-----   378 —
Za poduk in kratek čas.
V več krajih, posebno v hribih pa tudi v vaseh, kterih prebivavci se mislijo terde zarobljence, sem slišal veliko od „copernije" pripovedovati, pa le stare babure, ktere že komaj lazijo, copernije natolcevati, ter jim čudne reči, postavimo, da sosedove krave po vervi molzejo, živini bolezen napravljajo in več tacega pripisovati. Nekteri še celo hudega vremena, toče in druzih nesreč stare babe dolžijo, ter menijo,  da  te  reve,   ktere  že po gladkih potih komaj
tavajo, po pečevji plešejo in se vertijo kot vertavke, se po oblacih vozijo, točo delajo itd.
Od kod da take pravlice izvirajo in na ktere skušnje da se opirajo, mi ni znano, le tega sem prepričan, da jih je grozno veliko in da, akoravno skoraj v vsaki vasi nekoliko drugačne, imajo vendar le vse nekako enakost, ki nas na furije ali boginje maščevanja starih Rimljanov opominjajo. Pretečeno jesen sem v svojo torbico nabral mnogo takih govoric; naj le eno povem, ktero sem nedavno od nekega plešca slišal, ki je vedil jako veliko čenčati od copernic in copernije.
Ta starček namreč je terdil, da se več bab Lčudo! da ne tudi d e d co v) že v mladosti coprati nauči, da pa, dokler so mlade, ne morejo nič škodovati, ampak še le v starosti neznano moč dobe, se z mazilom ali žajfo mažejo, metle jezdijo in da priti kamor koli si bodi, jim je treba le „ferk naprej" „ferk nazaj" izreči. Med takim pogovorom sem ga bil vprašal: ali verjame, da so res copernice na svetu? On pa mi krepko odgovori tako-le: „Kakor terdno verujem, da je en Bog, tako tudi terdno verjamem, da so copernice." Na ta odgovor mu pričnem prav po domače razkazovati, da vse to je bosa in se pregrešna vera, — da babele, ki komaj hodijo in jih povsod revšina tare, nobene moči nimajo, ljudem kaj dobrega ali hudega „po copernii" nakloniti itd. Na to mi jo on debelo zarobi rekoč: ,,Duhovni študenti in sploh škrici terdijo, da ni copernic, ker so sam v tem zapopadeni!! jaz sem pa popolnoma prepričan, da so bile in da so še, in akoravno bi vsi rekli, da jih ni, jim vendar ne morem več verjeti, kakor svojim lastnim očem; zakaj vidil sem jo, ki je bila iz megle iztreljena." Ko mi pravi, da jo je vidil, ga hitro pobaram: kje da jo je vidil, in kakošna da je bila? Z nekakim ponosom mi zdaj začne pripovedovati, da, ko je bil še mlad in je koze pasel, so na bližnjem homcu nekega dne s strelom hudo vreme odganjali, in ko so med nudim viharjem jako pokali, smo vidili nekaj belega iz megla pasti, toda nihče si ni upal gledat iti. Po dežji pa hitimo vsi skupaj gledat, kaj da so izstrelili, in vsi plahi slišimo dobro znano starko, ki je bila že davno za copernico poznana, vso mokro pod košatim borovcom v praproti ležečo milo stokati in prositi, naj bi ji pomagali domu; pa brez usmiljenja smo jo le dobro našeškali! Drugi dan gremo zgodaj gledat, ali je baba še tam, toda zastonj smo je iskali; že je bila zginila, potem je nisem več vidil, blezo je umerla."
„Kaj pa, če je tisto staro babico, morebiti dračje, gobe ali kaj druzega po gojzdu pobirajočo, hudo vreme prehitelo, da je pod borovcom obsedela in do kože premočena bila, in da ste jo vi zatega voljo za copernico gar-bali?^ — mu zavernem. „To ne more biti" — mi reče pa gre naprej terdno prepričan, da so copernice!
Jez pa sem ga pustil, vidši, da vse moje podučevanje bi bilo pri taki kratki pameti le bob v steno!
J. V— c.