Zdrava
Marija!
LJtrujen ves popotnik speje, Počasen je njegov korak, A goram  daljnim  že  vrhe je Poljubil zadnji solnčni trak . . Iz  dalje tiho  zvon  odmeva, Narašča in vzkipeva: Zdrava Marija!
Prečudno  potnika to  gane,
Neznana ga navda sladkost; Sred polja cvetnega obstane In želje vse in  vso bridkost Zaupljivo  v  molitev  zlije, V  molitev  do  Marije: Zdrava Marija!
In up  mu  nov  v srce  zaveje,
Moči mu zopet ožive; Ves potolažen  dalje speje,
Ves srečen  v duši dalje gre  — Pa ko  skonča težave  svoje, Veselo  moli,  poje: Zdrava Marija!
Oh, potnik jaz sem,  Mati sveta,
Hodeč nevarno  zemsko   pot. Pa če  mi trnje  pot prepleta,
S skušnjavo  skuša  me  Gospod: Obračam  k Tebi se,  Kraljica, V skušnjavah  pomočnica, Zdrava Marija!
A enkrat mine potovanje,
Skončam  i jaz  nevarno   pot  .   .   . Oh,   daj,  da ko  me  smrtne  sanje Objamejo  v  slovo  od tod,
In liki cvet na polju vsahnem, Da živo,  živo  vzdahnem: Zdrava Marija!
Vitigoj.
Gradič.
-L romine dan,  promine  noč, Le  meni ne spomin pekoč.
Na daljnih tleh bil  zelen grič, Na njem  se belil je gradič.
Oh,  krasen  kot pomladni  dan, Z zelenjem,  s cveti ves pretkan.
Vabljiv  gradič,  prikupen,  mil, Kot sam  med  cveti  cvet bi  bil.
In  on  zažgal je  v  vihri  sam V gradiču  tem   požara  plam.
Gorelo je in  tlelo je,
Da vse v pepel  razmlelo je.
Razžgan je v  daljnem  svetu grič, Razsut vrh njega je gradič.
Pa mine  dan,  pa mine noč, Le  meni ne spomin pekoč.
Oko  je  moje  zrlo  vanj Zamaknjeno  kot v sliko sanj . .
Pa mine dan,  pa mine noč, Le meni ne spomin pekoč.
Vihar je v temni noči rjul, Potrgal cvet,  gradič razsul.
Ne,  ne,  vihar ... Iz tujih  mest Prišel je človek trd,  nezvest.
Beračit šel bom  križem  v  svet, Da ta gradič pozidam  spet.
Vrtove spet ogradil  bom, Gredice spet zasadil bom;
Pobelil  in   uredil  vse, Ogorkov zlih očedil vse.
Tedaj  le  morda  mi nekoč Zamre gradu spomin  pekoč.
Saj  pesmi ne bi peval te,
Da grad ni ljubo  mi  —  srce . . .
Jo^ef Vole.