HUDA URA OKOLI ŠESTTISOČAKA V GARWALSKI HIMALAJI
BELA NOČ V STENI BHAGIRATIJA 4
MIHA KAJZELJ
Z Matjažem leživa ob gigantskem balvanu, ki se je nekoč davno prlvalil iz okoliških navpičnih sten. Dobro uležan In daleč največji na ledeniku nama daje občutek varnosti in zavetja pred padajočim kamenjem, ki ga slišiva nedaleč stran. Pravkar se je stemnilo In s polnimi želodci pekoče indijske Instant juhe čakava, da naju zajame spanec. Po najinih glavah pa se podi krdelo neurejenih misli; dogodki v zadnjih dneh so šli tako hitro, da nama jih še ni uspelo povsem dojeti. Za nami je New Delhi in omotična vročina nespečnih noči, zakulisje indijske birokracije, nora vožnja v garwalske gore, razpen-jeni Ganges in visokogorsko sveto mesto Gan-gotri, kjer se na prodnatem bregu očiščuje na stotine romarjev; nato ozka dolina rdečega granita in zelenih borovcev, na koncu katere se izpod ledenika vsa umazana in peščeno bela rojeva sveta reka.
MOČI UMIRAJOČEGA LEDENIKA
Po hitri aklimatizaciji na Bhagiratiju 2 sva končno pripravljena pod steno, o kateri sva sanjala zadnje pol leta. Počutiva se močna in stabilna, le vreme je nekam čudno; popoldansko poslabšanje se dolgo noče pospraviti za Shivling, kot je bilo to normalno v prejšnjih dneh. Rahlo zaskrbljena se počasi le umiriva in ob oddaljenem grmenju kamnitih plazov počasi zaspiva.
Pok, pok, pok ... naju zbudi droben dež, ki se je vzel od ne vem kje, da bi nama zmotil spanec. Zlovoljna se preseliva pod balvan, kjer si iz naloženih blokov izoblikujeva kolikor taliko ravno površino za spanje. Dež in klokotanje lede-niškega potoka pa nama ne pustita več zaspati. Z mislimi sva oba že v steni: kako bova plezala po požlejeni skali?
Proti jutru pršenje poneha, pokaže se celo nekaj zvezd, ki nama vzbudijo optimizem. Kako malo je treba, da spet dobiš zagon! Še v temi si oprtava ogromne tovore in začneva riniti proti steni, loveč ravnotežje po razmajanih skalah. Umirajoči ledenik ima še dovolj moči, da s svojimi mračnimi, ledenimi ustnicami srka vase nalomljeno skalovje, ki je priletelo iz sten naokoli. Začenja se v kotlu, obdanem z gladkimi, monolitnimi stenami, ki se namesto z me-liščem začenjajo s položnim granitnim podstavkom, prečesanim od plazov. Medtem se je zdanilo in kolikor moreva hitro plezava po tem čudnem, zglajenem svetu, da bi čimprej prišla iz nevarnosti padajočega kamenja. Napredujeva pa le počasi, ker naju ovi-
Zahodna stran Bhagirfltija 4
Foto' Miha Kajzelj
rajo požied in pretežki bremeni. Matjaž vodi, jaz pa mu sledim s transportno vrečo, ki se mi poveša čez glavo, tako da skal pred sabo sploh ne vidim. Zato ležem za Matjaževimi petami vdano kot tovorno živinče. Na gredini se malo razgledava in izbuljenih oči opaziva, da vreme še zdaleč nI takšno, kot bi si ga želela. Shivling se zavija v vlažne megle, celo ozračje pa preveva neka bolestna zatohlost. Iz skal se cedi požied.
NOČ NA POLIČKI SREDI STENE
Zadnji del do navpične stene varujeva in sredi popoldneva doseževa velik kot, ki sva ga že dolgo gledala. Izčrpana se pripneva na svedrovce, ki so jih zavrtali ob prejšnjih poskusih, morda celo Franček Knez. Mokra, požlejena zajeda nad nama pa ni videti prav nič spodbudno. Kljub temu urediva opremo In Matjaž se odloči, da gre naprej. Oklevajoče se loti krušljivega kota in po dveh urah plezanja ves moker doseže stojišče.
Medtem se skozi oblake celo malo posvetli in negotovost za hip izgine. Zaplezam naprej v še tanjšo poklino in med redkimi sončnimi žarki v lepem hrapavem granitu počasi napredujem In na trenutke začenjam celo uživati. Že naju vidim na gredini, ki jo slutim nedaleč nad sabo in
Plezanje v zahodni steni Bftagiratija 4
kjer bova verjetno lahko prespala, ko me naenkrat zajame sneženje. Še ravnokar topla skala v hipu postane vlažna in mokrota, ki sem se je navzel med plezanjem, začne hladiti. Zabijem dva dobra klina in se spustim navzdol k Matjažu. Skupaj nato sestopiva do kota, kjer sva pustila drugo opremo, in se hitro oblečeva v gore-tex. Vedno bolj sneži in topla barva skale se je že prevlekla z belo sivino. Na ozki polički poleg kota si iz vrvi izoblikujeva skromno sedišče in se priveževa v kline. Čez glavo si povezneva bivak vrečo in si tako izboriva majhen suh prostorček, ki ga grejeva s toploto najinih teles, V tem novem svetu se počutiva prl-jetneje in si skuhava juho. Na površini vreče se sliši nezmanjšan šum gostega sneženja in sprašujeva se, če ne bi bilo najbolje sestopiti. To misel pa hitro opustiva, saj bi v temi zelo težko našla pravo smer, pa še celo noč bi trajalo. Odločiva se počakati jutro. Takrat nad seboj zaslišiva pok in bližajoče se grmenje. Plaz! V trenutku se še bolj stisnem k steni in z rokami zagrabim vrv, na katero sem privezan. Zajame me neznosna sila pritiska-jočlh gmot snega, ki me hoče odtrgati z najine poličke. Držim se vrvi kot klop in nemo čakam, kaj bo K sreči pritisk počasi popusti in šele takrat me zgrabi strah. Glasno spregovoriva nekaj paničnih, nepovezanih besed, rada bi nekaj storila, zapustila to izpostavljeno točko, a hitro spoznava, da sva neskončno nemočna. Ponoči, v zasneženi steni, ne moreva nikamor. Ujeta sva na tej ozki polički na robu plaznice, kjer sva vsaj pritrjena na svedrovce.
Počasi se začenjava zavedati resnosti položaja in sprevidiva, da je najina edina možnost preživetja tu. Počakati bova morala jutro, ki bo razjasnilo najino nadaljnjo usodo.
PLAZOVI V GLUHI BELINI
Naslednji plaz je bil malo manjši, sledili pa so še mnogi, S čeladama na glavah sva celo noč upala, da med snegom ne bi bilo kakšne večje skale. Kadar ni bilo plazu, sva z rokami otresala sneg z vreče in dvigala spodnji rob, da je k nama prišel svež zrak, saj sva volumen vreče zaradi višine hitro podihala. Sneg, ki so ga prinašali vedno novi plazovi, nama je prodrl za hrbte in naju začel Izrivati s poličke. Čeprav sva imela vedno manj prostora, sva vedela, da je treba zdržati. Pa se človek zelo hitro navadi trpljenja. Hlad, nemočna utrujenost in občutek, da je najina usoda bolj negotova kot kdajkoli prej, vse to me je privedlo v stanje dremave otopelosti in med posameznimi plazovi sem celo zaspal. Ko sem se zbujal, sem ob sebi začutil Matjaža in ta občutek me je pomirjal. Spominjal sem se vsega. kar sva skupaj preživela v gorah in vedno bolj sem verjel, da se bova tudi tokrat izvlekla. Zelo bo še težko In nevarno, a skupaj bova to zmogla.
Proti jutru se ml zdi, da je že svetlo, a ko pogledam ven, vidim le gluho belino vedno debelejše snežne odeje. Vse je že belo in sneg se je nalepil celo v previse. Matjaž mi pravi nekaj o možnosti helikopterskega reševanja, pa oba veva, da je to le iluzija. Ko se zdani, se ob novi svetlobi povsem zbudiva. Dvigneva najino s stožcem snega pokrito streho in se razgledava po okolici. Vse je tiho in belo, snežiti je nehalo, v zraku je napetost. Ogromne količine snega ki so primrznile na skalo, težijo k temu, da bi se odlepile in se odpeljale navzdol. Pršni plaz naju prežene nazaj v zavetje. Od prestane noči sva precej spremenjena, rdeče oči in hripava glasova nama govorijo, da je treba čimprej dol, čeprav je to v danih okoliščinah precej nevarno. Še ene noči na tem mestu ne bi vzdržala, poslabšanja pa še ni konec.
UJETNIKA UMAZANE MORILSKE REKE
Vstaneva in iz snega odkopljeva nahrbtnike. Opremiva se z najnujnejšim, vse druga pa pospraviva v transportno vrečo, ki jo bova morala pustiti tukaj. Spuščati se začneva po ozkih pasovih med plaznicaml in z očmi stalno preiskujeva steno nad seboj. Posameznim manjšim plazovom se umikava kar na vrvi, sidrišča za spuste pa delava pod majhnimi zakloni. Jutranji dvig temperature povzroči vsesplošno proženje plazov. Z vseh delov stene se trgajo
zaplate primrznjenega snega, iz zgornjih vesin pa se včasih utrgajo tudi veliki plazovi, ki imajo struge že izdelane. Zvok plazečih se gmot sploh ne poneha, ampak je kot mrtvaška melodija, ki raste in pada, a se vedno vrača v svoj osnovni ton.
Boriva se kot preganjani živali, na sidriščih puščava vse, kar nama uspe zatakniti v krušljivo skalo, do katere se dokopljeva. Plaznice pod nama se lijakasto zgoščajo in nevarno sva se že približala velikim. Njihovi razorani bregovi pričajo o tem, da velik plaz ne pozna šibkosti, prestopa bregove in do gladkega pomete vse, kar je pred njim.
Ko sva ravno pri tem, da bi prečkala srednje veliko korito, se v steni odtrga zares široka zaplata snega. Z očmi spremljava padajoče gmote in z grozo ugotoviva, da gre plaz točno na naju! Zabit imava slab klin in oba se stisneva k njemu. Matjaž mi še reče, naj si prikrijem dihala in umazana reka že teče čez naju. Pritisk, ki nama hoče odtrgati nahrbtnike z ramen, vzdrži-va, zdrži pa na srečo tudi klin. Hitro prečkava plaznico in se pospešeno spuščava po robu največje grape. Do ledenika je ostal še en spust, midva pa imava samo še en klin, Matjaž ga zabije in spustiva se dol. Vrv zgrabim čez ramo in stečem navzdol po svežih grudah. Rešena sva! Stisneva si roki,
ker sva ostala živa. Oba veva. da še nikoli ni šlo tako za las.
Po prestanih naporih se predava sladkim mislim na bližajočo se hrano in prijatelje. Vračava se poražena, ampak uspelo nama je nekaj velikega. Lagodno se opotekava po razmočenem snegu in prav vseeno nama je, če se skale pod nama prevračajo.
Pri velikem balvanu se počutiva kot doma, ura je poldne in javiva se v bazo. Matjaž sporoči, da sva živa in cela in zve, da tudi njim ni prav lepo, da zmanjkuje hrane in da je vse mokro. Doktorja pa se menda borita za življenje nekega Čeha v sosednjem taboru, ki ga je zgrabila huda višinska bolezen in je večinoma nezavesten. Brezvoljno obsediva v snegu in počasi žvečiva čokolado. V takšno bazo se nama nič ne mudi. Skozi redko sneženje se za trenutek pokaže stena in v velikem kotu pod zajedo se vidi oranžna pika — najina transportna vreča, polna opreme. Še enkrat bova poskusila, si rečeva in zamišljena odtavava v dolino.
Poskus v še nepreplezani zahodni steni Bhagi-ratija 4 (6193 m), Gharvvalska Himalaja v Indiji, 2.-3. 9. 1993, Matjaž Jamnik — Miha Kajzelj (oba AK Vertikala).
NADALJEVANJE OSNOVNEGA IZOBRAŽEVANJA NEPALSKIH GORSKIH VODNIKOV
SLOVENSKA HIMALAJSKA ŠOLA
BOJAN POLLAK
Po letu dni prekinitve — lani namreč osnovnega tečaja ža nepalske gorske vodnike ni bilo — je letos PZS (oziroma KOTG) nadaljevala osnovno alpinistično izobraževanje za nepalske gorske vodnike. Devetega maja letos so odšli v Nepal štirje inštruktorji in zdravnica kot pomoč za izvedbo 13. osnovnega tečaja. Ta je bil od 12, maja do 21. junija. Tečaj je vodil Bojan Pollak, pomagali so mu še Janez Ben-kovič, Vlado Schlamberger in Franc Tamše, vsi so gorski vodniki, in zdravnica An da Perdan. Z nepalske strani sta aktivno sodelovala iman Gurung in Kitu Temba Sherpa, poleg njiju pa še inštruktor iz indijskega himalajskega planinskega inštituta (HMI) iz Dardžilinga Pa-sang Namgyal Sherpa. Na tečaj sta se prijavila kar 102 kandidata, od katerih jih je NMA (Nepalska planinska zveza) izbrala samo 30, po enega iz posamezne trekinške agencije. Med izbranimi je bila tudi ena ženska.
DOLG SEZNAM PREDMETOV
Prvi teden je bil tečaj v Katmanduju, ker so bila
teoretična predavanja in praktične vaje v Ba-ladžuju. Nato so vsi odšli v Langtang. Kraj je izbral organizacijski komite NMA, kot so nam pojasnili, predvsem zaradi manjših stroškov in krajšega časa. Tako se je odvijal glavni praktični del tečaja pri Kjangdžin Gompi v Langtangu in v višinskem baznem taboru (5030 m) pod Urgjen-mo. Za vajo so se tečajniki z inštruktorji povzpeli na snežno-ledni vrh Urgjenme (5719 m) in na skalni vrh Gočenpoja (5270 m). Če bi bilo v Langtangu zgrajeno šolsko poslopje, bi bili pogoji za tak tečaj tu boljši kot v Manangu. Na tem tečaju so obdelali naslednje predmete: zgodovina planinstva in alpinizma; oprema (osebna in tehnična); vrvi in vozli; gorsko izrazje; priprava vzpona, organizacija odprav, tre-kingov; geologija in geografija gora; vodnik in klient, delovanje vodnika kot sirdarja (odnos med vodnikom in klientom, odgovornost); vreme in meteorologija; opis in ocena plezalnega vzpona: orientacija; favna in flora v Nepalu; taborjenje in bivakiranje; nevarnosti v gorah; prehrana v gorah; zaščita narave, ekologija, higiena in osebna higiena: sporazumevanje in radijske zveze; skalno plezanje (prosto in teh-