1 I ■c I I DELAVSKA ENOTNOST »tOE tfARCI V1EH O Ki X h — »DRUŽIT E SE! Četrtek, 16. decembra 1965 Št. 50, leto XXII Odkrivanje rezerv -Dokler bo naša skrita rezerva potrošnik, se nam pa res ni treba bati! Karikatura: ANDREJ NOVAK g ff Tiran minili flasessaagsar- POJAV, KI JE ZLASTI PEREČ PO REFORMI: DELO V TUJINI Koliko je naših delavcev na delu v tujini, cenimo lahko le približno, ker zavodi za zaposlovanje šele od leta 1960 rešujejo vloge prosilcev, ki se želijo zaposliti v tujini. Približno 200.000 jih trenutno dela v inozemstvu, od tega kakih 12.000 iz Slovenije. Bolj kot številka sama je zaskrbljujoče dejstvo, da je prošenj za izdajo napotil za zaposlitev v tujino letos občutno več kot lani (lani 4.827, letos že 6.135) in da so predvsem porasle prošnje visoko strokovno usposobljenih in strokovnih delavcev (od 87 lani na 528 letos). Samo v juliju in avgustu je bilo prošenj strokovnjakov, da bi se zaposlili na tujem, 198. To slednje pa je tisto, kar je najbolj zaskrbljujoče, ker vemo, da strokovno usposobljene ljudi potrebujemo doma. ALI NE ČUTIJO ODGOVORNOSTI? Za naše gospodarstvo ni nepomembno, če strokovnjaki odhajajo na delo v tujino; pa vendar so taki nekdaj redki primeri sedaj vse bolj pogosti. Ali ne čutijo odgovornosti do družbe, ki jim je omogočila, da so se strokovno usposobili? Res, marsikdo te odgovornosti ne čuti, toda... Ali ni tudi družba pozabila na vrednotenje tistega, za kar je dajala sredstva? Ali ni pogosto v delovnih organizacijah potisnjena v, ozadje strokovna in tudi najvišja usposobljenost na račun »prakse«, na račun »kvalifikacij«, ki so jih dobili ljudje v vseh teh letih samo zaradi delovnega mesta, ki sp ga zasedali? Ali smb . se v praksi spoprijeli s problemi nesposobnih kadrov in pustili strokovnjakom, da realizirajo svoje znanje? Največkrat jih držimo na »stranskem tiru«, če pa že uspejo priti na pravi BUNKERJI ZAOSTALOSTI Velikokrat smo že ugotovili, da je dvig naše industrijske proizvodnje na sodobno raven pogoj za nadaljnji napredek in da je to predvsem naloga tehnične inteligence. Na žalost pa naša tehnična inteligenca še vedno nima prave vloge v podjetjih in namesto, da bi na Slovenskem prednjačili v tem pogledu, pa v resnici vse bolj zaostajamo za drugimi republikami. Zakaj je tako? Naša industrija je zrastla iz obrtništva in zato je v njej še vedno globoko ukoreninjena miselnost, da ne potrebujemo tehnične inteligence. In ker mnogi delovni kolektivi nimajo razvojnega koncepta, si seveda tudi ne prizadevajo zagotoviti visoko strokovnih kadrov, ki bi ta koncept lahko izpeljali. Sedanji vodstveni kader v večini naših podjetij je na ravni srednje izobrazbe. V ta kader sodijo tudi »falirani štv,dentje« pa tudi mojstri. To večinoma niso niti stari niti neumni ljudje in tudi določenega znanja jim ne gre odrekati. Vsem njim pa je skupno to, da so jim zahteve po modernizaciji proizvodnje zoprne, ker to zahtevo pač lahko uresniči samo tehnična inteligenca. V tem primeru pa bi sedanji vodstveni kader bil postavljen tja, kamor po svojem znanju tudi sodi, kamor pa zaradi svojih interesov noče iti. Te svoje interese brani z nohti in zobmi; zaprl se je v “bunker" in se na vse kriplje otepa vsakogar, ki bi s svojim znanjem lahko ogrozil njegove po-žici je. Poseben problem v podjetjih je nagrajevanje strokovnjakov. Dejstvo je. da meril za to nagrajevanje nimamo, da pa bi do njih verjetno kmalu prišli, če ne bi prevladovala miselnost “enakih želodcev", “pravičnih dohodkov" in podobnih parol iz arzenala zaostalosti. Marsikje sicer izjavljajo, da so pripravljeni zagotoviti strokovnjakom za visoke dosežke tudi visoke dohodke, toda ko bi do tega zares moralo priti, potem zaradi ljubega miru v podjetju, zelo pogosto pa tudi v občini, na te izjave raje pozabijo. Pri nas tudi razmeroma skromni dohodki organizatorjev proizvodnje, ki vodijo podjetja z večmilijardnim dohodkom, vzbujajo »zaskrbljenost" raznih dušebrižnikov, nihče pa se ne razburja nad tem, če obrtnik s strokovnim znanjem kvalijiciranega delavca zasluži na mesec tudi po milijon dinarjev. Ali je zato čudno, če se množijo primeri, da inženirji zapuščajo podjetja in raje začenjajo samostojno delati kot obrtniki? Uvajanje tehnične inteligence v podjetja daje hitre ekonomske rezultate, ki pa bi bili lahko še mnogo večji, če bi delo strokovnjakov tudi zares ustrezno nagrajevali. Visok zaslužek strokovnjakov za njihovo uspešno delo pomaga zviševati tudi zaslužke drugih članov njihovih kolektivov. Tega se v podjetjih sicer začenjajo zavedati, vendar prepočasi. Če hočemo hitreje doseči naš cilj — visok standard vseh delovnih ljudi — potem moramo začeti hitreje in odločneje razbijati bunkerje zaostale miselnosti, ki nas zadržujejo na nizki proizvodnji in s tem tudi na nizkih dohodkih. MILAN POGAČNIK NOVO V FINANCIRANJU STANOVANJSKE GRADNJE: tir, pogosto razvrednotimo strokovnost z neustreznim nagrajevanjem. V mnogih delovnih organizacijah so ključna delovna mesta »zaplombirali« ljudje, ki nimajo strokovne usposobljenosti in znanja. Zato zapirajo vrata tistim, ki so zares sposobni in kot nadležne parole odklanjajo reelekcijo, nujnost specializacije in na strokovnem znanju zasnovane organizacije dela. KOLIKŠNA JE VREDNOST PRAKSE? Pustimo za danes ob strani problem nagrajevanja strokovnjakov, čeprav je to eden osnovnih vzrokov, da se zaposlujejo zunaj naših meja. Ni pa to edini razlog. Kajti na zavodih za .zaposlovanje je med. prošnjami' za Zcipdslitev V 'tiijini večina takih, ki doma ne morejo dobiti zaposlitve, in med njimi so tudi taki, ki imajo najvišjo strokovno usposobljenost. Zakaj je tako? Saj vemo, da pomanjkanje strokovnjakov zavira porast produktivnosti. V podjetjih pravijo, da jim več koristijo ljudje, ki so si znanje pridobili s »prakso«, četudi brez šol, kot pa »novopečeni« strokovnjaki. Tej mentaliteti primerni so tudi razpisi za prosta delovna mesta z vnaprej pre-računim izidom in brez vrednosti za visoko strokovno usposobljene ljudi, ki so prijavljeni na zavodih za zaposlovanje. In med njimi niso samo taki, ki so pravkar prišli s fakultete! Ali je potemtakem čudno, če ugotavljamo, da je naša proizvodnja še obrtniška, da je organizacija dela taka, da zavira vsak napredek in modernizacijo': ZAKAJ TAKO? Dejstvo je, da so na spiskih brezposelnih tudi strokovnjaki in med njimi niso samo taki, ki (Nadaljevanje na 3. strani) PO OBČNEM ZBORU OBČINSKEGA SINDIKALNEGA SVETA CERKNICA SE MALO, PA BOMO O NJIH GOVORILI KOT NEČEM, KAR JE BILO, PA NI VEC. FOTO: M. ŠPAROVEC Stanovanjski ključi za bančnimi vrati Tudi z varčevanjem pri banki je moč priti do stanovanjskega ključa — Osnovno načelo varčevanja in kreditiranja sredstev za stanovanjsko izgradnjo pri bankah pa je: višina vloženih sredstev in doba zbiranja sta osnovi za višino odobrenega posojila in za dobo njegovega odplačevanja — Pogoji so za vse varčevalce enaki! SPREMENJENA ZAKONODAJA NAREKUJE NOVE UKREPE Novi predpisi in zakoni o stanovanjskem gospodarstvu vsebujejo znatne spremembe tudi kar zadeva oblikovanje sredstev za stanovanjsko izgradnjo. Po teh predpisih in zakonih se spreminja sistem upravljanja in gaspodarjenja s stanovanjskim fondom, spremenjen pa je tudi sistem financiranja. Medtem ko so stanovanjsko izgradnjo financirali doslej stanovanjski skladi, pa bodo po zakonu o prenehanju veljavnosti zakona o financiranju gradnje stanovanj stanovanjski skladi ukinjeni. Vsa (Nadaljevanje na 6. strani) «■ »dni iAR ODPRETI VRATA NAPREDKU Samo tako si lahko razlagamo mnenja tamkajšnjih delovnih organizacij, da ne kaže razmišljati o povečevanju proizvodnje, češ da že to, kar naredijo, težko prodajo; da sedanji čas ni niti najmanj primeren, da bi intenzivneje razmišljali o prehodu na skrajšani delavnik in podobno. Ob vsem tem pa kolektivi iščejo zgolj »enostavne rešitve«; na primer varčevanje pri naročninah za časopisje, obenem pa čakajo, kdaj bodo prišli boljši časi. Takšni so ukrepi delovnih organizacij cerkniške komune, čeprav je res, da so sindikati že dolgo opozarjali, kaj vse bi bilo treba storiti, da bi si kolektivi odprli pot k napredku. Malone vse sindikalne podružnice v občini že dolgo opozarjajo, da bi bilo potrebno sprejeti programe razvoja podjetij, da bi morali izpopolnjevati sisteme delitve po delu in statute delovnih organizacij, da je treba pomisliti na prehod na delo v dveh ali treh izmenah in drugo, saj v občini že zdaj čaka na delo kakih 130 ljudi, razen tovarne »Brest« pa nikjer ne delajo več kot v eni izmeni. Ob ugotovitvi, Poročilo predsednika ObSS Cerknica tovariša Bavdka in razprava na občnem zboru sta opozorila, da pot k boljšim poslovnim uspehom vodi samo prek uveljavljanja vsega tistega, kar pojmujemo pod izrazom »intenzivno gospodarjenje«, da pa se temu cilju v cerkniški komuni doslej niso kaj prida približali. Gospodarska reforma, ki naj bi spodbudila bolj načrtno in bolj intenzivno gospodarjenje, je hkrati prinesla spoznanje, da v kolektivih mislijo, da gre za nekakšne »začasne ukrepe«, za krizo, ki bo minila, potlej pa bi spet lahko delali po starem. da realni osebni dohodki močno zaostajajo za produktivnostjo, pa je več kot nerazumljiva pasivnost sindikalnih organizacij, da bi se odločneje zavzele tudi za uresničitev sicer razumljivih in jasno formuliranih predlogov ter stališč, kako naj bi se »poslovili« od sedanjega ekstenzivnega gospodarjenja. Nehote prevlada vtis, da vodstva sindikalnih podružnic menijo, da je dovolj, če o“ posameznih problemih razpravljajo in da sprejmejo predloge in zaključke, da pa bo njihova stališča in mnenja realiziral nekdo drug. Skratka, gre za Hilli svojevrstno zaprtost v delu sindikalnih vodstev, čeprav je v tej občini značilno, da se tudi samoupravljanje še zdaleč ni tako uveljavilo, kakor bi se lahko, če bi pri delu izkoristili vsaj samo tiste objektivne pogoje, ki se ponujajo sami po sebi. Obenem pa sindikati niso storili dovolj, da bi ovrgli zmotna mnenja, češ da se samoupravljanje ne more uveljaviti zato, ker med ljudmi ni dovolj zanimanja in ker njihovo znanje ni dovolj veliko, da bi bili kos problemom, ki jih prinaša življenje. Delni dokaz, da ni ta- ko, je že v zapisanih ugotovitvah, da so sindikalni delavci sposobni analizirati probleme in predlagati zaključke. Očitno pa je, da to še ni dovolj. Če že drži trditev, da proizvajalcem manjka tako splošnega kakor tudi družbeno-političnega znanja, potem je treba tudi temu področju sindikalne dejavnosti. nameniti več skrbi, še toliko bolj, ker razpoložljiva sredstva za izobraževanje tudi letos niso bila izkoriščena. Obenem pa gre za to, da se delo sindikatov ne omejuje na dejavnost sindikalnih vodstev, temveč da se razširi na aktivnost vseh upravljavcev, članov sindikalnih podružnic, ki pa jo bodo vodstva sindikalnih podružnic spodbudila ie tedaj, če se bodo odločno zavzela za uresničevanje skupno dogovorjenih načrtov, programov, mnenj in stališč. To slednje v cerkniški občini očividno škriplje. Kdaj in kako pa bo »gladko« steklo, je odvisno tudi od tega, kako bodo upravljavci podprli načrte svojih sindikalnih vodstev in kakšen bo njihov pritisk, da bi tudi uresničili vse tisto, o čemer so se dogovarjali. -mG 7 dni v sindihatih- • TRBOVLJE: Še pariteta v produktivnosti Takole v pnispodobi povedano: temperatura mnenj, ocen m stališč, ki so izoblikovala na občnem zboru trboveljskih sindikatov, je bila precej kritična. Tako so med drugim ugotavljali: »Na splošno smo z gospodarjenjem preveč zadovoljni«. In v dokaz so navedli nekaj sprememb na žiro računih skupnega gospodarstva v občinah Trbovlje, Zagorje, Hrastnik. Tako je v Trbovljah plačana realizacija v letošnjem letu po zadnjih razpoložljivih podatkih narasla za 22 odst., v Zagorju prav za toliko, v Hrastniku pa za 32 odst.; neto osebni dohodki so v trboveljski komuni dosegli indeks 136, v zagorski 139, v hrastniški pa 141,8; poraba investicij v osnovna sredstva pa izpričuje povsem obratno sliko: v Trbovljah indeks 145, v Zagorju 88, v Hrastniku pa 82. In zato tudi tak zaključek: »v hrastniški občini so dosegli od vseh treh zasavskih komun najboljše rezultate gospodarjenja. Zato bo nujno, da se v naši občini takoj lotimo temeljitih analiz in organiziramo pripravo za izdelavo perspektivnega programa razvoja celotnega gospodarstva v občini« Tudi pri delovnih organizacijah znotraj meja trboveljske komune so precejšnje razlike v rezultatih gospodarjenja. Za dobre gospodarje so sindikati omenjali STT, ki so po prvotnih analizah ob uveljavitvi novega gospodarskega instru-mentardja izkazovale deficit za kakih 40 milijonov dinarjev. Realizacija plana organizacijskih in tehnoloških ukrepov za intenzifiikacijo gospodarjenja pa je povzročila, da zdaj že dolgo ne govore več o deficitu, nasprotno, porast produktivnosti dela jan je omogočil za 50 odst. višje osebne dohodke, hkrati pa so dosegli skrajšanje delovnega tedna na 45 ur. Dobri so rezultati gospodarjenja tudi v Rudniku. In v Cementarni: proizvodnja se je povečala do konca tretjega kvartala za 5,8 odst., kar so dosegli tako, da se je v tem obdobju povečal obratovalni čas za 10 dni. Povečal pa se je tudi dnevni učinek: pri peči Krupp za 7 t/h. pri peči Schmidt pa za 13,4 t/h. Na drugi strani pa so v Mehaniki dosegli v tretjem tro-mesečjlu pril plačani realizaciji indeks 77, pri investicijah v osnovna sredstva celo 308, pri osebnih dohodkih pa za 117. Za Metalijo so značilni naslednji indeksi: plačana realizacija 89, osebni dohodki 81 in investicije v osnovna sredstva 211,4; v SGP Zasavje pa imajo plačano realizacijo doseženo z indeksom 83, neto osebne dohodke s 103, investicije v osnovna sredstva pa označuje indeks 230. In k temu zaključek trboveljskih sindikatov: »Nekatere posledice ekstenzivnega ^gospodarjenja smo odpravili s splošnimi državnimi ukrepi. Sem sodi tudi dispariteta dinarja in dolarja. Precejšnji premiki so bili doseženi tudi na področju disparitete cen med predelovalno in surovinsko industrijo. Ostane pa še vedno dispariteta med visoko m nizko produktivnimi delovnimi organizacijami. Tega pa ne bo mogoče storiti z instrumenti, temveč z ukrepi znotraj slehernega kolektiva.« S. B. S e % v aiasllo Republiškega sveta ZSJ ia Slovenilo. Izdaja CZF Ljudska pravica v Ljubljani Lisi le ustanovljen 20 novembra 1942. Urejuje uredniški odbor Glavni in odgovorni urednik MILAN POGAČNIK Naslov urednlšiva tn uprave: Ljubljana, Dalmatinova ul. 4. poštni predal 313/VI. telefon uredništva 31 66 72. 31 24 02 in 31 00 33. uprave 31 00 33. Račun pri Narodni banki v Ljubljani št., NB 50J-1-365 - Posamezna številka stane 50 din — Naročnina 1e: četrtletna 650, polletna 1300 in letna 2600 din — Rokopisov ne vračamo — Poštnina plačana v gotovini — Tisk In klišeji CZ P »Ljudska pravica* Ljubljana POSODOBLJENA PREDILNISKA HALA BELEŽKE PO PLENARNI SEJI ObSS CELJE »Nismo demagog FOTO: M. ŠPAROVEC @ © © Številke. Ogromno številk o stanju gospodarstva v celjski občini, o gibanju osebnih dohodkov in zaposlovanja. Kritika nepravilnosti in številne naloge, ki naj se jih lotijo sindikalni delavci pri izvajanju gospodarske reforme. Brez dvoma vsebinsko bogata seja. Kasneje sem se prepričala, da je tudi delo sindikatov bogato. Med naštevanjem številk se mi je vsiljevala niisel, ki sem jo kasneje glasno povedala predsedniku celjskega sindikalnega sveta tov. Ivanu Cokanu: »Iste podatke o gospodarstvu bi slišala na seji občinske skupščine, Socialistične zveze, občinskega komiteja ZK. Čemu jih nadrobno pogrevate še na seji občinskega sindikalnega sveta?« Brž je sledil odrezav odgovor: »Veliko podatkov smo sami zbrali, na občinski skupščini jih dobite, čeprav imajo tam razne strokovne službe, mi pa nič. Na primer o ogromnih izgubah zaradi nesreč pri delu ... Nihče v komuni ne razpolaga s toliko podatki, kakor mi. Naše komisije so jih zbirale 2 meseca za to plenarno sejo. S filozofiranjem nikogar ne prepričaš, da je problem resnično problem. In nikogar ne mobiliziraš ...« Na seji je predsednik komisije za higiensko-tehnično varnost pri ObSS povedal, da so se stroški zaradi nesreč pri delu letos v osmih mesecih povzpeli že na 2 milijardi 68 milijonov, če se prišteje še izguba v proizvodnji zavoljo teh nesreč, pa znašajo 8 milijard. Dodal pa je še, d,a si ObSS že dve leti zaman prizadeva spraviti probleme higiensko-tehničnega varstva na dnevni red skupščinskega zasedanja. Po seji pa sem dopolnila ta zapisek z beležko: predsednik ObSS je političnemu aktivu predlagal, naj bi skupno zahtevali, da občinska skupščina obravnava higiensko-tehnično varstvo in posledice splošnega omalovaževanja preventivnih ukrepov, razen tistih, ki se tičejo samo delavcev. Prav tako so se začeli sindikati prvi boriti za boljšo organizacijo zdravstvene službe. PROSVETNI DELAVCI SO NAŠLI MOČNO OPORO V SINDIKATU Na seji je bilo govora še o izenačenju prosvete z gospodarstvom in nadaljnji nalogi sindikatov: skrbi za boljše učne programe in kakovostnejši šolski pouk. Prisotni so verjetno razumeli, za kakšno izenačenje gre, jaz pa sem s kasnejšim pojasnilom dobila dokaz več o aktivnosti in borbenosti celjskega sindikalnega vodstva. Predlagani rebalans letošnjega občinskega proračuna bi prikrajšal prosveto za 20 milijonov, če se ne bi sindikat temu zoperstavil. Preden je skupščina razpravljala o rebalansu, so predlog vsi pristojni že odobrili, občinska skupščina pa je upoštevala pripombe sindikalnega sveta. Nekdo (vplivna oseba, katere imena mi niso hoteli povedati), ki se s tem ni strinjal, je sindikatu očital, da vodi demagoško politiko do šolstva, napadeni pa so se dobro branili: »Če vodimo demagoško politiko, je demagoška tudi občinska skupščina, ki je prosveti primaknila 20 milijonov...« NIHČE NE ČUTI ODGOVORNOSTI Plenum je soglašal s predlogom predsedstva ObSS, naj bi reelekcija zajela vse vodilno osebje delovnih organizacij, ne le direktorje. Presenečalo me je, čemu tako dolgo razpravljajo o tem. Očitno čas ni bil izgubljen, zakaj tov. Cokan mi je po seji zaupal, da se za izvedbo reelekcije ne čuti nihče odgovornega. Niti skupščina, čeprav je prvenstveno pooblaščena za rotacije in kakovostno kadrovanje. »Konferenc in zaključkov pri nas ne zmanjka,« je dodal, »ko je treba ukrepati, pa vsi odpovedo. Že na dveh aktivih sem poudaril, da ni samo sindikat dolžan pomagati kolektivom pri reelekciji. Kadrovanje je vendar tesno povezano z gospodarjenjem ...« MAJHEN POSKUS Citat iz referata: »Dejstvo, da so sindikalni aktivi strokovno še dokaj šibki, ne dovolj borbeni, hkrati pa nedosledni, je krivo, da so jim kot glavne naloge pripisali organizacijo proslav in izletov. Žal je v tem nekaj resnice.« Poskušala sem se prepričati. Tov. Dora Kranjec, predsednica sindikalne podružnice knjižničarjev in muzealcev, ki združuje članstvo šestih ustanov, mi je na vprašanje, kateri novi napotki pridejo zanje v poštev, odvrnila: »Statut bomo dopolnili s členi o reelekciji, drugo pa ni za nas. Morda še tisto o reformiranju odnosov med gospodarstvom in družbenimi službami. Pravilnik o delitvi osebnih dohodkov smo že sprejeli, o denarju se pa ne moremo veliko meniti, ker nam ga drugi delijo.« Tov. Stane Obrez iz Izletnika je dejal: »Člane bom seznanil z referatom. Tudi z razpravo sem se strinjal, ne bi imel kaj pripomniti, posebno pa z Juretom Klanjškom iz Avtopro-meta, ki je vprašal, čemu iščemo napake samo pri ’ta manjših’ — v podjetjih, ne pa še kje drugje.« Tov. Martin Andrijaš je razpravljal o reelekciji in prvi predlagal, naj zajame vse vodilno osebje. Resen in razgledan predsednik sindikalne podružnice. Ravno zato si nisem mogla razložiti, kako je sindikalna podružnica Tovarne emajlirane posode pristala na »konzerviranje obstoječe kadrovske zasedbe« pod parolo »Nihče ven, nihče noter!« »Sklep, sprejet pred reformo, smo že ovrgli,« mi je pojasnil. »Sindikat ga je ob sprejemu zagovarjal, potem smo uvideli, da bi nam gospodarsko škodoval. Nanašalce lošča sami izšolamo, ko se vrnejo od vojakov, pa jih po tem sklepu ne bi mogli sprejeti. Dobrim strokovnjakom, zlasti mlajšim, ne zapiramo več vrat. Vendar se tudi za prvotnim sklepom ni skrival strah za stolčke. Le čezmerno zaposlovanje smo hoteli preprečiti in pravilneje kadrovati ljudi, ki že delajo, pri nas ...« »Izpit« predstavnikov sindikalnih podružnic ni popolnoma uspel, vendar je potrdil ugotovitev plenuma, da so večje sindikalne podružnice bolj aktivne in da izdatneje pomagajo pri izvajanju gospodarske reforme. M. K. KOMUNISTI IN SINDIKATI V TOLMINU O GOSPODARJENJU »Kaj se vmešavate...« Razprava je izzvenela: »Toliko in toliko lahko naredimo, kaj se vi na komiteju in sindikatih v vse vmešavate!« Občinski komite Zveze komunistov v Tolminu je skupaj z občinskim sindikalnim svetom organiziral sestanek direktorjev in predstavnikov samoupravnih organov podjetij tolminske občine. Razpravljali so o gospodarjenju v mesecih po sprejetju gospodarske reforme. V tem obdobju so v mnogih gospodarskih organizacijah tolminske občine sprejeli številne ukrepe, kako čim racionalneje gospodariti. V mnogih primerih so v podjetjih odkrito in analitično obdelali posamezne nerešene probleme, kako še bolj izkoristiti proizvodne zmogljivosti, kako izboljšati organizacijo dela in tehnološke postopke. Prav zdaj pa v podjetjih tolminske občine razpravljajo o režijskih delovnih enotah: kako bi vsako tako delovno enoto, pa če je še tako majhna, vezali na dosežene proizvodne rezultate. A čeprav si gospodarske organizacije na Tolminskem prizadevajo bolje gospodariti, ne moremo mimo dejstva, da so prav največja podjetja, ki za tolminsko gospodarstvo največ pomenijo, v težavnem in celo zaskrbljujočem položaju. Vseh problemov . ne moremo obdelati. Dotaknimo se nekaterih. Pri Avtoelektro v Tolminu sedaj zaman pričakujejo, da bodo pristojni prepovedali uvoz avtomobilskih svečk. Toda v podjetju se bodo pač morali sprijazniti z zakonom ponudbe in povpraševanja in na osnovi tega začeli zniževati proizvodne stroške, izboljševati kvaliteto izdelkov in tako prodreti do domačih in celo do inozemskih kupcev. Toda ker v Avtoelektru vsega tega še ne zmorejo, se je prodaja svečk v zadnjem času občutno zmanjšala, hkrati pa se je povečala proizvodnja in zavoljo tega so zaloge porasle kar za 565 odstotkov. Res je tudi, da se je podjetje prekomerno založilo s surovinami, ker so se bali, da bi zaradi neredne preskrbe s surovinami morali prenehati proizvodnjo. Podjetje je v težavah tudi zavoljo obratnih sredstev in ima zato že dlje blokiran račun. Tako dobaviteljem poravnava obveznosti šele s sodnimi izterjavami. Doslej je imelo podjetje kar za 6 milijonov sodnih stroškov, do konca leta pa se bodo ti stroški povečali še za nadaljnjih 22 milijonov dinarjev. Tudi v tovarni pohištva KRN v Klavžah so povečali zaloge izdelkov v primerjavi z lanskim letom za 424 odstotkov. Podietje sploh nima likvidnih sredstev in je odvisno izključno od kreditov. To pa Krnu nalaga nove stroške. Precejšnje zaloge imajo tudi v kobariški Tovarni igel in v podjetju Trenta v Bovcu itd. In slednjič, zadržimo se še ob samem posvetovanju, ki je bilo sklicano z namenom, da bi prisotni v razpravi ocenili in nakazali pot k razreševanju nekaterih problemov tolminskega gospodarstva. Nasprotno takim hotenjem posvetovanja pa so direktorji in predstavniki samoupravnih organov podjetij to spre-jeli kot napad na njihove slabosti in težave, ki jih imajo vsak v svoji gospodarski organizaciji. To smo lahko sklepali po tem, ker so se v razpravi omejili le na for- IVe, nočem biti občinski poslanec! Ne, ne, res si ne upam prevzeti nase tolikšne odgovornosti. Oportunist? Prav, pa naj bom, kaj morem za to, če nimam tako dobrih živcev, kot jih imajo odborniki v mariborski občini Tabor. Z vso svojo moralno, družbeno-politično in ne nazadnje ekonomsko tenkočutnostjo ter seveda z vso demokratično prizadetost- jo se bomo morali izreči, ali naj bi v Mariboru ustanovili eno samo podjetje za stanovanjsko izgradnjo ali pa naj bi jih imeli več. Oči volivcev so v tem trenutku uprte v svoje poslance, kajti le-ti se bodo po svoji najboljši vesti odločali za ali proti, saj jim pri tej odločitvi nihče v občinski upravi noče pomagati niti z enim samim oštevilčenim napotkom. Ne, nimam živcev za vso to moralno, družbeno-politično in ekonomsko odgovornost. Raje se za vselej odpovem demokratični prizadetosti. Premalo se zanesem tudi na svojo tenkočutnost in dobro vest. Kot se tudi poslanci v mariborski občini Tabor ne morejo. Tako naj bi še pred nedavnim glasovali o tem, ali naj bi v Mariboru osnovali za vse tri občinske skupščine nekatere skupne službe. Moralna, družbenopolitična in ekonomsfča tenkočutnost je govorila »za«. Toda predno so dvignili roke, je po naključju nekdo izmed njih izbezal analizo, ki jo je »v ilegali« pripravila občinska uprava in ki je razkrila, da bodo te skupne službe za 62 milijonov dražje. Ne, ne, tovariši, hvala za mandat. Res ne bom kandidiral! S. B. malno opravičevanje, zakaj napake in slabosti. Vsa razprava je izzvenela: »Toliko in toliko lahko naredimo, in kaj se Neuspelo strašilo V nekem zagrebškem zavodu (imena ne objavljamo, ker verjetno ni izjema) so v vse pisarne postavili interfone, centralo pa — se razume — v direktorjevo pisarno. Z enim samim pritiskom na tastaturo je tovariš direktor »prisoten«, kjerkoli želi. Če ne osebno, pa s svojim glasom ali ušesi. Pravijo, da po uvedbi te novotarije po pisarnah sila previdno obračajo strani časnikov in brez srebanja praznijo skodelice s turško, odpovedo se pa ne časnikom ne turški, ker vodstvo ni pred to novotarijo spremenilo delitvenega sistema. Prvega namreč še vedno prejema ves kolektiv fiksne osebne dohodke ... M. K. V sili vrag muhe je V pritličju Zgodovinsko-pomorskega muzeja na Reki so namesto muzejskih eksponatov na ogled eksponati sarajevske tovarne sodobnega pohištva Stpad, Prostori so bili namenjeni etnografski zbirki Hrvaškega Primorja in Istre, žal pa muzej tare ista kronična bolezen, kakor vse druge muzeje — pomanjkanje denarja. Ker tudi od občinske skupščine ni dobil zaprošenih 10 milijonov dinarjev, je našel finanserja v industriji. Bojda dobi muzej čez tri leta tretjino razstavnega prostora nazaj in bo po ovinkih končno le razstavil svoje etnografske zbirke. V sili vrag muhe je! Zal Številni muzeji nimajo »rezervnih« prostorov za podobne kooperacije z industrijo in si zato še muh ne morejo privoščiti. M. K. vi na komiteju in sindikatih v vse skupaj vmešavate?« Seveda, pri vsem ne gre zanikati nekaterih objektivnih težav, kot na primer to, da mora Tovarna igel v Kobaridu v štirih letih odplačati milijardo dinarjev kreditov, ki jih jo dobila za izgradnjo nove tovarne, in hkrati ustvariti prav-toliko skladov, če hoče obdržati ali pa še povečati sedanjo proizvodnjo. Toda, kot že rečeno, na posvetovanju smo slišali od predstavnikov podjetij kaj malo pobud o tem, kako bolje gospodariti. In če posvetovanje ocenjujemo s te plati, potem je bilo prej zgrešeno kot koristno. M. ŽIVKOVIC 7 dni V sindikatih Pritožba sindikata Tovarniški odbor zarjrebškega podjetja ELKA se je pred nedavnim obrnil na predsednika Centralnega odbora sindikata delavcev industrije in rudarstva, da bi ga tako seznanil s težavami, pravzaprav z birokratskim formalizmom, s katerim se morajo spoprijemati v času, ko bi se morali usmeriti v intenzivno gospodarjenje. Investicijska banka namreč toži ELKO pred višjim gospodarskim sodiščem v Zagrebu za 13 milijonov dinarjev penalov, češ da se podjetje ni držalo dogovorjenih obveznosti in ni izdelalo dogovorjenih količin jeklenih vrvi. Toda zadeva je takale: na osnovi pogodbe o prodaji deviznih sredstev, sklenjene leta 1959 z Investicijsko banko v Beogradu, je ELKA kupila šest strojev za proizvodnjo jeklenih vrvi. Sprva se je podjetje točno držalo dogovora z banko, ko pa so se v zadnjem času pogoji na tržišču spremenili in so se zasitile potrebe po jeklenih vrveh, je ELKA proizvodnjo preusmerila na izdelavo aluminijskih vrvi, hkrati pa je podjetje še vedno izpolnjevalo svoje finančne obveznosti do banke. Ali bo razsodilo gospodarsko sodišče v prid formalizmu in birokratizmu ali zakonom ekonomike, je za zdaj še težko reči. Vsekakor pa je gotovo, da nekateri še vedno ne morejo doumeti, kaj pomeni intenzivno gospodarjenje. m Bojazen in nezaupanje jj V odgovoru na anketo lista RAD, zakaj dohodek s tolikšnim nezaupanjem prepuščamo delovnim enotam, je direktor Tobačnega kombinata Mostar takole izpovedal svoje prepričanje: »-Decentralizacija skladov na ekonomske enote pri nas še vedno ni možna. Če pa bi jih že decentralizirali, potem bi morali s pravilnikom predpisati odstotke izločevanja sredstev za skupne potrebe, kajti apetiti so zelo veliki. Posamezna delovna enota ne more z razpoložljivimi fondi zadostiti niti svojim potrebam, kaj šele da bi jih dajala tja, kjer so potrebnejša sredstva. Iskreno povedano, samostojno gospodarjenje s skladi bi moglo privesti do tega, da bi se delavci odločili raje za nakup koles, kot da.bi kupili stroje ali pa posodili svoje sklade drugim enotam.i-< \ Tako direktor, v sindikatu pa ugotavljajo: že dolgo zaposleni v mostarskem, tobačnem kombinatu prejemajo nizke osebne dohodke, ker imajo zastarele strojne naprave, ki onemogočajo bolj rentabilno proizvodnjo. Zato je bržčas neosno-vana bojazen, da bi si iz skladov kupili kolesa, namesto da bi modernizirali proizvodni proces. I== Neizkoriščene rezerve j Na zadnjem plenarnem zasedanju okrajnega sindikalne- |||| ga sveta v Bihaču so predstavniki sindikatov med drugim == ugotavljali, da so v podjetjih vse premalo storili, da bi zni- ==§; žali proizvodne stroške in sprostiti notranje rezerve. Tako so gs na primer kapacitete nekaterih tekstilnih podjetij izkoriščene ss; samo 65 %, gozdarska podjetja izkoriščajo motorne žage le mi 60 c/o, medtem ko lesna industrija izkorišča svoj strojni park bv= 70 c/c. Kaj pa pomeni bolje izkoriščati proizvodne kapacitete m! in koliko lahko prinese sprostitev notranjih rezerv, povesta gi dovolj zgovorno dva primera. V lesno industrijskem podjetju beb= Klekovača v Drvarju bodo prav z boljšim izkoriščanjem mo- == tornih žag in z izboljšavami v transportu do konca leta pri-hranili 48 milijonov dinarjev. V podjetju Uni v Bosanski =. Krupi pa pričakujejo, da bodo s povečevanjem produktivno-sti dela dosegli v drugem polletju letos za 38 c/c povečano proizvodnjo v primerjavi z istim obdobjem lani. === Se naprej centralizem? Ko je pred dnevi razpravljalo predsedstvo CO sindikata delavcev industrije in rudarstva Jugoslavije o dosedanji investicijski politiki in o nadaljnjem oblikovanju investicijske politike, so člani med drugim ugotavljali, da srednjeročni plan predvideva, naj bi gospodarske organizacije samostojno razpolagale samo z 42 c/o celotnih investicijskih sredstev. Ce bo ta predlog tudi sprejet, so poudarili člani predsedstva, potem še dolgo ne bo odmrl investicijski centralizem, še naprej bomo vztrajali v ekstenzivnem razvoju, namesto da bi prvenstveno nalagali sredstva v modernizacijo sedanjih kapacitet. In ne nazadnje, tako bomo v celoti zaobšli načelo go-, spodarske reforme, da so delovne organizacije osnovni nosilci razširjene reprodukcije. POJAV, KI JE ZLASTI PEREČ PO REFORMI: I rm (Nadaljevanje s 1. strani) nočejo iz centrov, ki izsiljujejo razne privilegije itd. Delo išče npr. tudi gradbeni inženir, ki je po študiju odšel k vojakom in se jeseni vrnil. Ne izmišlja si pogojev, hoče le dela, ki bi mu omogočilo preživljati ženo — študentko in otroka. Brez sredstev so, kajti po novem zakonu o organizaciji in finansiranju zaposlovanja je prispevek za brezposelnost vezan na najmanj šestmesečno poprejšnjo redno zaposlitev. Kdo je pač ob sprejemanju zakona računal, da se strokovnjaki, ki bodo končali fakulteto, ne hoda mogli zaposliti? Takih primerov pa ni taka malo zato, ker so v marsikaterem podjetju smisel reforme postavili na giavo in zaprli vrata tistim, ki bi v novih razmerah gospodarjenja mnogo pomenili. »Notranje rezerve« so našli celo v tem, da nočejo zaposliti svojih štipendistov, ko končajo študij. Poglejmo samo podatke ljubljanskega Zavoda za zaposlovanje delavcev, ki posluje za pet ljubljanskih občin. Med tistimi, ki iščejo zaposlitve, je 3G delavcev z višjo in 71 z visoko izobrazbo — fakulteto. Med slednjimi: 3 agronomi, 5 kemikov, 5 gozdarjev, 10 farmacevtov, 4 gradbeni inženirji, 3 elek-tro inženirji, 1 stomatolog. 1 zdravnik, kar 24 arhitektov^ veterinarji, ekonomisti, skratka ljudje vseh poklicev, za katere imamo pri nas fakultete. Delo iščejo tudi ljudje, ki imajo srednjo strokovno šolo: kar 188 jih imajo sedaj prijavljenih na zavodu. Vseh poklicev so, tudi takih, za katere še dolgo ne bomo mogli reči, da jih v delovnih organizacijah ne potrebujejo: 24 strojnih tehnikov, 16 elektrotehnikov, 6 tehnikov kemije, 26 komercialistov, 18 knjigovodij ... Dodajmo k temu še 229 kvalificiranih delavcev takšnih strok, za katere na vseh forumih ugotavljajo, da so »deficitarne«. SAMO DVE NADSTROPJI VISE Na Zavodu za zaposlovanje delavcev v Ljubljani so mi povedali, da imajo velike težave pri zaposlovanju. Podjetja delavcev ne sprejemajo. Če pa že prijavijo prosto mesto, je to največkrat le formalno, ker so v resnici že dogovorjeni, koga bodo vzeli. In tako se spisek tistih, ki iščejo zaposlitev, noče skrčiti, še povečuje se. Samo dve nadstropji više pa posluje komisija zavoda, ki rešuje vloge za zaposlitev v inozemstvu. In marsikdo od teh potrka tudi na njena vrata. Najprej skušajo najti delavcem delo doma. je povedal TONE PREŠEREN, ki dvakrat tedensko osebno sprejema tiste, ki se želijo zaposliti v inozemstvu. In če ne uspejo, potem odhod v tujino odobrijo. Tudi taki odhajajo, ki delo že imajo. Tisti morajo dobiti soglasje za odhod v svoji delovni organizaciji. To pa je zadeva zase. Praktično tako soglasje vsak, ki želi v tujino, tudi dobi. Neredko se zgodi, da v podjetju postavijo po- goj: podpis soglasja ob istočasni odpovedi delavca. In komisija je potlej primorana prošnjo ugodno rešiti, če noče podaljšati spiska tistih, ki iščejo delo. Tako pač podjetja rešujejo »notranje rezerve«, čeprav vedo, da bi strokovnjake potrebovala. Tudi to so povedali na zavodu, da se strokovno usposobljeni ljudje ne odločajo lahko za odhod v tujino. Res, med prosilci so tudi taki, ki hočejo v inozemstvo, ker mislijo, da se je tam treba samo skloniti in pobrati denar. Večina pa ve, da je za večji zaslužek treba tudi več in bolj trdo delati. To pa je tisto, kar pravimo, da moramo doseči tudi pri nas — z višjo produktivnostjo višje osebne dohodke. JASNI, KONCEPTI Ustvarjati razmere, da ne bo več negotovosti glede lastne prihodnosti in negotovosti glede gospodarske perspektive podjetij, je najbolj učinkovito sredstvo, da bodo delavci ostajali doma. V to smer naj gredo naša prizadevanja in ne v admi- nistrativne prepovedi, s katerimi bi migracijo spreminjali v emigracijo. Koncepti razvojne poti našega gospodarstva so jasni, zato tudi ni nepričakovan pojav, da se ob prehodu iz ekstenzivne v intenzivno proizvodnjo sprošča nekvalificirana delovna sila. In odhajanje naših delavcev na začasno delo v tujino ni nekaj specifičnega; po vsem svetu so migracijska gibanja, ki so v odvisnosti z relativnimi in objektivnimi razlikami v razvitosti posameznih dežel. Ne moremo preprečiti, da odhajajo v tujino na začasno delo delavci, ki jih trenutno ne moremo zaposliti doma, toda poskrbimo za to, da bo zaposlovanje v tujini organizirano in usmerjano! Ne more nam namreč biti vseeno, če odhajajo delavci na »svojo roko« v tujino, opravljajo tam najtežja fizična dela, brez vsake delovne in socialne zaščite in se potem vračajo domov izčrpani, bolni, invalidni. Na nujnost organiziranega zaposlovanja naših delavcev zu- naj meja, ki mora biti regulirano z mednarodnimi pogodbami in konvencijami o socialnem zavarovanju, so opozorili sindikati. In na dolžnosti, ki jik imajo pri tem vsi, ki se ukvarjajo s to problematiko. Zavodi za zaposlovanje naj bi proučevali potrebe po delavcih v tujini, jih usmerjali in kontrolirali, kako izvajajo inozemski delodajalci sklenjene dogovore. Pa tudi za to naj bi skrbeli, da bi sp delavci česa naučili, kajti vrnili se bodo domov. Zato pa je treba vzroke odhajanja delavcev v tujino opredeliti, jih ovrednotiti in začeti odpravljati tiste, ki nam resnično povzročajo ekonomsko škodo. Stališča sindikatov so jasna: v miselnosti naših ljudi mora dobiti svoje mesto spoznanje, da je pravilno nagrajevanje najboljši ukrep proti tem pojavom pri nas, nagrajevanje, ki bo na osnovi visoke produktivnosti omogočilo visoke zaslužke — takšne, kot jih imajo v industrijsko razvitih deželah. NENA LUZAR POGOVOR S PREDSEDNIKOM ObSS ŽALEC JANEZOM MEGLIČEM PO OBČNEM ZBORU SINDIKATOV Eno alt dve stanovanjski podjetji? Na minulem občnem zboru občinskega sindikalnega sveta v Žalcu so delegati med problemi, ki se porajajo po uveljavljanju reforme, v razpravi postavili v ospredje družbeni in osebni standard zaposlenih. O tem smo se pogovarjali s predsednikom občinskega sindikalnega sveta v Žalcu tovarišem Janezom Megličem. »Skrb za družbeni standard je ena osnovnih nalog sindikalne organizacije, so poudarili delegati na občnem zboru,« je začel pripovedovati predsednik občinskega sindikalnega sveta. Zato smo na občnem zboru največ razpravljali o stanovanjski problematiki, in sicer, kako bomo poslej gospodarili s stanovanji. Večina delegatov se je v razpravi zavzela, da bi v žalski občini imeli eno stanovanjsko podjetje, zlasti zavoljo tega; da bi vsaj z enakim tempom nadaljevali z gradnjo stanovanj, kot smo doslej, to je, da bi letno zgradili najmanj devetdeset stanovanj, če ne še več ...« »Ce prav razumem, niso vse gospodarske in delovne organizacije žalske občine za eno stanovanjsko podjetje?« »Tako je! Kmetijski kombinat Žalec bi imel rad svoje stanovanjsko podjetje. V občini ima približno osemsto stanovanj, medtem ko druga večja podjetja razpolagajo največ s po sto stanovanji. Po eni strani so razumljive težnje Kmetijskega kombinata po samostojnem stanovanjskem podjetju, saj ima ta organizacija največ stanovanj v občini in razen tega so omenjena stanovanja razmeroma slaba. Verjetno se v kmetijskem kombinatu boje, da bi občinsko stanovanjsko podjetje prav tako zanemarjalo njihova stanovanja, kot jih je doslej zanemarjal občinski Zavod za stanovanjsko izgradnjo, na račun katerega je bilo tudi na občnem zboru izrečenih precej kritičnih besed. Kjub temu pa se je občni zbor zavzel za eno stanovanjsko podjetje. Tako si obetamo smotrno določanje lokacij, enotne ureditvene načrte in podobno. Naloga gospodarskih organizacij pa bo, da se bodo s stanovanjskim podjetjem točno dogovorile, kako bo to gospodarilo z že zgrajenimi stanovanji in z denarjem, ki ga bodo podjetja prispevala za gradnjo novih stanovanj.« »Je razprava na občnem zboru sindikalnega sveta posegla še na druga področja družbenega standarda v občini?« »Zelo resno smo se pogovorili tudi o otroškem varstvu in družbeni prehrani. Moram reči, da sta doslej za otroško varstvo svoje naredili le dve gospodarski organizaciji v občini. Kmetijski kombinat iz Žalca je doslej zgradil kar pet varstvenih ustanov za predšolske otroke. Podobno si prizadeva urediti varstvo otrok tudi Tovarna nogavic Polzela. So pa še mnoga naselja, na primer Vransko, Prebold, Šempeter in tudi Žalec, kjer še ni zadovoljivo rešeno otroško varstvo. Zavoljo tega in spričo dejstva, da je v občini med zaposlenimi polovica žena, se je občinski zbor sindikata zavzel, da morajo tudi v krajih, kjer še ni varstvenih ustanov, le-te čimprej urediti, da bi tako zaposlene matere razbremenili vsakdanjih skrbi. Ne sme se več dogajati, da nekatere matere zaklepajo svoje malčke tudi po dvanajst ur v stanovanje, ko so odsotne z doma.« »Kaj pa družbena prehrana?« »Le nekaj podjetij, kot Kmetijski kombinat iz Žalca, Tovarna nogavic iz Polzele in podjetje Montana, ima dokaj dobro urejeno družbeno prehrano. Tudi večja podjetja, med njimi Tekstilna tovarna iz Prebolda, Keramična industrija v Libojah, lahko zagotovijo zaposlenim le hladno malico. Tudi v Žalcu nimamo potrebnega objekta družbene prehrane, čeprav smo pred leti zanj namenili že mnogo denarja. Določeni so bili celo prostori, kje naj bi bil ta obrat, kupljeni nekateri stroji... toda od vsega tega ni bilo nič. Nujno pa je, za to se je zavzel tudi občni zbor, da bi gospodarske organizacije in zlasti občinska skupščina imele več razumevanja tudi za družbeno prehrano, saj je višja produktivnost odvisna tudi od boljše prehrane zaposlenih.« M. Ž. 0.\XVWv\\'.\NX\XVSXV.\XX\XXX'.'v\'.>'WXXXXXXV.' Pravria- posvetovalnica |»K Mii -,xx\xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxx\xxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxxv e 17. VPRAŠANJE: Kdaj pridobi delavec pravico do letnega dopusta glede na to, da je določeno dobo sicer delal, ni mu na ta čas dela štet kot delovno razmerje? P. J KONJICE Pogoj za pridobitev pravice do letnega dopusta je po 62. čl. tč. 3 TZDR enajst mesecev nepretrganega dela. Drugače je bilo formulirano ustrezno določilo prejšnjega zakona o delovnih razmerjih, ki je v čl. 27 določal kot pogoj za pridobitev pravice do dopusta 11 mesecev nepretrgane delovne dobe. Kaže, da je novi TZDR imel namen omogočiti izrabo te ustavne pravice, ki izvira iz dela, tudi tistim, ki so delo dejansko opravljali določeno dobo ne glede na to, ali jim je ta čas tudi formalno priznan v delovno dobo. Torej je pogoj za pravico do dopusta dejansko delo ne glede na to, iz kakšnih razlogov ni priznano v delovni staž. Menimo, da bo v praksi največkrat prišlo to v poštev pri vajencih, pri zdravnikih stažistih — volonterjih ipd. Učna doba vajencev delno vključuje tudi praktično opravljanje dela, s katerim se usposabljajo za kvalificirane delavce v posameznem poklicu oziroma obrti. Razmerje med praktičnim delom in teoretičnim poukom je lahko različno v posameznih strokah, panogah oziroma poklicih, kakor tudi v posameznih letnikih, vendar je praviloma praktični pouk določen na 30 do 36 ur tedensko, kar predstavlja več kot polovico rednega delovnega časa zaposlenih delavcev. Kljub temu, da vajenec v urah praktičnega pouka dejansko opravlja določeno delo (seveda pod nadzorstvom), mu ta čas razumljivo ni priznan v delovno dobo, vendarle pa mu upravičeno gredo nekatere — čeprav ne iste pravice kot iz delovnega razmerja, izvirajočega iz dela. Tako mu gre pravica do nagrade, zdravstvenega varstva, varstva pri delu in tudi pravica do dopusta. Sele ko vajenec konča predpisano učno dobo in uspešno opravi ustrezni izpit, lahko sklene delovno razmerje, ki je temelj za razne z ustavo in zakonom zagotovljene pravice. Nedvomno je med njimi tudi pravica do dopusta. Pojavlja se v praksi vprašanje, kdaj pridobi tak delavec pravico do dopusta — ali mora od dneva sklenitve delovnega razmerja poteči 11 mesecev nepretrganega dela, ali se mu nepretrgano delo pred nastankom rednega delovnega razmerja lahko všteje v čas, potreben za pridobitev pravice do letnega dopusta. Praktično pride do problema, ko vajenec ni izrabil vajenskega dopusta v tistem koledarskem letu, v katerem je pridobil kvalifikacijo in brez prekinitve nadaljeval delo oziroma sklenil redno delovno razmerje. Delovne organizacije večkrat hote ali nehote spregledajo razliko med »nepretrganim delom« in »nepretrgano delovno dobo« in odrekajo delavcu, ki je kot vajenec — bodisi pri isti ali drugi delovni organizaciji —• delal in takoj po končani vajenski dobi sklenil delovno razmerje — pravico do letnega dopusta pred potekom enajstih mesecev od sklenitve delovnega razmerja. Torej ne upoštevajo, da ima tak delavec za seboj dejansko tri leta nepretrganega dela. Kljub temu, da je ZDR zahteval za pridobitev pravice do letnega dopusta 11 mesecev nepretrgane delovne dobe, je bilo treba v dobo 11 mesecev vračunati tudi vajensko dobo po razlagi Sekretariata zveznega izvršnega sveta za delo iz leta 1962. Ni torej razloga, da te dobe ne bi upoštevali sedaj, ko je zakonsko besedilo širše in ne zahteva več »delovne dobe«, temveč nepretrgano delo. Enako velja tudi za zdravnike — volonterje po opravljenem obveznem stažu, ki sicer niso bili ta čas v rednem delovnem razmerju, so pa opravljali enaka dela kot zdravniki stažisti, ki so v rednem delovnem razmerju in jim je ta čas zato priznan v delovno dobo. Ne glede na pridobitev pravice do dopusta govorijo za naše stališče tudi terih izvirajo osnovne pravice dela. to, da TZDR izrecno pogojuje z delom in ne z delovno dobo, temeljna načela TZDR, po ka-delovnim ljudem po delu in iz M. LIPUŽIC O 18. VPRAŠANJE: Kakšno delovno razmerje lahko sklene učitelj, ki je s 1. 11. 1963 na lastno prošnjo razrešen rednega delovnega razmerja, poučuje pa še naprej na isti šoli. Od 1941 do 1945 ima priznano dvojno delovno dobo in je s tem izpolnil pogoj za upokojitev (35 let službe). OSNOVNA SOLA FRANA KRANJCA — CELJE Čeprav je učitelj, za katerega vprašujete, izpolnil pogoj za upokojitev, ima pravico skleniti oziroma nadaljevati redno delovno razmerje. Po čl. 104 I Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju zavarovanec, ki je uveljavil starostno pokojnino pred dopolnitvijo dobe 40 oziroma 35 let (ženske), pa znova stopi v delovno razmerje, ta čas nima pravice do pokojnine. Vendar je v smislu čl. 76 istega zakona za borce NOV pred 9. 9. 1943 in španske borce njihova pokojninska doba (35 za moške oziroma 30 let za ženske) izenačena s pokojninsko dobo drugih zavarovancev (40 oziroma 35 let). Če je učitelj, za katerega gre, borec NOV pred omenjenim datumom, ima v sm:slu cit. predpisa upokojninsko dobo 40 let. Po čl. 104, 4. odst. se pa zavarovancu, ki je uveljavil starostno pokojnino s pokojninsko dobo 40 let, pokojnina izplačuje tudi, če opravlja kakršnokoli delo, torej tudi če je v rednem delovnem razmerju. Tak učitelj lahko torej sklene redno delovno razmerje in prejema poleg osebnega dohodka za to delo tudi pokojnino v smislu navedenih predpisov. Po čl. 38 TZPZ pa starostnemu upokojencu, ki je uveljavil pokojnino s pokojninsko dobo 40 let (oziroma 35 let ženske) ob ponovni zaposlitvi ne oživi svojstvo zavarovanca iz pokojninskega zavarovanja. M LjptJžiiC: KRATEK ČAS ZA JAVNO RAZPRAVO O NAČELIH ZA FINANCIRANJE IZOBRAŽEVANJA Minuli teden so se predsedniki občinskih sindikalnih svetov in predsedniki občinskih odborov sindikata delavcev družbenih služb na bazenskih posvetih dogovorili, kako bodo organizirali javno razpravo v delovnih kolektivih o osnutku splošnega zakona o financiranja vzgoje in izobraževanja. Osnutek zakona je bil objavljen v Delu 7. decembra, komisija za financiranje izobraževanja pri zvezni skupščini pa bi rada imeia pripombe že do 20. decembra. Bo tako kratko odmerjenega roka za javno razpravo so biii zelo kritični na teh posvetih. Tako dolgo smo čakali na ta zakon, so dejali, zdaj pa taka naglica. Mar ni interesa, da bi o njčm temeljito razpravljali vsi zainteresirani? ® Najtehtnejše so morda bile pripombe k določilom osnutka zakona o virih sredstev za financiranje vzgoje in izobraževanja. Večino moti, da v osnutku zakona še ni določen maksimalni odstotek, v katerega višini naj bi se zbirala sredstva iz posebnega prispevka od osebnega dohodka iz delovnega razmerja in iz posebnega prispevka, ki ga delovne' organizacije in druge družbeno pravne osebe ter državni organi izločajo iz sredstev, namenjenih za sklad skupne porabe. Ker ta odstotek ni določen, a virov zbiranja sredstev je v osnutku zakona naštetih sedem, ni jasno, ali sta ta prva vira poglavitna. Stališče predsedstva Republiškega sveta in tudi stališče, ki smo ga lahko slišali v Kranju, pa je, naj bi bil glavni vir sredstev iz bruto osebnih dohodkov. S tem bi se sredstva za izobraževanje izdvajala v primarni delitvi, prihajala bi torej od tam, kjer so ustvarjena in le na ta način bi tudi končno lahko dobili jasnejši vpogled v to, kolikšna so ta sredstva. Pripombe so veljale tudi zamisli, da bi sredstva delovnih organizacij zbirali pri njih iz dveh naslovov. Zakaj tudi iz sklada skupne porabe? Pri viru sredstev, ki bi se zbirala od dohodka kmetijskih dejavnosti, samostojnega opravljanja obrti in drugih gospodarskih dejavnosti, je bilo izraženo mnenje, naj bi ta odstotek bil v sorazmerju z odstotkom od bruto osebnih dohodkov delovnih organizacij. Nekateri so tudi izrazili bojazen, da s tem načinom financiranja ponovno »grizemo« v sredstva delovnih organizacij, kar naj bi bilo zoper težnje reforme. To bi po mnenju drugih dejansko lahko predstavljalo nevarnost, če si ne bomo Istočasno prizadevali, da z dotočili republiškega zakona delovne organizacije dobe vse možnosti vplivanja na delitev , to je 1,800.000 dinarjev, ki ga je treba v mesečnih obrokih po 18.750 dinarjev vračati osem let. Ali: za 10-letno varčevanje po 20.000 dinarjev mesečno znaša privarčevana vsota 2,400.000 dinarjev. K tej vsoti odobri banka posojilo v višini 300 %, to je 7.200.000 dinarjev, ki ga je treba v mesečnih obrokih po 30.000 dinarjev vračati 20 let. Kajpak je višina mesečnega vlaganja oziroma doba varčevanja odvisna od zmogljivosti varčevalca. Varčevalci pa se po določeni dobi varčevanja lahko tudi premislijo. Varčevalec se na primer lahko odloči, da bo od varčevalne pogodbe odstopil, toda prihranjena sredstva dobi izplačana šele potlej, ko so bila pri banki vložena vsaj 13 mesecev. Če varčevalec odstopi od varčevalne pogodbe, mu banka izplača razen po pogodbi določene obresti (en odstotek) še ostale 4 °/a obresti, kar pomeni, da se mu vložena sredstva obrestujejo po 5 °/o, kot da bi jih imel na hranilni knjižici. Pri tem varčevanju velja tudi omeniti, da ima V ilustracijo nekaj podatkov. Še pred štirimi, petimi leti je kolektiv štel 260 proizvajalcev, naredili pa so trikrat manj kot danes, ko je v tovarni 30 ljudi manj. Odpustili niso nikogar. Zato pa niso sprejemali nekvalificiranih in priučenih delavcev. Oto naravnem odlivu te kategorije delavcev pa so hkrati sprejemali le siredinje strokovne kadre. V zadnjih treh letih niso na primer zaposlili nikogar, ki ne bi imel priznane vsaj srednje izobrazbe. Temu bi sicer enostavno' lahko rekli: skrb za kadre, vendar hi premalo povedali. Ljubljanska »Ilirija« je bila še pred štirimi, petimi leti »stara« tovarna, saj so bile naprave odpisane kar 85-odstot-no. Namesto tovarna bi ji lahko celo rekli: velika manufak-tumna delavnica. Prav v tistem času pa so začeli izvajati desetletni program razvoja podjetja, kd ni vkl;)učeval samo modernizacije opreme ter poslovnih in obratnih prostorov, ampak tudi temeljito »rekonstrukcijo« kadrov, ki smo jo že omenili, V bitko za modernizacijo tovarne so se snusttii na vsej črti. Po- zabili niso niti na notranji transport niti na mehanizacijo ra-čunovodsko-knjigbvodskega poslovanja. Samo nekaj primerov, kje vse so našli rezerve: ko so zgradili novo skladišče, so postavili tudi nakladalno rampo. Prej je pet delavcev v petih do šestih urah naložilo tovornjak, zdaj to opravita dva v dveh urah. Postopoma so izpopolnjevali strojno opremo. Kremo za čevlje, ki predstavlja enega njihovih glavnih proizvodov (poleg kozmetike) so pred tem polnili ročno. Za 2500 ducatov škatlic v 8 urah so potrebovali 14 delavk. Zdaj, ko imajo polavtomatski stroj, zadostuje devet delavk. Ko pa bo ta stroj avtomatiziran, bodo to delo opravile samo še tri delavke. V proizvodnji šamponov je bilo včasih samo s konfekcio-niranjem zaposlenih deset delavk. Zdaj sta samo še dve, to pa zato, ker imajo sodobnejše naprave. Na splošno so samo z uvedbo^ sodobnih naprav samo v zadnjem letu povečali produktivnost dela za dobrih 60 odstotkov. Takih »drobnih« rezerv je bilo še veliko, na primer uvajanje mehanografskiih sredstev v računovodstvu. Vsega tistega, kar bi želeli, še nimajo, že zdaj pa jim stroji omogočajo marsikakšno analizo, ki bi bila prej predraga, če bi jo pripravljali zgolj s svinčniki in papirjem. Z zbranimi podatki pa se potem ukvarja njihov »možganski trust«, ki že zdaj šteje 13 fakultetno izobraženih članov kolektiva in 26 delavcev s srednjo strokovno izobrazbo. Med dvanajstimi štipendisti in izrednimi študenti pa je kar šest ekonomistov, ki bodo vsi delali v njihovem oddelktu za raziskavo tujih tržišč. Takole pravijo v »Iliriji«: V sami proizvodnji bo vedno manj ljudi. Zaposleni že nekaj let nazaj obvezno obiskujejo razne seminarje dm tečaje, da bi si pridobili večje strokovno in družbeno-poliitično znanje. Strokovne službe pa se bodo sčaso-ma še okrepile, kajti cilj, ki si ga zastavljajo, je: svetovni trg. Od prvega izvoza v lanskem letu (15.000 dolarjev) so letos že prišli na 200.000 dolarjev. Zadovoljni pa bodo, ko se bodo prikopali na milijon dolarjev. Z vrsto pogodbenih odnosov s tujimi partnerji so si že odprli vrata na svetovnem tržišču. Zdaj gre samo za to, da se še razmahnejo in obdržijo. Ko so se v »Iliriji« odločali za perspektivni razvojni program, je bila v ospredju njihovih načrtov tale misel: ne potrebujemo »velike« tovarne in 1 © velikega števila delavcev. Potrebujemo pa čimvečje gospodarske uspehe in — člani kolektiva morajo dobro zaslužiti. S tako politiko — opisali smo jo le z nekaterimi drobci — so bili letos ob polletju, torej pred reformo, po primerjalnih kazalcih gospodarjenja za 100 do 300 odstotkov boljši od sorodnih podjetij. Reforma je torej za kolektiv »Ilirije« prišla v času, ko so se že bili dodobra postavili na lastne noge. Tisto, kar so pridobili na račun spremenjenih družbenih instrumentov, so skoraj v celoti »izgubili« zaradi podražitev surovin. Ob naraščanju produktivnosti pa v njihovo blagajno priteka vedno več sredstev. Zanimivo je, da so v drugem polletju ustvarili veliko več skladov kot v prvi polovici leta, ko so poslovali še »po starem«. Tako je zato, ker se vlaganja prejšnjih let (vse iz lastnih sredstev!) im smotrna poslovna politika bogato obrestujeta. Ob povprečnih osebrih dohodkih 85.000 dinarjev v novembru dajejo za sklade več kot polovico ustvarjenega čistega dohodka. V kolektivu se, razen nekaterih posameznikov, ki zaslužijo najmanj 50.000 dinarjev, najnižji zaslužki gibljejo od 60 tisočakov navzgor. »Pa vendar to še ni dovolj dobro, šele na začetku smo,« trdijo V »Iliriji«. Naposled imajo prav: za dobro delo tudi zaslužijo dobre osebne dohodke. mG Arthur Miller MSI HF ne more danes olistaj ati brez in Ko smo se pretekli mesec sestali s tovariši iz Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, da skupno pretresemo tako zamotano področje, kot je kulturno-estetska vzgoja mladine in odraslih, smo slišali marsikaj zanimivega. Največja skrb velja pri tem človeku, ki je prišel iz vasi v mesto, v novo sredino, ki mu je videti tuja in sovražna. Zato so tovariši iz Zagreba začeli svpjo humano akcijo pri gradbenih delavcih »Jugomon-ta«, ki imajo svoja naselja daleč od centra mesta in kjer so bili v prejšnjih letih pretepi in pijančevanje vsakdanji pojav. Ti delavci, ki so večkrat imeli eno samo obleko, v kateri se ob obisku neke kulturne institucije prav gotovo ne bi počutili udobno, so prizadevanja delavske univerze »Moša Pijade« iz Zagreba sprejeli z veliko hvaležnostjo. Njihovi gostje so bili največji umetniki Zagreba, ki jim ni bilo žal truda, da tudi v njihove jedilnice ali celo spalnice univerze počasi vcepljajo zanimanje za umetnost in kulturne navade. Žal moramo ob tem povedati, da stojijo poklicne umetniške ustanove pretežno ob strani, da vsa ta prizadevanja spremljajo dokaj pasivno, čeprav so bile npr. predstave v gledališčih v pretekli sezoni na pol prazne. Zato pa je zagrebški mestni sindikalni svet tembolj agilen: z vso zavzetostjo se bori za to, da se ustanovam- dodelijo sredstva za širjenje estetske kulture delavcev'. Tudi tovariši iz Beograda so bili reformi navkljub optimistično razpoloženi. Tudi oni so svojo pozornost usmerili v glavnem na podjetja z nekvalificiranimi delavci, ki imajo svoja naselja tam, kjer delajo. Ena najbolj uspešnih oblik je tako imenovani »živi roman«, za katerega so dobili idejo ob dejstvu, da je največ njihovih slušateljev nepismenih — Šiptarji. © Največji umetniki Zagreba so ponesli umetnost v jedilnice in spalnice gradbenih delavcev »JU-GOMONTA« © V statut »JUGOMONTA« so zapisali novo načelo: ____poleg strokovne, skrbeti tudi za kultur- no vzgojo človeka ... @ Kljub osipanju publike si zagrebške poklicne umetniške ustanove ne prizadevajo vzbuditi zanimanja mladine za kulturo © »Živi roman« za nepismene poslušalce v Beogradu. Izvajalci: največja imena srbskega gledališča! © V Sarajevu, Zagrebu in Splitu so začeli likovno vzgojo delavcev pri industrijskem oblikovanju ® V Splitu ni praznih dvoran: za navdušeno publiko, delavce »JUGOPLASTIKE«, so le-te vedno premajhne vnesejo čar velikega umetniškega dela. Predvajali so jim odlomke iz gledaliških del, ali celo cele predstave, kratke koncerte, filme. Kljub temu, da so se med eminentnimi umetniki našli tudi taki, ki niso hoteli pristati na pravo poslanstvo umetnika, posredovati umetnost onim, katerim je bila pot do nje doslej zaprta, je bilo vendarle mnogo več onih drugih. Te je navdušenje njihovih gledalcev navdalo z občutkom resnične radosti. Psihologi v podjetjih pa so ugotovili, da ti večeri vplivajo na delavce izredno dobro in da se je njihovo celotno obnašanje spremenilo. Letos bodo že organizirali za njih prireditve v veliki dvorani delavske univerze. Drugi korak je bil, omogočiti delavcem, da v celoti spoznajo dela, ki so jih doslej slišali le v odlomkih. Ko se je ta želja v njih prebudila, je podjetje nastavilo knjižničarja, ki nabavlja knjige in časopise in ki dograjuje tam, kjer je delavska univerza položila prve temelje. Na splošni pritisk je podjetje zapisalo v statut novo točko, po kateri mora poleg strokovne skrbeti tudi za kulturno vzgojo človeka, pri čemer je sindikalni svet mesta Zagreb pomagal pri pravni formulaciji te zahteve. Podobno je bilo v »Snagi«, kjer so ljudje, ki trpijo pod občutkom, da je njihovo mesto v družbi nepriznano, z velikim navdušenjem sprejeli sodelavce delavske univerze, saj jim je njihova akcija dala gotovost, da niso pozabljeni. Seveda tudi drugih ni veljalo zanemariti. V »Rade Končarju« dela npr. 4.000 mladincev, ki obiskujejo izobraževalni center in tu tudi stanujejo. Ti so seveda mnogo bolj dovzetni kot odrasli, ki imajo okus že oblikovan. Njim sodelavci delavske © TISKARSKI ŠKRAT Nikoli ne počiva. V prispevku Milana Vidica v zadnji številki DE na 7. str. piše, da se letošnjo jesen v trboveljski občini tako ali drugače šola 30 zaposlenih. To bi bilo res malo. , V resnici jih je 300. Dobili so igralce — in sicer največja imena skrbskega gledališča, in z njimi po scenariju naštudirali dela Bore Stankoviča, Cankarja, Krleže, Lalica in Čopiča. (Te prireditve so trajale tričetrt do eno uro, ker so ugotovili, da je to skrajna meja za dojemanje). Po pripovedovanju naših tovarišev, sodelavcev delavske univerze v Beogradu, so bile te ure za slušatelje veliko doživetje. Nič manjše doživetje pa niso bile za igralce, ki so mor- da prvič v življenju res občutili, kaj je pravi kontakt s publiko, kaj je pristno navdušenje ljudi, ki brez njih verjetno ne bi nikoli spoznali, da so v življenju še druge vrednote, kot pa samo borba za obstoj. Ker deluje delavska univerza v teh podjetjih že četrto sezono, so tudi podjetja spoznala koristnost in globoko človečnost njenih prizadevanj. Zato podpirajo te akcije moralno in finančno. V Sarajevu imajo obliko, ki je živemu romanu zelo slična, le da so šli po našem mnenju korak naprej: dramatizirane narodne pripovedke izvajajo namreč delavci sami. Ta oblika je močno podobna klubskim večerom na Slovenskem. V Bosni, kakor tudi na Hrvaškem (Zagreb, Split) posvečajo veliko pozornost industrijskemu oblikovanju. Sploh vsa prizadevanja na likovnem področju vežejo na vse, kar človeka obdaja -— od žlice, s katero je, do stola, na katerem sedi, stavbe in spomenika, ki ga doslej na svoji poti morda ni niti opazil itd. Od tu do smotrne ureditve delovnih prostorov, stanovanj, ali pa razumevanja kipa ali slike, je samo en korak. Eden redkih primerov sodelovanja med delavsko univerzo in poklicnimi kulturnimi ustanovami imamo v Splitu, kjer je bil pred leti naj večji problem, kako pridobiti publiko. Odkar so svoje napore združili, se že kažejo rezultati v polnih dvoranah. Kot primer naj navedemo le delavce Jugoplastike, kjer deluje delavska univerza že tri leta in katerih želja po kulturnih prireditvah je večja kot pa jo podjetje in delavska univerza lahko zadovoljita. Zato so dvorane redno premajhne za sprejem vseh onih, ki se za umetnost zanimajo. Težko delo so opravili v Novem Sadu. Na začetka se je zdelo skoro nemogoče, premakniti ljudi z mrtve točke. Zato so pripeljali umetnike v tovarniške hale, kjer so prirejali kratke koncerte in balete med samimi stroji. Sedaj to ni več potrebno. Vodijo jih v gledališče, na razstave in celo na lažje koncerte. In mnogo je takih, ki si svojega življenja brez tega ne morejo več predstavljati in so postali redni in zvesti obiskovalci kulturnih prireditev. TATJANA ŠENK LJUBLJANA. MESTNI TRG 25 Anketiranje dijakinje: Gb letošnjem grafičnem bienalu je sociološki institut izdelal raziskavo občinstva. Rezultati so dokaj klavrni Kako presenečeni so bili naši sosedje v Avstriji, ko so opazili, da avstrijski delavec sploh ne sodeluje v nacionalni kulturi! Ni ga videti na razstavah, ne hodi na koncerte in ne v gledališča ... »Kaj je vendar narobe?« so se spraševali. Odpravili so stare razredne privilegije v vzgoji. Vrata koncertnih dvoran, gledališč in galerij so odprta vsakomur, ne pa samo »boljšim« ljudem kot njega dni, kljub temu pa vanje ne zahajajo delavci, čeprav jim nihče ne brani. Nasprotno, celo vabijo jih, prirejajo jim posebne predstave, vodstva po razstavah in jim dajejo vstopnice po znižanih cenah. Podobno se sprašujejo tudi drugod, ker se zavedajo, da je nekaj narobe, če se številčno najmočnejši del družbe ue vključuje v kulturno življenje te družbe, v tisto kulturno aktivnost, ki jo ta družba smatra za pomembno, s katero se predstavlja v svetu, za katero daje lep del dohodka. »Nobena družba ne more danes obstajati brez vzgoje množic,« je zagrmel letos poleti na kongresu PEN-kluba dramatik Arthur Miller, ki se kot novi predsednik te organizacije prav dobro zaveda, da postajajo v visoko industrializirani družbi množice vse bolj zanimiv potrošnik umetnosti. Ne samo zanimiv — postajale bodo tudi vse bolj odločilen! Ali naj torej delamo posebno umetnost za množice, za ljudstvo? Saj jo pravzaprav že imamo: nezahtevno, dopadljivo in včasih kičasto množično umetnost, ki je preračunana na to, da ugaja, ki ne zahteva od potrošnika nobenega napora in ponavlja stvari, ki jih ta potrošnik vsrkava vsak dan. Ta umetnost ustreza vsem njegovim najbolj skritim željam in predslavam, ki jih je spretno zbudila rafinirana reklamna mašinerija sodobne industrije in trgovine: osladkan bonbon in polivinilna kultura. Zato nekateri pravijo, da ni demokratično tako zavajati ljudi in jim dajati namesto prave umetnosti nadomestek. Demokratično bi bilo razširiti mali krog poznavalcev resnične umetnosti, napraviti iz tega malega kroga velik krog. Toda spet je tu težava: prava umetnost govori z jezikom, ki je nerazumljiv veliki,večini ljudi. Pesimisti ugotavljajo odtujitev med sodobno umetnostjo in med širokim občinstvom in če jim smemo verjeti, ta prepad še nikoli ni bil tako globok. Prepad torej, in to prav v današnjem času, ki vendar glasno razglaša demokratična gesla: umetnost množicam — in ki si v tem smislu tudi prizadeva. Pedagoška vnema, da bi spreobrnili nerazumevajoče občinstvo, tudi še nikoli ni bila bolj očita, kot prav danes. Vsa ta in podobna vprašanja se nam ponujajo, ko pregledujemo rezultate raziskave občinstva letošnjega grafičnega bienala v Ljubljani. Sesti mednarodni grafični, bienale, likovna prireditev, na kateri je sodelovalo 491 avtorjev iz vsega sveta, je bil gotovo najpomembnejša in tudi najbolj zanimiva likovna prireditev 1965. leta v Ljubljani. Razstavljenih je bilo 1014 grafičnih listov, od realizma do pop arta in op arta, dveh najnovejših likovnih smeri. Obiskovalec se je lahko tu, na domačih tleh seznami z vsem, kar je v svetu novega in zanimivega na likovnem, področju. Ze zato se ga je splačalo obiskati, da ne omenimo užitka, ki ga je imel človek ob tem ali onem grafičnem listu: bilo je za vsakogar nekaj. Kljub temu je bil obisk študentje, oziroma visoko in srednjo 1 Pomembna kultoma pridobitev '■ | lili ' 1 O prizadevanjih Studia za stanovanje in opremo v Ljubljani smo v našem listu že večkrat pisali. Pretekli teden pa je ta studio odprl na Mestnem trgu v hiši, ki nosi št. 25, razstavni in prodajni salon INTERIER. To je za Ljubljano gotovo pomembna kulturna pridobitev. Salon, v katerem se bodo vsaka dva meseca menjavale tematsko zaključene razstave opreme za stanovanja in javne prostore, bo gotovo sčasoma večstransko vplival: na spremembo okusa potrošnikov, ki se danes še ne morejo vedno ogreti za sodobno oblikovan življenjski ali delovni ambient; na oblikovanje oToua pri izbiri stanovanjskega tekstila, uporabnih predmetov, kot so svetilke, porcelan, jedilni pribor, ali na izbiro povsem dekorativnih ali umetniških izdelkov. V naših trgovinah je namreč še vse preveč kvazi sodobnega pohištva, stanovanjskega tekstila nemogočih vzorcev, v trgovinah s steklenino pa tudi ne manjka kiča. V salonu IN-TEHIER pa bodo potrošnikom prikazovali pohištvo po načrtih strokovnjakov - arhitektov Studia za stanovanje in opre- mo; za pristnost izdelkov domače obrti in ljudske umetnosti bodo jamčili strokovnjaki Slovenskega etnografskega muzeja, za umetniško vrednost likovnih del pa strokovnjaki Moderne galerije v Ljubljani. Če ima salon namen kultivirati naš okus, pa je novost tudi ta. da bodo potrošniki v salonu večino predmetov lahko tudi kupovali. Za prototipe, ki še niso v proizvodnji, pa bo salon zbral mnenja in prednaročila. Kaj lahko zapišemo ob prvi razstavi? Čudovito bi bilo, če bi njegove zaključene razstave lahko videli tudi ljudje iz drugih krajev; čudovito bi bilo, če bi ta salon obiskovali tudi proizvajalci in trgovci in tudi oni korigirali svoj okus; čudovito bi bilo, če bi industrija tudi serijsko osvojila proizvodnjo najuspelejših prototipov in tako izdelke pocenila. Na prvi razstavi so pokazali opremo za stare ljudi, ki je rezultat dvoletnega raziskovanja in je tokrat v naši državi prvič pokazala. Poleg tega je tokrat razstavljenih tudi nekaj pogrinjkov. S. G. Udoben stol z naslonjalom za glavo in stolčkom za noge letos manjši kot druga leta, saj obiskovalcev ni bilo niti 10.000, Pretežno so bili to mladi ljudje, dijaki in uslužbenci z šolo. Obrtnikov, gospodinj in delavcev je bilo tako malo, da se vsaj, kar se tiče delavcev, lahko vprašamo podobno kot Avstrijci: »Kako da jih ni?-« Tistim redkim, ki so prišli, smo zastavili vprašanje, kaj jih ovira, da ne hodijo na razstave. Odgovori so bili zanimivi in so nam potrdili to, kar smo slutili: delavci nimajo dovolj časa za razstave, so preutrujeni od dela, povrh vsega pa moderne umetnosti ne razumejo. Razlogi torej, ki so vsak zase in pa vsi skupaj tako tehtni, da bi zahtevali veliko resnih naporov, če bi jih hoteli spremeniti. Vzemimo samo prosti čas in preutrujenost od dela, ki sta odvisna od stanja naših proizvajalnih sil, od organizacije dela, avtomatizacije tovarn in tako dalje. Kje pa je potem še vzgoja? Povrh, vsega pa slišim trezne, gospodarsiveniške glasove, ki pravijo takole (ne bodo niti po-vzdignili glasu, ker jim ni treba): »Dragi tovariš, saj vendar živimo v času gospodarske reforme. Imamo kopico drugih skrbi, bolj pomembnih kot ta, ali hodijo naši delavci na bienale in ali razumejo moderno umetnost. Trenutno se borimo za nove proizvodne odnose itd. . . .« Res je. vsi smo za te noi:e odnose. Toda — ali ni vredno pomisliti, da je moderna umetnost vendar nekaj, kar je tesno povezano s stvarnostjo in novim načinom življenja? Radi bi razumeli novo, komplicirano stvarnost, pa ne moremo razumeti niti moderne umetnosti, ki je samo njen del? Ali res verjamemo, da bomo razumeli sodobni svet, ne moremo pa razumeti njegove umetnosti? Dvomim, da lahko ločimo eno od drugega in če hočemo v svetu, ki nas obdaja, ne samo životarili, ampak tudi uspeti — kar je končno cilj reforme — se bomo morali navsezadnje spoprijeti tudi z njegovo umetnostjo ... Mogoče — predrzna misel — bomo te nove odnose dosegli celo prej, če bomo poskrbeli za vsestransko razgledane ljudi... Če nekdo kupi porcelanasto srnico, ni bistvo v tem, da je za svoj dehar dobil ničvreden kič namesto dragocenosti: v tem dejanju ja zapopadena vsa velikanska razlika med konservativnim, nevzgojenim načinom mišljenja in med naprednim. Za celovito osebnost nam gre, ki bo znala ločili dobro od kiča, ki bo mislila in gledala na svet brez starih očal in ki bo — to verjamemo — resnično ustvarjala nove odnose. FRANCE ZUPAN < O J < tr- O w m K Z P g O a o > *■< a p p o ts! M n3 S o H t» a o z < ti P w P H ! KOLEKTIVI ŠKOFJELOŠKE KOMUNE OB SVOJEM OBČINSKEM PRAZNIKU Zopet je leto naokoli in škofjeloški občani praznujejo svoj občinski praznik, praznik, ob katerem se kaj radi spomnijo vseh tistih pomembnejših dogodkov, ki so bili v minulem obdobju registrirani na območju občine. Seveda je povsem razumljivo, da v času, ko se razpravlja o minulem, kaj radi spregovorijo tudi o bodočem, torej o tem, kaj in kako bi bilo to ali ono še storiti. Naj bo tako ali drugače, ko že govorimo v naši reportaži o dosežkih sedanjosti in načrtih za v prihodnje, sc nikakor ne moremo izogniti nekaterim bolj ali manj suhoparnim podatkom, ki pa so hkrati tudi močan pokazatelj življenja in napredka določenega podjetja ali širše skupnosti — občine. Rezultati, ki so jih dosegla podjetja v devetih mesecih v primerjavi z istim razdobjem lani, povedo, da se je porast celotnega dohodka občine povečal za 16 odstotkov. Čeprav je sicer porast dohodka deloma pripisati povečanju cen, je rezultat kljub temu zadovoljiv, saj je vrednost proizvodnje oziroma cen večja le za 5,4 °/o. Doseženi uspeh je deloma pripisati tudi povečanju zaposlenih za okrog 3 Vo, predvsem pa boljši izkoriščenosti osnovnih in obratnih sredstev, in to kar za okrog 30 Vo v primerjavi z istim razdobjem lani. Seveda so tudi težave. Deloma so posledica uvedbe gospodarske reforme, deloma so te internega značaja posamezne gospodarske organizacije. Devetmesečni rezultati namreč kažejo na rahel zastoj v prodaji tistih proizvodov in v tistih podjetjih, ki so bili prizadeti z restrikcijskimi ukrepi pri investicijski potrošnji. Toda, kaj bi na široko pisali, naj o uspehih in težavah spregovorijo podjetja sama. Razvojna pot pelje skozi turizem Napredek dosežen tudi v izvozu Podjetje »JELOVICA«, LESNA INDUSTRIJA ŠKOFJA LOKA, je bilo ustanovljeno leta 1954 v takratnih gospodarskih pogojih, ki so težili za doseganjem čimvečje finali-zacije lesnih surovin in racionalizacije predelave lesne surovine, s tem da združujejo razdrobljena podjetja na širšem področju. Z združitvijo 4 lesnih obratov na področju občine je bilo ustanovljeno tudi sedanje podjetje »Jelovica«. Nedvomno je bila združitev obratov rezultat splošno družbeno-gospodarskih interesov, katerih namen je bil — večja združitev lesne industrije in osvojitev finalne predelave lesnih surovin. Čeprav je podjetje v začetku svojega obstoja imelo v proizvodnem programu vključenih vrsto proizvodov — pohištvo, lesno galanterijo itd., kar pomeni, da je bil asortiman precejšen, se je z modernizacijo in rekonstrukcijami kaj kmalu preusmerilo .v specializirano lesno industrijsko podjetje. Podjetje se danes namreč deli le na obrat proizvodnje elementov za sestavo hiš in oken, na obrat proizvodnje vratnih kril, ter na obrate za stavbno in hladilno opremo. S takim programom proizvodnje pa niso dosegli samo večje specializacije, temveč tudi smotrnejše izkoriščanje lesa. Prizadevanja kolektiva, da čimbolj utrdi proizvodni program v okviru začrtane specializacije, so bila nedvomno uspešna, saj so proizvodi podjetja dobro znani, tako na domačem kot na tujem trgu, zlasti montažne hiše »Jelovica«. Podjetje si je že pred petimi leti prizadevalo plasirati montažne hiše tudi na tuje tržišče. Čeprav v začetku uspeh ni bil posebno velik, pa je danes podjetje na področju izvoza doseglo že precejšnje rezultate, saj od skupne realizacije v proizvodnji montažnih hiš, ki znaša blizu milijardo, odpade na izvoz 250 milijonov deviznih dinarjev ali 200.000 dolarjev. Montažne hiše izvažajo predvsem v Italijo, Zahodno Nemčijo in Švico. Zanimiva pri tem je ugotovitev, da v podjetju prav v zadnjem času razmišljajo o možnosti postavitve montažnih hiš ha ključ tudi v inozemstvu, kar bi namreč lahko dosegli v kooperaciji z gradbenim podjetjem. Čeprav je sicer bila skrb kolektiva od ustanovitve do danes razširiti in utrditi svojo dejavnost na osnovi specialnih in kakovostnih lesnih proizvodov, za kar so seveda na- menili precejšnja sredstva, niso pozabili na družbeni standard delavcev, za katere so od leta 1957 dalje zgradili 50 stanovanj, medtem ko so prav tolikim nudili kredit za individualno ali zadružno gradnjo. PROMETNO IN TURISTIČNO PODJETJE »TRANSTURIST« je že praznovalo deseto obletnico,, saj je bilo ustanovljeno leta 1953. Nedvomno predstavljajo leta samostojne dejavnosti za podjetje daljšo dobo, ki je bila predvsem izpolnjena z miselnostjo kolektiva, da je treba podjetje usposobiti za čim modernejši avtobusni in tovorni promet in tako nuditi potnikom in komitentom najugodnejše storitve. Skromna je bila začetna dejavnost podjetja, saj je le-to predstavljalo le nekaj avtobusov in tovornjakov. Za Selško in Poljansko dolino po en avtobus, prav tako za lokalni promet v Škofji Loki. Nič bolje ni bilo v tovornem prometu. Imeli so le 7 kamionov. Čeprav so torej začeli tako rekoč iz nič, so z vztrajnostjo, požrtvovalnostjo in smotrnim delom dosegali iz leta v leto boljše rezultate. Preskočimo leta in se ustavimo pri sedanjosti. PROMETNO IN TU- RISTIČNO PODJETJE »TRANSTURIST« se je razvilo v močno prometno podjetje, ki po svoji dejavnosti ne združuje samo promet, temveč se poleg prometa vse bolj usmerja na področje turistične dejavnosti. Nič ni torej čudnega, da ima podjetje danes že 53 modernih avtobusov in 47 kamionov. Medtem ko njihovi avtobusi vozijo po celi Gorenjski in na medrepubliški liniji Kranjska gora—Zagreb, se v sezoni z uspehom vključujejo tudi v prometno linijo, ki povezuje Gorenjsko z našo istrsko obalo. Čeprav je morda večji poudarek v razvoju podjetja na potniškem prometu, pa z uspehom opravlja tudi tovorni promet, saj je lahko kamion podjetja TRANSTURIST srečati na vseh cestah širom naše dežele. Vendar cilj kolektiva ni samo širiti in usposabljati promet za vedno večje potrebe, temveč tega prilagoditi prvenstveno potrebam razvoja turizma na področju Gorenjske. Povsem razumljivo je torej, da Namen — slediti zahtevam mode Čeprav KONFEKCIJA »KROJ« ni najstarejše podjetje na področju občine, ga vsekakor lahko prištevamo med starejša podjetja, saj je bilo namreč ustanovljeno že leta 1946. Ne glede na to, da je bilo v začetku le mala obrtna krojaška delavnica, ki se je ukvarjala izključno samo s storitvami po meri, je danes prerasla v moderno krojaško oziroma konfekcij- sko podjetje, ki se je specializiralo za konfekcijo ženskih plaščev (80 %), moških plaščev (20 %) in kostimov. Leto 1961 pomeni za podjetje prelomnico, saj so v tem času povsem ukinili opravljanje storitev, medtem ko so prav v tem času močno razširili konfekcijsko dejavnost. Preokret v proizvodnji pa so dosegli, ker so v tem letu povsem izključili Šivalnica konfekcije »Kroj« v Škofji Loki stroje na nožni pogon in modernizirali strojni park. Vendar, čeprav so strojni park modernizirali, ni rečeno, da so utrdili tudi svoj proizvodni program. Različne potrebe trga, predvsem pa muhavost mode, sta jim povzročala precej preglavic pri iskanju novih smeri in utrditve tistih izdelkov konfekcije, ki naj bi bili za podjetje najuspešnejši. Vendar v prepričanju, da je le v specializaciji podjetja lahko iskati uspeh, so se končno odločili za proizvodnjo ženskih in moških plaščev ter kostimov. Perspektivni program podjetja »Kroj« ne predvideva večanja kapacitet, smatrajo namreč, da so pri sedanjem obsegu podjetja večje možnosti za prilagajanje potrebam trga in muhavosti mode, vendar bodo v naslednjih letih strojni park modernizirali, seveda če bodo imeli potrebna sredstva. Težava je namreč v tem, da so za nabavo novih strojev potrebna devizna sredstva, teh pa podjetje trenutno nima. Ne glede na dejstvo, da devizna sredstva potrebujejo za nakup strojev, pa se resno ukvarjajo z načrti o izvozu lastne konfekcije, izdelane iz domačega blaga in ne samo z izvozom dela, kar pomeni, da naročnik sam dostavi blago. Naj na koncu še zapišemo, da podjetje danes zaposluje 120 delavcev in bo letos ustvarilo okrog 1,3 milijarde dinarjev bruto dohodka. Vse večja specializacija proizvodnje Iz dveh lesno-industrijskih obratov pri Kmetijski zadrugi Češnjica in Selca, je bilo leta 1955 ustanovljeno LESNO INDUSTRIJSKO PODJETJE ČEŠNJICA, ki je zaposlovalo 323 delavcev in ustvarilo 306 milijonov bruto produkta, medtem ko danes zaposlujejo 420 delavcev in bodo letos ustvarili 1,5 milijarde dinarjev bruto produkta. Čeprav je sicer zabeležen velik korak v napredku in razvoju podjetja, začetki utrjevanja proizvodnje le niso bili lahki. Zastareli strojni park in neustrezni delovni pogoji so bili glavna ovira za nadaljnje delo in izpopolnitev proizvodnje. Če so torej hoteli uspeti, so prvenstveno morali osvojiti kakovost proizvodnje, kajti le-ta je bila porok za uspeh na domačem in tujem trgu. Rekonstrukcija tovarne je bila neizbežna. Z rekonstrukcijo so torej pričeli leta 1960, končali pa leta 1963. Z razširitvijo obratnih prostorov in z izpopolnitvijo strojne opreme, so postavili temelj Montažna hiša, izdelek »Jelovica« Škofja Loka svoji proizvodnji, ki so jo čedalje bolj specializirali. Prej deljeno proizvodnjo finalnih izdelkov v dveh obratih so združili v rekonstruiranem obratu v Češnjici, medtem ko so proizvodnjo v oblatu Selca preusmerili v izdelovanje stavbnega pohištva, ki ga izdelujejo v kooperaciji z »Liko« Vrhnika in LIP »Jelovica«. Skratka, podjetje ima danes dva mizarska obrata, in sicer: obrat drobnega pohištva s fino površinsko obdelavo (TV ohišja, ohišja za radijske sprejemnike, razne mizice, stojala itd.) ter obrat stavbnega pohištva, katerega proizvajajo v kooperaciji. Zboljšanje proizvodnih pogojev je torej občutno vplivalo na povečanje proizvodnje, tako za potrebe domačega trga kot tudi za izvoz. Čeprav so sicer prve izdelke izvozili že pred leti, je bil izvoz deloma omejen, saj so izvažali le v Anglijo in deloma Ameriko, že leta 1964 pa so izvoz znatno povečali z večjimi količinami proizvodov drobnega pohištva v Zahodno Nemčijo in deloma tudi Francijo. Uspeh, ki so ga dosegli na področju izvoza, jim je v prvi vrsti zagotovila kakovostna izdelava drobnega pohištva in pa sprejemljive cene za posamezne izdelke. Skratka, vrednost finalnih izdelkov za izvoz so v zadnjem letu znatno povečali, saj predstavlja 50 % celotne vrednosti finalne proizvodnje. Vendar ne samo izvoz, mislili so tudi na domači trg, tako glede zadovoljevanja potreb po finalnih izdelkih kot stavbenem pohištvu. Naj samo napišemo, da oskrbuje podjetje s celotno proizvodnjo TV ohišij RR Niš. je perspektivni razvoj podjetja ut®^ meljen po načelu — krepiti in širi h turistično dejavnost na Gorenjskem skladno s potrebami turizma pa raZ' vijati tudi prometno dejavnost. " uresničevanjem tega načela so ne' dvomno že pričeli, saj podjetje z uspehom gradi turistični center na Voglu oziroma v Bohinju, za kar so že porabili znatna finančna sredstva. Čeprav kolektiv posveča vso P®' zornost razvoju turizma na področ' ju Gorenjske, naj napišemo, da so prav letos dobili tudi registracijo za sklepanje turističnih poslov s tujino, kar bo nedvomno veliko prispevalo k nadaljnjemu razvoju podjetja >n uveljavljanju naše turistične dejav* nosti v tujini. Nikakor pa ne smemo ob prika' zovanju razvoja podjetja pozabiti na servisno dejavnost. Tudi na tem področju je doseglo precejšen napredek, saj v svoji delavnici na Bledu opravlja servise za vse avtomobile tvrdk: Zastava, Alfa Romeo, Renault in Tomos, medtem ko imajo tudi splošni servis za vsa vozila. (Na Bledu in Škofji Loki.) Kot stranska dejavnost pa vse bolj razvija tudi delovno enoto INŽENIRING, ki projektira montira vse vrste lahkih žičnic na območju naše države. Kljub nenehnemu prizadevanju za razvoj podjetja, v katerega so vložili znatna finančna sredstva, pa niso pozabili na razvoj družbenega standarda svojih delavcev. Dovolj bo, če napišemo samo podatek — zgradili so 4i stanovanj in za to porabili okrog 120 milijonov dinarjev. Krepitev kmetijske proizvodnje KMETIJSKA ZADRUGA V ŠKOFJI LOKI je bila ustanovljena leta 1959, vendar je v sedanjem obsegu začela poslovati šele leta 1963. Do takrat so se namreč postopoma priključili zadrugi še: KZ Zminc, KZ Log, KZ Trata in nekoliko kasneje KZ Gorenja vas in KZ Češnica. Zanimiva je ugotovitev, da je zadrugi uspelo vključiti v svoje članstvo pretežno večino kmetov, tako da šteje danes zadruga 1900 članov-zadružnikov, s katerimi zadruga najtesneje sodeluje. Zlasti je na njenem območju dobro razvita kooperacija s kmeti, za kar imajo organiziranih tudi 14 proizvodnih okolišev, medtem ko iz svojega skladišča v Škofji Loki posredujejo kmetom tudi ves reprodukcijski material. V zadnjem času so vso pozornost posvetili organizaciji strojnih odborov, katerih naloga je nuditi strojne usluge kmetom, hkrati pa skrbeti za čimboljše izkoriščanje in vzdrževanje kmetijskih strojev. Ti strojni odbori bodo organizirani na vseh proizvodnih okoliših. Zadruga ima 4 obrate lastne proizvodnje, in sicer za pitanja telet ' Bukovici, Dobjem pri Poljanah, v Hotavljah in Sovodnjem (okrog 30( glav živine) in lastno obdelovalne zemljo v izmeri 120 hektarov, vendar je pretežni del dejavnosti usmerjen na kooperacijo s kmeti. Da bi leto kolikor je mogoče izboljšali, bode že letos odprli lastne trgovine ^ Škofji Loki, Gorenji'vasi, Logu, Češnjici in Zalem logu, kjer bodo odkupovali kmetijske pridelke zadružnikov, le-te pa potem v svojih trgovinah prodajali direktno potrošnikom Računajo, da bodo s takim načinom odkupa in prodaje dvakratno uspeli: dosegli bodo boljši odkup in občutno znižanje cene kmetijskih proizvodov. Skratka, zadružna dejavnost se z uspehom uveljavlja na vseh področjih, to je na področju lastne proizvodnje, mlekarstva, kooperacije, prevozništva (imajo 10 kamionov), mehanične dejavnosti in strojnih storitev. Seveda s tem še ni rečeno, da so dosegli tudi najboljšo organizacijsko obliko dejavnosti in upravljanja zadruge. Računajo pa, da bodo z novim statutom, ki so ga že sprejeli, dosegli boljše, enotnejše in smotrnejše upravljanje zadruge. Prav sedaj proučujejo možnost uvedbe sistema obračunskih enot, ki naj omogočijo ekonomičnejše poslovanje zadruge in boljšo povezavo s kmeti. Ž.v\VVVVX\XXXXX\.XXY\X\.XX\\XXXXV.X"..XX\VvXXXX\XXXXXXX>XSXXXXXX\XXXXNXXXXXXXNXXXNXX\N'v>NXXXXXX\XXXXXVXXXX\VXXXXXXXV\X\NNSXV'.XXNSX\.\NXX\>>XXNXXXXXV\SSX^SX'VvV^VCVXXX\X-^\XX\XX\\X'XXXXXVvXXXX\XXVXNN^ STRAN 8 — DELAVSKA ENOTNOST — Št. 50 — 16. decembra 1965 Uvrstitev med pomembna podjetja i Čeprav po letih še mlado, je verigar po svojih uspehih podjetje »LOŠKE^ TOVARNE HLADILNIKOV" ^vrščeno med najpomembnejša v na-“i republiki. Naslov »Loške tovarne hladilnikov« nam pove, da je glavni «elež proizvodnega programa — pro-Uvodnja hladilnikov in hladilnih naprav, poleg tega pa ima tovarna v svojem programu tudi proizvodnjo elektrostrojev (električni brusni ih Polirni stroji, elektromotorji in električni alarmne sirene), gasilskih črpalk v svoji livarni, ki se glede na strojno opremo uvršča med najmodernejše obrate v državi, izdeluje tudi najzahtevnejše odlitke tlačnega liva. Vendar glavna veja proizvodnje je proizvodnja hladilnih naprav in Prav v to smer se tovarna čedalje bolj poglablja. S tem namenom je LTH ustanovitelj Zavoda za hladilno tehniko s sedežem v Škofji Loki, ki opravlja edinstveno nalogo v tej stroki v naši državi. Proučuje namreč hladilno tehniko, zbira izkušnje iz tega področja, jih proučuje in dopolnjuje, ter končno na osnovi izkušenj in rezultatov raziskav izdeluje razne prototipe, kateri so osnova za redno proizvodnjo. Napišemo naj, da Edino podjetje v državi PODJETJE »TEHTNICA« ŽELEZNIKI je bilo ustanovljeno leta 1959 z osamosvojitvijo obrata vagar-ske proizvodnje podjetja »Niko« Železniki. Kot edino tovrstno podjetje v državi je že takoj ob ustanovitvi prevzelo proizvodnjo preciznih in analitskih tehtnic, hkrati pa tudi vso servisno dejavnost. Začetek je bil nedvomno težak, vendar ne toliko, da kolektiv ne bi zmogel prebresti vseh težav. Nasprotno, s požrtvovalnim delom celotnega kolektiva, ki je v začetku štel komaj 15 delavcev (danes pa jih je zaposlenih 85), so kaj kmalu modernizirali proizvodnjo z nakupom preciznih strojev, hkrati pa močno razširili proizvodni program, zlasti so povečali asortiman preciznih tehtnic in laboratorijske opreme (tehtnice, laboratorijski mešalci in centrifuge), s katero so se uveljavili ne samo na domačem, temveč tudi na tujem tržišču. Zanimiva je ugotovitev, da je podjetju uspelo že leta 1960 plasirati svoje proizvode tudi na zunanji trg, danes izvažajo že okrog 20 % celotne proizvodnje, in sicer predvsem laboratorijsko opremo. Največ izvažajo v Azijo, Afriko in Južno Ameriko, letos pa so že izvozili tudi v Italijo in Francijo. Računajo, da bodo v prihodnje izvoz še povečali, domačemu trgu pa nudili nove proizvode, ki so sedaj še vezani na uvoz, in sicer z osvojitvijo proizvodnje laboratorijskih tehtnic 10,5 in 2 kg. se storitev tega zavoda poslužujejo tudi druga podjetja sorodnih strok. S proizvodnjo hladilnikov so pričeli leta 1954, vendar v dokaj skromnem obsegu. Kasneje so proizvodnjo močno razširili, tako da je po številu proizvodov kot po vrednosti postala najmočnejša v .državi. Skratka, podjetje se je močno uveljavilo ne samo zaradi obsežnosti proizvodnje, temveč predvsem zaradi kvalitete. Prav posebno viden uspeh je podjetje zabeležilo letos, z izvozom večjih količin hladilnikov na Poljsko. S tem, da so veliko pozornost posvetili tudi ličnosti in estetiki hladilnikov (oblika omar, vitrin itd.), so si še posebno utrdili položaj na domačem in tujem trgu. Zaščitni znak LTH danes ne predstavlja samo tovarne, temveč je to v očeh uporabnikov že simbol kvalitete. Uvodoma smo že omenili moderno urejeno livarno za tlačni liv. Vendar naj dodamo, da se tudi omenjeni obrat tovarne hitro širi ter uveljavlja. Poleg potreb domače proizvodnje, oskrbuje s svojimi storitvami in proizvodi domačo motorno in avtomobilsko industrijo, medtem ko s kvalitetnimi izdelki zadovoljuje potrebe inozemskih kupcev, največ v Združenih državah Amerike in Danski. Gospodarska reforma je deloma prizadela Loške tovarne hladilnikov. Glede na to, da tovarna proizvaja v glavnem investicijsko opremo, za investicije pa, kakor vemo, ni večjih sredstev na razpolago, se je kolektiv tovarne znašel pred težavami, ki pa jih z vztrajnostjo in požrtvovalnim delom premaguje. Tudi organi samo- Med prvimi, ki so uvedn 42 - urni tednik Mg* ' - Zadnja faza — kontrola — LTH Škofja Loka upravljanja se zavedajo odgovornih nalog, zato vsak ukrep dobro pretehtajo, sklep pa dosledno izvajajo. Velja poudariti, da perspektivni program razvoja podjetja predvideva povečanje proizvodnje že v prihodnjem letu, ko bo znašala vrednost proizvodnje 6 milijard dinarjev, medtem ko računajo, da bo vrednost proizvodnje dosegla v letu 1970 že 13 milijard dinarjev. Nedvomno so dosežki kolektiva precejšnji, želeti bi bilo, da bi uspeli realizirati načrte tudi v prihodnje. Izvoz nenehno povečujejo Počasna razvojna pot nekdanje zadruge »NIKO« je narekovala potrebo po ustanovitvi TOVARNE ELEKTRIČNIH MOTORJEV ŽELEZNIKI »ISKRA« KRANJ, ki je bila ustanovljena leta 1954. Čeprav je na začetku dejavnost podjetja ostala ista, so se kaj kmalu pokazale prednosti novih teženj, tovarne, ki je z opuščanjem starega proizvodnega programa vse bolj prevzemala oblike specializiranega podjetja za proizvodnjo malih elektromotorjev. Z intenzivnejšo proizvodnjo elektromotorjev so pričeli leta 1958, ki hkrati pomeni tudi prelomnico oziroma napredek v proizvodnji, kajti v tem letu je bila dograjena prva večja investicija (sedanja stavba), s čimer so bili tudi dani pogoji za nadaljnji' razvoj podjetja, tako z izkoriščanjem večjih delovnih površin kot možnostmi nameščanja opreme. Izpopolnili so asortiman proizvodnje in le-to količinsko povečali. Čeprav je kolektiv podjetja posvečal veliko pozornosti prav proizvodnemu programu, lahko zapišemo, da so le-tega dokončno utrdili šele leta 1963, to je, kmalu po priključitvi k TOVARNI »ISKRA« KRANJ. V tem času so namreč povsem utrdili specializirano proizvodnjo malih elektromotorjev, ki pa so jih, čeprav je bila proizvodnja manjša, z uspehom izvažali že leta 1958. V tem letu so namreč izvozili 30.000 elektro-motorčkov, in sicer v Združene države Amerike. Da pa so na področju izvoza dosegli zavidljive uspehe, zgovorno povedo rezultati izvoza v preteklem letu, ko so prav tako v ZDA izvozili 500.000 malih elektromotorjev. Skratka, proizvodnja je naglo rastla, o tem nam najzgovorneje pričajo nekateri ekonomski pokazatelji. Medtem ko je tovarna izdelala leta 1959 le 32.800 elektromotorjev, je proizvodnja lani narasla že na 470 tisoč kosov. Toda to še ni vse, letošnji načrt predvideva (in bo tudi realiziran) povečanje proizvodnje za 880 tisoč elektromotorjev ali skoraj še enkrat več, kot je znašala lanska proizvodnja. Ob naglem naraščanju proizvodnje pa prav tako naglo raste tudi izvoz oziroma vrednost izvoženega blaga. V tovarni računajo, da bo letos vrednost izvoženega blaga v primerjavi z vrednostjo celotne proizvodnje znašala okrog 70 %, s tem bo vrednost izvoženega blaga dosegla 1 milijon 117.000 dolarjev, kar predstavlja na enega zaposlenega nad 2000 dolarjev izvoza v letu. Napredek TOVARNE ELEKTRIČNIH MOTORJEV ŽELEZNIKI je neizpodbiten. toda perspektivni program podjetja predvideva nadaljnjo krepitev proizvodnje, vendar ne na osnovi večanja zmogljivosti (večjih investicij), temveč zlasti z izboljšavami v tehnologiji organizacije dela, z načrtnim zmanjševanjem stroškov in deloma z modernizacijo strojnega parka. Celotna smer proizvodnje bo osredotočena na izpopolnjevanje asortimana malih elektromotorjev. Z dejavnostjo so pričeli letos OBRTNO PODJETJE »OBRTNIK« je bilo ustanovljeno letos januarja. Podjetje je bilo ustanovljeno z namenom, da skrbi za redno vzdrževanje zgradb na področju cele Gorenjske. Ker je torej za redno in dobro vzdrževanje zgradb potrebna pestra obrtna dejavnost, so v podjetju ustanovili 9 obratov, in sicer: mizarski, parketarski, ključavničarsko-kleparski obrat, nadalje gradbeni, krovski, pečarski, slikopleskarski, električni in steklarski obrat. Čeprav je obratov samo devet, je vrst dejavnosti več, vendar so le-te vključili v posamezne obrate. Prav v zadnjem času so pričeli z uvajanjem dejavnosti polaganja podov iz plastičnih mas, medtem ko bodo v najkrajšem času registrirali še dejavnost vodovodnega in elektroinštalaterstva. Čeprav je podjetje še zelo mlado, pa se je z dosedanjim delom že močno uveljavilo, saj se namreč že pojavlja potreba po razširitvi nekaterih obratov, zlasti tistih, ki so največ zastopani pri obnavljanju hiš, trgovskih in gostinskih lokalov. Razširitev obratov bo mogoča v okviru sedanjih prostorov, ki jih bodo morali sicer obnoviti, medtem ko bodo morali iskati rešitev skladiščnih prostorov izven sedanjih, kajti le tako bodo pridobili prostor za nove obrate, za katere se bo v bodoče pokazala potreba. Osnovna dejavnost - pisarniški material Z osamosvojitvijo obrata »Iskre« Kranj je bilo leta 1963 ustanovljeno samostojno obrtno podjetje »NIKO« — ŽELEZNIKI, katerega osnovna dejavnost je še nadalje ostala ista — proizvodnja pisarniškega materiala. Vendar v težnji, da bi čim uspešneje zadovoljili potrebe domačega trga po pisarniškem materialu, je podjetje v kratkem času svoje samostojnosti vpeljalo v proizvodni program še nekaj novih izdelkov, zlasti takih, ki so bili vezani na uvoz ali pa -jih domača industrija ni izdelovala v zadostnih količinah' Pri tem je. vredno omeniti, da je podjetje v času spreminjanja- proizvodnega programa oziroma dopolnjevanja, pričelo z uvajanjem kaljenja hladno valjanih trakov, kar je še posebno pomembno za proizvodnjo vzmeti, ki jih uporabljajo pri registrskem mehanizmu in so jih morali vse doslej uvažati. Novi način obdelave hladno valjanih trakov pa ni pomemben samo za proizvodnjo podjetja, temveč je kot edinstveni primer omenjene obdelave, pomemben tudi za mnoga industrijska podjetja, ki tak material uporabljajo v svoji proizvodnji. Čeprav izvozni pogoji niso bili najboljši, računajo na osnovi sedanjih dogovorov, da bodo v prihodnjem letu izvozili precejšen del proizvodnje (morda celo 50 % proizvodnje) v Anglijo, s čimer bi si lahko znatno izboljšali ekonomski položaj podjetja, predvsem zato, ker so možnosti prodaje na domačem trgu vedno manjše, oziroma težje. Z ustvarjanjem deviznih sredstev pa bi se jim odprle tudi večje možnosti modernizacije strojnega parka. mm«- Tekoči trak v oddelku elektromontaže »Iskra« Železniki i:--::. SHHi Oddelek stiskalnic v podjetju »Niko« Železniki NEDVOMNO JE TOVARNA PREŠITIH ODEJ IN TAPETNIŠTVA »ODEJA« Z OBRATOM V LJUBLJANI eno izmed prvih podjetij na področju občine, ki je vpeljalo 42-urni tednik, istočasno pa tretjo izmeno v proizvodnji. Z uvedbo tretje izmene ter s 15 °/o povečanjem hitrosti obratovanja dveh strojev, so dosegli znatno povečanje proizvodnje, medtem ko so izboljšali tudi kakovost izdelkov. TOVARNA PREŠITIH ODEJ »ODEJA« je bila ustanovljena leta 1948, in sicer iz starega predvojnega podjetja, od katerega so počtedovali 2 stroja. Čeprav je osnovna dejavnost ostala skozi vsa leta ista, so bile na področju modernizacije dosežena večje spremembe. Z rekonstrukcijo tovarne so namreč pričeli leta 1956, in sice so tega leta In v nekaj letih kasneje razširili obrat na sedanjem prostoru z adaptacijami, medtem ko so kupili tudi dva* nova stroja. Sedanji obseg je podjetje dobilo leta 1963, ko se je tovarni priključila še obrtna delavnica »Odeja« iz Ljubljane. Kot smo že zapisali, je osnovna smer proizvodnje skozi vsa leta ostala ista, delna sprememba je na*tala le leta 1958, ko so v proizvodni program vključili še tapetniško dejavnost. Povsem razumljivo je, da so skozi vrsto let neprestano sledili potrebam in zahtevam trga s tem, da so se specializirali pri uporabi najnovejših materialov, ki jih uporabljajo v proizvodnji prešitih odej. Tako se je npr. v zadnjem času močno uveljavila volna in sintetika. Nedvomno pa brez težav ne gre. Zlasti se v zadnjem času pojavlja potreba po zamenjavi starih strojev, zlasti tistih dveh, katerih letnica izdelave šteje leto 1930. Toda, ker so perspektive izvoza izredno slabe, domače surovine so namreč predrage, so temu enake tudi možnosti nabave novih strojev, katerih domača industrija ne proizvaja. Kljub sedaj slabim izgledom, pa računajo, da bodo v bližnji prihodnosti le uspeli zamenjati stare stroje in tako znatno povečati proizvodnjo, kar bi jim končno omogočilo tudi boljše pogoje (pocenitev proizvodnje) pri uveljavljanju na zunanjem trgu. Čeprav sicer na področju izvoza še niso zabeležili uspeha, bo ta toliko večji na domačem trgu. Zmogljivosti trgovin — že premajhne Čeprav je TRGOVSKO PODJETJE »ŽELEZNINA« doseglo od leta 1953, ko je bilo ustanovljeno, precejšen napredek, saj danes v svojih trgovinah zastopa kovinsko, kemično in elektrostroko ter prodaja izdelke akustike in gradbeni material, potrebe občanov po omenjenem blagu kažejo, da so zmogljivosti že premajhne in da jih bo treba povečati z novimi. Nič čudnega torej ni, če perspektivni program razvoja podjetja predvideva gradnjo novih trgovskih prostorov, ki so predvideni (tudi po urbanističnih načrtih) v sklopu trgovskega centra v Škofji Loki nasproti sedanje avtobusne postaje. S temi prostori bo podjetje pridobilo nove zmogljivosti za prodajo blaga široke potrošnje. Trgovsko podjetje »Železnina« ima danes 5 prodajaln, in sicer: poslovalnico na Mestnem trgu, ki. je specializirana za prodajo kemičnega blaga (tudi barv in lakov), trgovino s kovinskim materialom v Gorenji vasi, blagovnico na Kidričevi cesti, kjer nudijo potrošniku elektro material, akustiko, športne potrebščine, kolesa in motorje, medtem ko prodajajo v drugem nadstropju steklo, porcelan, plastične mase in predmete domače obrti. Imajo pa še drogerijo na Mestnem trgu in trgovino z mešanim kovinskim blagom v Žireh. Da je podjetje doseglo precejšnjo razvojno pot, potrjuje doseženi promet, ki je znašal leta 1960 365 milijonov. letošnji pa, kot kažejo rezultati, bo presegel 1,1 milijardo dinarjev. TE STRANI SMO ODSTOPILI KOLEKTIVOM KOMUNE ŠKOFJA LOKA NAMIŠLJENA »OKROGLA MIZA« O TRGOVINI NA GORIŠKEM ■"B X eferendum o pripojitvi goriških trgovskih pod- IX jetij BRANIKA, GO-^ RIŠKE, POTROŠNJE in BRD k trgovskemu podjetju GROSIST ni uspel. To je vse, kar sem vedel, preden sem se lotil tega zapisa o težavah in slabostih trgovine na Goriškem. A zakaj težave? So jih morda povzročili Italijani, ki iz dneva v dan, zlasti po reformi, vse bolj obiskujejo goriške trgovine? Prej so hodili le po meso in bencin, zdaj pa celo po testenine, moko, sladkor, čokolado, jedilno olje in celo po kruh... In kaj ne bi hodili, saj kilogram sladkorja velja v Novi Gorici 260 dinarjev, nekaj korakov čez mejo pa 240 lir, teletina je v Novi Gorici 2400 dinarjev, čez mejo pa 2400 lir, jedilno olje je v Novi Gorici 500 dinarjev, onstran meje pa 710 lir... NavaJ potrošnikov, domačih in italijanskih, je iz dneva v dan večji. Ob takšnem navalu potrošnikov goriška trgovina ne zadovoljuje več vseh njihovih potreb. Premalo trgovskih lokalov, slaba opremljenost trgovin, razdrobljenost trgovskih podjetij, slaba založenost... vse to vpliva na skrajno slabe trgovske usluge. Kdo je temu kriv? In, če se povrnemo k referendumu, zakaj ni uspel? Organizirali smo namišljeno okroglo mizo in za njo povabili ZDENKA WANEKA, direktorja trgovskega podjetja Grosist, ALFONZA VRABCA, direktorja trgovskega podjetja Goriška, FRANCA RUTARJA, direktorja združenega trgovskega podjetja Alp-komerc iz Tolmina, ALEKSANDRA CERCETA, predsednika občinskega sindikalnega sveta Nova Gorica, CVETA NANUTA, predstavnika občinske skupščine Nova Gorica, in GOSPODINJO iz Nove Gorice, ki želi, da ne zapišemo njenega imena. Čeprav sem se pogovarjal z vsakim udeležencem namišljene »okrogle mize« posebej, sem končno le dobil vtis, kot bi vsi sedeli za skupno mizo in se pogovarjali o problemih trgovine v obmejnem pasu. ZAKAJ REFERENDUM NI USPEL? Zakaj se člani kolektivov goriških trgovskih podjetij niso odločili za pripojitev h Grosistu? Zaradi zrelosti kolektivov posameznih trgovskih podjetij, ki so spoznali, da pripojitev ni dobro pripravljena? Ali so jim jo morda vsiljevali? Prisluhnimo, kaj menijo udeleženci okrogle mize: CERČE: »Po sprejetju. reforme so v trgovskih podjetjih novogoriške občine izvedli referendum o pripojitvi h Grosistu. Ta ni uspel, ker je bil vsiljen in nepripravljen. Sprašujem se, ali je bil referendum sploh potreben? Ali ne bi bilo bolje, da bi se trgovci prej pogovorili, na kakšni osnovi in s kakšnimi odnosi bi se pripojili h Grosistu ...« VRABEC: »Referendum zavoljo tega ni uspel, ker je bil slabo pripravljen. Na občinski skupščini so menili, da bodo trgovci enostavno glasovali za pripojitev, potem bo pa že šlo ... Pa so se ušteli!« WANEK: »Hoteli smo, da bi se vsak kolektiv sam odločil za pripojitev k našemu podjetju. Toda — kot sem kasneje zvedel — je skupščina zadolžila svoje organe, naj izpeljejo pripojitev. Direktorji štirih prizadetih trgovskih podjetij so prosili, naj jim pripravimo obširen elaborat, na osnovi katerega bi se pripojili. O elaboratu smo razpravljali na sestanku s predstavniki vseh podjetij, vendar ni imel nihče pripomb k elaboratu. Sele tedaj smo šli na skupščino in predlagali, da bi med trgovci razpisali referendum, ki naj bi odločil o pripojitvi... Kot veste — referendum ni uspel... !!llllllll!lllll!llll!!lll!!!ll!!!!!!ll!l!!!ll!!l!!lll!!lllll!!!lllll!!llll!!!ll!l!!!l!l!!!l!!lllli!ll!ll!£ Referendum o pripojitvi štirih trgovskih podjetij h Grosistu ni uspel © Italijanskih potrošnikov je vsak dan več v novogoriških trgovinah © Ali je bila pripojitev k trgovskemu podjetju Grosist vsiljena? @ V Novi Gorici pride komaj ena prodajalna na 280 prebivalcev © Trgovska podjetja v novogoriški občini nimajo niti toliko denarja, da bi skupaj odkupila nov trgovski lokal v stolpnici sredi Nove Gorice © Nejevoljna gospodinja • Združitev trgovskih podjetij na Goriškem je vsekakor potrebna, samo s kakšnimi pogoji in v kakšnih odnosih? ® Zelja potrošnikov s te in one strani meje je, da bi trgovina v najkrajšem času odpravila svoje slabosti. ■ Zakaj ne? Člani kolektivov ostalih štirih trgovskih podjetij sploh niso bili seznanjeni z elaboratom in izračuni za pripojitev ... Prepričan sem, če bi o vsem temeljito razpravljali, bi tudi referendum uspel!« »KRIVA JE OBČINSKA POLITIKA.. .« Naj še enkrat poudarim: trgovina na Goriškem ni kos zahtevam, ker se je povpraševanje po blagu izredno povečalo, zlasti zaradi ugodne menjave italijanske lire z našim dinarjem. Pa tudi večji osebni dohodki zaposlenih občutno vplivajo na večjo kupno moč domačih potrošnikov. Sogovorniki menijo o tem tole: NANUT: »Jugoslovansko povprečje je 0,350 kvadratnega metra trgovske površine na prebivalca, medtem ko v Novi Gorici dosegamo komaj 0,145 kvadratnega metra trgovske površine na prebivalca. Morda še tale podatek: v Novi Gorici pride ena prodajalna na 280 prebivalcev, onstran meje pa ena prodajalna na 130 prebivalcev. To priča, da moramo v trgovini nekaj ukreniti, da bi jo izboljšali...« ČERCE: »Za razmere, kakršne so v goriški trgovini, je pre- cej kriva tudi občinska politika. Nihče se na občini za trgovino doslej ni dosti brigal. Koliko smo doslej sploh investirali v trgovino? Lani je bilo na primer od vseh vlaganj namenjenih za trgovino le 4,4 odstotka sredstev, to je približno 170 milijonov dinarjev. Pa še od tega je izvozno-uvozno podjetje' Pri-morje-export dobilo 110 milijonov dinarjev.« WANEK: »Ce bi zdajle zbrali sredstva iz skladov vseh petih trgovskih podjetij, potem ne bi spravili skupaj niti osemdeset do devetdeset milijonov dinarjev, kolikor bi takoj potrebovali za odkup in ureditev trgovskega lokala v stolpnici sredi Nove Gorice ...« GOSPODINJA: »Tudi po celo uro in več čakam v trgovini, da si nakupim živil... Mnogokrat ne dobim tistega kar želim, posebno ob sobotah, ko pride v naše trgovine po več sto italijanskih potrošnikov.« JE PRIPOJITEV ALI ZDRUŽITEV POTREBNA? Po vsem, kar sem slišal, potrebujejo na Goriškem močno trgovsko organizacijo, ki bo sposobna zadovoljiti okus slehernega potrošnika. Toda to so za sedaj le hotenja. CERČE: »Že v aprilu letos je skupščina predlagala združitev trgovcev v eno podjetje...« VRABEC: »Več kot leto dni se pogovarjamo, da bi združili trgovska podjetja... Če si močnejši, lahko več napraviš!« WANEK: »Če bi bili združeni, bi lahko kot močnejše podjetje odkupili pri proizvajalcu celotno proizvodnjo določenega izdelka, npr. keksov, in s tem po izračunih takoj prihranili približno dvesto milijonov dinarjev ...« ČERCE: »Najprej bi morali združiti posamezne službe petih trgovskih podjetij, na primer nabavno službo, skladišča, vzdrževalne obrate, ki so pri (Grosistu neizkoriščeni.« VRABEC: »Imamo celo vrsto dobaviteljev. Toda mi kot majhno podjetje pri njih kaj malo dosežemo. Bolje bi bilo, če bi naši dobavitelji vedeli, da smo močna trgovska organizacija. Pod takimi pogoji bi tudi ugodnejše dobili blago.« WANEK: »Združitev je prav gotovo potrebna. Poglejte, v Grosistu imamo šest tisoč kvadratnih metrov skladišč neizkoriščenih, medtem ko druga trgovska podjetja sploh nimajo skladišč ...« ČERČE: »... toda proces združevanja ne sme biti vsiljen. Morda bi najprej opravili združitev samo formalno, tako da bi ostala sedanja trgovska podjetja samostojna s svojimi žiro računi in točno določenimi pristojnostmi ... Prav gotovo bi kasneje tudi v teh delovnih enotah spoznali, da ne more imeti vsaka enota zase knjigovodstva, komerciale in drugih služb.« VRABEC: »Kaj pa konkurenca? Ali bo v okviru enega podjetja zagotovljena? Ko so nas poklicali na občino, smo predlagali, da bi bil sistem dveh podjetij primernejši...« RUTAR: »V tolminski občini smo pred nedavnim združili šest trgovskih podjetij. Čeprav imamo sedaj eno trgovsko podjetje, je konkurenca med posameznimi delovnimi enotami zagotovljena. Centralna uprava se ne vmešava v poslovanje poša- li nam prihaja zmeraj več italijanskih in avstrijskih turistov, v zadnjem času, po reformi, pa tudi potrošnikov, ki kupujejo pri nas razen mesa in bencina tudi testenine, sladkor, čokolado, jedilno olje in celo kruh. Naš posnetek je z jugoslovansko-avstrijske meje na Korenskem sedlu. — (Foto: MARJAN CIGLIC) meznih enot, seveda, če je to poslovanje v redu. Med seboj si enote lahko konkurirajo. Celo to možnost imajo, da lahko nabavijo blago tudi pri drugem grosistu in ne samo pri domačem, seveda če je to blago cenejše.« (NE)USPESNO RAZPRAVLJANJE Goriški trgovci so po enoletnem (ne)uspešnem razpravljanju, kako bi najbolje organizirali trgovino, sedaj ponovno pred resno odločitvijo, kaj storiti, da bi v najkrajšem času odpravili slabosti, predvsem pa dolge vrste pred prodajnimi pulti. Odločili so se za nov referendum!? Vendar, tokrat člani trgovskih kolektivov ne glasujejo — mimogrede povedano referendum poteka prav te dni — o pripojitvi k trgovskemu podjetju Grosist, marveč o spojitvi v novo trgovsko podjetje GORICA. Spe‘t se vsiljuje vprašanje, ali je referendum dovolj dobro pripravljen? WANEK pravi: »Bojim se, da tudi spojitev ni dovolj dobro proučena, saj iz izkušenj vem, da se v posameznih trgovskih podjetjih zanjo niso dovolj dobro pripravili. ..« Naj bo tako ali drugače, rezultati ponovnega referenduma še niso znani. Ob tem je vrednejše premisleka vprašanje, ali je tokrat združitev dovolj tehtno zasnovana. ZDRUŽITEV NAJ BO PREMIŠLJENA Nimam namena presojati, katera od variant, ki so jih predlagali udeleženci »okrogle mize«, je najboljša za združitev. To bodo najlaže ocenili prizadeti. Vendar, ko ob koncu tega zapisa razmišljam o osnovnih vzrokih, zakaj se trgovci na Goriškem ne združijo v enotno močno trgovsko organizacijo, ne morem mimo dejstev: @ da referendum in pripojitev trgovskih podjetij h Grosistu nista uspela zavoljo tega, ker je občinska skupščina, sodeč po tem, kar so povedali udeleženci »okrogle mize«, hotela s pripojitvijo le pi^eveč pohiteti: © da pripojitev ni bila dovolj dobro zasnovana in razložena, saj člani kolektivov posameznih trgovskih podjetij sploh niso bili seznanjeni, pod kakšnimi pogoji naj bi se pripojili Grosistu; @ da se je Grosist predvsem želel rešiti pred potopom, ko je sprva hotel, da se mu pripojijo štiri podjetja. Imel je močan razlog za to: niti dinarja nima na skladih. Ostala štiri podjetja pa imajo na skladih vsaj nekaj milijonov dinarjev; @ da je prav, če se trgovske moči na Goriškem združijo. To- da ob tem je potrebno razmisli* ti, ali res združiti vse v eno podjetje. Ali ne bi bilo bolj prav, zavoljo konkurenčnosti, če bi imeli dve trgovski podjetji na Goriškem; ® in slednjič: združitev bi morala biti vsestransko premišljena, utemeljena s točnimi eko' nomskimi izračuni, s predlogi* kako razmejiti pristojnosti posameznih bodočih ekonomskih enot, da bodo računi med njimi čisti. briigače med goriškimi trgovci in med ljudmi, ki se P° poklicni in družbeni dolžnosti ukvarjajo s problemi in razvojem trgovine na Goriškem, še dolgo ne bo soglasja in miru. Morda pa bi vprašanje nadaljnjega razvoja trgovine na Goriškem hitreje razvozlali, če bi posledice neusklajenih konceptov razvoja trgovine najprej in polno občutili tisti, ki so za njen razvoj odgovorni, ne pa občani-potrošniki. MILAN ŽIVKOVlC S!!li'll!!!!l!!!!!!!!!!!lll!!i!ll!ll!lllll!ll!!llll!llllll!!lil!!!!ll!!!!:!!l!!!'!!|!illl!C!l!!!!!l!!!!ll!llll!llll!l!ll!ll!ll!!i!!!!ll|'!llll!!l!i!!!!!!l!l!!!!!!lll!!l[!lllllllllllllllllll!l!llll!ll!l!!!!i!l!!l!':'!!:1!|WIJ, I »SITI SMO VSILJEVANJA« V Vašem časopisu ste 9. decembra 1965 objavili prispevek tovarišice Mariole Kobal pod naslovom »Siti smo vsiljevanja«. Navedbe v tem članku, ki zadevajo našo delovno organizacijo in ki temeljijo na izjavah predstavnikov pohištvene industrije »Garant« Polzela, niso resnične. Prosimo, da se tovarišica Kobalova oglasi v našem podjetju in da se na podlagi dokumentacije, ki jo bomo dali na vpogled, prepriča o resničnem stanju odnosov med našim podjetjem in »Garantom« iz Polzele. Lesno industrijski kombinat »Savinja«, Celje Uredništvo Delavske enotnosti se seveda želi prepričati o materialni resnici in bo zato tovarišica Mariola Kobal obiskala tudi LIK Savinja. O njenih ugotovitvah bomo priobčili članek v naši prihodnji številki, ki bo izšla 23. decembra. !ll!!!!lll!!!l[1!l!i[lll!!!l!l!!l!illllll! I!!1!i iiiii!ii!iilll!!i!ll!l!!!j||l!l!lllll!!lll!!IIIIIII!1i!!!!!^l!!!li]l!l!!it[l!i!!lllll!II[l!ll!!il]l!![!l!l]!!i:!!llll!!ll![!l!lll!lli V korak z modo-v korak s časom-kdor obiskuje... TOVARNA MOTORNIH VOZIL Koper vas seznanja s svojimi izdelki: -ZI je enocilindrski dvotaktni motor z delovno prostornino 49 ccm ali 2,5 KS, zračno hlajen, 3 stopnje prenosa, dosega maksimalno hitrost 60 km/h in porabi od 2,2 do 2,71 goriva na 100 km. Vse podrobne informacije lahko posredujejo zastopstva in prodajalne TOMOS v vseh večjih krajih države.