Štev. 9. V Mariboru 2. marcija 1882. Tečaj XVI. Izhaja vsak četrtek in velja s poštnino vred in v Mariboru s pošiljanjem na dom za celo leto 3 uiti,, za pol leta 1 gld. (JO kr., za četrt leta 80 kr. — Naročnina se pošilja opravnlštvu v dijaškem semenišču (Knabenseminar). — Deležniki tiskovnega društva dobivajo list brez posebne naročnine. Posamesne liste prodaja knjigar Novak na velikem trgu po 5 kr. — Hokopisl se ne vračajo, neplačani listi so ne sprejemajo. Za oznanila se plačuje od navadne vrstice, če se natisne enkrat 8 kr., dvakrat 12 kr., trikrat 16 kr. Slovenskemu narodu! Ni ga z lepo naroda, ki bi živel v tako neugodnih okoliščinah ko narod naš. Razdeljen na več upravnih teles in dotikajoč se narodov, kateri so bili od nekedaj najhujši sovražniki njegovemu razvitku, mora se z vsemi svojimi močmi in sicer mnogokrat neuspešno boriti za one naravne pravice, katere srečnejši narodi uživajo brez prigovora. In vendar v tem vednem boji narod naš ni omagal in tudi omagal ne bode. Porok zato nam je okoliščina, da se vrste narodnih naših boriteljev od leta do leta množe, in da si naša narodna ideja pridobiva vedno več tal, Dasi se z ozirom na to moremo nekako potolaženi ozirati v prihodnost, vendar je dolžnost naša skrbeti za to, da bode ta napredek trajen in da se vzbudi in utrdi pri nas čedalje več narodnega ponosa. To pa se mora doseči s tem, da se v našem središči — v beli Ljubljani — ustanovi zavod, iz katerega bi se sveže narodno življenje razširjalo po vseh krajih mile naše domovine. Iu v ta namen ustanovili smo podpisani društvo „Narodni dom" ter si postavili za nalog sezidati in vzdrževati poslopje, v katerem bi imela vsa narodna društva ljubljanska stalno in dostojno bivališče. Poslopje to preiti ima v nekoliko letih v; lastnino „Slovenske matice", postane toraj lastnina vsega slovenskega naroda, kateri bo razen drugih imel od njega tudi te koristi, da se boile polovica od njegovih dohodkov porabila za literarne svrhe, polovica pa za ustanove slovenskim pisateljem, umetnikom in dijakom. Zidanje narodnega doma nima tedal lokalnega, temveč splošno slovensk pomen, zato se obračamo do vsega slovenskega naroda, da nas pri našem domoljubnem podjetji podpira, da nam pomaga postaviti ta sijajni spomenik domoljubja, zavednosti in požrtvovalnosti svoje. Narodni dom, ki se bode v Ljubljani mogočno dvigal v zrak in navdajal s ponosom vsakega Slovenca, naj bode vidni dokaz celokupnosti našega naroda. Poživljamo torej vse domoljube po domovini slovenski, naj našo namero podpirajo s tem, da začno nabirati prostovoljne doneske za zidanje narodnega doma. Naj ne bode na celem Slovenskem hiše, katera ne bi po svoji mogočnosti pospeševala tega vzvišenega namena; naj ne bode Slovenca, ki ne bi svojega daru položil na žrtve-nik domovine! Pač je med nami mnogo takih, ki ne morejo veliko darovati, a ti naj se ne izgovarjajo s tem, da bi njihovi darovi bili prene-znatni; vsak še tako majhen dar, in naj bi bil le krajcar, bode se z veseljem sprejel in sicer s tem večjim veseljem, čim težje ga je dotičnik daroval. Povsod pa naj se osnujejo družbe, katerih členi se bodo obvezali vsak dan, vsaki teden ali vsak mesec darovati gotov znesek. Tak prostovoljen davek pač ne bode nikogar težil, splošno narodno podjetje pa bode znamenito pospeševal. Na delo toraj rojaki! Pokažimo, da smo napreden narod; pokažimo, da nam ni tuja požrtvovalnost! Delajmo, zbirajmo, dokler ne bode stalo poslopje, katero bode na pročelji imelo ponosni napis: NARODNI DOTVI! V Ljubljani, februarja 1882. Upravni odbor društva „Narodni dom" : Dr. Alfonz Možej, odvetnik, predsednik. Dr. Karol Bleivveis pl. Trsteniški, podpredsednik. Fran Fortuna, županov namestnik in veletržee; Peter Grasselli, deželnega glavarja namestnik in hišni posestnik; Ivan Hribar, glavni zastopnik banke „Slavije"; Dr. Anton Jarc, stolni prošt; Josip Kušar, predsednik trgovinsko-obrtnijske zbornice in hišni posestnik; Ivan Murnik, vitez Fran-Josipovega reda, tajnik trgovinsko-obrtnijske zbornice; Dr. Fran Papež, odvetnik; Vaso Petričič, mestni odbornik, hišni posestnik in trgovec; Ferdinand Souvan, veletržee; Dr. Josip Stare, c. kr. finančne prokurature koucipist in hišni posestnik; Dr. Valentin Zamik, odvetnik, deželni poslanec in mestni odbornik ; odborniki. Petrolej. Naši poslanci so prisiljeni dovoliti v novo obdačenje petroleja, to pa tistega, kojega iz drugih dežel k nam na prodajo dovažajo. Od takšnega petroleja bodo financarji pobirali večjo ednino. Trgovci bodo morali za meterski cent tujega petroleja na meji plačevati namesto sedanjih 3fl. zanaprej — 10 fl. v zlatu. Vsled tega bo petrolej dražji, kakor vsaj liberalci trdijo, in baje s tem bodo zlasti ubožnejši in siromašnejši ljudje, ki petrolej za svečavo žgejo, hudo zadeti. No, in sedaj upi-jajo liberalci rekoč: no, glejte, kako slabo konservativno nemški in narodno slovenski poslanci gospodarijo, sedaj še niti siromakom ne prizanašajo in jim podražavajo najpotrebnejšo svečavo. Toda neopravičeno in krivo je upijanje liberalcev, ki so največ po svojej 201etuej zapravljivosti po-uzročili velike državne stroške. Te moramo pokriti ali s tem da kakor liberalci dolgove delamo in svoto državnih obrestij množimo, ali pa večjo dačo vržemo na grunte, hiše itd. Ne prvo, ne drugo ne kaže in zatorej je še najbolje pomnožiti državne dohodke z indirektnimi davki. In tukaj je obdačenje petroleja najzdatnejše in najpravičnejše sredstvo. No, in to hočemo v naslednjem dokazati. Še ni dolgo od tega, da so ljudje smrdljivi petrolej malo poznali. V 15—20 letih zgodila je se tukaj velika prememba. Skoraj ni hiše, kder bi petrolej ne žgali. Vsak zna, da za menje denarjev ni mogoče dobiti lepše in boljše svečave. Amerikanci so zasledili neizmerne zaloge petroleja pod zemljo. Kmalu jib navitajo, Dobljeni petrolej umejo brž dobro snažiti in kot čisto svetlo olje brez poprejšnjega nadležnega smradu pripravljati. Začnejo ga precej po celem svetu v zabojih razpošiljati in prodavati, tudi v Evropo. Ljudje se novej svečavi hitro privadijo, ker je veliko lep5a in ccueja od lojenih in voščenih sveč. Ne dolgo potem zasledili so tudi na Nemškem v Hanove-ranskem, dalje na Ruskem in Rumunskem pa tudi pri nas v Gališkem prav bogate jame petroleja. Tukaj si uže veliko tisoč ljudij služi kruha s tem, da petrolej iz zemlje spravljajo in potem čistijo. Sedaj ga na leto za svečavo priredijo okolo 160.000 meterskih centov (met. cent = 100 kilo). To je velike važnosti za ubožno deželo Gališko pa tudi za celo Avstrijo, kajti sedaj nam ni treba toliko, kakor poprej kupovati ameriškega ali ruskega petroleja. Imamo ga v lastnej državi dovoljuo iu denar lehko ostane doma. Amerikanci nam ne moiejo več tako lehko, kakor 1. 1876 nagajati in ceno petroleja samovoljno in preveliko nastavljati. Meterski cent petroleja veljal je na Dunaji 1. 1871. 29 fl. 10 kr., 1. 1872.' 27'fl. 39 kr., 1. 1873. 23 fl. 75 kr., 1. 1874. 19 fl. 19 kr., 1. 1875. 19 fl., 1. 1876. 18 fl. 60 kr. Proti koncu 1. 1876 pa so pohlepni ameri-kanski trgovci se pomenili med seboj in ceno po tisnoli naenkrat do 31 fl. 50 kr. Toda ovo priliko so porabili drugi posestniki petrolejskih jam ter so pripeljali svojega blaga in Amerikance precej ukrotili. Petrolej je potem veljal I. 1878. 17 fl. 50 kr., 1. 1879. 16 fl. 75 kr., 1. 1880. 16 fl. in I. 1881 samo 15 fl. Iz tega je razvidno, kako je cena petroleju od 1. 1871 naprej — padala. Cena je padala, toda množina porabljenega petroleja je naraščala; kajti 1. 1869 so črez avstrijsko mejo piipeljali komaj 200.000 meterskih centov, lani pa uže 1,400.000. Dostavimo še, da so vrhu tega na Gališkem od leta do leta več petroleja prodali. Iz tega pa je gotovo spoznati, da cena petroleju ne bode večja; če ne bode nižja, ostajala bode, kakoršna je. Na dalje razvidimo, za kako mali denar nam petrolej služi kot svečava. Svetilnica s petrolejem nalita, ki sveti kakor na primer jedna lojena sveča, gori 10 ur in olje stane'/j krajcarja, lojene sveče pa zgori v 10 urah za 10—11 krajcarjev. Navadno pa dajo takšnej svetilnici svetljeje goreti, kakor gori lojena sveča, in toraj sežgejo za 1 — 2 krajcarja olja pa tudi bolje vidijo. Kdor pa v 10 urah da za 11 — 12 krajcarjev petroleja zgoreti, temu tudi sveti luč tako, kakor bi bil kakih 20 lojenih sveč prižgal. Da pa 20 lojenih sveč za 11 — 12 krajcarjev ni nikder dobiti, to vsakdo zna. Petrolej dobi se v štacunah uže jako čist in prost neprijetnega duha. Tudi svetilnice so izvrstne. Vsled tega žgejo nekdaj zaničevani petrolej v najimenitnejših hišah. Najbogatejša gospoda rabi petrolej, da zvečer razsvetljuje svoje sobe, dvorane, stopnice, mostovže in veže. Rabijo pa velike svetilnice, da je svetloba zdatna, jasna. Zatoraj pa je sedaj petrolej najceneja svečava ne samo ubožnišim ljudem, rokodelcem, kmetovalcem, sploh menjšemu prebivalstvu na deželi in v mestih, ampak tudi premožnejšim, bogatcem. Da, slednji ga požgejo najboljšega in največ. No, in tega je se finančni minister, ki potrebuje mnogo denarjev, spomnil in sprožil večji davek ali col-uino na petrolej. Ravnal je kakor sc spodobi vsakemu razumnemu finančnemu ministrn. (Konec prib.) Gospodarske stvari. Kako z mavcem ali gipsom ravnati. Mavec ali gips obstoja iz žveplcne kisline in iz apna. Obe ti tvariui dajete rastlinam bistveno hrano. Tam kjer teh dveh snovi v zemlji primanjkuje ali kjer jih je sploh premalo, tam jih je treba z mavcem nadomestiti, da morejo rastline zopet z uspehom rasti. Vrh tega ima mavec tudi to moč, take rastlinske rcdivne snovi, ki v zemlji nerazkrojene spe, razkrojivati in jih tako sposobne rastline vse vzeti in se tako od njih živiti. Mavec veže amonijak in zabrani prenaglo razkrojitev hlevuega gnoja. Ako se toraj v hlevih mavec na gnoj potroša, tako se napravi več in močnejšega gnoja. Vrh tega pa se v hlevih še smrad odstrani, ki je živalim in ljudem zelo škodljiv. Prava reja je rastlini sicer skozi celi čas njene rasti potrebna in za njo zelo važna, prav posebne vrednosti pa je rastlini v njeni mladosti, ko jame mlada rastlina razvijati in obraščati. Toraj nekteri mavec že pri posejevanji z semenom vred pri detelji posejajo. Pri lucemski detelji kaže mavec s semenom vred podarati, da tako ta globoko koreninasta rastlina tudi v poznejših časih svojo hrano dobiva. Mavec mora prav moknato zmlet biti. Ker se sicer le prav malo da razstopiti, debelejši koščeki le prav malo koristijo. Mavec pa ni na domestek vsega drugega gnoja. Kdor z n jim obilnejše žetve in pridelke dognati hoče, mora tudi z drugim gnojem prav pridno gnojiti. Sicer nastopi v zemlji pomanjkanje drugih potrebnih re-divnih snovi in rastline ne morejo veselo pro-spevati. Votla sadna drevesa še živa in rodovitna ohraniti. Marsiktero žlahtno sadno drevo postane dostikrat pred časom votlo. Gospodarju je žal tako drevo podreti in vendar, če se votlina pusti, ka-koršna je, gre drevo svojemu koncu gotovo nasproti. Skusil sem, pripoveduje neki gospodar, pred več leti z ilom. Zatlačil sem votlino z ilora, vse natanko trdno zamazal in potem il s katra-novcem pra, na debelo pomazal, da ilovice dež ni mogel izpirati in drevo se je ohranilo, oživelo in zdaj zopet lep in obilen sad rodi. Rijine glivice v krmi mlečnih krav. Skušnje in kemične preiskave so pokazale, da je bil prah od plev neke žitne sorte, ki je bila rijasta iu ki se je med krmo mlečnih krav zatrosil, uzrok, da se je mleko od teh krav hitro pred časom skisalo. V mleku od teh krav je se našlo pri kemični preiskavi mnogo rijinih semen-čekov, ki so provzročili, da se je tako mleko hitrejše od čistega skisalo. Pri polaganji rijaste krme je toraj previduosti treba, posebno mlečnim kravam, če se hoče, da se njih mleko dalj časa sladko ohrani in ne skisa. Žitna rija se neškodljiva stori, ako se rijasta krma popari, ali kuha in soli. Pomoček proti metljajem pri ovcah se od nekterih strani priporoča jelkovo vejevje, ki se ovcam v jasli položi. Ovce ne le šilovje ampak tudi skorjo z vej željno oglodajo in to jih ove hude plučne bolezni obvarje. V čredi jaric je začela ta bolezen prav hudo nastopati. Že se je bilo bati, da ji bode vsa čreda padla kot žrtva. Mnogo ovec je bilo za njo že poginilo. Na kar se je z povedanim pomočkom poskusilo, ovce so ozdravele in bolezen se ni več prikazala med njimi. Skušba ni težka. Zoper žižke je klorovo apno, ki se mora suho porabiti. Delj časa zraku izpostavljeno začne vlago na se vleči, se maže in slednjič nič ne velja. S pomočjo žlice se vse razpoke, špranje in druge luknje na žitnici in deloma tudi pod s tem apnom potrosijo. Tudi okoli in okoli žitnega kupa se more potrositi. Po osmib dneh se staro apno vkup pomete in novo potrosi. Trikrat tako storiti je dosti in žitnica je čista hudega škodljivca. Sejmi 6. marca Maribor, sv. Peter pod sv. gorami, Poličane, 10. marca sv. Jurij pod Tab-rom, Kapela pri Brežicah, Spod. Polskava, Dob pri Hrastniku, Kostrivnica, na Kranjskem: 7. marca Zalog, 9. marca Brezovica, 10. marca Raka, Smuk, 11. marca Senožeče, na Koroškem: 12. marca v Lavmintu, 13. marca Gmintu, na Hrvatskem: 9. marca Koprivnica, 12. marca Kostajnica. Dopisi. Iz Dobrne. (Slovenskim učiteljemzobje pokazalo) je uredništvo nemškega v Gradci izhajočega časnika „Paed. Zeitschrift". Iz številke 3 imenovanega lista smo zvedeli, da je začetkom meseca januarja nek „naroden učitelj" iz slov. Štajara, ki sedaj v Gradci biva, uredništvu ponudil spis, v katerem dokazuje, da se učitelji spodnje-štajarski trudijo brez zdatnega uspeha, ker se mladi ljudje za učiteljski stan pripravljajo v Mariboru s pomočjo drugega jezika, kakor ga pozneje pri podučevanji otrok potrebujejo. Da bi se pa učiteljem in učencem težavno stanje v tem ozlru zlajšalo, naj bi v mariborskem pripravuišči učni jezik postal slovenski, t. j. naj bi se prihodnjim učiteljem nauki razlagali v slovenščini, a ne v nemščini, kakor sedaj. V tem smislu spisanega članka uredništvo ni hotelo vzprejeti. Zakaj ne? Opravičevaje se namreč po svojem listu je zatrobilo, da so „P. Zeitschrift" ustanovili nemški učitelji, pa za tega del bi se naj potegoval za slovenske pravice? časopis je „nemški" in bo tudi ostal a njegovi lastniki ga ne bodo dali iz rok ter spolnovali želje „narodnih fantikov", t. j. slovenskih prenapetnežev 1 Ne bomo preiskovali, v kolikej meri ta izraz v istem oziru pa od druge strani zadeva urednika samega, le to pristavimo, da je omenjeni časnik „nemški" po kopitu dnevnika „Tagespost", t. j. ekstranemški, a o nazorih ali mišljenji takšnih čudno-nemških časopisov, večina pravih in poštenih pa pravicoljubnih Nemcev neče nič slišati. Celjska ekstranemška „Zeitung" je kar veselja poskočila, ker je v „P. Z." izmed vrstic brala, da bo ta „zdelani" nčitelj bržčas tisti, ki mu je že parkrat zavidela nadaljevanje naukov na vseučilišči, zatoraj je do-tične besede ponatisnila z razprtimi črkami. Takšne brce gospodje učitelji menda niso pričakovali od lista, ki ga sami podpirajo; ne le, da je Cerkvi, katere otroci so, že zdavnaj hrbet pokazal, sedaj še razvidi jo, kako njihov časopis misli o piizade- vanji učiteljev glede slovenske narodnosti in jezika. Če je omenjena izjava vsakega slov. uči-telja-naročnika spekla in v srce zbodla tako, kakor pisatelja teh vrstic, potem so gotove vsi iztisi romali nazaj v Gradec; ako se pa to ni zgodilo, tedaj nam je res nerazumljivo, kako da more marsikdo v drugih zadevah celo do pohlevnih slov. časnikov posebno občutljiv biti! Ali menda „P. Z." izhaja brez podpore slovenskih učiteljev, ker si upa tako drzno pisati? Ne. Pred seboj imamo št. 8 vlanjskega letuika. Na strani 152 se uredništvo pritožuje o slabem podpiranji in pravi, da je na Štajarskem 1505 učiteljskih močij, in sicer 1235 učiteljev pa 270 učiteljic. Med temi šteje list samo 506 naročnikov^ 132 na slovenskem in 374 na nemškem delu Štajara, če k poslednjemu prištevamo tudi slovenski okraj Radgonski in glede jezika mešani okraj Lipniški. Iz najnovejšega šematizma ali tiskanega imenika učiteljev pa ni težko preračuniti, da na nemškem Štajaru deluje okoli 1065 a na slovenskem 440 učiteljev. Po tem računu „P. Z." na nemškem delu prejema vsak tretji učitelj, ravno tako je tudi na slov. delu. Iz tega se vidi, da naši učitelji več berejo in globje v žep segajo, ker podpirajo slovenske liste, zraven tega še imajo denarja za tuje Slovencem sovražne časopise. Veri in našej narodnosti nasprotnih listov je po naših krajih žalibog preveč sposejanih, med tem ko je npr. na vse strani pravični, kateheta in učitelja podpirajoči časnik ,,Chr. paed. Blätter" skoro še po imenu neznan. Prva skrb nam sicer bodi: Svoji k svojim! Kdor pa že hoče in more podpirati nemške učiteljske liste, naj totemu sega pod roko; izvrstno uredovan izhaja po 2krat na mesec letos v 5. tečaji ter se celoletno za 2 fl. naročuje na Dunaji (I. Am Peter, Nr. 9). Dopisnik je že veliko učiteljskih nemških listov imel v roci a med temi je vsakemu narodu prijazen edini „Chr. paed. BI.", ki so ga tudi Nemci ustanovili. Toti časopis i mirno vestjo vroče priporočamo vsakemu prijatelju mile nam mladeži, ker iz skušnje znamo, da še nobenemu za pravico se potegujočemu in resnicoljubnemu vzgojitelju ni — zoböv pokazal. Iz Obreža. Vroča želja vseh tukajšnjih poštenjakov se še ni izpolnila: Sulekova krčma je še odprta, prepoved okrajnega glavarstva dana se iz nam neznanih uzrokov ni izvršila in tako še imajo naši „lumpi" svojo^ zavetje in srečno smo tudi na Valentinovo pri Suleku imeli — pretep. Trije 15. dec. 1881 s Šulekom vred obsojeni Ob-riški razbijavci so nekega fanta napadli. Ta se je komaj branil, popadel v Sulekovi štali, kamor so se dorivali, kramp, in ko ne bi bil močen pošten človek popadel krampa in ravsarjev razpra-vil, bi Vam zdaj imel o umoru poročati. Krvavi in razmesarjeni pa so bili vsi. Ko so od Suleka domov šli, so še se v Obrežu enkrat do krvavega stepli. Prišli smo uže tako daleč, da brez orožja skoraj niti pri svetlem dnevu ni več varno hoditi. Kaj pa je ubijavcu za par tednov ali mesecev zapora? Saj jim v ječah dobro gie. Ne bo dolgo trajalo, in bomo po nekterih vaseh lehko na prstih naštelj ljudi ki še niso bili — zaprti. Še nekaj! Na Šulekovo zahtevanje je skoval in poslal znani Zobovič, Obriški in Šalovski „Gemeinde-sekretar" 6. febr. 1.1. telegram „v imenu Obriške občine!" Celjskej okrožnej sodniji, da bi osramotil tukajšnjega mizarja Štampergerja, ki je bil pri obravnavi 15. dec.v 1881 v Celji glavna priča proti Šuleku, češ da Štampcrger premali davek plačuje, in da je zarad tega nesposoben biti porotnik. Gospodje sodniki Celjske sodnije pa so na to odgovorili s znatno brco, ki si jo naj Zobovič, Štross in Šulek za uho zapišeta. Naš občinski predstojnik Štross od zanesljivih mož vprašan, zakaj da je v imenu občiue telegrafiral omenjeno bedarijo, je rekel ,,da on od tega ni nič znal." Lepo „virstvu" to! Zohovič nosj v žepni občinske pečate (Obrcškega in pre tudi Ša-lonskega). Tudi Stro8sov sin ima vso predstoj-niško oblast, za očeta podpisuje in pečat pritiska. Ali je to red? R. Iz Šoštanja. (Veselica.) Kot vvod v čitalnično društvo se je dne 5. t. m. priredila v krčmi g. obč. predst. Tajnika narodna veselica s plesom in tombolo. Z veseljem smo videli v kako obilem številu so se prebivalci iz vseh krajev Šaleške doline te veselice vdeležili. Bili so skoraj prostori pretesni. Živ dokaz, da se naši ljudje še zmerom čutijo Slovence, in da bode tudi čitalnica, koja bode v kratkem tukaj vstanovljena, našla krepko podporo med njimi. — Tombole so se prav živahno vdeleževali, mnogo smeba in veselja je bilo pri tem. Posebno pa so razveseljevali navzoče vrli Skalčanje, koji so tako dobro slovenske pesni prepevali, da zaslužijo splošno pohvalo. Sprevideli smo, da^ne slovijo oni zastonj kot izvrstni pevci do celej Šaleškej dolini, in upati hočemo, da nas bojo tudi v prihodnje v enakih slučajih podpirali. Tudi nazdravljalo se je mnogo, in pri tej priliki je vrli Šoštanjski narodnjak s kratkimi, pa jedrnatimi besedami razložil pomen današnje veselice. Ne smemo pa zamoleati čudno vedenje nekaterih oseb iz trga, koje so ta večer svojo zagrizenost razodele. Ko se je namreč sprožila napituica svit-lemu cesarju, so bile te osebe toliko nesramne, da se kar zmenile niso zato! No, to je pa vendar le malo preveč na debelo. Iz Dobja. (Obsojen) bil sem na 10 dni in 2 posta pri c. k. sodniji v Kozjem, ker sem uradno pismo neprevidno odprl, katero mi je župan v roko dal rekoč: to imaš pismo na „Kirchenkon-kurrenz". Jaz ga brez ozira na naslov odprem in čitam. Zdaj še le naslov pogledam in vidim, da je na „lobl. Kirchenvertretung". Navzoč je bil moj veliki sovražnik Anton B....... kateri meje koj pri č. g. župniku Ivan Kunčji zatožil in tudi pri obravnavi prisegel, da sem jaz naslov prej čital, ko pismo odprl, kar pa ni resnično. To imam plačilo za 61etno častno službo kr. šolskega načelnika! Ko sem po uradna pisma prišel, bil sem še od uradnika V . . . . po nemškutarsko prijazno pozdravljen: „packen Sie sicb". V pretečenem letu so žandarji pred mojo liišo znanega tata zasačili, kateri je bil isto noč 2 zavornici in eno čutaro ukradel. Ta je bil 8 dni zaprt, jaz pa zaradi neprevidnosti na 10 dni! Janez Stepenšek, posestnik. Iz Vranskega okraja. Nič veselega nimam poročati. Nesreča sledi nesreči. Posebno slabo se je predpust obnašal. Najpopred pogorela sta dva velika kozolca s krmo natlačena, eden v Prekopi in eden v Gornilski, prvega je fantič z žveplen-kami vžgal, za drugega se pa nič gotovega ue ve. — V pondeljek pred pustno nedeljo je Jurij Kouče v št. Jurji brast sekal, ki se je tako ne-roduo podrl, da mu je glavo zdrobilo in je v malo urah dušo izdehnil. Pustno nedeljo ob 7 uri zvečer gre Jovan mlajši, posestnik v Prekopi, s svojo ženo in dvema svojima sestrama in še z enim pri-jatlom Jakobom Rančigajem v Kapli iz Vranske. Za njim pridrvijo štirje s kolmi in jima tako glave razbijejo, da bosta težko pri življenji ostala. Lo-peže so že večjidel spravili pod ključ. O tatvini že davno pri nas ni bilo čuti, ali kar na enkrat so od nekod prilomastili in na en večer na veči krajih vlomili in pokradli, pri drugih pa odpodeni bili. Politični ogled. Avstrijske dežele. Iz bojišča ne smemo in deloma tudi ne moremo poročati, kakor bi radi. Zabranjeno nam je. Samo to smemo ponatisnoti, kar je vlada objavila. No, in vladina poročila pravijo, da so od 16. februarja naprej 4 naši poveljniki: Haas, Leddhin, Arlov in Sekulič, od 4 stranij zgrabili Zagorje in Krbljino planino, da ondi skrite vstaše vjamejo.. Toda oberst Haas in general Sekulič bila sta toliko zadržana, da so vstasi odnesli pete. V Kolinoviči in v Krbljini planini so se vsi 4 poveljniki naposled našli, pre-magavši vse napade vstašev, toda konca niso storili vstaji. Od vstašev je baje mnogo palo, naših je le nekaj mrtvih in ranjenih. V Stolci so vlov-ljenega poveljnika vstašev, Šutiča, ustrelili. — V državnem zboru so naši poslanci pritrdili v to, da se ima hitro od 1. marca uže pričeti pobirati vzvišena eolnina od kave (16 gold.), od rozin (6 gl.), čaja (50 gl.), šampanjevca) (20 gl.). ker bi sicer trgovci na škodo državnej blagajnici dali pripeljati mnogo ovega blaga. Dalje so dovolili brambovskemu ministru 120.000 gl. v podporo ženam in otrokom 17.675 reservistov pod orožje sklicanih. Dalje obravnavajo poslanci proračun za 1. 1882. Nemški liberalci pri takšnih prilikah vedno upijajo, da je nemštvo v nevarnosti, pa nihče tega ne veruje, še sami menda ne. — Nova eolninska postava, predložena državnemu zboru, je dogovorjena z ogerskim ministerstvom in bode velike koristi za obrtnike, železne fužine, pa tudi za kmete, ker bode branila vvažanje tujega blaga, katero nam do sedaj toliko škoduje, ker našim pridelkom ceno gubi, denar iz dežele jemlje iu državno blagajnico na suhem pušča. Liberalci so to v svojej gorečnosti za svobodno kupčijo zakrivili. Sedaj prihajajo naši poslanci tudi temu v okom. Ob enem tirjajo naši poslanci zdatno ob-dačenje borze, kder se večjidel sami bogati Judje šopirijo in milijone zaslužijo, davka pa skoraj nobenega ne plačujejo. — Slovenci zahtevajo v prošnjah poslanih državnemu zboru pravico svojemu jeziku pri sodnijab in nadsodnijo v Ljubljani. — V ogerskem državnem zboru bilo je veliko besedovanja zaradi Bosne; naposled je obveljala odkritosrčnost Tiszajeva: „v Bosno in Hercegovino smo šli, da zatremo južne Slovane." Čudno pa je, da k temu hrvatski poslanci molčijo in tiho čepijo v Budimpešti, kakor lipovi bogovje. Vnanje države. Ruski general Skobeljev je najbolje razdražil Nemce, zlasti Pruse; nemško-praski listi uže ugibajo, kako in kde bi se naj-leži dalo z vojsko udariti na Rusijo. Toda Rusi so menda to uže naprej vedeli, ker imajo blizu prusko-nemške meje od lani zbrano mogočno vojsko: 3 vojuiške oddelke, l divizijo garde in ogromno število konjenikov. — Jako iznemirila je svet novica, da rumunsko ministerstvo dela izredne priprave zlasti proti avstrijskej meji blizu Erdelskega. — Turški sultan poriva vojakov proti Mitrovici in Novemu pazaru. — Papež se zopet pogajajo z Bismarkoviin poslanikom, da bi se „kulturuej borbi-' na Nemškem konec storil. Odkritosrčnosti manjka Bismarku, drugače bi uže davno bil mir. Kot minister bi rad katoličane pridobil, kot lutrovec zatrl. — Francozi dobijo zopet krvavega dela v Afriki, mohamedanski Arabi v Tunisu so vstali in napadajo francoske posadke. Odstavljeni minister Gambetta rogovili prav marljivo, njegovi listi povdarjajo zvezo z Rusi in vojsko zoper Nemčijo. — Angleški minister Gladstone dobil je od gosposke zbornice nezaupnico, češ, da je on zakrivil homatije na Irskem. Toda zbornica poslancev mu je dala zaupnico, in vsled tega ostane Gladstone še minister; on je najsrditnejši sovražnik Avstrije in dela na to, da se nam vzame Bosna in Hercegovina. Za poduk in kratek čas. Iz Konjice v Jablanico. Konjiča je bila nekdaj bogato, slovito iu znamenito mesto vsled ugodne lege na meji dveh lepih, rodovitih dežel. Sedaj pa je revna osamela in zapuščena, vendar smem reči in prerokovati če tudi nisem ne veliki ne mali prerok, da se jej hoče v novi dobi, ki je nastopila s prihodom avstrijske vojske, povrniti nekdanja slava, nekdanje blagostanje. Vsaj zora že gotovo sije Hercegovin-cem, in ako Bog da in stara sreča, hoče tudi dan napočiti — dan jasni in veseli. Take in ed-nake misli in želje so se mi rajale v glavi in srci, ko sem na večer v topli župnikovi izbi list-kal po knjižici od častitega o. Andrije v spomin podarjeni: „Hercegovina za devetdeset godina ve-zirovauja Hali Pašina. Spievao jedan Hercegovac. Čisti prihod od ovc piesme namenjen je carkve-nim potrebštinam v Hercegovini. U Beču troškom Hervačaniua. 1863 1. str. VI. 93." Delce obsega 4 pesni, ki opevajo neslavno vladanje po silovitih činih slavnega vezira Ali Rizvanbegoviča. Prvi spev začenja z otožno milim ogovorom nesrečne zemlje Hercegovine: „Svetog Sabe vojvodino krasna, Herceg zemljo, moja tužna majko! Kamo sreča, da radjala nisi, Nego vazda neplodnicom bila: Jerbo slavnih i ako si majka, I nakazu ti porodi grubu." To pesen-žalostinko je neki zložil o. Peter Bakula, ki je umrl dne 2. oktobra 1874. Isti mož je poslal med svet tudi: „O fran-cuskom in pruskom ratu godine 1870—1871. Pjesme oca Petra Bakule Fraujevca Hercegovca." Zal, da je marljivi pisatelj, ki je po vseh rožicah in na vseh cvetlicah nabiral streli, da jo predela v sladko medico, prenaglo umrl in ni dočakal, česar je tako željno čakal, ugodnejših časov za svojo domovino. V četrtek 23. januarja zahvalim se iskreno vrlemu župniku za toli prijazno pogostovauje in nastopim dalnjo pot v družbi dveh vojakov, nekega Gornještajerca in nekega Slavonca, ki me naj spremljata na danešnjem dolgem maršu do Jablauice. Takoj zunaj Konjice se nam je še pridružila zelena Narenta, da nas kratkočasi ves dragi dan s svojim rahlim šumljanjem ali pa glasnim bučanjem in peliskanjem čez hudo skalovje. Cesta, katero so na raznih krajih delavni Slovenci, doma iz različnih kranjskih mest in vasi, skrbno nasipavali s kamnjem, v bližnih kamnolomih narušenim, bila je tu in tam tako ozka, da se voz ne more voza ogniti, in je tako tikoma Narente vodila, da človeka omotica napade, ako pogleda tje doli v kacih 40 do 50 čevljev globoki prepad. V prvi vasi od Konjice gor — v Čelebiči stoji majhna srbska cerkvica v sredi pokopališča, katerega grobovi so z debelimi kamni zasipani, ker menda potrebne zemlje primanjkuje. Hiše, redko po okolici uasejane, so vse zidane, nizke, krite z belimi ploščami, da izgledajo strehe, kakor bi je vedno sneg odeval. Za-tim smo srečali in pustili na desnem obrežji me-stice Lisici na blizo s 50 poslopji in z mično džamijo, na levem bregu pa sela: Ribič, Ostrožac, visoko v hribih ležečo vas Markovo in pa samotno Papreško, kamor smo došli, ko je bilo solnce že pol neba prevalilo. Pri neizmerno ubornem hramu privežemo h košati tepki konje in stopimo v porušeno bajto, v koji je bivala katoliška družina Franjo Bošnjak z ženo Maro in sinkom Matom. Trojica je čepela pri ognjišči na sredi sobe, da se greje in kuha kavo za mimo gredoče popotnike. Ako čitatelj ne veruješ tega, kar ti poročam o goli revščini teh Hercegovcev, ne bode čuda, ker jaz sam, ki sem vse to z lastnim okom gledal, težko verujem. Koliba ni imela oken, le majhni dušniki so spuščali dim in smrad iz izbice, v njo pa mrzli sever, picd katerim je dregctal in se mraza tresil v tenko srajčico oblečeni Mato. Hišne priprave nisi našel, da je tvoje oko še tako skrbno stikalo po njej. Tem sirotam so prsti glavnik, mlakice po veži ogledalo, trda zemlja pa miza, stol in postelj. Da je, kakor je, pove tudi Antun Kueževič, nekdaj špiritual bosanskih kle-rikov v Djakovu, sedaj župnik v Leskovici pod-kraj Varcara, v svojej pesni: „Suze Bošnjaka nad grobnicom kralja svojega u Jajcu", v kateri opisuje siromašne koče siromašnih kristijanov rekoč: „Moja kuča, v kojoj stanujem, I v kojoj grozne suze lijem, Kuči jednoj zar da prilikuje, Gdje stvor prosti treba da stanuje? Na ledini tvrdoj načinjena, Kaljužinom crnom obliepljena, A ševarjem odsgor zastrta, Da me brani od zloga vremena. A unutra ni podnice nemam. Što je izba, zato ni neznadem. Za prozore šupljina mi služi, Da mi sunce sjajnu zraku pruži, Da prosvietli tu grobnicu mračnu, Razveseli nejaku djetčicu..... Blagor si vam, vuci i med jedi I ostala divljačina zvjeradi! Vaša kuča bolja je od moje; A vi v njoj živite sgodnije." Odbajaje od tega kraja, kder nesreča skoro nesreči oduška ne daje, spomnil sem se izreka nekega zgodovinarja, ki nekako tako pravi: ko bi zamoglo solnce brati liste žalostne zgodovine, ki se semtitje vrši na zemlji, da bi zamoglo to storiti, kadar se suče zemlja okolo solnca ter obrača liste svojih letopisov, solnce bi si zakrilo obličje pri maršikterem poglavji in marsikteri točki. (Dalje prihod.) Nove knjižice za slov. ljudstvo. V založbi ljubljanskega knjigotržca J. Gio-tinija izišle so 3 nove knjižice za prosto slov. ljudstvo z lepimi barvauimi naslovi in za odraš-čene ljudi s prav primernim^ zapopadkom. Prvi dve knjižici z naslovoma: „črni bratje" in „Pod Turškim jarmom" obsegate dve od g. F. H. poslovenjeni zanimivi povesti, kteri je g. prevoditelj za nas še zanimivejši naredil s tem, da je v obeli povestih za glavne osebe naredil Kranjske rojake. Tretja knjižica pa obsega: „Zbirko ljnbimskih in ženitovanjskih pisem", ktero je po raznih izgledih sestavil tudi g. F. H. V svoje opravičevanje in pojasnjenje piše g. pisatelj v uvodu: „Nauk za spisovanje ljubimskih in ženitovanjskih pisem je iz dveh ozirov potreben; prvič za take, ki ne najdejo sami pravih besedi za svoje občutke, drugič pa za take, ki ne znajo popolnem pravilne slovenščine pisati, ter iz tega vzroka iščejo izgledov. Tak nauk tudi ni pohujšljiv, kajti ženitovanjska pisma so sama na sebi potrebna, ljubimska pisma pa so se pisala in se bodo tudi brez tega nauka, samo da bodo vsled tega nauka morda lepša in nravnejše sestavljena, ko brez njega. Cena tem knjižicam je prav nizka, zvezek po 20 kr. Smešnica 9. Župau in žandar prideta v neko hišo iskat ukradenega purana pa ga ne moreta najti. Ko se žandar odpravlja, pokliče gospodinja župana nazaj in mu na uho zašepeče: Bog Vam plati, da niste v zadnjej hiši v postelji pod slamo pogledali. Boter, tam je puran. Ali čeravno je župan bil boter, moral je puran izpod slame, tatica pa v luknjo! Razne stvari. (Javno zahvalo) izreka župan Lah v sv. Janži pri Velenji c. k. okrajnemu glavarju g. Finettiju za dar 201 fl. katerih je tukajšnjim po toči poškodovanim izprosil in razdelil. (Iz Velenja) se piše, da je v sv. Janži 20. febr. Gletni fantek Videmšekov z žvcplenkami užgal gospodarsko poslopje, hitro je še sosedovo Glušičevo v plamenu. Kmalu sta obadva posestnika pogorela do tal. Nesrečneža nista zavarovana, škode je 5000 fl. Hišo Novinšekovo so pridni ljudje komaj obranili. (Prošnje g. dr. VoŠnjaku) v državni zbor poslale so občine Brežiškega sodnijskega okraja: Zdole, Mostec, Selo, Gaberje, Veliki Obrež, Mi balovec, Kapele, Globoko, Pišecc, Artiče, Zakot in Sromlje, da naj na to dela, da se jednako pravnost slovenskega jezika tudi pred sodnimi nradi nže vendar jednokrat obistini in da se v to svrho za Slovence napravi uadsodnija v Ljubljani. (Z revolverjem ustrelil) je se v gorn jej Vižingi gimnazijalec in sin mahrenbeiskega notarja, Oskar Rudel. (Novi notarji) imenovani so g. čebul za Do-berloves, nekov Lausegger iz Gradca pa za Bo-rovlje na Koroškem. (Slovensko tožbo) za BI. Sporiua zoper M. Tekavca zavoljo 85 gld. pri c. k. sodniji celjski vložil je g. dr. Jožef Serucc. Tožni den pride in M. Tekavec z dr. Glantschniggom, pa obadva sta rekla, da ne odgovarjata na slovensko vlogo, ker sodnijski jezik v Celji je nemški. Na to je prosil g. dr. Filipič v imenu dr. S rneca, naj se trdo- vratneža koj obsodita ali kontumacirata, kar se je tudi zgodilo. Radovedni smo, kaj bo sedaj g. Waser storil na pritožbo dr. Glantschniggovo ! (F Zimici) mariborskega okraja je nekdo Sekolovo viničarijo užgal ; viničarju pogorelo je vse imetje, 1000 gold. cenjeno. Zaslepljeni nemŠkutarji) koroški, od liberalca zapeljani župani Velikovskega okraja, so proti-postavno v Čelovci zborovali in ropotali zoper poslanca g. dr. Vošnjaka, da se je potegoval za narodne pravice koroških Slovencev. Zraven so neresnico trdili, češ, da nobena slovenska srenja ni zoper ponemčevauje v šolah (No, sv. Jakobska v Rožu uže prav dolgo nasprotuje) in očitali poslancu, da mejnarodni mir kali. Zaslepi jenci ! (Od cesarja odlikovan) jc g. Janez Miklošič, brat slavnega učenjaka dr. Fr. Miklošiča, učitelj na pripravniškej vaduicj v Mariboru. Prejel je zlati križec za zasluge. Čestitamo! (Osepnice) hudo razsajajo po Slov. goricah, zlasti v fari sv. Trojice; šola pri sv. Marjeti na Pesnici je, 30 dni zavoljo osepnic zaprta, se zopet pričela. (Iz Središča) se poroča, da je v vasi Sivici pod Čakovcem med silnim vetrom ogenj upepelil 15 poslopij, zgorelo jo troje ljudij. (Ogenj.) V spodnjej Gorici na Dravskem polji pogorelo je 26. februarja 14 posestnikov; 27. pa je nekdo v Račab posestniku Sternu psa ubil in potem hram užgal. („Mir*) ima uže 1600 naročnikov. Čestitamo uredništvu, pa sploh koroškim Slovencem! (Učitelj) postal je g. Planker v Laporji, v pokoj stopil je g. Anton Kostanjšek pri sv. Ilji. (Posojilnica mariborska) vrlo napreduje, ter ima v svojej uradnici v graškem predmestji v g. dr. Radajevej hiši vse lepo uredjeno. (Jour fixe) v Mariborskej čitalnici se je vrlo obnesel v nedeljo 26. februarja, G. dr. Jos. Pajek je obilno zbranim čitalnicarjem kaj zanimivo in gladko razlagal o slovanskih rojenicah in sojeni-cah. (Pustni torek) našemal se je vojšak na odpustu v Novi cerkvi, da bi šel „v maškare". — V tem trenutku mu po pošti dojde poziv, da ima že na pepelnico „eiurukati" — in zdajci se mu je pust spremenil v — velik petek. (Napredovalni kurz) za učiteljice ženskih ročnih del na mariborskem industrijalnein kurzu začne 1. maja t. 1. Oglaša se pri ravnateljstvu do 15. aprila. Kurz traja 6 tednov! (Dobrega živinozdravnika) dobili so Središ-čanje. U/.e marsikaterega je nesreče pri živini otel. Loterijne številke : V Gradci 25. februarja 1881: 73, 53, 15, 27, 6. Na Du naj i „ ' „ 75, 6, 78, 13, 17- Priboduj« sročkaujo : 11. marca 1882, T rž ai a cena preteklega tedna po hektolitrih. i« c rt o » o Mesta '5 « MD >N a >o fj Tj a t* >55 u a rr< o >H rt CH M O H 1 j fl JI 1. Podrobne cenilnikc dopoŠilju brezplačno in franko. _______ _____ _ ^./»asi laKiiaiiilo» Stavljenje llrazredne ljudske učilnice v Globokem, okraj Brežce na Štajerskem, se bode k temu sposobnim in zmožnim mojstrom v pogoj (Akord) oddalo. Mojstri, kteri imajo voljo celo stavljenje prevzeti, naj svoje ponudbe do IT), sulica t. 1. predsedniku krajnega šolskega sveta gospodu Baron Moscon-u, Elisabetstrasse 16 v Gradec dopošljejo, kjer tudi obrazec (Plan) iu računski prevdarek na ogled leži. Grad 1'išečki dne 25. svečana 1881. 1—2 Alfred Baron Moscon. I>onndba. V Ljubljani za živinozdravnika izučen mož, ki ima uže mnogo skušnje in izvrstnih spričeval in je od raznih okrajnih gosposk priporočan bil, ponudi se in prosi primerne službe bodi kder koli, ali v vasi, trgu ali mestu. Voljen je z malimi pripomočki nastopiti službo in v zadovoljnost prebivalstva poslovati. Gre pa ali na Hrvatsko, Kranjsko ali na Štajersko. Ime zna uredništvo „Slovenskega Gospodarja." Mlin v najem se da v llogoziitci sv. Lenart-skega okraja v Slov. goricah štev. 90. Mlin je na 3 tečaje z zadostno vodo preskrbljen in z dobro vsakovrstno mlinsko spravo. Doda se vrt, trata okolo zidane prostorne hiše, gospodarsko poslopje, okol za svinje in, če najemnik hoče, nekaj njiv in travnika. Več pove lastnik Omik v Rogoznici. 1-2 Franc Kapus v Gelji edini poseda veliko zalogo frišnih, zanesljivo kaljivnih, poljskih in vrtnarskih semen, Ondi je dobiti seme prave rudeče pese, francoske in navadne štajerske detelje, lucerne, vsakovrstnih trav pa tudi semena različnih rož, potem mavec ali gips za gnoj, cepljena sadna drevesa 3_4 po nizki ceni. ? i k k k