Jože Toporišič
Filozofska fakulteta v Ljubljani
DINAMIKA RAZVOJA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA*
0. Slovenski jezik gotovo ni posebnost v tem, da so njegova razvojna obdobja neenaka, tj. ena bolj, druga manj dinamična in bogata. Taka bolj dinamična obdobja slovenskega knjižnega jezika so npr. 16. stol, prelom 17. in 18. stol., druga polovica 18. stol., ko (osrednji) slovenski knjižni jezik doseže prag dokončne formiranosti, itd. Nasproti bolj dinamičnim obdobjem stojijo stagnacijska, npr. skoraj tri četrtine 17. stol., sredina 18. stol., zlasti kar se naravne rasti tiče tudi druga polovica 19. stol., v kateri se knjižni jezik oblikuje v svoji vseslovenskosti. - Seveda se je treba zavedati, da je tisto, kar uspeva, nazaduje, se razvija in razlici, zelo raznovrstno. Oglejmo si to najprej na primeru jezika v 16. stoletju, nato pa zadnjega obdobja moderne dobe.
1. V 16. stol. opažamo vsesplošno dinamiko.
1.1. Knjižni jezik se krepko postavi na noge v svoji jezikovni zgradbi, od izrazne glasov-no-pisne preko besedne do slovnično-skladenjske, pa tudi v besedilni raznoličnosti in družbeni funkcionalnosti ter središčnosti. V jezikovni strukturi je doslej najbolj raziskana pisna ravnina: tu vidimo strmo rast v potrditev jezikovne samobitnosti, ki se kaže z ene strani v Trubarjevi prilagoditvi, ne pa morda v mehaničnem prevzemu, nemške grafije, nato pa v hitenju k cilju, da bi večina soglasniških fonemov imela posebne grafemske ustreznike: Kreljeva ločitev zvenečih in nezvenečih sičnikov in šumevcev, u od v, v nadaljnjem razvoju pa nadaljevanje tega prizadevanja, ko se strogo ločita še i in j. Samoglas-niški sistem še zdaleč ni dosegel tako uspelega odraza v pisavi, čeprav Krelj zaznamuje od posebnih samoglasnikov že polglasnik, z zaznamovanjem jata (e) pa je nakazana možnost za zaznamovanje visokih, tj. ozkih e in o, do česar pa pride šele v 18. stol. Tudi v morfonologiji vidimo napredovanje od ožjega in individualnega v smeri k splošnejšemu (na misli so nam Trubarjeve posebnosti v primeri z jezikom drugih protestantskih piscev). V besedju opažamo zlasti dilemo v uporabi dela prevzetega besedja: Kreljeva kritika ger-manizmov v Trubarjevi kranjski slovenščini. Hrenova prevzetih besed sploh. Krelj je tudi v morfonologiji uvedel (četudi ne dosledno) bolj slovanski (in s tem bolj obrobno- oz. pr-votnoslovenski) vokalizem prvotnih o-jevskih končnic. Vsi protestanti pa so se, kljub boljšemu spoznanju, duhu slovenskega jezika izneverili v veliki meri skladenjsko, npr. z rabo določnega člena ob (golih) samostalniških zvezah, z neupoštevanjem dvojnične, tj. naglasne in nenaglasne oblike slovenskih osebnih zaimkov v rod., daj. in tož., vzporedno s tem z neupoštevanjem prav take razlike v imenovalniku (jaz -ti... ^ 0,0 ..., t i. ničta, tj. implicirana raba), v nezadostni rabi povratnih zaimkov in podobno. Sem gredo še mor-fematski kalki, med njimi zlasti nepotrebno dodajanje prislovov glagolom, ki s prislovom izraženo podajajo že s predpono (ali z notranjo pomensko določenostjo), npr. gori vstali (doli sesti) ipd.
¦ Referat na zasedanju komisije za knjižne jezike pri mednarodnem slavističnem komiteju, Bratislava konec oki 1980 (izide sicer v zborniku tega zasedanja).
193
1.2. Tudi funkcijskozvrstno vidimo velik razmah, saj protestanti v okviru verskega slovstva gojijo poleg molitve (tudi v pesemski obliki) pridige, polemike, veroizpovedne traktate, obredna besedila, esejistične uvode o veri in ljudstvu, ki mu namenjajo svoje knjige, organizaciji cerkve in podobno, pojavljajo pa se tudi zarodki novih vrst funkcijskih zvrsti: npr. strokovna jezikoslovna (tičoča se glasoslovja in pisave, besedja, celo stila in narečne razčlenjenosti), ne nazadnje cerkvenoupravna. Bogatijo jo neprotestantski pravni in upravni spisi, med njimi zlasti nove gorske knjige.
1.3. Posebno važno pa je, da je knjižni jezik z besedih v njem predmet široke pozornosti . in naklonjenosti deželnih stanov in imovitejših ljudi (kot so meščani), da mu besedila ustvarja sorazmerno pisan krog tvorcev (glavni so Trubar, Dalmatin, Krelj-Juričič, Bohorič); in v primeri tako s predknjižnim izročilom kot z naslednjim obdobjem je še ta razhka, da za tisk teh knjig ni nobene prave usodne ovire (razen čisto na začetku utrjeni predsodek, da se slovenski jezik ne da pisati), in je tiskana knjiga torej sorazmerno lahko dostopna širšemu krogu ljudi, s tem pa se zelo poveča tudi njena družbena učinkovitost
1.4. Potem je tu prisotnost konkurentnih, tekmiških prizadevanj, oz. spodbuda, ki izhaja iz vnetosti začetnikov česa novega v okviru starega, stoletja neogroženega, čeprav v ve-Uki meri (ali usodno) inertnega. Žar reformatorstva, misijonarska požrtvovalnost itd. so prav tako na protestantski strani in - ne pozabimo - ideologija, ki božjo besedo veleva uživati tudi individualno, ne le preko posredništva ah ob njem, postavljajoč v ospredje misel sv. Pavla, da naj vsak jezik časti boga. To tekmištvo z nečim, kar je že uveljavljeno (velja tudi za Kreljeva prizadevanja za reformo Trubarjevega jezikovnega sistema), je deloma prisotno tudi pri Hrenu in je spet blagodejno učinkovalo, odsotnost tekmištva pa se je nato odrazila verjetno tudi v manjši prizadevnosti poreformacijsko-protireformacijske-ga časa.
Ideološke spodbude za uspevanje slovenskega knjižnega jezika so še večkrat prisotne: omenimo rimski cerkveni zbor iz 1. 1725, ki okrepi ljudsko cerkveno petje; potem miselnost bratovščin in njihovo delovanje med preprostim ljudstvom; nekako nepričakovana, verjetno zgledovalna individualna podjetnost in pobudnost PohUna (da je namreč treba branje spet med ljudi spraviti, kot je njegovo prizadevanje ocenil Vodnik); versko diferencialna miselnost pri Prekmurcih, ki od začetka 18. stol. sistematično gradijo svoj pokrajinski knjižni jezik (ki se ga oprimejo nato tudi katoHki); misijonarska miselnost pri Gutsmanu konec 18. stol., s čimer se začenja v večji meri uveljavljati koroška veja slov. knjižnega jezika; v zadnji četrtini 18. stol. pa na Kranjskem zlasti janzenistična miselnost
Posebna pobuda za razvoj slovenskega knjižnega jezika v prvi polovici 19. stol. so bile ideje J. Kopitarja, velikega dediča slovenskega razsvetljenskega Zoisovega kroga, ki prvič kritično zaobjame celoten knjižni jezik v časovni in skoraj vsej pokrajinski razsežnosti; od zunaj pa so vdirale misli, ki so se nato najjasneje izkristalizirale v ilirizmu. Tu bi bilo treba imenovati še napačne ideologije, kot je v drugi polovici 19. stol. levstikovanje (popravljanje živega jezika na podlagi stare cerkvene slovanščine kot t. i. staroslovenšči-ne), želja po približevanju slovenščine večjim slovanskim sestram (zlasti srbohrvaščini ali ruščini), kar vse vnaša v slovenski knjižni jezik t i. motečo dinamiko, s tem pa protiakcije, kakršna je velika Škrabčeva iz zadnje četrtine 19. stol., trajajoča vse do prve svetovne vojne in nato v breznikovski obliki do današnjega časa.
Tako se dinamika spreminja iz obdobja v obdobje, vsakokrat s svojimi značilnostmi. V tem okviru je ni mogoče zajeti niti toliko, kot smo protestantsko, zanimivo pa se bo ustaviti ob zadnji fazi zadnjega obdobja slovenskega knjižnega jezika, tj. v letih od 1945 sem.
2. Od družbenih dogodkov je - kot v vsej prosovjetski vzhodni Evropi - značilna zamena kapitalističnega sistema s socialističnim tako rekoč čez noč. Ta zamena sistema (ki se je
194
pri nas uveljavljala predhodno na osvobojenem ozemlju v vojni 1941 do 1945, prej pa se nakazovala v ustrezni, dovolj neobsežni, v precejšnji meri tudi ilegalni Uteraturi) je prinesla slovenskemu jeziku veliko novega.
2.1. Knjižni jezik takoj po vojni ostaja v glavnem kot predpis nespremenjen v vsem razen glede besedja; tako rekoč restavriran je (mislimo na njegov propad pod okupacijo v Italiji od 20-ih let, na Štajerskem in Gorenjskem ter v Prekmurju od 1941). V nasprotju s predpisom pa so besedila, zlasti publicistične, aktivistične in upravne vrste, zaradi v knjižnem jeziku ne dovolj šolanega tvorca teh besedil (v t. i. srednji stan so se dvignili ljudje, ki se zanj niso šolali, šolani pa so bili precej odrinjeni ali izrinjeni) dostikrat v nasprotju s predpisom. Zlasti poslednja so tudi stilistično dostikrat zelo nebogljena. Moramo pa hkrati dostaviti, da v tem času javno govori in piše tako rekoč vse, kar na svoj način pospešuje rabo nenarečne socialne zvrsti jezika. Dodatna oteževalna okoliščina za Slovence, ki so bil^ pod strožjo tujo okupacijo (Primorska, Štajerska, del Gorenjske, Prekmurje), je, da v slovenskem knjižnem jeziju šolsko sploh niso bih izobraževani, vadeni in utrjevani, zato so bile pri njih ubesedovalne težave še toliko večje, saj jim je besedo deloma uravnaval tuji miselni tok, kot bi rekel Kopitar. Isto lahko rečemo za tiste, ki so se gibali predvsem v območju rabe srbohrvaškega jezika (vojska, zvezna administracija...). Hkrati pa je ta ne-spopolnjenost v knjižnem jeziku le-temu dovajala novih sokov resnično govorjene slovenščine in tako opozarjala na mestoma neupravičeno oddaljenost knjižne norme od vsakdanje občevalne. Seveda je hkrati res, da je pomnožila tudi število mrtvih ali na pol mrtvih ter eksotičnih prvin, s katerimi je jezikovni neizobraženec skušal zakriti svoj dejanski knjižnojezikovni primanjkljaj.
2.2. V tisti dobi se je za vse knjižno pišoče (in ne le za te) in v knjižnem jeziku občujoče uveljavilo nekako besedno (in besednozvezno) prekrščevalstvo (v partizanskih enotah in politični literaturi se je to začelo seveda že 1. 1941 in je v štirih letih dozorelo do tistega, kar je spomladi 1945 izbruhnilo v vseslovenski okvir znotraj Jugoslavije). Preimenovanih je bilo veliko stvari v upravi, poUtiki, imenstvu, besedju, tičočem se verskih zadev ipd. Tako se je npr. čuvar političnega, prometnega in nravstvenega reda preimenoval iz orož-nika ali policaja v miličnika (podobno je v vojski, kjer narednik postane vodnik, poročnik zastavnik, kaplar desetar - medtem ko višji čini ostajajo: tako že kapetan ne postane stotnik, da ne govorimo o generalih ali polkovnikih); najmanjša upravna enota ni več občina, ampak postane najprej krajevni ljudski odbor (nato komuna - sicer v večji zemljepisni razsežnosti - nato spet občina), nadobčinska enota ni več srez, ampak okraj (še večja okrožje), vodja najmanjše skupnosti ni več župan, ampak predsednik krajevnega ljudskega odbora; podobno prva šola ni več ljudska ali osnovna, ampak počasi preraste v osemletko, s tem v zvezi pa se ukine nižja gimnazija, že prej meščanska šola, obrtna postane za nekaj časa poklicna itd., klasična gimnazija kot elitniška v Sloveniji izgine ipd. Osovraženi izraz banovina se zamenja z republika ali pokrajina (s tem, da so v repubUkah zbrani posamezni slovanski narodi z etničnin ozemljem v Jugoslaviji, v pokrajinah pa narodnostne manjšine z glavnim narodnim telesom v drugih državah, na primer v Albaniji in na Madžarskem), država Jugoslavija postane najprej Demokratična federativna republika Jugoslavija, nato Socialistična federativna republika Jugoslavija.
2.3. Naslednja značilnost je forsiranje t i. mednarodnih tekmic domačim ali že udomačenim besedam za pojave družbenega in gospodarskega, deloma tudi ideološkega sveta. Tako se gospodarski spodriva z ekonomski, družbeni s socialni (tudi na račun nejasnosti, saj socialni pomeni tudi materialno, dohodkovno stran), zelo pogosta zveza je socialnoekonomski ali socialnopolitični, za komunistično stranko se uveljavi posebno ime - partija. Zanimiva in pogosto rabljena beseda je miting, v vojaških enotah komisar, v organizacijah in upravi referent in v vsem siju se uveljavi direktor (ravnatelj je komaj še kdo). Na kratko povedano: pojavi se vsa frazeologija sovjetskega socialističnega sistema, včasih le malo prilagojena strukturi slovenskega jezika: tako so ustanove za dojenčka jasli, prostovoljno
195«
brezplačno delo se imenuje udarniško, količkaj imovitejši kmetje postanejo kulaki, šolarji določene dobe postanejo pionirji, manjši menda cicibani, večji mladinci; namesto gospa in gospod ali gospodična se začneta rabiti tovariš in tovarišica (gospodičen sploh ni mogoče več poimenovati); odrinjeni stari izrazi pa živijo dalje v neoficialnih položajih, naravnost obilnostno v trgovini in gostinstvu in sploh v svetu uslug, medtem ko tovariš v končni liniji postane ime za družbeno zavednega človeka (prim. gospod tovariš), v šoli pa zamenja učitelja.
2.4. Zanimiva značilnost so večbesedna poimenovanja, ki pa se dajo v besedilu slabo rabiti, saj zamegljujejo skladenjsko preglednost povedi. Zato ta imena poskušajo biti udarnejša (s tem pa hkrati tudi skrivnostnejša in navadnemu uporabniku odtujena), tako da se pretvarjajo v kratična (akronimna). Ker so njihove sestavine poleg tega večinoma, kot rečeno, t i. internacionalnega tipa, v končni liniji dobimo poimenovanja in zveze poimenovanj naslednjega upa; CK KP J, DFRJ (SFRJ), SKOJ, AVNOJ, OF, AFZ, KNOJ OZN A, v zadnjem času tudi RK SZDL SRS ipd. To prinaša s sabo izgovarjalne in obhkoslovne probleme, ob katerih se lomijo jezikoslovna kopja in v jezik vnaša nepotrebna neenotnost Spoznali smo se tudi z drugačnimi akronimi, npr. stenčas. Nama, Tomos, napravljenimi verjetno po vzorcu revkom, agitprop, in z zloženkami kot mesoizdelki, politkomisar, elektrogospodarstvo. Pri teh akronimih je značilno, da je slovenščina kar dostikrat zapostavljena: O v SKOJ namreč zastopa sh. omladina, ne slovensko mladina, V v AVNOJ enako vijeće nam. slovenskega sve( (ki so ga takoj po vojni skušali uvesti, pa je bil potem verjetno dekretalno odpravljen). Podoben pojav imamo še sedaj v AMSJ, kjer stoji S za sh. savez, medtem ko je naša zveza zapostavljena, prezrta. Lepo podomačeno pa je JLA namesto sh. JNA. Slovenščina se zapostavlja tudi črkovalno (KPJ so dostikrat črkovah s ka-pe-jot nam. s ka-pe-je); podobne stvari imamo tudi iz angleščine, kjer se BBC črkuje bi-bi-si namesto be-be-ce, kakor delajo po svojem jeziku Francozi. Vsaj pri novih takih tvorbah naj bi se dosledno upoštevalo slovensko črkovalno načelo.
2.5. Marsikaj je začelo poganjati novega zaradi izogibanja poimenovanjem (in seveda z njimi zaznamovani predmetnosti) iz starega družbenega sistema in starodavnega izročila, deloma zaradi neljubih izkušenj iz druge svetovne vojne. Tako so bila zamenjana nekatera imena krajev, poimenovana nemško, npr. Rajhenburg, Marenberg, ali imena svetniškega izvora. Št. Peter, Sv. Benedikt (s tem v zvezi so imena kot god, božič, velika noč): nemška imena se zamenjajo z domačimi (Brestanica, Muta), prilastek sv. in podobno se ali opusti (Benedikt, Lenart) ali se zamenja celo ime Št. Peter ^ Pivka, Št. Peter pod Svetimi gorami -> Bistrica ob Sotli), za občna imena se iščejo različni izhodi (god -> praznik, božič
novo leto, velika noč pomladanske počitnice ali dopust ipd.). Grdo besedo stavka zamenja, ko gre za naše razmere, ustavitev dela (ali prekinitev), podražitev postane nova cena ali /zravnava s svetovnimi cenami, devalvacija -* revalvacija ipd., kar bi zaslužilo posebno razpravo (v kateri ne bi manjkalo zamen kot izposojevalec (avtomobilov) za tat). O določenih stvareh se pred ljudmi drugega svetovnega nazora ne govori z neposrednimi poimenovanji za stvari, ki so ideološko tabuirane, ampak se uporabljajo nedoločnostni izrazi, razumljivi šele konsituacijsko (npr. Naša mami je nekam šla, a se kmalu vrne - mišljena je lahko maša, ne le WC ipd.). Tudi umetnostna besedila s takim izrazjem niso zaželena in se primemo čistijo ah sploh ne uporabljajo za določene, npr. pedagoške namene. Zanimivi so nekateri stalni prilastki za pozitivnost, medtem ko pri drugih istovrstnih izrazih niso potrebni, češ da se razumejo sami po sebi: delovna inteligenca proti delavec (tudi poštena inteligenca).
2.6. Na ta način se sicer bogati stilistika slovenskega jezika, dostikrat pa se udarnost, neposrednost besedila manjša, izgublja. Tudi cela besedila postajajo kot knjige s sedmimi pečati: besede, besede, besede (nemalokrat zaradi tega, ker se stvari poimenujejo prej, kakor so, šele nato se jim išče predmetna vsebina in potrjuje življenjska oblika). Tako se izrazna stran jezika trga od pomenoslovne: človek bere in posluša, vidi in sUši pa ali nič
1M..._,__.._...............................
ali pa le meglo, ali pa tisto, kar se je v njegovo zavest prikradlo po načelu nasprotnosti -. iz preostalega dela sporočevalne verige. Tako ob takem besedilu poslušalci pobegnejo ' njegovemu tvorcu ali z dušo in telesom ali pa le s prvo. Zadnje časa se to govorjenje mimo ' ali v prazno opaža tudi s strani politikov kot nezaželeno in poprave potrebno in so v tem ' okviru bile tudi v SZDL podvzete določene stvari, seveda le v obliki neobveznega, tj. brez- ' posledičnega, priporočila, potrebna pa bi bila zakonska zaščita naslovnika. ]
3. Drugi vir za dinamiko v jeziku je prinesel naš nadaljnji, samoupravni in nevezani, po- ^ litični razvoj, zlasti prvi. Tu je preimenovano praktično vse, zlasti v zadnjem času, ko ni ' več podjetij v klasičnem smislu in ne obratov, ampak imamo sozde in fozde (skupna//e-. meljna organizacija združenega dela), nimamo več privatnikov in ne delavcev (zadnji so ; združevala dela), na fakultetah ni več oddelkov, ampak so PZE (pedagoško-znanstvene (delovne) enote) itd. itd. (nova poimenovanja tega, kar se normalno v svetu imenuje mi- ' nister, in vse, kar spada k njemu). Povedano z drugimi besedami: poimenujemo vse ali čim \ več pomenskih sestavin besed pojmov, namesto da bi že obstoječim besedam enostavno ' pripisovali te pomenske sestavine (gotovo bi se to dalo v večini primerov). Tako bi nepo- ' sredni (fizični) proizvajalec lahko bil še zmeraj delavec, uradnik uradnik, izobraženec izo-! braženec, privatnik privatnik itd., seveda vsakokrat z na novo določeno vsebino (prehitro ^ menjavanje vsemu temu daje značilnosti slengovstva). Tako kot je cesta cesta, čeprav ni' več makadamska, ampak asfaltirana, potok ostane potok, čeprav je (bi bil) reguliran, in šolar je pač tisti, ki hodi v šolo. Tu bi se res lahko kaj naučih od preteklosti. ='
4. Tretji vir, ki prinaša dinamičnost v naš jezik zadnje dobe, je civilizacijska tehnična, za- ; bavna in športna eksplozija. j
4.1. Ker vse to v bistvu prihaja z Zahoda, Zahod pa je angleško govoreča Amerika in An- j ghja, se problem kaže kot enkraten pritisk strukture oz. prvin angleškega jezika na naš \ jezikovni sistem. Večinoma se to čuti - v glavnem tudi po krivdi naše nezadostne teorije oz. odločanja za napačne, manj ustrezne teorije - v pisavi in izgovoru prevzetega zahodnega besedja, deloma tudi v besedotvorju in oblikoslovju. Tu pretežno ne gre za dvojnice, tekmice že obstoječim domačim izrazom, ampak za poimenovanje novega (npr. v zabavi, i popevkarstvu še posebej, v imenih tehničnih izdelkov in surovin itd.). Po tem vzorcu se nato začnejo delati tudi domača poimenovanja. Za primer vzemimo imena podjetij, kot. so 1MPEX (import, eAsport), v resnici večje žagarsko podjetje, Dinos (podjetje za odpadne materiale), Filbo (manjše podjetje za izdelavo industrijskih prezračevalnih naprav - Filtri | iz Bohinja), Viator, Certus in Creina (prevozniška podjetja). Lepa domača imena podjetij'; so Krka, Lek, Javor, Slovenijales, Gorenje, ki niso nič manj (če ne bolj) uspešna od t i. med- ; narodnih. Posebno kozmetični izdelki se zadnji čas poimenujejo kar angleško.
4.2. Kot sem pokazal že drugje, je tu še dogajanje zaradi vsemogočne prisotnosti srbohr- \ vaškega jezika v sporočanju na slovenskem etničnem ozemlju (v Italiji ima podobno vlo- j go, le da še potencirano, italijanščina, v Avstriji nemščina in v Porabju na Madžarskem madžarščina, v izseljenstvu, tudi t i, zdomskega tipa, so še drugi jeziki, zlasti angleščina, nemščina in španščina). Povsod tu gre še za razmerje t. i. m-jezika (m = mah, manjši, manj prestižen, manj uporabljan itd.) nasproti v-jeziku (v = velik, večji, z več pomena in raz- ¦ širjenosti itd.). V-jezik vdira v m-jezik preko svojih nosilcev, naseljenih med prebivalci; m-jezika, s težo državne središčnosti, nenehnega romanja pripadnikov m-jezikov v up- \ ravna in druga taka telesa v-jezikov, s prevajanjem iz njih, preko radia, televizije, literar- ' nega šunda, ki ga je v v-jezikih več in cenejšega itd. Tako vdira s posameznimi besedami in frazeološkimi enotami ter skladenjskimi vzorci v m-jezik, pogosto podprt z dvojezič-1 nostjo slovensko govorečega, s pomanjkanjem specialnih priročnikov za posamezna stro-1 kovna področja ipd. V zvezi s tem se obdobno sprožajo protiakcije za ohranitev vsaj naj- [ bolj ogroženih individualnih značilnosti m-jezikov, prehva se tudi politično črnilo in dvi- j ga pohtična kri. Pri Slovencih bi tako lahko omenili boj za slovenska poročila na radiu ^
197 i
in pozneje na televiziji (ki je posebno primerno sredstvo za razširjanje oz. nerazširjanje oz. omejevanje vpliva enega jezika na drugega), boj za slovensko podnaslavljanje filmov, za slovensko poslovanje na Slovenskem, za rabo slovenščine v jezikovnem stiku z dru-gojezičnimi ipd., za slovensko plakatiranje v Sloveniji, za slovenska uporabnostna navodila izdelkov tovarn, ipd. itn. itn.
4.3. Z besedjem prihaja tudi ustrezna glasovna in črkovna podoba prevzetih besed in njim enakih doma napravljenih (npr. Yulon), deloma pa se čuti tudi vpUv v besedotvorju (zloženke z imenovalniško prvo sestavino, tip vikend hiša), kar do neke mere odpravlja pomanjkljivost slovenske jezikovne strukture pri tvorbi takih enobesednih poimenovanj. Včasih so sredstva te vrste samo eksotična, npr. anti- v pomenu proti-, a- nam. ne-, super-nam. nad- ipd. Pritisk tujih jezikov je zaznaten deloma tudi v obUkoslovju (pritisk ženskih poimenovanj t i. ničte sklanjatve, nedaljšanje z; pri osnovah na končni -r (npr. Horam-šaraj, nezanesljivost v številu (npr. Novoje vremja so pisala), sem in tja v spolu itd.
5. Četrti faktor dinamike slovenskega knjižnega jezika naše dobe je razvoj strok in znanosti, v manjši meri tudi zabavne in športne publicistike (kar pač ni značilnost samo slovenskega jezika). Kaj se tu dogaja v posameznih strokah, ni povsem pregledano in pregledno, mestoma komaj kaj, lahko pa o tem sklepamo po primeru jezikoslovja, zlasti slo-venističnega, in sicer knjižnega jezika. V približno dvajsetih letih se je izvršil popoln preobrat ne le v temeljnih delih (slovnica, slovar, pravopis), ampak tudi v ustreznih srednje-in osnovonošolskih učbenikih.
5.1. Pri tem ni šlo (in še zmeraj ne gre) brez t. i. trzavic, spopadov, medsebojnega neraz-in nedoumevanja, slepega zanikanja novega s strani konservativnežev, ki zlasti trdno sedijo v akademijskem in publicističnem popularizacijskem sedlu. Bitke večinoma začenja umikajoča se zastarelost in teoretična neosveščenost, prekrita z zvenečimi in uglednimi oficialnimi naslovi in mesti, torej v imenu t i. najvišje znanstvene avtoritete, kar pa je popolnoma nestvarno. Sem in tja pride do povezave teh uglednikov in zaslužnikov s politiki, kar toliko bolj otežuje boj za zdravo in pravo v znanosti in tej ustrezni publicistiki. Namesto argumentov se operira z avtoriteto. Rezultat je npr. stagnacija v oficialnih priročnikih za pravopis, medtem ko gre besedihia praksa, pisna in govorna, vendarle svojo modernejšo, v veUki meri nezakompleksano pot, in sicer kljub dovolj številnim samozvanim, teoretično nepodkovanim, s predsodki obremenjenim zaustavljavcem živega toka modernega jezika in jezikoslovja.
Tako je za sodobno dinamiko/nedinamiko značilen razkorak med konservativno in ofi-cialno predpisano normo in med v besedihh obstoječo. To vsekakor prinaša manj pozitivnih rezultatov v razvoj jezika, poleg tega da ga brez potrebe zavira, čeprav se tako v življenju potrjuje, kar je močnejšega. Razumljiva reakcija na hitre in obsežne spremembe v jeziku je konservatizem, ki se skuša ažurirati kot varstvo starih, ogroženih vrednot tudi tedaj, ko gre za odstranjevanje ovirajočega
5.2. Te zadeve so v vsaki stroki različne; ponekod (npr. v tehniki ali kemiji) se kaže viden napredek v smeri k večji rabi slovenskih terminoloških dvojnic, drugod, npr. v medicini (bolje je morebiti v naravoslovju), se pravi nazori še niso izkristalizirali do te mere, da bi razvoj lahko pohvalili s staUšča slovenske jezikovne samobitnosti, marsikje pa verjetno vlada pravo mrtvilo, kar je po Prešernu slabše od napačnega početja.
6. K dinamiki razvoja slovenskega knjižnega jezika po vojni po svoje prispevajo tudi neustrezne določitve v predpisu (kodifikaciji). Tipičen in zelo boleč tak primer je sedaj že skoraj 20 let star predpis pisave priponskega obrazila za vršilca dejanja, tj. -vec nam. -lec, kot je bilo od druge polovice 19. stol. sem; ali pa predpis, da naj bodo akronimi (vsaj v pisavi) nesklonljivi; ah ponovno oživela težnja k pisanju prevzetih besed nepodoma-čeno, ne pa tako, kot smo bili navajeni doslej; nadalje je tu odvzemanje normodajalnosti
198
slovenskemu knjižnemu jeziku v korist pristojnosti dajajočega jezika; ali težnja, da bi spravili ob odločujočo besedo v zadevah predpisovanja jezikovnega strokovnjaka, kar se dosega deloma s tem, da mu ne dajejo braniti strokovnih mnenj, ga preglasuje z glasovi uporabnikov (tako bi lahko tudi bolniki preglasovali zdravnika, če se ne bi bali očitnih negativnih posledic).
7. To je nekaj pogledov na dinamiko v razvoju slovenskega knjižnega jezika. Vse je treba dograditi z nadaljnjimi raziskavami, ki bi zajele celotni v poštev prihajajoči korpus. Med tem bi zaslužili posebno pozornost vpliv jezika radia in televizije, ki sta po eni strani (kot film in v manjši meri drama) izsilila neknjižni, zlasti nezborni jezik, posebno pokrajinske pogovorne jezike, in s tem dala tudi novo tematiko jezikoslovnim razpravam, od koder se potem spet vpliva na zvrsti (v glavnem je to še v začetkih), po drugi strani pa s svojo nediscipliniranostjo in individualno tvornostjo, temelječo na okusu posameznika, dostikrat vzgojenega v neslovenskem jezikovnem okolju (zanimivo bi bilo pogledati, kaj so študirali naši napovedovalci in mnogi novinarji, ki jih oskrbujejo z besedili), povzročajo težave in nepotreben nered. Marsikaj novega prinaša tudi nagla urbanizacija, ki spravlja v medsebojni stik ljudi z zelo različnih narečnih področij, kar sili te ljudi k rabi nadnarečij ali zvrsti večjega družbenega prestiža. Ker so večja naselbinska središča hkrati tudi ste-čišče srbohrvaško govorečega elementa, ta pa prodira tudi preko kioskov za ceneno in : malo vredno literaturo, se pojavlja močna slengo- in žargonotvorna udeleženost drugega, jezika, od koder imajo potem ti izrazi kolikor toliko možnost priti v normalno socialno \ zvrstnost (prim. gužva).
8. Bujni razvoj in nestanovitnost jezika, odsotnost pravopisnega priročnika, ki bi nove stvari klasificiral in ovrednotil, porajajo včasih črnoglede misli o perspektivah slovenskega (knjižnega) jezika v prihodnosti, misel na utopitev v hrumečih naletih valov tujih velikih ah večjih jezikovnih oceanov. V takih trenutkih se zdi dragoceno vse, kar tak jezik lahko okrepi v njegovi odpornosti (jezikovni kotički, politična akcija za boljši jezik), četudi marsikaj od tega nima le pozitivnih predznakov. Posebno nevarno pa se zdi zapiranje oči pred nevarnostmi in s tem povezano pranje duš in možganov z lepo donečimi frazami, kot so odprtost v svet, nesebična gostoljubnost, internacionalnost, podcenjevanje nevarnosti (še nikoli se slovenskemu jeziku ni godilo bolje), hvaležnost za bratsko pomoč drugega jezika (zmeraj enostransko) in kar je še podobnih krilatic. Zdi se, da imajo te negativne stvari eno pozitivno stran: da zbudijo organiziran odpor, osveščanje uspavanih in samozadovoljnih potrošnikov. Kakor kaže njegova zgodovina, je slovenski jezik take napade doslej zmeraj odbil in obvladal. Upajmo, da jih bo tudi tokrat, seveda ob zavestni pomoči njegovih nosilcev in raziskovalcev (v tem so nam lahko vzor znanstveniki in publicisti iz tridesetih let, glavni F. Ramovš, I. Prijatelj, J. Vidmar). Brez organiziranosti tudi tu ni uspeha. Močan zaveznik obrambnih prizadevanj slovenske jezikovne skupnosti je-zavest, da bi z izgubo jezika šla velika, nenadomestljiva vrednota, videnje sveta, dokaz »nezgodovinske« tvornosti, dosežek 1000-letnega razvoja, kar vse je slovenski jezik. Zato včasih nezaupanje do vsake dinamike v jeziku. Tudi to je treba razumeti, deloma pa njene nosilce vzgojiti, da bodo znali ločiti in sprejeti tiste pojave dinamike, brez katerih bi jezik sčasoma postal nepomlajajoči se starec, zoreč smrti in smrti tudi vreden.
Kljub nekaterim grozečim nevarnostim v dinamiki razvoja sodobnega slovenskega knjižnega jezika se zdi, da imamo spet enkrat za seboj nevarne čeri in da gre naš jezik - potrjen in okrepljen - novi bogatitvi in novim preizkušnjam naproti.
199