čeških slovstvenih zgodovinarjev? In da imajo katoliški Slovenci, vkolikor ga poznajoi n. pr. o Vrchlickega filozofiji svoje mnenje, kdo jim bo sodil? So stvari, o katerih ne bo obvladala nikoli ena teorija. In taka reč je tudi s slovensko protestantovsko dobo!
Dr. P. P,
Stritarjeva antologija. Uredil in uvod napisal dr. Ivan Prijatelj. V Ljubljani 1919, Izdala in založila Tiskovna zadruga.
V okusni obliki z naslovno dekoracijo J. Vavpo-tiča je izdala Tiskovna zadruga antologijo Stritarjevih pesmi z uvodom urednika pesmi dr. Ivana Prijatelja. Eno tretjino knjige zavzema uvod, ki je literarna razprava o Stritarjevi književnosti in sintetična ocenitev njegove pesniške osebnosti. Dr. Prijatelj je najsposobnejši in stilistično najverziranejši slovstveni estetičar Stritarjeve dobe. Svoj sloves si je ugotovil z eno najzanimivejših slovenskih knjig, z akademično, široko zasnovano monografijo o Kersnikovi dobi. Od te knjige se je preko Jurčiča do uvoda v izbor Stritarjevih pesmi znatno izpopolnil, poglobil v metodi in slogu, potem ko se je bil rutiniral do nekakega velikega slovstveno-zgodovinarskega sloga v kozmopolitičnozrelih študijah o slovenskem slovstvu v slovenskem, nemškem in srbskem jeziku. Prijatelj je v Stritarjevi dobi v snovnosti svojega naturela in je strokovnjak, ki bo s svojo metodo in svojim slogom ustvaril tradicijo v zideh bodočega slovenskega vseučilišča v Ljubljani. Ni ekzak-ten analitičar v zmislu starejše slovstvenozgodovinar-ske slavistike, je bolj sintetičen kritik v zmislu moderne filologije, estet, ki se je šolal v germanistih in romanistih, in ki je edini med slovenskimi literarnimi zgodovinarji praktično, kot; prevajatelj tujih klasicitet študiral tajnost umetniškega sloga (Puškin). V uvodu v Stritarja sem opazil drznost nove slovenske znanstvene terminologije poleg nekake aristokratskozrelo izbrane tuje, ki tvori nekako izrazito osebnostno noto Prijateljevega pisateljskega značaja. Prijatelj je napisal v Uvodu nekaj končnoveljavnih definicij o Stritarju (Stritar je centralna postava slovenskega slovstva; Ši-rokost njegovega duha presega globokost njegovega talenta i. p.) in je zlasti v odstavku o Stritarjevi pesmi povedal pietetnomirno objektivno sodbo o Stritarju-pesniku, povdarivši dvakratno »ogorčenje« kot impulz »golobove« muze. Njegova karakterizacija je izčrpna, dasi je tesna. Našel bi se bil morda še pregnanten izraz za Stritarjev humor, za Stritarjevo naivnost-n o čuvstvovanje in recimo za njegov liberalni bon ton ali e s p r i t. Presenetila me je naravnost klasičnotaktno izražena vzporeditev Stritarjevega idealizma z Rousseaujevim (65 si.) in zrela akademska intelektualnost Prijateljeva, ki pusti govoriti o naj-rahlejši točki Stritarjeve pesniške osebnosti pesnika samega in mu tako prihrani bridkost svoje sodbe, ki bi se glasila, da je Stritar kot pesnik kaj racionalen, hladen refleksivnik in prigodničar srednje vrste (str. 80 si.). Govoreč o tujih vplivih pri Stritarju, je omenil Prijatelj najmočnejše in ni opozoril na vplive od strani časovnega slovstva (Monakovčani, nemški epigoni in formalisti), kateremu je lastna prav ista eklektika kakor Stritarju. Poučno bi bilo n. pr, navesti o ideolo-gizmu pevca-trpina nekaj tujih paralel (Grill-parzer:   Der  Abschied  von  Gastein)   ali  pa  primeriti
filistrstvo Stritarjevih »misli« z Bodenstedtovo pivsko filozofijo, kakor n. pr. Grafenauer. Odločno potrebno bi bilo opozoriti na dejstvo, da je živel Stritar kot pesnik v miljeju literarne gostilne in dunajskega ozračja in da morda zato ni mogel za Jurčičem v domač realizem, kamor sta dospela Kersnik in Tavčar. Z ozirom na »dodatek« bi bilo omeniti, da je očividen v teh pesmih senilni kvietizem Gregorčičeve vrste (Le solnce, solnce), trudnost moža, »ki ga je utrudila zemeljska hoja« (str. 244). Glede me-trične formalnosti bi zaslužila izrecne omenitve hiper-katalektika jambov v »Dunajskih sonetih«. Sicer pa je Prijateljeva slika vzornoplastična, sočna in prijetno drapirana v elegantni patos simbolizmov Prijateljevega okusa (»Košata lipa«, »jagnje«, »Rejenka«), Izbor pesmi je bogat. Deloma bi bila smela ena in druga brez škode izostati (Popotna 10. (str. 100), Konju (112 si.), ki je v zadnji kitici višek naivne banalnosti); dalo bi se tudi kaj pristriči, n. pr. prav nujno pesem »Jesenska sreča« za zadnji dve kitici (str. 108), Nekaj tiskovnih napak (iz ne 140, sa 157, solce 246) je v vestnem berilu ostalo, Neumljiv je verz: ti vživaj, ne vživaj sad in cvet (106), brez škode bi se popravilo: Škrjanec vrte se v sinjo višavo (94) v vihteč se; »Bogsprimi, svetlo te jezero« v »Pozdravim, svetlo te jezero« (103); pero za peresom (108) v list za listom; ne davi mi rok v ne stiskaj mi rok i. dr.
Stritarjeva antologija bo zasebni in salonski knjižnici cenen okras in slovenski srednji šoli dobrodošel tekst. Prijateljev uvod je in bo ostal eden najlepših literarnih  študijev v  slovenskem  jeziku.
Dr. I. Pregelj.
F, S. Finžgar: Veriga. Ljudska zgodba v treh dejanjih.  Nova knjižnica, II., Ljubljana 1919,
O »Verigi« bi se dala napisati zelo poučna študija, ki bi dokazala, da se pesnik ni zavedel daleko-sežnosti atributa »ljudska zgodba«, zato, ker ta naslov ni za »Verigo« točen: zato ker je »Veriga« res dramatika in ker Finžgar sam kontradiktorično pove, da ni samo »zgodba in nič drugega«, temveč da je »za ogledalo postavljena«, to se pravi parabolično-idejna tipika, kar mora biti vsaka življenja vredna dramat-ska, tragična umetnina. »Veriga« je elementarnolepa, a ni brez elementarnodramatičnih hib. Te hibe pa so zelo spretno prikrite in temeljijo v nekaki Finžgarjevi problematičnosti, v tisti konipromisnosti, ki se mu je očitala pri »Naši krvi« (Trseglav). Snovnost fabule (Romeo in Julija, Der Erbforster, G. Keller) je vzrastla Finžgarju neorgansko v načinu Cankarjevih determinističnih, paraboličnih dram (Kralj na Betaj-novi) in pod rahlim vzdušjem ruske realistike (Moč teme, Na dnu); Veriga, (Izaijev besedni simbol) člene k v členek, greh iz greha, oče pravdar — sin pravdar. To: bi bila filozofija »Verige« v Cankarjevem zmislu. V realistu Finžgarju pa ni. Njegova veriga je dejanski corpus delicti in ne simbol in vendar konkretizacija v zmislu Cankarjeve komedijske grotesknosti (grešniki na niti!). Finžgar je torej nameroval gotovo sintezo realizma in simboličnega parabolizira-nja. Ali mu je uspelo? Ni! Toda ustvaril je problem artizma, ki je zaslužil, da je izšel v »Novi knjižnici«, ki izdaja elementarno nove umetnine in problematičnosti  slovenskega  umetniškega  stremljenja.  Drama-
236
tično stopnjevanje spora je ustvaril Finžgar iz Meška in Vošnjaka (petelin, hruška, količki). Tudi poenta Pri-moževe smrti ni absolutno izvirna (Hauptmann: De Waber) in »krnica« me je spomnila »hudega brezna« ali recimo, brvi v Rosmersholmu, le žalibog da je ni Finžgar dovoljno eksponiral, kakor je pozabil eks-ponirati osebnostno »razodetje« Gorjkijskega Primoža (Na dnu) in izdelati čudovito hvaležno invencijo »če~ beloljuba« v njem. Tako je tudi prelapidarno orisal razmerje Janeza in Micke (malo sta me spomnila na Jermana in njegovo zaročenko v »Hlapcih«), dasi je našel za Micko hvaležen motiv »otrok poglodančkov« in skušal napraviti iz Janeza vsaj malo aktivnega moža z naivno braviduro, ko skoči v krnico, Katarzis v pravem tragičnem zmislu bi morala kavzalno in efektivno izvirati globlje, kakor pa iz komedijsko-tipične iniciativnosti Alenine. Smrt Primoževa ni conclusio v zmislu premis, ker je slučajna; psiholog bo rekel, da je tudi nezadostna kot elementaren dogodek, ki bi potresel pač dušo Primoževih lastnih, ne pa sosedovih pravdarskoistrastnih ljudi- Tehniko tragedije je Finžgar zunanje srečno uporabil, ni pa presodil snovi globlje, Viden je sicer karakterizujoči akord (ura bije, »Bog nam daj srečno zadnjo ur o«), drama raste, navidezno v višek in katastrofo, a le raste in ne pada. Ne pada! To je razvidno' iz bistvenosti spora, ki raste (L II, instanca) do katastrofe. Zato je seveda opravičen retar-dirajoči moment pred navideznim viškom. Sicer bi sodil samo pred katastrofo. »Veriga« se mi zdi zato v taki redakciji, kot je zdaj izšla, grandiozen umetniški osnutek tik pred zrelo polno obliko, Finžgar je v književnoklasični tesnosti krepkega karakterizu-jočega dialoga vendar preveč suponiral kreaciji gledaliških igralcev, premalo eksponiral, premalo izličil po-tezne motive svojih lic in se tako okradel za velikopotezni gledališki uspeh na eni strani in dal na drugi strani diletantom pretežek tekst v roke, To< se mu je zgodilo neprisiljeno naravno, ker je svoj predmet motril z dveh stališč: racionalizem (osnutek v kavzalnem eksponiranju in razpletku) realista je utonil v težnji po miljejnosti ozadja (parabo-like, simbolnosti); šel je Finžgar neorgansko miselno pot iz zaključka v prvo premiso, to povdaril, a pozabil je pri tem na drugo, izpustil jo in tako obtičal in si pomagal s slučajnostjo »čudeža«, efektnosti, p o e n t e , ki ni kavzalno nujna, Toi je patologija tega Finžgarjevega dramatičnega dela, ki bo v tretji izdaji, popravljeno, nekaj tistega, kar si jaz mislim kot močno slovensko klasično tragedijo. Po svojih vrlinah, ki jih ima »Veriga« v obilici že zdaj, je ena najboljših sedanjih naših dramatičnih del,                 ^    t preaeu
Gospodinjstvo. Druga izdaja- S, M, L i d v. P u r -g a j. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, Cena vez, 16 K, »Zlata knjiga za slovensko ženstvo«, bi jaz naslovila knjigo, ki sem jo natančno pregledala, V drugi izdaji nam je podala naša prva slovenska učiteljica gospodinjstva S, M, L, Purgaj že izborno knjigo, ki bi morala ležati odprta vsaj na teden po enkrat pred vsako slovensko gospodinjo. Mnogo novega nam nudi druga izdaja in kjer imajo prvo izdajo pri hiši, ne ravnajo potratno, če si nabavijo tudi drugo,
»Kolikor bolj napreduje naš narod, toliko živah-neje se mora razvijati gospodinjstvo, ker brez tega ne more biti uspešnega napredka pri delu v domači hiši.« Te uvodne besede veljajo zlasti za naše Slovenke, Z velikimi koraki, da, skokoma napreduje naš narod, Ako ne bi korakalo vštric umno gospodinjstvo' našega ženstva, bi bilo to v veliko škodo našemu narodu,
Naša vlada je to spoznala; gospodinjske šole se otvarjajo, gospodinjski tečaji snujejo. Zanimanje za nje je tudi med slovenskim ženstvom vsestransko, A deset let bo minulo in niti polovica ukaželjnih mladenk ne bo deležna teh šol in tečajev, Nedostaja denarja, šol, učiteljic za gospodinjske šole v tolikem številu, kakor bi jih potrebovali za tisoče žen, deklet, mladenk. Marsikatera je že prekoračila starost učne dobe in z žalostjo spoznala, česa ji primanjkuje — gospodinjske naobrazbe —, Temu nedostatktt odpomore knjiga, ki je v prvi vrsti namenjena za učno knjigo v gospodinjskih šolah. Vsaka žena, vsaka mladenka bo vesela te knjige, ako jo dobi kot božično ali godovno darilo. Učiteljice, ki jih zlasti zdaj neštetokrat prosijo za predavanja, najdejo v tej knjigi obilno lepe snovi za številna predavanja v izobraževalnih društvih.
Želim, da bi bila kmalu potrebna tretja izdaja, V tej bi pa rada pogrešala nauk o kapunjenju, ki je res trpinčenje živali le v svrho dobička, kar ne pristoja krščanskim načelom. Tudi navodilo, kako iz raznih jagod pripravljamo vina in celo liker, naj se črta v tretji izdaji, Ženstvo moramo mobilizirati na vsej črti za boj proti alkoholu tudi v gospodinjskih šolah, ne pa ga učiti, kako izdeluje likerje, ki so le žganje s salonskim imenom, Ako stoji str, 275 v isti knjigi stavek: »Žganjepitje naj bi za vselej izginilo iz naših krajev«, naj stoji še zraven pripomba: »Pravtako naj izginejo likerji iz naših salonov, zato se naj v gospodinjskih šolah nikjer ne uče izdelovanja tega žganja v gosposki suknji,« (Str, 126 in str. 275 sta si v protislovju,)
Zelo bi pa želela v tretji izdaji v poglavju o obleki lepo razpravo o narodni noši, kroje za narodno nošo in kratko navodilo, kako olepšamo dom z narodno vezenino.
Tudi poglavje o negovanju lepe materinščine in kako goji gospodinja milo slovensko pesem v domači hiši, naj bi spopolnilo III, izdajo,               M  <*,
Carniola, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko', 1918, Uredniki: dr, Jos, Gruden, dr. Jos. Mantuani, dr, Gv. Sajovic.   Str, 252,   Z 22 podobami,
Usojeno je malim narodom, da ima njih znanstveno delovanje le malo prijateljev in da štejejo njih znanstveni listi le malo število naročnikov. Muz, društvo za Kranjsko se ponaša s samo 360 udi. Koliko bi jih lahko še imelo! Mnogi okraji ne štejejo niti enega uda. In vendar prinaša društveno glasilo članke, ki bi morali zanimati vsakega Slovenca, Letnina je znašala doslej le 6 K, šele z letom 1919 se je povišala na 10 K,
Letnik 1918. vsebuje, kakor običajno, zgodovinske in prirodopisne članke, Viktor Steska priobčuje lastni življenjepis slikarja Mateja Koželja iz Kamnika (1842 do 1917), ga izpopolnjuje in ocenjuje Koželjevo slikarsko delovanje (1—12), — Dr, Avgust Žigom objavlja »Nov prispevek o Čopu« (12—37), Pokojni Emil Gut-mann  je  hranil  zbirko   Čopovih  pisem,   oziroma   frag-
237