Ksaver Meško: Mir božji.                                                       457
dostno — a glej, solnčni žarki so se boječe ranjene noge, videli v očeh sledove solza. odtegovali, veselje ni maralo videti poti v In temu so se čudili, ker tega niso umevali. mojo dušo, in nasmeh mi je zamrl na ust-         „Kdo si in odkod?"
Nad  prepadom.
nicah . . . Vsi oni pa, ki so hodili ob meni, so me začudeno gledali. Videli so pač na mojih licih krvave potne srage, videli moje
V vprašanjih nekaterih je zvenela le radovednost, a drugi so se s sočutjem obračali k meni.