Jecljanje. Dragi! gotovo si uže govoril s kakim jecljalcera. Se li spotninjaš naprijetnega čuta, kateri te je obdajal, ko si ga poslušal, s kakim trudom ti je kaj pripovedoval? Se ti li ni nehote urivala misel, kako bi mu pomagal? Da, vsaj si nehote izgovarjal besede, katere je moral on po tvojih mislih izgovoriti. — Pa kako lehko mu korenito pomagaš, oprostiš ga tega zla popolnoma — hvaležen ti bode. Predno nadaljujem, zdi se mi potrebno razjasniti, kaj je jecljanje (jecanje). Slovar ne loči Mstottern" od ,,stammeln", katera izraza sta i v resnici včasih tako spojena, da je ločitev težka. Naše ljudstvo zaznamova z besedo Jecljanje** le oni nenaravni pojav v govorjenji, pri katerem se sprednik besede ponavlja. I o tem jecljanji izpregovorimo nekoliko. Jecljalec govorf: ,p p p peč". Navadno se misli, da ne more ,,p" izgovoriti, a da ni res, lehko vsak uvidi, saj ga izgovori in to še celo večkrat. Jecljalec izgovarja satnoglasnike jasno in artikulira soglasnike, kateri nastanejo vsled popolnega in nepopolnega zapiranja ustnic se sodelovanjem jezika, zob, grla in nosa pravilno. Namestu pa, da bi jel besedo pri začetku izdiha' izgovarjati, prične jo pri vdihu, ali pa proti koncu vzdiha. Da je vzrok jecljanju le dibanje in pa nezmožnost, da sprednik se sledečim soglasnikom ne more zvezati, vidimo pri petji in deklamovanji, ko vsak jecljalec lehko poje in govori. Ker vzrok jecljanju ni v nikaki poškodbi ali nedostatnosti govoril, zato pripada ozdravljenje zdravstveni pedagogiki. Radi tega niso zdravila tu na pravem mestu, razun homeopatičnih, katera, akoravno ne pomagajo i škodujejo ne; vera pa le veliko pomaga. Saj so o tem sami zdravniki prepričani, da se samimi zdravili ničesar ne opravijo. Tako piše nek homeopat (Dr. Arth. Lutze): -Jecljanja se mora otroke uže v prvih letih odvaditi, ker je to v poznejših letih težavneje. Ker nastane jecljanje iz strahu (katerega povod je starišem neznan), vsled padca ali pretresa, zato je zmerjanje, tepež in vpitje nad otrokom najslabejša raetoda, vsled česar postaja zlo le hujše". Ko za posamne slučaje razna zdravila svetuje, nadaljuje: nZraven zdravil ne smejo pa vnanje vaje izostati. Zato najprej svoj namen dosežeš, ako j.cljalca vsak dan k sebi pokličeš, ter ž njim z največjo ljubeznjivostjo občuješ in ga vadiš: počasi vdihati in izdihati, pri poslednjem pa z rokama ploskniti. Si ga to uvadil, izgovarja naj mej izdihom jasno in določno posamne besede, kar se naj delj časa ponavlja. I brati in deklamovati ga moraš privajati." To je kratko načrtan navod, po katerem vsacega jecljalca ozdraviš. Omenjeni zdravnik podaja ta navod starišem, a ker je učitelj njihov namestnik, tedaj tudi njemu. A, če ti, spoštovani sodrug, ravnaš po tem navodu in zraven še njegove svojce sporazumiš, uverjen sem, da ti uspeh ne bode izostal. Te migljaje uporabiš pri splošnem pouku. Primeri se ti pa lehko, da dobiš starejšega jecljalca, katerega bi rad ozdravil. V takein slučaji sem rabil Giintherjev nayod, katerega sem si bil na podlogi abecednika v slovenščino pripravil. Ta navod je iz treh delov: 1. Vaje v izgovarjanji besed, katerih prednik je soglasnik, in 2. dinairu.no govorjenje. Po tem navodu poučeval sem 13letnega dečka in ga v treh tednih (Giinther jih zahteva 12) do gladkega govorjenja dovel, a čudo, jaz pa — jecljal. Zapazivši to na sebi, bil sera sam jedno dopoludne ozdravljen. Najboljši navod je pa: Ravnaj ž njim Ijubeznjivo, zabrani (ostro prepovej) smeh součencev, dovoli rau in celo sili ga v začetku na daljši pomislek, da, celo trpeti ne smeš, da bi ti hitro odgovarjal, a zraven ga napeljuj, da začne pri začetku izdiha besedo izgovarjati. — Mej tem pa ko ga poučuješ, iinaš pa i lepo priložnost njegove součence (a brez zamere! znabiti i sam sebe) na čisto in natančno izgovarjanje napeljavati. Ti pa mili mi sodrug! ne ustraši se jecljalca, kajti zavest, da si ga oprostil neprijetne nadloge, poplačala ti bode ves trud in ti pomagala prenašati živenja skrb in jad, saj i naše načelo mora biti: ,,Od zora do raraka rosan in potan, Ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!" Janko Toman.