/ Ukrajinske dume. Češki spisal Edvard Jelfnek. Posl. Podvidovski. (Ponatis iz „Slovenskeg-a Naroda".) V Ljubljani, 1888. Samozaložba. — Natisnila „ Narodna Tiskarna”. 141627 M 2',3 Spornim i ruskega podpolkovnika Nikolaja Matvejeviča Ednogurova, dobrotnika očetovega 'vs.v.s. mladih let posvečuje v 1 * * * I. Atamanov poslednji pozdrav zelene stepe. Ataman Sičski doživel je sto let! Devet in devetdeset spomladi pozdravljal je na stepi topli solžni povratek. Stoprv poslednji hladi in snegovi spravili so alamana v posteljo, na katerej je ležal potrt že tretji mesec. Slab je bil, a iz koče ni mogel iziti. Le še tako dvigal je dih junaške prsi. Bratstvo kazaško zdihovalo je tožno, da jim batka ne okreva več. Ali ko so v stotej spomladi mogile znova oze¬ lenele, bilo je Kazakom hudo pozdraviti razevelo stepo brez — atamana. Šestdesetkrat vedel je Sičski ataman slavno svojo deco na pozdrav spomladi na stepo, do šestdeset let bil jim je ataman! 6 Dolgo so se posvetovali Kazaki, premišljali in obotavljali, ali naposled šli so vender k batki in tam pri postelji nagovorili ga takole: „Atamane naš! Stepa je ozelenela, nečemo po¬ zdraviti spomladne toplote brez tebe!“ In poklonila se je atamanova deca. Atamanu je zatrepetala v očesu tiha solza. Da! Šestdeset let je vodil svoje verno udano brat¬ stvo na stepo pozdravljat spomlad in tolč neverce; vedno so stali pri njem, ž njim peli, izza mladih let razsajali in nekrščansko kri prelivali. In danes? Samemu je bilo na postelji ostati, bratstvo svoje zapustiti ? Ataman se zamisli. Zdaj mu je bilo, kakor bi mu nova plala topla kri po žilah in kakor bi mu žila močneje bila. Po¬ gledal je z okna — stepa je v resnici zelena, po zraku so goreli tisočeri žarki — ah, kakor za mla¬ dih let atamanovih. V očesu mu je zaiskrilo. Tiho stoje Kazaki okolu. Tu se dvigne ataman na ležišči in pogleda svojo deco. Za nekaj časa mahne s pomlajeno roko, dvigne glavo in vzdihne: „Povedem vas, gospodje 7 bratje, povedem vas. Osedlajte konja in pripeljite mi ga!“ In ataman spusti svojo staro glavo še na kratek počitek na oporo. Bratstvo je zaplesalo. Mej tem pripravijo se vsi. Privedejo krotkega konja, osedlajo ga s pripravnim sedlom, da bi bil starec v njem, kakor v zibelki, a jermena pripnejo arabska. Uzdo je imel atamanov konj zlato. Za nekaj časa izide ataman iz koče. Do konja dovede ga najmlajši sin Taras. Starec vleče jedva nogi za seboj ter s težka drži sivo glavo kvišku. Še z večjo težavo položi nogo v jermena in se vrže na konja. V tem trenotku vrže se tri sto molojcev ka- zaških na sedla — ti vsi so bili deca atamanova. Kak ataman to, ponosen in junašk. I po sto letih v bolezni veren svojej družini! Kakor sneg bela brada usipala se mu je resno do samega pasa; na glavi je imel dragocen kalpak, a na strani ob zlatem ročaji težko sabljo, dar polj¬ skega kralja za zdatno prijateljstvo. Po ledjih pa¬ dale so mu aksamitove gube z najdragocenejšo pod¬ logo. To mu je podaril knez Moskovski . . . s Tako so izšli. Ataman vedno kakih trideset korakov naprej, njemu sledi množica bratska, vse na iskrih konjih. Stepa je bila takoj za kočami. A ko so dospeli na travo in se je pred njim razprostrla ravnina kakor morje, mahnil je ataman na stran k torbancem. Samo znamenje je zadostovalo; prične se po¬ zdravljanje „zelene stepe": Po tihem vzduhu zadoni koračnica. Poje jo tri- sto ust kazaškik. Iz pušek počijo gromoviti streli in se zasvetijo kakor blisk v dimu. K temu za- bobne bobni in zazvone strune lir. V čisti zrak zletele so ka zaške čapke, družina je zavriskala in zopet pronikala v daljavo strel in godba. Zamahnili so tudi s turškim bunčukom. Leski sulic in sabel lomi se v žaru solnčnih žarkov. Deklice, molodiee in žene gledale so od koč. Vse vre, vriska in kipi — le stari ataman gre tiho naprej. Niti jedenkrat se ne obrne k svojim otrokom, niti jedenkrat jim ne prikima, niti jeden¬ krat jih ne vspodbudi k veselosti. In zdelo se je, kakor da bi niti konja ne vladal. 9 To je bila modra žival, sama je šla in pot kazala po travi. Tu ga dohiti še preje, nego se je atamanov konj vodnik obrnil, kazaška družina. Razprhne se tudi dim iz pušek in karabincev. Stepa cvetela je ta hip v polnej svojej veleb- nosti. Cvetni sokovi opoj ali so vzduh z omami jivo vonjo in topel vetrec, prihajoč od kurganov, poljub- jal je jezdecem vroča lica. Poslednji pari vzdignili so se že v višek, le v čašicah trepetali so še dija- manti rane rose. Izplašene ptice vznesle so se k ukrajinskemu nebu, ter zapele himno v slovo in hvalo razcvele spomladi na stepi. Tu mahne ataman nehote z roko in potegne uzdo. Zgodilo se je tako. V okoliši vračala se je družina nazaj. Čim bolj se bližajo kočam, tem bolj in hlučneje stre¬ ljajo, pojo, vriskajo in igrajo na strune. Jedini ataman se ne zmeni v svojej mirnosti. Tiho sedi v svojem sedlu, a konj vodnik vede ga uazaj h kočam, kakor ga je preje nesel na stepo. 10 In trideset korakov za atamanom vali se družina kakor bojni oblak. Vrnitev vlekla se je neobičajno počasi. Naposled ustavi se ataraanov konj pred ata- manovo kočo. Niti pogiba! Mej tem sešle so se posleduje vrste kazaške ter se tesno postavile v vrsto pri samem atamanu. Jeden izmej njih dal je znak. S hrupnim, krikom na slavo kazaško zletele so čapke v višek. Dali so mu tako atamansko čast. Toda ni se zahvalil gospodom bratom, tem vernim svojim otrokom stari, stoletni ataman. Vsi se začudijo — inače jih je zato vsikdar hvalil. Gospodine! Kaj se je zgodilo? Ko pristopi starosta Kazakov s čašo medu k atamanu, odmakne se plah. Preplašeno razstopi se vse bratstvo . . . O prebolestno gorje! Svojega atamana uzrli so na živem konji — mrtvega. 11 Junak izdihnil je dušo svojo v spomladnem pozdravu na stepi, preživevši atamanski pri svojej družini do poslednjega diha. A duša atamanova poletela je kakor golobica za prvimi Kazaki stare, slavne Kazačine- Takoj popoludne prevleklo se je nebo. Izgi¬ nili so svetli solnčni žarki, ostala je le ognjena, krvava kroglja. Tu završi na stepi. Vihar besni z že davno neznano besnostjo. Trave legajo, drevesa so lomijo, a v kožah zviza vihar. In preje nego je solnce v tretje izhodilo iz bagrene zarje rane zore in razmetalo po rosah svoje žarke, zbogatela je stepa za novo mogilo. Na¬ sipale so jo roke kazaške, vlažile oči ukrajinskih dev in žen. Molela je nad vse ostale mogile in brzo ozelenela. To je bila mogila Sičskega junaka — atamana! II. Bajda v Zankah. Mladi Baida je kruto črtil panstvo in prestopil zato k Sirskim Kazakom, kateri so bivajoč ob otoku Črtomlika v Dnjeper junaško živeli in čast delali svojemu „košu“. Dobro je bilo tam Bajdi in on se je kmalu privadil uredbi proste kažaške družine. Tudi v tem „koši“ veljal je red vse ostale zaporoške Siči: ata- mana-batka so ubogali, sodnike, tajnike, tabornike, horužnike (prapornike) in pernačnike so si volili, radi se bili in v šolah se marsikaj učili. Inače v miru „ščo zarobljali, to propivali a jak zahuljali, muziky najmali*. K tomu pušili so iz pipic, plesali, vriskali — toda žene so malo ljubili, kajti velika ljubezen do žen — najhujši strup Sirske hrabrosti in prostosti. 13 Svidalo je to Bajdi, oproščenemu poniževanja in hlapčevanja; prijetno mu je bilo veseljačiti, pre pevati in pušiti iz pipic. Vsa Sič se je ondaj dolgočasila, mir je trajal dlje nego običajno. V žlebičih kazaških mečev po¬ sušila se je davno bisurmanska kri. Mej ženami kratkočasja ne iskaje pobijali so čas le v gostilnah. Tu zakoprni Bajda nekega dne nenadoma zelo po ženskah. Kaj čuda! Bil je mlad in imel je nekdaj na dvoru ošabnega gospoda polno žen okolu sebe. Tako objedan z dolgočasenjem in nad to na- duševan z vspominki mladih let, pričel je v resnici pripogibati svojo glavo na njedra krasne ženske, gledati globoko v njene oči, poslušati ljubeznjivi šepet njenih besed in uživati na svojih ustnicah krvave in vroče njene ustnice. O, hotel je zopet ženske goreče ljubiti . . . To hrepenenje na Siči nehvaljeno javi o ve¬ selem trenutku in pri polnej časi svojim tovarišem. Oj! Po sobi zazvenelo je pusto, da skoro za- smehovalno krohotanje vseh tovarišev, kateri so, na. nič takega misleči, pozabili na čare ženskega rado- vanja. V njihovih dušah izmrla je davno ta misel 14 in poslednja iskra mehkužne ljubezni ugasnila je v njih nezmotljivo. Ljubili so ženske le tako, le tako . . . Bajda je šel osramočen ven, tja bliže k stepi kam. Preklinjal je sam svoje hlastanje in sklenil, da ne bo nikdar več goreče premišljeval o ženskah, temveč da bo, bodeč po sledu svojih gospodov bra¬ tov, hrepenel le po tem, kako Sičsko slavo z uda- nostjo in hrabrostjo krepiti in po svetu širiti. Ali Bajdova družina sodila je strogo to nje¬ govo odpadljivo misel in sklenila v zboru, da ozdravi molojčevo unemo. -X- * * Ko so se za novo bitko zbirali oblaki, privedli so k Bajdi krasno ženo. Bila je kakor omamljivi cvet v starih pravljicah. Mlada je bila in čarobna. Bajda je pred tem le slišal praviti, pa so take ženske na svetu. Zdela se mu je kakor čarobna bajak ne- izkončne dovabnosti. Kar je kedaj Sičskega v se udihal, neljubezen k ženskam in moško navzdornost, izginilo je v njem pri pogledu na to krasno žensko. V prsi zavesile so se mu kakor nastava mreže lju¬ bezni — sam ni vedel kako. 15 Pustili so ja sama. Marisa — tako imenovala se je krasna žena — povzdignila je k njemu svojo belo roko in izgo¬ vorila njegovo sladko ime. Stresel se je po utisu, kakeršnega nikoli pred tem ni čutil tako zelo. Ni se ustavljal, razbila se je njegova volja. Sklonil je glavo k njedrom krasne žene, ust¬ nice svoje pritisnil k njenemu jasnemu čelu, poljubil jo je — in poljubil brez nasičenja. Pozabil je na svojo družino, na Sičsko in svojo slavo. Ali kaj, ko je bival v objetji žene tako po- vabne. Oči so se jej svetile kakor zvezde na nebu, in obličje njeno je gorelo z rdečico nezmagljive lju¬ bezni. Ni bilo oslobojenja iz zank črnoobrve Ukra¬ jinke ! Pozabil je Bajda na vse, pozabil . . . Tu se oglasi nanagloma vojskini hrum. Sič hiti do zadnjega moža iz „koša“ proti sovražnemu neprijatelju. Spremljal je bojno množico pok orožja, grom bobnov in spevanje o junaškej slavi. Ali Bajda zapleten v zankah, ne ve o tem ničesar. Iv njemu ni dospel niti jeden glas naudu- 16 šene družine. Čim bolj se je glasil pok orožja, gromenje bobnov in spevanje o junaškej slavi, tem strastneje stiskala je Marisa Bajdo k sebi, tem bolj goreče ga je poljubljala in ljubila. tudi on je tem globočje utopil svoj pogled v njeno dušo in si igral ž njenimi bogatimi lasmi kakor dete. Tonil, utonil je do cela v razkošji. Stoprv, ko je čarobna Maruša, utrujena opojne ljubezni, zaspala v Baj- denem naročji, vspametovai se je nanagloraa molodec. Položil je krasno glavo na mehko podglavnico, po¬ ljubil jo še na stokrat in pa šel ven pod zvezde. Tu stoprv spozna in se zjasni. Vse ga straši. Da! Mej tem, ko je ljubkoval, izpraznil se je ka- zaški „koš“. Junaški ljudje sprijeli so se davno z gnjusnim neprijateljem. Kakor blazen beži Bajda k dverim — ali najde je zaprte. Tolče, vzdiguje zapah, prosi go¬ spoda, ali zaman. Le od daleč zanosel je vetrec odmev hudega boja. O groza nesrečna! Molodec Bajda bil je zaprt v „koši“ — s slabo, plašno ženo. 17 Obupaval je Bajda. Obupaval je in do rana izdihal tisoč vzdihov vročega kesanja. * 3P * * Po srečnej bitki vračalo se je Sičsko bratstvo slavno k svojemu „košu“ pri utoku Črtomlika v Dnjeper. Kaka ta slava! Kako zmagovit ta uhod v „koš!“ Jahaje na slavnih, nevercem uplenjenih konjih. Vsak nese ponosno svojo grivno in dragoceni plen: krivo sablo, pozlačeno in z dragimi kameni obsejano. Vsem se žari na glavi venec junaške slave. Vračali so se kakor velmožje obogačeni s častjo in plenom. Le jedini Bajda je bil ubog. Na prsi, sicer ponosno napete, kaj mu je ostajalo, nego skloniti glavo? Niti slave, niti časti, niti plena ni bil deležen. Za tem zbudi se tudi Maruša, in poizvedši o zmagovitem povratu hrabrih junakov, hiti s to¬ varišicami sipati cvetke junakom na pot. Bela njena roka maha sedaj proti vsem, kateri so z novim činom osla vili Sič. 2 18 Tu se prikaže pred njo Bajda nenadoma . . . Prestrašena stopila je na stran. O, žal, ni ga videla na slavnem konji, s krivo sablo, pozlačeno, z dragimi kameni obsejano, z žarom slave na glavi. Videla ga je le ubogega, neproslavljenega, poleg ostalih ponižanega. In bilo jej je, kakor bi vsi ostali bolj godili njenej krasoti in ljubavnemu njegovanju. Zato se je umaknil pogled čarobne žene z obličja Bajdinega, obrnil se, ostal ves na junakih. V zahvalo nesla jim je najkrasnejši smehljaj, in polno pergišče dišečega cvetja sipala zmagovalcem na pot. Niti jeden teh cvetov ni padel in se zgubil k ubogemu Bajdi. — Tudi ljubimskega smehljaja ni več opazil. Hudo čutil je Bajda v svojem srci grenkost, in sovražiti je jel vse, kar ga je pripravilo ob ude- leženje na velikej časti in slavi. * * * Od tega časa ni padel Bajda nikdar več v ljubimske mreže, ali bil je vedno mej prvimi pri 19 vsem izvrševanji Sičskega reda. Manj je ljubil žene in tb času miru je raje veseljačil, popeval in kadil iz pipic. In dočakal je tudi on, da je prijahal na slav¬ nem konji s krivo sablo, pozlačeno, z dragimi ka¬ meni obsejano, in na glavi lesketal se mu je venec junaške slave. In žene so mu sipale cvetke najkrasnejše vonjave . . . 2* III. Skrušenec. Gospod ni blagoslovil drznega napada kazaške družine atamana Bozborodka. To se je zgodilo tako! Ko so vsplamenele v nočnej temi na čuvaj¬ nicah nenadoma opominjalne gromade, sklical je takoj brez odlašanja ataman gospode brate in jim naznanil, da se plazi po stepi zlovestnega kana lu- pežna druhal, dal jim sam geslo, naj bi padli ka¬ kor jeden mož na rod nekrščanskib psov. Baš je izbuhnil rdeč plamen za kurganom Slave, kjer so zmagovali od davna ukrajinski junaki nad neprija- teljskimi tolpami. To trdilo je tudi praznoverstvo, da za kurganom Slave ni niti bede niti poraza za krščanske glave. 21 In udarili so še pred solnčnim vzhodom ven na step, na bujno planjavo. Bilo jih je krdelo ne veliko, ali bojaželjno, veselo in srčno. Na pol pota zasvetila jim je jutranja zora in neso še dospeli do kurganov, že so se lomili solčni žarki o kazaških sablah. V čarobnem lesku lesketale so rose kakor v bajkah in nad trstjem plavali so mirno pevsjoči ptiči. Tu se ustavi družina na jedenkrat . . . Kamor je segel pogled, javljala se je množica Tatarov. Potegnili so se v stran . . . Razven atamana otrpnili so skori vsi. Videli so neprijatelja po številu morda desetkrat močnej¬ šega. Kakor črna tolpa strupovitih mrbojedcev raz¬ šli so se po stepi, ne redkoma, marveč po gostem; glava pri glavi, sulica pri sulici. Tudi njihovo jeklo je lomilo solnčne žarke, bliščalo se in napovedovalo grozo. Tu svetujejo nekateri iz atamanove družine, naj bi se ne rogali presili in raje odstopili. Sve¬ tujejo tako tem bolj, ker se je vlekel tatarski mrak vidno inam, ogibaje se kakor namenoma kurgana Slave. 22 Ali nasprotoval je tej misli ataman in ž njim nekoliko molojcev. Pripominjali so, da bi bilo nehvalno vračati se h kočam, kakor plašni beguni. In ko je zadonela na ustnicah atamanovih beseda nekako nelaskava, doneča skoro kakor za¬ ničljiva graja — tu se je vnel takoj zopet v srcih vseh plamen odločnosti. Zmajevali so sicer neka¬ teri s sivimi glavami, ali naposled udali so se i ti volji atamanovej in najmlajših gospodov bratov. „Hajd, batko!“ odzvali so se glasovi, „povedi nas torej proti nevercem. S teboj naše glave in naša čast. . .1“ Ataman migne prijazno z glavo, mahne z bun- čukom in zakliče: „Za menoj gospodje bratje! 11 Stopili so skupaj in v diru hiteli proti sov¬ ražniku. Step je zadonela. * * * Beda! S strašno senco krvavega dne vra¬ čale so se grozovito porašene vrste vernih bo¬ jevnikov atamanovih h kočam. Do poslednjega svita nesrečnega dne ustrajali so pri mogilah, nastavlja¬ joči junaške prsi neprijateljskim strelom. Bojevali 23 so ie slavno, neprijatelju učinili mnogo škode — ali zmogli neso. Stoprv sama nepredorna tema učinila je konee neprijetnemu boju — raztrgala vsak sebi obe zlo- vestni razbiti stranki. Neverci izginili se nekje v temi brezsledno, tudi krščani odmikali so se po¬ časi nazaj. Na vznožji kurganov Slave zaostali so le po¬ biti. Temno raztegnila se je nad njimi kakor peklo črna noč, in tihota grobovja motila je le včasih nemirno krilo nenasičenega krvosesa. Teh črnih ptičev krožilo je okolu kurganov več nego je bilo bojevnikov . . . Tudi poslednji vzdih umirajočih utihnil je v stepovej tihoti . .. Žalosten, prežalosten bil je povratek poražene družino atamana Bezborodka. Saj so se vračali brez najboljših orlov, brez poteh otcev in majk. Vlekli so se z vročim očitanjem na ustnicah k do mačim pragom. Žalost jih je spremljala, brez vesele zmagoslavne pesni. Poslednji za njimi vlekel se je ataman. Tož- nejši je bil od ostalih in kletev zakrivljenja legala 24 je s strašno tihoto na častna ledja nesrečnega vodnika. Ko dospe na mesto, na katerem so za rana nekateri svarili, naj bi se ne rogali presiti, ustavi se nanagloma ataman. „Gospodje bratje! 8 zakliče s ponižno solzo v očesu, „jaz sem kaznjiv. Povel sem vas v nepre¬ mišljen boj. Na meni leži krivda . . . Nečastno mi je biti vašim atamanom, tovarišem, služabnikom vašim . . . Prisege te mi nihče ne odvzame, kakor me nihče ne očisti. Glejte sodim se sam . . . Za jedva izgovori ataman te besede obrne ostri meč proslavljen v tolikerih bitkah — proti sebi. Toda o pravem času še — pridržali so ostrino in iztrgali s silo iz roke atamanu. „Batko, batko!“ zakličejo vsi s skoro plaku- jočim glasom in obstopijo kakor otroci atamana : „Ne zvekšuj naše žalosti. Krivde tebi nihče ne pripisuje, ne bodi nemil. Ne ti, marveč Gospod je učinil tako. Za rana bile so naše glave s teboj ... so tudi sedaj in ostanejo pri tebi vse dni. O, batko! ... ne bodi, ne bodi nemil: . . . .“ 25 In v dokaz udanosti pritisnil je vsak izmej nji čelo na prsi atamanove. Gorek tok solza, privrel je iz očij atamanovih, vzdihoval je, toda govoril ni. Povesil je le glavo in srce tolklo mu je glasneje. Stoprv za trenotek zašepeta mračno: n O, vr¬ nite mi sablo ! . . „Vrnemo, ko nas zopet povedeš zoper ne- gerce . . . Batko, ljubimo te, bolj nego kedaj.“ In glas njihov zvenel je zopet mehko in prisrčno. Ataman nagne glavo. „Idite otroci . . .“ šepne tiho. Šli so počasi, tapajoči po temi. Nihče se ni ozval niti z glasom. Ali o groza 1 Niso še dospeli h kočam, izginil jim je v visokem trstji vodnik — ataman. Kličejo ga, razidejo se na vse strani po sledeh ali — zaman. Ataman je izginil brez sledu, skoro pred pra¬ gom rodnih koč. Strašna misel prišla je v glavo Kazakom. Noč je stemnela, kakor neprozorna stena. 26 Popolnoma v zadregi so spoznali, da treba čakati jutra. Sklenili so, da ko dan zasveti, poiščejo ata- mana, prosijo ga usmiljenja in skupno ž njim po¬ kopljejo krščanski pri kurganu Slave padle brate. * * * Ataman sam je zaostal na neveselej, zatem- nelej stepi. Ko so se izgubili njegovi koraki v da¬ ljavi družini in se ni bal, da stopinje njegove spo¬ znajo, ozrl se je pozorno in — oddahnil se težko. „Ne, ne . . . skrušenec ataman se ne vrača rad živ k rodnemu ognjišču “ Le za trenotek pritisne glavo k dlanim, da bi v nje ujel potok gorkih solz. Ali ataman vrže hitro od sebe stiskajočo ga tesnobo in gre odločno k mo- gili Slave ... k padlim bratom, izgubljenim po nje- govej krivdi. Gnala ga je tja strašna zavest krivde in kazni. Stokrat zadela je njegova noga ob pot, sto¬ krat nagnilo se utrujeno telo k zemlji, a ataman vzdignil se je vedno znova in velel sam sebi neiz¬ prosno: „Dalje, dalje, ataman skručenec dalje .. . tt 27 Naposled dospe na bojišče, na pusto, grobno strašno. Davno je že utihnil tam poslednji stok umirajočih bratov, vzletele se že vse kazaške duše v kraljestvo večnosti. Pogledavši k njim, osvetljenim po baš prebli- skajočem svitu mesečnem, povesi glavo in zašepeče tiho: „Pokopljem vas, pokopljem, bratje, glave krščanske!. . .“ Mahnil je močno s sabljo in razplašil črne ptice. In kopal je veliki grob. Jama se je globila v mokrej zemlji pri mogili in globila se je bolj in bolj. Poleg pa je rastla nametana črna prst. Samo čudo pomagalo mu je pri tem delu. Ali o žalost! Ko pride, da položi v hladno ležiče posled¬ njega tovariša, opazi z grozo in neizrekljivo žalostjo da so ga neverci lupežno slekli. Le golo truplo le¬ žalo je tu . . . Ni se obotavljal, ni premišljeval dolgo! Sam raz sebe je iztrgal atamansko obleko in oblekel v njo mladega Tarasa. Bil je najmlajši sokol vse družine. 28 Dokončavši svoje delo, posvečeno vlastnej družini, pride k — neprijateljem. Tudi tam po¬ zdravi ga sveti mir. A pri pogledu na mračni posmeh Tatarjev stresejo se mu ustnice. Sklone se takoj k prvemu izmej njih in mu potegne nekrščansko obleko ž njega. Preoblekel se je ataman v Tatarja. Telo je pokril z rudečim „halatom“ segajočim do zemlje, na glavo položil žolti „zmetek“, omadeževan s krvjo, a s krivo sablo, pripeto na neživi zapasek, opasal je samega sebe. Tako se opravivši in izpustivši iz sebe divji krik, postavi se pred mogilo Slave, kakor bi bil na straži. Tam čaka v tatarskej obleki solnčnega vzhoda in prihoda gospodov bratov. Mej tem dvignil se je huragan mnogokrat k višku. Plakal je, zdihoval in tulil žalostno. Toda ataman stoji kakor duh. * * * To noč neso spali tovariši atamana Bezborodka. Bdeli so v objetji tožne dumke in popreje, nego je ^zasvetila jutranja zarja, razdelili so se v dve četi n šli na trohljivo delo. Nekaterim je bilo naročeno 29 iskati atamana in prositi, drugim brate pokopati. Vsi so bili s puškami, meči in loki oboroženi, ako- pram je plenil Tatar že davno na inih straneh tihe Planjave .... Step je bila še vsa zagaljena z meglami in solnce je spalo za nedogledno progo brezkončnih ravnin. Jedva na deset korakov je bilo možno pre¬ zirati naprej. Nepregovorivši besede in povešajoči žalostno glave, krenili so po varnem potu po visokem trstji k mogili Slave. Tu, Gospod! Skoro že pri samej mogili usta¬ vili so se prestrašeni. Oj, kako nepričakovana pošast! V megli stoji resnično pred njimi Tatar. Kakor da bi bil sam Efendi ogernen s slano jutranjih ros. Imel je rudeč „halat“, segajoč do zemlje, na glavi žolt „zmetek“, omadeževan s krvjo in v roki držal je krčevito krivo sablo bisurmansko. To je Tatar! In stal je kakor duh velikanov — nepre¬ makljiv, v zemljo zarit. 30 Vskipela je kazaška kri. Preje, nego strelni udarec, pomeče krokarje na zemljo, letelo je v meglo k nerazumljivej po¬ stavi drznega Tartarja toliko pušic iz lokov in to¬ liko strelov iz pušek, kakor dolgo se je kazala očem ta zlovestna prikazen. Duh je padel v trenotku: kar je bilo njemu namenjenega, ni zgrešilo. Ko so Kazaki dospeli k temu mestu, našli so okrvavljenega bojevnika. S poslednjim dihom je za¬ šepetal: „Zahvaljujem se vam, gospodje bratje, za¬ hvaljujem!" In izpustil je dušo. Tu se odpne „halat“ nenadoma sam, žolti „zmetek“ pade z glave in kriva sabla zarožlja ža¬ lostno. Kazaki sklonejo se k njemu in spoznajo v njem svojega atamana — skrušenca. * * * Ta dan po tem je bil krasen. Solnce je si¬ palo od zapada po stepi zlate tople žarke in ptice os zopet zapele. 31 V rudečej, večernej za: ji svetila se je že naj¬ mlajša mogila atamana Bezborodka. Okolu stalo je tiho osamelo bratstva kazaško. Koprneči popevek letel je počasi k višinam . . . Na step padale so zvezde . . . IV. V ljubimskem hrepenenji. Bili sta dve vasi, bogata in uboga. V bogati imeli so se ljudje dobro, vozili se na trge, prodajali iu kupovali. Njihove koče skrivale so se v gozdu, ali za gozdom širil se je na vse strani rodoviten travnik in plodna ravnina, povlažena z veselim potokom. Bujne trave živile so govedino in čebele, imeli so torej obilico mleka in medu. Tako je bilo do pol pota k mestu. Tam se je pričela pusta step, brez dreves in žive vode. Le tu in tam zanesle so se rose tiho v močvirja, v kojih so gnile bičje šibe in morda malo trstja. Nikjer ni bila step tako tožna in opuščena, nikjer ni divjal vihar tako žalostno. Tam se ležale koče uboge vasice, prikrite dobrotam. Imeli neso niti cerkvice, niti popa, le siromašno životarjenje. Še pitno vodo imeli so slabo 33 Ljudje teh dveh vasij so se poznali malo, dasi so si bili najbližji sosedje. Le beda hodi z bedo in pa zopet bogastvo z bogastvom. Bogastvo beži pred bedo in tudi ta ukra¬ jinska beda se ni rada oprijemala bogastva. Izvestno bi jo to le zaničevalo. In kaj! ni ga bilo pametnika, kateri bi mogel povedati, da so kedaj prišli svatje iz te bogate vasi v revno. Ali celo, da bi prišlo svatje iz uboge v bogato. Ne, ne, to se ni zgodilo in nikomur ni prišlo to niti na misel, dasi so tudi za plodno progo tega zemskega kota rastle krasne, čarobne Ukra¬ jinke in molojci ne zanikrni. Vedeli so o njih morda v bogati vasi, toda svatov vender neso pošiljali k njim. Sicer so imeli dosti svojih „6rnoobrivek“ in molojcev . . Le jedenkrat se je zgodilo za davnih časov, kar se potem zopet ni zgodilo cele veke; vas bo¬ gata se je približala k ubogi! Ali to ni šlo le tako. V Golobcih — tako se je imenovala uboga vasica — prišel je na svet rajskomil, pripraven Kazak. V mladih letih pasel je konje, kateri so mu 3 34 neredko zašli v trstje k Ljubči — tako se je ime¬ novala bogata vas. Ni torej čudno, da so v bogati vasi poznali deloma Ivanka in da so slišali njegovo zvizanje, izvabljeno iz male piščalke, po njegovem glasu so ga tudi poznali. Ali inače neso bili nanj posebno pozorni, le da so kričali nad njim neuljudno svarilno besedo, kadar je pustil konje nemarno do samih vrtov. Le jedna osoba bila je v ti bogati vasi, ka¬ tera ni nikdar pošiljala za Ivankom neuljudnih besed, rada je poslušala njegove pesni in za to gladila včasih i njegove konje. Zdelo se jej je, kakor da niti v njenej vasi nemajo takega pripravnega Ka- začka. Ivanek se ni menil mnogo za to; razlagal si je bolj, da so njegovi konji tako lepi, in da jih zato ljubi. Veroval je, da jej ugaja njihov lesk, kakeršnega neso imeli gotovo niti konji s panskega dvora. Ivanek je dorastel. Tudi črnoobrva Efimka je dorastla. Od tedaj videla sta se češee od blizu, ali za njune razmere menil se ni nihče. Videla sta se, videla — ali nič več. Niti prilike ni bilo pregovoriti 35 skupaj. Ivanek ni niti vedel, kakošen glas ima Efimka. Vedel je le, da je zelo lepa, in mislil si je tudi, da v njih — v ubogi vasi — ne rasto take bele golobice. Ali kaj s tem? V dan Gospejin, ko se je iz prostega cerkve¬ nega zvonika zvoneči glas zvončeka razlegal daleč za trstje k peščinam, doneč do uboge vasice, zbrali so se pod lesenim, z mahom pokritim krovom, po¬ svečenim hvali Gospodovej. Bila sta tam i Efimka in Ivanek. Ali kaj s tem? Ivanek ni gledal smelo k njej in jedva si je upal dvigniti k njej svoje oči. Vsaj je stal tam v prostej košulji, malo vezanej in tudi čapke ni imel baš lepe. Za to je bila Efimka polna cvetja in vablji¬ vosti, bela njena obleka svetila se je i v temi mračne cerkve. Imela je niz bogat, zvoneč, takov, kakerš- nega ne bode imela v njih nobena molodica. Oj, oj, spoznal je Ivanek, da sta iz dveh vasij in da mu ne pristoja. Togotil se je v duši, da se 3 * 36 ni narodil v njih, toda kalil si zato ni posebno ži~ venja. Misel ta utrdila se je še bolj v njem, ko je opazil kočo, v katerej je bila Efimka doma. Da! Niti takih koč, belih in pripravnih niso imeli v njih. Šepetal si je, da je Efimčina koča bolj podobna dvoru, nego njegovemu kazaškemu zavetju. Ali kaj s tem? —- Tu se je zgodilo nekdaj, da je Efimka osiro¬ tela čez noč. Ivanek je poizvedel o tem stoprv v dan Gospejin pod lesenim krovom temne cerkve. Poznal je to na bledem obličji, po kojem so se usi¬ pale gorke solze srčne žalosti. Užalilo se mu je in rad bi jo bil potešil z be¬ sedo utehe, ali okolu nje je bilo že polno inih mo- lojcev, kateri so se razgovarjali ž njo tako, kakor bi bila njihova. Bili bi se mu gotovo posmehovali. Zato je raje odšel molče in nekje zvunaj na stepi izzival je na piščalki vse, česar reči ni znal in ni mogel . . . Kdo ve, kam je zanesel pesen njegovo stepni veter. 37 Za nekoliko dnij gnal je Ivanek svoje konje k vodi. Megle so bile že padle in po protji bičevja splivale so poslednje dijamantne rane rose. Žgeče solnce je razmetalo jasne žarke po dalekej stepi, katere nedosežni obzor je oživoval morda jedino ' e trepet božjih ptičev. Petja je bilo malo, ker po- Pevalci so nesli svoj spev vedno v vrte k Ljubči. Dušo Ivankovo mučila je ondaj nekaka čudo- y ita sumnja. Nikedar mu ni prišlo na misel toliko bajk, kakor danes, nikdar ni čutil toliko veselja Hrovati jim. Zdelo se mu je, kakor da bi se moglo 1 njegovo živenje premeniti kedaj v bajko, polno na¬ mišljenih krasot in čarov. Le bujno žebe ga je včasih budilo iz ljubim¬ cih sanj. Sklonil je glavo zopet in zopet — in utapljal se rad v dela bajkinih sanj. Tu zašumi uajedenkrat v trstji. Visoko protje se je razstopilo. In glej! Razsedino napolnila je ladijca — tiho kakor Prikazen. Kakor v bajčici ni vodilo te ladijce nobeno veslo, ali ladijca pronikla je vendar skozi trstje iu Priplavala k bregu. 38 Ivan je gledal nepremakljivo pred se s paz¬ ljivim očesom. In na ladijci se je dvignila vitka bela postava. Ivan se je stresel osupnen. Bila je to Efimka. Mislil si je Ivan včasih, da Efimka krasnejša niti biti ne more, ali povabnost njena sedanja pre¬ sega vse njegove predstave, ki so kedaj nastale v njegovej duši. Tako, kakeršno je bila Efimka, si je predstavljal največje razkošje in srečo sveta. Morda se mu je zdelo zato, da je preje prikazen, nego resnica, in prikazek njen imel je le za nov obraz čarokrasne bajke, katero je bil sanjal baš pred trenutkom. Kolena so se mu tresla, kakor bi se prostovoljno hotela skloniti k temu čarovnemu prikazku. Efimka je gledala k njemu uljudno in mu mi¬ gala prijateljski z roko. Ali Ukrajinec si ni upal izgovoriti niti besede in stal je tiho. Daši opojen s čutom goreče ljubezni, upiral se je in nasprotoval lastnej želji. Hotel je le gledati, le gledati ... in nič več. 39 Čutil je v prsih bolestne zapreke, katere mu neso dale veselo vzkrikniti, radostno vzdihniti, z mesta se ganiti. A čim bolj je potapljal svoje oko v Efimčino obličje, čim bolj se je radoval z leskom njenih očij in z usmevom malininih njenih ustnic — tem ognjevitejše je svetilo in žgalo goreče v dušo njegovo devojkino okrasje, slepeč niz, bogata njena obleka, vezena z dragocenimi nitkami . . . In ko se je tu njegovo oko nehote obrnilo k lastnemu rokavu, k tako siromašnemu in nelepemu, jedva je še zatajil v sebi solzo že plavajočo mu iz očesa. Sklonil je molče glavo na prsi. „Ivane!“ odzvala se je po trenutku Efimka, Ivan, kakor z nova probujen, stresel je goreče z roko. „Ivan!“ ponavljala je Efimka in odstranivši trstje sezajoče do nežnih stranij zašepnila je s ču¬ dovitim glasom: „Efimka te ljubi! 14 Pri teh besedah zazibala se je ladijca in vzne¬ mirila tihe vode. „Batka ni hotel, da bi te ljubila, ali sedaj leži batka že pod mogilo in njegova jedina volja 3 e • • • čuješ, Ivan? Ivan, čuj!“ 40 Besede te zvenele so goreče in zaupljivo. Tako so pridonele tudi k bregu. Ali, Gospod! Ivan ni zaplesal, Ivan je sklonil le žalostno glavo, z roko zanikajoč, kakor bi hotel odpoditi od sebe temno prikazen. In zopet za nekaj časa zadonelo je k bregu njegovo ime: koprneče, ganljivo, da proseče in nežno. »Nikdar 1“ izjavi po hudem boji iz sebe Ivan. »Nikdar, ne verujem Ti! Ni je devojke na tem svetu, katera bi iz bele, bogate koče resnično hrepenela iti pod krov bedne, siromaške ilnate golobičke. Ne, ne, ne verujem. Tu ne more biti odkritosrčnost. Nikdar, nikdar se ni tako zgodilo v Ljubči . . .“ To rekši, mahne Ivan zopet z roko, kakor bi hotel odpoditi od sebe temno prikazen. Ne upa si niti dvigniti očesa. Še nekolikrat začuje zvok svojega imena, vedno bolj proseč in vabljiv, ali Ivan spušča le globočše in globočše tožno glavo na kipeče prsi. Tu zašumi naposled protje v trstji. Skrivaje pogleda tja. 41 M! Bičevja razsedina se je zaprla, ladijca je iz¬ ginila. Izginila je tudi Efimka. Le voda se je še gibala, ali naposled utihnila je zopet tudi ta. Efimka se je vrnila domov. Ivan je ostal sam pri vodah. * * * To noč po tej imeli so jasno v Ljubči, na krov Efimčine koče sedel je takoj po polnoči rdeči petelin. V jednej uri dobil je rdeči plamen ves Efimčin imetek, od česar do prvega jutranjega svetanja ni ostalo ničesar razven kup pepela in gromada oglja. Iz plameneče koče ušla je jedina Efimka. Njeno belo telo krila je le prosta obleka. Vse ostalo izginilo je v pepelu; ne le bela, bogata koča, marveč i dragoceni niz, lesketaioča se oblačila, vse, vse . . . Efimka zato ne obupa, niti ne plače, ne želi niti koče niti ostalega imetka, kakor da bi jej bilo dosti jedne stare obleke. Nesreče ne preklinja, poži¬ galca ne išče . . . 42 Tudi sodišča ni zahtevala in ni iskala požigalca. Ljudje so le majali z glavami pomenljivo . in šepe¬ tali divne reči. Jedina stara Hana vzkriknila je glasno: „Oj, ta nespametnica!" * * * Pred večerom tega dne bdel je Ivan zopet v trstji. Ni sanjaril več o bajkah, premišljeval je le o resničnosti. Njegov pogled zastajal je ostro na onem mestu, kjer se mu je zjavila pred dnem in nočjo Efimka, in misel njegova pomikala je dalje, dalje k dobravam. Tu najedenkrat, ko je legal večerni mrak ua step in luna zasvetila na obzoru — zašumelo je zopet v trstji. Ivan ustane plašen. Kakor pred dnevom in nočjo zopet razstopi so visoko protje in razsedino napolni ladijca. Tudi bela, vitka postava prikaže se na ladijci. „Efimka!“ zaklical je takrat Ivan prvi ime devojčino. Ali Efimka je stala tiho in ni se odzvala z besedo. Le revna, stara obleka visela je na mehkih 43 njenih ramenih. Ni je krasilo več bogata tkanina niti svetli niz. „Efimka!“ ponavljal je goreče Ivan. Ali stoprv ko je tretjič začula svoje ime, vzdignila je devojka svojo glavo in uprevši jo k Ivanovej šepetala je ljubeznjivo: Izpremenila se je v pepel moja bela koča in v plamenih izginil je ves moj irnetek. Reci, ali zdaj še ne veruješ?" „Ti si ogenj sama podložila! Požigalka!" iz¬ rekel je iz sebe Ivan kakor v polusnu. Efimka je pokimala mirno z glavo. ^Uboštvo ti nesem v doto! Tako te ljubim!" Brzo pa je naslonil raztuženi raolodec svojo glavo na njedra raztuženi devojke. Vzdihnila sta: „Blagoslovi naju Bog!" * * * Po treh nedeljah nesel je vesel glas iz lesenega stolpa vaške cerkve vest po širokej stepi, po do¬ bravi in trstji, da ob stopnici žrtveniškej kleči mo- lodec z molodico: Ivan z Efirnko. In Gospod ni odrekel blagoslova. v. Hetmanov ljubinec. Minil je čas radosti in prijetnega veselja v tihem zatišji ukrajinskega sela velikega hetmana Mikulaše Meleckega. Blagorodna gospa njegova, premilostna Malgorata, včasih zapeljivejša nego sam človeški greh in vesela in srečna, udajala se je tožnim mi¬ slim ; tudi ponosni hetman kronini sklanjal je trudo« miselno glavo v razprostrte dlani. Kar je časih obo¬ ževalo njuno živenje — izginilo je za temnim oblakom. Dete ljubljeno, otroče zgovorno in smehljajoče, koje je oživljalo pansko bivališče, prenehalo je čez noč smehljati se, z ročicami tleskati, hetmana in njegove gospode razkošno tešiti ... da tako se je zgodilo, da je najmlajši potomec mogočnega rodu in popreje nego je pricvel do polnega čara majniko- vega živenja, legel v odprti grob, in prst črne zemje 45 vzela je v hladno naročje belo telesce nadobudnega dediča kazaške slave. Umrl je, umrl mladi Ščensni! Tako nemilostno dotipavši rodbino hetmansko, pokoril je Gospod njeno blaženost in porazil svet povabnih nad v propad neskončne žalosti. Niso doži¬ veli izpolnjenja najtoplejših svojih želja . . . Gradič, včasih gostoljuben in vesel, premenil se je takoj v pošastno duplo osamelosti, tožnosti in praznote. Vse je utihnilo, potujočim pevcem zaprla so se vrata, umolknile so strune ljubkozvonkih lir. Vse kakor bi se bilo v vsem gradu podušilo. Stoprv bojni krik vzbudil je velikega hetmana in razgnal mračno njegovo žalost. Kralj Štepan Ba- tori ga je poklical na vzetje Polocka in ga izvabil iz zatišja, kjer ga je vsaka ped stiskala in mučila s prebolestnimi vspominki. Radostno je torej po¬ zdravil kraljevi ukaz in hitel mej vojnike. Ropo¬ tanje orožja, grom bobnov in glas trobent mirili so njegove misli bolj nego osamelost v očetovem gnezdu in ženine solze. Hitel je naproti grozam, v katerih naročji je iskal pozabljenja. 46 Gospa hetmanova ostala je sama doma sprem¬ ljajoča z molitvami vsak moževi korak . .. V tej dobi, ko je veliki hetman zapustil grad, legla je še večja žalost na njegno glavo. Služba je dremala v nedelavnosti, in neimajoča ob strani niti jednega svojega tešitelja, pogrezala se je gospa bolj in bolj v zamišljenost. Tu jej je bil v jedino uteho mali stepni sinek — najdenček. Našli so ga nekje v trstji na bregu tihih voda, blizu kazaškega sela, od katerega je po neprijatelj- skem plenu ostala jedva gromada pepela. Ondaj ubogo, zapuščeno otroče prinesli so v grad in gospa hetmanova je ustanovila proti volji svojega soproga, da bi izrejali najdenca za njeno službo. Hotela je, da bi Kazaček, ko doraste, stregel pripravno pri mizi in sedel lepo na kozlu. Dali so mu ime Jurij. Jurij je postal hitro ljubljenec gospe hetma- nove in se imel dobro pri njej. Inače veliki het¬ man! Ljubil ni nikdar kazaške druhali, tako kakor ni imel rad vse Kazačine, toda od trenotka, ko mu je kruta usoda vzela vlastnega sinka, premilega 47 Ščensnega, ni le ne ljubil tujih detet, marveč še bolj jih je sovražil in še bolj odganjal od sebe. Zato i Jurij ni nikdar opazil na hetmanovem obličji osrečevalnega smehljaja in nekak nagon ga je od¬ ganjal samotnega od zamolklega in hladnega pogleda najvišjega gospoda tega gradu. Nikdar, nikdar mu ni prišel na pot . . . Jurij je bil izročen skrbi hišnika, sivega Po¬ ljaka in pripuščen je bil h gospej hetmanovej le v trenotkih, ko je bil hetman drugje. Vender sedaj, ko je zapustil veliki hetman za dlje časa grad, nave¬ zala je gospa po gorji sključena, Kazačka skoro po¬ polnoma k sebi. Kakor pes ležal je verno na mehkej medvedjej dlaki pri njenem ležišči, jedel sladkarije z gospodske mize in tudi inače tešil se z dobrotami laskave veliteljice. In ko so se jeli Jurjevi vlasje krožiti v lepe kodre, tu spominjala se je hetmanova nehote — da je imel tudi njen Ščensni take kodre .. . Nekdaj je Jurij še spal, ko so prvi jutranji žarki zlatili njegovo otročje — obličje — ali ta čas pogledovala je gospa hetmanova najčešče njegove kodre ... Tu se jej je oko zasolzilo in iz njeder se jej je utrgal vzdih tih in tožen . . . 48 Da . . . vedno je spominjal Kazaček na sinka hetmanske zibelke. Tudi po dnevu bavila se je gospa hetmanova rada s svojim Kazačkom. Jurij je bil dečko zgovoren in dovtipen — neredko povpraševal je po mnogem — in tudi mnogokrat dobil je dobrotljiv odgovor. Nekega dne bivata zopet skupaj. Gospa hetmanova veže zlat dragocen cerkven prt za novo bivališče božje v Žitomeru in pri njenih nogah sedi tiho vljudni Jurij. Bilo je že nekoliko dnij po hetmanovem odhodu. Jurij posluša svojo gospo in jej krati čas z otročjimi vprašanji. Na mah umolkne in upre zamišljeno oko na obličje gospejino, kakor bi hotel ž njega brati za¬ gonetko nedosežno. Gospa hetmanova opazila je to stoprv za nekaj časa, ko je segla z nova po zlatej nitki. Sama začujena pogledala je na zamišljenega mladeniča. Dobrovoljno pokimavši z glavo reče vljudno: „Zakaj ne govoriš, Jurij ?“ 49 Jurij vzdihne. Pritisne se h gospej še bolj in z glasom jedva slišljivim in polnim ganljivega za¬ upanja odzove se tako: „Ti si meni tako dobra, gladiš me in se laskaš ... ali veliki hetman .... nikdar me ne gladi in se ne laska . . . Reci, zakaj me ne ljubi? !* Gospa hetmanova se trpko posmeja. Vedela ni, kako naj zapuščenemu detetu stepi razjasni povod gospodove neuljudnosti. Pravi le, da veliki hetman sploh ne ljubi detet. „Ne ljubi?" zašepeče nezaupljivo Jurij. „In zakaj ?“ Tu se skloni gospa hetmanova h kodrom pre¬ milega Kazačka in mu jame pripovedovati o — - Ščensnem. Bilo jej je, kakor bi pripovedovala zgodbo tako žalostno in tožno, da se je zalila ne¬ vede s solzami. „ ... ali dete, katero je hetman ljubil in gladil, počiva že davno v mogilici. Toliko je ljubil to dete, da v njegovem srci že ni ostajalo ljubezni za ina deteta . . .“ skonča gospa hetmanova svojo pripovedko, dušeča v sebi besede, katere bi morda še rada povedala. 4 50 Ali Jurij je bil ondaj neobičajno zvedav, mlado obličje njegovo je gorelo in želel je, izvedeti vse o tem srečnem hetmanovem ljubljenci. Pogovor se je namreč dotaknil lire, obešene na zidu, o katerej je Jurij vedel, da je igral na njo mali Ščensni. Nikdar je ni nihče snel in nje¬ govo uho ni čulo nikdar njenih zvokov. . . „In je igral Ščensni krasno?* reče Jurij. „0, krasno . . . tako krasno, da ni hotel het- man slišati ine godbe. Na dan njegovega godu, svetega Mikulaše, zaigral mu je dumo, katere ne pozabi nikdar . . . nikdar . . . Pila je to poslednja pesen, s katero je osrečil Ščensni svojega očeta*. „To je bila pač krasna duma!* vzdihne Jurij. Gospa hetmanova pokima molče z glavo. »Zakaj ne govoriš, Jurij?* porušil je gospejin glas za nekaj časa grobovo tihoto. „0, gospa!* zakliče dečko vroče, stegaje svoje roke proseče h gospej hetmanovej. M 0, gospa, sli¬ šati želim to čarobno pesen . . .“ „V resnici?* In Kazaček pogleda k gospej tako zaupljivo in milo da ni mogla, da bi ne spolnila njegove vroče prošnje. 51 „No, bodeš slišal.“ Ustala je in snela z zida liro. V trenotku iz- čarale so bele gospejine roke poslednjo pesen het- manovega ljubljenca. Donela je čarobno in vsak njeni zvok padal je na kazačkovo dušo. Ko je pesen oddonela, vzdihne Jurij kakor zmagan po razkošji: „Še!“ Gospa hetmanova ni odrekla. Ponovila je pesen še jedenkrat, nekolikrat. Prsti njeni so se tresli na strunah. Nekaj časa sledil je Jurij z neizmerno na¬ petostjo vsak obrat roke, oči njegove gledale so nepremično na struno, ali nanagloma kakor v spanji povesile so se mu trepalnice. Zatisnil je oči. Bile so to krasne sanje. Čarobna predstava otroškega srca. Zdelo se mu je, kakor bi se tu ustavil na¬ nagloma veliki hetman. Pri zvokih ljubljene pesni razjasnil se mu je obraz, bežali so temni mrakovi in na ustnicah njegovih prikazal se je —■ smehljaj. Jurij sanja dolgo. 4.* 52 Ko se prebudi, visi lira zopet na svojem mestu. Ozrši se in spoznavši, da se mu je objavil hetmanov smehljaj le v sanjah, zaplaka. A gospa hetmenova obrnila se je mej tem do pomolov. Klečala je na kiečalniku, a njene mračne oči bile so uprte k večnej luči, obešenej pred po¬ dobo Matere božje. V takih trenotkih ni si upal Jurij nikdar motiti svoje gospe. Stal je tiho oddaljen. A v ušesih donela mu je pesen in ni pre¬ nehala doneti . . . čez leto vrnil se je veliki hetman iz vojske. Dobro je pomagal kralju, sebe oslavil z neginljivo slavo junaško. Ali kaj s slavo brez dediča? Grad ni oživel s hetmanovim povratom. In bilo je to baš ua dan svetega Mikulaše. Hetman se je pogrezoval v nepopisno trudomiselnost. Kamor je pogledal, povsod se je spominjal malega Ščensnega — tega poraza njegove sreče. Ustnice je zategal v nelaskav zasmeh in vsak se je raje umaknil pred njim. 53 Tudi Jurij se je umaknil k vratarju. Po neveselem dnevu nastala je noč še neve¬ selejša. Gost sneg je padal, metenja ni pronikla niti jedna zvezdica. Videlo se je, kakor bi imel do rana zapasti hetmanski grad. Iz sob in izb ni donel niti jeden vesel glasek; tudi svetloba ugaševala je na- nagloma. Le v hetmanovej sobi svetilo je še borno sve¬ tilo. Gospodar je bdel skoro vso noč. Stoprv proti jutru sklonilo se je utrujeno njegovo čelo na oporo prastarega naslanjača.- V tem času so zaškripale železne dveri v vra¬ tarjevem stanovanji. Prikradla se je izza njih pri¬ kazen podobna samej senci in se plazila tiho k ležišču gospejinemu. Tam je blodila nekaj časa po temi in brzo izginila brez sledu . . . Za pragom zadonel je le treseč se vzdih. Po vsem gradu ni imel nihče misli o odpravi senčne prikazni. * * * V samem jutru, ko je bilo še vse zatopljeno v globoko spanje, nanagloma močen probudi se ve- 54 liki ataman. Velikanska njegova postava oslobo- divša se nanagloma vezi dremote, spela se je s strašno hitrostjo. Razburjen gledal je k dverim ... Čudež ali resnica? Zdelo se mu je, kakor bi nepozabni njegov Ščensni igral za vratini „poslednjo’ svojo pesen Če bolj je nagibal v gorečem zamaknenji svojo glavo v tej smeri, tem jasneje in gotoveje spoznaval je vsak zvok ljubljenčeve lire . . . Ne, ne, to neso bile sanje . . . srce njegovo se je širilo v razkošji lepših dnij življenja, obličje njegovo je vzplamenelo. In lira je donela dalje dalje . . . zvoki čarobno pesni drli so močneje in globočeje k srcu hetma- novemu. Tu skoči, kakor spon oproščen, k dverim. Ostroge zazvone veselo. Z jednim udarcem razpojil je dveri; razletele so se. Tam na hladnem tlaku, treseč se krutega mraza, sedi Jurij prihuljen. Na kolenih počiva mu lira in prsti njegovi izvabljajo brez prestanka s strun poslednjo pesen hetmanovega ljubljenca. 55 Jurij se ne ustraši hetmanovega prihoda. Upre le destsko svoje oko v njega in igra . . . Kar je Ukrajina Ukrajina, prvič se je zgodilo, da je veliki hetman vroče poljubil kazaškega naj- denca. Mej tem ustavi se na pragu lietmanova so¬ proga. Opazivši jo, vrže se jej pan Mikulaš v na¬ ročje. Dolgo sta se mudila tako v tihem ohjetji — ali Jurij ni razumel, zakaj je i sedaj drl iz njunih očij potok gorkih solz . . Jurij se ni več pritoževal vsied neljubezni velikega betmana. Hetmanov prvi poljub ni bil — poslednji. VI. Bogdanov osvetnik. Tatarska horda legla je kakor jastreb na Ukrajino, groza njena je šla do Dona in Dnjepra. Stražeči ognji so se zasvetili na stepi, rdeč žar je zalil osušene trave. Tožna vest o prihodu Tatarjev došla je na¬ posled i v vas kazaške družine v Brezovce. Tudi tam je zagorel plamen čuvajne straže v tihej toplej noči. Tudi ptiči vzleteli so plašni nad trstje in okolu poletavajoči begali so h kočam. Užalostile so se matere, zaplakale so devojke kazaške; le raolojci neso obupali s svojim vodnikom. Pozval je je batka ataman, da bi se ustopili v krog in se posvetovah, kako pozdraviti vraga ne krščanskega. Odloči se, da mu pojdejo z mečem naproti — po starem redu in običaji za živenje se ne boječi, pesni popevajoči in vojevito kričeči. 57 Tako je odločila usoda. Dal je torej ataman zatrobiti in še preje, nego je zvok popolnoma doznel, poskakali so Ka- zaki v sedla. Že so se uredili in stopili skupaj, prsi k prsim kakor zid junakov. Kjer se pojavi sled neprijateljev, tam hočejo udariti na njegovo glavo . . . Le jeden junak se je zapoznil — najmlajši izmej njih, sin Bogdanov, Bogdan. Mudil se je pri Krinki, pri svojej čarovni golobici, s kojo se je združil in ljubil pred bojem. Poljubljal je njeni senci in ona ga je zalila s solzami. „Povrni se, orel moj, povrni se!“ šepetala mu je nežno in željno. „Ako Gospod dovoli,“ odgovoril je uljudno kratko najmlajši iz družine. Tu mu je pomagala na konja in pogladila žival, katera jej je tako cesto prinesla ljubljenca k rodnej koči. Slaven je bil ta konj, na ime črtovo so ga krstili in bil je jednak srčnosti atamanovej. Le Bogdana je strpel na svojem sedlu, le njega je po¬ slušal in njemu služil. Inače se je premetaval in 58 vspenjal, „kakor po Črtu obseden 1 '. Črn je bil, ka¬ kor noč in po stepi je letal kakor hnragan! In čudovito! Tudi pred obličjem golobice Hrinke krotila se je modra živalica, kakor iz lju¬ bezni do svojega gospoda. Saj jej je pojedal z ovčjo mirnostjo iz roke mlečnate jedi in dolgo njegovo grivo smela je le ona razčesavati. Ali čas je že! Itazpaljen s poslednjim poljubkom svoje de- vojke potegne za uzdo in dirja k družini. A vsi so se že razgrnili po stepi . . . V kazaškem selu zaostali so le starci, stare žene, devojke in otroci. Pred večerom dospela je družina k Staremu selu. Tam je padlo po stoletjih že mnogo častnih Kazakov, tudi množica nevercev je prenehala tam rogati se Bogu. Padli so v morilnem boji in položili kosti poleg druzega. Tudi danes so si stali že blizu. Tatarska druhal bližala se je kurganom bolj in bolj. Mej tem so si opočili bratje kazaški menjaje se v bdečih stražah, pospali so v okrepčanje ua rani boj. 59 Ali še popreje, nego so pronikli jutranje megle žarki stepnega solnca, sklica! je k molitvi batka vse svoje bratstvo. V šepetu božjega miru plavala je po ravnini, a premotil je krik tatarskih napad- nikov, razlegajoč se iz daljave. Trstje se je streslo in zašumelo. Step je oži¬ vela na nagloma. Solnce je razmetalo žarke, kopje in sable zabliščale so v žaru. Poslednje rosiue kaplje so splavale z gladke ostrine bojevniških sabel. „Gospodje bratje, neprijatelj zoper nas. Bog z nami!“ zakliče ataman s povzdignenim glasom in mahne z bunčukom molče. Vspnejo se konji, po zemlji zadoni, po zraku pronika zopet orožje. Po hipu zadenejo skupaj bojne vrste. Boj se prične. Oj, boj nejednak! Proti trojnej presili dere peščica Kazakov, odvažna in nepremagljiva. Že se križajo meči, na¬ pojene so otrovane puščice, samokresi grome. V trenotku zagrne bojevnike gost dimov mrak. Kletva se siplje na paganske glave. 60 Po uri je odločen krvavi boj. Tri vrste Ta- tarjev obležale so za mogilo mrtve, ostali so se razpršili v strašnej zmešnjavi na vse strani. Sam njihov vodnik Mustafa, neizprosljiv neprijatelj gjavrov dal je prvi znamenje na beg. Proklinjal je nesrečni dan, kateri mu ni pridal slave in ni dobil plena. Da, da, jedini bojni plen, s katerim se je danes vračal v žalostnem begu — to je jedva polna čaša mlade kazaške krvi, zajete v pozlačene j nožnici bisurmanove krive sablje. Zato je zmerjal Mustata svoje tovariše neko¬ ristne pse in se grozno srdil poraženi vodnik. Po¬ časi in brez slave vlekel se je nazaj k svojemu gnezdu. — — V tem času pokrili so Kazaki s prstjo sveže zemlje svoje brate, h glavam zasadili sulico in na njo obesili h križu bel robec v znamenje, da tu po¬ čivajo kosti častnih ljudij krščanskih. K ostalim mrtvecem naleteli so se črni ptiči. Vrnila pa: se je tudi kazaška družina k svojim vasem. Slaven, vitešk je povrat. Pred atamanom na ponosnih konjih jahajo godci igrajoči na strune, po¬ pevajoči in bijoči na bobne. 61 In ko se vrnejo v Berezovko, vselej pozdra¬ vijo junake s plesom in pogoščenjem. Žene se teše, devojke sipajo cvetje. Le v koči Hrinčinej gospodari toga in jok. Žal! Ni se povratil mili Kazak, zaspal je Bogdan v večnem spanji in duša njegova je poletela v car¬ stvo božje ob jednem z dušicami ostalih bojevnikov, padlih pri Starem selu. Sam batko pristopi k Hrinki, poljubi njeno belo čelo, objame jo z rokama in jo nagovori s te- šilnim glasom tako: Z roso solz pokropi step! Uple¬ nili so nam junaškega sokola, tvojega jedinega orla! 11 In sklonivši se batka še bolj k devojki, za¬ šepeče jej tožno: „Njegovo srce prebodel je skrivljeni meč samega Mustale. Njegovo oko zevalo je po tvojem sokolu, njegova sablja merila je le k Bog¬ danu! Danes je neverec ušel, ali dolg za Bogdana poplatimo!" Kazaki pokimajo do zadnjega moža z glavami v znamenje, da dolg poplačajo, da Bogdana ma¬ ščujejo. Ali Hrinka zavrne, mahne z roko. 62 „Pravite, da je sam Mustafa prebodel mojega orla?“ reče Hrinka vprašaje za nekaj časa. „ Vodnik Talarjev, Mustafa, Mustafa Kri!* glasi se tih odgovor. „Hvala i za to vest! K zakliče grozno pove- sivši roko. Solze se ustavijo v devojičinem očesu, ali vsplameneli so ob jednein bliski strasti in groze. Razšli so se Kazaki po kočah, Hrinka zaostala je v samoti. O polunoči, ko že nihče ni bdel, ustavil se je pred Hrinčino kočo Bogdanov — konj. često bil je s svojim gospodarjem pri teh vratih in tam se dobro imel. Krmila in gladila ga je nežna roka Iirinčina Danes prvikrat stoji tu žalostno in kakor bi čakal povelja. Ko je tam za Starim selom divji Mustafa. Bogdana vrgel s sedla, čutil je konj — črt, da ne ponese več svojega gospoda h kočam. Spoznavši, kako je pustil uzdo iz rok in padel na zemljo brez duše, vspenjal se je plašno, umaknil se iz bojne vrste, bežal po bliskovo proč do daljne puste stepi. Niti konj kazaški noče biti plen bisur- manov. In žalostno je blodil do večera v visokem trstji, a naposled vrnil se h koči Hrinčinej. 68 Hrinka zauka pri pogledu na vernega „črta“. Z vsem, česar je bilo v koči, pogosti „Črta‘‘. Druzega dne zastrmela je vsa kazaška dru¬ žina. Godile so se neverjetne reči! Hrinka je pri¬ vedla „0rta“, okrašenega s trakovi in cvetjem, osed¬ lanega z dragocenim turškim sedlom. Vrgla se je na batkine prsi, prosila je na njih.s solzami v očeh, naj bi tega konja „črta“ poslal od nje v dar kru¬ temu Mustafi Krimu, vodniku bisurmanov, vragu so¬ kola njenega jedinega. „V dar?“ „V dar!“ 'lu kazačkine ustnice se zategnejo v zaničljiv posmeh. Začude se kazaki, zamisli se atamau. Stoprv po trenutku dvigne glavo in — privoli. In milo se jim je storilo po Kazrčini. Zve¬ zanemu ujetniku dali so v roko uzdo „črtovo“, da bi odvel konja k tatarskemu vojskovodji Mustafi. Konj se vspenja, ali ne odtegne se siluej roki jetnikovej. Šel je . . . 64 Hrinka je gledala za ponosnim konjem, da je izginil v stepnih parah. Blagoslovila ga je na pot, spremila ga z besedami, sladkimi, nežnimi. — — * * * Čujte sedaj, kako zveni stara duma. Ošabni Mustafa Kri prejel je dar brez zadrege. Le molče je sklonil čelo z dovoljenjem, da vsprejme dragoceno žival. Ni bilo mej tatarskimi konji zna¬ menitejšega konja, da i samemu hanu bil bi v čast in slavo. Ni zadrhtpl! Na to je Mustafa, večji prijatelj konju nego ljudem, želel takoj jezdiški skusiti slavnega konja. Sklical je tropo svojih otročjih tovarišev, da bi ž njimi jahali do trstja. Mustafa skoči prvi v sedlo— kazaškemu „Črtu“ v sedlo! Hoj, Gospod, groza se polasti bisurmana. „Črt“, čutivši v sedlu nekrščansko telo, upre se z zmajevo zlobo. Še preje, nego so mogli bujno žival ukrotiti, dokonča svoje delo: Tatarskega jezdeca vrgel je na zemljo, pohodil njegovo telo, razbil glavo s podkvo.- 65 Tako je poginil Bogdanov vrag Mustafa Kri! Prestrašeni neverci pa so dolgo preganjali v besnem diru bežečega Črta. Ali ubežal jim je v ši- rokej nepreglednej stepi brez sledu. Ko je drugič izšlo solnce za kurganom, stal je Črt zopet pri koči Hrinčinej. Kazačka šla je ven pozdravit vernega konja. Žival maje viteški z glavo, stisne se krotko in iz zapenjenih ust izpusti čop vlas na odprto dlan Bogdanove golobice. Bili so to vlasje Mustafe, neuljudnega neverca. Tako so ga naučili! Oj, verni maščevalec, ne smeli bi molčati o tej znamenitosti niti stari spevi, niti zvoki ukrajin¬ skih lir! VIL Na zakletem jezeru. Stara Hana je pošastna baba. Po svetu se je plazila, kakor senca in nikomur ni delala radosti, le strah in grozo. Bila je kup kostij, le tako slabo držana skupaj — ta čarodejna babica, zgrbljena in kašljava. Ko se je bližala vasi, razpršili so se otroci kazaški na vse strani zluvestujoči z jokom in stra¬ hom, da se pojavlja Hana. Neso je ljubili, kakor staro Pazjobovo, katera poznajoča najboljše trave in najboljše zagovore umela je tako delati, da je tudi grdo devojko ljubil lep molodec. Tudi o Hani je šla vest, da razume mnoge skrivnosti,, ali sreče ni imela, kakor Pazjohova. Devojke, katere so šle k njej po svet, bile so obi¬ čajno grde in vele, kakor cvetje po slani. 67 Zato je neso ljubile, tudi so prihajale k njej le v slučajih, ko je bila nagajivost večja od prazno- verstva. Inače se ni družila Hana skoro nikdar z ljudmi in na njej je ležala kletva žene, katera ni rada očitna. Le ob času največje bede priplazila se je do vasi, da bi si izprosila grižljej kruha ali da bi privabila k sebi devojke za svet. Srečavši jo za rana pozdravljali so jo s kletvijo in pljuvali na stran. Zato tudi ni želela Hana opustiti tožnega svojega brloga, v čegar okolici Gospod sicer ni dal rasti na tisoč pedij Božjemu daru, ali za čegar pragom ni bilo prenašati zaničevanej babi ljudskega poniževanja. Jako je živela stara Hana žalostno, bedno, osamela, kakor pošastno strašilo. In tudi se je rekalo, da je bila ta stara Hana tudi nekdaj mlada devojka, o katerej ni nihče mislil, da bo na starost počenjala čudovite in čarodejne reči. V tem času živela je v nekej Ukrajinskej vasici nesrečna sirotica, za koje dobro življenje se ni brigal nihče. Le nekje v boruej koči smela jo služiti na milost in za to ležati na trdem ležišči in jesti suh kruh. 5 * 68 Ko se je o velikem Božjem prazniku lesketala vsem deklicam na belkastih oblačilih svetla „na- mystečka“ in ko je žarila iz očij vsem radost in — jedina Saška ni smela s čim svoje oblačilo okrasiti in zato dati očem plamen radosti. Bila je na veliki Božji praznik baš taka, kakor včeraj, pred včerajšnjim, vsak navaden dan. Nihče je ni učil in jej želel, da bi bila lepa, praznična. Le solnce privoščalo jej je vedno jednako mero, kakor vsem ostalim. Inače bilo je vse bolj nemilostno. In odrgneno njeno oblačilo je razpadalo po vodi bolj in bolj in na solnci žoltelo. Smejale so se torej poredne devojke Saški in kričaje za njo klicale neuljudno, „da postane Saška po smrti stare Hane — čarodejna Hana!“ Stresla se je ondaj uboga Saška. Bilo jej je, kakor bi bila ustvarjena le zato, da bi inim ne svidala in da bi bila na tem svetu nesrečna. In kadar se je spomnila, da si domnevajo o njej njene družice, da postane iz nje kedaj taka čarodejna žena kakor Hana — zaplakala je vroče. Obupavala je, ker bodo otroci pred njo bežali . . . 69 Tu se zgodi nekdaj, da pride nehote daleč za vas k zakletemu jezercu, za visoko trstje. Prvič in takoj opazila je Saška samo sebe v čistem zrcalu tihega vodnega površja. Ah, kakor v sanjah leže njene žalostne misli. Oziraje se nase šepne z razkošjem, katerega nikdar pred tem ni občutila: „Ali Saška, ti nisi najgrja mej vaškimi devojkami!“ In v resnici! Spoznala je na površji zakletega jezerca, da je vitkostasa, bela kakor golobica. In svilnjeni lasje plavali so Saški po ramenih v bogatih pramenih. Ko pa se je posinehljala sebi, zaplesalo je njeno lastno srčice v neizrekljivej. blaženosti. Tako si je svidala! Mej tem so si pokladale Saščine tovarišice gospejine vence na svoje glavice mej svatbenimi pesnimi in so postajale blagoslovljene molodice. Kaj čuda, da je tudi Saška zaželela biti mo- lodica? Saj je že dorasla . . . Le žalibog, čez prag uboge sirote niso stopali svatje in Saška ni čula njihovega nagovora nikdar. 70 Svatje so hodili le do bližjih koč, a Saške se ni nihče niti dotaknil. Ko pa je nekdaj zopet začula, da o njej go¬ vore kakor o bodočej Hani, stresla se je močneje nego kdaj in neizrekljiva žalost napolnila je njeno dušo. Nikogar imajoča na svetu odločila se je ko- nečno, da pojde k stari Hani in da jo poprosi sveta proti nesrečnej sodbi. Šla je k njej v resnici. Stara Hana vsprejme ubogo sirotico v svojem strašnem, neveselem brlogu uljudno in jo nazivlje laskavo svoje dete. S solzo v očesu in britko žalostjo v njedrih javi Saška Hani prosto, da je nihče ne ljubi. „0,“ reče z vzdihom, „na starost nočem ži¬ veti živenja tvojemu podobnega . . . čarodejnega . . . osamelega. .. da bi otroci bežali pred menoj . . To vzkliknivši, zakrije si Saška obraz z rokama. Užalilo se je starej Hani uboge sirote: mislila je na ljudsko bedo in na težo živenja. Bilo jej je tako, kakor bi gledala pred seboj svojo vlastno 71 mladost, to dolgo, žalostno pot, polno nesreče in nemilosti. Premišljala in uvažala je dolgo, kak or bi sama ne verjela v moč svojih trav in zelišč. „Nečeš biti Hana!“ šepne nekolikrat in po¬ menljivo pokima z glavo. Slednjič gre ven in stoprv za nekaj časa vrne se nazaj s pergiščern skrivnostnih semen. Položivši ja Saški v roke govori k njej tako: „To je setev za tri leta, vedno v jedno gredo. Cvetja bodeš imela toliko, kolikor je mladenčev v vasi. Kateri mladenee ti ugaja, temu meči cvetje na pot. Ko zvene — ljubil te bo. Ko bi veuder niti jeden mladeneč se ne sklonil k tvojemu cvetu, a bi ga vsi le teptali — tedaj ne spusti tretje leto poslednji cvet od sebe. Stori pa to: Na jezerni vodi leži hlod stare lipe. O polunoči, ko bode mesec polo, sedi na ta hlod, kakor na klop, noge in roke zveži si z ličjem ... Tu skloni glavo k njedrom, udahneš v prsi vonjavo poslednjega svojega cveta — in bodeš srečna. Več Hana ni govorila, ne svetovala, opozorila je le Saško, naj gre domov in stori po njenem svetu. 72 Saška odide. V glavi roji jej tisoč mislij. Bila je polna vere, polna nadeje, polna hvaležnih čutil do stare Hane. Dolgo gleda za njo stara Hana. Davno je iz¬ ginila Saška v stepnem trstji, ali ona še sklanja glavo žalostno in šepeta nekaj na izsušenih ustnicah. črni ptiči leteli so k ujenej glavi. * * * Saška stori, kakor jej je svetovala stara žena. Na gredi za kočo kalili so po prvem jarnem dežji cveti nepoznane krasote in omamljive vonjave. In ko so se cveti popolnoma razvili, trgala jih je Saška in na večer metala mladenčem na pot. Ali, ali! Nihče se ne pripogne k cvetom, le tu pa tam potepta ali odrine jih noga nepoznanega hodca. Tako mine leto prvo, leto drugo, da i tretje nagibalo se je že svojemu koncu. To tretje leto razvili so se Saškini cveti najlepše. In čim bolj so razvijali, čim čarobneje so se žarili in čim bolj so napolnjevali vzduh z opojno vonjavo — tem bolj je bledelo in venelo Saškino obličje. 73 Do dne svetega Ivana premenila se je greda v malo puščavo. Saška je razmetala vse cvete, na¬ posled jej je ostal le jeden, poslednji. Tu se spomni Saška, kar jej je pravila o njem stara Hana. Odločila je, da učini po njenem svetu. Tega ni več vrgla nobenemu molojcu, obdržala ga je sebi — ta cvet svoj poslednji! * * * Bila je noč tiha in topla, polna bajk in pred- vestij. Pred polunočjo, ko je utihnil ves svet v glo¬ bok spanec, seže Saška po poslednjem cvetu. S tresočo se roko utakne ga v oblačilo k njedrom, nekako tako, kakor so storile njene tovaršice pe- vajoče v cerkev z vencem na glavi. In gre k jezeru. Malo izhojena .pot vedla jo je naravnost k hlodu stare lipe, moleče iz vode kakor klop. Pri¬ plazila se je tje in sedla na mesto, kjer je hlod najbolj molel iz vode. Noge in roke zvezala si je z ličjem. 74 Tako preživi nekoliko časa. Ali spomnivši se naglo, sklone glavo k njedrom in iz lepega cvetu svojega udahne v svoje prsi opojno vonjavo. Ah! Čarokrasne sanje kupčale so v tem tre- notku Saškini glavi. Sanjala je o b aženem živenji krasnih, prostolasih rusalek, bivajočih na dnu glo¬ bokih vod v jasnej kristalnej palači. Kakor nanasičena udihnila je še z jednim di¬ hom v se opojno vonjavo poslednjega cvetu . . . Gospod! Že se jej zdi, kakor bi bila sama rusalka, vabeča krasne molojce v svoje globoko kraljestvo . . . Tu se Saška naglo, sama nevede, sklone na stran. Hlod stare lipe se zaziblje nenadoma, kakor otročja zibelka. Voda zakletega jezera se razspoti v trenotku, pršne in se zagrne zopet. Bilo je tiho. Saška je izginila. Le hlod stare lipe se še ziblje a po vejevji vrbinem prodira na potihujočo vodo mrtvi svit mesečni. * * * Tretji dan splavali so na površje zakletega je¬ zera belo telo Saškino. 75 Nihče ni več kričal, da postane iz Saške Ča¬ rodejna Hana. Saška je bila že srečna. Takrat je splavala starej Hani po obličji solza kojej se je pridružila zavest, da je svetovala Saški — dobro. s VIII. Dedič atamanske sable. Osirotela družina atamana Foma nasula je tudi kurgan posvečen batkinej slavi. Že je plaval nad stepo, hitel k nebesom, a višek njegov je lovil v zlatem obrobku poslednje žarke zahajajočega solnca. In ponosni ta hribček bode oznanjeval po sto- letjihjv spomin vsega kazaškega potomstva, da je pod njegovo prst položila hvaležna družina kosti slav¬ nega atamana. Kar so kazaške roke nanesle, hu- ragan ne razmeče, voda ne razplavi, bisurmanska zlovolja ne odnese. Stoji in stal bode atamanov kurgan do dne, ko se vse kazaštvo z nova snide . . . Zgodilo se bo kedaj, da se bodo mogile in kur- gani odprli in da izidejo iz njih v polnem broji vsi atamani, vse bratstvo. 77 Ali to bode še dolgo trajalo . . . Torej nasipali so Fomin kurgan. Ko pa je dozve- del poslednji njihov žalospev in proglasil sam stari Kasjan, da je delo hvaležnosti slavno dokončano — vrnili so se nazaj k rodnim kočam. Popreje še, nego bi šel vsak izmej njih k mo- lodici ali k ljubici svojej, šli so k atamanovej koči, da bi prejeli dedščino. V polukrog so se tam razstavili in mirno čakali, da se zjavi na pragu atamanova rumeno- lasa vnučka. Bilo je tako, da se je imela poklo¬ niti gospodom bratom in jim izročiti dedščino. Tudi zgodilo se je. Šlo je ven ljubeznivo dete in na roči jim neslo dedščino : sablo atamanovo. Oj! Čudo, da niso zajokali na glas Kazaki; oči so se zarosile vsem pri pogledu na staro sablo, katera je bila batki tako verna, kakor najboljša ženka. Saj so se spominjali, da jih jo povedlo to častno jeklo stokrat slavno proti krutemu neprijatelju, da je svetilo vedno tam, kjer je najbolj grozila nevar¬ nost, da je bliščalo nad. njihovimi glavami kakor 78 žarek nadeje in naudušenja. In proslavila se je ta sabla do malega tako, kakor sabla kazaka Žurbe, o katerej pripoveduje stara bajka, da pri njej ni bilo nevarnosti. Sabla kazaka Žurbe je bila taka, da se ni trebalo bati smrti nikdar, ako bi prodrla kroglja prsi sedemkrat za seboj. Neverske glave so padale pod Žurbinim mečem kakor v igri, ali on je prišel iz vsakega boja zdrav in nepoškodovan. Hoteli so ga storiti za to asavlom, starejšino, da i Setnikom, ali kazak Žurba ni hotel. Dosti je imel te sable, o kojej pa so peli lirniki blagovestne pesni.*) Ako se je torej smel kdo spominjati pri raz¬ krivanji sable atamana Fome tudi sable kazaka Žurbe, bilo je pravično, da je verna družina, na- gromadena baš pred kočo umrlega atamana, hva¬ ležno prejemala dragocena dedščino iz belih rok ru- meuolase devojke. Zahvalili so se in sklonili glave. Ali jedva je dospela sabla v njihove roke, premišljevali so mej seboj, kdo bi bil najvrednejši, *) Glej ^Kozaške slike". 79 da bi bil nerazdeljivnej dedščini samovlasten imet¬ nik. Nehote so se spogledali mej seboj iz oči vseh obrnile so se brez povelja h Kasjanu. Kdo je bil Kasjan ? Po atamanovej smrti najstarejši mej gospodi brati! Hrbet je imel že prihuljen, glavo belo, kri v telesu povrelo. Ko je bil ataman otrok, tudi Kasjan je bil že na svetu, in ko je ataman prvič povedel gospode brate proti druhali bisurmanskej. bil je Kasjan že star. In vedeli so tudi vsi, da le je Foma ljubil Kasjana kot svojega brata. Kaj čuda torej, da je kazaško bratstvo pre¬ mišljajoče o tem, kdo bi bil najvrednejši, da bi nosil atamanovo sablo, pogledali h Kasjanu. Ali preje nego je kdo mogel govoriti, dvigne se stari Kasjan in reče: »Gospodje bratje! Junaški beg naj razloči, kdo je vreden sable batkine. 11 »Junaški beg?“ zaupijejo bratje nezaupljivo. »Tako je, reče Kasjan. »Tako delali so batke. tako storite tudi vi. Sablo nesite k drugej stražnici na kraj pota dve tisoč konjskih skokov. A kdor v 80 jutranjih meglah na brzem ,konji in v divjej stavi prvi doseže sablo — postane naj dedič!“ Kasjan je izgovoril. Upiraje se temu gospodje bratje. Gledajoči 'na Kasjana sključenega visoke starosti vedeli so dobro, da ne vzdrži dirjanja v stavo niti na sto konjskih skokov. Temu so ugovarjali in prosili, da ne bi hotel tako stari Kasjan. Ali Kasjan, kakor omladeli Kazak ne odstopi. Naposled se družina uda in odloči na prihodni dan ježo za stavo. Kasjan ni hotel časti brez zasluge. Pred solnčnim vzhodom poskačejo Ukrajinci na sedla. Na sedlo skoči tudi stari Kasjan. V tem času bila je atamanova sabla že pri drugej straž¬ nici. Zasadil jo je tam v zemljo takoj po polunoči mladi Kiril. Na oddaljenosti dve tisoč konjskih skokov, delečih družino od sable atamana Fome, ležala je neproderljiva megla. Videti je bilo jedva na dvajset korakov. Solnce je dremalo še za mo- gilami, ptiči so spali. Le tihi jutranji vetrič šumel je lahno v trstji. 81 V tem zatrobi Gavril, a Grigor udari trikrat s palico po kotlu. S tretjim udarcem ude rejo se jezdeci ven na step, v megle, v smeri k drugej stražnici. Zadonela je zemlja v divjem diru. V trenotku so izginili brez sledu, le krik dozneval je še nazaj k rodnej vasi, kjer so stali samo jedino starci, molodice in devojke. Oj, kak je ta beg za stavo . . . M! Pr av je imel včeraj Taras trdeč, da star Kasjan ne vzdrži z mlajšimi gospodi brati jedna- kega dira niti do sto konjskih skokov. Resnično! Izgubili so ga preje, predno so šli mimo poslednje koče, in ga pretekli za četrt pota. Videl in vedel je to stari Kasjan. Ni pre¬ klinjal starosti in sveje onemoglosti, jahal je k na¬ menu, kakor je vedel in znal, da bi vsaj, ko po¬ slednji dojde, sklonil glavo pred zmagovalcem. Sicer, depetala mu je tožna dumka, bil je inače prvi s Fomo, ali tešil je samega sebe, ker to je bilo že davno, zelo davno ... In pa, hvala Gospodu, ker 6 82 je želel doživeti tako stare dni; teh mlajših naj ne leže nihče preje pod mogilo, nego doseže starost.. . Zato ni omedleval Kasjan in je zbadal konja k begu s tresočo se roko . . . Na pol pota ustavi se bežeča družina, še vedno skupaj zbrana, nanagloma na pokin Tarasov. »Stojte!“ zakriči tovariš. Družina se ustavi. Tu spregovori Gavril, mahnivši z mečem: »Gospodje bratje! Povejte, bili bilo hvalno ponižati starca ?! “ »Ne bilo bi hvalno ponižati starca!" odgovo¬ rila je skupno družina. »Ne skušam se s starim Ivasjanom ! reče Grigor ponosno. Vse glave so pokimale v sporazumljenji. Razgo- varjaje pa se o tem še trenotek, zjedinili so se naglo. Naudihnila ja je jedna misel, jeden plemenit naklep. Oj, znamenito bratstvo! Zopet pokima Taras in družina se razdeli v dve tolpi, katerih se umakne jedna na desno a druga na levo stran široke ceste. Zakrivala je je 83 Megla — pot vodeča k drugej stražnici bila je prosta jezdecev. Tu čakajo junaki, da jih dojde stari Kasjan. Nihče ne izpregovori besede, le čakajo, da migne Mimo njih starec, kakor duh zagrnen v meglo . . . Srečno je prišel Kasjan ničesar sluteč na ta kraj pota. In ko ga bratstvo ugleda pred seboj težko se vlačečega in naposled z namahom vernega konja spodbadajočega, čudo, da ni veselo zakričalo. Čakali pa so še trenotek . . . In izginil jim je Kasjan v nanagloma se iz- gubljajočej megli. Tu zadoni nanagloma iz daljave po tihem vzduhu Kirilov strel v znamenje, da je dospel na odmen prvi zmagovalec! Bil je to stari Kasjan. Vzletele so kazaške čapke proti nebu in na¬ stal je krik radosti v množici. „No, sedaj dirjajmo mi!“ zakliče nekoliko ust. Potegnejo za uzde, konji se vspno prosti in store ostanek tisoč skokov kakor v igri. Za tem proniklo je solnce megle in razmetalo lesk tisočerih žarkov po vsej Ukrajini. Božji pevci, 6 * 84 krožeči nad mogilami slave, peli so himen hvale in časti. V tem trenotku obklopavala je že vrla mla¬ dina starca, kateri je mahaje z atamansko sablo hvalil Gospoda. Potok vročih solz zalil je njegovo obličje, ko so ga gospodje bratje, noseči ga na ramah, zvali dediča atamanske sable. Za zvokom trobent in ropotanjem bobnov vra¬ čali so se h kočam, s katerih pragov so sipale krasne devojke zarošene cvet na pot. In imetje starikastega dediča ni odvzelo slave sabli atamana Fome. Rja je ni pokrivala, marveč jasno je svetila v zmagovitih bojih nad glavami nevercev. Najgrozovitejša muka peklenska. Spisal Catulle Mendes; prevel \' i 11 1 IX Vojska avstrijska osvojila je mej tem malone celo Bavarsko in zajedna nameravali so na Du- naji vojno prenesti v Francijo, kar pa je stari za- vistnik in sovražnik Avstrije, pruski kralj Friderik, preprečil s tem, da je rušil mir ter vnovič udrl na Češko. Friderik je ta pot gotovo mislil polastiti se nekaterih čeških krajev ali pa celo vse kraljevine. K tej nameri izpodbadalo ga je posrečeno zavratno ugrabljenje Šlezije. Zopet je dve leti trajala vojna na Češkem. A Frideriku se nakaua ni posrečila; kajti I. 1745. prisiljen je bil k pogodbi o miru, kateri je bil v Draždanah podpisan. S to pogodbo si Avstrija ni pridobila ničesar, le prejšnja pogodba jej je bila potrjena in Šlezija je ostala Frideriku. Vojna z Bavarsko bila je mej tem že prej končana in sicer takoj po smrti Karla Alberta. Njegov sin se ni hotel dalje vojskovati ter je s cesarico Marijo Tere¬ zijo sklenil pomirje v Fiissenu. Slednjič je tedaj v ubogi deželi češki nastal mir in pokoj, po katerem so zemljani tako dolgo 170 hrepeneli; sedaj se je s Francozi in njih zavezniki bojevalo samo še na Nizozemskem in v Italiji. Ta vojska končala se je še leta 1748. z mirom v Ahenu in izgubo Parme, katero je morala Marija Terezija odstopiti Španjski, dobivši v povračilo Nizozemsko od Francozov. In s to vojsko bilo je izvedeno in obvarovano jedinstvo dežel avstrijskih, označeno s pragmatiško sankcijo. Svoje namere, podati se na potovanje, Krištof ni opustil, a vojska ga je zadrževala in vezala na dom. Svoje matere ni mogel ostavljati v nevarnih časih. Naposled se je razveselil, ko je glavar Gam- senberk o jednem svojih pohodov v grad prinesel novico, da se je z mirom, sklenenim v Fiissenu, končala vojska. A bilo je že pozno jeseni Prihodnjo pomlad se je torej Krištof hotel podati na pot; najprej je na vsak način hotel po¬ hoditi Ochranov. Veselil se je neizrečeno, da zopet vidi Jitko, kajti ljubezen do nje v njegovem srci nikdar ni ugasnila. 171 Ves ta čas ni dobil o Dobranu nikakih po¬ ročil, kajti pošte, tisti čas še jako slabo urejene, propale so vsled vojske skoro popolnoma. Cesto je premišljeval Krištof, mu je li Jitka ostala zvesta, in kako misli o njem, ne domneva li, da je popolnoma pozabil nanjo. Vse to imel je zvedeti prihodnjo spomlad. Jeduolično potekal je zimski čas in jednolično življenje v gradu moteno je bilo le takrat, kadar se je Koniaš na svojem potovanji ustavil pri gospe Polikseni. Duhovnik se je sedaj uljudno vedel nasproti Krištofu, ker ga je bila gospa Poliksena poučila, da je s svojim sinom zadovoljna od onega dne, ko je Dobrau s svojo hčerjo ostavil ta kraj. O trajni gorečnosti, s katero je mladenič ljubil Jitko, se gospe Polikseni še sanjalo ni. Koniaš je zadovoljen ostavil grad ter šel po čeških krajih goreče propovedovat in sežigat po¬ slednje ostanke čeških knjig. Naposled je prišla pomlad, katere je Krištof tako željno pričakoval. Začetkom meseca majnika 1746 poda se na potovanje, in sicer preko Prage 172 naravnost v Lužico. In nekega večera v polovici meseca majnika korakal je že po cesti od Berthels- dorfa proti Ochranovu. Razna čuvstva prevevala so mu srce, ko je zvečer stopal v naselbino bratovsko. Prijetno ga je iznenadila uglednost in čistota, katero so ka- zale vse hiše, in nič menj red v vsem, kar je k njim spadalo. Že na kraji naselbine vprašal je Krištof ma¬ lega, lepo oblečenega dečka, bi li dobil tukaj Do- brana in kje. A dečku je bilo to ime neznano. Krištofa je to prvi hip osupnilo, a prišlo mu je na misel, da je bržkone Dobran tu znan pod svojim pravim imenom. Uganil je. Kajti ko je izrekel ime Jurij Kochan s Prachova, odgovoril je deček spošt¬ ljivo: „To je naš starejšina, tam le na desni strani naselbine stanuje. Popeljem Vas k njemu, čestiti gospod." Krištof gre z dečkom. Precej na to stopi iz jedne bližnjih hiš nekoliko mož in deček takoj opo¬ zori Krištofa, da je mej njimi tudi tisti, katerega išče. Z jednim samim pogledom pregledal je Krištof 173 skupino mož in že je spoznal Dobrana, ali — pre¬ strašil se ga je. V teh par letih so je Dobran zelo postaral. Postava njegova ni bila več ravna, glavo je po¬ vešal na prsi, lasje in brada mu je popolnoma osivela. Solza je zalila oko mladeniču. Globoko ga je ganil pogled na moža, katerega je tolikanj spoštoval. In pristopivši pozdravil je može, podal Do- branu roko ter dejal: »Držal sem besedo." Dobran je bil sila izneuadejan. „Gospod vitez!" vskliknil je radostno. Solze so mu lile iz očij — tako ga je nepričakovani prihod mladeničev osupnil in razveselil. »In Jitka?" vpraša Krištof. Dobran trenotje pomolči. »Za Boga, kaj se je zgodilo, govorite!" »Kdo ve, se bode li dolgo veselila vašega po¬ hoda," odgovori Dobran z vzdihom in glas se mu je tresel. »Ali je bolna?" »D k.“ »Ali ni več upanja?" 174 „To je težko soditi. Toda, idimo dalje . . . Sicer pa vas pričakuje, gospod vitez." „Mene? O, torej ni pozabila?" „Nikoli; večkrat ponavlja: držal bode besedo." Po tem kratkem razgovoru odideta moža proti domu, v katerem je bival Dobran. Spotoma pripoveduje Krištof, zakaj se ni prej podal na potovanje v Ochranov. Dobran pa mla¬ deniču pove, kaka nesreča je zadela Jitko na poti po Bavarskem, in da od tistiga časa ni več trdnega zdravja. „Sušila se je in slabela; a to ni bila samo telesna bolezen, tudi njen duh je bolehal. Žalost in skrb, katero je skušala meni prikriti, glodala sta globoko v njeni notranjosti. Domnevala je, da je prevarjena, kajti minula so štiri leta in o Vas ni bilo ni duha ni sluha ..." ,0 Bog, tedaj sem jaz, jaz uzrok njene bede! . . . O verujte mi, da sem tudi jaz ta čas prestal krut boj ...! Stal sem mej materjo in Jitko . . . tako kot doslej ... in imel sem voliti. Volitev morala je izpasti na rovaš jedne stranke ... Sem li mogel ostaviti mater, ko je okrog in okrog 175 divjala vojska? Pustiti jo v samoti v tako nevarnih časih? Tega nesem mogel storiti ... In sedaj, ko je mir prišel v deželo, hitim, da izpolnim svojo obljubo, a kaj sem našel... O Bog, ta izkušnjava je prehuda!" Tako je govoril ubogi mladenič. Dospela sta do hiše. Dobran pelje Krištofa v priprosto opravljeno sobo ter ga poprosi, da bi za bip tukaj ostal. Na to sam stopi v sosednjo sobo. Krištof je ostal sam . . . Mračilo se je. Dobran Jitke ni dobil same. Mimo dveh sester, kateri sta jo časih obiskali ter jej stregli, bil je v izbi prijatelj Dobranov, zdravnik, tudi Ceh po rojstvu in potomec pregnanca Andreja s Habernfelda, za njega dni slavnega zdrav¬ nika in iskrenega prijatelja bivšega kralja Friderika Falckega. Po nesrečni bitki na Beli gori podal se je Friderik na Holandsko, in Habernfeld je zvesto šel ž njim. Tudi njegov sin in vnuk posvetila sta se umetnosti zdravniški. Vnuk pa je, slišavši o ustanovitvi naselbine bratovske v Lužici, ostavil 176 Holandsko ter se podal v Ochranov, kjer si je kmalu pridobil splošno veljavo ter s svojo vednostjo koristno deloval. Ivanu s Habernfelda znano je bilo popolnoma celo minolo življenje Dobrana in Jitke, znan mu je bil tudi pravi uzrok njene otožnosti. Ko je Dobran stopil v sobo, govoril je Ha- bernfeld ravno z Jitko, ki je sedela v naslonjači in gledala skozi okno. Jitka se je bila zelo izpremenila. Bila je bleda, in njen obraz, poprej jasen, kazal je otožnost in hiranje, če tudi ni izgubil prejšnjega nežnega izraza. Trenotje je govoril Dobran s hčerjo, po tem pa je namignil Habernfeldu, naj gre za njim. Ne¬ mudoma ga uboga zdravnik. Ustopil je z Dobranom v sprednjo sobo, kjer je čakal Krištot. Dobran je predstavil Habernfelda mladeniču, ki je izrekel željo, videti Jitko. Habernfeld resno zmaje z glavo ter pravi: „Bojim se, da bi jej to nenadno snidenje utegnilo škodovati; treba jej polagoma povedati, da je čaka prijetno iznenadenje.“ 177 »Storimo tako“, pritrdi Dobran, in oba se vrneta k Jitki, spustita se ž njo v razgovor, dokler ni Dobran kakor po nameri jel naštevati tistih, ki navadno pohajajo njegovo hišo, ter pristavil: „Še nekdo je tukaj, ki bi rad govoril s tabo . . .“ To je Jitko živo dimilo; že prej se jej je zdelo čudno, da je oče zdravnika odvedel v spred¬ njo sobo. „Je li ta gost od daleč?" vpraša Jitka s tihim glasom. „D&, od daleč," pritrdi Dobran. Jitka se zamisli; čez trenotje srpo pogleda očeta ter vpraša na pol šepetaje: „Jeli Krištof?" „Drago dete ... d^. ... on je prišel." Jitka se radostno vžgane ter prosi: „0, privedi ga sem, dragi oče . . . On je pri¬ šel ! Vedno sem upala, da pride ..." Oči so se jej zaiskrile; tresla se je po vsem životu, skoro mrzlično vzburjena. Z nežnim prigovarjanjem miril je zdravnik nje¬ nega vzrujanega duha; skrb brati mu je bila z obraza. 178 „0, ne skrbite zame, sedaj bodem zdrava, srečna, vesela, boste videli/ odgovori devojka, a s slabim glasom, ki ni pričal, da se uresniči nje trditev. Dobran je mislil, da bi ne bilo pametno, še deij napenjati dekletovega duha, in ker je iz Ha- bernfeldovega vedenja uvideval, da tudi on tako misli, sklenil je, da pokliče Krištofa. To je tudi storil. Mladenič stopi v sobo; video Jitko bledo, slabotno, bil je tako zadet, da niti besedice ni mogel izpregovoriti. Jitka pa se vskloni ter ga vsprejme z neiz¬ rečenim veseljem. „ Pričakovala sem te, dragec . . . prišel si . . Kako si dober! 11 Krištof razpne roki ter jej hiti nasproti: Tudi ona se nekolikokrat naglo prestopi, a namah se ustavi. Ni mogla več dalje . . . pričela se je opotekati. Vsi navzoči prestrašili so se tega ter hiteli deklici na pomoč. Krištof jo prvi prestreže v naročje. 179 „Za Boga, Jitka, kaj ti je?" vsklikne Dobran strahoma. „Nič hudega, mala vrtoglavica", šepeta de¬ klica ter nadaljuje, obrnivši se h Krištofu : „ Kaj, ne, da me ne ostaviš?“ „Ne ostavim te," pritrdi mladenič ter jej vroče poljubuje desnico. Za drugo roko držal jo je Habernfeld ter skrbno pazil, kako jej bije žila; a obraz se mu je čimdalje bolj mračil. Jitka se je tresla. Zdravnik je slutil, da je nastopilo važno trenotje. Oez malo časa šepetala je deklica, kateri je obličje tako pobledelo, da je bilo skoro kakor rnra- morno: „Oče . . . Krištof, ali vidita tisti žar tam-le? Solnce vzhaja . . . krasno je. O Bog, kako je krasno ... in ta pokrajina ... A kaj je to? Naglo se temni . . . vse, vse je izginilo . . . ničesar ne vidim več . . . že . . .“ Poslednje besede šepetala je tiheje, potem pa je počasi zaprla oči; glava se jej je nagnila, telo je vstrepetalo in Jitke ni bilo več mej živimi. „Mrtva je!" izpregovon Habernfeld z mrač¬ nim glasom. 12 * 180 Dobrana so ostavile moči, omedlel je. Habernfekl položi Jitkino truplo na posteljo, potem pa vso svojo skrb obrne na Dobrana, da bi se zopet zavedel. In Krištof, kateremu je srce trgala kruta bolest, zakril si je obraz ter bridko plakal. Jedina nada, ki je doslej živela v njegovem srci, bila je uničena . . . Bodočnost zdela se mu je sedaj pustinja, po kateri mora iti dalje navzlic upehanosti. Vest o Jitkini smrti raznesla se je naglo po naselbini. Nekateri bratje so hiteli, da prineso Do- branu v njegovi bedi tolažbe s prijaznimi besedami ter tolažijo tudi Krištofa; čez nekaj časa pa so oba odvedli iz sobe, kjer je ležala Jitka. „Kaj bi bilo uzrok tako nenadne smrti?" po¬ vpraševali so nekateri bratje Habernfelda. „To ni nepričakovana smrt . . . sluti) sem, da Jitka kmalu ostavi ta svet. Njeno zdravje zadnja leta ni bilo trdno, slabela je, plučna bolezen jo je izjedala, žalost jo je mučila . . . Nenadno veselje nad prihodom moža, katerega je vroče ljubila, uplivalo je tako močno nanjo, da je porušilo slabi ustroj telesa, in dasiravno smo jo počasi pripravili 181 na iznenadenje, zgodilo se je vender, česar sem se zmirom bal . , . velika, nagla vzburjenost prinesla jej je smrt.“ „A tistemu mlademu možu zamolčite to okol- nost, ker to bi njegovo bolest silno povečalo, 8 svetuje jedeu izmej bratov. „To sem tudi storil in o tej stvari ne bodem govoril tudi pozneje 8 , pritrdi Habernfeld. Po tem razgovoru so tudi ti ustavili sobo. In ko se je nočni plašč razgrnil čez Ochranov, molil je zbor bratov in sester pri mrtvem truplu uboge Jitke. Tretji dan je cela občina devojko spremila do groba. Položili so jo v blagoslovljeno zemljo, da se tam odpočije v večnem spanji. Krištof se je še ne¬ koliko dnij mudil v Ochranovu ter tolažil Dobrana, potrtega vsled hčerine izgube, čeprav je sam po¬ treboval tolažbe. Nazadnje podal se je na pot. Nameraval je celo leto bivati v tujih deželah, nadejaje se, da z raznimi dojmi nekoliko udušf svojo žalost. Da pri¬ jatelja svojega ostavi v dobrih rokah, o tem ni 182 dvojil, kajti bratje ochranovski so si zelo prizade¬ vali, da bi potolažili njegovo tugo. Zaplakala sta oba, ko sta se ločila. „Vem, da sem prišel Jitki na nesrečo, to dobro vem/ tožil je Krištof. A Dobran je odgovoril: „V vsem zgodila se je volja Gospodova." Z obljubo, da prihodnjo spomlad zopet pride v Ochranov, objel je mladenič Dobrana, kateri ga je srčno poljubil, na to pa se mu je iztrgal iz naročja ter odhitel po poti proti Berthelsdorfu. Dobran je gledal za njim, dokler mu ni iz¬ ginil izpred oči; potem pa je odšel na pokopališče ter molil na grobu Jitkinem. * * * Še le v pozni jeseni vrnil se je Krištof v grad. Ves ta čas preživel je na potovanji. Z veseljem vsprejela ga je mati, a kmalu je opazila veliko izpremembo v sinovem značaji. Prej je malo govoril, sedaj pa je bil še bolj molčeč. Ko je nekoč gospa Poliksena omenila, kako bi jej bilo drago, ko bi se bolj zanimal za hčer glavarja Gam- 183 senberka, prosil jo je Krištof, da bi o tej reči nikdar več ne govorila. Sicer pa se je tudi gospa Poliksena zelo iz- premenila, kajti materno čuvstvo ne da se izruvati iz srca. Čutila se je nesrečno. Pogrešala je svojih otrok. Izabela je bila zanjo kot mrtva, sin pa je bil proti njej kaj malo zaupljiv. Ko ga je nekdaj vprašala, kaj je uzrok njegovi otožnosti, ni dobila določnega odgovora. To jo je navdalo z novo bo¬ lestjo Tudi pohodi Koniaševi je niso potolažili. Hladno je vsprejemala meniha, kajti sedaj je izprevidela, da se je preveč pokorila njegovemu uplivu. Njegovo prijateljstvo jej nikakor ni moglo nadomeščati ljubezni sinove in izgube hčerine. Hladno vsprejemanje ni ušlo Koniaševemu po¬ gledu; mudil se je le po jeden d3n v gradu po¬ tem pa je zopet potoval dalje. Krištof je samo čez zimo ostal v gradu; na spomlad pa se je znova podal na potovanje in zopet najprej v Ochranov. Ko pa je vprašal po Dobranu, peljali so ga na groblje. Dobrana ni bilo več mej živimi. 184 Ločil se je od tega sveta in njegovo telo je počivalo poleg groba Jitkinega. Tisoč spominov vzbudilo se je v srci ubozega Krištofa, ko je čital na pokopališči Ochranskem na priprostem križu napis: „Jitka Kochanova s Prachova in Jurij Kochau s Prachova.“ Dobranova. želja se ni izpolnila. Ni počival v zemlji češki. Na pokopališči v Oehrauovu v Lužici, nekdanjem delu češke krone, našel je grob po¬ slednji potomec češkega mučenika, Va¬ lentina Kockana s Prachova, moža, ki je leta 1621. na trgu Starega mesta Praškega pod roko krvni¬ kovo končal svoje življenje. In na njegovem grobu je gorke solze prelival poslednji potomec Španjola in nekdanjega častnika Huerta, kateri je bil njegove prednike spodil iz rodnega gradu. Bratje Herrnhutci izročili so Krištofu list, katerega je bil zanj napisal Dobran pred svojo smrtjo. Krištof ga je odprl ter čital: 185 „Moj prijatelj, moj sin, srce plemenito. Dan na dan je bolj bolno moje telo, bolna je že davno duša moja. Ko bodeš čital ta list, ne bode me več. Duša moja bivala bode tam, kamor je vzletela duša Jitkina. Ne verjamem, da bi umrle duše, ki so se ljubile na tem svetu. Živele bodo tam, kjer življe¬ nje traja večno, od ničesar kaljeno, od nikogar mučeno. Čislal sem te, mladenič plemeniti, dobro srce . . . materi tvoji odpuščam iz vsega srca, s čimer se je pregrešila nad nami, ter prosim, da bi jej tudi Bog odpustil. Ti in Jitka hranila sta nekdaj v meni na- dejo, da se umire in združijo v blagi mir nasprot- stva, ki se stoletja bojujejo mej seboj. A to se ni zgodilo . .. Ločila nas je usoda . . . Bogu bodi po- toženo ... On bode do poslednjega trenotka tvoj varuh. Na potih svojega življenja spominjaj se Jitke, ki te je vroče ljubila, spominjaj se mene, ki te blagoslavljam. Roka mi peša. — — Svetilnica dogoreva . . . Ostani z Bogom . . . Zate moli prijatelj tvoj Dobr a n.“ 186 Solze, ki so padale Krištofu iz očij, škropile bo pismo plemenitega Dobrana. Mladenič se je gorko zahvalil bratom za lju¬ bezen, katero so darovali Dobranu, potem pa je s srcem, polnim tuge, polnim bolesti in žalostnih spominov ostavil naselbino Bratov čeških, — mirni Oehranov. Zopet je celo leto prebil v tujini, na jeseni pa je prišel v Prago, da pohodi svojo sestro v sa¬ mostanu. Vstopil je v hladno senčno dvorano samo¬ stansko ter poprosil, da bi mu bilo dovoljeno go¬ voriti s sestro. Pokličejo jo. A brat je smel s sestro govoriti samo skozi železno omrežje. Krištof se je prestrašil Izabele. Bila je to le senca dekličina. Po razgovoru, tikajočem se matere, vpraša Krištof: „Si li zadovoljna, srečna, draga sestra?“ Solze se ulijo deklici iz očij. 187 »Prevarila sem se“, šepetala je; „dobila sem tukaj drugačno življenje, kakor sem je pričakovala. Tu ni zavetišče pobožnikov, tu ni dom odkritosrč¬ nosti . . . Zavist, svetohlinstvo, obrekovanje, in vo¬ hunstvo, vse, o čemer v dragem našem kraji niti pojma nisem imela, šopiri se tukaj ... O, dragi brat, nesrečna sem za celo svoje življenje, kajti s tega kraja ne pridem nikdar. “ Čudo da ni Krištofu srce počilo silne bolesti in žalosti ... Tu je zopet videl uničeno življe¬ nje, kakor je bilo uničeno življenje njegovo. »Poslednja sva svojega rodu in oba tako ne¬ srečna' 1 , dejal je in bolest mu je trgala srce. »Pregrešila sem se, a uzrok tega nisem jaz ... bila sem neizkušena ... in nihče, nihče me ni sva¬ ril .. . Toda poslušajo naju . . . moram te ostaviti. Niti objeti te ne morem, brat moj, zjokati se v tvojem objetji in olajšati svoje gorje. Poljubi mater namesto mene . . . ostani z Bogom morebiti za zmi- rom z Bogom ... Se li kdaj zopet vidiva ... to ve sam Bog . . .“ In kakor senca opotekala se je od okna ter odšla po mračnem hodniku samostanskem. 188 X. Minilo je osem let. Blodeč po svetu mudil se je Krištof v Rimu Vsa minola leta prebil je daleč od doma. Sredi meseca avgusta dobi nenadoma od ma¬ tere pismo, v katerem ga prosi, naj se vrne brez odlašanja, ako jo hoče dobiti še živo, kajti zdravje jo naglo ostavlja. Še tisti dan poda se Krištof na pot in dasi- tudi je hitel, kar se je dalo, matere vender že ni več dobil mej živimi. Ko je prišel v grad, povedali so mu žalostno novico, da že sedem dnij počiva gospa Poliksena de los Olivos na pokopališči na strani svojega moža. In stari sluga, ki je že služil pri ranjkem go¬ spodu de los Olivos, pripovedoval je Krištofu: „Ko se je milostivi gospe bolezen shujšala, pisali smo gospodični Izabeli v samostan, naj po¬ hodi mater. Toda neso jej dovolili. Samo pisala je ter od matere vzela slovo . . . Vsi smo se jokali, ko je duhovnik iz vasi na glas čital pismo gospe... Uboga deklica! Gotovo jej je pokalo srce, ko je 189 pisala ta list . . . Milostiva gospa je mej svojo bo¬ leznijo neprestano in silno jadikovala, kako je za¬ puščena, a priznala je, da je vse to sama zakrivila. Večkrat je ponavljala: „Zakaj nesem dovolila Kri¬ štofu, da bi vzel za ženo deklč iz koce, katero sem nekega dne v zaslepljenosti svoji kruto raz¬ žalila . . . Zakaj sem dovolila, da je moje dete se¬ daj zaprto v samostanu . . . Zakaj sem poslušala svet Koniašev?. . . Bog mi odpusti, da sem se pre¬ grešila nad svojima otrokoma, nad lastnim rodom! Hudo si me kaznil za to, vsemogočni Bog: umiram ter ne vidim niti jednega izmej njiju pri svoji po¬ stelji v poslednji uri! Tuji ljudje zatisnejo mi oči ter me spremijo do groba . . . Uničila sem življenje svojih otrok, nikdar mi tega ne odpustita, 1 — S takim govorjenjem končala je uboga gospa svoje življenje; grozno je bilo poslušati njeno tarnanje." To pripovedovanje starega moža pretrgale so večkrat solze, ki so mu lile iz očij. Drugi dan je Krištof znova ostavil grad ter odšel proti Pragi, da sestri svoji poroči o zadnjih trenotkih materinih. 190 Po smrti gospe Poliksene Koniaš ni več prišel v grad. A ni prenehal propovedovati in strastno sežigati ostankov čeških knjig. Naposled se je potrt od starosti podal v Prago v zavod jezuitski, kjer je jeseni leta 1760. končal svoje življenje. A ime njegovo ni umrlo ž njim; ne vekov veke živelo borie v spominu naroda češkega in omenjalo se bode še v najpoznejših časih kot ime jednega največjih škodljivcev njegovi prosveti in jeziku njegovemu. Zopet je minolo nekaj let. Umrla je Marija Terezija in vlado je prevzel njen sin Jožef II., kojega mišljenje je bilo že prej, kar se tiče verskih zadev, polno svobodomiselnih nazorov, katere je takoj po nastopu vlade pričel dejanski izvajati. Konečno pa se je odločil, da raz¬ širjanju meništva napravi konec z odpravo velike večine samostanov v svojem cesarstvu. V nekoliko dneh odpravil je sedemsto samo¬ stanov ter s tem znižal število menihov in nun s 63.000 na 27.000. Odpravljen je bil tudi samostan klarisinj v Pragi in tako je nenadno nesrečna Iza¬ bela bila osvobojena. Jedva je Krištof zvedel o odpravi samostana, hitel je v Prago. Z neizrekljivim veseljem vrgla se mu je sestra v naročje, in čez malo časa sta se oba vrnila v grad. Okrog šestdeset let stara sta se zopet videla. Tiho sta živela v gradu. In če sta se ozrla nazaj v minola leta, ni se v njiju srcih oživel skoro niti jeden vesel spomin . . . pokazala se jima je vedno le podoba trpljenja, boja in žalosti. Še nekaj let preživela sta družno. Najprej pa se je ločil od tega sveta Krištof, še poslednje treuotke sporni njaje se Jitke, jedine ljubezni svoje in Dobrana. Ne dolgo po tem osta- vila je tudi Izabela ta svet, ljubezni niti poznajoč. Ž njima izmrl je rod de los Olivos. Stari grad prišel je v last drugemu tujcu, ki nikdar ni bival v njem ... Jel se je rušiti. Nje¬ govi zidovi so se počasi sesipali s skal doli v reko in danes samo razvalina še kaže mesto, kjer je nekdaj stal.