>0 /v/
i
/
slovenskima druživa
Krajnskim.
Pervi zvézek.
»
V Ejuliljaiti.
Natisnil Jožef Blaznik.
1849.










_/
Predgovor.
(jffpPIovensko družtvo ima pa svojih postavah nalogo, letopis v prostih zvezkih na s vitlo dajati. Tukaj je pervi zvezek letašnjiga tečaja.
Hazun mnogih druzih sostavkov, ktere so nam častiti udje v ta namen poslali, je družtviui odbor sklenil, de naj se pervimu zvezku pridenejo tudi družtva postave, in nagovor predsednika v p er vi m velkim zboru 24. listopada 1.1., v kterim je oh kratkim zgodovina slovenskiga družtva popisana.
Naj bi slovensko družtvo od dné do dne več podpornikov dobivalo! Mnogih pomočkov in zedinjene moči je potreba, de se dolgo zanemarjena in zaterta slovenšina kmalo na enako stopnjo omikanosti povzdigne, na kteri se drugi jeziki znajdejo. Jezik je duša narodnosti. Urez veljavnosti jezika je narodnost naša mertvo telò.
Ako kdo misli, de za omikanje in povzdigo našiga materniga jezika ni društev potreba, ker to posamezni jezikoslovci samo-tež storiti zamorejo, tega le opomnimo, de zdaj ni več čas, le slovni c e (gramatike) pisati, s kterimi in z dobrimi smo obilno previđeni, ampak de nam je mnogoverstnih knjig (bukev) v slovenskim jeziku potreba, ne le v podučenje prostiga kmeta, ampak tudi v vsakdanjo rabo omikaniga mestnika, kteri bo prihodnjič slovenski jezik viši čisljal, kakor je, žali Bog! dozdaj navada bila.
Pomislimo le — de eniga samiga izgleda omenimo •— koliko slavnih Krajncov si je že prizadevalo, de bi slovenski besednjak zložili in ga na svitlo dali! Koliko truda so si nekteri prizadeli, de so, vsak po svoji moči, lepe zaklade vkupej spravili, ki nam zdej služijo v dosego tistiga namena, po kterim so oni hrepeneli, kteriga pa doseči niso mogli! Bog daj, de bi s pomočjo rodoljubih in učenih Slovencov naše družtvo to delo kmalo dokončalo, ktero je rajnki Vodnik nar obširniši osnoval.
Kar od besednjaka velja, velja tudi od mnogih druzih knjig, kterih je slovenskimu ljudstvu kot ribi vode in kot ptici zraka potreba.
V dosego vsili teh namemb je združene dušne in denarne moči potreba, ne le, de se potrebne knjige spišejo in natisnejo, ampak de se po nar nižji ceni ljudstvu v roke podajo.
To je poglavitni namen slovenskiga družtva.
Kdor svojo domovino resnično ljubi, naj ji pripomore, kakor koli ji more, po svoji moči !
Odbor slovenskiga družtva 13. maliga travna 1849,
Nago voi* predsednika
v pervio» izverstiiim sfiorii slovciishiga druxtva 38. listopada 184$.
iPfaše družtvo, dragi moji! je déte novih časov, ktere so nam naš Cesar z vstavo dali.
„Bodi svitloba vsim narodam avstrijanskim“ — so mili Cesar Ferdinand 15. dan sušca tega leta rekli — in svitloba je bila! — Sonce nove sreče, sonce svobode je zasijalo narodam vsim. Z dej, z dej so dobile besede ràjnciga Vodnika še le svoj pravi pomén — ne Napoljonu, našimu Ferdinandu veljajo besede:
Ferdinand reče :
Ilirija vstani Vstaja — izdiha:
Kdo kliče na dan?
Ferdinand te kliče, Ferdinand, naš mili Cesar!
Spomlad svobode je pognala mnogo mnogo cvetlic, in novo življenje je začelo kliti po celim Avstrijanskim.
Ena teh spomladanjskih cvetlic je tudi naše slovensko družtvo. Nježna cvetlica je bila ob rojstvu, kakor vsaka šibka, mlada stvarica, goreče sprejeta od mnogih, — hudo tudi sovražena od drugih. Pa zdrava korenina cvetlice se je branila nasprotnim viharjem, in je v mnogih težavah krepko življenje dognala do 6. rožnika pod pendami njene slovenske matere na Dunaji.
6. rožnika se je vstanovilo, kar je poprej le začasno (provizorno) bilo, in nova doba se je'začela, veselejši rast mlade cvetlice, ker se je od dné do dné več vertnarjev prikazalo, ki so začeli za domačo cvetlico skerbeti. Marsikter vihar je pa vunder še čez njo planil, marsikter sovražnik jo je hotel se poteptati — pa zastonj je bilo vse! Pod varstvam mnozih domorodcev, po celi Slovenit razkropljenih, je poganjala zmirej krepkejši korenine -— dokler je 10. in 15. dan kozoperska očitni sad dozorila, ki je bil vsim verlim domorodcem všeč, in nad kterirn so še do njeni sovražniki dopa-dajenje našli, — ta sad sta bila razglasa Slovencam ob času poslednjih Dunajskih prekucij.
Odsihmal je nastopilo slovensko družtvo tretjo dobo, v kteri je odbor na svojo roko razširil namén družtvinih postav po potrebi sedanjiga časa, nadjajoči se, de boste danes poterdili, kar je odbor v prid domovine začasno sam sklenil. — Vse važniši dozdanje opravila slovenskiga družtva Vam bojo danes zvesto na znanje dane. De se odbor ni ne truda, ne protinstva bal, in de je bila njegova volja živa in goreča
—	zato Vam zastavim svojo vést. Če pa vsiga vunder nismo storili, kar bi morebiti treba bilo, — in če je marsiktero delo tudi pomanjkljivo ostalo, nam ne boste za zlo vzeli, kčr vèste, de vsak začetek je težaven.
Z veseljem bomo danes sprejeli Vaše opombe, Vaše svete v prid naše mile domovine. Odkritoserčno govorite, prosimo Vas, česar želite, — po domače, kakor zvesti prijatli se pomenimo, kaj bo še storiti, in kako nej se stori.
Vse se giblje, vse živi zdej po slovanskih deželah, povsod slovanska reč veselo klije! Pa — veliko dela nas še čaka.
K ter e opravila pa nej nam bodo zdej nar perve, nar iinenitniši? Dovolite mi svoje misli v tem predmetu razodeti, in jih Vam v prevdark ponuditi.
Nar' perva, nar silniši potreba je omikanje našiga prostiga ljudstva, in vsili omikanih Slovencov nar zvestejši skerb naj bo: prostimu, dolgo zanemarjenimu ljudstvu iz tmin nevednosti na luč omikanosti pomagati.
„Tudi naroda o tes je slavniga čina poslopje,
Sereno tesaci tedaj, strežniki dvignite se !
Žile odpri globočine rudar, ozri se po zlatu,
Jekla ne žabi o tem, céne junaške je znak.
Scer pa izročimo vse Velkimu Mojstru višave ?“
Ste slišali perviga slovenskiga pesnika besedo: „Tudi naroda o tes je slavniga čina poslopje!“
Naše ljudstvo, kterimu čast in hvala gré, de si je v teku časov cisto pobožnost ohranilo, je dobriga serca in pa bistriga uma. De je pa v vednosti zaostalo, ni toliko ljudstvo krivo, kakor žalostni poprejšnji čas, ki mu je le malo pomočkov ponudil, de bi se bilo v mnogih vednostih izurilo. V njegovim maternim jeziku sc je le malo pisalo, nemškiga jezika^pa revčiki niso razumeli. Alije tedej moglo drugači biti? Molitevne in pobožne bukve in pa pesmi: to je bilo skorej vse slovstvo poprejšnjih časov. Bog nas obvari, de bi molitevne bukve zametovali, ktere so ljudstvu silno potrebne,
—	ça tudi ne, de bi slavnih pesniških del po vrednosti ne čislali, ki so prava omika sleherniga jezika, — ali to je vse premalo za otes prostiga ljudstva! Kmetijska krajnska družba pod predsedništvam grofa Vuka Lihtenberga, mnogo zasluženiga rodoljuba, s svojimi rodoljubnimi udi je
bila perva, ki se je v létu 1843 usmilila uboziga kmeta, de mu je začela z izdajo mnogih koristnih bukev v maternim jeziku luč mnogih vednost prižigati. Pa v 5 letih se ne da popraviti, kar je bilo sto in sto let zamujeniga — in tako je stopilo naše prosto ljudstvo v sedanjo novo dobo, kakor o-korno dete, ki pervikrat na noge stopi. Svobodnost mu je bila oznanjena — pa kako je veči del izmed ljudstva svobodnost razumel? „Zdej je vse dolj, zdej je vse frej,“ se je slišalo krog in krog, in šuntarji in podpihvavci so imeli vernih poslušavcov dovelj! Hvala Bogu, de so naši kmetje prebrisane glave in de svojih ušes niso popolnama zaperli podukam svojih duhovnih pastirjev in svoje dobromisleče gosposke, in de so poslušali opomine časopisov, ki so jim od-kritoserčno resnico razlagali. Tako jih je njih prirojen razum, tako jih je njih poštenje obvarovalo, de zapeljivcem niso ga verjeli in de so si lepo imč mirnih deželanov ohranili tudi ob času nevarnih prekucij.
Njih volitve na Dunajski zbor pa so očitno pokazale, de jim je potrebne višji razsodbe manjkalo, zakaj volili so — kakor je znano — veči del take poslance, ki clo nobeniga zapo-padka od tega nimajo, od kogar se v vstavnim zboru govori.
In vunder jim tako napčnih volitev ne smemo preveč za zlo vzeti — volili so po svojih mislih, brez pomiselka, de še clo za odpravo tlake in desetine njih poslanci ne bojo vedili nič veljavniga govoriti, in de v vsih druzih, za deželo imenitnih rečeh, clo nobeniga zapopadka nimajo.
Kaj deje narodovnost — se takim poslancam še ne sanja ne, in vunder so narodske pravice tako imenitne, in tudi nar manjšiga kmeta tako zadevajoče reči, kakor desetina in tlaka.
Kmetje po vstavi, ki so nam jo Cesar dali, svoboden deržavljan postal, kakor mestnik v gosposki suknji — in v srenj s ki napravi (Gemeindeverfassung) bo imel na svojim domu ravno toliko govoriti, kakor mestnik v mestu.
Nespametna misel je tedej, če kdo misli: za kmeta je matika in kramp, ne pa branje in novice. To je bilo nekdej tako — in Bogu nej bo potoženo, de je bilo tako. Cesar pa so po vstavi tudi kmeta osvobodili — iu če se hoče svobodni človek spodobno obnašati, mora omikan biti.
Lejte, dragi moji! opravil na kupe! Svojim dragim bra-tam po kmetih moramo pomagati, de se bojo povzdignili k ti vednosti, ktero bojo posihmal potrebovali, de se bojo obnašali kot svobodni in pa razumni deržavljani.
Nar več jim bo že s tem pomagano, de njih materni jezik — jezik naše slovenske domovine — bo kraljeval po deželi, kakor se spodobi, — de ne bo več zaničevan pan-kert, ampak de bo pervak v šoli in v tacili kancclijah, ktere imajo z ljudslvain opraviti.
Šole, časopisi in bukve so trojni nar imenitniši po-močki v dosego visociga namena, narod naš tega podučiti, česar tako silno potrebuje.
Šole, prave slovenske šole, so nar imenitniši pomoč, — zakaj na mladost se mora vès naš up opirati. Od sta-rejih ljudi ne moremo veliko pričakovati; starost ni rada pripravljena, se še kaj učiti. Vam tedej, ki imate s šolami po kmetih in po mestih opraviti, je tedej posebno prihodnji blagor domovine izročen. Pomislite visoki poklic: Storite, za Božjo voljo Vas prosim, svojo dolžnost v prid domovine, v kteri prebiva slovensko ljudstvo, kterimu so mili Cesar enake pravice dali, kakor nemškimu, laškimu in vsakimu druzimu.
Domači jezik nam je zdej nar p er v a potreba. Poprej se ça je mogel le mladeneč učiti, ki je stopil v duhovski stan; zdej ga bo mogel in scer na vse strani vsak znati, če bo hotel na Slovenskim kako deržavno službo doseči. Pa ne le dobiček, ne le vsakdanji kruh nej sili domačiga človeka k popolnimu znanju domačiga jezika — pomisli nej, de materni jezik je nar lepši jezik, in de kdor svoj domači jezik zaničuje, zaničuje svojiga očeta, svojo mater, svojo domovino, in se pregreši tako zoper četerto zapoved božjo! —
Če pa terjamo, de nej se nam v šolah naš jezik nazaj da, nočemo, de bi se mladost v mestnih šolah nemškiga jezika ne učila.
Če nam je materni jezik po novi vladi perva potreba postal, je v sedanjim času nemški jezik vsim tistim druga potreba, ki se še na vikši stopnjo vednosti hočejo povzdigniti ali ki imajo tudi zvunej domovine svoje opravila. To vsak pameten človek sam previdi, in nikdar ni in nikdar nebo noben pameten človek kaj taciga terjal, de bi se nemški jezik iz mestnih šol pri nas zgnal. Kdor sedanji čas kaj taciga terja, ne prevdari potreb življenja, in pozabi, de smo Slovenci tudi udje avstrijanske deržave.
Po vstavnih postavah nej se vpelje narodni jezik kot pervi jezik v mestne šole, kterimu sledijo nemški, latinski, greški, laški i. t. d. У šolali po kmetih nej se pa uči le v domačim jeziku, ki je za take učence nar potrebniši in tudi zadostni.
Če bojo šolniki to reč po volji Cesarjevi spoznali in se bojo čversto poprijeli svojih dolžnost, — vsiga prepira med nami bo kmalu konec in vsakimu narodu se bo pravica zgodila! Kot bratje in prijatli bomo po enim cilju in koncu hrepeneli, in narodska pravica bo resnica postala! —
Slovenski časopisi so druga velika pomoč v dosego visociga namena. Vsak vrednik je učenik ljudstva, tedaj naj zvesto spolnuje svoj imenitni poklic! Ljudstvo pa nej pridno bere časopise mnogiga zapopadka: vsi so mu potrebni.
Vili
Tretja pomoč so bukve mnogoverstniga obsežka, in po potrebi tudi krajši natisi, kteri nej se med ljudstvo razpošiljajo in z živo besedo še posebno po domorodcih razlagajo. —
Z vsiin tem, dragi moji! se bo doseglo omikanje ljudstva, in kér je združena moč močnejši moč, vsak lahko previdi, de naše slovensko družtvo je nar krepkejši pomoč v povzdigo vednosti prostiga naroda, in po tem v osrečenje naše slovenske domovine.
Vsak rodoljub ima dolžnost, za svoj narod skerbeti; torej ne rečemo preveč, če pravimo, de tudi vsak rodoljub je dolžan v to družtvo stopiti. Nekteri se sicer temu družtvu odtegujejo, kér pravijo, de se nočejo v politiške zadeve vtikati, če ravno družtva prizadevanje poterdijo.
Ali —• častiti gospodje tistiga stanu, ki je od nekdaj nar več za slovenšino storil! — ne zamerite mi, če Vam v ti reči odkritoserčno svoje misli razodenem.
Odkar so nam presvitli Cesar vstavo dali, smo sploh vsi politikarji postali. Z volitvijo poslancov v deržavni zbor se je novo — politiško življenje začelo vsaciga deržavljana. Tudi vi ste volili — tudi vi znate izvoljeni biti.
Politika je deržavna reč; Cesar so nas vse za svobodne deržavljane spoznali, torej smo vsi politikarji.
In v čim obstoji politiško ravnanje slovenskiga družtva? — V 3 poglavitnih rečeh: 1) de se edina močna Avstrija pod vladarstvam vstavniga Cesarja Ferdinanda ohrani in obvarje; 2) de se nam narodne pravice o-hranijo, in 3) de véra naših očetov tudi véra prihodnjih Slovencov ostane.
Te tri reči so politika slovenskiga družtva. Povejte nam: ali se hočete le enimu s a mi mu teh 3 razdelkov odtegniti? Gotovo de se nečete! Tedej Vam nič ne brani, marveč domovina Vam ukaže, de domorodnimu družtvu pristopite, ki se za tako svete namene poganja! Tudi cerkveni nemški in slovenski časopis je politiško delo, in kdor za ta dva vse časti vredna časopisa piše ali jih bere, je že politikar postal, brez de bi morebiti še za to vedil.
Politika pa se ne sme s prekucijo zmešati: to bi bilo kej druziga, česar naš Bog obvari — s tem se slovensko družtvo nikdar pečalo ne bo.
Sej vsacimu ni treba, de bi v imenovanih politiških re-céh zvonec nosil — dc bi se posebno glasil, in vtikoval v o-bličji celiga sveta v politiške reči. Če je ud slovenskiga družtva, zamore na tihim, in brez de bi ga svet imenoval, v prid Slovenije veliko dobriga storiti, kér je srednik med druž-tvam in svojo okolico, v kteri prebiva.
Sicer pa tudi slovensko družtvo želi, de njeni udje ne ženejo
nepotrebniga hrupa, in de se prenapeto ne poganjajo za nevažne reči' — kar dan današnji ljudi bolj straši, kakor tolaži, bolj razpir dela kot slogo, bolj škodje, kot koristi. Bodimo složni! tako opomina družtvo slovensko.
In tako bo naša reč od dné do dne lepši cvetela, in če bojo naši nasledniki v prihodnjih časih dela slovenskiga druž-tva pretresovali, in če bojo hvaležniga serca rekli: „Bog jim dej dobro — to so bili našiga naroda neutrudljivi pomočniki,“ se bojo še naših vnukov vnuki ginjeniga serca na nas spomnili ter rekli: Slava, slava jim! —
Kakor je v tem govoru razloženo, je tudi velki zbor enoglasno poterdil potrebo, de se je slovensko družtvo lani mesca kozoperska podalo v politiške reči, de se je ljubi mir v naši deželi ohranil, in de se je s krepkimi razglasi, ktere je družtvo po časopisih in posameznih iztisili po deželi razposlalo, zatèrlo podpihovanje nevarnih in slovanstvu pro-t tivnih šuntarjev, ki so se namenili avstrijansko cesarstvo raz-djati.
Namesto poprejšnjiga §. 1 družtvinih postav se je tačas sklenilo takole:
Namen slovenskiga družtva je omikanje slovenskiga jezika, povzdiga slovenske narodnosti v soglasni podlagi pod vstavno avstrijansko cesarstvo, in te-dej varovanje pravic slovenskiga naroda na postavni poti vstave, vsim avstrijanskim narodam dodeljene.
Teh postav se zvesto deržaje, ni slovensko družtvo tudi v nar manjši stvarici nikdar zapustilo postavne, očitne in pravične poti. —
4. Sušca letašnjiga leta so nam presvitli Cesar Franc Jožef I. vstavo podelili, in tako vsiin deželam novo podlago sedanje vlade dali. 17. Sušca so razglasili tudi nove postave, po kterih se imajo prihodnjič družbe ravnati.
Odbor slovenskiga družtva je v séji 13. maliga travna pretresel svoje postave, in sklenil, politiko zdaj popolnama zapustiti in s samimi slovstvinimi (literarnimi) rečmi opraviti imeti.
Sedanje postave slovenskiga družtva po sklepu odbora so na sledečih listih pričijočiga perviga zvezka natisnjene.
Postave
slovenskiga družtva v Ljubljani.
Pervi razdelk.
Namen, opravila in dolžnosti slovenskiga društva.
§• i.
famen slovenskiga družtva je: obdelovanje in omika-nje slovenskiga jezika in povzdiga domovinniga slovstva (literature) in umetnosti.
§. 2.
Imenovani namen doseči, sije družtvo naslednje pripomočke izvolilo:
a)	napravo bravnice (čitavnice), v kteri se bojo dobili vsi slovenski in mnogi slovanski, pa tudi nemški časniki (novice), dobri zemljovidi in slovanski besedniki (slovarji) ;
ô) napravo bukvarnice (knjigarnice) po moči družtvini-ga premoženja, v kteri se bojo zraven imenovanih časnikov tudi mnogoverstne druge bukve (knjige) jeziko-slovstviniga in narodskiga obsežka nabirale ; knjige pa véri, veličanstvu cesarja ali scer postavnimu redu protivne se nikdar ne bojo v bukvarnico jemale:
c)	družtvo izdaja po moči svojiga premoženja tudi slovenski letopis v prostih zvezkih, v kteriga se bojo taki sostavki jemali, kteri se z namenam slovenskiga družtva vežejo. Vsaki ud je tedej prošen, pripravne spiske v kakoršnim si bodi jeziku odborstvu poslati, ki jih bo dalo v slovenski jezik prestaviti in v časnik natisniti.
d)	tudi druge občnokoristne in ljudskimu podučenju v mnogih vednostih pripomogljive knjige bo dajalo družtvo na svitlo, in če bo v stanu, bo včasih posebno koristne knjižice tudi brez plačila med ljudstvo delilo ;
e)	z bravnico bo tudi govoriše sklenjeno, kjer bojo v vajo očitniga govorjenja in vzajemniga podučenja družb-
niki zamogli včasih v slovenskih govorih, na odstavk v 6) vezanih, se skazati;
f)	ker je posebin pripomoček za omikanje jezika in za obujenje veči ljubezni do njega v očitnih besedah, očitnim petji in v gledišnih igrah iskati, se bo poslužilo družtvo včasi takih očitnih naprav.
§. 3.
Dolžnosti družtva sploh izvirajo iz njegoviga namena, kteriga doseči, si bo družtvo po vsi svoji moči prizadevalo ; zlasti pa bo:
aj nabiralo pripravne spiske za svoj letopis in druge knjige, ki jih bo na svitlo dajalo; zatorej bo v ta namen z mnogimi slovečimi slovenskimi pisavci v zavezo stopilo in za izverstne spiske pisavcam tudi primerjene darila dajalo, de bo tako dobro imé svojim knjigam pridobilo in jih obilno med ljudstvo razširilo ;
b)	družtvo se bo zvesto in natanjko po postavah ravnalo, ktcre so po vstavi družtvam dane ;
c)	pregled vsih njegovih spisov, pomenkov in zapisnikov bo vselej vsacimu odpčrt, in vse, kar bo družtvo sklenilo, bo očitno na znanje dalo; zakaj očitno ravnanje v vsih rečeh je poglavitno vodilo slovenskiga družtva;
dj kar bo ena ali druga cesarska gosposka, vradništvo ali sicer kaka druga družba od družtva, v njegov namen segajočiga zvediti ali zadobiti želela, bo vselej rado-voljno po svoji moči storilo ;
e j za vse, kar bo družtvo storilo, bo vselej odgovor dalo; de pa za vsako besedo ali djanje posamesnih udov družtvo ne more porok biti, to vsak sam vé.
Drugi razdelk.
Od druUmikov ali udov družbe, od njih pravic in dolžnost.
§• 4.
Vsak omikan človek brez razločka stand (gosposkiga ali kmečkiga) in brez razločka naroda (naj je Slovenec ali ne) zamore ud slovenskiga družtva biti, ako je njegovo zaderža-nje v vsim pošteno in sploh tako, de ni zoper čast slovenskiga družtva.
Kdor želi v družbo stopiti, naj se z besedo ali po pismih oglasi družtvmimu odboru, ki sklene sprejembo noviga uda.
S- 5.
Vsi družbniki so pravi udje družtva in se delijo:
1.	v domače in
2.	v vu n an j e.
Domači se pa na dalje verstijo: a') v take, ki v Ljubljani in nje okolici stanovitno sta-niše imajo — in ki se domači stanovitni imenujejo, in pa
6) v take, ki nimajo v Ljubljani stanovitniga stanovanja, h kterim se tisti šolski mladenci štejejo, ki imajo lastnosti v družbo vzeti biti; ti se nestanovitni udje imenujejo.
Vsaki v Ljubljani prebivajoči stanovitni ud plača o pri-stopku k družtvu 2 gold. vpisnine — létno plačilo pa znese 4 goldinarje, ktero se, vsake kvatre predplačevaje, odrajtuje, ako je kdo samec v družtvo stopil. Če pa stopi oče z nesamostojnimi sinovi v družtvo, ima zraven vpisnine za vse skupej o gold. na leto odrajtovati.
V Ljubljani prebivajočim nestanovitnim udam (^šolskim mladenčem) ni treba vpisnine plačati; njih letno odrajtilo pa znese 2 goldinarja.
Vu nanj i udje plačajo o pristopu 2 gold. vpisnine; zraven pa, vsake kvatre predplačevaje, odrajtujejo 2 gold. na léto, ako sanici pristopijo k družtvu; oče z nesamostojnimi sinovi pa ima na léto 3 gold. plačati.
Namesto kvaterniga plačila se jemlje tudi mesično.
§. 6.
Vsi družtvini udje dobe v poterjenje sprejemno pismo, od vodja in tajnika podpisano; zraven tega pa tudi en iztis družtvinih postav.
Njih imena, stan in stanovanje se zapišejo v družtvino matico.
§. 7.
Pravice, ktere družtvo svojim udam dodeliti zamore, so: a) sleherni ud ima ргалрсо, se praviga družbnika pisati; bj vsi družbniki imajo pravico v velkim zboru v vsili rečeh svojo misel na znanje dati, in v zboru ali pa tudi zunej tega družtvu priporočila ali svéte razodeti ;
c)	vsi udje dobivajo brez plačila od druživa na svitlo dajani letopis;
d)	sleherni ud, naj stanuje v Ljubljani ali ne, ima pravico, si brez plačila bukve iz družtvine bukvarnice izposoditi, ktere se mu bojo po redu dajale, kakor se je za-nje oglasil, in se mu bojo tudi na njegove stroške in na njegovo poroštvo po tisti poti na dom pošiljale, kakor jo je na znanje dal; po velikosti in številu zvezkov se mu bojo pa posojene knjige delj ali manj časa, ki mu
bode pri posojilu na znanje dan, prepustile. Postava je, de se na enkrat ne bo več ko troje zvezkov posodilo, in de se nobena knjiga ne bo pred 8 dnevi nazaj terjala, vsaka mora pa v 4 tednih nezaj priti: ej vsak ud ima tudi pravico, bravnico obiskovati, v kteri se imenovani časniki znajdejo, in starejši časnike v posameznih zvezkih proti temu na dom jemati, kakor je bilo zgorej v d) govorjeno;
f) vsacimu udu gre tudi pravica, slovenskih govorov deležnimi! biti, kteri bojo včasi v družtvinim govorišu.
§. 8.
Vsi udje se zavežejo:
a) se po vodilih in postavah druživa zvesto ravnati; h) prevzete dela pridno in družtvinim namenam dostojno opravljati;
c) postavno plačilo vsake kvaire ali vsak mesec naprej od-raitovati.
§■ 9-
Iz druživa se zamore le stopiti, ako se odstop poprej z besedo ali po pismu odborstvu napove in znesik enih kvatrov po napovedanim odstopu odrajta; potem jenjajo vse pravice, ktere je družbnik poprej vžival.
§. 10.
Kdor clo nobene dolžnosti ne spolni, ktere so udam naložene, in tudi ponovljeniga prijazniga opomina ne porajta, od tega gre misliti, de se je družtvu natihama odtegnil.
Tretji razdelk.
Družlvini odbor in njegove opravila; velki zbori.
§. 11.
Družtvinc opravila in premoženje oskerbovati, izvolijo udje v velkili zborih vodja, vodja-namestnika in 12 odbornikov, izmed kterili si odborstvo 2 tajnika izvoli; vsi skupej naredé družtvino odborstvo.
§■ 12.
Udje družtviniga odborstva naj bojo učeni, zaupljivi možje, izsred družbnikov izvoljeni, ki imajo zraven potrebne vednosti tudi terdno voljo, družtvinc dela tako opravljati, kakor namen druživa tiria.
§. 13.
Vodja ravna opravila odborstva po postavali; odloči dni
za séje odborstva in je predsednik zbora odbornikov in vel-kiga zbora, kjer red govornikov določi, dvombe in nav-skriž-misli razjasnjuje, glasove nabira, razločne glase zediniti skuša, pri enakim številu razločnih glasov s svojim glasam pravdo dokonča, in po večini glasov pomenke sklene; on podpiše tudi vse pisma, zapisnike in družtvine sklepe, kakor tudi v natis namenjene spiske.
§. 14.
Vodja-namestnik nadomestuje v vsim nepričijočiga vodja.
Ako pa tudi vodja-naméstnik ni pričijoč, ga nadomestuje tisti odbornik, ki je nar delj časa v odborstvu.
S- 15.
Tajnika sta, kakor drugi odborniki, naznanovavca druž-tvinili reči pri pomenkih odborstva in velkiga zbora; ona pišeta poredama zapisnike, opravljata v edinstvu z vodjam družtvine pisanja, ktere pisar čedno prepiše in razpošilja; tajnika prejemata tudi družtvu namenjene dopise in vlage; podpišeta z vodjem vred vse pisma in zapisnike, in njima je tudi oskcrbništvo družtvine registrature, bukvarnice in časnikov izročeno.
§. 16.
Odborniki opravljajo po sporočilu vodja družtvine dela, in se po sklepu odborstva dele v manjši odborne razdelke, de opravljajo v njih razdelk segajoče opravke. Eden izmed njih je vikši oskerbnik družtviniga premoženja, je preglednik od denarničarja oskerbovanih denarnih bukev in vsili računov, in položi odborstvu konec léta račun pretečeniga leta in prevdark stroškov za prihodnje leto. Od družtvine denarnice ima tudi on svoj ključ.
§. 17.
Denarničar, ki tudi pisarstvo opravlja in je za svojo službo plačan, mora zaupljiv ud družtva in v stanu biti, premoženje po ukazu odborstva varno shraniti, za ktero mora tudi dober stati.
§. 18.
Vodja, vodja-namestnik, tajnika in odborniki ne prejemljejo za svoje opravila nobenigâ plačila; njih opravilstvo ter-pi eno léto, po kterirn pa zainorejo zopet izvoljeni biti.
§. 19.
Odborstvo se snide vsaki teden enkrat; predsednik je družtvini vodja ali pa njegov namestnik.
§. 20.
Važne reči se v zboru odborstvaposvetjejo in dokončajo. De pa zamore kak sklep veljavnost zadobiti, mora vselej čez polovico, tedej narmenj 8 odbornikov pričijočih biti, in le to velja kot sklep odborstva in potem tudi celiga družtva, kar je po večini glasov poterjeno bilo. Menj važne opravila zamore tudi vodja s tajnikam vred dokončati, tode v pervim odborstviniin zboru mora to odborstvu naznaniti. Zbori odborstva so očitni.
§• 2L
Odborstvo ima pravico, v važnih opravilih in v imenitnih znanstvinih reččh število odbornikov pomnožiti ali pa posebni razdelk domačih ali vunanjih udov izvoliti in jih v pomoč imenovaniga dela naprositi.
§• 22.
Vsako leto je enkrat velki zbor in sicer navadno naslednji dan po velkim zboru kmetijske družbe. O posebnih okolj-šinah pa zamore odborstvo tudi izverstne velke zbore poklicati. Sleherni velki zbor bo ob pravim času z naznanilam tistih reči oklican, ktere bojo predmet velkiga zbora.
§. 23.
Predmet velkiga zbora, kteriga vodja z nagovoram začne, so naslednje reči:
a) oznanilo vsili skozi lóto od družtva dopernešenih opravil;
U) mnogi drugi govori, ki se z namenam družtva vežejo, in ktere ima vsak ud 14 dni pred z boram saj ob kratkim odborstvu vediti dati, de se morejo v naznanilo zbornih pomenkov postaviti; kdor ta čas zamudi, se nima pritožiti, če njegova reč ne bo posebno zaznamovana, ampak zmesu vverstena; vsaka reč pa mora vun-der nar manj en dan pred velkim zboram odborstvu naznanjena biti;
c) razgias računa pretečeniga leta in prevdarka stroškov prihodnjiga léta;
<0 naznanovanje vošil in svetov v prid družtva ;
e)	poprava družtvinih postav;
f)	volitev vodja, njegoviga namestnika in odbornikov, ki se po pisanih listih volijo.
§• 24.
V velki zbor pride vsak ud sam; namestniki se ne morejo poslati. Večina glasov pričijočih udov velja kot sklep in volja celiga družtva.
§. 25.
Pomenki velkiga zbora se dajo okrajšani po časopisih na znanje, celi in popolni pa bojo v družtvini časnik natisnjeni.
§. 26.
Ako bi se družtvo iz kakiga vzroka razvezalo, pride družtvina bukvarnica vlast tukajsnjigalicealniga bukviša, ako bi tadanje odborstvo iz posebnih vzrokov dragaci ne sklenilo.
Odbor slovenskiga družtva v Ljubljani 13. mal. travna 1849.
Dr. Janez Bleiveis, predsednik.
Dr. Matija šporer, svetovavec c. k. deželniga poglavarsta, predsednika namestnik.
Gustav gi-of Auersperg. Dr. Matija Burger. Urban Jerin, stolni teliant.
Dr. Hradecki.
Jožef Kersnik.
Lorene Kunšic, svetovavec c. k. mest. iu dež. sodništva.
Prof. Martinak.
Dr. Martinak.
Em. Matavšek, c. k. kantonski komisar.
Kori Ra ab,
tajnik c. k. dež. poglavarstva. Dr. Struppi.
§lavenc©¥ sled
lio nekdanjim zemljopisu in po imenilt oseb nekdanje «logodovšine.
Spisal Poienčan.
Sfredenj seje naš slavenski rod po Evropi razposelil, je prebival, kakor dogodovšina kaže, po Mali Azii. To spri-čujejo tudi iména, ktere beremo v starodavnim maloaziatskim zemljopisu in semtertje v dogodovšini. Ako bi kak ptuji zarod našiga, tod, koder zdaj mi stanujemo, zatčrl, bi vender vedno naše in naših mést, vasi, rék in gora imena oznano-vale, de je tod nekdaj slavensko bilo. Ptujci so pa veći dèi slavenskih imén tako popačili, de so skorej vso pervo podobo zgubile. —
Kaj pa je bilo vzrok, de so Gr e ki in Latini veći del slavenskih imén napčno zgovarjali in pisali? Vzroki so ti le:
a)	Ptuja beseda je že za vsaciga neznana, in usta je niso navajene prav izrekovati.
b)	G reki in Latini niso imeli v svojih jezicih nobeniga č, š, ij. Latinam se je s c pred a, o, u in pred tihniki terda godila, ker tačas jim c ne velja več za c ampak za le. Grekam je pa za c poznamovati terdo šlo; verh tega tudi nimajo čerke v. Torej oboji, Greki ino Latini, veliko naših besed niso mogli ne prav zgo-varjati, ne prav pisati. Ko bi bil hotel kak Slavenec sam imena svojiga jezika pisati, bi se bil mogel brez svojiga lastniga abc . le za slavensko pomanjkljiviga greškiga ali latinskiga posluževati, in torej tudi pomanjkljivo zapisati. Grajci še za svoje beséde dalj časa niso vsili čerk imeli; kako bi bili liotli na čerke misliti, ktere bi bile slavenšini primerjene. P alanied je bil 1215 lét pred Kristusovim rojstvam dostavil k greš-kim čerkam 0 3, Ф ?>, X T u. S im o ni d je bil okoli 527. leta pred Kristusovim rojstvam verh teh še znajdel Л E e, X <7 s, 'F ip. Epih areni, Siciljan, je bil 472. leta pred Kristusovim rojstvam k vsiin tem per-djal dve éérki П 9r, jn kakor nekteri pravijo 9; drugi
pa pravijo, de je bil perdjal © in X. Ob kratkim reči, Grajci so k svoji abecedi (alfabetuj sčasama več čerk dostavljali, brez de bi bili na potrebe slavenskiga ali kaciga druziga sebi ptujiga jezika mislili, c J Motiti so jih utegnile slavenske besede, ktere so njili besedam podobne, postavim „polje“ so lahko razumeli za polis, kar mèsto pomeni. Kompolje je bilo per njih Kompolis, Kraljevna Clarenna.
Per tih okoljšinah je sledenje za Slavonci grozno težavno. Večkrat se človek ne ve ne na levo, ne na desno oberniti; tako je vse pod ptujo obleko perkrito, in po ptujim diši. Kakor so dan današnje imena: Bi ti nje, Sorica, Mala Gora, Borovlje, Logatec, Rogatec, Sora, Bistrica skrite pod Feichting, Zarz, Malgern, Foer-lach, Loitsch, Rohitsch, Žeyer, Feistriz, tako so nekdanje slavenske imčna pod greško in latinsko skrite. De svoj pravi obraz pokažejo, jim Je ptujo krabuljo odvzeti, na koncu rep os ali us ali um odsipniti, spačeno zgovarja-nje poravnati. To zadnje je pa večkrat težko in težko, ali pa še celo nemogoče.
Per slavenskim sledenji po deželah, kjer so le nekdaj Slavenci bili, nam pa tudi ne smejo vse imena veljati za slavenske, ali za imena, ki so iz slavenskiga popačene. Dosti jih je popolnama gre škili ali pa latinskih in Bog sam vé še kakošnih korenin. Greki so bili med Slavenci naséljeni; posebno so po primorjih zavojj tergovine stanovali. Ravno tako so bile še druge ljudstva med Slavenci. Vsak je svojim krajem po svoje imena dajal. P tujci so tudi včasi por slavenskih krajih slavenske imena opušali, in jim po svoje vse nove imčna dajali. Le dan današnjiga zemljopisa Dirije poglejmo: iména mest, rek se vse neslavenske kažejo.
Vém, de vsiga prav ne sledim. Kdor po goši sledi, se per marsikacim germi zastonj opraska; kdor po tami tava in iše, marsikam napak seže, in dostikrat se še udari. Ljubi bravec, nikar za zlo ne vzemi, če me večkrat zastonj tavati ugledaš. Kdor ima za tako opravilo več h tem potrebnih u-čenost, ktere mu zamorejo semtertje kaj posvetiti, bi utegnil marsikaj bolj zadeti kakor jez. Tistiga pa blezò ne bo, ki bi zamogel po pravici rêéi, de je vse prav oslcdil in razložil.
De bi se komu preveč čudno ne zdelo, če kako slavensko irne nekoliko drugači kazati hočem, kot se v ptuji podobi na pervi pogled kaže, postavim semkaj za razgled nektere greške in nektere latinske podobe slavenskih imén iz zemljopisa tistih dežela, kjer so se zdaj Slavenci, in so zraven poptujčenih imen tudi še čisto slavenske ali nepopačene iména ohranili.
1.	Iména krajev:	Carusadium, Kras, HI e vi an a
Livno, Cencina Cetina, Imota Imoski, Pleva Plevlje, Vri-vira Bribir, Nona Nin, Krivasa Kerbava Kervava. Iména otokov: Absyrtides Osorci, Absyrtus Osor, Cherso Kres, Curicta Kàrk, Kàrka, Arb a Rab, Cibo Luibo, Aloep Olip, Olip, Bavo Bua, Olyntha Solta, Issa Vis, Pharia Hvar, Gelsa Gelza, Melita Mlêt, Corcyra Karkur.
2.	Iména mest: A n esi la Naškole, Tri c astum Terst, Parentium Poreč, Alb o na Labin, Fi ano n a Plominj, Na is s u s Niša, Niš, Scopi Uskup, Cori Karin, Jader a Zadar, Scardona Skradin, Tininium Knin, Spalatum Šplet, Almissa Omiš, Narona Naro, Narbona Narona ali Norin, Epidaurus Colonia Martia, to je iz Davor Mars, Gravosa Gruž, Decatera Kotor, Rhizimium Risan (rod. Hišna), Butu a Budva, Dioclea Djuklje, Scodra Skadar, Trag urium Trogir, Senia Senj, Siscia Sisek, Korbavia Kerbava, Sirmium Srêm, Singidunum Zemun, Marsonia Marsunje. Metulum Metlje, Lugeum Lož, Longaticum Logatec, Aquilea Ogljej, Tersatua Tersat, C e le) a Celje, Petovium Ptuje. Iména rek: Dr a vus Drava, S a vu s Sava, C o lo p is Kolpa, Car vane as Kokra (reka in gorje), Carcoras Kerka, Sontius Soča, Arsia Raša, Naro, Orontius, Narbo Naretva, Drinus Drina, Danubius Dunava Donava, Tibiscus Tisa, Marisus Moriš, Arabo Raba, M argus Morava, Tim a chus Timok, O s mu s Osma, Ut us Vid, O es eus Isker.
Naj še uganjovaje nektere iména mest semkaj postavim: Norea Norje, Teurnia Ternje, Virunum Virje, Pola Polje, Ter p o Trep, (zatrepje se imenuje krivina na kaki ster-mi ali brezni poti) Treb. Trebje. Xanticum Zatik, kjer je zdaj Krajnj.
Per slavenskim sledenji so mi, zraven do zdaj imenovanih irnén, služile v vodilo tiste greške beséde, ki so s sla-venskimi enake korenine in enaciga pomena. Imenik tacili beséd sèni spisovati, ni tù prostora; kdor hoče nektere brati, jih najde v Drobtinicah za leto 1847 od 282 — 287. strani. Ako take grćške besede s slavenskimi primerjamo, bomo spoznali, de so si marsiktere beséde v rodu, ki so si na pervi pogled ptuje viditi. Postavim 3иџ0ра (die Saturei) si je v rodu z ilirskim čubar. Greški 3 velja večkrat za slavenski č; greški v med dvema tihnikama se glasi večidel kot u; h je rinezem ; v čubar ali čubčr je kratek s* ali v kot polglasnik, de se p laži za I» sliši, ali de se laglej izrečeta.
Po do zdaj imenovanih vodilih sledimo Slavence , kje de so nekdaj stanovali, če jih tudi zdaj ni več tam. Pri popot-vanji po starodavnim zemljopisi, in per pregledovanji irnén nekdanjih oséb se bomo meni gredé tudi na dežele obračali,
l #
kjer so še dan današnji Slavenci. Iz tega se bomo učili, de so Slavenci že od nekdaj tod. Torej
1. Imena dežela in tudi manjih krajev ali kotorov: A-brettena Obretena v azjatski Možji, od obretiti, to je, najti, dobiti, dobiček storiti. Apulia (ital. Puglia} Polje v Italii. Bruttium (ital. Abruzzo) Vroče v Italii. I-laljansko abbruciare sije v rodu s perlogam ali priložajem „vroč“, ki pride od vreti q>poya>. Dc slavensko ni od italjan-skiga, ampak italjansko od slavenskiga, se lahko vé. Sicer pridejo italjanske besede sploh iz latinskiga, ali abbruciare nima v latinskim nič korenine. Cappadocia Zapotočje v Mali Azii. Corcyra Kerkur, otok blizo Epira ima korenino kerk kakor reke, ki se Kerka imenujejo. Daunia. Davnja, Dalnja v Italii. Graecia ima imé od Grajev ali Grajcov; glej spodaj med ljudstvi pod 5. Graji, G raj ci; njih dežela je bila po naše Grajsko imenovana zato, ki je na slavenski graji. Grajci sami je pa niso kakor Latini Graecia, ali kakor Slavenci G rajsko imenovali; ampak Hellas, kakor mi Nemško imenujemo, brez de bi Nemci vedili, de tako njih deželo v mislih imamo; sami jo le Deutschland imenujejo. Homonada Homnada, Homnata, hornov polni kraj v Pisidii. Isauria, Jezerje v Mali Azii. Lydia Ljudje v Mali Azii. Od Lydie ali korenine lyd je latinsko lydus ali ludius igravec; ludus šola ali vajenje v kaki umetnosti ali učenosti, kar ljudi zares ljudi stori, de se od živali ločijo. Iz Ljudje, pravijo, so se bili Hetrurci na Italijansko preselili. Maeonia, Umevna, to je bilo drugo imé Ljudje. Moesia, Možje ali Mužja v Evropi. Ravno tako Hočevarji Moesel pravijo neki fari, ktero mi Slavenci Muželj imenujemo. Morena v aziatski Mužji, Slavenci so nekdaj tudi zimsko boginjo Morena imenovali Mysia. Mu-žje, v Mali Azii. Prebivavci azjatske Mužje, Možje so bili iz evropejske Možje prišli. Tisti Mysiani Mužani, ki so bili v Europi ostali, so se potlej Moesii imenovali, in tisti kos Tracije, kjer so stanovali, je bil po njih Moesia ali Mužje imé dobil. Palčne v Macedonii. Leta kraj je bil še pred Phlegra imenovan, kjer so, kakor Seneka spričuje, bogovi puntarske dive (gigante) s strelami palili. Peucetia Pečeča ali Pečevje v Polji (Apulii). Pylemenia Plemenje po greško tudi Paphlagonia. De so Heneti ali Veneti, zmed kterih so se bili nekteri na Veneško v Italii preselili, Paphlagonio po svoji besedi Pylemenio (Plomenje) imenovali, spričuje Plini vHist. Nat., kjer pravi: „Ultra flumen Bilaeum, quem gens Paphlagonia, quam Pyladmeniam aliqui dixerunt inclusam a tergo Galatia, Oppidum Mastya, deinde Cromna. Quo loco Nepos Cornelius adjicit Henetos, a quibus in Italia ortos cognomines eorum Venetos credi postulat.“ —
Pylaemen Plemen je tu kraljeval v 12. veku pred Kristu-sam. Raetia, Rečje, zdaj Švicarsko in Tiroljsko, Sabaudia Zavodje, po nemško Savoyen. Samium Samje v Italii, Samos Sam, otok. Sidona, v Ponti, Sedenja. Shythia Čudje, Čudsko; glej spodaj med ljudstvi pod 5. Skythae. Thessalia, Dežela’. Thracia Turačje. Po greško in latinsko se je ta dežela imenovala tudi Thraca, T h rake, Thrace, Threke, Threce Turača, Turače Turečje, kar se vse ocl Tur Ter razložiti da, ker je bil Tiir ([Mars Marž, Mers) tukaj rojen. Tudi današnje iména Turàk, Turek, Turk in Turčija s prilogam turski, turški se od tod razložiti dajo. Turčija in Turàk, ima prav za prav drugi naglas ali drugači se v izrečenji zatezuje kod Tur a čija Tračja Turak ali Trak. Thrax, Turov sin (Turak, Tu-rač) je tii kraljeval in kakor pravijo deželi imé dal okoli 1690. leta pred Kristusovim rojstvam. Tereus Ture Turej Turov sin je tu kraljeval od 1455. do 1401. leta pred Kristusovim rojstvam. Glasnik u se v besedi Tiir tako izreče, kakor v besčdi kriih t. j. na pol, v sklanjanji in sostavlja-nji se pa večkrat popolnama sliši kakor v „kruhu.“
Se ve de je zgodovina starodavnih časov v basne ajdovskih božanstev zavita, v letnicah pomankljiva; pod imeni pa vender le nekaj resnice tiči. V in d e lici a zraven Raetiae s svojim iménam tudi na V inde Vrende kaže, kakor nemško „windiscli“ „Vindische“ s čemur Nemci na nas kažejo.
2.	Iména gora: Alpes Grajae, Graje, Grajske Graj -ne planine, to je, na graji v Itaiii ali v Zavodji stanujočim. Apénninus, Planina v Italii. O lg as su s, Olhaš t. j. od „olha“, kar tudi jelša imenujemo, v Ritinii. Peninnae Alpes Planine v Italii. Sipylus Špiljec (od špilja die Grotte) ali Supel (t. j. votel). Sila en gojzd v Abruzzo na Italijanskim. Taurus, Taber, v Likii.
3.	Iména vodâ: Aesepus Ozeba v azjatski Mužji. Bi-laeus, Bela v Bitinii. Bog, Buk na Sarmatskim. Eni pravijo, de so to reko po božje častili; od tod bi bilo imé Bog. Morebiti ima ta reka imé Buk od tod, od koder je glagol bučati: od buk kakor imajo na Krajnskim nekteri viri ime Bùé. Boristhenes Bisterna (Dneper). Dri bo Drina v Tracii. Granicus Granica v azjatski Mužji. Hermus, Germna v azj. Jonii. Isar Jezera v Rečji in Vindelicii. Isara v narbonski Galii. Kapp ad o x Zapotok. Maeander Moder Modra v azj. Jonii. Iz Maeandra je bila po greški pravlici ena šimbilja rojena, kakor Slavenci pripovedujejo, de se je bila šimbilja, Salomonova sestra iz potoka, Modrosti, napila, de je bila potlej najmodrejši. Marsyas, Merzla v Frigii. Moesius lacils Možje jezero v Recji in Vindelicii. Memicius, Mamcé (der Mincio) v Italii. My-
го, Mura (od mur, t. j. ceni) v Likii. Oenus, Una (od un kakor Unec na Krajnskim ali Una med turško in avstrijansko Hrovatijo. Padus, Pad v Italii. Peneus, Penež v Tesalii. Rha namestfieka (die Wolga). Sangarius, Snegar. Sna-gar v Galacii. Sebinus Zcbina v Italii. Selinus, Zelena v Isaurii. Sessites Sušica v Italii, Sim o is Zimovec na Trojanskim. Tanais, Ton, Tona (od toniti) nemško der Don v Sarmacii. Ticinus Teöina v Italii, Tonsus, Toneč v Turčii. Trebia v Italii. Tyras Ter (kakor se Duino ali Timavus Ter imenuje) na Sarmatskim. Timavus Trnava. Udon, Voden, Uton v Sarmacii. Varus Var v Italii. Lacus Verb anus, Verbno jezero v Italii. Z er na, Zerna, Cerna v Tracii.
4.	Iména mest: Bela Zora v Macedonii. Bersovia, Brezovje v Dakii. Bes a p ara v Tracii. Byla Bela v Ponti. Bregenz Breganec; nekdaj Brigantium per jezeri imenovanim lacus Brigantinus, na Tiroljskim. Bysantium, Vižanci (t. j. uzvišeno mesto) v Tracii. C ar rodu nuni Graduo, Grodno v Čudji (Scitia). Choma Hom v Frigii. Komana Komun v Ponti. K om p oli s Kompolje v Bitinii. Comum Kom, Komun, Cremona Kermna, oboje v Italii. Cromna Kermna, Dadybra Dobra, oboje v Plemenih Deva v Dakii. Dodona, Dobovna zavoljo svetiga doba znana, v Epiru. Dyrrachium, Durač Drač (Durazzo) morebiti od Dura (Mars), v Arbanasu. Germa, Germ tega imena je bilo po Mali Azii več mest. Gordium, Grad Gorod Grod v Galacii. Holmus, Holm, kar namest bom tudi grič pomeni, v Isavrii. Isauria Stara, Isauria Nova, Staro je-zerje, Novo Je z e rje, dve mesti vsak per svojim jezeri, v Isaurii. Isernia, Jezerna v Abruzzo na Italiauskim. Ka-byla Kabel, Kabla v Tracii. Kad un j a, Kam m an ena Kamnena, oboje v Kapadocii. KI epi dava v Sarmacii. Kolos s ae, Kolosje Kološe, kjer so bili s štirmi kolesi kola znajdli, v Frigii. Kuma (od kum, kom) v azijatski Eolidi. Kysara Kozarje, Kozara v Pontu. Kytorus ìvotor v Ple-menji. Li bissa Libuša Ljubica v Bitinii. Lucca, Luka Loka v Italii. Mastya, Mesto Mestje v Plemenii. Metulas k a terg v Kapadocii. Miletus Milet Mlet v Karii. Mirina v azj. Eolidi, Mocissus Močiš v Kapadocii, Modra, Mo dr e n a, oboje v Bitinii. Mutina, Mutna (t. j. motna) v Italii. Mylasa Milica Miljaša v Karii. Myra, Mira, Mura (t. j. od mir ali pokoj ali zid, ali pa od mur t. j. čern v Likii. Nakolea v Frigii. Napoka Natindava oboje v Dakii. Nora, Nyssa Niš, Osdara Ozidara, vse v Kapadocii. Oteria v Frigii. Padua Patavium Padova v Italii. Parium Parje, kjer je sonce dobro grozdje parilo, saj se tam od dobriga vina bere, na Trojanskim. Parma
Perm v Italii. Patara Pitara, ker so lje Apolinov ora-kul pitat ali spraševat hodili, v Likih Pessinus Pešeno v Galicii. Peucae Peč v Dakii, Pharsalus Verzel v Tesal», Pitane v azj. Bolidi. Ravena Ravna v Italii. Rovanda v Pisidii. Sardes Sredec, Serdce v Lidii. Sardica Sredica v evr. Mužji. Siena, Sena v Italii. Syrasela Sira selo v Turačji. Smyrna Zrnima v azj. Jonii. Sora v Bitinii. S ten a e Stene I. v Dakii 2. v Pamfilii. Susi dav a Sosedova v Dakii. Vasada v Frinii. Verona Verna v Italii. Vindia t. j. mesto Vindov v Galacii. Zagora Za-lichus, Zalijek v Plemenii. Zela Sela v Pontu. Zelcia Selca v azj. Mužji. Zerna Cerna Sema v Tracii.
5.	Imena ljudstev: Abretteni, Abrettini Obreteni. Ai ne ti od greškiga slava, S la v e nei. Od Aineti je dalej Eneti, Heneti, Veneti, Venedi, Vendi, Vinai. Allo br ogi Golobregi v Ilecii, Amazonae O m ožene, vojšakinje. One niso bile v zakoni, de bi se bile zato množene imenovale, le de so perročniši streljale so imele persa ali en secec odrezan, ino v tim so bile možkim podobne storjene ali omožene. Artobregi, to je po artih bregov 'stanujoči v Recii. Avari Obvari Obri od ediniga števila Obar 2. Obra. Bastarnae Bistrane v Sarmacii. Bego-rites Vgoriči, Vgorci v Macedonii. Boji v Italii, v Vinde-licii, v lugdunski Galii ino v Akvitanii. Briganti Breganti, Brutti Vrući oboji na Italianskim. Kentauri Konjturi. Cer-veni v Sarmacii, Corythieni Goričani, Dauni, oboji v Italii. Doliones Doljani v azj. Mužji. Dolops, množno Dolopes Delavci v Epiru, D or ci Durci zidajo Thurium Durje Turje potlej Halikarnas imenovano mesto. Graji, Grajci t. j. ljudstvo na slavenski graji ali granici. Od Graje je dalej Graecus, Graeci, ino od Graeci je dalej njih dežela po latinsko imenovana Graecia. Hirpini Hribini v Italii. Na obeh straneh Hribinov je bilo polje ali ravan svet; na eni strani po slavenski Bolje (Pulia), na drugi pa po latinsko Campania imenovan, Hom ona d ae Homnati v Pisidii. Kotjani Kočani v Recii ino Vindelicii, Latobriges Ledobregi v Recii. Massagetae Mesojedi v Azii. Maeonia ali Lydia Umevna ali Ljudja, je bila maloazijatskih dežela ena, ktere ljudstvo so bili Ljudje Lydi ali Umevni Maeonii. Lydii ima edinobroj Lydus po slavensko Ljuđ. Maeonii ima edinobroj Maeonius ali pa tudi Maeon (plur. Maeones) po slavenski Umeven, Moesi, Moži Muži Mužje. Leti so se bili po Astijanaksovi smerti Frigije polastili. Partheni Perteni v Ilirih Pecinaces, Pecinacitae Pečnjaki ali Pečniki med Geti (to je med obdclovavci polja). P e učini, Pečani navČudskim. Sakari, Saki Šakarji (kar pride od šaka) na Čudskim. Samnitae Samljani ali Samici v
Italii. S cor di s a Škadarci v evrop. Mužji. S c vt h a e, v Shy-thae v edinobroji Skythes ali Scytha. Čudje Čudi, v edinobroji Čud. Nekteri terdijo, de so od Grajcov in Latinov Skythae ali Scythae imenovane ljudstva po slavenski Skitavci imenovati in sicer od slavenske besede s k ita ti se, ali pa od grajskiga mutos koža. škit. Od skitati se pravijo nekteri so Skythae ime dobili, ker so se po sveti ski-tali ino niso imeli stanovitnih stanovanj. Tode besede skitati se ni bila tako po gosto v ustih Skythov, de bi jo bili ptujci posebno mogli slišati; tudi je več Skythov stanovitne stanovanja imelo ino kmetovalo. Drugi menijo, deje beseda Skythes od grajskiga ctkvtos koža. Res so nekteri Skythi nosili kože, ali nekteri so imeli suknjeno obleko. Pa ko bi bila beseda Skythes od а-мто{} bi jo bili Grajci kod besedo svojiga jezika Skytes axuns pisali, pa vselej namest t ali T stavijo s t. j. th, kar je znamenje, de je ta beseda od dru-got. Nekteri zgodovinarji govore od Čudo v ino njih ime marsikako pišejo, ker jim ni naš č znan. Od letih perpo-vedujejo take reči, kakošne od Skytov veljajo. To kaže, de je beseda Čud tista, iz katere šobili ptuji nekdajci Skythes napravili. Ko Grajci niso imeli č, so si pomagali z sk. Greški v večkrat za slavenski u velja, postavim wp&> rujem, ђира duri. Grajci so tudi večkrat slavenski d v 5 spremenili, in Latinci za njimi v th. Še nekoliko od Čudov! Oni so šli 633. leto pred Kr. pod vojvodstvam Madyesa (Medveda) ali Marmaresa (Mermravca) iz kimerskih gora, preobladali so Cvaksara, in mesto Ninive oblegli, ker se Cinaladen ali Serak Asirski kralj sožgč. Potlej so po Gornji Azii moževali; 28 let v oblasti imeli Medijo in Egipt; mesto Si-nope so bili v novo pozidali. Med tim čašam je Sadya-tes (Sadjač) bil 12 let ljudski kralj, t. j. od 631. do 619. pred Kr. rojst. Sad j at še 6 let z Mil e Žani vojskuje. Ko se je pomiril, je začel spet vojsko, ki je 11 let terpela. V leti 619 pred Kr. je bil pa za Sadjatam Halyattes (Ha-ljač Haljat) ljudski predstol v posest vzel, ino je 67 let kraljeval. Cyaksar je bil Medveda ali Mermravca in druge čudske poglavarje na pojedino povabil, ter jih goljflji-vo pomoril; druge Čude pregnalv in Medijo nazaj dobil. Òb ti perložnosti so se bili nekteri Čudje na Ljudsko odmaknili; Cyaksar jih od Haljata terja: pa Haljat mu jih noče izdati, raji ima 6 let vojsko s Cyaksaram. Öd kod taka ljubezen kot od tod, ko so si bili Čudje in Haljat v poštenji in v od-kritoserčnosti v besedi in po roda enaki. Na Ljudskim se vse slavensko kaže; imena krajev, osčb, in ravno tako tudi per Čudih. Po Mermračevi smerti je bil Zorin čudski vojvoda zoper Medjane. Ta je bil nesrečen; Medjani so ga bili pre-
magali, zato se je bil s svojimi Čudi na Čudsko vernil, sker-bel za omikanost in poduk svojiga ljudstva, ter mesta zidal. Cijaksar je bil pa pod svojo oblast spravil obe Armenii, Kapadocijo, Pont, Koik in Iberio 602 let pred Kr. rojst. Solymeri Slemarji t. j. po slemenih stanujoči ali gorjanci; v Pisidii, Taurini Turini Tabrini v Italii. ' Tauri sci Tauborci, Turici v Recii, Tel e bo ai Telcvaji na jonskih otocih.
6.	Mitologiške imena: Aeolus Oholi, Apollo, Palin, Baba zlata, mati bogov, per Sarmatih. Bachus, Bog. Bagoa Bogova šimbilja 1670 let pred Krist, rojst. Bajva, Vojvod to kar Tiir (Mars). Bel en Velen, Belin (Apollo) bog Bretanjcov. Bor, bog vojska per Skandinavcih. Ceres boginja, Čer Čer Hčer. Chimaera Cmera. Daur, Dur (Mars). Deda (Anteros) bog sarmatski. Diana, Divjana boginja, ki je divjino streljala in imé od div, divji imela. Nje imé kot Lune je bilo S e vana od sevati sejati. Od div je tudi splošno imé divi ca t. j. tako od začetka pomenilo, ki je mogla tako rekoč divje živeti, če je hotla čista ostati. Fr o Vro? bog neuremen per Skandinavcih. H eri bea Hri-bja mati Bora 1. in zvezd 1680 pred Krist, rojst. Jan kralj v Laciu; Čud ali Tesalec. Z Janam si je v rodu imé Janova (kar mesto Genuo pomeni) Jo bate s Jova oteč (azijatski Jupiter) iz presvetiga iména Jehova Jova in o-tec sestavljeno imé. Jova oteč je bil kralj v Likii. Juna junaška boginja Turova mati Jovova ino Junakova sestra 1846 let pred Krist, rojst. Juna vidova je kraljevala v Te-salii 1780 let pred Krist, rojst. Kikimora, ponočna boginja. Kuretes’, Korenti Kurenti Kupelni (Kybele) popi. Kr o do Gruden, nekterim to kar Saturn okoli 1200 let pred Krist, rojst. Kybele, Kupala Kupela boginja. Kupalo bog zemelskih pridelkov, kterimu na čast so o kresu ogenj kurili ino plesali. Morebiti je bila Kupala (tudi Reja imenovana) s Kupalam vse eno boženstvo. Leda (od led, ledja) boginja zakonov. Lelijo bog ljubezni. Maja 1. ena zvezda med gostoževci; 2. Merkurjeva mati. Od tod beseda majka namest mati, Marčana (Vçnus). Permeri s tim iménam glagol merkati màrkati. Merčana je bila boginja per Sarmatih. Mars, Màrz Merz (od tod merziti t. j. čertiti) bog merzenja ali vojska. Razlaganje Marsa od Mavors „quia magna vortat“ je nekako persiljeno, ino Merz je bit v Turačji, torej na Slavenskim rojen. Morena boginja zime. Neptun, Neuton bog morja. Nereida Nirijka (od niriti t. j' pogrezniti) Nirijova ali Morjeva hči. Nirijk je bilo 50. Nereus Nirij t. j. morje Pont o v ali Neutonov sin. Neuri Neri Niri per Sarmatih ino Čudih duhovi, morebiti povodne vile. Niri a Durova žena ino Duračeva ali Turakova mati.
Oceanus Oče Ocan, njegovih hčeri Očeank so 3000 šteli. Odin Vođin, Borov sin bog vojska per Skandinavcih. Pegasus Pogaz pesnički konj. Perun sarmatski Jova, od periti t. j. zadeti, ker je s strelami zadeval. Proserpina Prozre-tina. Provo, Pravo bog pravice. Radogast Radogost, bog veselja in gostarij. Rhea Reja boginja, ki je vse redila. Ros alke gojzdne vile. Sahadius S ab asi us Zobač, turački kralj, ki so ga rajnciga Baha ali Boga častili 1710 pred Krist, rojst. Šamothes Samec najviši bog per Galih. Santevid bog (Apollo). Saturnus Zaturn (t. j. zapravljiv, kakor še zdaj okoli O blok pravijo: to je en zaturen človek ali zaturnež. Zaturn je pervi bagreno obleko nosil, ino se kralja imenoval 1944 pred Krist, rojst. Svoje otroke je požerl okoli 1897. leta pred Krist, rojst. Siona Živna, boginja življenja. T h et y s Teta boginja. Thor, Tur Dur Vodinov sin per Skandinavcih. Titan oče Titanov ali Te-dan oče Tedanov. Titani so bli po drugim mnenji Uranovi in Tetini ali Ted ini (Thetys Teda) otroci, kterih je bilo 45. Titan Tedàn si je morebiti v rodu s teden ali tedàn ino z dan ali пт«м dan. Nekdaj so po 10 mescov v eno leto šteli, to znaša kacih 45 tednov na leto, kakor je bilo 45 Titanov ali Tedanov, kteri šobili Titanovi, Tednovi (Solncovi) sinovi. Uranos, Rani, to je, zgodni. Vali, Veli Vodinov sin. Vesta Ejna si je morebiti v rodu z besedo „nevesta“ to je, ne Vesta ali ne za devištvo odločena, kakor so bile odločene Ves tal j k e ali Veste. Vi dar Vodinov sin per Skandinavcih. Vodan bog voda, Vojvod bog vojska, Vro bog nevremen so bili vsi znani per Skandinavcih. Zamorski bog morja per Sarmatih. Zevs (Jova) Živec Živ, to je, začetnik življenja. Živa boginja življenja. Živec, Živič bog življenja.
7.	Imena posameznih ljudi: A baris Obvarič pop gor-njoborskiga Sante vida. Abradat Bradač mož Penthe, ktero je Kur spošteval. Atys Oteč 1. Kupalin ljubčik 2. Kresov sin’, ki je bil 550 let pred Krist, rojst. na lovu ubit. Belovez, kralj ali vojvoda v Gornji Italii 623 let pred Krist, rojst. Berisad, kralj v Turačji. Bor 1. kralj 1680 —1660 pred Krist, rojst. Bor 2. kralj v leti 1540 pred Krist, rojst. oba v Turačji ali Tracii. Carčassis Karkaš, kralj čudski 240 pred Krist, rojst. Carmelus Karmelj istrauski poglavar 178 let pred Krist, rojst. Cotys Koteč okoli 410. leta pred Krist, rojst. Koteč je bil grozno nesramen, kakor njegovo ime od besede „kotiti“ kaže. H časti Ko tu še (Cotytto) boginje nesramnosti ali pa v spominj Prozretinine (Proserpina) otmice je bil svetačnost utemeljil. Pri ti svetačnosti so nosili veje, na njih potice in sadje, kar je vsak smel vzeti. To se ve, de se je ta god po noči praznoval, ker je bil tako
pohujšljiv, de so njegove otajbine ljudstvu skerbno skrivali. Služabniki tega godli, imenovani Bapti, so bili najnesramniji ljudje celiga sveta. Ti godovi so se obhajali posebno v Tu-račji, pa tudi v Atenah, v Korintu in na otoci Ki o. Alkibiad se je bil v te otajbine kot sočlen zapisal. Ko ga je pesnik Evpol v komedii „Bapti“ imenovani popisoval, ga je bil Alkibiad ubil. — Dičen modrijan per Čudih, to je, na Getskiin in Turaèkim 70 let pred Krist, rojst. D ivico Divko, kralj v Helvecii. Dolo n Doljan trojanski ogleduh. Durak Durov sin kralj v Turačji 169() — 1680 pred Krist, rojst. Gordias 1. kralj v Frigii, Gradjaš. 1450 let pred Krist, rojst. Helena Jelena, pevka 1350 pred Krist, rojst. Keka druga Jelena je bila J o vova in Le dina hči 1234 let pred Krist. Helenus Jelen 1. Devkalionov sin 1574 pred Krist. 2. trojanski kraljevič 1180 let pred Krist. Helicaon Velikaven, ki je bil pervi začel Padovo zidati. Heribea Hribja, mati Bora 1. in mati zvezd, 1680 let pred Krist. Inachus I-nak, kralj na Argoljskim 1970 let pred Krist. Inacus, Junak, kraij v Frigii 1400 let pred Krist. Neki drugi Inak Junak je bil kralj v Kapodocii 1821 let pred Krist. Leta je bil v Peloponez prišel svojo sestro Melisso (Milico?) za ženo vzet. Potlej se je bii v Kapadocio vernil, pa je bil spet nazaj prišel, tode v Tesalio.v On je bil Jovov in Junin brat. Jan, kralj v Laciu je bil Čud ali Tesalec 1420 let pred Krist. Kerkura Asopova hči, ki je otoku Ker-kuri ime dala. linč Kerkura si jcv v rodu s Kerka, kar je ime več rek. Koložajn Koložen, Čud, Targitavov sin 1640 pred Krist. Kres, kralj v Frigii ino tudi na Kreti, kjer je dal ime otoku in otočanam, 1962 pred Krist. Kr oesus Kres, kralj v Ljudji 548 pred Krist. Lepožajn, Lepožen Targitavov sin, 1640 pred Krist. Lydus Ljud, kralj in začetnik Ljudja 1430 pred Krist. Madves in Marmare s Medved in Marmrav, dva čudska oblastnika 633 let pred Krist. Maeon, Umeven neki Apolinov pop Meles, od grajškiga uihus t. j. čern. se je imenoval tudi Myrsus Murec od sla-venskiga „mur“ kar tudi čern pomeni. Taje bil kralj v Ljudji 747 let pred Krist. Mentor Metor Meter t. j. po nemški der Grossjährige, der Gesetzte. Ta je bil poglavar ljudski 349 let pred Krist. Drugi Mentor je bil Homerov spremlje-vavec ino tolažitelj 1031 let pred Krist. Crajci so ga tudi 31 en tes imenovali. 31 o es a de s, 31ožat, 31užak, kralj v Tracii. Mysus Mož Ljudov sin, pervi kralj v Možji na A-zijatskim 1410 — 1380 pred Krist. Nimakus Nimak Ne-mak, kralj v Tesalii. O chini us Očin, sin Solnca in Rode (Rože) kralj na Rodiškim otoci. Oken ali Kano Ven sin šimbilje Mante je zidal Mantovo 1183 pred Krist. P aneli o gor, čudski kralj. Pelops, Belovc, kteriga je bil še
mladiga njegov oča Tantal nekterim bogovam v jed per-pravil. Ko mu je bila Cera eno pleče pojedla, mu je bil potlej Jova ali pa še sama Cera drugo iz slonove kosti naredila. Abaris Obvarič Obarec je bil iz Belovčevih kosti obvar ali zavetilo (palladium) napravil, ktero je bil Trojanam prodal. Od P el o p sa ima greški velki polotok Peloponez ime. Slovani pa izhod iz Greškiga morja v Cerno morje imenujejo: Belo morje. Se ve, de Slavenci tisto stegno Greškiga morja tako imenujejo, ki k njim sega; ko bi pa v Peloponezu stanovali bi tudi morje ob Peloponezi imenovali: Belo morje. Peucetius Pečic, vojvoda Arkadov v Italii 1710 pred Krist. Priamus ali Podarces Prijam ali Po-daržič, kralj na Trojanskim 1269 pred Krist. Pythagoras ino Protagoras sta morebiti Podgorec ino PVedgorec; oba sta bila iz Tračkiga doma; pervi iz Samida otoka, drugi pa iz Abdere. Pterelas, kralj z zlatimi lasmi na Tafijan-skih otocih. Pylemenes Plemen, kralj v Plemenji 1209 pred Krist. Sard, kralj v Sardinii 1301 predKrist. Tereus, Turej Turov sin, kralj na Turačkim 1450 predKrist. T haro p s Čarovc, kralj na Turačkim 1456 pred Krist. Theta Teta Pelejeva žena Akilova mati 1302 pred Krist. Thrax Turak Turač (ali kakor je zgoraj Durak) Turov ino Nirjin sin da imé Thracii Turačju 1690 pred Krist. Thyia Divja mati Macedonie Mačedanje 1520 predKrist. Zarin čud-ski vojvoda 605 pred Krist. Zarina, kralj Sakov Sakov na Čadskim.
Tukaj sim le nektere imčna sledil, veci del jih je pa še mémo kterih sim šel kot mémo ptujih, akoravno se mi jih je veliko slavenskih zdelo. Če se komu čudno zdi v zgor imenovanih besedah kaj slavenskiga spoznavati, naj zraven do zdaj rečeniga še to pomisli. Koliko je dan današnji lastnih imén med nami, od kterih se ne more misliti, de bi bile ptuje, vender nam je pa njih slavenska korenina neznana. Kako bi se nam tudi gotovo slavenske imena čudne zdele, ko bi jih bili Grajci ino Latini po svoje zavili in postavim iz imén: Menguš, Čirčiče, Radomlje, Pustojna, Verhnika, Beli Grad, Celjovec in Učka napravili: Menigusium, Thirithiciae, Rhodomelos, Positonium, Veraconi-cum, Veligordium, Coelivicus, Ulthisicius. Ali pa Carusadium, Arupium, Absyrtus, Olyntha, Bavo iz Kras, Rupa, Osor, Šolta Bua ni še bolj spremenjeno?
Pustim veljati, de sim si marsikje zastonj prizadeval slavensko najti, vender od nekterih imén nobeden pameten ne bo tajil, debi slavenske ne bile, postavim Isauria, Grajci, Palene namest Phlegra, Grajae, Peninae, Zerna, Belazora, Holmus, Kadunja, Lipissa Mastya, Modra, Modrena, Nora, Nyssa, Peucae, Sardes, Sy-
ras eia, Sora, Stene, Susiđava, Vasada, Zela, Zel-cia, Amazonae, Bastarnae, C er veni, Dolio n es, Pecinaces, Tcleboai, Baba zlata, Bor, Dur, Dedo, Diana, Seva na, Grodo, Marcana, Ner eidae, Nereus, Niria, Perun, Provo, Badegast, Rosalke, Živa, Živič, Belovez, Cotys, Üiceneus, Priam ali Podarces, Zagora, Zarin, Zarina. Verb vsiga tega Pl in i j e ve in Ne p ota Kornelija zgorej napeljane besede tudi niso za zavreči.
Tukaj je edini namen Slavence po njih nekdanjih stali o vanj ili iz lastnih imen slediti. Iz zgodovinskih dovodov naj bodo torej tukaj le Plinijeve besede, daljej kar je bilo pri Skitih rečeniga, in to, kar je bilo semtertje pomen imen razsvetliti ob kratkim v misel vzetiga. Ker so vsaj nektere imena očitno slavenske, je ž njimi v ti reči veliko skazaniga. Nekdanji Slavonci so stanovali, kakor se vidi, v iMali Azii, to je, v Mužji, v Plemenji na Trojanskim v E olii, v Bitini i, v Ponti, v Joni i, v Ljudji ali v Umevnim, v F r i g i i, v K a p a d o c i i, y K a r i i, v L i k i i, v Pamfilii, v Pisidii, v Isaurii, na Čudskim, na Ser-matskim, in v Evropejskih deželah, to je na Turaškim, v Macedonii, na Grajskih granicah v Tesalii, v Epiru v Italii, v Recii in Vindelecii, v evropejski Mužji (Moesia), vDakii, v Panonii inv Škandinavii. To vse naj starji zemljopis teh dežela, to imena posameznih nekdajcov kažejo — to dogodovšina spričuje!
Stare zgodbe
Slavi.janov. posebno Korotanskili.
I.	Stare zgodbe Slavijanov sploh.
Slavij ani ali Slovani *), kterih rod je med evropejskimi nar veci, so sicer še le pozno, od petiga stoletja sem, drugim Evropejcam bolj znani postali, od kar so si namreč novih sedežev bolj proti zahodu in jugu začeli iskati. Zatorej je več pisavcov terdilo, de so še le v petim stoletji, pregnani od silnih Hunov, prišli iz Azije čes Uralske hribe. Vonder ako se vse presodi, kakor je reč sama po sebi, in kar se v starih pisateljih sem greddčiga najde: se mora skleniti, de so
*) Mislili smo vstreči bravcam slovenskima letopisa, ako jim v kratkim tukej podamo, kar preslavni pisatelj P. J. Safarik sploh od slavi-janskiga rodu, in posebno od nas Slovencev noviga, poprej v temah skritiga, na svitlo postavi. Kdor želivveč, najde v knjigi: „Slovanske starožitnosti. Sepsal P. J. Šafarik. Praze 1837 — ali: Slawische Alterthümer von P. J, Schafarik. Deutsch herausgegeben von Wuttke. 2 B. Leipzig 1844.	Vredništvo,
Slavijani od nekdaj, to je, kakor deljeć se more v dogo-divšini ljudstev z gotovostjo nazaj iti, v Evropi stanovali.
Poglavitni sedeži Slavijanov se najdejo od nekdanjih časov v Evropi, in sicer za Karpaškimi hribi na Visli in Dnjepru do Volge v sedanjim Poljskim in Ruskim. Za leto govori pred drugim, de kakor se časi bolj svitli pokažejo, precej se najdejo Slavjani v teh krajih, in sicer, kakor pravijo stari pisatelji, na neizmernih prostorih in brezštevilni. Nihče pa ne povč, kdaj ravno so semkaj prišli, kar bi ne bilo moglo zamolčano ostati, ako bi ne bili v nepomljivih letih se že tukej vselili. Tako veliko ljudstvo, kakoršno so Slavijani v petim stoletji bili, bi namreč ne bilo brez velikih pre-kucij v Evropo še le takrat priti moglo; in pisatelji, ki so veliko manjših rodov preseljevanje v tistih časih na tanjko zaznamovali, bi gotovo ne bili opustili od Slavijanov kaj ta-ciga povedati, ako bi bili v tehlčtih iz Azije pripopotvali. *)
Kar daljej stari greški in rimski pisatelji od stanovavcov zemlje unstran Karpaških hribov povedo, ki njih podobo in navade nam popisujejo, je vse tako, kakor je le nad Slavijani najti. Postava zala, sivkaste oči, zagoreli lasje, ljubezin miru, obdelovanje polja so od nekdaj Slavijanov lastnosti. Vse drugač so bili Skiti ([Čudi ali Fini} in Sarmati, ki so kdaj tudi v sedanjim Ruskim prebivali. Ce kteri pisatelji Slavijanov ne razločijo od Skitov in S ar m ato v, je to le priča njih zmote ali nevednosti.
Greški in rimski pisatelji nam hranijo tudi iména ljudstev v tistih straneh, ki na ravnost kažejo, de so to Slavijani bili. Take iména so: Serbi, kakor se še zdaj en slavijanski rod imenuje; Vindi ali Vendi, kakor Nemci od nekdaj pravijo nekterim slavijanskim ljudstvam; Anti, kar je bilo tudi pri Slavijanih navadno imé. Celo imé Svoveni (namest Sloveni) in S tl ava ni (namest Sla vani) se najde proti koncu druziga stolétja, in posebni slavijanski rodovi, kakor; Nuri ali Nur-jani, Budini, Rulani ali Poljani, Veleti, Severani i. t. a. Tudi stare povčsti nemških ljudstev, in pa kar se pri nar starjim slavijanskim zgodopisu, mnihu Nestorji (živel je od leta 1056 do 1116) od prejšnjih časov najde, vse terdi, de so Slavijani že nekdanje evropejsko ljudstvo.
Meje slavijanskih sedežev so'mogle v pervih časih, kakor marsikteri sled kaže, prot jugu dalje seči, kakor pa pozneje, in sicer do jadranskiga (teržaškiga) morja, in tukej so bili njih sosedje ljudstva Traškiga rodü.
Ko so pa v petim ali šestim stolétji pred Kristusain Ga-
*) Semkej se smejo oberniti Vodnikove besede: Od nekdaj stanuje Le tukej moj rod;
Če ve kdo za druj’ga,
Naj reče: od kod!
lij ani ali Vlahi od zapada čez snežnike proti jugu, in poleg Donave proti jutru derli, so se mogli Slavijani čez Donavo nazaj in zad za Karpaške hribe umakniti, kjer je po tem njih meja prot jugu bila; in nekdanji Veneti ali Veneč ani (Benedčani) pri jadranskim morji so pred ko ne njih ostanki ta stran Donave bili; tako tudi nekterc nekdanjih ilirskih ljudstev.
Prot jutru so njih stanovanja šle čez Dnjeper in dol do černiga morja, in njih sosedi tamkej so bili Sarmati.
Prot polnočni strani je bila Volga mejnik, in naprej so sedeli mnogi rodovi Skitov ali Čud o v. Prot večeru je bilo izhodno morje, dokler niso Normani Slavijanov od tam pregnali, kar se je zgoditi moglo v drugim stoletji pred Kristus am.
Nižej doli med Vjadro (Odro) in Vislo pa ni bilo stanovitne meje. Sosedje na to stran so bili zgorej Litvani, Slovencam po rodu bližno ljudstvo ; in nižej Nemci v mnogih rodovih.
Splošno ime Slavijanov nekdaj ni bilo sedanje; po vsim pa je soditi, de so se sami sploh Serbe imenovali; ptujci pa so jim rekli Vindi. Sedanje imč Slavijanov ali Sloveno v se je še le pozneje od eniga rodu na vse razširilo. V petim in šestim stoletji so bili Vindi, posebno ti proti zahodu zravenNemcov; Anti ti proti izhodu pri černim morji; Sloveni pa so se rekli posebno rodovi proti polnoči pri izviru Volge. — Posamesnih rodov je več imenovanih, kakor: N uri ali N ur j ani, Budini, Pevkini ali Bu Žani, B uljani ali Poljani, Besi, Saboki, Pjenjani, Veleti, Igla-ni, Ivjani, Pagorici, Severani, Tirevci i. t. d. — Mest po posebnim imenu ne povedo stari rimski in greški pisatelji, ker so jim kraji bili preveč neznani. Vodč pa pišejo, kakor: Vislo, Dnjester, Dnjeper, Dvino, Volgo i.t. d.
Od posebnih zgodb med Slavijani malo vedo stari pisatelji, ker so bili ljudstvo miroljubno, ki je raji v pokoji svoje polje obdelovalo, kakor pa z vojsko se pečalo, če ravno so bili, ako je bilo treba, hrabri vojšaki ; saj bi drugač ne bili mógli obstati pred roparskimi sosedi. To vonder je gotovo, de so z Galij ani ali Vlahi, z Nemci in Normani, in s Sar-mati imeli hude boje. Tudi Rimljani pod cesarjem Voluzi-janam so se vojskovali v létu !253. Hvaljeno sploh pa je bilo njih kmetijstvo, in imenovana je bila njih kupčija, ker skozi njih seliša je šla cesta za blago med černim in izhodnim ali baltiškim morjem od juga in jutra prot večeru.
V starih časih Slavijani niso bili v cele kraljestva ali cesarstva združeni, ampak večidel so se v veliko manjših rodov ločili, kterih je vsak imel svoje kneze, župane ali vojvode, in svoje postave in naredbe. Le v kaki sili ali vojski se jih je po več vkupej zedinilo zoper občinskiga sovražnika,
in so si koga v velikiga kneza ali vojvoda izvolili, kte-riga ptujipisatelji včasih kralja imenujejo. Od tod je prišlo, de, ako ravno jih je bilo silno veliko število, ni od njih nekdanje mogočnosti in gospodovanja čez druge ljudstva nikjer posebne besede. —
Véra starih Slavjanov je več Bogov razločila, posebno je bil Belibog in Černibog; uni darovavec dobriga, ta začetnik hudiga. Tudi so po raznih krajih imeli posebne bogove, med kterimi so bolj znani: P er un, kakor Bog groma, Svantovit, Radogost kakor bog sprejemanja in postrežbe ptujcov, Živa kakor boginja življenja i. t. d. Tem so darove nosili, in za njih službo so imeli tempeljne in loge s posebnimi služabniki teh svetiš, ki so bili zlo časteni.
II. Preseljevanja slavijanskih rodov in njih sedanji sedeži.
Ko je Hunov silno ljudstvo iz Azije priderlo in pod svojim vojvodam Atilam naglo veliko kraljestvo vkupej spravilo, so tudi Slavijanski rodovi njih moč občutili; nekaj se jih je sili podvreči moglo, nekaj se jih je prostovoljno mogoč-nimu gospodstvu pridružilo. Kakor je pa po smerti Atilovi vsa Hunska oblast razpadla, so tudi Slavijani hiteli poprejšnjo svobodo si prisvojiti, in vsak rod je zopet za se ravnal.
In od zdaj, in še več, ko je tudi zahodno rimsko cesarstvo konec petiga stoletja padlo, seje začelo veliko preku-covanje in preseljevanje med evropejskimi narodi. Nar pred so se vzdignili nemški rodovi, in so si iskali drugih sedežev v prijetnih južnih deželah. Kakor so ti prostor naredili v zgornjih krajih na Vjadru (Odri) in Labi in nižej pri Donavi, so jeli Slavijani se za njimi pomikovati; in razširili so se skoz zdanje turške dežele do Greškiga, višej gori do Italijanskiga in čez polovico zemlje, ki se zdaj nemška šteje; celò v Holanškim in Angleškim se jih je nekaj vselilo; več rodov je pa še v poprejšnjih sedežih ostalo. Od tega časa so med Slavijani kraljestva ali veči vladarstva se začele, in tudi keršanska véra je med nje pot našla.
Mnoge Slavijanske ljudstva se zdaj zamorejo nar bolj po sedežih in po jeziku razločiti, in sicer v dva reda: juž-no-izhodni in zahodni.
K južno-izhodnim Slavijanam se štejejo : Rusi, Bulgari in Iliri, ki obsežejo Serbe, Horvate in Slovence (Stajarce, Korošce in Krajnce).
K zahodnim pa se štejejo: JLéhi, h kterim gredo Poljaki, Sležani inPomorjkni; Čehi z Moravani in Slovaki; in Polabani, h kterim so vzeti: Veleti, Bodrici in Lužičani.
Nekoliko posebej od teh rodov:
i. Ruski Slavijani. Teh je bilo od kdaj več posebnih rodov z raznimi imèni, kakor: Sloveni (posebej tako ime-
novani) Serbi in Horvatje, Krivici, Dregovièi, Vja-tiči, Bužani, Poljani, Se ver j ani i. t. d. Bili so v devetim in desetim stoiétji v novo carstvo združeni, in so ime od novih gospodov na se vzeli. Ker namreč sami med seboj se niso vedili umiriti, so poklicali Normane ali Varjaze, neki nemški rod iz sedanjiga Sveškiga, ki se je sam tudi Ruse imenoval, in teh vojvoda Rurik je bil začetnik rus-kiga carstva; in od zdaj so se V ar jazi s Sla vij ani zmešali, in vsi vkupej ime Rusov obderžali. — Keršanstvo je konec devetiga stoletja prišlo po greških misijonarjih med Ruse, inje pod velikim knezam Vladimiram popolnama gospodovati jelo v lčtu 988.
2.	Bulgarski Slavij ani. V sredi in konec šestiga stoletja so se Slavijani, ki so prišli iz zgornih krajev sedanjiga Ruskiga, po mnogih bojih z greškimi cesarji vsedli poleg dolnje Donave do černiga morja, in so se razširili sčasama v Traško, Albansko in Greško. Konec sedmiga stoletja so prišli ti Slavijani v oblast Bulgarov, ljudstva Finskiga rodit, in potem je obojim vkupej zmešanim to ime ostalo. Keršanska véra je med pravimi Slavijani že poprcd mogla biti znana; celo bolgarsko ljudstvo s svojim knezam vred pa je še le v lčtu 861 k ti véri stopilo, in sicer po prizadevanji ss. Cirila in Metuda.
3.	Serbski Slavijani. Ti so prišli v lčtu 636 iz Bele Serbije, kakor se je zemlja unstran Karpaških hribov v sedanji Galicii imenovala, in so se od tam, kjer Sava v Donavo priteče, na Drini in Bosni do jadranskiga morja vsedli, v sedanji Serbii, Bosni in Dalmacii. Keršeni so bili krog leta 638 od rimskih misijonarjev.
4.	Horvaški Slavijani. Njih nekdanje stanovanje je bilo unstran Karpaških hribov v soseski Serbov v Beli Horvatii; prišli so v sedanje sedeže od Drave na Savi, Kopi in Uni do jadranskiga morja in Istre v lčtu 634, ravno tako kakor Serbi od greškiga cesarja Heraklija poklicani. Keršeni so bili tudi krog leta 638 od rimskih misijonarjev. Imeli so kakor Serbi svoje župane in velike župane.
5.	Korotanski Slavijani ali Slovenci od Donave do jadranskiga morja v sedanji Avstrii, na Štajarskim, Koroškim, Krajnskim in v Furiami. Od teh spodej več.
6.	Poljski Slavijani. Ljudstvo enaciga rodu in jezika, ki se sploh imenuje Lelii in bolj navadno Poljaki, je sedelo že v petim stoiétji, kakor še zdaj od Karpaških hribov do izhodniga morja in od Vjadre (Odre) do Buga in Vi-sloke v sedanji Galicii na Poljskim in enim delu sedanjiga pruskiga kraljestva. K Poljskim Slavijanam sene štejejo samo ti, ki se prav za prav Poljaki imenujejo, ampak tudi Sležani in Pomorjani. Do devetiga stoletja se od Poljskiga ljudstva malo vé; takrat je še le kaj gotoviga od
njih kraljev. — Keršanstvo se je sčasama približalo, pa še le konec desetiga stoletja se je popolnama tam uterdilo po čeških in nemških misijonarjih.
7.	Češki Slavijani. Čehi so prišli v drugi polovici pe-tiga stoletja v svojo sedanjo deželo, ki leži' na Moldavi in Labi, krog in krog od hribov omejena; njih prejšnje stanovanje je bilo v beli Horvatii, in tedej je bilo tudi več Horvatov v njih družbi in tudi drugi rodovi. Od začetka niso bili pod enim vladarjem združeni, dokler jih je Samo, pred ko ne rojen Slavijan iz sedanjiga Holanškiga, zedinil, in stiske Frankov ali Brancov in Avarov ali Obrov otčl; pozneje še le so gotovo imeli vojvode, ki so vsimu ljudstvu zapovedovali. — Keršanska véra je v sredi devetiga stoletja med Cehe prišla po nemških misijonarjih in sv. Metu da, aposteljnu Moravanov.
8.	Moravani in Slavaki. Ti so pred ko ne ob enakim času kakor Čehi prišli izza Karpaških hribov, ker so z njimi eniga rodu in enaciga jezika; in so se vsedli na Moravi in Vagii in na obéh stranéh Donave v sedanjim Moravskim in Ogerskim. Bili so dolgo časa manj imenovani, dokler je njih knez Svatopluk mogočno gospodovati začel. — Keršanska véra se je med Moravani in Slovaki začela po nemških misijonarjih, bila pa je do dobriga uterjena od dveh svetih bratov Cirila in Metiida. Ona sta bila rojena v Selunu (Tesaloniki}, Macedonskim velikim mestu, sta znašla v létu 855 slavijanske čerke, kirulico imenovane, sta oznanovala v létu 861 véro v Bulgarii, in sta vpeljala službo božjo v slavijanskim jeziku; v létu 863 sta bila k Moravanam poklicana. Slavijanski obréd (viža božje službe} od nju vpeljan, pa se ohrani vonder le med Siavijani, ki se izhodne ali greške cerkve deržš.
9.	Polabski Slavijani. Tako se zamorejo imenovati sploh Slavijani, ki so se v severnih nemških deželah na Labi (Elbe} od Českiga do izbodniga morja vsedli, v sedanjim Saksonskim, Pruskim in Meklenburškim do Bukovca (Liibek). Prišli so v te strani v sredi pétiga stoletja ; če ravno je boj z Nemci za posestvo zemlje že dolgo po-pred se mogel začeti. Med Polabani so razločiti trijé veći rodovi: Veliti ali Lutici, Bodrici in Serbi ali Sorbi. Hude in dolge vojske so imeli z Nemci od časov Karlna Velikiga, dokler so čez tri sto lét prišli vnjih oblast. V dolgi stiski nemških gospodovavcov so Polabski Slavijani večidel svoj domači jezik zgubili in govoré nemško; le Sorbi v Lužici so ga še nekoliko ohranili.
Keršansko véro so nemški misijonarji v devetim stolétji goreče oznanovali Polabanam, pa po dolgim trudu je še le v dvanajstim stolétji povsod bila spoznana, ker je Slavijane
stiskanje nemških knezov preveč zaderžavalo, se Jjuči evangelija vdati.
HI. Stare zgodbe Korotanskih Slavijanov ali Slovencov.
1. Pregled zgodb Korotanskih Slavijanov.
Slavijanske rodove, ki so v srednjih časih od jadranskega morja do Donave sedeli v zgornji in spodnji Avstriji, na Staj arskim, Koroškim in Krajnskim, tudi v Istrii, Furlanii in nekdaj naTiroljskim in Bavarskim smemo sploh imenovati po zgledu Nestorjevim: Ko rotane e (ime je od stariga imena dežele: Karantanija; sami se imenujejo Slovence; ptujipisatelji jim pravijo Vindi, Winden.)
Dežele, kjer zdaj stanujejo, so imele pod Rimljani razne iména: Norikum, Liburnija, lstrija, Karnija in Panonija so tukej vkupej zadevale; snežniki so vmes mejili, in reke: Mura, Sava, Drava i. t. d. so dajale vodo.
Kdaj de so Slavijani po padu rimskiga gospostva nar pred v te dežele prišli, niso vsi pisatelji ene misli. Nekteri menijo, de že v letih 334 in pa 453; pa Sarmati, tamkej imenovani, niso Slavijani, ako se bolj na tanjko preiše. Ako se besede pisem iz tistih časov vkupej vzamejo, je soditi, de so med letam 593 in 595 Slavijani té kraje posedli, ali po lastnim nagibu, ali nekoliko od Obrov ali Avaro v prisiljeni; ti Obri namreč, ljudstvo iz Azije unstran Uralskih hribov, so takrat v sedanjim Ogerskim sedeli in slavi-janskim ljudstvam več ali manj nadlego délali. Korotanski Slavijani se od začetka najdejo z Obri združeni; z njimi vred so se bojevali v letu 595 zoper bavarskiga vojvoda Tasilota, in pozneje so Istro ropali. Vletu 613 ali 613 so se ti Slavijani zopet z Bavarci bili. Kmalo po tem pa so Slavijani sami od Obrov mogli dosti terpéti, in tudi Iranski kralj Dagobert jih je pritiskal. vZato so se njih knezi tudi zedinili s Samotam, ki je na Češkim (ne med Korotanci) svoje gospostvo bil vstavil, in Slavijane stiske Obrov in Frankov otél. Od leta 670 do 735 so Korotanski Slavijani večkrat imeli s Furlanskimi vojvodi boje, so tudi en del skoz kratik čaz jim dacijo dajali. Veči nevarnost, zgubiti svojo svobodo, pa je žugala Slavijanam od strani Frankov, ki so bili nemško ljudstvo, gospodvajoče v sedanjim Francoskim. Kakor so namreč Bavarci bili potlačeni, so bile odperte vrata do Korotanskih Slavijanov. Te je takrat vladal Borut, pervi znani knez v teli'deželah. Borut od začetka je še samosvoj bil; sila vojske ga je pozneje v ptujo oblast djala. Za njim je bil sin Karat, zatem Hotimir (Kajtimar) knez, in po tem Vladuh (Valjhun). Bavarski vojvoda Tasilo II. je iskal se od franškiga vladarsta odtergati, in Korotansko sebi podvreči, kar sc je pred ko ne zgodilo. Ko je tedej
Tasilo od franškiga vladarja Karlna Velikiga bil premagan, je tudi brez dvoma Korotansko prišlo v popolno oblast Frankov, in strani in knežije slovenske so bile razločene; imenuje se namreč od zdaj Slovenska stran, in knežije Metlika, Pivka, Kras, Istra, Krajna i. t. d., in postavljeni so bili knezi in vojvodi slavijanskiga in nemškiga rodu. Ko so bili že O bri pokončani v lčtu 799, ni stalo nič več Frankam nasproti.
Od zdaj je sužno slovensko ljudstvo malo imenovano bilo; stisko je gotovo hudo terpčlo pod ptujimi gospodi, kakor njih sosedje Horvatje in pa Polabski Slavijani; njih knezam je bila senca vrednosti pušena, moč pa je bila v rokah franških vojvodov; in imé Slav, prestvarjeno v besedo Sklav, je sužniga pomenilo.
Dežele slovenske so bile pod K arina m Velikim in njegovimi nasledniki v tri strani razločene: izhodno ali obersko stran (sedanja Avstrija} — koroško vojvodstvo, in slovensko stran (Krajnsko in en del Štajarskiga). Une dve ste bile pod bavarskim, ta pod furlanskim vojvodam.
Izhodna stran je imela več knezov, dokler je niso Ogri ali Madžarji, ki so v tistih časih se sedanjih sedežev polastili, pokončali, in tčm so jo zopet knez Leopold in bavarski vojvodi vzeli, kar je bilo začetik poznejiga av-strijanskiga vojvodstva. — Štajarsko vojvodstvo se je začelo iz strani, ki jo je knez Ota ker napravil, in ki se je v dvanajstim stoletji zlo povččala. ■—Zemlja med Muro in Savo, sedanje Kor oš ko in en del štajarskiga, je kakor Koroška stran imela svoje kneze, kterili pervi je bil Salaho v lčtu 828; pozneje je bila v vojvodstvo povišana, in sinovi nemških kraljev (Nemško je namreč že zdaj svoje kralje dobilo) so bili zaporedama vojvodi, dokler je vojvoda Mark-vard Koroško tudi za svoj rod dobil. — Notrajnsko in Dolensko je bilo za en čas z istrijanskim vojvodstvam združeno; stanovavci te strani so se s bor vaškim knezam Ljude vi tam zvezali in zoper Frankone vzdignili; kmalo pa so bili premagani, in še hujši stiskani. — Iz posamesnih knežij Koroškiga in Istrijanskiga je postalo Krajnsko vojvodstvo. Že konec desetiga stolčtja je Gorensko, kakor posebna stran, „krajnska stran“ imenovano; knez je bil Kuno, kije na Goričanah stanoval, in se krajnskiga kneza imenoval; pozneje so drugi knezi imenovani; dvakrat so tudi Oglejski patrijarhi krajnsko stran v dar prejeli za svojo cerkev. Sčasama je Krajnsko porastlo s pridevkam raznih knežij, in je bilo vojvodstvo imenovano in je prišlo v oblast avstrijanskih vojvodov v lčtu 1361.
Luč keršanstva je od dveh strani prišla k Slovencam, namreč od Ogleja (Akvileje) po italijanskih, in od Solni-
gagrada (Salcburga) po nemških misijonarjih; keršanska véra, ki je bila pred že tukej doma, je bila namreč o prihodu Slavijanov zaterta. Oglejski patrijarhi so si gotovo prizadevali, Slovence za véro pridobiti, pa je malo od tega pi-saniga. Več se ve od nemških oznanovavcov evangelija. Med temi je pervi sv. Arnaud, škof iz Holanškiga, kije ob času Samotoviga vladanja k Siovencam prišel. Posebno pa je sv. Rupert, Vormski škof na Nemškim, ki je Solnograško škofijo postavil in sam slovenske dežele obiskal, si dosti prizadeval, odleta 684 — 718; odtod je tudi apostelj koroški imenovan; za njim pa bavarski vojvoda Ta s ilo II. in solnograški škof sv. Virgil; cerkve in samostani (kloštri) so bili zidani. Gospasveta, Lurna i. t. d. so nar starji cer-kvé v téli straneh. Ljudstvo pa se je ustavljalo, ker je vse nove reči iz rok hudih ptujcov sovražilo, in je vse ptuje duhovne pregnalo, dokler ni Valhunj, korotanski knez, nove pomoči iz Bavarskiga dobil; to je bilo vse v letih 745 do 788. Arno, sv. Virgilija naslednik, je dopolnil, kar je prednik začel. Kakor posebni korotanski škofje so v tem času imenovani Oton v létu 823, in pozneje Oz v al d. Prepir med Oglejskim patrijarham in velikim školam Solnograškim je cesar Karl tako razločil, de naj Orava mejó dela, v létu 810. — V božji službi je bil skozi latinski jezik v navadi, dokler je v časi apôsteljnov moravskih sv. Cirila in M e tud a po iétu 863 slavijanski jezik za en del in za en čas nastopil.
2. Rodovi in sedeži Korotanskih Slavijanov.
Zraven imén Slovencov in V i n d o v so tudi posebnih rodov imena najti, kakor Rak uš ani, Kor o tanci ali Korošci, Štajarci, Krajnci i. t. d. llakušani so bili Sla-vijani v izhodni strani aii sedanji Avstrii, tako imenovani od prejšnjih stanovavcov, Ra k atov. Ti Slavijani so se kmalo zgubili; v dvanajstim stoletji že skorej ni sledii od njih, ker so v Avstrii sploh Nemci nastopili. —
Ivoratan (Coratan) ali Koroško je nar več obseglo sedanje Koroško, en del Štajarskiga in Tiroljskiga; in imé je narejeno iz stariga „Karantania,“ kar v galijanskim jeziku pomeni kamnito zemljo; prebivavci se imenujejo Koro-tanci, Korošci. —
Krajna ali Krajnsko pomeni zemljo ob kraji; ali pa je iz stariga imena Karnija ali Kami o la prenarejena beseda, ker so nekdaj Kami v ti strani prebivali. —
Slovenska stran je obsegla sedanjo Mariborsko in Celjsko kresijo, in en del Krajnskiga. —
Štajarsko ima ime od Št ir e, reke in mesta v gornji Avstrii. — Zraven teh rodov so tudi Horvatje pri Ljubnim (Leoben) do ogerske meje, Sto d o rani in S us el ci v nekterih Štajarskih dolinah imenovati.
Iz do zdaj rečeniga se spozna, de so se Slovencev sedeži od sedmiga do enajstiga stolétja dalje stegnili, kakor dan današnji. Zdaj jih namreč prot večeru Soča meji (razun Rezijanske doline in nekterih krajev v zgornji F urlanti}; prot severju pa B e 1 j ak, Celjovec, JErnavž, Radgona. Takrat pa so bili meja med Slovenšino in Nem šino hribje od izvira Drave do Salce, dalje ta reka in Ina do Donave; prot severju Donava odPasava do Dunaja (Beča}; tedej se je Slovensko v Avstrii, Sol-nograškim, zgornjim Štajarskim, večim deluKoroš-kiga, Tir oljskim in tudi v Furiami zgubilo. Pričajo pa stare pisma, de je vse to kdaj Slo vensko bilo, in nekaj še sedanje imena krajev, voda in hribov povedo.
Še je prašanje: odkod so Korotanski Slavij ani prišli, v kteri deželi so njih prejšnji sedeži iskati?
Jezik njih je horvaškimu in serbskimu od nekdaj zlo podobin; tedej bodo tudi njih prejšnje seliša unstran Kar-paških hribov v Galicii i. t. d. iskati. To je tudi s tem po-terjeno, de sc med njimi rodovi ravno iz tistih strani, kakor Horvatje, St odor ani in Suselci imenujejo; tudi vodé se tukej in tainkej enačili imén najdejo, kakor Štira, Sana ali Savinja. Bolj natanjčno preiskovanje zna še kaj več razodeti.
Izpisik iz P. J. Šafarika, poslovenil Peter Hicinger.
Križanske vojske«
f. §. Zakaj so sc Itile vnele?
Konstantin Velki, ki se je pervi izmed ajdovskih cesarjev k sv. véri spoznal, in svoj cesarski sedež iz Rima v novo sozidani Carigrad (Konstantinopel} prestavil, je v začetku 4. stoletja vse preganjanja zastran vére prepovedal, Kristjane pomiril in poskerbil pravimu, živimu Bogu častivno službo vpeljati. V ta namen je ukazal na svoje stroške so-zidati v Rimu cerkev sv. Janeza v Lateranu, ki jo še dan današnji imenujejo pervo celiga svetli; mnogo lepo Božje veže v Carigradu, ravno tako tudi krasne in drage cerkve v Jeruzalemu čez Božji grob, v Betlehemu, kjer je bil Jezus rojen, in na oljski gori, kjer se je bil v nebo vzdignil. Od tačas so bližnji in daljni Kristjani, zlasti iz zahodnih dežel, če dalje bolj te sv. mesta v Judeji pobožno obiskovali. Greški cesarji, nastopniki Konstantina, so radi vidili dan za dan veči število božjopotnikov v Jeruzalem prihajati, zakaj *)
*) Posknšnja občinskiga zgodopisa za Slovence.
Pisavec.
veliko denarjev so iz večernih dežel prinašali, in jih po cesarskih deželah popušali.
Saraceni, Arabskiga naroda in Muhamedanske vére, ki so bili od 7. stoletja sv. mesta pod svojo oblast spravili, niso Kristjane nadlegovali, marveč jim v Jeruzalemi lastniga patrijarha in očitno službo Božjo dovolili; tudi se jim je dobro zdelo, de so božjopotniki iz zahodnih krajev veliko denarjev prinašali. Ali število romarjev, ki so iz večernih dežel hodili Božji grob in druge sv. mesta obiskavat, je zmirej veči postajalo, zlasti h koncu 9. stoletja; ker so kristjani menili po pregovoru: Tavžent in nevečtavžentlet, de tačas bo konec sveta. Ne le samo prosti, ali ljudjé nizkih stanov, tudi imenitni knezi, žlahtniki, škofje, minihi i. t. d. so na Božjo pot v Jeruzalem ali posamezno ali pa večkrat tudi v zlo velicih trumah hodili. Marsikteri med njimi so tleli od tako žive pobožnosti, de so želeli v tistih sv. krajih svoje življenje skleniti, in tam v sv. zemlji zakopani druziga Gospodoviga prihoda pričakovati. Saracenam, ki so bili bi-striga uma, je pa zadnjič tega preveč bilo; bali so se od kristjanov kakiga punta, ali tudi kake vojske, so začeli jim tede) davke nakladati, in jim na mnoge druge viže zabavljati.
V 9. stoletji so prišli divji Turki, tudi Muhamedanske vére, so Saracene zapodili in sv. mesta pod-se spravili. Turki so pa kristjane hudo stiskali in strašno z njimi ravnali; cerkev Božjiga groba so premenili v Muhamedanski tempelj, in iz cerkve Gospodoviga vstajenja so naredili konjsko stalo. Od božjopotnikov so terjali zlo veliko dacijo; kdor si je ni upal plačati, ni smel v mesto. Mnogi bolj siromaški romarji, ki so prišli čez léto hoda dalječ sv. mesta obiskat, so mogli od težavne poti in pomanjkanja posušeni in oslabljeni, brez Božjiga groba viditi, pred mestnimi vratini ostati, kjer so brez oživljenja in tolažbe, mestno ozidje pobožno kušovaje, vrev-šini pomirali.
Papež Silvešter II. je že konec 10. stoletja v imeni Jeruzalemskih kristjanov vse verne opominal in poprosil, de nej se vzdignejo in v jutrove dežele podajo sv. mesta iz rok nevernikov rešit. To opominovanje je bilo jia še tačas čez in čez v nemar pušeno. Medtem so romarji se zmirej v velicih številih sv. mesta obiskovali, po poti pa nazaj in doma veliko tožili; kako hudo de Turki kristjane stiskajo in zaničujejo in kako prav de bi bilo , kristjanam v svetih mestih na pomoč iti. Papež Gregor VIL, možak edino krepkiga duha, je želel kristjane jutrovih dežčl, ki so se bili že blizo 200 lét popred skujali in samovoljno od Rimske cerkve ločili, zopet pod svoje penite spraviti, in iz Jeruzalema sčasama sv. véro naprej po izhodnih deželah ploditi. On piše 1074. léta nem-skimu cesarju Henriku, de nej se vzdigne, sv. mesta rešit,
de on sam mu hoče v ta namen 50,000 že pripravljenih mož dati. Ker je pa cesar tačas mnoge druge siljene opravke imel, vni iz tega nič bilo, in vse je se pri starini ostalo.
Čez 20 lét kasneje gre Peter iz francozkiga mesta A-miéna doma — zavoljo svojiga samotniga življenja tudi pu-šavnik (jeremif) imenovan — na Božjo pot v Jeruzalem. On je bil že nekterikrat pred, v bolj prijetnih časih za kristjane, svete mesta obiskal, in zdaj vidi z lastnimi očmi, v 'kakšnih strašnih stiskah, v kakim zaničevanji in revšini se sv. mesta in Jeruzalemski kristjani znajdejo. To ga tako vžge, de sereno stopi k Simeonu, patrijarhu v Jeruzalemu, se čez to pomenit. Ta mu reče: „Na greškiga cesarja, kte-riga so Turki že večkrat premagali, in mu veliko dežčl vzeli, ne gre se clo nič pri tim zanašati; ko bi pa hotli večerni kristjanski kralji in knezi njim na pomoč priti, bi bilo clo lahko sv. mesta Turkarn oteti.“ Peter se mu priporoči za prošne pisma v ti reči na papeža; gre na večer pred odho-dam iz mesta še k Božjimu grobu molit, in ponoči v sanjah se mu je zdelo, de sliši glas iz neba rekoč: „Vstani! — vstani berž! in poskerbi brez strahu, de se bo moja lastina iz rok nevernikov otela.“ On se zdaj krepkiga zadosti misli, otetje sv. mest in Jeruzalemskih kristjanov srečno speljati.
Peter podviza, gre naravnost v Rim, poda prošne pisma papežu Urbanu II. in mu še živo z besedo dopové, v kakšnim revnim stanu de so sv. mesta, in kako hudo de Turki kristjane stiskajo, zaničujejo in tarajo. To čuti, gane in omeči sv. Očeta do solza; on reče zdaj Petru: „Pojdi! — nagovarjaj in napravljaj kristjanske ljudstva, njih kralje, kneze in veljake k velicimu deiu, k sveti vojski; za vse drugo bom že jest sam poskerbel.“ Peter, zdaj tako od papeža po-oblasten, ne bodi zanikern, gre od mesta do mesta, od dvora do dvora; bos, gologlav, od posta in truda sčinjžen, deje suhi pošasti podoben, in v rastergani suknji, s ktero je bil sv. mesta obiskal. Božjo martro v roki derzeč pridga v cerkvah, na tergih in poljih. Ognjeni pogled iz njegovih globoko vsajenih in vnetih očislednjigapresune; kdor ga čuje, meni, de preroka glas sliši in ostermi. Človeštvo se da po večernih deželah grozno za Božjo čast vneti; veliko je ze bilo vojsk na svetu, pa le iz napuha, iz jeze in sovražtva, iz lakomnosti ali za druzih posvetnih dobičkov voljo; zdaj pa e-dina misel: Božji grob in druge sv. mesta nevernikam oteti, — vse večerne kristjanske narode tako vname in spodbode, de so ljudje iz kraja pripravljeni vzdigniti se, vjutrove dežele iti in se za Gospodovo čast in za sv. mesta pognati. Sivi starčiki poišejo svoje zarijoveno orožje; fantiči se vadijo sulico krepko deržati in se z njo zaganjati. Povsod se govori in dopoveduje od velicih znaminj; tukaj padajo zvez-
dice od neba kot sneg, tam vidijo na nebu ognjeno pot proti izhodnim deželam, verh vsiga druziga razglasijo še, de mogočni cesar Kori Velki, ki so ga bili že blizo 300 lêt po-pred kočakam v grob položili — je zdaj v Porečju (Almi) od smerli vstal, sam sveto vojsko v izhodnje dežele voditi. Ako ni bilo ravno vse to res, vender spričuje, kako goreče de so se dali ljudje tistih časov za Božje reči vneti, in de so se bolj za Božjo čast, kot za lastne posvetne dobičke poganjali.
Kadar je bil Peter, jeremit, svojo naročbo opravil; povabi sv. oče Urban II. velik cerkveni zbor v Pijačenco na Talijanskim sušca mesca 1095. leta. Toliko škofov, žlaht-nikov in družili gospodov se je bilo sošlo, de so mogli pod milim nebam se meniti. Ako so ravno v tim zboru poslanci greš-kiga cesarja Aleša Komena terdili in spričevali, kako siljeno in potrebno de je Turka — ki se zmirej na vse kraje širi — v strah d j ati, in ako so ravno mnogi Talijanski gospodje vpili, de so pripravljeni na sv. vojsko podati se, vender ni bilo še v tem zboru nobeniga praviga sklepa storjeniga.
Za malo mescov kasneje gre sv. oče Urban v Kler-mont, sred Francozkiga, kjer se je bil na njegovo povelje drugi velik cerkveni zbor snidil; prišlo je bilo v kup 13 nadškofov, 200 škofov, 4000 opatov, proštov in družili duhovnikov; in zraven njih še 30,000 knezov, vitezov in drugih deželnih gospodov. V sred zbirališa pod nebam je bil visok oder napravljen s častitljivim sedežem ali tronam. Papež stopi na-nj od svojih kardinalov spremljen; Peter, jeremit, začne na njegovi strani pervi govoriti, in povzdigne svoj glas -— pri zlo veliki tihoti — za Božji grob, za sv. mesta, za kristjane v Jerusalemi in za Božjo čast s tako gorečnostjo, kakor še nikoli, de sam grozno omečen in ganjen je mogel omolkniti. Vsim se solze vderejo, eni zdihujejo, drugi stokajo slišati, kaka nečast de se Božjimu grobu godi. Zdaj se vzdigne in dokonča jeremitovo govorjenje sam sv. oče rekoč: „Ne bom obrisal vaših solza; raji zjočimo, moji bratje! — grenko žalost, ki jo občutimo zastran gnjusobe na sv. mesta; pa gorjč — gorje nam! če druziga nimamo od solz; gorjé nam! — če še dalje pustimo lastino našiga Gospoda v rokah ognjušenili nevernikov! Ni prav ne, de bi slepi Turki gospodovali čez kraje, kjer je bil naš Zveličar rojen, kjer je živel, in za naše odrešenje terpel in umeri. Iz Jeruzalema nam je beseda Gospodova došla. O vernite se potočići sv. vére nazaj k svojimu studencu! Ali si bo mogel neki Gospod družili vojšakov obuditi? Ali hočete čast pod njegovo slavno bandero vojskovati se drugim pustiti? Ali vender ne — zdramiti se iz svoje tožljivosti ! Na noge vi junaški žlahtniki! V jutrove dežele z vami! tam mašovajte velike krivice in ra-žaljenja nad neverniki; tamkaj spokoriti svoje rope, požiga-
uja in mnoge nad mirnim človekam storjene ubi tj a ali moritve. Vi odertniki ubozih, vdov in sirot; vi divji razbojniki in gladni jastrebi; vi, ki ste svoje roke nar raji s kervjo svojih bratov omadeževali, berž z vami v izhodne krnje očistiti svoje meče s kervjo nevernikov! — Vi dozdaj hudičevi vojaki — postanite za naprej vojšaki živiga Boga! Nič se ne bojte pod njegovim svetim banderam! — Vzdignite se tedej in pojte tje; mi vas zarotimo, ali vender ne mi, sam Gospod vas zaroti. Vi žlahtniki in drugi vojaki; vi bogati in ubogi, vi vsi, kakor ste se tukaj sošli, vzdignite se! — Nobena zaveza, ne do žen, ne do otrok, ne do blaga vas nikar ne zaderžuj. Spomnite se besed Gospodovih: kdor očeta ali mater bolj ljubi od mene, ta ni mene vredin; in kdor zapusti hišo, ali brate, ali sestre, ali očeta ali mater, ali ženo, ati otroke, ali njive za mojiga imčna voljo, bo stokrat toliko prejel, in večno življenje posedel. In de ne bo clo nobena skerb vaših sere pri tem težila, podveržemo vse vaše pod skerb, varstvo in brambo sv. cerkve. Ravno tako oznanimo tudi vsim, ki bi se prederznili, vam na sv. vojski, ali vašim doma kej zabavljati; vas ali njih kej škodovati, kletev sv. cerkve!“ Zadnjič je še zapovedal, de vsi, ki se bodo na to vojsko podali, nej si dajo na desno ramo iz rudečiga sukna ali židanja križ pripeti ali prišiti, de se bodo po njim od družili ljudi razločili. Kdor si je pa dal tak križ na ramo pripeti, je bilo, kakor de bi bil prisegel na sveto vojsko iti; od tod so se tedej ti vojšaki križanci imenovali, in te vojske: križanske vojske.
Kadar papež zgovori, vstane grozno velik hrup in vpitje po vsim zbirališu rekoč: Bog če! — Bog če! — in ta beseda postane navadna, se z njo eden druziga na križansko vojsko vnemati in spodbadati. Zdaj poklekne škof Adhemar pred papeža in ga poprosi mu dovoliti, de bi na sv. vojsko sel; papež ga zvoli per ti vojski svojiga namestnika, in mu pripne rudeči križ na desno ramo. Od visokih gospodov je bil mogočni grof. Rajmund iz Tuluza pervi, ki je za križ poprosil; za njim jih je še na tavžente pristopilo in križ vzelo. Vse je hotlo v jutrove dežele potegniti ; pomenili so se pa bili, in besedo si dali; de na Velki Šmarin 1096. leta se hočejo vzdigniti.
Zdaj vstane veliko gibanje in rožlanje po vsili zahodnih deželah; umetni kovači imajo dela, de ne vejo kam z njim; ne samo z orožjem za bojevanje, ki je obstalo v zlo velicih in težkih mečih, sulicah in strašnih, okovanih tolkavnicah, ampak tudi z železno oklepo za vse žlahnike, ki so se tačas vitezi imenovali, in ki so bili od glave do pet z železarn oblečeni. Eni poprodajo svoje lepe premoženja po zlo nizkih cenah se s potrebnim denarjem za tako pot in vojsko
previditi; drugi zastavijo iz enaciga namena svoje grajšine ali cele knežije kraljem ali drugim knezam. Judje si delajo s posojili grozno velike dobičke. Marsikteri menijo, de jih ne bo več nazaj, in de si bodo že — če ne umerjejo — s svojo junakostjo v izhodnih deželah dovelj novih grajšin, knežij ali še clo kraljestvo pridobili; zapišejo tedej svoje glavne imenja bližnji žlahti, ali prijatlam. Tako je na cerkve, škofije in samostane v tistih časih zlo veliko premoženja prišlo. Veliko jih je bilo, ki so šli iz prave goreče pobožnosti na križansko vojsko, de bi se bili za svoje grehe vredno spokorili in svoje duše ohranili; ali drugi so šli, de bi bili s tako potjo ob enim vse svoje velike dolgove poplačali. Kdo bi jih bil neki po jutrovih deželah lovil? — Mnogiteri so se pa le z tem posojavcain vmaknili; zakaj ojstro je bilo od cerkve prepovedano križanca — dokler ni domoprišel •— po posojilih ali tudi po obrestih ali fitih praskati. Nevoljni minihi, ki so se samotniga življenja in domače pokoršine naveličali, razujzdani duhovniki, od gospodov preveč stiskani kmetje — vsi taki in enaki so zlo radi rudeči križ na desno ramo si pripeli. Kmetje so žene in otroke fajmoštram izročivši, jo zlo veselo v izhodne dežele potegnili. Kaj bomo še rekìi? — Tudi potepuhov in vlačugarjev, tatov in razbojnikov, ostudnih in zaničljivih zveržkov ženskiga spola, se je bilo na cele trume kri-žanski armadi pridružilo, in je šlo v Judejo, ne ravno vselej se ojstro spokoriti, temoč večkrat še bolj razvujzdano živeti in veci gréhe delati kot popred doma!-
2. §. Регта križanska vojska.
Na pervo križansko vojsko se poda veliko slavnih vojvodov, junaških knezov in druzih plemenitnih vitezov, — pa noben kralj; kar ni bilo prav, zakaj tako niso ga imeli glavarja, ki £>i mu bili vsi pokorni, ampak slednji je zapovedoval trumi, ki si jo je bil nabral. Hugo, francozkiga kralja brat, si nabere nar bolj krasno in svetlo trumo fracoske žlah-nosti; delali so namreč železne oklepe in čelade za viteze, ali na černo pofarbane, ali pa so jih vgladili in vlikali kot ogledala, in jih še vdelovali z zlatimi žnorcami in rožcami, de je oklep z orožjem vred za eniga viteza — žlhhnika — dostikrat zlo visoke cene bil. Rajmund, grof iz Tuluza, se odpove za vselej domovini г vzame od nje slovo in obljubi poslednje dnt svojiga življenja v službi Rožjiga groba posvečevati, torej ga njegova gospa na sv. vojsko spremi. On spravi pod svoje bandero križance iz južniga Francozkiga in iz Lombardškiga. Robert, Normandski vojvod, zastavi vse svoje grajšine Engležkimu kralju, svojimu bratu, za več lét, in vodi na vojsko vse junaške možake iz Engležkiga in Nor-
manđškiga. Takó so si nabirali tudi drugi vojvodi in knezi svoje trume. Nar bolj korenjaški in nar imenitniši med vsimi je bil pa Bogomir Bujlonski, vojvod Lotrinški, ki je s svojim bratam Balduin am vse vojšake zbral, ki so imeli iz unkraj Rajna vzdigniti se. Tankret, v žlalmodušnosti in in pobožni junakosti Bogomiru nar bolj enak je vodil iz Talijanskiga cvet Normandške žlalinosti. Veliko tih križancev se poda po suhim, veliko več pa po morji v jutrove dežele.
Moji žlahniki, zlasti francozki, ki so od nekdaj bolj lah-komiselniga in čverstiga duha, so s tako gorečnostjo za vse potrebno poskerbeli, de o velki noči, tedej štiri mesce pred čašam jih je bilo že zlo veliko čisto pripravljenih. Ti so se v Parizu clo ponosno obnašali s svojimi svetlimi oklepi, krasnimi čeladami, ozalšenimi še z velieimi šopi zlo dražili tičjih peres, s svojim bliskečim orožjem, in z zlatarn naštikanimi podsedlicami; peš ali jezdé so po mestu vpili: Bog če! Bog če! — Tudi Peter jeremit si ne da pozimi počitka, ampak si napravi tudi lastno vojšno trumo. Sneg komej spomladi skopne, pa pride že — v začudenje vsili — s trumo 15,000 križancev pred grad Bogomira, in ga pokliče na pot. Bogomir, vidši tako derhal, toliko de ne samih zveržikov in smeti človeštva, ni hotel se clo nič z njo pečati; reče tedej jeremitu: „Pojdi naprej v izhodne dežele, in jest bom — moz beseda — na velki Šmarin se že vzdignil.“
Peter iz A m iena je tedaj pervi, ki grč z svojo trumo na križansko vojsko; ali kakor kepa snega, ki se na verhi sterme in gladke gore vterže in doli vali, postane velika, de celo vas z prebivavci vred zagerne in pokonča, je rasla tudi njegova truma dan za dan — vse nakazno se jo je prijemalo — takó, de jo je mogel zadnjič razdeliti, in polovico svojimu namestniku Valterju, nekimu revnimu francozkimu žlahniku, ki so mu bili zrekli „Ni manie“ oddati. Pisavci tistih časov pravijo, de obč trumi ste se bile narasle do blizo 300,000 duš; zakaj tudi veliko ženin otrok je z njima šlo; vse je hotlo v jutrovih deželah si kej bolj zmoči. Ne jčremit, ne Valter nista mogla, kakor bi treba bilo, svojih trum v potrebnim strahu obderžati. V alter pelje svoje naprej. Nemško so še precej srečno prešli, ali na spodnjim Ogerskim in Bulgarskim so jeli s silo jemati, ropati, požigati in ljudi moriti. Ogri in Bulgarci vstanejo na noge, jih veliko razpodč, ali zajmejo ali pomorč, de jih je bilo clo malo do Carigrada ušlo. Jeremitovi križanci pa tudi niso nič bolji bili od Valterjevih; narveč so si hotli serca hladiti nad Ôgri in Bulgarci zavoljo tega, de so bili Valterjevo trumo pomorili; ali tudi njim se je ravno taka godila, takó, de je Peter komaj komaj z malo tavženti do Carigrada jo vnesel. Greški cesar jim ne da v mesto sto-
piti, ampak pred mestam so mogli v stanu ostati, dokler jim ni ukazal čez vozko morje v Malo Azijo prepeljati se; zakaj seréno je želel se tacili prijatlov berž ko berž znebiti. V Mali Azii so pa ne čez dolgo potem Turkam v pest paddi, kjer so revno konec vzeli. Peter in Valter sta jo k vsi sreči še o pravim času nazaj potegnila in z 3000 možmi v Carigrad prišla; vse drugo je bilo poginilo.
Nemških križancev spravi v kup na Rajnu Gotšalk, duhoven, čez 18,000; ravno toliko tudi Volkmar, dijakon, na Saksonskim; obe trumi ste na Ogerskim in Bulgarskim kakor poprejšnje zavoljo ropanja in morije nesrečno pqginile. Eri h, Lej n inski grof, je pa začel s svojo še veči križan-sko armado že donni, to je, po Rajnskih mestih jude — zato ker so njih očaki Kristusa nekdaj križali — daviti, moriti in v njih skrinjah si kaj za popotnico poiskati. Rajnski škofje so bili tega žalostni in zlo hudi; veliko judov sov svojih poslopjih — ki so jih tačas svete imeli — pri življenji ohranili; pa vender niso mogli vbraniti, de bi se jih ne bilo veliko pomorilo. Ti roparski trumi se je po Ogerskim in Bulgarskim, kakor vsim poprešnjim, godilo; malokdo zmed njih je svoje življenje ohranil. Tako je bilo med 2 do 300,000 ljudi nepotrebno, po neumnosti in malopridnosti pred, ali komej sred poti poginilo, brez de bi bil kdo zmed njih Jeruzalem vidil, ali Božji grob obiskal, in pred, kakor se je še ta prava kri-žanska vojska začela.
Bogomir Buj Ionski si nabere 80,000 pešcov in 10,000 svetlo oklepljenih in orožjenih vitezov, in se vzdigne z njimi na Velki Šmarin 1096. leta. De bi bil čez Ogersko in Bul-garsko v miru šel, je bil popred z njimi pogodbe storil. Jih zagotovil, de njegova armada jih ne bo nadlegovala, jim je bil neke slavne gospode v poroštvo dal. Tako pride srečno v Carigrad. Ali Aleš, greški cesar, ki je tu stanoval, in popred večerne kristjane v Pijacenskim zboru po poslancih prosil, de nej pridejo mu pomagat Turke odgnati, vidši zdej tako močno armado v sredi svojiga cesarstva in poglavniga mesta, se hudo prestraši, misleč, de ta bo zdaj njemu veljala za toljkanj več, ker je bil še popred ukazal veliko tistih križan-cov, ki so se po morji v izhodne dežele prepeljevali, po svojih vojšnih barkah zajeti in v Carigrad pripeljati. S takim zavitim, hinavskim, in verh tega še prevzetnim obnašanjem se je bil križanskim knezam hudo zameril; malo je manjkalo de ga niso iz njegoviga zlatiga sedeža pahnili, in se njego-viga, že zlo majhniga cesarstva ob enim polastili. To bi bilo tudi gotovo se zgodilo, ko bi jih ne bil žlahnodušni Bogomir pomiril in pokrotil. Zdaj naredč križanci novo pogodbo z njim; oni mu obljubijo in s prisego poterdijo vse mesta, ki jih bodo Turku oteli, in ki so popred njegove bile,
mu izročiti; on pa se zaveže potrebniga živeža za njimi pošiljati, jim še 2000 vojakov na pomoč da, in vse križance v sedmih dneh čez vozko morje na uno stran, v Malo Azijo, na svoje stroške prepelje.
Veliko več Križancov se je po morji v izhodne dežele podalo; Benečani, Genuezi in Pizanci sojih prepelje-vaje in živež za njimi pošiljaje velike zaslužke imeli. Tačas so bili obogatili in si tako zmogli, de so kasneje večidel iz nevošljivosti, lakomnosti ali prevzetnosti se večkrat med sabo, ali tudi z druzimi hudo vojskovali. Velkitravna 1097 se je bila vsa križanska vojska v Mali Azii na zemlji greškiga cesarja sošla. Tii so vsi vojvodi in knezi te svoje prešteli, in v svoje veliko veselje se prepričali, de jih je bilo vsili 500,000 pešcov in 100,000 koujikov brez duhovnih, starih žen in otrok.
Zdaj se vzdignejo in vzamejo s silo nar pred Ni ce j o v Bitinii, sedež Turškiga sultana, in izročč to mesto pošteno po dani besedi greškimu cesarju; ali od tega dne so nasreče, terpljenja in brhkosti čez-nje šle, de ni za izreči. Turki zaviti, seréni in junaški, so se za vsak pedanj sveta hudo bojevali; kakor so se vmikali, so vse proti za sabo po-končevali, še clo sadno drevje posekali, de bi bili križanci od lakote poginili. Greški cesar jim je zmirej po menj in zadnjič clo nič več živeža pošiljal; strašna vročina v tistih holj 'podsončnih deželah, ktere niso bili navajeni, jih je hudo parila; verh vsiga druziga so jih še mnogoverstne nalezljive bolezni davile, de so dan za dan kapali kot muhe. V sedmih mescih jim je bilo 98,000 konj pocerkalo, de jih niso več imeli čez 2000. Mnogi imenitni gospodje so mogli vole jezditi; ovni in prešiči so njih rištengo za njimi nosili. Nobe-nimu ni popred v glavo padilo, de bi jih utegnile na ti vojski take nesreče zadeti. Valterja Ni m ani četa so Turki na nekim čakališu ubili. Križancam serce vpada, oni začnejo misliti in se meniti, de treba je verniti se; vojvodi in drugi knezi bi jo bili tudi gotovo skrivaj donni potegnili, in ljudstvo bi bilo še v veči revšini poginilo, ko bi jih ne bila seréni Bogomir in njegov zlo veljavni brat Boemund s krepkimi in tolažljivimi besedami primorala ostati.
Na jesen tistiga leta vzame Balduin, Bogomirov drugi brat, Edeso, in se za naprej knez tega mesta imenuje. Bogomir in ti drugi so Antiohijo’— nar slavniši mesto nekdanjih Rimlanjev v Aziji — oblegli in stiskali. Križanci delajo čudeže junakostva; sam Bogomir mahne eniga sovraž-niga konjika z mečem — ki ga z obema rokama derži — na levo ramo tako, de pride vun pod desno pasiho; glava, kos herbta z desno roko se zavali na tla, z drugim herbtam in levo roko derja pa konj nazaj v mesto, de to viditi vsi od
groze ostermé. Po devetih mescili obsedenja in grozovitniga bojevanja jim nekdo mesto izda. Pa komej se križanci te velike sreče radujejo, pridejo že okolni Turški knezi dobro združeni s strašno vojsko nad-nje, in jih v Antiohijo za-prd in hudo stiskajo; 'tudi na kej’ taciga niso križanci popred mislili. Branijo se zdaj na vso moč, pa vse nič ne zda. Taka strašna lakot v mestu vstane, de eni izkopujejo že Turške merliče, z njimi se gladno nasititi ; drugi zlezejo v černi noči iz mesta v stan k Turkam in Kristusa zatajč, de bi le kej jesti dobili; — zadnjič vse obnemore, nihče neče več se bojevati, ampak v hiše se z apro in obupaje smerti pričakujejo. Ali pri taki grozovitni britkosti vstane naglama v mestu veliko gibanje, šunder in veselo vpitje. Peter Jernejev, francozkl duhoven, živo dopovedujo križancam, de sv. Andrej se mu je že trikrat v spanji prikazal in mu povedal, kje de sulica zakopana leži, s ktero je bila prebodena Gospodova desna stran; to de nej skoplje, in z njo de bodo sovražnika premagali in odpodiii. On pravi, de jo je skopal in jo zdaj vsim kaže. To križance tako ogreje, de vsi ene misli hočejo na enkrat iz mesta na sovražnika planiti, komej jih knezi nekoliko v rede postavijo, in se, desiravno suhim pošastim enaki, z vso serčnostjo in junakostjo bojujejo. Pa kaj pomaga! začnejo počasi se vmikati; k vsi sreči zagleda nekdo zmed njih svetliga viteza delječ zadej po nekim gričku berž doli jezditi in zarjovi na vso moč: Poglejte sv. Jurja! — sv. Juri podviza z vso nebeško vojsko nam na pomoč ! •—-To vname, ogreje in spodbode križance zopet s tako junakostjo, de Turka otepejo, premagajo, odpodijo in se njih stanu polastijo, kjer so se tako lačni in trudni dovelj z živežem previdili.
Ker niso imeli križanci nobeniga glavarja, ki bi bili mu vsi pokorni, vstane po taki častitljivi zmagi med njih vojvodi in knezi veliko prepiranje, čiga de bo zdaj Antiohija? —-Po velikim besedanji in zajedanji postavijo zadnjič s težavo Bo emunda, perviga Boçomirjeviga brata, vojvoda Antiohije. To se pa enim tako kadi, de nejevoljni od nevošljivosti se domò vcrnejo; drugi so pa brez se za Antiohijo bojevati na morskim bregu čakali, de bi bili vidili konec svojih sobratov. Yelkiga travna 1099. leta se vzdigne križanska armada, grč med goro Libanon in morjem nazaj proti Jeruzalemu in si mnoge mesta prek morja podverživsi pride brez posebnih nesreč blizo sv. mesta. Tankred, eden nar žlahnodušniših in junaških knezov, ktermu je vse prepočasi šlo, zderkne s svojim čverstim konjičem naprej, pride čez malo dni nazaj, in dopoveduje v stanu, de je že pri jaslicah Gospodovih v Betlehemu molil, in Jeruzalem blizo vidil. Ta povedba križance tako ogreje, de se še tisti večer vzdignejo, in drugo jutro
6. Rožnicveta 1099 na visoèine Em ava a pridejo, od kodar Jeruzalem zagledajo. Velik šum, veselo vpitje se čuti po vsim stanu; vsi padejo na kolena; vsi tudi sivi bradači se od veliciga veselja milo jočejo; na enkrat hočejo vsi v veliki zmešnjavi kar na mesto planiti; s težavo jih vojvodi zaderže, in jim dopovedo, de to se mora le v modrim redu speljati. — Jeruzalem je bil s krepkim in visokim ozidjem obdan in z 60,000mi Turkov za hrambo previden; križancev pa ni bilo prišlo do njega čez 40,000, vsi drugi so bili ali poginili, ali se donni vernili. Ti pridejo in mesto obležejo, pa brez potrebniga živeža, brez vode, brez pripravniga orodja in priprave tako mesto naskočiti, in v taki grozovitni vročini, de marsikteri se v razkopano perst zarinovajo ohladiti se; drugi prilezejo ponoči s težavo do mestniga ozidja, in, ga milo poljubovaje, od oslabljenja tam pomirajo. Ali vender pri tacim pomanjkanji in tako veliki revšini križancam serce še ne vpade. Za več milj delječ, pri S ih emu se z lesam pre-vidijo, si iz njega potrebne, in mestnim zidam enako visoke turne narediti. Kadar je bilo vse napravljeno, in turni zadosti blizo mesta pomaknjeni, se vsi spovejo, obhajajo, in napravijo sveto in častitljivo procesjo okoli mesta. Turki pa znad mestniga ozidja vidši tako službo Božjo jih zasmehujejo. Potem so dvakrat ozidje naskočili* pa nič opravili; sovražniki so jih streljali s pušicami, lučali, kamnje na-nje valili, jih z razbeljenim žeplani in vrelim oljem polivali; 15. Maliga serpana pa 1099 — 28. dan po začetim obsedenji — gré sam Bogomir na verh svojiga turna, vidi nekiga se leske-tečiga viteza po oljski gori doli jezditi, ter zavpije na ves glas: Lejte! lejte nebeške znaminja! — Od zgorej nam pride pomoč! — On ukaže lesen mostič iz svojiga turna na mestni zid spustiti; gré pervi po-njim, maha in seče na Turke — ki niso bili v železnih oklepih — de je bilo strah; za njim gredo drugi in sereno sečejo; ravno tako iz družili turnov; ne-kteri bolj junaški podvizajo mestne vrata od znotrej odpreti; zdaj vse v mesto vre, in sekajo, in mesarijo, in morijo s tako togoto, s tacim grozovitnim sovražtvam, s takim neusmiljenjem, de otroku v maternim telesu ne prizanesejo; pokoja si ne dajo, dokler še od kakiga Turčina slišijo. Število pobitih cenijo po-pisovavci tiste morije na 100,000 ljudi. Mestni kristjani so bili v svoje cerkve bežali, in se tako ohranili: Turkam pa ni nič pomagalo v svoje tempeljne bežati, tii so jih še bolj sku-poma pomorili. Po tako strašno dokončanim delu sleče Bogomir, sleče Tankret, slečejo vsi vitezi svoje železne oklepe, denejo na stran svoje kervavo orožje, in gredo bosi in gologlavi k Božjimu grobu z veliko pobožnostjo in grenkimi solzami Boga za odpušanje svojih grehov prosit. Kdor bi jih bil zdaj vidil v njih pohlevnosti in v tako goreči pobožnosti,
bi ne mogel kratkonikar misliti, de taki pobožni ljudje bi v stanu bili, tako morijo storiti, kakor so jo bili ravno dokončali. Zdaj so se vidile dan za dan po mestu, od cerkve do cerkve, procesije pokorjencov premikati se, ki so péli med drugim tudi hvalne pesmi, de jim je dal Bog teh dni dočakati; vsi se veselé, zlasti Peter jeremit, kferiga Jeruzalemski kristjani zdaj svojiga odrešenika slavijo.
Osmi dan potem, ki so bili merliče pospravili, in ker-vavino po mestu oprali, si postavijo latinskiga patrijarha, in Bogomira Jeruzalemskiga kralja zvolijo; on vzame sicer oblast, pa se le varha Božjiga groba imenuje rekoč: „kjer je Jezus ternjevo krono na glavi imél, bi se ne spodobilo, de bi jest zlato na glavo djal.“ On si obderži 2000 pešcov in 300 konjikov v svojo in svojiga kraljestva brambo. K Jeruzalemu je še tikalo 20 gradov in tergov; to je bilo ravno kraljestvice, pa vender tudi 2000 pešcov in 300 konjikov je premalo bilo ga pred Turkam braniti in obvarovati; vse so le preveč brez premislika ravnali.
Bogomir umerje že čez eno leto svojiga kraljevanja in ga pokopajo v cerkvi Božjiga groba. Njegovi mlaji brat, Balduin postane Jeruzalemski kralj, in se brez premislika kralja imenuje. Takó so bile sv. mesta Turkam otete, pa ne ravno za dolgo; zakaj slavneji kristjanski vojvodi ali knezi, ki so bili Judejo po sili Turkam vzeli in si jo med seboj razdelili, niso hotli biti eden druzimu v strahu, premalo so bili kralju v Jeruzalemu podložni, med njimi ni je bilo nobene prave edinosti pa zastopnosti; pa tudi vsi so imeli premalo moči Božji grob, druge sv. mesta in deželo v miru pred Turkam ohraniti.
3. §. Druga krizanska vojska.
Jeruzalemski kraljic in drugi vojvodi, ki so si bili Judejo — zdaj tudi „Palestina“ imenovana — med seboj razdelili, in se v nji veselili, so premalo moči imeli Turkam soperstati; ti so jim bili že Edčso vzeli, in kristjani so bili v velikim strahu, de bi ne bili tudi ob Jeruzalem prišli. Čez 50 lét potem, ko so bili sv. mesta iz rok Turka oteli, pridejo poslaniki iz Jeruzalema k papežu Evgeniju III. in ga z gorečo besedo milo milo poprosijo, de bi se nova križanska vojska iz večernih dežel v brambo teh mest vzdignila. Papež se jih usmili, pošle francozkimu kralju Ludviku VII. pismo, v kterim vsim Francozam zapové vzdigniti se v brambo sv. mest, ktere so bili njih nekdanji očaki Turkam oteli. Papež obljubi vsim križancem kakor nekdaj Urban II. popolni odpustek, pa tudi dolžnikam odpustik vsih natečenih obrest, in vzame vsih križancov žene, otroke in premoženje pod mogočno brambo sv. cerkve.
V vsih večernih deželah ni ga bilo v tistim času bolj imenitniga moža od sv. Bernarda; s svojo nezmerljivo u-čenostjo, z ojstrostjo, pobožnostjo in svetostjo svojiga življenja, in z mnogimi čudeži, ki so se že takrat od njega povsod razglasovali, si je bil tako slavo zadobil, de papeži, kralji in drugi knezi so se v večih rečeh po poslancih ali pismih le z njim posvetovali. Evgčni papež piše tedej tudi Bernardu, svojimu nekdanjimu učeniku , mu priporoči križ pridigovati, to je, ljudstva na novo vojsko v hrambo Božjiga groba napravljati. Kakor nekdaj Peter jeremit, hodi zdaj sv. Bernard okoli križ oznanovaje, vojsko čez Turka v spokorjenje grehov s tako gorečnostjo priporočevaje, in srečen izid vojske tako gotovo obljubovaje, de se po večernih deželah zno-vič vse za tako vojsko vname. Ludvik VIL povabi fran-cozke stanove v Vezelé, neko Burgundsko mesto, kjer jih narpred sam, potom pa tudi sv. Bernard s tako živimi besedami omečita, de po vsim zbirališu začnejo vpiti z velikim glasam: „Bog če! Bog če!“ — Ludvik s svojo kraljico E-leontiro si dasta narpred od sv. Bernarda križiće na desni rami pripeti; zdaj hoče vse križ imeti; velike, že pred pripravljene zaloge tacili križcov se ta hip razdelé, pa še premalo jih je; til jim verže sv. Bernard svoj plajš rekoč: Slednji, kdor ga še nima naj si naredi iz njega križ. V drugim enakim stanovskim zboru ga zvolijo vodja ali vojvoda sv. vojske; pa take časti ni vzel; v svoji ponižnosti se je raji, potem ko je Francozko pretresel, pridigovaje na Nemško podal, kjer so ga — desiravno niso njegoviga jezika zasto-pili — kot preroka zvesto poslušali. Nemškiga cesarja Konrada III., ki je bil že pred obljubil sv. mesta enkrat obiskati, ni mogel Bernard s pervo besedo k temu napraviti; pa vender še enaki dan pridigovaje na večer v Špajersko škofijski cerkvi pričo njega od poslednjih reči, ga tako omeči in gane, de se mu solze s curkama vderejo, in de precej za križ prime.
Cesar Konrad III. nabere 70,000 nemških, oklejilenih in dobro orožjenih vitezov ali žlahnikov, kterih slednji ima še seboj po tri do deset bolj lahkih konjikov, pešcov je bilo pa skorej brez števila, ravno toliko, ko ne več, jih napravi tudi francozki kralj Ludvik VIL Pisavci té druge kri-žanske vojske terdijo, de obeh armad je bilo na število še več, kot v pervi vojski, v kteri so jih bili vojvodi našteli pešcov in konjikov čez 600,000 mož. Kér sta dva takti mogočna in slavna glavarja s tacimi vojskami v izhodne dežele se podala, misliti bi bilo, de bi bila mogla celi svet premagati.
Konrad se vzdigne pervi 1147. léta iz Norimberga — Ludvik pa kmalo za njim — in pride v Carigrad k greški-
mu cesarju Emanvelu Ko menu, ki je bil njegov svak. Kot v pervi vojski se tudi zdaj G reki boje, češ, de bi ta njim ne veljala; spomnili so se dobro, kakci so pred 50. léti pervi križanci po njih deželah razsajali, znabiti, de tudi zdaj niso ravno vsi in vsiga plačevali, z eno besedo, vére jim ne dajo, in jih le po strani gledajo. De bi bili poprejši in gotovišise jih znebili, jim dajo nezveste in izdajljive potokaze, ki jih naravnost Turkam v pest peljejo. Po vsakdanjih, zlo ker-vavih bojih, po jiomaujkanji, lakoti, nalezljivih boleznih in prepiranji med višimi žlahniki je Konradova armada tako v nič prišla, de je je bil clo malo do Antijóhije pripeljal; tii jo je pustil, in se sam kot romar v Jeruzalem podal svojo obljubo spolnit; je pri Božjim grobu molil, in se potem donni vernik
Večerni kristjani so tačas Greke, ki so bili samovoljno od Rimske cerkve se ločili, tako močno sovražili in zaničevali kot Muhomedane ali Turke; torej da neki francozki škof svojimu kralju Ludviku svet se Carigrada polastiti. Kralj pa tega ne stori, ampak gre iz Carigrada naprej za Konra-danij in pride ravno kakor ta skorej ob vso svojo armado, de tudi on je celo malo do Antijóhije pripelje; tii jo pustivši gre tudi on na Božjo pot v Jeruzalem in od tam pride nazaj domu. Pillila sta namreč Konrad in Ludvik, in se prepričala, de med kristjani in njih vojvodi v Palestini, ali na sv. zemlji ni je bilo nobene edinosti, narveč le nevošljivost, klav-sanje, razpertje in hudo sovražtvo, torej jim pustita tii malo vojakov, kar sta jih še imela in gresta donni. Tako sta te-dej svoje armade, brez kej z njima opraviti, zgubila, in brez časti in slave, toliko de ne tudi brez spremništva donni prišla.
Vse Francozko godernjâ zdaj strašno čez sv. Bernarda, in ga černi brez konca in kraja rekoč: „kaj se vtiče minili v posvetne reči? nej moli raji v svoji celici; on sam je kriv smerli toliko sto tavžent ljudi, ki jih je s svojim jezikam o-mamil, de so šli v izhodne dežele revno poginit.“ Ali on jim odgovori: „Tudi Mozes je Izraelcam obljubil, de jih bo Bog v njim obljubljeno deželo pripeljal, pa de noben tistih, ki so šli čez rudeče morje, ni va-njo prišel, in scer zastran velicih pregreh, s kterimi so Boga razžalili; ravno tako de je tudi on v Božjim imenu križancam srečni izid vojske obljubil, pa njih ostudne pregrèhe so jih pomorile, de niso sv. mest vidili.“ V resnici niso bili zdaj križanci več tako ponižni, pobožni in za Božjo čast vneti kot v pervi vojski; veliko je bilo tacili, ki so šli na to križansko vojsko, de bi se bili potepali, de bi bili žerli, pijančevali^ nesramnosti delali i. t. d.; ni čuda, ko truma tacili jjudi berž pod zlo pride.
4L. §. Vretja križanska vojska.
Kér so vojvodi in knezi na sv. zemlji iz velike nevoš-ljivosti in lakomnosti se vedno med sabo prepirali ; je bilo Turkam kar lahko čedalje bolj od vsih strani jih stiskati; v tacili okoljnostih pošiljajo pogostne nove prošnje pisma v Rim za novo križansko vojsko, pa iz Rima jim le lepe besede da-jajo. Jeruzalemski kraljic Balduin IV. umerje; zdaj se ti drugi tamkejšnji vojvodi med sabo hudo prepirajo, čigavo de bo to kraljestvice, desiravno ni bilo nič nad njim, dobi ga Gvidon Luzinjanski, pa ne za dolgo. Saladin, ki se je bil po pravici meča egiptovskiga sultana storil; Sirijo, Mezopotamijo in Arabijo pod-se spravil, je Gvidota poslednjiga Jeruzalemskiga kraljica v zmagljivi bitvi pri Ti b eri ad i velarii in vjel, in 2. kozoperska i 187. lčta Jeruzalem po 33 dneh obleženja po pogodbi dobil. On da kristjanam z denarjem se odkupiti, ubogim pa, vidovam in otrokam je milo podaril 220,000 zlatov, in jih ukazal do Tira s potrebno stražo spremiti, de bi jih ne bil nihče obropal. Tir, in mnogi drugi tabri ali obzidane mesta še kristjanam ostanejo, tudi Gvidota Luzinjanskiga Saladin prostiga spusti na priseženo obljubo, de se ne bo več nikoli z njim vojskoval; v Jeruzalemu ukaže pa vse cerkve, v kterili so 88 let kristjani Kristusa molili, v Muhamedanske tempeljne premeniti.
Novica, de sv. mesto Jeruzalem je Turku v roke pallilo, celo Evropo, zlasti pa bolj večerne kristjane v grenko žalost in strah pripravi; povsod se govori, de je treba Božji grob, tedej Jeruzalem iz rok Turka oteti. Malo popred bi ne bili papeži za tó nič opravili, ali zdaj, ko je bil Božji grob zgubljen, sta papež Gregor VIII. in njegov naslednik Klemen III. po minihih, ki so povsod ljudi na križansko vojsko nagovarjali in tentili, de ni vredin deleža v Božjim kraljestvi, kdor bi nam ne pomagal Gospodove lastine „Božjiga groba“ iz rok nevernikov rešiti — večerno stran cele Evrope s tako gorečnostjo spodbodila, de je skorej vse od kraja pripravljeno bilo v jutrove dežele vzdigniti in za Gospodov grob'se pognati.’ Kakor pri izhodu Izraelcov iz Egipta so stali možjč, žene in otx’oci; stari in mladi, z roncam ali torbo, in palico na hišnim pragu, berž stopiti pod bandero izvoljenih vojvodov.
Trije nar slavniši in mogočniši evropejski vladarji si vzamejo voditev tč tretje križanske vojske na glavo; F’ride-rik I. tudi Bud e č ob radi c imenovan, nemški cesar, in brambnik sv. katoljške cerkve, Rihard, ki so ga tudi levovo serce imenovali, angležki, in Filip Avgust francozkikralj. Vse Beneške, Genveške in Pizanske barke na srednjim morji, pa tudi vse severno Nemške, Daneinarske, Norveške in
Švedske so imele ali s prepeljevanjem križancov, ali njih o-rodja, ali potrebniga živeža v jutrove dežele zlo veliko opraviti; in ti mornarji so delali pri tem take dobičke, de rnarsi-kteri so bili grozno obogateli. Po celi Evropi je bilo veliko gibanje; sv. véra, prevzetnost, nečimernost, vitežka junakost, kupčijska samopridnost; vse to in enako je čudno pripomoglo, de vsa večerna evropejska stran je bila viin in vim enimu semnju podobna. Od kar se vé, je bilo to edina prigodba na svetu.
Friderik I., ki je po svojim stricu Konradu III. nemški cesar postal, je bil možak visociga in nevstrahljiviga duha; Lombardain zmirej puntarskim je bil Milan, njih poglav-niši mesto tako razdjal, de se je z drevesam brazda čez-nj storila, in ga je s soljo potrosil. On se v létu H89 pervi na vojsko poda in vodi 150,000 dobro orožjenih nemških križancov; ima v svojim spremništvu pet posvetnih zlo mogočnih vojvodov in pet slavnih knezoškofov, potepuha pa no-beniga saboj ne vzame; slednji križanec je mogel imeti saj 70 goldinarjev srebra. Friderik, ki je že bil enkrat s svojim stricam Konrad am na Božji poti v Jeruzalemu , in ki je za vse nevarnosti take vojske vedil, stori' zaveze in pogodbe z Ogerskim kraljem, greškiui cesarjem, in še clo z Ikomjskim, turškim Sullanam ; vsi mu obljubijo prijazno in odpcrto pot čez svoje dežele na sv. zemljo ali v Palestino. Po Ogerskim ga nepričakovano visoko spoštujejo in slavijo; Izak Angel, greški cesar, pa mu očitno in skrivaj strašno zabavlja, de je Friderik primoran bil mu nektere mesta vzeti in druge ob-ropati ; nasproti so pa Greki ostrupovali moko in vino, ki so jo njegovim vojakam prodajali in njih patrijarh pridiga v Carigradu, de vsako moritev zamore človek spokoriti, če pet teh nemških križancov ubije. — Zadnjič mora vender Izak z drazimi darmi Friderika potolažiti; in mir od njega si kupiti; obljubi obilno živeža za njim pošiljati, in prepélje na svoje stroške per Carigradu vso njegovo armado na uni kraj čez'vozko morje; potem, ko so bili že vsi prepeljani, stopi tudi Friderik v barko in pridši na uni breg reče tem svojim: Ljubi bratje! Pokrotite in veselite se, vsa dežela je zdaj v naših rokah ! —
Cesar se je pa v temle močno pomotil; zakaj med gorami male Azije so njegovi križanci grozovitne lakote in žeje terpeli, tudi Ikonijski Sultan mu ni možki ostal, in ga je sovražno sprejel. Friderik mora vsaki dan se s sovražniki biti in mnoge druge velike zopernosti premagati; tako pride vender blizo sv. zemlje. Njegova armada gre po mostu čez neko réko, on pa, de bi bil berže naprej k pervim prišel, skoči 10. kimovca 1190. léta v réko, upajoč jo preplavati; ali valovi ga vzamejo in naprej nesti ; tu skočijo nekteri berž v
vodo, in ga vun — pa mertviga — potegnejo. Križancam zdaj sercé tako močno upade, de se jih veliko na dom verne; ti drugi zvolijo njegoviga sina Friceta vodja, in pridejo čez Antijohijo v Tir, ker cesarja z veliko slovesnostjo pokopajo. Križanci, ki jih ni bilo zdaj več čez 8000, gredo še malo naprej, pa človeška kuga ali mor jih naleze, strašno davi, in tudi njih vojvoda Friceta umori, de jih do malo pri življenji ostane, ki so tam francozkih in angležkih križanskih armad počakali. Friderik, ta mogočni cesar ni tedej s svojo veliko in junaško armado za otetje Rožjiga groba iz rok Turka tudi nič opravil ; zaslišimo zdaj, koliko sta pa francozki kralj in angležki opravila. —
Rihard angležki, in Filip Avgust francozki kralj sta se zastran Normandškiga hudo vojskovala; desiravno oba si močno nevošljiva, prevzetna in častilakomna, sta vender — se lože na križansko vojsko podati — mir storila, si še clo besedo dala vkup iti, in enake sreče ali nesreče, enake časti in slave deležna biti. Na grobu sv. Martina v Turi, na Francozkim, vzame Rihard križ in romarsko palico; kér je pa bil močan in težik, se mu jeberž zlomila, in v St. Dionizu vzame drugo. Til prideta s Fili p am Avgust am v-kup, kjer je Filip na sv. Ivana dan 1190. lčta. na grobu svojih očakov romarsko palico prijel in Oriplaraen — bandero francozkiga kraljestva — vzdignil. Do L iona gresta v družbi, potem se pa ločita; Rihard gre v Marsilijo, Filip Avgust pa v Genovo, de bi bila tam s svojima trumama v barke stopila; zakaj po morji sta hotla svoje armade v Palestino spraviti.
V Mesini na Sicilijanskim, se zopet snideta, pa med Angleži ino Francozi oživi staro sovražtvo, zajedanje in zaničevanje. Francozi se pervi prepeljejo do Akra, Angleži, kterim hudi viharji strašno na morji nadlegujejo , pa za njimi. Pri Akri, v kterim so bili Turki že zdavnej od kristjanov obsedeni, se vsi križanci snidejo, kterih je bilo vsih 300,000 mož; zakaj tudi Nemci, kar jih je bilo še ostalo, so se z njimi združili. Med Gvidotam Luzinjanskim, poprešnjim Jeruzalemskim kraljićem, in Konradam, Tirskim knezam vstane veliko in sovražno prepiranje, čigav de bo Jeruzalem, med tem, ko je še bil v Turških pestéh; eni potegnejo s tem, drugi pa z unim. Pa tudi med Angleži ino Francozi se vname in rase dan za dan hudo sovražtvo in strašno zaničevanje. Jutrovi kristjani več obrajtajo in više časte francozkiga kot angležkiga kralja, pa sam Filip je bil tudi Rihardu zavoljo njegove neverjetne junakosti ino občinsko znane voj-niške slave grozno nevošljiv. Zadnjič se pomenita, de pri napadu in naskoku Akra se hočejo Angleži s Francozi dan za dan verstiti. Aker se jim po treh létih obsedenja 1191.
Iéta proti temu podâ, de Turki prosti vùn grejo, in de Sala-din obljubi na vojniških stroških kraljema dati 200,000 greških /latov.
Kér pa Saladin ni mogel ta hip denarjev poslati, ukaže Rihard 600 Turkov, ki so ravno iz Akra šli, s sablami pomoriti; francozki kralj je bil take ljutosti žalosten in hud, pa to nič ne pomaga. Rihard se dan za dan čez vse povzdiguje, in nadležniši postaja tako, de Filip, francozki kralj, vojsko popusti in se domii poda. De bi se mu pa ne mogio očitati, češ, de je svojimu prijatlu nezvest in de mu besede ne derži, pusti vojvoda Rurgundskiga s potrebnimi denarji in 10,000 možmi Rihardu v pomoč.
Tudi Nemce je Rihard zlo razžalil; zakaj bandero, ktero je bil pri naskoku Akra Leopold, avstrijanski vojvod, pervi na mestno ozidje nasadil, je ukazal dol vreči ino ga v blatu potaptati. To mu Nemci tako zamerijo, de hočejo z mečem na-nj planiti; ker jih je pa clo malo bilo, jih Leopold po-kroti, se z njimi od Riharda odterže in gre domu.
Rihard se zdaj sam s trikrat močnejim Saladinam vojskuje , ga v zlo kervavi bitvi, v kteri se Angleži z nedopovedljivo junakosljo obnašajo, premaga in gre proti Jeruzalemu; pa nova nesreča se mu pripeti; vojvod Burgundski se nanaglim s svojimi Francozi oberne, in gre — donni. On sam se večkrat prederzno in clo nepotrebno v mnoge nevarnosti podaja; v majhnih, pa neštivilnih bojih po veliko ljudi zgubiva, de armada zmirej manji postaja. Med njegovo lastno trumo vstane zadnjič prepiranje, razpartije in sovražtvo tako, de, kadar je že Jeruzalem pred očmi imel, ga njegovi lastni knezi in grofi primorajo se verniti. On oberne svoje oči od mesta in reče s solzami v očeh: Kdor nima serčnosti Gospodoviga groba rešiti, tudi vredin ni ga viditi. Zdaj naredi s Saladinam primerje za 3 lčta, 3 mesce in 3 dni ; zgo-vori kristjanam mirno posest morskiga brega od Tira do Jope z nekimi tAbri, odperto, mirno Božjo pot v Jeruzalem, in se kimovca 1192. lčta na pot proti domu poda. 6 mescov potem umerje Saladin, egiptovski sultan, junaški vojšak in slavni premagavic, ki se je bolj pošteno od kristjanskih veljakov obnašal. Na smertni postelji reče svojimu sinu Afdalu: „Časti Boga, spolnuj njegove zapovedi, ki so korenika vsi-ga dobriga; ne prelivaj kervi, de ti ki na glavo ne pride; ohrani si serca svojih podložnih z ljubeznijo, in nobeniga ne sovraži, zakaj vsi bodo mogli umreti.“ Umerjoč zapusti še velike milodari Turkam, Judam in kristjanam. Ta Turk je vselej kristjanam besedo deržal, kristjani mu pa niso bili vselej možki ostali.
Rihard je bil na poti proti domu prav nesrečen; hudi viharji ga zanesó v Adrijansko morje, de v Ogleji na suho
stopi, in po romarsko oblečen hoče čez Nemško na dom priti; na Dunaji pa se je z izdatjem veliko denarjev sam sebe o-vadil. Leopold, avstrijanski vojvod, ga spozna, in spomnivši se oskrunjenja in osramotenja svojiga bandera pri Akri ga ukaže vjeti in v ječo vreči. Nekoliko kasneje ga za nekaj denarjev cesarju Henriku VI. zroči. Papež žuga zdaj cesarju s cerkveno kletvijo, če Riharda ne osvobodi, zakaj po cerkvenih postavah ni bilo pripušeno križancam kake škode storiti. Pri vsim tem so ga mogli Angleži, če so ga hotii imeti, z 150,000 librami srebra rešili.
Filip Avgust, francozki kralj je bil v Palestini, pred ko je donni se vernil, na sv. evangelji prisegel Rihardu, mu njegove dežele pri miru pustiti, dokler ga domu nebo; na tako prisego pa francozki kralj pozabivši napravi Janeza, Rihardoviga brata, de se je angiežke kraljeve oblasti polastil, in z njim Rihardove imenja na Normandškim razdelil, med tem ko tale čez 15 mescov po ječah tiči. Prosto spu-šenimu Rihardu se mora scer brat Janez iz kraljeviga sedeža uganiti — ki ga zdaj Janeza brez dežele imenujejo; ■— nad francozkim kraljem pa se ne more maševati; kčr Angleži se ne morajo s Francozi vojskovati, pa tudi denarjev ni bilo take vojske začeti, zakaj Angleži so jih bili z veliko težavo toliko spravili, de so svojiga kralja bili iz ječe rešili.
5. S. Poslednje križanske vojske.
Tri grozno velike križanske vojske so brez svojiga namena doseči, nesrečno, z zgubo veliko milijonov ljudi dokončane bile; misliti bi bilo, de Evropejci bi se bili mogli spa-metvati, de bi se jim bile mogle že oči odpreti, in de bi se ne bili več s tako praznimi in škodljivimi vojskami pečali. Ali mnoga misel se ne da ljudém tako berž iz glave zbiti. Papež, Inocenci III. zapovč vnovič po Francozkim križ pridigo vati, pa ljudje clo malo več zdaj za to marajo. Po mnogih sem-tertje storjenih skušnjah in velikim prizadevanji vender ne-kteri francozki in nemški grofi z Benečani v zavezo stopijo in 20,000 vojšakov vkup spravijo. Dandolo, beneški dože -— vojvod — iih pelje po morji, pa ne proti Jeruzalemu, ampak proti Carigradu — hudi so bili namreč na nezveste in večno izdajljive Greke. Ta pest serenili vojšakov junaško premaga 70,000 strahobežljivih Grekov; Carigrad, tačas nar lepši mesto, vzame, in v njem 1203. leta novo cesarstvo — ki ga nasproti nemškima — latinsko imenujejo, postavi. Pa to cesarstvice terpi le 57 let, zakaj Grčki so se bili vpuntali, latinskima cesarja zapodili, in si noviga greškiga postavili. Zadnjič pa pridejo Turki, vzamejo v letu 1450
Carigrad, in v njem sedež svojiga sultana postavijo, kjer stoji' še do današnjiga dné.
Ko bi se bili Greki, ki so v Pijačenskim cerkvenim zboru večerne kristjane na pomoč soper Turka prosili, s križanci po bratovsko združili in jih zvesto podpirali, bi bili Turka otepli in ga premagali tako, de bi se ne bil mogel nikoli več dol proti večeru siriti; s svojim kljubovanjem pa, s svojo nezvestobo in gerdo izdajo niso samo križancam hudo zabavljali, in jih sovražnikam pod njih meč spravljali, temuč tudi sami sebi Turški, zlo težki jami si naklonili, pod kterim še zmirej zdihujejo. Koliko greških rodov mora pokriti pre-gréhe svojih nekdanjih slepih in spačenih očakov? — ? —!
Ker je poslednja vojska Carigrad in ne Jeruzalema vzela, si papež Honori III. neutrudamaprizadeva novo kri-žansko vojsko v otetje Božjiga groba napraviti, posebno nagovarja k temu nemškiga cesarja Friderika II., ki je bil ob svojim kronanju besedo dal tako vojsko vzdigniti. Cesar ima pa mnoge druge bolj siljene opravke, de se ta reč zmi-ram naprej vleče in odlaša. Honorjev nastopnik, papež Gregor IX. mu pa žuga in s budim zapové vzdigniti se.
Friderik se v letu 1228 na križansko vojsko poda, pa namest vdariti se, naredi s Turškim Sultanam mir za IO lét proti temu, de mu je Turk Jeruzalem, celo Palestino, in vse mesta, ktere je bil Saladin kristjanam vzel, izročil. Zdaj gre Friderik z veliko slovesnostjo v Jeruzalem, se poda naravnost v cerkev Božjiga groba, in ker ga patrijarh neče kronati, si dene sam kot Jeruzalemski kralj krono na glavo; malo časa potem se verne na dom. Od tačas so se nemški cesarji do današnjiga dne Jeruzalemski kralji imenovali.
Deseličtno primirje Friderika II. s Turškim sultanam steče; kristjanam se v Palestini če dalje slabši godi; papež Inocenci iV. se jih usmili in v Lion na Francozkim cerkveni zbor pokliče; govori v zboru z živo besedo od velicih zmešnjav jutrovih kristjanov; pošlje na vse kraje oznanovav-ce in priporočevavce nove križanske vojske, in obljubi vsim, ki bi si križ pripeli, zlo velike duhovne dobičke. Francozki kralj, sv. Ludvik IX., ki je bil v eni hudi bolezni obljubil svoje življenje za otetje Božjiga groba postaviti, vzame zdaj kriz, in àko so ga ravno od njih strani' pregovarjali in mu odsvetovali, se vender cele 4 leta k temu napravlja ; 25. dan veliciga serpana 1248. léta odrine z 40,000 možmi v knež-kih barkah, in jih do spomladi druziga leta v Egipt prepelje, misleč Sultana na njegovim domu vdariti, de bi se potem lože sv. mest polastil, in to za toljkanj gotoviši, ker mu brat Alfonzi novih 60,000 vojakov pripelje, in mu tudi veliko Angležev na pomoč pride. Francozki kralj je bil že Turku iz doma pošteno vojsko napovedal; on posede tedej zdaj od
4
preplašenih Turkov zapušeno mesto Damiet; ukaže herž Muhomedanski tempelj v njem po kristjansko posveteti, de v njem Bogu hvaleno pesem pojo.
To je pa bil začetik in konec vse njegove sreče. — On vidi sam z lastnimi očmi, in se v stanu žalostno prepriča; kako samopašni, razujzdani ino vsim ostudnim pregreham vdani, de so njegovi mlaji, žlahni križanci, in de vse njegove prijazne opominovanja, prošnje, žlahni in sveti izgledi pri njih clo nič ne zdajo. Kakor berž se s svojimi vojaki proti Kajru, sultanovimu poglavnimu mestu, vzdigne, začnejo vse nesreče nad-nj iti. Njegoviga brata Roberta in vse Angleže, ki se malo od armade v neko mestice odteržejo, Turki ne zajmejo, ampak do zadnjiga pobijejo. Kralj se scer še nekaj časa s Turkam možko in junaško bije; pa po vsakdanjih bitvah , po lakoti, po mnogim pomanjkanji in hudih nalezljivih boleznih pride njegova vojšna truma tako na nič, de jo zadnjič Turki vjamejo, pa tudi njega, in scer bolniga, in njegova brata Alfonza in Karola. K vsi sreči ga Turki ne ubijejo; v svoje in svoje zajete armade odkupljenje jim da mesto Damiet nazaj, in plača še 800,000 greških zla-tov. Od 12,000 zajetih mu dajo nazaj le 400, vse druge so bili pomorili. Kralj se poda zdaj iz Damieta v Palestino, pomaga kristjanam njih tabre uterdovati, gre v Na car et na Božjo pot, in kér — kakor je je pričakoval — od nikjer nobene pomoči ne dobi, gre čez 4 leta nazaj domii. Svojo barko ukaže v cerkev premeniti, v kteri se slednji dan mašuje, trikrat na tedin pridiga, in pri tihim vremenu tudi veslavcam kristjanski uk razlaguje. Prepeljanje terpi 6 tednov; na barkah je bilo obilno bolnih, kterim sam kralj pohlevno in pobožno streže; v Marsilji stopi na suho, kjer ga Francozi z velicim veseljem in posebno slovesnostjo sprejmejo.
Pri tako nesrečnim in žalostnim izidu te vojske obderži še zmiraj sv. kralj na desni rami pripeti križ v očitno zna-minje, de mu ni še misel prešla in serce vpadlo. 16 let potem poleti 1270, ker je bil se tako bolehast, de si ni upal oklepa nositi, in de so ga mogli na konja vzdigovati, se prepelje z 60,000 križanci čez srednje morje v Tuni z, de bi od tam po suhim v Egipt šel Sultana vdarit, in mu sv. mesta vzet. Francozi pa ne morejo strašne vročine prenašati; pri pomanjkanji vode od grozovitne žeje poginovajo; Saraceni jih ne-prenehama s peskam streljajo, in vèrh vsiga jih naieze še mor ali človeška kuga, de v malo tednih jih 30,000, tedej polovica armade poinerje. Ta strašna kuga se tudi kralja prime, in ga, ki je popred sam bolnikam stregel, umori. Njegov brat K orel je armadne ostanjke iz Afrike nazaj domii pripeljal. 22 lét potem, to je 1292. léta so Turki kristjane v Palestini popolnama premagali; vse možke zlasti duhovne,
ki niso hotli k njih véri pristopiti, pomorili; žene in otroke v sužnost prodali; njih tabre obropali, poslopja in cerkve požgali in razdjali, in so ostali v posestvu sv. mest do dana-šnjiga dne; v sedanjih časih pusté pa kristjanam njih sv. mesta obiskovati.
Križanske vojske, začete ne ravno po čisto razsvitljeni pravičnosti in pobožnosti, podpirane po bedalii, po vražah ali praznih včrah, so terpele od 1096. do 1292. léta tedej blizo 200 lét. Te vojske so močno zrččile ljudi po Evropi, so ob zlo veliko število nje prebivavcov pripravile; zakaj dosti milijonov ljudi iz zahodnjih je v izhodnjih deželah po kervavih bitvah, po pomanjkanji, lakoti, nalezljivih boleznih in po hudih pregrehah revno poginilo. Po bolj večernih deželah so mnoge, zlo bogate hiše in slavniga imena ali čisto pomerle, ali na nič prišle. Kér so kralji, take vojske vzdigovati, zlo velike davke tčm, ki so doma ostajali, nakladali; drugi pa, ki so na vojske šli, kar jim je biio koli mogoče, denarjev seboj jemali; je lahko verjeti, de je bil denar iz Evrope zginil, se v jutrove dežele zanesel, in de so bili vsi bolj večerni kraji hudo obožali. Tudi ojstrost cerkvene pokore je bila po teh vojskah spodkopana in se skorej čisto pozabila; ljudem ni bilo veci del mar se pregrehi odpovedati in za naprej sve-teje živeti, temuč prazno so upili, de, če tudi brez praviga spokorjenja le na vojsko gredo, jim bo že po popolnama odpustkih vse zbrisano, in de, če tam umerjejo, bodo gorki v nebesa šli.
Po tih vojskah so se bili tudi vladarji veliko nadležnih in nepokojnih ljudi po Evropi znebili, de je bil doma veči mir pred njimi; zakaj zlo veliko nakaznih ljudi, zapravljiv-cov, pijancev, tatov in razbojnikov je po teh vojskah konec vzelo. Večerne ljudstva so se bile pa bolj z jutrovimi so-znanile, nove kupčijske poti so se jim taki) za naprej odpirale. Greki v Carigradu in v druzih tam okolnih mestih, še clo Arabci ali Saraceni so bili tačas veliko bolj razumni, vedni učeni in izobraženi od evropejskih narodov; tam so vi-dili oni dežele bolj prav in lepši obdelane; vidili so mnoge umetnije; soznanili so se bili z marsikterimi koristnimi učenostmi.
Tako so tedej križanske vojske, akoravno kervave in od več strani škodljive, vender zlo veliko k izobraženju in omi-kanju evropejskih narodov pripomogle.
Matija Vert ovc.
Od kod ima
krajnska dežela svoje imé?
Spisal Poxencan.
J^l^rajnska dežela ima svoje imé od besede „kraj“; ker je biia nekdaj na kacih pet krajev razdeljena.
En kraj so nekdaj ni Rimljani imenovali K ar nia po naše Krajna. Leta kraj je obsegel današnjo Furlanijo ino Goriško knežijo. De je bil ta kraj nekdaj krajnski zraven iména Karnija, še dan današnji ostanjki slavenskiga zaroda po Furlanii spričujejo.
v Drugi kraj je bil Japidija, to je, današnji Kras, Istra, Čičarija, Pivka, Menišija.
Tretji kraj je bil Li burni j a. H tim je spadalo kar je dan današnji okoli Senjske Reke. Tudi Novice v 35. listu leta 1846 (iz Mitili, d. hist. V. für Krain Nr. 8) so opomnile, de je bila Krajnska dežela nekdaj veliko veči kot zdaj; de sta bila v začetku 16. stoletja tudi Réka in Ter st z Istro vred pod krajnskim vojvodstvam.
Četerti kraj je bil en kos Norika (Noricum), to je, današnje Go rensko.
Peti kraj, to je, današnje Dolensko, je bil enkos Panonije. V toliko krajev razdeljeno deželo so po vsi pravici Krajnsko ali Krajna imenovali. Latinševavci so pozneje iz „Krajna“ napravili ime Carniolia, ali kakor jo Lune-mann s „deutsch-lateinisches Handwörterbuch nach Schellers Anlage bearbeitet. Leipzig, 1826“, imenuje Carinola. Leto je zmanjševavno imé kakor „filiola“ h čeri ca od „filia“ hči.
De jo Latinševavci zmanjševavno imenujejo, se ni čuditi; saj je na pol manji, kot je bila nekdaj.




:	V 't ■ L ■'	' A

--

j!!

is
h ■

Slovanska knjižnica
6K M
C 4087
66009480386
COBISS e
i


V lijubljani.
Natisnil Jožef Blaznik.
184».