal komi¬
sijo, ki bi naj objektivno presodila vrednost njegovih prevodov, in sicer bi
naj to bila prof. Štrekelj in župnik Fr. Štingl, ali pa po en Slovenec, en
Hrvat in en Čeh (n. pr. Jan Lego). Umevno, da je našel gluha ušesa. Nazadnje
je prosil svojega prijatelja dr. P. Turnerja, naj bi se on na občnem zboru
Sl. Matice javno zanj zavzel in izzval zborov sklep, da bi se naj zopet spre¬
jemali njegovi spisi. Toda niti dr. Turner, niti dr. Gregorin, niti dr. Triller
mu niso storili podobne usluge, kakor je M. Murko obranil Štreklja in rešil nje¬
gove Narodne pesmi, ki so jih nekateri hoteli zatreti.

Glaser je še vedno menil, da so samo predsodki (Štreklju 9. IV. 1905)
krivi desetletnemu zavračanju vsega, kar on predloži, zato je vedno glasneje
(5. jun. 1911) zahteval vedeti, kaj mu kritiki konkretno očitajo. In tedaj mu
je Sl. Mat. (8. jul. 1911, št. 421) ustregla in navedla nekaj doslovnih izjav,
ki so jih podali kritiki o prevodih Riharda III., Othella in Macbetha, med
drugim očividna pretiravanja, da je jezik banalen in da bi objava takih spi¬
sov ne bila kulturno delo. Nikjer priznalne besedice. Na to Glaser ni bil pri¬
pravljen, nič stvarnega ni znal odgovoriti. Sklicuje se (10. septembra 1911)
na svoje izpite, znanje jezikov, vestno delo. S studom zavrača očitek banal¬
nosti. Ta doživljaj ga je duševno in telesno (31 Tu) porušil, da si ni več
opomogel.

Če danes preinotrimo to polemiko, ki je trajala več ko deset let, moramo
reči, da je nedvomno Glaser daleko prekoračil prevajalce starejše generacije,
kakor je očividno dal pobudo mlajšim. Kdo bi pač verjel, da so se samo
slučajno kar naenkrat pojavili trije pesniki prevajalci Shakespeareja? Začet¬
nim njih poskusom je Glaser še mogel marsikaj pomembnega 12 ) očitati, kmalu
pa je moral podleči Župančiču, ki se je prvotne odvisnosti od nemških pre¬
vodov hitro otresel in se z Beneškim trgovcem povzpel do »kongenialnega
poznavalca in prevajalca Shakespeareja« (Wollman, Sl. drama, 1925, p. 210),
kakor mu tudi gospa F. S. Copeland v tehtnem članku (Lj. Zvon 1922, p.
161 — 170) poklanja venec zmage. Skoro klasično je razsodila tudi pravdo,
ali naj pesnika prevaja pesnik, v prid Župančiču, seveda je treba pristaviti
kot ob sebi umeven pogoj: absolutno obvladanje angleškega izvirnika.

12 ) DS 1904, 694—8 in Siidsteirische Presse, št. 51.

3 *

35

Pripravlja slovensko antologijo.

Zadnja večja naloga, ki jo je hotel Glaser še izvršiti, je bila antologija
slovenskega pesništva v nemščini. Pobudo mu je dal, kakor pripoveduje,
slavni češki anatom na dunajskem vseučilišču Eduard Albert, ki je v zvezi z
drugimi prevajalci izdal 1. 1893. znamenito obsežno antologijo pesmi Vroh-
lickega. Tako je tudi Glaser v odmorih med znanstvenim delom prevajal slo¬
venske pesmi, obenem pa zbiral, kar so prevedli že drugi (Funtek, G. Krek,
L. Pesjakova i. dr.). Svoje prevode je priobčeval v Sudsteirische Presse (1905)
in Agramer Tagblatt, dočim mu jih Osterr. ung. Revue ni niti objavila
niti vrnila, češ da čaka na celo zbirko. Tudi Funtku jih je ponujal, da jih
objavi v Laibacher Zeitung, ker je upal iz kakšne ocene dobiti novih opo¬
zoril in pobud. Toda Funtek jih ni hotel objaviti. Zato je Glaser napisal čla¬
nek (Straža 1909), kako koristna bi bila taka antologija za Slovence; uvod
naj bi napisal dr. M. Murko, v Nemčiji pa bi se morda dobil založnik.

Tekom časa se mu je nabralo toliko prevodov, da je sklenil prirediti
dve zbirki, eno splošno slovensko, drugo pa kot Aškerčevo antologijo.

Posebno zanimivo se je pletla zgodovina Aškerčeve antologije, kakor raz-
vidimo iz ohranjene korespondence, ki v jarki luči osvetljuje oba svojevrstna
značaja. Aškerc je bil v Celju Glaserjev učenec in se še v pismih iz L 1898.
vidi spoštljiva distanca (»Čislani gospod doktor«, »ali bi Vas smel prositi
kratkega odgovora«, »z odličnim spoštovanjem Vaš udani«). L. 1905. (26. dec.)
se mu zahvaljuje, da hoče Glaser o njem pisati v Sudsteirische Presse, ob¬
enem mu skrivnostno zaupa, da za božič izide novo njegovo delo in pa —
v kratkem da se bo srečal z Abrahamom, tudi 251etnica objavljenja prve
njegove »stvarce« (Trije popotniki) v Dun. Zvonu (1880, sept.) je tu; torej
»če  bo sploh kdo hotel kaj pisati za širši svet«, bo takrat prava prilika.

Tudi Glaser je Aškerca visoko čislal kot pesnika. V predgovoru k Ur-
vaši se zahvaljuje »prijatelju Gorazdu, da je tu pa tam kak stih zravnal«,
saj je (Glaser) »kot 391etni mož prvikrat zašel Pegaza«. Tudi je Glaserju las¬
kalo, ko je Aškerc javno priznal, da so ga Glaserjevi članki pripravili do
tega, da se je poglobil v orientalske snovi. Zato je Glaserja hudo bolelo, ko je
Cankar v Ljub. Zvonu 1910 Aškerca »nam ubil« in kako ga je Prijatelj »zde¬
loval« v Vedi 1912 (29. Tu) in že prej v Osterr. Rundschau (sept. 1905).
Aškerc si je v pismu (23. aprila 1912) napram Glaserju dal duška v krepkih
izrazih nad mlado generacijo, kakor tudi ni bil povsem zadovoljen z brošuro
Gojmira Kreka: Anton Aškerc. Studie mit Obersetzungsproben. 1900. Tako
sta si bila Glaser in Aškerc v mnogočem socii dolorum.

Tendar se je zadnja leta to razmerje začelo oblajati na obeh straneh.
Konservativni Glaser ni mogel slediti Aškerčevemu svobodomiselstvu in
boju za Trubarjevo herojstvo, ni mu ugajala njegova struja od Primoža Tru¬
barja do Mučenikov, zato ga je hotel zvabiti na druga pota, »pridobiti ga za

36

svetovno slovstvo, posebno za špansko«. (Pismo Ilešiču 3. sept. 1912). Po¬
sebno bi bil rad videl, da bi Aškerc sodeloval pri obeh antologijah. Aškerc
pa je skeptičen, kakor da nima pravega zaupanja v Glaserjevo prevajanje:
»„Slovenische Antologie” bi nam mnogo koristila, ako bi se zbrali dobri,
dovršeni  prevodi. Biografije posameznih avtorjev pa naj bi se sestavile
morebiti tako, kakor sem jaz napisal kratke črtice o ruskih poetih v ruski an¬
tologiji« (1901). O antologiji iz svojih pesnitev meni, da bi moralo sodelo¬
vati več prevajalcev. »Prevodi morajo biti dobri, sicer knjiga ne doseže
svojega namena.« (Ašk. Glaserju 26. X. 05).

Čez dve leti — najbrž ga je Glaser še vedno priganjal — mu vrača
španske knjige, ki mu jih je bil Glaser poslal, češ, da »se ne utegne na stare
dni pečati s španščino in ga tudi sila malo zanima«. Pravi, da se ne mara raz¬
kosavati, s čimer očividno meri na Glaserja, kakor se čuti tudi lahna ironija
iz nadaljnih besed: »Občudujem Vašo delavnost, duševno čilost in mnogo-
stranost in Vam želim najboljšega uspeha. Pomagati Vam pa pri verzifika-
ciji(!) Vaših prevodov nikakor ne utegnem. Prevodi iz tujih literatur so sila
nehvaležno delo. Prevzamem knjigo »Grillparzer und Vega« kot spomin (po¬
zneje vstavil: drag) na Vas ter jo podarim mestni knjižnici, ki Vam ho hva¬
ležna zanjo, (pozneje dostavil:) mene pa ne zanima ne Grillparzer ne Vega«.
(Aškerc Glaserju II. VI. 07).

Glaser pa je še vedno upal, da ga pregovori, tedaj pa je Aškerc (v pis¬
mu 23. 'IV. 12) definitivno prelomil z njim. Odločno ponavlja svoj sklep,
da se ne mara in ne utegne pečati z antologijo, češ, da ima polne roke važ¬
nejšega dela (par tednov pred svojo smrtjo!) in da ne potrebuje zase nobene
reklame med Nemci. Na Glaserjeve očitke o tendenčnosti njegovih zadnjih
pesnitev odgovarja, da je tu vsaka debata brezuspešna, ker da ima Glaser
o naši reformaciji »popolnoma klerikalne nazore«. Vrača mu obenem knjigo
Grillparzer und Vega, ki le ni bila niti vpisana v katalog. Hladno pripomi¬
nja: »Tisto Vam že verjamem, da mi niste nasprotni«. Glaser je dal priprav¬
ljeno Aškerčevo antologijo na Dunaj v pregled dr. Prijatelju in Jak. Puklu,
ki jima je ugajala, kakor piše Ilešiču 3. IX. 1912, dočim je Aškerc niti pre¬
gledati ni hotel in mu je pisal (kje?), da naj gre — v peč.

Tudi prevode, namenjene za slovensko antologijo, je dal v pregled dvema
Nemcema 13 ), ki sta zhirko odobrila. Manjkalo je sedaj le založnika. V to
svrho se je obrnil na svojega dunajskega znanca Ottona Hauserja, ki bi naj
tu s svojimi zvezami pomagal, obenem pa napisal uvod. Za uvod se mu je ta
sicer ponudil, tako da bi dobila naslovna stran lahko pripis »Mit einem Vor-
vvort von Otto Hauser«. Tudi prevode bi mu, če kje treba, malo »sfriziral«.
Založnika pa tudi on ni našel, zato svetuje Glaserju, naj pač sam tvega

<3 ) Eden je bil gim. ravnatelj v Freistadtu Schauer, drugi pa dr. Gnad v Gradcu, njegov
bivši nadzornik v Trstu.

37

kakih 500 K za tisk. In tako je ostal obsežni materijal v rokopisu ter končno
priromal v banovinski arhiv v Mariboru, kjer se nahaja tudi pismo Turnerju
(27. VI. 1913, torej tri tedne pred smrtjo), v katerem ga prosi, naj bi dr.
Turner kot predsednik Zgod. društva dal shraniti v arhivu 1. splošno pesniško
antologijo, 2. Aškerčevo antologijo in 3. Govekarjeve Rokovnjače (v nem¬
škem prevodu). V splošno antologijo so sprejeti sledeči pesniki: Cankar (4
pesmi), Cimperman (3), Funtek (2), Gregorčič (7), Griša (1), Jelenec (1),
Jenko (4), Kette (4), Koseski (7), E. Kristan (1), Kristina (1), Fr. Levstik (9),
VI. Levstik (1), Medved (2), Opeka (2), Pagliaruzzi (8), Potočnik (1), Prešeren
(21), Sardenko (4), Stritar (4), Vilhar (2), Vodnik (1), Vraz (1), Župančič
(2). Med temi so nekatere pesmi v lastnem rokopisu, druge prepisane iz
tiska, tretje priložene v tisku.

Že površen pogled na imena in na število izbranih pesmi zadostno kaže,
da je cela zbirka priložnostna, ki je pobrala, kar se je že prevedlo in pomno¬
žila to z nekaterimi novimi prevodi (Funtka, Glaserja, Lujize Pesjakove, Se¬
laka in drugih). Tujec bi ne dobil iz njih pravilne sodbe niti o razvoju niti o
»tanju slov. pesništva 14 ).

Aškerčeva antologija ima podnaslov Aus dem Orient und Occident
in obsega 37 pesmi, večinoma iz zbirke Balad in romanc. Prevodi so nekateri
že bili objavljeni (n. pr. v Agramer Tagblatt) in potekajo od Glaserja, Funt¬
ka in dr. Gojmira Kreka, čigar brošura je priložena fasciklu. Po večini tečejo
gladko, ne dajo pa slutiti, da so njih izvirniki užigali. 15 )

Govekarjeve Rokovnjače je Glaser pač izbral zato, ker so bili takrat zelo
priljubljena ljudska igra in jako dobro izražajo značaj narodne duše. Pre¬
vedel jih ni v knjižno nemščino, temveč v srednještajersko narečje. Neki
»nemški literat« mu je, kakor beremo v predgovoru, prečital prevod in ocenil
dramo kot »zanimiv primer iz življenja alpskega prebivalstva«. Toda kaj
bo Nemcem tako blago, ko ga imajo sami za izvoz!

14 ) Omeniti je vredno, da je Glaser ponujal zbirko tudi Stritarju, naj jo izda on, pa
mu je odgovoril, »da ni za tak posel in da mu moderni ne ugajajo.« (Pismi Turnerju
12. I. 06 in 10. II. 07.)

15 ) Za primer njegovega prevajanja začetek Aškerčeve Čaše nesmrtnosti:

Schmiickt das graue Haupt der bunte Turban,

Schmiickt die Seite ihm Damascus’ Klinge.

Offen steht vor ihm der Biicher bestes:

Abdurraman liest den heiFgen Koran,

Von dem Tode liest er und dem Leben jenseits.

Heiter blickt der Tag ihm durch das Fenster,

Herrlich lachelt ihm in’s Haus der Morgen.

In der Seel’ ist’s dunkel dem Chalifen,

Voli Gedanken sitzt da Abdurraman!

»Tod? Schon wieder schwebst du um den Geist mir,

Schwarzes Irrlicht, trauriger Gedanke!

Tod? — Und sterben? Muss ich wirklich sterben?. . .

38

S prevajanjem je Glaser začel svoje literarno delo, nadaljeval ga je celo
življenje v odmorih med znanstvenim delom, razširil ga je, kakor doslej še
nihče, na vse možne jezike, v prvi vrsti pa je gledal na klasike pomembnih
narodov, orientalskih in evropskih, ogromno truda je posvetil Shakespeareju,
poskusil se je v španščini (Calderon, Čudodelni magus) in portugalščini (Lu-
ziadi), prevedel je Ploetzovo francosko slovnico iz nemščine v slovenščino
in Buhlerjevo sanskrtsko iz nemščine v poljščino, kronati pa je hotel svoje
prevajateljsko delo z izdajo slovenske in posebe Aškerčeve antologije. Res
da je skoro vse to ostalo v rokopisih in se namesto v knjigarne preselilo v
tihe arhive, vendar bi tega velikega dela in truda ne ocenil prav, kdor hi samo
skomizgnil z rameni, češ: In magnis voluisse sat est. Ta delavnost je budila,
včasih na odpor, večkrat na razmišljanje in posnemanje. Nedvomno je bil
Glaser takrat eden naših največjih poliglotov, dasi se župnik Fr. Štingl (v
pismu Glaserju 23. II. 1905) ponaša, da »pozna do malega 20 modernih
jezikov«.

39

Zadnja leta.

Proč iz Trsta!

Prenaporno vsestransko delo je Glaserja zadnja leta (okoli 1895) silno
izmučilo. Šola mu je že od nekdaj zaradi njegove šibke konstitucije delala
težave, zato se je vedno bal močnih razredov. Njegove živce pa je posebno
vznemirila razburljiva polemika zaradi Zgod. slov. slovstva, ko se mu je
zdelo, da so njegovi kritiki skozi sedem let samo čakali na vsak snopič, da
ob njem pokažejo svojo razboritost. Tudi delo v narodnih društvih, ki se ga
je prva leta z velikim veseljem udeleževal — saj je bil soustanovitelj Slovan¬
skega pevskega društva, večletni odbornik, eno leto pevovodja, mnogo let
podpredsednik Slovanske čitalnice — tudi to se mu je zagrenilo, ko so na
enkrat odkrili, da Glaser pravzaprav ni domačin in da zato ne spada v od¬
bor političnega društva Edinost. »Slovenec torej ni na slovenski zemlji
povsod doma!« vzklika ogorčeno. (5 Tu, 23. I. 95.) Če nadalje uvažujemo,
da se mu je tisti čas k vsemu drugemu začelo rušiti še rodbinsko življenje,
razumemo popolnoma, da piše (8 Tu): »Jaz sem vsega sit tu v Trstu, pre-
inemba me bo na novo oživila«.

To premembo je skušal doseči najprej s premestitvijo na kak drug slo¬
venski srednješolski zavod, bodisi kot ravnatelj ali kot profesor. Zato se je
potegoval za vsako prosto mesto, ali je bilo razpisano ali ne. Rad bi bil prišel
za ravnatelja v Celovec, Maribor, Celje (na utrakvistično nižjo gimnazijo)
ali v Kranj. S celjskim profesorjem Zavadlalom je hotel zamenjati službo,
Zavadlal je prišel res iz Celja, postal v Zadru ravnatelj in nato dež. šolski
nadzornik za Dalmacijo, Glaser pa je ostal v Trstu. Veliko si je prizadeval,
da bi prišel v Kranj vsaj za profesorja. Naprosil je poslance za intervencijo,
ki mu pa često niti odgovorili niso. Tako malo je pomenilo takrat biti kul¬
turni delavec, vse je bila — politična pripadnost. Zato se izpraznjena mesta
navadno niti razpisala niso, temveč oddajala pod roko. V Kranj je hotel priti
najprej službeno (to je, proti povračilu selitvenih stroškov), nato na lastne
stroške in priložil zdravniško izpričevalo, oglasil se je za avdienco pri na-
učnem ministru Poljaku Madejskem, toda zdi se, da do te ni prišlo, ker
mu je kmalu nato (7 Tu) poslanec dr. Jože Vošnjak naznanil, da je vsaka
prošnja zaman.

Druga pot, priti iz Trsta in obenem izpreči šolski voz, se mu je zdela,

40

ko bi ga Slovenci, zlasti štajerski, hoteli v odmeno za 211etno izgnanstvo
na avstrijskih mejah in v priznanje narodnega in znanstvenega dela postaviti
za državnega poslanca, posebno ker med slovensko državnozborsko delegacijo
ni bilo niti enega profesorja znanstvenika-pisatelja, čemur se je češki minister
Kaizl naravnost čudil. Glaser se je sicer zavedal (15 Tu), da parlamentarno
življenje res ni ugodno, vendar bi si bil rad zadnja leta težavne službe na la
način olajšal.

Da bi opozoril nase, je začel prav pridno pisati politične članke, dasi so
bili že prej razni potopisi politično barvani, ko je n. pr. pri opisu litvanskih
razmer (SN 1882) odločno zaklical: Ven z nemščino iz slovenskih osnov¬

nih šol! — Sedaj je skušal meriti politiko z višjega mednarodnega stališča.
Tako v člankih »Deutsche Erde« (Ed. 1892) v jasnih in odločnih besedah
kaže na vsenemške cilje, ki so Slovanom nevarni, in pogreša pri naših po¬
klicnih politikih potrebno zanimanje in znanstveno proučavanje takih višje-
političnih problemov in še nekaj — sloge v takih skupnih in za nas usodnih
vprašanjih. Drugič zopet (istotam: Vsenemška zveza) kaže, kako je ta vse-
nemška organizacija nekak viden sad idej, ki jih je pred 50 leti vsadil Wilh.
Jordan s svojim takrat senzacionalnim delom (v treh zvezkih, 1852—1854)
Demiurgos, kjer med drugim polaga idejne temelje nemški ekspanzivnosti in
miselnosti o svetovnem poslanstvu nemštva. V Ed. 1901 (Nekaj spominov)
zastopa mnenje, da je profesorski in pisateljski stan vsaj enakopraven dru¬
gim stanovom, kadar gre za izbiro narodnih poslancev. In 1. 1902., ko je bil že
v pokoju, je v Ed. objavil članek »Znanost v službi politike«, kjer bistro
opozarja, kakšno važno vlogo opravljajo pri Nemcih znanstveniki, ki aktual¬
ne politične zahteve takorekoč znanstveno fundirajo, dočim pri nas vsega
tega manjka.

Taki nazori so bili gotovo zdravi, širil jili je nedvomno ves čas tudi ustno,
bili so umestni, ker so vladala razna demagoška gesla, kakor: kmet naj kmeta
voli! Pomagali pa Glaserjevi opomini niso dosti, ker se stranke niso dale
motiti v medsebojnem bratskem klanju, kamoli, da bi v politiki videle resno
in če treba, znanstveno delo. i

Umevno je, da je Glaser stopil tudi v stik s takrat odločilnimi prvaki
v Mariboru, Ptuju in Celju, jih prosil pomoči in jim potožil svoje težave,
ne da bi pri tem pomislil, da se z opozarjanjem na svojo bolehnost v veliki
meri haš sam diskvalificira za težko poslansko delo. Zato mu je tudi eden
dejal: Misel na poslanstvo si kar izbij iz glave, za poslance so določeni čisto
drugi gospodje! Mogočni Celjan pa ga je tolažil: Bodi zadovoljen z mirno
vestjo, da si delal za narod, po smrti pa z dobrim imenom! In ko sem mu
jaz, poznavajoč takratne politične prilike, pozneje enkrat omenil, da je skli¬
cevanje na literarne zasluge danes naivnost, mi je (po pravici) zameril.

V jeseni 1899 se je obrnil na poslanca Gregoreca s prošnjo, naj bi ga
v slučaju odstopa priporočal za svojega naslednika, a izvoljen je bil drug, v

41

Celju pa so na mesto odstopivšega Mihe Vošnjaka izvolili rajši nemškega
Reichsritterja Berksa, ki niti dobro slovenski ni znal in so se Nemci sami iz
njega norčevali, ko so za pustno šalo pisali, da je Berks imenovan za dežel¬
nega šolskega nadzornika v Sloveniji. (Edinost 1901, Nekaj spominov.)

Tako je torej Glaser tudi pri tem stremljenju propadel, dasi smo lahko
prepričani, da hi svojo nalogo vsaj tako vršil kakor marsikateri drugi. Seve
njegova miselnost ni spadala v takratno politiko. Ker je njegovo delo služilo
skupnosti, je domneval, da bi ga lahko obe stranki tudi skupno postavili za
kandidata, ne vedoč, da je vsaka stranka hotela imeti izrazitega strankarja,
in sicer celega, ne polovičnega. Sicer pa priznajmo: v takratnih časih, ko je
moral imeti kandidat in poslanec trdo kožo, je bilo za Glaserja bolje, da ni
stopil v politično areno. Ne prenesel bi bil političnega boja, ko ga je že literariii
izčrpal. Vendar je bil nejevoljen, da so narodne časti tako »čudno« razde¬
ljene, da ima lahko nekdo kar tri funkcije, ki jih pri najboljši volji ne more
izpolniti. Svojo usodo je primerjal z Levstikovo in je sklenil (posebno, ko je
ležal v graški bolnici pred operacijo), da ne bo ničesar več novega pisal, samo
Shakespearejeve prevode bo pilil. Svojo indološko biblioteko, brez katere ni
misliti na vseučiliško profesuro in ki jo je s tolikimi žrtvami zbiral, je za
nizko ceno ponujal lvovskemu in zagrebškemu vseučilišču zaman, nato pa
jo je prodal v Lipsko Koehlerju. (12, 13, 14 Tu.)

Prosi za vpokojitev.

Ker je začel učiteljevati 1. 1869/70., bi dovršil 1898/99 30 let predpisane
profesorske službe, pod pogojem, da se mu vštejeta obe suplentski leti, ko
je bil brez izpita. To se je že večkrat storilo v posebno obzira vrednih slu¬
čajih. On se je mogel sklicevati na šibko zdravje (saj je bil 1897 in 1898
operiran) in na svoje znanstveno delovanje. Zato je majnika 1899 vprašal
pismeno v ministrstvu, ali bi se mu leti všteli. Pri tem je omenil, da je bil s
Šukljetom vred premeščen, toda ta je zdaj dvorni svetnik, dočim je bil on
23 let v prognanstvu. Vračunanje bi bilo »ein Akt der Menschlichkeit und
der ausgleichenden Gerechtigkeit«. (18 Tu.) Prošnjo so mu (človek bi rekel,
pri njegovi nesreči umevno) odbili, pač pa svetovali, naj prosi za premestitev
na lastne stroške, kar je Glaser ponosno zavrnil, češ da profesor s 30 leti
službe ne prosi za premeščenje, temveč za pokoj. Tako je torej moral služiti
še dve leti. Prosil je nato vsaj za znižanje učne obveznosti od 18 na 16 ur
tedensko, kar bi se doseglo s tem, da bi se opustil nemško-slovenski »Frei-
kurs«, ki so ga obiskovali samo trije Nemci in trije Italijani. Odgovor je bil:
Absolut vortragen! In Glaser je vlekel, dasi so mu živci vedno bolj odpove¬
dovali in ga je od dec. 1899 zdravil dr. Neu, specialist za živčne bolezni, z
elektriko in vodo in z vsemi sredstvi, da ga je privlekel do konca leta. Že
dec. 1899 je opozoril Glaser svojega nadzornika Klodiča na svoj položaj in

42

v jan. 1900 ga je prišel nadzirat. Pri konferenci mu je očital, kako to, da
ima nemško-slovenski kurz tako malo učencev. Njegovo delo je ocenil z re¬
dom: im allgemeinen befriedigend(!). »Pod tem nadzornikom Slovencem (vzkli¬
ka Glaser) sem dobil najprej svarilo, nato ukor, moral sem osem let dalje ko
drugi čakati na 8. čin. razred, dasi me je bil ravnatelj dvakrat predlagal (6
Tu), eno leto preko časa sem čakal na 7. čin.«

V pismih ponovno primerja, kaj je doživel pod nemškimi in kaj pod slo¬
venskimi ravnatelji in nadzorniki.

Zadnje leto 1900/01. je prosil za celoletni dopust in ga tudi dobil. Na
jesen 1. 1901. je stopil v trajni pokoj. Pri tej priliki mu je »Edinost« posve¬
tila v slovo notico petih vrstic!

V pokoju.

Ko je bil s koncem šolskega leta 1900/01 vpokojen, se ni predal pokoju,
temveč je onih 12 let, ki mu jih je usoda še namenila, razvijal izredno aktiv¬
nost. Brez stalnega doma —- samo na počitnice, včasih tudi za dalje časa,
je zahajal k bratu v Hoče — je bival v raznih mestih, najprej v Gradcu, 16 )
nato na Dunaju, tri leta v Ogrskem Brodu, izletel za daljši ali krajši čas v
Trst, Prago, Nemčijo, nadaljeval in celo širil je svoje študije, snoval nove li¬
terarne načrte, pisal spomine, stal sredi razburljive polemike. Vse to mu je
še bolj pospeševalo njegovo bolehnost, ki se ji je upiral, dokler se ji je mo¬
gel .. .

O prvih letih v pokoju pripoveduje (Sp. 201): »Na jesen (1901) sem šel
v Gradec, da bi oživil študije v orijentalskih jezikih osobito v staroindijščini,
katero sem kolikor toliko djal na stran, ko sem 15 let pisal Zgodovino sloven¬
skega slovstva, in sem se pri profesorju Kirsteju vpisal kakor izvanredni slu¬
šatelj. Čitali smo Pančatantra. 17 ) To je bilo v zimskem tečaju šolskega leta
1901/02. V poletnih mesecih 1902 in 1903 sem bival pri svojem bratu Henriku
v Hočah, kateri ima mali vinograd v Gornjih Hočah v stranski dolinici, ki se
imenuje Zaforst. S tem, kar sem si prihranil z bivanjem na kmetih v dveh
poletnih semestrih, sem razširil njegovo hišo, da je dobila dve sobi in kuhi¬
njo več, 18 ) da je bilo bolj ugodno. Imel sem namen nadaljevati delo Die vier
Stufen im religiosen Leben der Inder (dijak, gospodar, puščavnik, berač), či¬
gar prvi del (Der indische Študent) je bil že izdelan. Prevel sem tudi Gove-
karjeve ,Rokovnjače’ v nemščino.«

»V drugem šolskem letu (1902/03), in sicer v zimskem tečaju je imel
Kirste predavanje o srednji perzijščini, ki se imenuje tudi Pahlavi (3. do 7.
stol. po Kr.). Oglasila sta se dva slušatelja, jeden jurist in jeden tehnik. Ka-

1C ) Kamor se je hotel užaljeni »stari bednik za stalno preseliti« (18 Tu).

17 ) »Petero knjig«, slavno zbirko indijskih pravljic in pripovedk, okoli 500 pr. Kr.

18 ) Mislil je pri tem očividno na rodbino.

43

ko sta ta dva prišla na ta predmet, mi je nerazumljivo. Rekel mi je Kirste,
da bo predaval, če se jaz oglasim kakor tretji slušatelj. Oglasil sem se. Ko je
čez nekaj tednov končal slovnico, sta ona dva izostala in jaz sem ostal sam in
se pripravljal na razlaganje tekstov. Imeli smo francosko slovnico Harlez-ovo.
V drugem semestru sem bil tudi sam slušatelj, samo moral sem črez nekaj
tednov se v Trst preseliti zaradi rodbinskih razmer. Rekel mi je pa že poprej,
da bi pobližnje pečanje s teni predmetom bilo zame lepo polje delavnosti,
ker ta filologija nima v nemščini niti primerne slovnice niti slovarja, ki so
ga izdali trije učenjaki, namreč perzijski duhovnik Hosliangji Jamasko Asa,
Nemec Martin Hang in Anglež W. West 1870 v angleškem jeziku.« 19 )

Glaser je bil dostopen za vsako pobudo, zato se je takoj lotil tega dela.
Začel je zbirati besede za etimološki slovar.

K tej delavnosti so ga vzpodbujali zgledi raznih učenjakov, posebno Nem¬
cev, ki so ostali čili in produktivni do visoke starosti. Pred vsem imenuje
(Sp. 203) Hermanna Grassmanna (1809—1877), ki je bil gimnazijski profesor
matematike, a je spisal pet šolskih knjig za nemščino, eno za latinščino, se
v svojem 51. letu začel učiti sanskrta in preko 65 let star napisal (1875) in¬
dologom imeniten slovar za najstarejšo dobo, pri tem pa še vseh 1028 rgved-
skih slavospevov preložil (1876/7) klasično lepo in povrh še metrično v nem¬
ščino. Drug tak zgled je Ludwig Fritze (Sp. 206), ki je služil do 74. leta ter
1884 prevedel zbirko Pančatantra, kjer je tudi nad tisoč kitic, »ne da bi mu
bil kak pesnik popilil le jeden stih« (dostavlja Glaser pač kot dokaz, da pre¬
vajalcu pesnika ni treba, da je sam pesnik).

Leta 1903. na jesen se mu je ponudila služba ravnatelja na za¬
sebni nižji gimnaziji v Ogrskem Brodu na Moravskem. Sprejel jo je, da lažje
krije stroške za vzgojo svojih otrok. — Dne 23. maja 1905 je praz¬
noval njegov zavod stoletnico Schillerjeve smrti. Iz ohranjenega programa
te slavnosti je videti, da je sodeloval kot čelist direktor Glaser. Kako
se je brigal za dober uspeh dijakov, kažejo njegove (nekoliko ozkosrčne) od¬
redbe (15. feb. 1906), da naj v primernih slučajih učiteljstvo nadzira domače
delo dijakov v njih stanovanjih. Po triletnem ravnateljevanju se je vrnil (1906)
domov. Tamkajšnji tisk ga hvali kot dobrega vzgojitelja s prislovično ljudo-
milostjo. V Og. Brodu je izdal tudi slovensko-nemško brošuro »Kritike in
prevodi za poskušnjo« (1906) v samozaložbi.

Počitnice je preživel v Hočah, na jesen pa je šel na Dunaj, kjer je mnogo
zahajal k češkemu literarnemu historiku Dr. Jos. Karasku (Slavische Litera-
turgeschichte pri Goschenu in nato v ruskem prevodu). Ta je imel razume¬
vanje za njegov položaj in je njegovo slovstveno zgodovino ugodno ocenil in

19 ) »Da bi Slovenec zastopal v učenem svetu Slovane in Nemce v tem jezikoslovju,
bi bil doslej u n i c u m« (Turnerju 28. VI. 1904 iz Trsta).

44

tudi sicer poročal o njegovem delu v češke in nemške liste. Glaser mu je bil
iskreno hvaležen, kar dokazuje obsežna korespondenca.

Zadnjih sedem let (1906—1913) je bival po kak semester na Dunaju, sicer
pa v Hočah. Rad bi bil šel v inozemstvo, posebno v Heidelberg, kjer je de¬
loval znameniti profesor Bartholomae, da bi se poglobil v eranščino, toda
manjkalo mu je sredstev. Zaman jih je iskal pri ministrstvu. Nemški profe¬
sorji niso njegove prošnje priporočili, čim so zvedeli, da prevaja Shakespeareja
v — slovenščino. Zaslužiti je skušal z izdajo Shakespearejevih prevodov, do
katere pa ni prišlo, dasi je bil Rihard III. od Slov. Matice že takorekoč spre¬
jet in dasi mu je poslala (1907) prevod Othella z naročilom, naj ga še enkrat
pregleda. Ko pa je videl v rokopisu polno recenzentovih pripomb, je pre¬
gledal »samo prve tri strani pa našel, da ni nič bistvenega predlaganega«, zato
je nejevoljen, »da bi mu ljubljanski literatje popravljali dikcijo« (23 Tu), in
ker ga je delo na dunajski univerzi, kjer je poslušal vse možne jezike (asirski,
armenski, perzijski, španski, sanskrt in angleški) bolj zanimalo, opustil na¬
daljnje pregledovanje in se zadovoljil s sodbo svojega tržaškega prijatelja in
pisatelja Trnovca, ki mu je utrdil prepričanje, da so njegovi prevodi primerni
za tisk (Ilešiču 23. 8. 1912).

Od Velike noči do jeseni 1907 je bil v Hočah (23 Tu), naslednjo zimo
dalje časa v Pragi. V zimskem tečaju 1910/11 se je podal s Turnerjevo pod¬
poro v Gottingen, a se kmalu vrnil na Dunaj, ker je glavni profesor zbolel.
L. 1911. je bil večinoma v Hočah, ker se je telesno počutil jako slabo. Otto
Hauser ga tolaži (19. 8. 1911) in opozarja na Vuka Karadžiča, ki je izjavljal,
da se ima samo svojim berglam zahvaliti za to, kar je postal. Seveda je ta pri¬
spodoba vsaj tako šepala kakor Vuk sam; kajti Vuka je dvigala dosežena sla¬
va, Glaser pa je taval po trnjevi poti, ki so bile njene postaje le trud in razo¬
čaranje. Tudi 1. 1912. je bil do septembra v Hočah, ker je bil zaradi končne
zavrnitve prevodov tako potrt, da se je bal, da ga zadene usoda Aškerčeva.
(D. Hribarju 31. 3. 1913). Ko se mu je stanje vedno slabšalo, je šel v Gradec
v bolnico. Kljub temu je imel še velike načrte za bodočnost. Izdati je hotel
perzijsko-nemški slovar, dasi ga je Hultsch (Halle, 24. 7. 1912) opozarjal, da
bo težko zanj dobil založnika; kajti kdor se bavi s perzijščino, zna po navadi
tudi angleščino, ki ima tak slovar (Steingass), dasi je nepopoln, ker se ne ozira
na Šahname. V koliko je Glaser upošteval ta nasvet, ne vemo, pač pa je še
dalje iskal založnika (Hartlebena), a zaman. Stumme (3. II. 1913) mu pred¬
laga, naj skuša v Avstriji s posredovanjem trgovinskega ministrstva dobiti
bogatega trgovca, ki ima trgovske zveze s Perzijo; morda bi hotel slovar za¬
ložiti proti temu, da se knjiga posveti njemu. In 7. IV. 1913 piše Glaser Ile¬
šiču: »Poleg svoje neozdravljive telesne hibe delam duševno še lahko šest do
osem ur na dan in bi se na jesen preselil v Ljubljano in tam sodeloval« pri
Slov. Matici, ki praznuje letos 501etnico obstoja kakor on (Glaser) 501etnico,
odkar se je odločil kot šestošolec, da postane indolog. Toda napredujoča bo-

lezen (motnje v črevesju vsletl porušenega živčevja) ga je polagoma selila vse
drugam. Ker mu v Gradcu niso mogli pomagati, je odšel 3. maja 1913 v Hoče
(Ilešiču 22. IV.), zadnjih 14 dni je bival v mariborski bolnici, od tam je šel
zopet v Hoče, končno zopet v Gradec, kjer je v splošni bolnici dne 18. ju¬
lija 1913 umrl. Neposredni vzrok je bila kap.

Truplo so prepeljali v Hoče; pogreb je bil skromen, ker je bila oficielna
javnost prepozno obveščena. Iz njegove oporok  e, 20 ) ki jo je napisal v Ho¬
čah dne 11. junija 1913, navajam sledeče točke: 1. Knjige orientalske vsebine
dobi zagrebško vseučilišče in tudi spis Indische Nomenklatur der Zoologie und
Mineralogie, katerega sem že odposlal v Zagreb. Nemške knjige dobi moj sin.
2. Moje službene knjige naj shranjuje arhiv hočke farne cerkve. 3. Načrt
Etimologičnega srednjeperzijskega slovarja in Srednjeperzijske slovnice dobi
dr. Bernhard Geiger, privatni docent na dunajskem vseučilišču. Za Novoper-
zijsko-nemški slovar iščem založnika na Nemškem. 4. Želim biti pokopan
poleg svojih milih staršev v Hočah. Pogreb naj bo kolikor mogoče preprost.

Pri inventuri doma so našli 11 zvezkov Dinkhard, 12 zvezkov Sliakes-
peareja, razne slovarje in druge knjige, kojih vrednost se ni dala dognati.
Našli so se še tudi naročilni listi na drage knjige iz primerjajočega jeziko¬
slovja, posebno perzijščine, nadalje seznam vseučiliških predavanj v Švici,
Avstriji in Nemčiji, pač znamenje, da se je do zadnjega bavil s študijami.

Rodbinsko življenje.

Glaser je bil tako zatopljen samo v svoje znanstveno delo, da leta in leta
ni utegnil misliti na rodbinsko srečo. Šele po doseženem sanskrtskem dok¬
toratu (1883), ki mu je na videz odpiral vseučiliška vrata, so mu menda bolj
drugi ko sam všepnili misel, da mu treba žene, ki mu bo pomagala nositi re¬
prezentančne dolžnosti, katere ga čakajo . . . Sicer so se mu upi na akade-
mično kariero kaj kmalu izjalovili, vendar jih ni definitivno pokopal, dasi-
ravno piše Turnerju (8. okt. 1886), da ye>  sklenil preživeti ostali del življenja
v Trstu in se — oženiti. V počitnicah 1886 je našel svojo bodočo družico 'v
solnčni Gorici. Njen oče je bil iz stare plemiške poljske rodbine, udeležil se
je 1. 1863. poljske ustaje, bil izgnan, a v Avstriji sprejet v istem vojaškem
činu in plemstvu ter je napredoval do polkovnika. Pozneje je večkrat bolehal
ter rad potoval; vedno ga je spremljala hčerka Thekla, ki mu je zadnja leta go¬
spodinjila v Gorici. Tam je oče umrl, hčerka pa se je 14. sept. 1887 (v Olo¬
mucu) poročila s profesorjem Glaserjem, ki je bil takrat 42 let star, ona
pa 26.

Vse je kazalo, da bo to harmoničen zakon, vendar so se že v začetku
pojavile kali poznejšim nesporazumom: tudi ona je bila visoko izobražena,

20 ) Ohranjena v Zapuščinskem aktu.

46

samo da je Glaser bolj, če ne izključno živel in snoval v daljnih, davnih
sferah, žena pa mu je stala na realnih tleh sodobnosti. Oba sta znala mnogo
jezikov, samo da je žena imela smisel le za svetovne jezike, dočim ni imela
za mrtve, kakor mu je priznavala, nobenega razumevanja. Oba sta bila v
zreli dobi, vendar je bila razlika v letih prevelika, kakor da bi se njuna zna¬
čaja mogla drug drugemu prilagoditi. Oba sta ljubila družabnost, samo da se
on ni ogibal slovenskim delavcem in ribičem, dočim je bila žena dovršena
aristokratka, salonska pojava, ki so jo vabili v najvišje družabne kroge. Oba
sta bila strastna ljubitelja glasbe, a to je bilo v poznejših letih morda tudi
edino torišče, kjer med zakoncema ni bilo nasprotnih nazorov. Žena, ki je
bila priznana pianistka (Liszt, Chopin), je večkrat javno nastopala v prid
slovenskim dijakom. Najbolj sta se pa ločila v vprašanju, kako vzgajati ljub¬
ljena otroka, Eleonoro in Vladimirja. Oba sta ljubila svoj slovanski materin
jezik. Mati je oba učila poljski; Eleonora je imela do petega leta samo polj¬
sko pestunjo, tudi Vladimir je dobro govoril poljski, oče pa je silil na slo¬
vensko vzgojo in hčerka tudi za svojega 141etnega bivanja na Dunaju, kjer
ni slišala nobene slovanske besede, ni pozabila slovenskih pesmic, katerih
jo je bil oče naučil. V Trstu je morala hoditi v javno slovensko šolo skupaj
z delavskimi otroki in šele po končani osnovni šoli je oče dovolil, da je
prišla v znameniti zavod Notre dame de Sion, kjer je bil učni jezik francoski
in nemški in je bivala tam ves dan, od šestih zjutraj do šestih zvečer. Sina
je hotel dati v kak slovenski zavod, pa ga je mati takoj spravila vedno domov,
ker ga je hotela poslati na Dunaj v plemičem namenjeni Theresianum.

Tako je torej bilo doma vedno dovolj snovi za vnete debate, ki so tra¬
jale deset let, dokler nista šla narazen, brez sovraštva, brez senzacij, ker so
pač življenjski njuni nazori si bili preveč nasprotni in značaji premalo prila¬
godljivi. Sodnijsko sta se ločila 8. jan. 1897. (Zap. akt.) Izrekla se je spora¬
zumna ločitev, brez krivde kateregakoli, samo vsled prevelikega nasprotja
njunih temperamentov. Otroka sta bila prisojena začasno njej. Pozneje ju je
skušal dobiti zase; v ta namen je bil tudi neki sestanek cele rodbine v Gradcu
v avg. 1903 (19 Tu), toda brez uspeha. Vendar pa prepad med obema ni bil
brezupen in Glaser se je večkrat tudi z nekakim uspehom skušal spopri-
jazniti. V ta namen je tudi dal pri bratovi hiši v Hočah toliko prizidati, da
bi lahko cela rodbina imela lepo letovišče, žena pa je rajši letovala (od 1893
dalje) v Koroški Beli. Da je prevzel službo ravnatelja zasebne gimnazije v
Ogrskem Brodu, ni bilo samo to, da podkrepi ironijo usode, ki mu je ravna¬
teljsko čast naklonila med Nemci, ker mu je lastni rojaki niso zaupali med
Slovenci, glavni vzroki so marveč bili veliki stroški za čim temeljitejšo vzgojo
zlasti hčerke, koje usodo je spremljal s ponosom in upom. (Glaser Štreklju
9. apr. 1905.)

Zadnja leta je Glaserjevo bolehanje, zdi se, zakonca včasih zbližalo,
popolnoma združila pa ju je šele smrt in zdaj ležita v skupnem zatišju, idi-

47

lično lepem in harmonično ubranem, v ozadju se dviga domače Pohorje, pred
njima leži sanjavo Dravsko polje, nad njima pa bdi pieteta in ljubezen njunih
otrok.

Nagrobni napis.

V tem zavetju počivata
Prof. dr. Karol Glaser

ki je Slovencem napisal prvo zgodovino slovstva
* 3/2  1845  + 18/7  1913
in njegova soproga Thekla Maria Glaser
rojena Junosza — Dqbrowska
* 14/6  1861  + 25/4  1929

Kar v mlade duše si sadil,

Razvilo v njih se v plod je živ,

Varneje stopa novi rod,

Ko si mu Ti pokazal pot.

Oton Župančič

48

Da Glaserja razumemo

in si ustvarimo njegov duševni obraz, nam ni treba učenih analitičnih metod,
njegovo življenje in delo je odprta knjiga, pisana tako preprosto, da jasno
vidimo, kako so razni momenti klesali njegov lik. Temeljne poteze so mu
dali mladostni doživljaji doma in v šoli. Doma je videl rodbinsko življenje v
lepem skladu patriarhalno urejeno, kot najstarši sin, določen za »gospodam,
je užival izjemno stališče, kar mu je dvigalo zavest, a tudi odgovornost. Že
zgodaj se je navadil, skromno se omejevati, samo da razbremeni starše. Glo¬
boko je čutil vso povezanost očeta, ki je bil kovač in krčmar in kmet, z rodno
zemljo in domačimi prebivalci. Kakor je videl doma, tako je v šoli na sebi
izkusil, da le resno, trdo delo vede do trajnih uspehov.

Ti mladostni vtisi so hili tako močni, da se niso dali izpodriniti nobe¬
nim poznejšim vabam. Ostal je trdno zasidran v domačem kraju in ljudstvu,
ohranil njegove demokratično-konservativne nazore, ob vsaki priliki je po¬
hitel domov in zadnja želja je bila, počivati poleg milih staršev. Hvaležno se
je spominjal mariborske gimnazije, skoro preveč je, posebno v pismih, po¬
udarjal pripadnost k štajerskim Slovencem.

Glaser je bil otrok svojega časa, zajela ga je doba taborov, ko so rodo¬
ljubi, še v dobrem pomenu besede, budili narod k zavesti in mu bili vse
hkratu: politiki, organizatorji, znanstveniki, pesniki. Postati tak rodoljub,
delati nesebično za narod, biti mu v čast pred vsem svetom, to je bila že v
mladosti njegova goreča želja. Kot dijak se je v mariborski čitalnici narod¬
nega dela učil, vršil pa ga je celo življenje v raznih, posebno pevskih dru¬
štvih, včasih kot vodja, še večkrat kot »redov«. Ko pa so se Slovenci politično
vedno bolj diferencirali, je ostal še nadalje sloga! in zabavno je čitati (24 Tu),
kako je v stiski iskal pomoči pri obeh strankah.

Kot rodoljub je videl, kako so naše kulturne njive še neizorane, delav¬
cev pa primanjkuje. Čutil je dolžnost, da se loti dela tam, kjer je najbolj
nujno. In tako je skoro bolj iz takih splošno narodnih razlogov kakor pa iz
osebne ambicije postal indolog, prevajalec, literarni historik, politik, nazadnje
še pesnik. Res da ni pri teh svojih nalogah polno, to se pravi vidno uspel,
mnogo njegovih del je ostalo v rokopisih, vendar pa je opravljal pionirsko
delo, dajal inicijative, ustvarjal več ko prve osnutke.

Tragična krivda njegovih neuspehov je v tem, da je živel na prelomu dveh
dob. Sam tipični zastopnik stare generacije, je pisal in delal za novo, ki je

49

bila v marsičem drugače usmerjena. Bil je brezdvomno velik učenjak, dasi
je bolj sprejemal, nego je imel priliko, da bi s kake vseučiliške stolice dajal
in presenečal svet z deli, kjer bi odkrival nove vidike in postavljal duhovite
teze. Ponujal je sadove svojega duha v jezikovni obliki, ki ni več odgovarjala
novi struji.

Glaser je bil mož dela. Naj so bili njegovi kritiki še tako malo zadovoljni s
tem, kar je napisal, vsi so bili polni občudovanja njegove prislovične delav¬
nosti. »Pridnejega človeka v svojem živenju nisem poznal nego je bil profe¬
sor Karol Glaser«, ta sodba mons. Toma Zupana ni osamljena. Kakor je imel
točno razdeljen dnevni čas (drobec je bil stalno posvečen godbi), tako si je
za vsako delo napravil načrt, ki ga je kvečjemu prekoračil, kadar mu
je delo pod rokami naraslo. In to se mu je redno dogajalo. Misel na slov¬
stveno zgodovino se mu je porodila pri občuteni potrebi pripravne učne
knjige, nastalo pa je, ne bojim se reči, imponujoče delo. Podobno je širil
svoje jezikoslovne študije. Kakšna množica vseh možnih jezikov se je raz-
rastla iz prvotnega sanskrta!

Kakor je dajal, tako je rad sprejemal pobude in nad vse značilno je
zanj, koga vse si je jemal za -vzor. Bili so to možje izredne marljivosti, ki so
poleg svojega poklicnega dela, nekateri šele v poznih letih, kot samouki v
kakšni stroki dosegli nepričakovane uspehe, tako n. pr., če je matematik
(Grassmann) pisal filologom učne knjige, ali učitelj na pripravnici (L. Fritze)
postal znamenit prevajalec sanskrtskih pesnitev, ali če je slavni kirurg (Al¬
bert) v odmorih zamenjal nož s peresom in izdal vpoštevano antologijo.

Glaser je bil mož ciljev. Kot šestošolec si je postavil svoj življenjski cilj,
postati južnim Slovanom prvi indolog, in stremel je za njim, dokler ga ni
dosegel. In ko se je na stara leta poprijel perzijščine, je kljub raznim odsve-
tom pririnil tako daleč, da sta bili dve nameravani knjigi v načrtu izdelani,
za tretjo pa je bilo treba samo še najti založnika. Nič drugače ni bilo z an¬
tologijo in s Shakespearejem. In ko je skozi sedem let izdajal svojo literarno
zgodovino in so kritiki ob vsaki novi knjigi ugibali, ali ni »morda še slabša«
ko prejšnja, tedaj bi bil marsikdo obupal, on je vztrajal do konca.

Glaser je bil mož borbe, za svoje in za narodove pravice. Moško jih je
branil, ni se bal, če je bilo treba, javnosti; šel je k škofu, k ministru, k ce¬
sarju. Ko je bil iz Kranja radi narodnega delovanja in srbofilskega mišlje¬
nja kazensko premeščen, je pred ministrom tolmačil svoje stališče, nato pa
v obširni spomenici pobijal razne očitke, obenem pa prosil za rehabilitacijo,
ki bodi v tem, da ga premestijo na slovensko gimnazijo ter mu dajo študijski
dopust. In ni prej odnehal, dokler ni tega dosegel. Proti nasprotnikom je bil
vztrajen, če tudi ne baš srečen polemik. Svoje narodno prepričanje je pou¬
darjal povsod, ni ga skrival niti pred inozemskimi učenjaki ter jim pošiljal
svoje slovenske spise. Njegova energična borba za slovenstvo v Trstu ostane
za vedno svetla točka v njegovem delovanju. Jugoslovanska zavest je bila

50

pri njem jako živa in čudno pogosto rabi besedo Jugoslovan, dasi ni mogel
slutiti, da bo ta beseda tako kmalu, žal šele po njegovi smrti, meso postala.
Umevno je, da je obsegal tudi ostale Slovane, posebno pa se je zanimal za Lu-
žičane in Litvane, ki jih je obiskal in o njih pisal, ker je njih položaj tako
zelo spominjal na Slovence. Pri Litvanih hvali njih narodni ponos, da ne po¬
znajo (kakor mi, si je mislil) tiste hlapčevske ponižnosti pred nemško gospodo,
temveč občujejo z njo kakor enako vredni. Pri tej priliki citira s prozornim
namenom Nemca Mielkeja, ki je nemške uradnike v dvojezičnih deželah po¬
zival, da je njih dolžnost, naučiti se jezika naroda, med katerim si služijo
kruh.

V osebnem občevanju je bil Glaser sila skromen, da nisi v njem slutil
učenjaka. Ni se znal uveljaviti, ni imel avtoritativnega nastopa, bil je kakor
ga je njegov ravnatelj dr. Franc Swida (1895) dobro označil: eine kontem-
plative Gelehrtennatur. Tak je bil v zrelih letih, v mladosti pa je bil, pravijo,
rad tudi vesel, nikdar pa ni veseljačil.

Skoro ves zadnji čas je bil zapleten v polemike, kjer se je pogosto skli¬
ceval na svoje znanstveno delovanje in strokovne izpite. Nekateri so hoteli
v tem videti samohvalo, kar pa je on odločno odklanjal, bila je pač to le ne¬
ka ultima ratio (12 Do). Predaleč pa je šel v podcenjevanju svojih mladih
kritikov, ko ni upošteval, da utegne imeti vseučiliški dijak, ki črpa iz nepo¬
srednega vira najnovejših znanstvenih izsledkov, naprednejše nazore kakor
pa osamljen učenjak, ki te prilike nima.

Najznačilnejša poteza zadnjih 20 let njegovega življenja pa je bila za¬
grenjenost, ki je daleko presegala običajne mere in mu zato ni mogla do¬
biti prijateljev, posebno ker so le redki poznali globlje njene vzroke. Glaser
je bil trdno prepričan, da so mu njegovi lastni rojaki storili hude krivice: da
je moral (po ovadbi slovenskega tovariša) proti svoji volji 24 let preživeti na
avstrijskih mejah, da v službi kot vesten profesor in znan pisatelj niti nor¬
malno ni mogel napredovati, kaj šele, da bi dosegel kak vodilni položaj, za
katerega se je smatral zmožnega; da mu njegovi štajerski rojaki niso hoteli
olajšati zadnjih službenih let s tem, da bi mu poklonili čast narodnega po¬
slanca; videl je krivico v tem, da je prva obsodba njegove slovstvene zgo¬
dovine postala usodna za vsa poznejša njegova dela, ki so jih a Iimine odkla¬
njali; ni mogel preboleti očitka, da bi on pri svojem jezikovnem znanju ne
znal prevajati v slovenščino; hudo mu je bilo, da ni imel nikogar, ki bi si bil
upal javno zanj nastopiti in mu pridobiti, če že ne priznanja, ki ga je bil
deležen drugod, vsaj miru; da je bil ves trud zaman, prislužiti si k pičli po¬
kojnini še potrebna sredstva, da bi mogel nadaljevati svoje študije — kako
malenkostne vsotice so pri njem igrale odločilno vlogo! Vse to je ustvarilo
v njem neko razdraženost, potrlo ga je duševno, pa tudi telesno. Ko je leta
1911. izgubil zadnjo nado, da bi mogel kedaj spraviti svoje proizvode doma
na svetlo, je to učinkovalo nanj tako porazno, da se je bal katastrofe. Kot

51

posledica duševnega zrušenja se je pokazala disfunkcija življenjsko važnih
organov, vsako zdravljenje v bolnicah je bilo zaman.

Tako se je torej njegovo življenje, ki je obetalo v začetku toliko, kon¬
čalo s strašnim disakordom. Dr. Karasek, ki je poznal te intimne strani nje¬
govega življenja, je v nekrologu (Mor. Orlice, 23. okt. 1913) stisnil svojo bol
v en sam stavek: Dr. K. Glaser nezasluhoval s v e h o osudu.

Veliko duševnih zakladov si je bil Glaser nabral, eno pa mu je usoda od¬
rekla: zunanji uspeh. In tako Glaser, kakor pravi Ilešič, ni bil niti majhen
niti velik, pristaviti pa je treba, da ni bil noben povprečnik, temveč se je
z lastno energijo, kljub nenavadnim oviram visoko
dvignil kot čist značaj, nesebičen delavec in znaten
učenjak, ki mu je manjkalo samo eno: primerno torišče.

Na koncu naj govori Glaser sam, kakor je napisal v zadnji točki svoje
oporoke:

Smer mojega življenja je bila, prirojeno ukaželjnost izobraziti, s tem ko¬
ristiti Slovencem in jim delati čast, osobito štajerskim Slovencem in profe¬
sorskemu stanu. Vsako drugo razumevanje moje individualnosti je krivo.

52

Viri.

I. »Spomini«, 2. »Avtobiografija«, 3. korespondenca, 4. zapuščinski akt P VI 246/13,
okrajno sodišče Maribor, 5. katalogi in izvestja mariborske gimnazije, 6. Biografski leksikon
s. v. Glaser Karel, 7. njegovi spisi.

»Spomini«.

Prvič jih omenja Glaser v pismu Turnerju 23. I. 1895, ko pravi, da je začel lani
v počitnicah (torej 1894) pisati »Spomine prvega južnoslovenskega indologa«. Ko je stopil
v pokoj (1901), jih je najbrž predelal in opremil s službenimi akti (17 Do), kakor je istega
leta v Edinosti priobčil »Nekaj spominov« (na usodo slovenskih profesorjev pisateljev, ki jih
preganja vlada, doma jih pa lastni rojaki zapostavljajo). Večkratno predelovanje »Spominov«
se vidi iz popravljene paginacije; nekateri listi so odrezani, drugi imajo prilepke. Zadnja
stran ima štev. 206, toda tu so vštete tudi razne priloge (odloki, spomenice, ocene, prošnje,
pisma, časopisne notice) v izvirniku ali prepisu, razen tega je prvotni obseg skrčen vsaj
za 50 strani, pridržano pa je prvotno štetje, tako da je biografskega gradiva komaj za kakih
80 strani, kar je razmeroma malo, ker tudi slog ni zgoščen. Opis sega do 1. 1906. Najbolj
čudno pa je, da je glavno njegovo delo skoroda pozabljeno. Na str. 157. je sicer naslov:
Boj za razširjenje slovenskega poduka na gimnaziji in »Zgodovina slov. slovstva«, toda o
tej pove samo, da jo je 15 let pisal in da je izšel njen I. zvezek 1894. To je vse!
V »avtobiografiji« (1913) navaja, da ima v rokopisu »Spomine slovenskega profesorja, v ka¬
terih na podlagi služb, aktov opisuje nenavadni tok svojega življenja.«

»Avtobiografija«.

Menda leta 1911. ali 1912. je izpolnil vprašalno polo za »Južnoslovenski enciklo-
pedički rječnik«, ki so ga hotele izdati obe akademiji (v Zagrebu in Beogradu) in naša Slov.
Mat., toda radi nastale svetovne vojne ni izšel. Dobro došla dopolnitev bio- in biblio-grafskih
podatkov, ki pa so navedeni žal po spominu brez potrebne akribije. Shranjuje jo vseuč. prof.
Ilešič.

Korespondenca,

kar sem je imel na razpolago, obsega poleg pisem, ki jih je Glaser prejel, po večini pisma,
ki jih je pisal in to iz Dunaja (D), Hoč (H), Trsta (T), Ogrskega Broda (B), Gradca (G),

Weidenaua (W), Maribora (M), Prage (P). Nekaj je še pisem o njem. Kratica, na pr. (20 Tu)

pomeni 20. pismo Glaserjevo, pisano iz Trsta 28. VI. 04 drju. Turnerju.

Pisma shranjuje:

A. Banovinski arhiv v Mariboru:

a) Glaser — Turnerju (40 pisem): 1886 T: 1.) 8. X., 2.) 20. X., 3.) 28. X.; 91 T: 4.) 10. X.;

95 T: 5.) 23. L, 6.) 24. I., 7.) 6. III., 8.) 2. IV.; 96 T: 9.) 4. II.; 97 T: 10.) 16. III.,

II. ) 16. XII., 12.) 27. XII.; 98: 13.) 24. II. G; T: 14.) 26. II., 15.) 7. IV., 16.) 3. XI.,

17.) 19. XI.; 01 G: 18.) 26. II.; 03 G: 19.) 28. VIII.; 04 T: 20.) 28. VI.; 06 D: 21.)

12. I., 22.) 25. XII.; 07 D: 23.) 10. II.; 08 D: 24.) 18. IX.; 10: 25.) 30. X. H; 26.) 24.

XII. D; 11 H: 27.) 22. XII.; 12 G: 28.) 18. IX., 29.) 3. X., 30.) 21. X., 31.) 4. XI.;

13: G: 32.) 6. I., 33.) 12. I., 34.) 27. L, 35.) 30. I., 36.) 13. II., 37.) 19. IV.; H: 38.)

19. V., 39.) prepis kritike, priloga pismu, M: 40.) 27. VI.

53

b) Gl. — Štreklju (4): 1900: 1.) 29. VI. T, 2.) 19. X. G; 1905 B: 3.) 9. IV., 4.) 28. IIII.

c) Gl. — Antonu Medvedu v Mariboru (2): 1900: 1.) 4. VI. T; 1901: 2.) 13. XI. G.
č) Gl. — Martinu Mešku (1): 1902: 6. III. G.

B. Gospa Eleonora Šverljugova (Zagreb):

a) Dav. Trstenjak (Ponikva) — Tomu Zupanu (Kranj): 1877: 5. III.; odgovor v konceptu
na istem pismu: 25. III.

b) Gl. — T. Zupanu (8): 1877 W: 1.) 27. VI., 78 W: 2.) 20. VI., 3.) 17. VII.; 79 W: 4.) 6.

1. ; 80 T: 5.) 29. IX.; 81 D: 6.) okt.; 82 D: 7.) 6. III., 8.) 6. IV.

c) T. Zupan — gospe Šverljugovi: 31: 12. III.

C. Vseuč. prof. dr. Fr. Ilešič:

a) Gl. — Ilešiču (7): 1912 H: 1.) 23. VI., 2.) 23. Vlil., 3.) 3. IX.; 1913 G: 4.) 23. I. (objav¬
ljeno v Slovanu 1913, p. 288), 5.) 7. IV., 6.) 22. IV.; 7.) 30. IV. H.

b) Gl. — »Slovanu« (3): 1912 H: 1.) 18. IV.; 13 G: 2.) 24. I. 3.) 31. III.

e) Aškerc — Glaserju (5 pisem): 98: 1.) 13. X., 2.) 2. XI.; 05: 3.) 26. X.; 07: 4.) 11. VI.;

12: 5.) 23. IV.

C. Ga. Melanija Karaskova (Dunaj) ima 15 pisem, ki jih je prejel njen mož dr. Jos. Karasek

od Glaserja: 06: 1.) 21. V. B, 2.) 22. X. D; 07: 3.) 29. IX. H, 4.) 12. XI. P; 08: 5.)

2. II. P, 6.) 15. V. H; 09 D: 7.) 20. III.; 10 D: 8.) 5. III., 9.) 16. XI., 10.) 23. XII.;
11 H: 11.) 2. IV., 12.) 16. VII.; 12: 13.) 1. I. II; 13: 14.) 16. III. P, 15.) 8. IV. G.

D. Dr. A. D«lar (Maribor) shranjuje:

a) Gl. — Dolarju (23); 05 B: 1.) 24. X., 2.) ?, 3.) 7. XI.; 06 B: 4.) 19. I., 5.) 19. V.,

6.) 25. VI.; 06 H: 7.) 25. VII.; 08 H: 8.) 17. VI.; 09 D: 9.) 1. IV.; H: 10.) 20. IX,,

11.) 28. IX., 12.) 3. X., 13.) 10. X.; 11 H: 14.) 2. X., 15.) 6. XI., 16.) 5. XII.; 13 G:
17.) 6. IV., 18.) 9. IV., 19.) 11. IV.; H: 20.) 2. V., 21.) 7. V., 22.) 2. VI.; M: 23.) 30. VI.

b) Pisma, ki so jih pisali Glaserju: Dav. Trstenjak (Stari trg) (8): 1886: 1.) 19. VI.; 87: 2.)

febr.; 3.) 18. X.; 4.) 14. XII.; 88: 5.) 10. VII; 89: 6.) 1. XI., 7.) ?, 8.) 30, XII.

Slov. Matica: 8. VII. 1911 in koncept odgovora 10. IX. 1911.

Žpk Fr. Šegula (3): 1912: 1.) ?, 2.) 21. X., 3.) 28. XI.

Jos. Vošnjak: 94: 2. IV. (iz Ljubljane).

Fr. Štingl: 05: 23. II. (iz Kotelj).

Vinko Serci: 06: 5. II. (iz Ljubljane).

Leeiejewski: 99: 2. XI. (iz Lvova).

Korš (2): 1.) brez datuma (1904?), 05: 2.) 24. I. (iz Moskve).

Zubaty (2): 06: 23. X., 6. XI. (ia Prage).

Prof. Bartholomae (Heidelberg) (2); 11: 1.) 27. XI.; 12: 2.) 8. I.

Hans Stumme (Leipzig) (4): 11: 1.) 30. III.; 12: 2.) 13. II.; 13: 3.) 28. I., 4.) 3. II.

Prof. Hultsch (Halle) (2): 10: I.) 23. XII.; 12: 2.) 24. VIL

Otto Hauser (Dunaj) (9): 1910: 1.) 31. VIII., 2.) 20. IX., 3.) 23. IX., 4.) 28. IX.,
5.) 29. X., 6.) 14. XI.; 1911: 7.) 9. VIII., 8.) 19. VIII., 29. VIII.

Prof. Biihler (Dunaj): 1885: 6. XI.

Ludwig Fritze (5): 1884: 1.) 27. I. (Drossen); (Copenik): 1885: 2.) 8. XII.; 1912: 3.)

3. II., 4.) 23. XII.; 1913: 5.) 20. III.

V^eber (Berlin): 1886: 7. XII.

O Glaserju so mi še pisali vseuč. profesorji: R. Nachtigal (16. XI. 1933), M. Murko
(27. XI. 33), Fr. Ilešič (20. XII. 33), K. Ozvald (4. II. 1934) in Bernhard Geiger
(Dunaj, 12. IV. 1934).

Glaserjevi spisi.

1863. Dopis iz Maribora.  -—y— (Prvi njegov tiskan spis, kjer je »vzel na muho«
profesorja, ki svoje slovensko ime [Anton Žnidarič] piše namesto z 8 s 13 črkami
[Sch-tsch], pa je pri tem še matematik!) Torbica 111.

54

1869. Črni kabinet.  [Anonimen prevod iz češčine.] SN 51, 52.

1872. Privina in Kocelj,  kneza panonskih Slovanov. Havelka, prevel —. SN 102—6-
Odlomek iz slovenskega prevoda Ploetzove francoske slov¬
nice  I. Gimn. izv. Celje.

1873. Poljub.  Prevod novele Karoline Svetle. Humoreska iz gorjanskega življenja. Zora,
št. 16—23.

1874. Georg Caf.  Tagespost julij.

Johannes Schmidt.  Vestnik 6.

O grški muziki.  Vestnik 29, 30, 41—4.

August Schleicher.  Vestnik 65—8, 81—6.

1875. O protezi v grščini.  Vestnik 88—90, 108—10, 122—4.

1876. Archiv fiir slavische Philologie.  I. Zora 94.

V letih tekočih.  Zora 139—41.

Archiv fiir slavische Philologie. SN 9.

O indoevropskih jezikih.  Iz angleščine poslovenil. SN 260—5. (V ponatisu
45 str.)

Odlomek iz slov. prevoda Ploetzove francoske slovnice.  II.
Gimn. izv. Kranj.

1877. Damajantica žaluje po soprugu.  Prevod iz Mahabharata. SN 172—5.

Iz Kranja  v W e i d e n a u. SN 55 (9. III. 1877).

1879. t)ber die Prothese im Griechischen, Romanischen und Engli-
s c h e n. Gimn. izv. Weidenau.

1881. Reforme ruskega carja Aleksandra.  Prevod iz angl. spisa Olge Kire-
jeve Novikove. SN 73—82.

Peti internacionalni orientalski shod v Berlinu.  Kres 566—8.

1882. Slovanske Benetke  (Spreewald). Kres 91—4.

Dušmanta.  Holandski spisal van Hemert. Kres 626—7.

Litvanske in slovenske razmere.  SN 218.

1883. E p iške indske pripovedke in pravljice.  Kres 36—8, 94—7, 152—3,
256—7, 314—5, 360—1, 408—9.

Utemeljitev in cvet krakovske akademije.  Kres 525—8.
t)  b e r Ban a’s  Parvatiparinayanataka.  Sitzungsberichte der phil. hist.
Klasse der Akademie der Wissenschaften in Wien, CIV. Bd. 575—664. (V ponatisu
92 str.)

1884. Kakšne znanstvene spise naj objavlja Letopis Slovenske Ma¬
tice?  E 13—7.

Spomenica za razširjenje slovenskega poduka na tržaški gim¬
naziji. E 91.

Der s i e b e n t e Orientalisten Kongress und;.  die osterreichi-
sc h en Slaven. Politik (Praga), 162—3. (V ponatisu 20 str.)

F i r d u z i. Kres 45—51.

E p iške indske pripovedke in pravljice. Kres 91—3, 309—10.

1885.  Ilovnat voziček. E 1, 2.

U r v a š i. Indijska drama Kalidasova. Na slovenski jezik preložil. —. Trst. Samo¬
založba. 106 str. (1. zvezek Indijske Talije.)

Malavi k a in Agnimitra.  Indijska drama Kalidasova. Na slovenski jezik pre¬
ložil —. Trst. Samozaložba. (V knjigi letnica 1885, na ovitku 1886.) 102 str. (2. zvezek
Indijske Talije.)

A. V a n i č e k. Biographische Skizze. Wien. In Commission bei C. Konegen. 8°. IV+ 66.
R g v e d a I. 143. Text, Ubersetzung und Commentar. Gimn. izv. Trst. (Tudi v ponatisu.)
1886- Slovenski juristi za Primorsko. SN 59.

55

Starejša doba indijskega slovstva. Kres 73—81.

P a r v a t i’  s Hochzeit. Ein indisches Schauspiel. Zura ersten
iibersetzt. X + 38 str. Gimn. izv. Trst. (Tudi v ponatisu.)

1888. Spomini na Božidara Raiča. E.

Zgodovinske črtice o slovenščini na srednjih šo
skem. SN 12—20.

Božidar Raič. LSM 1—46.

1889. U r v a š i. Hrvatska 108—9.

A 1 t n o r d i s c h. Gimn. izv. Trst. 42 str.

1890. Davorin Trstenjak.  E 14—9.

Jurij Kobe. LZ 742—5.

1891.  Nekoliko iz indijskega bajeslovja. DS 80—3, 133 — 8.

1892. »D e u t s c h e Er d e«. E 148.

»V  senemška zveza« in položaj na Ruskem. E 124—5.

Franc Cegnar. DS 177—80, 226—8.

1893.  Simon Gregorčič. E 1—4.

1894.  Pesem od svetiga Alfonsa. LZ 572.

Cerkvena pesmarica iz 1784. LZ 643.

Ž upniški izpit iz 1. 1750. LZ 702—3.

Rokopisna pesmarica iz 1. 1781. LZ 763—6.

Pavlina Pajkova. DS 641—3.

Zgodovina slovenskega slovstva. Založila SM v Ljub. Tiskala Kat.
tiskarna. 1894 — 1900. 8°. 4 zvezki: I. Od početka do francoske revolucije. 1894. XIV -f
(II) + 220-f-JV + ([I) str. — II. Od francoske revolucije do 1848. 1. 1895. II + 276+lit.
pril. + (III) str. — III. Bleiweisova doba od 1848. do 1. 1870. 1. snopič 1896. VII + 176
str. 2. snopič 1897. 177—341 +(III) str. — IV. Stritarjeva doba od 1870. do 1895. leta.
1. snopič. 1898. XII + 151 str. 2. snopič. 1899. 153—312 str. 3. snopič. 1900. 313 — 483 str.

1895. Odprto pismo  na ordinariat. E 1—3.

Repeževa pesmarica,  doslej pogrešana iz 1757. LZ 60—3.

D o p o 1 n e k k Zgod.  sl. sl. I. zv.  LZ 388.

Odgovor na Oblakovo oceno o I. zv. Zgod. sl. slovstva.  LZ 443—5,
511—3.

Goričanski rokopisni katekizem minulega stoletja.  LZ 449—50.

1896. Še nekaj glede jezika v Stritar-Jurčičevi izdaji Prešern ovih
Poezij.  LZ 512.

V pojasnilo.  LZ 388.

O rgvedskih slavospevih.  LSM 168—83.

1897. Zgodovina slovenskega slovstva,  III. zvezek in pragmatična
slovenska hvaležnost.  E 68—73.

O naših slovstvenih potrebah.  SN 130—1.

1898. Češki list Vlast o Zgodovini sl. slovstva. E 13.

»Zgodovina slovenskega slovstva«. SN 86—9.

1899.  M i n i s t e r s t v o z a uk in bogočastje pa slov. profesorji. SN 296.

1900.  Pierwia stki starožitne w piesmach s 1 o w i n s k i c h. Dr. Jan Lecie-
jewski. Lvov. E 146.

Th.  Elze, Trubers Briefe. Tiibingen 1897. E 14.

1901.  Nekaj spominov. (Slika iz življenja slovenskega profesorja in pisatelja.) E 28. IX*
— 9.X.

Bibliografija slovenska za 1. 1899 in 1900. ZSM 198—233.

Hrosvita iz Gandersheima. Slovenka 315 — 9.

B u d d h i z e m. DS 344 — 50.

Male ins Deutsche

lahna  Slove n-

56

Ivan Macun. Njegovo življenje in delovanje. DS 645—55, 709—20.

1902. Znanost v službi politike in to pa ono. E.

Kalidasa.  LZ 617—23, 683—9, 734—9.

Bibliografija slovenska  za  1. 1901. ZSM 203—31.

Vinko Šercl,  slovanski glotolog. Slovenka 283—5.

Razvoj španskega jezika.  Zgodovinska črtica. DS 348—9.

1903. Narodno slovstvo.  Slovan 350.

Nemška moderna.  DS 303—5, 367—71, 491—7.

1904. Julij Cezar.  Poslovenil Oton Župančič. Salonska knjižnica. VI. zvezek. V Gorici.
DS 694—8.

1905. Romeo in Julija.  Poslovenil Ivan Cankar. V Gorici. 1904. Salonska knjižnica.
DS 497—9.

Shakespeare bei den Slovenen.  Siidsteir. Presse 51.

(Nemški prevodi sledečih slov. pesmi v Siidsteir. Presse):

Anton Aškerc:  Svetopolks Testament (št. 84), der Becher der Unslerblichkeit
(96), Der Dichter Selim (98);

Ivan Cankar:  Ivan Kacianar (83), Slavina (87);

J. Cimperman:  Der Friedliof (75), Die Mannesehre (76), Der sorglose Sanger (78);
Karl Kette:  Die Romanze (78);

Fr. Levstik:  Der Abschied (80), Die Tochter des Fischers (81), Am Fenster (82),
Die Rose (95).

1906. Kralj Lear v slovenskem prevodu.  SN 186—91. (Tudi v ponatisu.)

Co mesic dal. — Kako naj se prevaja.  Slovan 125.

Kritike in prevodi za poskušnjo.  Og. Brod. Samozal. 27 str.
Shakespeare-Župančič:  Beneški trgovec. Slovan 129, 219,

1908. Sakuntala ali Prstan spoznanja.  Drama v sedmih dejanjih. Sanskrtski
napisal Kalidasa. Po R. Pischelovi izvirni izdaji 1877. 1. poslovenil —. Samozal. XII +
126 strani. (3. zvezek Indijske Talije.)

1909. Osnovne misli o bodoči zgodovini slovenskega slovstva.  Straža,
51—4. (Tudi v ponatisu, 12 str.)

Antologija slovenskega pesništva v nemškem jeziku.  Straža 70.
Zal in Rudabeh.  Preložil iz perziščine —. Straža 86—90. (Tudi v ponatisu, 22 str.)

1910. Anton Aškerc.  Agramer Tagblatt (2 podlistka).

1911. Grafenauer jeva in moja Zgodovina sl. slovstva.  SN 213.
Zakonik Hammurabija.  Veda 369—76.

Prevodi in prevajalci Shakespearja.  NZ 77—84.

1912. T o p o 1 o v š e k, Die s p r a c h 1 i c h e Urverwandschaft der Indoger-
m a n e n, Semiten und Indianer. Veda 520.

Der indische Študent.  Zeitschrift der Deutschen Morgenlandischen Gesell-
schaft. 1—37. t  ' *

V rokopisih  so še ostali prevodi: 1. Ploetzova franc, slovnica v slov.;
2. nemška Buhlerjeva sanskrtska slovnica  v poljščini; 3. Calderonov
Čudodelni magus; 4. Camoensovih Lusiadov prvi spev  (kitice zadnjih
dveh prevodov so še nerimane); 5. Shakespearejeve igre:  Othello, Macbeth,

Rihard III., Vesele žene windsorske, Krotitev zle žene, Sen kresne noči, Kaj hočete? 6.
Govekarjevi Rokovnjači  (Die Wegelagerer); 7. Splošna slovenska anto¬
logija; 8. Aškerčeva antologija.

Zbirke 6., 7. in 8. so v Ban. arhivu v Mariboru, drugo se je najbrž porazgubilo. —
Kakor se nedvomno nahaja še kaj korespondence v zasebni lasti — upam, da nič bistvene —,
tako tudi seznam njegovih spisov zadošča pač namenu pričujočega spisa, ni pa izčrpen,
ker je marsikaj, zlasti prevode, izdajal brez podpisa.

57

COBISS

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

0000i502153