K. Hafner                           .                    '
Sirota Jerica
Tisti dan pred Vsemi sveti so ljudje hiteli na pokopališče. S seboj so nosili rože, vence in sveče, da z njimi okrase gro-bove svojih rajnih.                        i
Stara Meta pa ni mogla na pokopališče. Sedela je pred svojo pečico na cesti pred mostom in pekla in prodajala ko-stanj. Sredi popoldneva je postalo okoli nje vse prazno. Stara Meta se je zavila v toplo ruto in se zamislila:   »Stara sem in
sama sem. Nikogar nimam, ki bi zanj skrbela in ki bi zame skrbel, ko ne bom mogla več kostanja peči. In nikogar ne bo, ki bi hodil na moj grob, ko bom umrla, in bi molil zame.« Ža-lostno je vzdihnila.
      Tcdaj se je usula okoli nje tropa otrok: »Za dinar kostanja.« »Meni tudi.«                        
»In meni tudi.«
Bili so šolarji, ki so prihajali iz šole. Stara Meta je merila kostani in ga dajala otrokom. Dobro jc merila, zakaj otroke je imela rada.
Potem je postalo okoli Mete zopet prazno. Le mala de-klica je še ostala pred pečico in si mela rdeči ročici.
»Kaj bi pa ti rada?« je vprašala Meta.
»Zcbe,« je plaho po-vedala deklica.
»Revše,« je rekla Meta. »Kar bliže stopi in pogrej se.«
Deklica se je pribli-žala, stegnila roki nad toplo pečico in se smeh-ljala.
»Bi rada  kostanj?« »Bl,«    je    pokimala deklica.
In stara Meta je vzela deklico na kolena in ji olupila vroč kostanj. Hlastno ga je deklica pojedla.       »Bi še?« je vprašala Meta. »ŠE,« je ponovila deklica.
Meta je lupila kostanj in ga tlačila deklici v usta. Vmes jo je spraševala:
»Kako ti je ime, mala?«          »3ERICA.«                            
    »Kje pa imaš mamo, da si tako sama?«
»Nl MAME. MAMA JE V DAMI.«                     
»Sirota Jerica! Kie pa je oče?«                     
»Nl OČETA. OČE DE PO SVETU ŠEL«             »Sirota Jerica! Ali si čisto sama?«               
»SAMA.«
»Sirota Jerica, kaj naj zdaj storiva? Po stražnika moram, da te kam spravi.«
»NE, NE,« zajoče Jerica in se oklene stare Mete.
Meti  se milo  stori.  Poboža  deklico  po   bledih  licih  in jo toiaži:   »Nič ne jokaj,  mala,  saj  bo  vse dobro.   Kar pri tneni •    ostaneš. Zate bom skrbela in ko bom umrla,  boš ti  zame  na grobu molila. Tako bo obema prav.«
In stara Meta zaviie siroto Jerico v svojo veliko ruto. nato pa začne pospravljati pečico in stojnico. Potem vzame Jerico v naročje in jo odnese na svoj dom.
Doma ji skuha sladko mlečno kašo. Še preden je deklica zajela zadnjo žlico, ji že lezejo oči skupaj.
Stara Meta si jo posadi na kolena in jo poboža:   -^ '   \
»Zdai ne boš več sirota Jerica. Zdaj si Jerica moja.«
»MOJA,« ponovi Jerica in objame staro Meto z drobnimi ročicami.
»In jaz bom mamica tvoja.«
»TVOJA,« mrmra Jerica in oči ji lezejo skupaj.
»In ta mala sobica bo tvoj novi dom «
»DOM, DOM,« brblja Jerica že na pol v sanjah in oči se, ji zapro.
Stara Meta pa odnese Jerico v svojo posteljo, jo toplo odene, pokriža in moli:
»Sveti križ božji in angelček varuh, varujta mojo hčerko Jerico.«
Tako je sirota Jerica dobila novo matno in nov dom.