518
Prihodnje leto je prišel Kucharski v Moskvo in pripovedoval Pogodinu o novem literarnem gibanju med katoliškimi Jugoslovani.
Iz te dobe najdemo med Gajevimi rokopisi: „Poszlovice horvatszke" in „Szkup provincijalskih poslovica horvatskih", pisanih s starim pravopisom. Leta 1830. je pa napisal majhno razpravo „Ober die Vereinigung der in altillirischen Districten wohnenden Slaven zu einer Biichersprache".
S Šafafikom je Gaj stopil v zvezo najprej pismenim potom po posredovanju Koilara. Šafafik je bil takrat profesor v Novem Sadu in se je obrnil na Gaja s prošnjo za prispevke iz hrvaške literature.
Toda Gaj ni ostal s Kollarom v zvezi do njegove smrti (1852). Leta 1841. je šel na potovanje po Italiji  in  je mimogrede obiskal Gaja in se silno
POLNOČNO SOLNCE NAD SEVERNIA1 RTIČEM
navdušeno izražal o njegovem delovanju. Pred dvanajstimi leti je bil še njegov učenec, zdaj je bil pa že priznani voditelj naroda in hrvaška mladina iz vseh delov kraljestva je navdušeno poslušala njegove besede. Kollar ga imenuje magnet, ki zna nase vleči hrvaško mladino, in mu želi, da bi kdaj počival v slovanskem Panteonu. Izgovarja ga tudi pred očitanji, da je samoljuben in slavohlepen. V Zagrebu pri Gaju je Kollar našel dva mlada ruska učenjaka, pozneje slavna slavista Sreznjevskega in Preisa. Leta 1831. je Gaj dovršil peštansko vseučilišče in odslej se je posvetil izključno političnemu delu med svojim narodom. V Zagrebu, Gradcu, na Dunaju so že bili krožki mladine, ki se je navduševala za slovanstvo. Na Dunaju so se zbirali v restavraciji „Morgenstern", katero so imenovali „Danica", v Gradcu so bili Miklošič, Stanko Vraz, Davorin Trste-
njak i. dr., v Zagrebu so bili Vj. Babukič, Derkos, Anton Mažuranič, Dragutin Rakovac, Matija Smodek in Mrakovič.
Smodek je študiral  na  vseučilišču v Pesti ob istem času kakor Gaj.   Potem je postal profesor na zagrebški gimnaziji in je morda pod Gajevim vplivom sklenil  brezplačno  poučevati  hrvaški  jezik.   To  je bilo nekaj nečuvenega. Madžarski dijaki so bili mnenja, da se stvar ne more kar tako rešiti,   ampak  da  je za to potreba dovoljenja ogrskega državnega zbora. Mnogi hrvaški dijaki so proti temu protestirali, drugi so bili neodločni, profesorji so omahovali.   Slednjič so zavednejši Hrvatje energično nastopili proti Ma~ džarjem in nato   so   tudi  profesorji  morali  zavzeti stališče.   Sklenili so, da se dovoli predavanje hrvaškega jezika, toda samo kot neobvezen predmet in brez vsake obveznosti od strani profesorjev in vlade. Nemški profesorji in nekaj Hrvatov je bilo za   hrvaščino,   Madžarji   pa   in večina Hrvatov proti. Deset let je tako Smodek poučeval brezplačno  hrvaščino. Pod Gajevim vplivom je  on prvi  rabil češke diakritične   znake   v   hrvaščini. Profesor Stjepan Mojzes, rodom Hrvat, pozneje škof v Bitrici na Hrvaškem,  se je javno potegnil za predavanje hrvaškega jezika. Gibanje je šlo vedno dalje. Babukič,   pozneje prvi profesor hrvaške,   literature,    je   napisal 1. 1833. hrvaško slovnico, v kateri je rabil novo pravopisje — gajico.   Babukič  je znal  dobro češčino   in   v   Szegedinu,   kjer je študiral, se je seznanil s Srbi, se naučil cirilice in se navduševal iz spisov Toziteja Obradoviča.
Medtem je grof Janko Draškovič izdal znano brošuro: „Dissertatio iliti rozgovor" in pričel zbirati okrog sebe hrvaške rodoljube višjih slojev. Derkos je pa napisal leta 1832. brošuro: „Genius patriae super dormientibus suis filiis". Te dve brošuri sta bili programatični za novo hrvaško gibanje. Ker so bile brošure omejene na primeroma majhen krog čitateljev, so posegli prvoboritelji po drugem sredstvu, s katerim bi prodrli v širše kroge, ter so začeli pisati „slavospeve" ali „ode" na razne osebe in prilike. Taki slavospevi so se pisali že prej, vedno po gotovi šabloni, zlasti od duhovnikov. Eden glavnih odopiscev je bil že imenovani Tomaž Mikloušič. Sedaj pa so začeli pisati ode v narodnem duhu. Zlasti  se je v tem odlikoval Pavel Stoos, dalje sta