Utrinki iz bližnje in daljne preteklosti (2)
Srednjeveška slovanska naselbina, ki je obstajala na ozemlju današnje Ljubljane, sti-snjena ob hribu na desni strani Ljubljanice, se je verjetno začela initetnzivneje razvijati še-le potem, ko je akrog leta 800 frankovski vla-dar Karel Veliki s pomačjo Slovanov zlomil obrako premoč. S franikavako nadoblastjo so se pri prednikih Slovemcev polagoma ukinja-le staroslovenske plemeniske družbene oblike življenja in se uveljamljale fevdalne, katerim So se sicer Slovani upirali, toda zaman. Tako so se pri nas pojavili fevdaM gaspodje, v glavnem doseljeni nemški ivelikaši, katerim je vladar podeljeval zernljo v fevd. Ko se je začela Ljubljana — rto je grad oziroma tedaj še utadba in naselbina ipod njo — omenjati y listinah, in sicer prvič leta 1144 kot Laibach In leta 1146 y slovenski obliki Luwigana, je utrdba na hribu že bila iglavni sedež fevdalne rodbkie Spanheimov za njihovo ijubljansko posest. Bernard Spanheimski ije dal naselbi-no obzidati in jo dvignil na stojpnjo mesta; tako se Ljuibljana leta 1243 že imenuje me-Sto. Kijub številmm težavam, ki so jih po-vzročali vojaški napadi raznih plemiških voj-ska zlasti pa turški napadi iv 15. in 16. sto-letju, se je mesto iz stoletja v stoletje vse
bolj razvijalo gospodarsko, ikulturno in poli-tično.
Nastanek mestnega imena Ljubljana jepo-vezan z reko, ki teče skozi mesto. Gradašči-ca, ki ima ime po Polhoyem gradcu, se je nekoč imenovala Ljubljanica, današnja reka Ljubljanica pa Ljubljana, katera je tudi dala ime zasdku pod grajsikim hribom. Izvor be-sede Ljubljana ni dokonono pojasnjen, ven-dar je zelo sprejemljiva razlaga, da je kelt-skega izvora oziroma, da dzhaja iz keltske be-sede, ki pomeni črna voda.
_Ko je središče mesta Ljuibljane bilo še na teritoriju nekdanjega srednjeveškega mestne-ga jedra, to je današnjega Starega in Mest-nega trga, je bila Šdška kmetska naselbina, ločena od mesta Ljubljane in itudi teritorial-no dovolj oddaljena od njega; vas Šiško je od mesta ločil precejšen nenaseljen predel. Nastanek šiške je zavit v temo; nekateri sta-rejši pisci pravijo, da je Šiška »že jako star kraj, morda nič mlajši nego Ljubljana sa-ma«. Šiška oziroma današnja Spodnja Šiška je bila prva vas na ikatero je naletel popot-nik v srednjem iveku ob poti iz srednjeveške Ljubljane proti današnji Gorenjski, ki je šla na temelju neikdanje Timske ceste, to je da-našnja Celovška cesta. Šiška se v listinah pr-vič omenja 30. 3. 1308 z imenom »ze Cheis« (izg. Kajs) in sicer je to kupoprodajna po-godba s katero Margareta iz Ljubiljane z ved-nostjo moža in sina prodaja nemški Komen-di v Ljubljani dve ikmetiji »die gelegen sint ze Cheis in dem dorfe vor der stat ze Lay-bach« za 13 in pol inanke oglejskih pfenigov. Omenjena lisitina je napisana v nemškem je-ziiku na originalnem pergamentu in je imela dva pečata, ki pa ista do dana§njih dni že odpadla. V mnogih 9tarih listinah se naselbi-na Spodnja Šiška navaja brez prideivka »Spodnja« med tem ko iga Zgonnji šiški ved-no dajejo. To ipomeni, da je prvotna oziroma starejša šišenaka naselbina Spodnja Šiška, medtem tko je naselbina Zgornja Šiška na-stala pozneje. Delitev v Zgornjo in Spodnjo
Šiško se je verjetno pojavila že v 13. stolet-ju. Na podlagi ohranjenih Hstin srečamo pr-vič tq delitev v urbarju Nemškega viteškega reda iz leta 1490, kjer se navaja Niderkaysch (to je Spodnja Šiška) in Ober Khaytscli (to je Zgornja Šiška). Ime šiška je izvedeno iz besede hiša. V srednjaveških listinah dobimo za Šiško ime Cheis, Cheysse, Keys, Kaissach, Kheys, kar vse pomeni Kajža ali v Kajžah oziroma iato kot hiška (hišica) ali kakor so izgovarjali v ljubljanski okolioi »šiška«. V li-stini iz 14. stoletja se Spodnja Šiška navaja kot vas, ki se po nemško imenuje spodnji Keissach, pb slovensko pa Chisschia.
Listina iz 1. 1308, v kateri se prvič omenja vas
Siška.  Listina je  v Arhivu  Slpvenije v  Ljub-
ljani
Prvotni del stare kmetske naselbine y Spodnji šiški je bil ob nekdanji Jernejevi cesti oziroma ob sedanji ulici Milana Majcna, in sicer ob njeni severni strani. Jedro vasi je bila ravna vrsta hiš raavrščenih ob sever-ni strani omenjene poti, iki ;je šla _od nekda-nje rimske ceste v palje; kjer se je vas sti-kala s cesto je stala cerkev av. Jerneja, da-našnja Stara cerkev. Hiše iso posedovale dol-g_e proge zerniljišč v smeri proti severu, kate-rira so sledile pdljske poti, ki so postale os-nova današnje razvrstitve ulic severno od uli-ce Milana Majcna. Hiše ob današnji Celovški cesti in deloma Vodnikovi cesti, ki so bile izven označenega ikrtietskega jedra in ki so nastale pozneje od prej imenovanih, v glav-nem niso imele ikmetske posesti. Zlasti sku-pina hiš iokoli cerisve sv. Jerneja je bila ti-pičen bajitansiki del naselja prislonjen k Ši-šenskemu bribu. Velik del zemljišča y Spod-nji Šiški, od današaje Stare cerkve in ulice MMana Majcna proti jugovzhodu do nekda-nje mestne meje, ipa je ipripadal veleposestvu Cekinovega igradu; zelo verjetno je, da so hi-še ob južni strani nekdanje Jernejeve ceste oziroma današnje ulice Milana Majcna nasta-le pozmeje od hiš na severoi strani, in sicer na zemljišču omenjenega veleposestva ter je največja od njih bila njegova pristava.
Velik del uilic v Spodnji Šiški je bilo y novejših obdobjih zasmovanih vziporedno ali pravakotno glede na današnjo Celovško cesto med tem ko je bila za večino ulic v severnem delu oziroma severno od današnje ulice Mi-lana Majona merodajina poljska razdelitev, ki je sekala glavno cesto poševno v ostrem kotu. To je še danes opazno, kajti za Spodnjo šiško je ibila y navejših stoletjih značilna ob-cestna gradnja novih poslapij, ki se je na-slanjala na že obstaječo zemljiško razdelitev in je le počasi obkrožala staro naselitveno jedro.                                    Anka Benedetič