Petre Ghelmez
SKOZI    v gozdu, glej, svetloba živa, GOZD    skoznjo senca gre, ničesar kriva — gre dekle, brez madeža na sebi, brani jo čebela in prikriva.
Kam? jo vpraša veter, pozveduje. Stoj! Ne hodi! Misel ji svetuje. Dekle seveda ne uboga — brez konca pot se ji ponuja.
Ko nekoč se mrak prikrade, čuti trnje, ki jo zbada, suhe veje, svetijo kosti se . . . Polna greha zdaj je trava mlada.
Ne more več nazaj, čeprav bi rada.
VILA    ptica — drobna kot lahen dim, ptica — drobna iz klena, od kod si padla na razpotje cest —
530                                                                                                 Iz sodobne romunske lirike
531
Petre Ghelmez
žgoče, prepleteno, razpotje zvezd? Kraj je žgoč.
Zarja je žgoča. Petje je žgoče. Trava je žgoča. Peresa so žgoča. Polet
je
žgoč. Žgoč je list.
Kamen — žgoč!
Ptica —
drobna. Ptica ognjena. Ptica tuja
in daleč od sreče. Ptica — z mojim truplom v kljunu.
Petre Ghelmez: Rojen 2. 3. 1932. Zbirke pesmi: Ponikovanja; 1967; Oltar iz trave, 1969; Ris, 1972; Soneti 1974; Dogodki, 1976. — Tudi pisatelj za otroke. Prejel nagrado Akademije, 1974.