Po zborovanju našega parlamenta. XI. glavni skupščini »Zaveze slovenskih učiteljskih društev", ki se je vršila dne 10. in 11. t. m. v Gorici, borao podali svojim čitateljem obširnejše poročilo. Za danes hočemo izpregovoriti sarao dve tri o vtiskih, ki smo jih dobili ob tem zanimivera zborovanju. Pred vsem raoramo poudarjati, da veje med učiteljstvom, ki je združeno v ,,Žravezi", duh stanovske zavednosti in stanovskega ponosa, da brepeni to učiteljstvo z neustrašno silo po svojih pravicah, da se zaveda svoje veljave ter svojega poraena za narodovo omiko in da zahteva — ne samo prosi — za svoje delo zasluženo plačilo! Vse to je znak učiteljstva napredne misli in njegove svobodne volje. Učiteljstvo je stan, ki mu po številu njega članov ni kmalu para. In ta, po številu in po svoji važnosti vsega uvaževanja ter vsega spoštovanja vredni stan je ustvaril danes mogočno stranko, s katero mora računati v politiškem življenju tista stranka, katera hoče, da preidejo njene rnisli po vseh slovenskih kronovinah, da se učvrsti njena veljava in tra.j no st. Z učiteljstvom pa simpatizuje le ona stranka, ki je zavzeta za duševni napredek narodov, ki hoče slovenskerau narodu svobode, katera živi v vedi in omiki, ki hoče slovenskemu narodu — bodočnosti. Jasno je, da se nagiblje zavedno učiteljstvo k stranki, ki je zanj — a ne nagiblje se samo, teraveč se čuti del tega telesa! Danes srao o tera na jasnera, zatorej bodi jasna tudi naša beseda! Ge bi govorili le sub rosa, bi bilo to znamenje naše strahopetnosti in slabo izpričevalo naše zavednosti. Narodna - napredna stranka je sprejela v svoj program tudi naš program v vsem obsegu ter je nebrojnokrat pokazala, da je zavzeta za nas. Njeni pristaši, kateri so člani krajnih, okrajnih in deželnih šolskih svetov, so vedno delovali za povzdigo ljudskega šolstva, so se vsekdar zavzemali odločno in neustrašno za pravice slovenskega učiteljstva in so že mnogokrafc preprečili, da ni tega ali onega učitelja udarila krivična šiba. Drugi, ki niso člani zgoraj imenovanih korporacij, delajo za nas drugod in drugaoe, delajo za nas v časopisju, katerega glas sega daleč, daleč . . . Tudi tisti, ki rujejo proti učiteljstvu v časopisih, to dobro vedo, zatorej pišejo v nara nasprotnem in sovražnem smislu in — če ni drugače mogoče — lasajo v svojih glasilih odlične olane našega stanu poimence iz prozornega naraena, da bi jim škodovali! Adoklerimamotoliko prijateljev, se ne bojimo sovražnikov! Delegacija je izvolila pri XI. skupščini »Zaveze" nje častnima članoma dva odlična rodoljuba in voditelja narodne-napredne stranke, župana Ivana Hribarja in dr. Ivana Tavčarja. S tem ni le javno in odkrito izrekla zahvale in priznanja možeraa, ki sta v neštetih slučajih pokazala, da jima utriplje srce za sveto učiteljsko stvar, teraveč s tern je odlikovala ono stranko, katero vodita, katera nam rekrutuje toliko vrlih mož, ki delajo in gore za naš stan! Prepričani smo do duše, da se ni zraotila siavna delegacija niti za las v rnisli, da nam ravno po delovanju takih raož pride zaželena bodočnost. In zadnji čas je že, da nam pride! Pri XI. skupščini BZaveze" smo se živo prepričali, kako so je krvavo potrebni naši vrli tovariši na Goriškem, Prirnorskem in v Istri. Tam ne more iti veo dolgo tako dalje! Tani so pritirale žalostne in škandalozne razraere učiteljstvo raalone do obupnosti, in ono, kar je govoril Gangl o socijalnern demokratizmu, je bilo najumestnejše, ker je bilo govorjeno v Gorici v lice trem slovenskim poslancem. Kdor je čul Vrtovčevega govora prvo polovico, ta je z grozo spoznal, da so že popokale vse harraoniško ubrane strune. da se morajo te vnebovpijoče razmere nemudoma izbolišati. Cudno in nerazumljivo se nam torej zdi, da ni nobeden izmed treh prisotnih poslancev izpregovoril niti besedice, to tem bolj, ker sta bila med onimi trerai poslanci voditelja obeh strank, ki so se na zlo rodile na Goriškem. Dr. Gregorčič in dr. Tuma sta molčala kot grob. In če znata pisati, bi morala znati tudi govoriti zlasti tarn, kjer zboruje učiteljstvo, brez katerega ne bo niti Gregorčieeva, niti Tumova stranka deležna večnega življenja! Zatorej se nam pa zdi najlepši znak zavednosti goriškega učiteljstva dejstvo, da ustvarja svojo učiteljsko stranko, ki se bo pridružila oni, katera je bo vredna! Veseli nas tudi neopisno, da smo z izpremenjenimi pravili »Zaveze slovenskih učiteljskih društev" pri XI. skupščini v Gorici sprejeli v svoje vrste hrvaške tovariše iz Dalmacije, da ne bodo tudi odslej tako osamljeni in v žalostnih razmerah živeli med dobrim svojim narodom, nego da bodo imeli odslej krepko zaslombo med svojimi slovenskimi tovariši. 0, koliko nas bo poslej, in kje je moČ, ki bi nas raogla streti?! Zatorej pa nam danes ponosno in veselo vzigrava srce, ko nam vstaja pred dušo lepa slika XI. skupščine naše »Zaveze", ki je toliko lepša, ker bi je kraalu ne bilo! Ne obupajmo! Naš pogum je trdoživ in daje oslabelirn žilam novih moči. S sprejetjem Ganglove in Vrtovčeve resolucije se je obrnilo vse učiteljstvo — do 2000 živih duš — naravnost in z jasno izrečenirai željami do vseh naših poslancev, ki so zastopniki slovenskega in hrvaškega naroda v deželnih zborih in v državnem zboru to stran Litave. In kadar se prvio snidejo naši poslanci, dazačno izvrševati svoje odgovornozvanje, takrat bo morda zasvetil prvi žarek vzhajajočega — našega solnca,! In sam Bog ne daj, da bi se varalt v teh mislih!