II4Î5746 PSIHOLOŠKA OBZORJA HORIZONS OF PSICHOLOGY i ISSN Izdaja Društvo psihologov Slovenije Uredniški svet Živana Bele Potočnik, dr. Marko Polič, Andrej Žižmond Uredniški odbor: mag. Eva Bahovec, dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, Slavica Česnik, dr. Bojan Dekleva, dr. Onja Grad Tekavčič, dr. Ludvik Horvat, mag. Miro Kline, dr. Janez Majer, dr. Barica Marentič Požarnik, Polona Matjan, dr. Janek Musek, mag. Vid Pogačnik, dr. Peter Praper, dr. Mirjana Ule, dr. Peter Umek, dr. Sonja Žorga Glavni urednik: dr. Peter Umek Odgovorni urednik dr. Janek Musek Oblikovalec: Zdravko Papič Lektorica: Vilma Kavšček Tehnični urednik: Klemen Zorman Računalniški prelom: DTP MLADINA Tisk: Kopija Mavric, Erjavčeva 7,61000 Ljubljana Naslov uredništva: Društvo psihologov Slovenije, Prušnikova 74,61000 Ljubljana - Šentvid tel. (061) 50 480 Revija izhaja dvakrat na leto. HORIZONS OF PSYCHOLOGY PSIHOLOŠKA OBZORJA - HORIZONS OF PSYCHOLOGY UVODNI DEL_ Polona Matjan: PSIHOLOŠKIM OBZORJEM NA POT............................................ 5 UREDNIŠKA BESEDA..................................................... 5 RAZISKOVALNI ČLANKI Janek Musek: DIMENSIONS OF PERSONALITY AND PERSONAL HARDINESS .......................................................... 6 Marko Polič, Slavko Rajh, Bojan Ušeničnik: PERCEPTION OF POSSIBLE STORE-FIRE AND HUMAN BEHAVIOR IN IT..................................................11 Valentin Bucik & Klas Brenk: STRATEGIJA ODGOVARJANJA V OBJEKTIVNIH TESTIH IN NEKATERE OSEBNOSTNE LASTNOSTI - HIERARHIČNI PRISTOP....................................................15 Cirila Peklaj: KOGNITIVNI STIL ODVISNOST - NEODVISNOST OD POLJA IN USPEŠNOST FANTOV IN DEKLET PRI MATEMATIKI.........................................................20 Zlatka Cugmas: REAKCIJE ŠTUDENTOV PEDAGOŠKE FAKULTETE NA OTROKOV KOGNITIVNI USPEH OZIROMA NEUSPEH (PRELIMINARNA RAZISKAVA)........................................25 Peter Praper: UPORABA PSIHOANALITIČNEGA KAVČA V PSIHOTERAPEVTSKEM PROCESU......'.......................................29 Polona Matjan: NEKATERE ZNAČILNOSTI IN POTEK INDIVIDUALNE PSIHOTERAPIJE PACIENTA Z RAZVOJNIMI DEFICITI EGA..................................................32 TEORETSKI PREGLEDNI IN STROKOVNI ČLANKI____ Eva D. Bahovec: KAJ JE PSIHOLOGIJA.....................................................37 Sigmund Freud: O WELTANSCHAUUNG (PREVOD)............................................44 Vlado Miheljak: LOV ZA IZGUBLJENIM ZAKLADOM...........................................45 Edvard Konrad: MOTIVACIJA V LUČI KIBERNETIČNE TEORIJE KONTROLE...........................................................48 Vid Pogačnik: NOVEJŠI PRISTOPI V TEORIJAH INTELIGENTNOSTI.................................52 Janez Mayer: DEBLOKIRANJE USTVARJALNOSTI -NAJPOMEMBNEJŠA NALOGA SLOVENSKIH MANAGERJEV.........................................................60 Aleksander Bratina: STRES OB IZGUBI ZAPOSLITVE IN BREZPOSELNOSTI ................................63 Pavel Fonda: PROBLEMI EDUKACIJE V PSIHOANALITIČNO ORIENTIRANI PSIHOTERAPIJI IN PSIHOANALIZI...................................67 ¦SIHOLOSKA OBZORJA Peter Praper DINAMIČNO INTERPRETETIVNA ALI TUDI RAZVOJNA DIAGNOZA V TRETMANU NJEPSIHOTIČNIH PACIENTOV? ............................................. 73 Dušan Rutan 5UBJEKT KOT VMESNA STRUKTURA.......................................... 78 Miru A. Kovačev: EKSISTENČNE DIMENZIJE ČLOVEKA - NJIHOVA IRANSFORMACIJA IN INTERPRETACIJA........................................ 81 Tomaž Vec: 5ISTEMSKO-PSIHODINAMIČNI POGLED NA ETIOLOGIJODISOCIALNOSTI.............................................. 84 Sonja Žorga: KAJ IMAJO PROSTOVOLJCI OD PROSTOVOLJNEGA DELA?............................................................. 87 INFORMATIVNI PRISPEVKI Velko S. Rus: SOCIALNA KLIMA IN (INOVATIVNI) MANAGEMENT (KRATKA INFORMACIJA O KOMPLEKSNEM PROJEKTU)......................................... 90 HORIZONS OF PSYCHOLOGY rSIHOMISmi OKZOIMI^W M l»OT 0. procesu osamosvajanja slovenskega naroda se zdi logično in naravno, da čutijo izziv in potrebo po bolj jasni identiteti tudi skupine in posamezniki v njem. Tako ni naključno, da Društvo psihologov Slovenije večji del svoje pozornosti namenja uzakonitvi in zaščiti naše dejavnosti in tu ni dvoma -lastna revija je izraz trdnejše identitete vsakega poklica. Ob ustvarjanju koncepta revije smo se želeli, da bi bila revija društvena, da bi pokrivala tako akademsko psihologijo kot tudi psihološko prakso, da bi vsak psiholog v njej našel košček, ki ga potrebuje in si želi, zase. Upam, da bo revija z vašo pomoqo in vašimi prispevki taka tudi ostala. Porod je bil dolgotrajen in težak. Zato želim "Psihološkim obzorjem" plodno otroštvo in zrelo odraslost, pri zdravljenju zgodnjih otroških bolezni pa kakšno finančno injekcijo. Polona MATJAN PREDSEDNICA DRUŠTVA PSIHOLOGOV REPUBLIKE SLOVENIJE UREDNIŠKA BESEDA elativno hitro potem, ko je bila na Odboru Društva psihologov Republike Slovenije sprejeta ideja, da se ustanovi nova psihološka revija, je bila ta zamisel tudi uresničena. Pred nami je prva številka revije "Psihološka obzorja". V bodoče naj bi revija izhajala dvakrat na leto, ena številka v prvi, druga v drugi polovici leta. Nova psihološka revija ni hkrati tudi prva revija našega društva, je pa prva, ki je v celoti "naša". Seveda bo še naprej izhajal tudi "Anthropos", znanstvena revija psihološkega in filozofskega društva ter skupine družboslovcev. Glede na raziskovalno in strokovno dejavnost psihologov se ni bati, da bi bile dve strokoviu reviji preveč. Nasprotno, prispevkov, vrednih objave, je čedalje več in ob kolikor toliko ugodnih gmotnih okolnostih smo lahko prepričani, da redno izhajanje psiholoških revij ne bo ogroženo. Po zamisli bi morala biti Psihološka obzorja ziianstvena revija visoke kvalitete. To naj bi zagotavljal izbor prispevkov, ki bodo recenzirani po najstrožjih merilih, ki so uveljavljeni v pomembnejših svetovnih psiholoških revijah (dvojna "slepa" recenzija). Ta merila bodo v celoti uveljavljena že v naslednji številki. Skušali bomo storiti vse, da se bo revija uveljavila tudi v mednarodnem prostoru. Zato tudi predvidena dvojezičnost (eventualno tudi večjezičnost) revije. Na zadnjih straneh te številke so natančna navodila za objavljanje prispevkov, ki določajo vsebino, obseg in obliko teh prispevkov. Avtorje posebej tudi tukaj obveščamo, da bo revija oblikovana računalru-ško in da so temu namenu prilagojena tudi navodila. Vsebinski koncept Psiholoških obzorij je širok, saj zajema več kategorij prispevkov: 1. izvirne znanstveno raziskovalne članke empiričnega značaja, 2. teoretske razprave, 3. pregledne teoretske članke, 4. strokovne prispevke, 5. strokovno informativne prispevke, novice in aktualnosti, 6. prevode pomembnih sestavkov, 7. prikaze in ocene. Po potrebi se lahko pojavijo tudi druge rubrike. Prva številka revije vključuje prispevke, ki sodijo v ključne kategorije: raziskovalne članke, teoretične prispevke, strokovne sestavke in informacije. Menimo, da bodo predvsem te rubrike predstavljale stalen okvir Psiholoških obzorij. Kot rečeno, bodo pravila za nadaljnje objavljanje v celoti začela veljati šele za naslednje številke, zato naj ne motijo nekatere odstopanja, kijih lahko opazite v prispevkih v tej številki. Nova, enotna pravila lahko pač dosledno uveljavimo šele potem, ko bodo tudi sama objavljena in tako dostopna vsem potencialnim avtorjem. Vsekakor lahko upamo, da je teh veliko in prva številka naše nove revije naj jih le še spodbudi. Slovenska psihologija ima dovolj moči, znanja in sposobnosti, da lahko izdaja kvalitetno profesionalno revijo, ki zagotavlja napredek stroke doma in njeno uveljavljame v svetu. PSIHOLOŠKA OBZORJA Janek MUSEK Filozofska fakulteta (Faculty of Arts and Sciences), Ljubljana ABSTRACT he aim of the present study was a further clarification of some unresolved problems concerning the theoretical conception of personal hardiness. Two basic questions were examined in our investigation, the first dealing with the inner structure of personal hardiness, and the second dealing with the relationship between personal hardiness and other perso- naUty traits. The results of correlational and multivariate analyses showed that personal hardiness is not a unique phenomenon. Most probably, it is composed of three or two rather independent components. Additionally, it has been proved, that the subscales as well as the composite scale of personal hardiness are sigiuficantly related to the source traits of personality. The construct of hardiness: Conceptual issues INTRODUCTION I he research of psychosocial stress and coping processes has increased very strongly in past decades. Recently, a considerable degree of attention has been dedicated to the factors, which have either direct or buffering effects (decreasing or facilitating) on consequences of stressful Hfe events. The research of Kobasa and other authors (Ganellen & Blaney, 1984: Kobasa, 1979,1982; Kobasa, Maddi, & Courington, 1981; Kobasa, Maddi, & Kahn, 1982; Kobasa, Maddi, & Puccetti, 1982; Kobasa, Maddi, Puccetti, & Zola, 1985; Kobasa, Maddi, & Zola, 1983; Kobasa & Pucetti, 1983; Musek, 1989) demonstrated that the personality dimension called hardiness (or personal hardiness) is responsible for the manner, how people perceive and appraise the stress provoking events and situations and consequently for the success of coping reactions. Personal hardiness evolved as underlying personaUty characteristic which discriminate between individuals with Utile stress and high negative consequences (illness and others) and individuals with high stress and low negative consequences. Kobasa and co-workers conceived hardiness as a common construct combined of three basic components: commitment, challenge and control. Several scales were used for measurement of these components. In recent research (Kobasa et al., 1981; Kobasa et al., 1982; Kobasa et al., 1983; Kobasa & Puccetti, 1983) the following six scales were accepted as measuring instruments for hardiness: the scale of Alienation From Self and the scale of Alienation From Work as measures for commitment subcomponent; the scale of Security and the Scale of Cognitive Structure as measures for challenge subcomponent (in newer research the last one was often omitted); the scale of Powerlessness and the scale of External Locus of Control for control subcomponent (see Table 1). Combined and standardized subjects' scores on these six scales were then taken to constitute the composite score on single hardiness dimension. Table 1. The components and test measures (subscales) of personal hardiness. COMPONENT SUBSCALE Commitment Alienation from Self Alienation from Work Challenge Security Coqnitive Structure Control Powerlessness External Control There are some theoretical as well as methodological questions relating to the construct of hardiness which remained unresolved up to now. Although based on the retrospective data, the concept of hardiness showed itself as a promising one, because it also seems to have a considerable predictive value for prognosing many stress-related behavior patterns. It is questionable however, how hardiness is involved in such behavior: some studies indicate that it has indirect effect by buffering the impact of stressful life-events (Kobasa, 1979; Kobasa & Puccetti, 1983), but some other authors claimed that lack of control and commitment could have direct effects on psychophysical health because it is per se psychologically stressful and that the evidence for buffering effects of hardiness is weak (Funk & Houston, 1987; Hull, Van Treuren, & VimeUi, 1987). The very concept of hardiness is still under critique. There is an open question, whether hardiness is an unique phenomenon at all. Kobasa and coworkers already dropped the scale of Cognitive Structure for its failure to be loaded on the general factor of hardiness (Kobasa et al., 1982). A number of investigators failed to confirm the existence of common general factor of hardiness in their factor analyses of composite scales of hardiness (Funk & Houston, 1987; Hull, Van Treuren, & VimeUi, 1987). Some researchers obtained only moderate correlations between subscales of hardiness and found other indications for essential mutual independence of them (Ganellen & Blaney, 1984; Rich & Rich, 1985; Schlosser & She-eley, 1985). According to these results and considerations it would be probably more appropriate to use the hardiness subscales separately and independently. HORIZONS OF PSYCHOLOGY The aim of the present study was to clarify some of the issues mentioned before. First, we attempted to get more insight into the inner structure of hardiness itself, especially into the nature of relationships between subscales of hardiness as well into the relationship between sub-scales and the composite scale of hardiness. Second, we attempted to analyze the relationship between hardiness and primary traits of personality in order to obtain the insight into the location of hardiness and its components ia the dimensionality of personality structure. Finally, we attempted to compare the relative contributions of integral and separated measures of hardiness in relation to the dimensions of personaUty. METHOD! Subjects. 70 subjects from 4. class of high school participated in the study. They were predominantly female (only 5 male subjects were included). The age of the subjects was between 17 and 18 years. Design of study. The study was programmed as correlational multivariate research. The variables representing personal hardiness (measiu'ed by composite scale of hardiness and 6 subscales: AUenation From SeU, AUenation From Work, Security, Powerlessness, Cognitive Structure, and External Control) and dimensions of personaUty (16 primary factors of personaUty) were entered into correlational design. Measuring instruments. Hardiness was measured by Personal Hardiness Scale, constiucted by Kobasa et al. (1982). The scale contains 6 subscales: AUenation From Self, AUenation From Work, Security, Powerlessness, Cognitive Structure, and External Contiol. The scoring procedure for the subscales was modified in that manner, that high scores of each subscale indicated high value for hardiness.PersonaUty traits or dimensions were measured by CatteU's 16 PF inventory, containing 16 primary factors of personaUty (so called "source traits", representing basic styUstic patterns of personaUty). Procedure. Both instruments were administered anonymously to the subjects in two respective classes of high school. The results of subjects were then coUected and prepared for further analyses. Various kinds of correlational and multivariate analyses were performed including factor analyses, cluster analyses and multidimensional scaUng procedures. RESULTS AND DISCUSSION The structure of hardiness According to the findings of some investigators, the conception of hardiness as a unitary phenomenon is highly questionable (Funk & Houston, 1987; HuU, Van Treuren, & VirnelU, 1987; Rich & Rich, 1985; Schlosser & Sheeley, 1985). Thus, the first step in our analyses was an attempt to provide further clarification concerning that issue. Table 2 shows the correlations between six hardiness subscales. By inspection we can see that both measures of commitment (AUenation From Self and AUenation From Work) correlated significantly, but, surprisingly they correlated also with the measure of control, Powerlessness, which in turn showed not substantial correlation with other measure of contiol. External control! Powerlessness also correlated negatively with one of challe- nge measures. Cognitive Structure. Other correlations are insignificant. The correlations of single subscales with composite scores of hardiness are moderate or low, with exception of Security scale, which does not correlate significantly. Table 2. Correlations between subscales and composite score o o ••5 S .i i Z3 O ë E o ca .i= 0 o ¦5 i 1 i ta .t= >. 3 S i g |s il o oy <0 — c o B 8 Qi '« g. E o o A .1975 .2153 .1336 .2694 -.0351 -.1889 .1175 B -.0209 .0307 -.0557 -.0107 .0310 -.1697 -.0978 C .1948 .3576* .0437 .2215 -.0829 .3538* .4205** E -.1205 -.0522 .1989 -.0373 .1171 -.3504* -.1962 F .1847 .0443 -.1204 .1557 -.0475 .0107 .0987 G .3259* .1754 -.1480 .1071 -.1287 .2692 .2734 H .2600 .2245 .0656 .2787* -.1859 .0647 .2248 1 .1320 .1297 -.2300 -.0313 .1136 .2189 .1966 L -.2038 -.1756 .1258 -.0413 -.2051 -.2190 -.3071* M -.1001 .0151 -.0219 -.0345 .0709 -.1850 -.1243 N -.4116** -.4224** .1437 -.2281 -.0415 -.3180* -.5023** 0 -.0977 -.1774 -.0805 .0098 -.1615 -.2022 -.2605 Q1 -.0322 .0178 .0670 -.1571 -.0921 .0770 -.0448 Q2 -.4097" -.2942* -.0336 -.2961* .1240 -.2313 -.4095** Q3 .3329* .2676 -.0821 .1231 -.0300 .4005** .4281** Q4 -.1637 -.2552 -.0097 -.2632 .2976* -.2495 -.2565 cal variâtes) which should account for the variance between two sets. First canonical variate proved to be significant, extracting more than 17 percent of variance for personality traits and even about 25 percent of variance for hardiness traits. As Table 6 shows, this canonical factor connects personaUty traits naivete (-N), self-control (Q3), ego-strength (C), group orientation (-Q2), superego-strength (G), confidence (-L), submissiveness (-E) and low frustration (-Q4) with hardiness components of commitment (AUenation from Self and Alienation from Work) and of control (Internal Control). The second canonical variate explained only six percent of variance for personaUty traits, but more than 20 percent for harcUness traits. This canonical factor associates ergic tension (Q4), low parmia (shyness, -H), and eventuaUy sizia (-A) and seU-sufficiency (Q2) positively with Cognitive Structure and negatively with Powerlessness and Security. It may be concluded from these results that hardiness is connected with quite a number of basic personaUty traits. That is true for single subscales of hardiness as weU as for the composite score of hardiness. The most significant correlations between personality and hardiness dimensions are not high, however, but in the whole, as regression analyses show, the impact of multiple compositions of personality traits on hardiness components as weU on single hardiness subscales is quite substantial (multiple correlations reaching the values about 0.65 and even higher). Table 6 Canonical factors between two sets of variables: personality traits and hardiness subscales. NOTE 1-tailed Signit *-.01 "-.001 The most informative insight into relationship between both sets of our variables, personaUty dimensions and hardiness subscales, could be obtained by further multivariate analyses. Thus, the canonical factor analysis was performed in order to reveal latent dimensions (canoni- Variables Factor stmctu re Rooti Root 2 First set: (Personalitviraitt ¦) a .04726 -.34281 b -.12746 .02048 c .57134 -.29265 e -.39661 -.01388 f .14761 -.04820 Q .50442 -.08868 h .28927 -.43846 i .36326 .29129 1 -.42664 -.30828 m -.19376 .04963 n -.73731 .02826 0 -.32267 -.14074 q1 .03609 -.07247 q2 -.56073 .31838 q3 .66698 -.02565 q4 -.39499 .54111 0 -.32267 -.14074 q1 .03609 -.07247 q2 -.56073 .31838 q3 .66698 -.02565 04 -.39499 .54111 Second set: (Hardiness subscales) alienation from self .68576 -.06135 alienation from work .62954 -.24325 security -.15840 -.38394 powerlessness .31695 -.57527 coqnitive structure .06231 .82239 external control .69085 .02260 PSIHOLOŠKA OBZORJA GENERAL CONCLUSIONS Finally, we can resume the conclusions from our investigations as follows: 1. Personal hardiaess is probably not a unique phenomenon. The structtural analyses of this construct reveal rather independent components, three for six scales solution and two for five scales solution. Therefore, the use of separate subscales of hardiness or the use of new subsets of items based on separate hardiness factors should be preferred over the use of composite scale of hardiness. 2. The factorial loadings of single subscales of hardiness are somewhat different than those originally supposed by Kobasa and coworkers. 3. The components of hardiness as well as the composite scale of hardiness are significantly related to the primary personaUty traits. The highest single correlations are modest, however, but the compound regressions of personaUty tiaits on hardiness traits are quite substantial. REFERENCES Funk, S.C., & Houston, B.K. (1987). A critical analysis of the hardiness scale's validity and utility. Journal of Personality and Social Psychology, 53,3,572-578. Ganellen,R.J.,&Blaney,P.H. (1984). Hardiness and social support as moderators of the effects of life stress. Journal of Personality and Social Psychology, 47,156-163. Hull, J.G., Van Treuren, R.R., & Vimelli, S. (1987). Journal of Personality and Social Psychology, 53,3,518-530. Kobasa, S.C. (1979). Stressful life events, personality, and health: An inquiry into hardiness. Journal of Personality and Social Psychology,37,1-11. Kobasa, S.C. (1982). Commitment and coping in stress resistance among lawyers. Journal of Personality and Social Psychology, 42,707-717. Kobasa, S.C, Maddi, S.R., & Courington, S. (1981). Personality and constitution as mediators in the stress-illness relationship. Journal of Health and Social Behavior, 22,368-378. Kobasa, S.C, Maddi, S.R., & Kahn, S. (1982). Hardiness and health: A prospective study. Journal of Personality and Social Psychology, 42,168-177. Kobasa, S.C, Maddi, S.R, & Puccetti, M.C (1982). Personality and exercise as buffers in the stress-illness relationship. Journal of Behavioral Medicine, 5,391-404. Kobasa, S.C, Maddi, S.R., Puccetti, M.C, & Zola, MA. (1985). Effectiveness of hardiness, exercise, and social support as resources against illness. Journal of Psychosomatic Research, 29,525-533. Kobasa, S.C, Maddi, S.R, & Zola, M.A. (1983). Type A and hardiness. Journal of Behavioral Medicine, 6,41-51. Kobasa, S.C, & Puccetti, M.C. (1983). Personality and social resources in stress resistance. Journal of Personality and Social Psychology, 45,839-850. Musek, J. (1989). Personality and critical life events. Anthropos (Ljubljana), 1-2,21-33. Rich, V.L., &Rich,A.R (1985, August). Personality hardiness and burnout in female staff nurses. Paper presented at the annual convention of the American Psychological Association, Los Angeles. Schlosser, M.B., & Sheeley, LA. (1985, August). The hardy personality: Females coping with stress. Paper presented at the annual convention of the American Psychological Association, Los Angeles. Shye, S. (1985). Smallest space analysis. In T. Husen & T.N. Postlet-hwaile (eds.), International Encyclopedia of Education. Oxford, Pergamon Press. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Marko POLIČ, Slavko RAJH, Bojan UŠENIČNIK Filozofska fakulteta (Faculty of Arts and Sciences), Ljubljana IWCEI'TIOK OF IHISSIKLE 8TfMr»-niu^ Am uiixxm KEHAVItNllt IK IT ABSTRACT luman aspects of dangerous fires became an important field of psychological interest in the recent years. The reason for this lays in numerous fires caused by people, but also in tragedies caused by inappropriate human behaviour in them. Human cognition of possible fire development, and their behaviour in fire, were the subjects of this research. The resuhs of the fire simulation study, conducted for the two storied shop centre were compared with the answers of its employees and buyers. Also the answers of both groups were compared. The questionary comprises questions about the probability of fire ia the store, its danger-ousness and possible causes, safety of the building and safety preparedness of the personnel, responsibility for the buyers, evacuation, etc. Answers were analysed and explained in the terms of recent findings about human behaviour in dangerous situations. INTRODUCTION luman behaviour during dangerous fires became an important field of psychological interest only in recent years. Therefore, the observation, made by John Keating and EUzabeth Loftus (1981), that we know a lot about the behaviour of the fire, but much less about the behaviour of people in fire, is completely justified. With regard to the fact that the majority of fires is caused by people, and that they themselves are often victims of fires, it is surprising, that this kind of research appeared so late. Indeed, it is evident that only technical precautions are not enough, because very often they can not prevent human failures, mistakes, and unsuitable behaviours. Therefore, every fire precaution that does not take into account human behaviour, will be insufficient, and often even unsuitable. Only the under-standiog of psychological aspects of the origin and course of fires, can in important ways contribute toward the reduction of their harmful consequences. Findings about behaviour of people in fires also represent the direct demand to change regulations, tiaditionalbehaviour etc. Fires are usually experienced as complex, rapidly changing events. Especially in their early stages they are usually highly ambiguous, and provide insufficient information for people to begin acting. But this information is necessary for them to understand the situation and take the appropriate role in it. An important insight into the stiucture and dynamics of behaviour during fires was given by the research of Wood (1972), Canter et all. (1978), Sime (1988), and many others. Canter et al. also oftered the general model of behaviour during fire. In the sequence of acts there appeared three points of potential sequence change: the first immediately after the initial cues ("investigate" or "misinterpret"), the second comes after seeing some valid cue of fire (e.g. smoke), and the third follows the occurrence of the particular preparation. It is evident from the model that potential actions increase in variety as the sequence of behaviour unfolds. This means, that general statements about all fires can be made only for the initial stages of the sequen- ce, while later actions are more likely to be highly specific for different environments. Some other psychological findings will be discussed in connection with particular points of our research. We tried to find out, how the personnel and buyers of a two storied shop centre estimate different aspects of a possible fire, and behaviours of persons present in it. The answers of both groups were compared between themselves as well as with the results of the fire simulation study, conducted for the same building (Grm & Urbas, 1990). METHOD Subjects: 59 members of personnel and 40 buyers took part in the research, hi both groups women prevailed (85% and 60%); the average age of personnel was somewhat lower (33.3 vs. 40.5 years), because of the greater age range of buyers. Secondary level of education prevailed. Between the personnel there were the greatest number of shop-assistants, mainly from the ground (47.5%) and first floor (33.9%). Buyers were buying mainly on ground floor (40%) and in basement (45%), either only (20%) or in combinations with other floors. Even 42.5% of buyers were buying in this shop centre every day, 17.5% every second day and 32.5% once a week. The majority of buyers therefore had the opportunity to get acquainted with the building, though the acquaintance depend also on the way somebody uses the building, and not only on the frequency of visits. All this means, that the answers of both groups are at least to a certain degree comparable. Materials: A closed type questionary with 28 questions was used. It comprised questions about demographic data, probability of fire in the store, its dangerousness and possible causes, about safety in the building and safety preparedness of the persoimel, about responsibility for the buyers, about evacuation, about behaviour of people in fire etc. Procedure: All subjects filled the questionnaires by themselves, either alone or in a group. Buyers were motiva- PSIHOLOŠKA OBZORJA ted for cooperation by the coupon which brings them a certain prize (e.g. fire extinguisher). RESULTS AND DISCUSSION It is well known that big shop centres are relatively highly menaced buildings with regard to fire, because of the large, vertically and horizontally connected shop areas, great quantity of different goods, and a great number of visitors in the whole object. Particularly, if all safety measures are not put into effect, dangerous fires are probable. The object imder consideration was no exception. Safety evaluation and computer simulation study of possible fire (SIA procedure) showed, that the accomplished fire safety measures did not meet all the fire safety demands. We shall omit technical details of this procedure here, and present only those findings that are psychologically relevant. It is characteristic of accidents, also of fires, that they are rather rare and unexpected events. Therefore people often underestimate the probability of their occurrence, and behave according to this. From Figure 1, it is evident, that the personnel and buyers share a rather optimistic view of the possibility of fire in the shop centre. Estimations of the probability of a fire outburst for two time periods ("this year" and "in ten years") were almost identical, as between the groups as for both time periods. The latter indicates obvious difficulties in estimating the probability of rare events. Judgment ol possibility ol lire outburst this year JUDGMBNT OP PBOBABILITY ImprobablT Small prababllltT Moderate pnbabllltr Very probable Almoit certain 1—I—r 60 40 20 0 30 40 60 PBHCBNT PBHCBNI 5^ Penonnel 1 1 BuTeri Judgment of possibility of liie outburst In ten years JUOGMBNT OP PROBABILITY Improbable Small probability Moderate probability Very probable Almoit certain Penonn»! m Buim 60 40 20 O 20 40 60 PERCENT PERCENT The Consequences of possible lire in the store CONSEOUENCES very small damage 1 njarad/damage Injared/greot damage lot ol InJ./greot da dead/barnt'oat place HI Personnel I I Bayers 0 10 20 30 40 50 60 PERCENT Perhaps even more important is the estimation of possible consequences of fire. Also ui this case the estimations of both groups, especially the buyers, were rather optimistic. If any, according to their opinion, mainly material damage would appear. Compared with the results of the simulation study this opinion could not stand. It reflects either real ignorance of the danger (what is probable), or is the consequence of different mechanisms of cognitive dissonance. Judgment of importance ol dillerent lire scdety factors FACTORS Sale constractlon Enowledoe/personnel Enowledge/chlets Skilled personnel Skilled lire-team Adequate legalotlons Regular drill Quick llremen arrlv. Good alarm fystem Cont.ol Kdety ralei Competent chleli Punishment - not at all; 5 ¦ v«rT -—^-i-•—- ¦ r> ___ V, / i 4 1 1 ; \ li' J i / : ' ' I I 1-1-1-1-1-1_(?i_ 543212349 AVFRiCll! RSTIMATIOW AVERAIÍT! ESTIMATTOM Hi Judgment of importance of different fire safety factors ranges in the interval of approximately one point, estimations of personnel being even more homogeneous. This incapability of better discrimination probably reflects the lack of knowledge about roles of different factors, what is understandable for laymen. In spite of small differences, the importance of external factors (chiefs, firemen arrival, good alarm system, but not in such degree also of the safe construction) was emphasised. This was perhaps the consequence of the tendency to put the responsibility on someone else. All, but a few correlations between the just mentioned estimations were highly significant, though the structure of two dimensional SSA solution was not the same for both groups. This means that fire safety factors are in the same cognitive space, but somewhat differently organised for two groups. While personnel took more into account some hierarchical and formal factors, in buyers' solution, more similar function factors were grouped together. In a way results reflect different positions and roles of both groups. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Responsibility lor the scriety of buyers RESPONSIBLE Shop-assistant Department chlel [¦ Head clerk Store's lire team Security chlel -Buyers themselves - Firemen Irom outside Personnel Buyers 3 3,5 4 4.5 5 AVERASE ESTIMATION 1 - not at oil: 9 ¦ very fig4 Responsibility for the safety of the buyers present an important aspect of behaviour during fire. Although both groups estimated the responsibUity of all mentioned rather highly (personnel more than buyers), again the emphasise on the responsibility of either competent (fire team, security chief) or chiefs (head clerk, department chief) was obvious. But vagueness of responsibility and unclear competence could mean, that during real fire buyers would be more or less left to themselves, and only exceptionally to the help of the personnel. Possible behavior of personnel at the outset of fire 10 20 PERCENT Possible behavior of buyers at the outset of fire BEHAVIOR Inlorm dept.chlel Inlorm shop-assist. Begin put out lire Inlorm firemen Inlorm other buyers Walt Instruction Combination H fig 5 Opinions about the behavior of the buyers after alarm BEHAVIOR Leave the building Walt Instructions Save themselves Combinations Personnel - Buyers 40 30 20 10 0 10 20 30 40 fig6 Correlations between estimations of the degree of res-ponsibiUty were highly significant, and SSA solutions for both groups rather similar, with differences dependent on the different roles of both groups again. Opinions about the route of buyers' evacuation from the building during fire EVACUATION ROUTE Shortest way Where they entered Where directed Jump through windows Through lire exits Combinations Personnel I—] Buyers 80 60 40 20 0 20 40 60 SO fig 7 And what would respondents do at the outburst of fire? Prevailing choices were to start putting out the fire, and the combination of different activities (putting out the fire, informing). Taken all together only about 20% of personnel would inform buyers about the danger. This could be understandable and acceptable with regard to the existence of the central warning system, of course if it works and its use is known. This lack of informing was perhaps due also to the fear of panic. Buyers, as well as personnel believed that warning about the outset of fire could cause panic. This is one of the most frequent fears, but fortunately an unjustified one. Wood's (1980) research of 1000 fires in England showed, that the majority of the affected persons behaved adequately, and only about 5% in a way that increased their risk. Unsuitable behaviour mainly rises from the lack of knowledge and skill, and is not caused by panic. Panic in general is rare and is more an excuse for the irresponsibility of responsibles. The question of evacuation routes is of great importance for the safety of buyers. In spite of the prevalence of the evidently logical answer "by the shortest way", it is more probable that buyers would try to leave the building PSIHOLOŠKA OBZORJA Estimation ol evacuation speed during lire TIME 0.5 min 1.0 min 1.5 min 2.0 min 2.5 min 3.0 Aia 4.0 min 5.0 min 7.5 min 10.0 min IS.O min 20.0 min Ó0.0 min I,, B mu ti l_ -3 '^m Personnel I ] Buyers 35 30 25 20 15 10 5 O 5 10 15 20 25 30 35 figs where they entered it. Only, if the shortest way is clear, or people are directed toward it, they would use it. Of equal importance as the evacuation route is also the time of evacuation. In the simulation study times from 165 to 400 sec are mentioned, depending on the starting point, and evacuation route. In the answers of respondents 60,120 and 300 sec time intervals prevailed. This could be an indicator, that they are aware of the need of quick evacuation, but could also reveal the preference for the choice of certain rounded off time intervals. Opinions about dangers during tire I 1 Bayen 30 20 10 0 10 20 30 fig9 Opinions of both groups about the nature of dangers during the fire somewhat differed. Similar was only the prevailing choice of panic as the main danger. Comparison with the findings of the simulation study indicated, that respondents are not aware enough of the dangers of stairs wreckage, anyhow they understand this possible answer (wreck of the stairs vs. disabled passage, the latter presents the main danger). Let us also mention. Possible causes of store fire CAUSE OF FIRE Accidentally Personnel Bayers 2 2.5 3 3.5 4 AVERASE ESTIMATION 1 • not at all; 5 ¦ most probable fig 10 that fire research studies indicate, that the majority of victims die because of suffocation or poisoning (poisonous gases), and not simply because of extensive burns. And what could cause the outburst of fire? Judgments of both groups were rather similar, the difference was only in the degree. Namely, buyers estimate almost all possible causes of fire as more probable. While carelessness, installation trouble and smoking prevailed in the answers of persoimel, buyers added unconsidered rules and self-ignition. Rather low were the estimations of an accidental fire and arson. It seems as if fire must have had either an objective or an unintentional caxise. In this case only about a half of all the correlations in both groups were significant. This means that different causes of fire are not cogiutively processed the same way, and that the question of perception of possible causes of fire is a more complex one. The results of our research obviously indicate, that people - although aware of the dangers of fire - have a number of prejudices and wrong comprehensions of fire events. REFERENCES (1) Canter D. (Ed.), Fires and Human Behaviour, New York: Wiley, 1980 (2) Canter D., Breaux J. & Sime J., Human Behaviour in Fires, BRE, Fire Research Station, 1978 ' (3) Grm B. & Urbas J., A study of fire safety of shop centre Nama-Velenje, Radovljica: CPZT, 1990 (4) Keating J.P. & Loftus E.F., The Logic of Fire Escape, Psychology Today, 1981,15, 6,14-17 (5) Pauls J., Egress Time Criteria Related to Design Rules in Codes and Standards, In: 6 (6) Sime J.D. (Ed.), Safety in the Built Environment, London: E. & F.N. Spon, 1988 (7) Wood P.,The Behaviour of People in Fires, Borehamwood: Fire Research Station, Fire Research Note 953,1972 HORIZONS OF PSYCHOLOGY Valentin BUCIK in Klas BRENK Filozofska fakulteta, Ljubljana STilXminJA OINHIVAIMAK.ia v OlMEimVKIH tgstih ik LASTKOSTI - HIEIMimiCKI i'lUSTOI* POVZETEK psiholoških merskih inštrumentih objektivnega tipa ima respondent na določeno vprašanje možnost izbire ene od dveh ali več danih alternativ. Pri srečanju z nalogami, na katere ne vedo odgovora, različni respondenti reagirajo na različne načine, ki imajo vpliv tudi na končni rezultat v testu. Med različnimi vrstami ti. "odgovornih stilov" je na vidnem mestu tendenca po ugibanju. Upravičeno je domnevati, da med subjekti, ki izražajo različno stopnjo nagnjenosti k ugibanju v objektivnem testu, obstajajo razlike v osebnostni strukturi. V tovrstnem preverjanju pa je potrebno paziti tudi na izenačenost v razvitosti intelektualnih sposobnosti respondentov. Skupina 162 subjektov je reševala objektivni Test poznavanja tujk, saturiran z g-faktor-jem inteligentnosti. Za vsakega respondenta smo eva-luirali število pravilruh odgovorov, število nepravilnih odgovorov in število nalog, pri katerih subjekt ni dal odgovora. IzpolnjevaU so tudi Cattellov osebnostni vprašalnik 16-PF. S pomočjo clusterske analize smo grupiraU respondente glede na odgovore v vprašalniku 16-PF. Pokazala se je vsebinsko logična solucija s štirimi skupinami subjektov. Največja razlika v količini napačnih in praznih odgovorov na Testu tujk (ob tem, da je količir\a pravilnih odgovorov - torej stopnja splošne inteligentnosti - izenačena) se je pokazala med tretjim in četrtim segmentom respondentov. Prve smo imenovali "previd-neži", druge pa "hazarderji". Slednji so se, glede na "pre-vidneže", izrazili kot brezskrbnejši, dominantnejši, neo-dvisnejši, odločnejši, manj zanesljivi, bolj avanturistični, spontani in manj inhibirani, s slabšo kontrolo superega, s slabšo samokontrolo in ergično napetostjo in brez večjih občutkov krivde (visok skor na faktorjih A, C, E, F in H ter nizek skor na faktorjih G, O, Q3 in Q4). Tudi razlike med grupama glede na osebnostne faktorje II. reda kažejo enak trend. KLJUČNE BESEDE: osebnostne lastnosti, odgovorni seti, tendenca po ugibanju, testi objektivnega tipa, vprašalnik 16 PF, Cluster analiza Prispevek je bil v obliki posterja predstavljen na 20. Posvetovanju psihologov R Slovenije v Radencih, 23.10.-26.10.1991 ABSTRACT i In the multiple-choice objective cognitive tests of abiUties or attaimnent, different respondents use different response strategies when dealing vwth items which are too difficult to solve. It is presumed on the basis of previous studies, that subjects who are more prone to guess possess in some way different structure of personaUty than the ones, who don't answer on too difficult items. But in those studies an important fact was put aside - the fact that the general mental ability of subjects should be controlled when comparing the more prone subjects with the less prone ones regarding guessing. In the present study the hierarchical clustering approach was applied for the segmentation of the subjects regarding their personality structure. The Foreign Words Knowledge Test (highly saturated with "g") and the Cattell's 16 PFQ were administered in the group of 162 respondents. The hierarchical agglo-merative cluster analysis of subjects on the basis of their responses in the 16 PFQ showed a natural four-cluster solution, that is four segments of respondents. Regarding the amount of the incorrect answers and the unanswered items (with number of the correct answers - i.e. the general intelligence level - balanced), the greatest difference was found between the third and the fourth segment. The former group was called "hazardous" respondents and the latter cluster was identified as "cautious" subjects. In the contrast to "cautious" subjects, the hazarders" were found to be more careless, dominant, self assured, independent and determined, less reliable, more adventurous, spontaneous and uninhibited, with weaker superego strength, feeling of guilt and lower ergic tension (which is all reflected in higher scores on factors A, C, E, F, H and lower scores on factors G, O, Q3 and Q4). The intergroup differences on second-order factors show the same tendency. PSIHOLOŠKA OBZORJA UVOD psiholoških merskih inštrumentih objektivnega tipa, kot so testi "papir-svi-nčnik" za preverjanje znanja, različnih vrst intelektualnih sposobnosti in podobno, ima respondent na določeno vprašanje možnost izbire ene od dveh aU več danih alternativ. Pri tem obstaja l/m možnosti, da ugane pravilno rešitev, tudi če v resnid ne pozna pravilnega odgovora in odgovarja popolnoma na slepo (pri čemer je m število odgovomih alternativ pri nekem vprašanju). Pri srečanju z vprašanji oz. nalogami, na katere ne vedo odgovora, različni respondenti reagirajo na različne načine, ki imajo vpliv tudi na končid rezultat v testu. Med različnimi vrstanu t.i. "odgovomih stilov" oz. "odgovornih setov" je vredno na prvem mestu omeniti tendenco po ugibanju oziroma nagnjenost k tveganju.(Rorer, 1965; Cronbach, 1946,1950; Wilde, 1977). Upravičeno je dorrmevati, da med subjekti, ki izražajo različno stopnjo nagnjenosti k ugibanju v objektivnem testu, obstajajo razlike v osebnosti. Osebnostna struktura tistih, ki so bolj nagnjeni k ugibanju v testih, se razlikuje od one pri ljudeh, ki na taka vprašanja ne dajejo odgovorov na slepo. Nekateri strokovnjaki govorijo o nagnjenosti k tveganju kar kot o samostojni osebnostni lastnosti (Dahlback, 1990,1991). Wotaw je v svojih raziskavah (1936 - dtirano po Petz & Žužul, 1987; Zarevski & Rijavec, 1990) prišel do zaključka, da ob navodilu, naj ne ugibajo, dominantni preizku-šand skušajo rešiti pomembno večje število nalog na testu znanja od submisivnih; emodonalno nestabilni, in-tovertni in anksiozni subjekti ter tisti z nizko samooceno puščajo več praznih nalog v testu od ostaUh respondentov. Zaleski (1980) je primerjal grupo "visoko tvegajo-čih" z grupo "nizko tvegajodh" oseb. Za ženske, ki so pripravljene tvegati več, velja višji rezultat na faktoijih E (Dominantnost), H (Parmija), I (Premzija) in M (Autija) in nižji rezultat na faktorju L (Alaksija). Pri moških pa je skupina "visoko tvegajočih" pokazala višji rezultat na faktorjih E in H ter faktorjih A (Ciklotimija) in B (Višja stopnja splošne inteUgentnosti) na Cattellovem 16-PF. Nazor (1983) je s primerjavo rezultatov na Domino testu (D-48) ter osebnostnih dimeiizij, kot jih definira Eysen-ckov EPQ prišla do zaključka, da imajo ekstraverti več točnih odgovorov na D-48 kot introverti, nevrotiki več netočnih odgovorov kot stabilni preizkušanci ter introverti več izpuščenih odgovorov kot ekstraverti. Petz in Žužul (1987) sta ugotovila, da obstaja nizka povezanost med nekaterimi kriteriji "nagnjenosti k tveganju" in osebnostnimi lastnostmi; edina res konsistentna zveza pa se javlja le na lestvid psihotizma v EPQ. Zanimiv je tudi izsledek o povezanosti stopnje tveganja z dimenzijami impulzivnosti, asertivnosti in manifestne agresivnosti. Zarevski in Rijavec (1990) sta ugotavljala povezanost med nagnjenostjo mladostnikov k ugibanju (število danih odgovorov na 24 nalog izbirnega tipa s štirimi alternativami, pri katerih ni možna pravilna rešitev) ter osebnostnimi lastnostmi glede na Cattellov vprašalnik HSPQ. Po njunih izsledkih so vsi subjekti v povprečju močno nagnjeni k ugibanju pravilnega odgovora. Navodilo, naj ne ugibajo, samo zmanjša, ne pa tudi eUminira to tendenco. Subjekti, ki so večji avanturisti, so manj zavrti in bolj spontani (dimenzija trektija - parmija) ter kažejo večjo nagnjenost k ugibanju pravilnega odgovora. Duric in Kovačevič (1990) sta zakljudla, da so ženske v večji meri kot moški nagnjene k dajanju odgovorov na vprašanja o poznavanju fiktivnega izdelka v anketah raziskovanja trga. Pokazalo se je tudi, da obstaja zveza med splošno mentalno sposobnostjo in tendenco po ugibanju, tako da sposobnejši testirand kažejo večjo nagnjenost k ugibanju kot manj sposobni (Swineford & Miller, 1953; Choppin, 1975; Zarevski & Rijavec, 1990). Vendar pa je tudi znano, da so intelektualne sposobnosti in osebnostne karakteristike v določeni medsebojni povezanosti (Momirovič, Ignjatovič, Sipka & Horga, 1986). Zato se zdi, da v tovrstnem preverjanju ni možno raziskovati osebnostnih karakteristik v ožjem smislu v reladji do tendence po ugibanju brez ozira na splošno inteUgentnost. Potrebno je torej paziti tudi na izenačenost v razvitosti intelektualnih sposobnosti respondentov, oziroma preverjati odnos med osebnostnimi lastnostmi in nagnjenostjo k ugibanju ob kontroUranju kovariata inteligentnosti. Skušati moramo poiskati optimalno metodo, s katero bi si lahko odgovorili na tako zastavljen problem. Problem pričujoče študije je preveriti ustreznost postopka hierarhične aglomerativne clusterske analize za seg-mentiranje subjektov glede na osebnostne lastnosti in preko teh segmentov poiskati morebitne osebnostne raz-Uke med respondenti, ki na različne nadne reagirajo na pretežke naloge v objektivnem testu, hkrati pa so izenačeni po splošni mentalni sposobnosti. METODA v študiji je sodelovalo 162 preizkušancev. od tega 42 % moškega spola, povprečne starosti 25.9 let (SD = 5.83); I Variable | Neodvisna variablaje tendenca po ugibanju, evaluirana iz rezultatov (iz treh vrst odgovorov) Testa poznavanja tujk (TPT). To je eden od testov splošne informiranosti, ki je bil razvit v Zagrebu in preveden v slovenščino. Test je sestavljen iz 100 nalog. Vsaka naloga predstavlja besedo, ki je tujega izvora (latinskega aU grškega), subjekt pa ima na voljo pet alternativ, domačih besed, med katerimi mora izbrati le eno - tisto, ki je po njegovem mnenju sinonim tej tujki. Čas reševanja testa je 20 minut. Primer naloge iz TPT: PLEONAZEM a) uvidevnost b) zgoščenost c) preobilje d) strahopetnost e) pljučnica Izbor testa je temeljil na dveh razlogih: Vseh 100 nalog v testu je enakega tipa in tako je evaluadja rezultatov (število pravilnih rešitev, število napačnih rešitev in število neodgovorjenih vprašanj) enoznačna. Poleg tega TPT razmeroma visoko koreUra z nekaterimi testi inteligentnosti, (z Bujasovim PB-testom za merjenje t.i. "občutljivosti za probleme", (r = 0.56 - Krkovič & Kolesarič, 1970; r =0.49 - Bucik, 1987; r = 0.50 - Bucik & Brenk, 1991), ki je dobra mera G-faktorja (visoka koreladja z Bujas M-serijo (r = 0.81), v kateri multipla koreladja vseh devetih pod-testov z G-faktorjem znaša 0.946 (Krkovič & Kolesarič, 1973)) - navedeni koefidenti korekcije so dobljeni na relativno majnih vzordh). Z določeno mero previdnosti lahko torej zakljuamo, da nam more sam TPT služiti kot mera splošne - "g" inteligentnosti. Odvisna variabla so osebnostne karakteristike, merjene s C-obUko Cattellovega vprašalnika osebnosti 16 PF. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Faktorji I. in II. reda so bili izračunani po ključu in prevedeni v standardne vrednosti s transformacijo Standard ten - STEN (M = 5.5, SD = 1; (Cattell, 1962)). POSTOPEK bistrvunenta sta bila v zaporedju: najprej TPT in nato vprašalnik 16PF pri vseh subjektih aplicirana v resničnem selekdjskem postopku. S tega vidika se zdi, da je bila motivacijska raven pri reševanju testov relativno visoka. Pri TPT niso subjekti dobiU posebej nobenega navodila glede odgovarjanja na tiste naloge, pri katerih ne vedo pravilnega odgovora. Torej je vsak respondent lahko odgovarjal po strategiji, ki si jo je sam izbral. Pri TPT smo za vsakega preizkušanca evaluirali vse tri kriterije: število pravilnih rešitev, število napačnih rešitev in število nalog, na katere preizkušanec ni odgovoril. REZULTATI Take vrste Q-segmentadja je pokazala dovolj jasno številčno izenačeno soludjo štirih dustrov subjektov (glej Sliko 1). 5> Slika 1 Dendrogram združevanja respondentov (N = 162) glede na odgovore v Cattellovem vprašalniku 16 PF (mera podobnosti: kvadrat Evklidske distance; metoda grupiranja: Ward).S pomočjo aglomerativne hierarhične cluster analize smo grupirali respondente po podobnosti na podlagi njihovih odgovorov na vprašalniku 16-PF. Subjekti, ki so odgovarjali na podoben način - torej imajo podobno osebnostno strukturo - naj bi se hierarhično združevali v iste skupine. Kot mero podobnosti smo uporabili kvadrirano Evklidsko distanco, princip združevanja enot v skupine pa je sledil Wardovemu algoritmu minimiziranja variance znotraj skupin in maksimiziranja variance med skupinami na vsaki zaporedni stopnji združevanja (Norušis, 1988; Feriigoj, 1989). Kako so člani vsakega od štirih segmentov odgovarjali na TPT? Dosežke na vseh treh tipih odgovorov kaže Slika 2. ODGOVORI pravilni cdg. napačni odg. brez odg 40 60 80 M (Točke) SEGMENT 1 CU SEGMENT 2 SEGMENT 3 H SEGMENT 4 100 N-168 CNl-39; N2-3O; N3-50; N4.33) Slika 2 Segmenti in rezultati v Testu poznavanja tujk - 4 clusterska solucija. Segmenta 3 in 4 glede na interes v naši študiji izstopata. Izrazito se razlikujeta glede deleža napačnih odgovorov in deleža neodgovorjenih nalog; poleg tega pa sta skoraj izenačena po deležu pravilnih odgovorov. Razmerje med segmentoma 3 in 4 je posebej prikazano na Sliki 3. ODGOVORI pravilni odg, napačni odg. brez odg.! 20 40 60 80 100 M (Točke) ..C3.SEGMENT 3 ..¦i §LSMIM.I.4_.^..., N.63 (N3-50: N4.33) Slika 3 Segmenti in odgovori v Testu poznavanja tujk - 4 clusterska solucija (samo segmenta 3 in 4). PSIHOLOŠKA OBZORJA Ob tem, da sta segmenta izenačena glede na dosežek na testu (torej sta v določeni meri izenačena v splošni inteligentnosti), je v primerjavi s četrtim za tretji segment znaalno izpuščanje nalog, ki so zanje pretežke. Zato smo tre^i segment respondentov poimenovali "previdneži", četrtega pa "hazarderji". Na podlagi česa pa so se respondenti pravzaprav združevali v clusterski analizi? Odgovor na to vprašanje nudi primerjava obeh segmentov glede na odgovore v vprašalniku 16-PF. Razlike med njima na faktorjih 1. in II. reda so prikazane na Sliki 4 in Sliki 5. Za lažje branje slik je v Tabeli 1 prikazan krajši opis dimenzij (oz. faktorjev) osebnosti po Cattellu. FAKTORJI I.REDA • A - ^ )- B - • C • E - • F • S - • H - I - L - M - /;:-+ N - • O - +.., \ Ql - Q2 - • Q3 - - ¦ Q4 -LY 1 1 1 N-83 (N3-50; N4.33) 3.5 4 4.5 5 5.5 6 6.5 7 7.5 M (Sten) — SEGMENT 3 + SEGMENT 4 • . P ( 0.05 Slika 4 Opis skupin glede na 16 PF. Faktorji prvega reda - 4 clusterska solucija, samo segmenta 3 in 4. FAKTORJI II.REDA nlska-vlsoka ank. Intro-ekstravert. custven.-odloc. podred.-domlnan. -f- N-83 (N3-50: N4-33) 4 4.5 5 5.5 6 6.5 7 ¦ M (Sten) ¦^SEGMENTS + SEGMENT 4 vse razlike - p < 0.05 Tabela 1: Dimenzije osebnosti po Cattellu (16PF) - v prevodu T. Lamovec (1980): FAKTORTI II.REDA NIZEK REZULTAT I. Nizka anksioznost II. Introvertnost III. Mehka čustvenost IV. Podredljivost FAKTORJI I.RED A_ VISOK REZULTAT Visoka anksioznost Ekstravertnost Toga odločnost Neodvisnost NIZEK REZULTAT A Shizotimija (zadržan, hladen) B Nizka spl.inteligentnost (okoren, počasen) C Šibak ego (čustven, spremenljiv) E Podredljivost (konformist) F Desurgentnost (previden, resen) G Šibak superego (malomaren, nezanesljiv) H Trektija (plašen, nezaupljiv) I Harija (neobčutljiv, realist) L Alaksija (zaupljiv, netekmovalen) M Praksernija (konvencionalen, praktičen) N Neizumetničenosf (preprost, sentimentalen) O Odsotnost tesnobe (zrel, zaupljiv) Ql Konzervativizem (previden, zmeren) ,Q2 Socialna odvisnost (podredljiv, neodločen) Q3 Slaba integriranost (nekontroliran) Q4 Nizka ergična napetost (stabilen, sproščen) LY Nizko motivac.popačenj (iskren) ZAKLJUČEK VISOK REZULTAT Ciklotimija (prijazen, pozoren) Visoka spl.inteligentnost (fcister, hiter) Močan ego (zrel, stabilen) Dominantnost (neodvisen, agresiven) Surgentnost (navdušen, živahen) Močan superego (vztrajen, vesten) Parmija spontan, avanturist) Premzija (občutljiv, odvisen) Protenzija (sumnjičav, nezaupljiv) Avtija (ekscentrik, imaginativen) Sofisticiranost (preračunljiv, prodoren) Tesnobnost (negotov, zaskrbljen) Radikalizem (kritičen, liberalen) Samozadostnost (iznajdljiv, neodvisen) Dobra integriranost (visoko samokontroliran) Visoka ergična napetost (frustriran, napet) e Visoko motivac.popačenje (daje soc. želene odgovore) Slika 5 Opis skupin glede na 16 PF. Faktorji drugega reda ¦ 4 clusterska solucija, samo segmenta 3 in 4. Naši rezultati so v glavnem skladni z rezultati predhodnih študij (Wotaw, 1836 - citirano po Petz & Žužul, 1987; Zaleski, 1980; delno tudi Nazor, 1983 ; Zarevski & Rijavec, 1990), vendar je neposredna primerjava zaradi različnih metodoloških pristopov in instrumentarija problematična. Kljub temu in kljub mnogim očitkom na račun metrijskih karakteristik osebnostnih vprašalnikov (Wilde, 1977) lahko zaključimo, da dejstvo, po katerem različne analize, ki z različnimi raziskovalnimi metodami in instrum-entarijem prihajajo do podobnih rezultatov, kaže na stalen in reliabilen fenomen, to je, da obstajajo razlike med "hazarderji" in "previdneži" glede osebnostnih lastnosti (čeprav ne vedno statistično pomembne) in da je potrebno s problemom uporabe različnih strategij pri srečeva-'nju s "pretežkimi" nalogami v testu zelo resno računati kot z enim od faktorjev, ki sistematično vplivajo na končni rezultat. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Faktorji I. reda v 16-PF torej kažejo naslednje osebnostne razlike med segmentoma: "previdneži" so bolj zadržaru, čustveni in spremenljivi, konformni, previdni in resni, plašni in nezaupljivi vendar tudi bolj vztrajni in vestni, negotovi, napeti oz. frustrirani in imajo samega sebe pod močno kontrolo (nizek rezultat na faktorjih A, C, E, F in H ter visok rezultati na faktorjih G, O, Q3 in Q4). "Hazarderji" pa se, nasprotno, kažejo kot bolj nezanesljivi in nekontroHrani, hkrati pa tudi bolj .zaupljivi, sproščeru, prijazni, stabilni, neodvisni in agresivni, živahni in navdušeni ter spontani. Prav nobenih razlik med grupama ni pri faktorjih B, M, Ql, Q2 in LY, torej v stopnji splošne inteUgentnosti, praktičnosti, radikalizmu oz. konzerva-tizmu, sodalru (ne)odvisnosti ter v iskrenosti pri izpolnjevanju vprašabiika 16-PF. ^ Razlike med segmentoma na Cattellovih "superfaktor-jih" prav tako kažejo "hazarderje" kot manj anksiozne in bolj prilagodljive (Faktor I), bolj nagnjene k ekstraverziji (Faktor II), odločnejše, podjetnejše in "budnejše" (Faktor III) ter bolj neodvisne in dominantne (Faktor IV) od "pre-vidnežev". Nagnjenost k ugibanju je torej ena od osebnostnih črt, ki bi jo morali vzeti v zakup pri apUdranju objektivnih testov izbirnega tipa. Če ne penaUziramo napačnih odgovorov, so "hazarderji" v superiornem položaju glede na "previdneže", saj se z večjim številom odgovorov "na slepo" poveča možnost, da bo kateri od njih tudi pravilen, kar bo vodilo do višjega končnega rezultata. Če pa napačne odgovore na tak ali drugačen nadn odštevamo od končnega rezultata v testu, neodgovorjenih vprašanj pa ne, so "hazarderji" na slabšem, ker s tem kaznujemo njihovo nagnjenost k tveganju, kar ru nujno posledica ad hoc iznajdljivosti ali dosežkarstva, pač pa sestavni del njihove osebnosti, ena od osebnostnih črt. Kako torej rešiti problem ugibanja v objektivnih testih izbirnega tipa? Skoraj nam ne ostane drugega kot da se pridružimo predhodnikom (Wotaw, 1936 - citirano po Zarevski in Rijavec, 1990; Petz, 1978, 1985; Zarevski in Rijavec, 1990) v predlogu, daje najenostavneje striktno zahtevati od vseh respondentov odgovore na vsa vprašanja, ne glede na to, da na katera od vprašanj ne vedo pravega odgovora. Število napačnih in število praziuh odgovorov v nekem objektivnem testu izbirnega tipa sta vendarle posredni meri nagnjenosti k ugibanju aU pripravljenosti na tveganje. Prav tako ni jasnega zagotovila (kot trdita tudi Petz in Žužtil (1987)), da je oseba ob odgovoru, ki se je izkazal za napačnega, zavestno ugibala, aU pa je morda napačni odgovor le posledica napačne percepdje ter ocene lastnega znanja oziroma sposobnosti. Videti je, da je multivariatna segmentacija subjektov preko variabel oz. atributov (za razliko od bolj uveljavljene poti - grupiranja variabel preko subjektov) s pomočjo postopka hierarhične aglomerativne clusterske analize dovolj občutljiva pot za iskanje razUk v osebnostnem profilu med respondenti, ki so bolj aU manj nagnjeni k ugibanju na objektivnih testih izbirnega tipa. Tudi izsledki drugačnih metodoloških pristopov na isti bazi podatkov (Bucik in Brenk, 1992) so glede na pričujočo študijo pokazaU skoraj povsem konsistentne rezultate. LITERATURA BUCIK, V. (1987). Metodološki problemi selekcijskega postopka ob vpisu na študij psihologije - pogled nazaj. Anthropos, 1-2, 250-259. BUCIK, V. & BRENK, K. (1991). Ali Bujasov "Problemski test" sodi med staro šaro? Pregled nekaterih metrijskih lastnosti testa m določevanje stopnje občutljivosti za probleme. Anthropos, 1-3,213-222. BUCIK, V. & BRENK, K (1992). Guessing an answer in objective tests, general mental ability and personality traits according tol6PF questionnaire. (V tisku). CATTELL, R.B. (1962). Sixteen Personality Factor Questionnaire. Manual for forms A and B. Handbook supplement for form C. Illinois: IP AT. CHOPPIN, B. (1975). Guessing the answer on objective tests. British Journal of educational Psychology, 45,206-213. CRONBACH, L.J. (1946). Response sets and test validate. Educational and Psychological Measurement, 6,475-494. CRONBACH, L.J. (1950). Further evidence on response sets and test design. Educational and Psychological Measurement, 10, 3-31. DAHLBACH, O. (1990). Personality and risk-taking. Personality and Individual Differences, 11,1235-1242. DAHLBACH, O. (1991). Accident-proneness and risk-taking. Personality and Individual Differences, 12, 79-85. DURIČ, S. & KOVAČEVIČ, P. (1990). Sklonostdavanju odgovora na "falš" pitanja u zavisnosti od instrukcije i oblasti merenja. Paper presented at X. Psychological meeting "Dani Ramira Bujasa", December 1990. Zagreb (unpublished). FERLIGOJ, A. (1989). Razvrščanje v skupine. Metodološki zvezki, 4. Ljubljana: RIFSPN. KRKOVIČ, A. & KOLESARIČ, V. (1970). Prikaz novog testa za ispitivanje osjetljivosti za probleme. Revija za psihologiju, 1, 73-78. KRKOVIČ, A. & KOLESARIČ, V. (1973). Prilog odredjivanju simptomatske vrijednosti "Problemnog testa" i "M- serije". Stručni skupovi psihologa "Dani Ramira Bujasa" 1970 i 1972. Zagreb: Društvo psihologa SR Hrvatske. LAMOVEC, T. (1980). Eksperimentalni priročnik iz psihologije motivacije, emocij, osebnosti in učenja. Ljubljana: Filozofska fakulteta. MOMIROVIČ, K., IGNJATOVIČ, L, SIPKA, P. & HORGA, S. (1986). Canonical relations between intellectual and personality domains. Revija za psihologiju, 16,21-32. NAZOR, M. (1983). Zavisnost uratka u testu inteligencije odosobi-na ličnosti ispitanika. Primijenjena psihologija, 4,49-53. NORUŠIS, M.J. (1988). SPSS-X (TM) Advanced Statistics Guide. 2nd Edition. Chicago: SPSS inc. PETZ, B. (1978). Penalizirati Hi ne penalizirati pogrešne odgovore u testovima znanja alternativnog tipa. Revija za psihologiju, 8, 49-56. PETZ, B. (1985). O preferiranju odgovora "točno" u testovima znanja tipa "točno - netočno". Revija za psihologiju, 15,49-54. PETZ, B. & ZUŽUL, M. (1987). "Riskiranje" u testovima znanja i neke karakteristike ličnosti. Primijenjena psihologija, 8, 37-42. RORER, L.G. (1965). The great response-style myth. Psychological Bulletin, 63,129-156. SWINEFORD, F. & MILLER, P.M. (1953). Effects of directions regarding guessing on item statistics on a multiple-choice vocabulary test. Journal of Educational Psychology, 44,129- 139. WILDE, G.J.S. (1977). Trait Description and Measurement by Personality Questionnaires, in R.B. CATTELL & R.M. DRE-GER (Eds.), Handbook of Modem Personality Theory. New York: Halsted Press. ZALESM, Z. (1980). Personality traits in high- and low-risk takers according to R. B. Cattell's 16-factor questionnaire. Polish Psychological Bulletin, 11,191-201. ZAREVSKL P. & RIJAVEC, M. (1990). Personality correlates of guessing proneness on objective tests. Revija za psihologiju, 20,27-33. PSIHOLOŠKA OBZORJA Cirila PEKLAJ Filozof ska fakulteta, Ljubljana mmíTWí stil oimsKOST - ke0iivi8k0st 0» polja ik uspešnost faktovik ÍÍMÍaET riu a\ati<:;a\atii[i POVZETEK il ABSTRACT zlične študije kažejo pomembnost kognitivnega stila kot načina strukturiranja in procesiranja informacij in njegovega vpliva na učenje. V raziskavi smo skušali ugotoviti odnos med kognitivnim stilom odvisnost - neodvisnost od polja in rezultati pri učenju matematike. 150 učencev petega in osmega razreda osnovne šole je reševalo teste iz matematike in Skupinski test vključenih figur (GEFT). Izračunana je bila dvosmerna analiza variance: rezultati na matematičnem testu znanja s spolom in odvisnostjo - neodvisnostjo od polja ter šolske ocene s spolom in odvisnostjo - neodvisnostjo od polja. Rezultati kažejo, da imajo v osmem razredu učenci, neodvisni od polja, boljše rezultate na testu znanja iz matematike kot učenci, odvisru od polja. Boljše šolske ocene pa imajo učend, neodvisni od polja, kot učend odvisni od polja, v petem in osmem razredu. Rezultati kažejo, da je pri poučevanju matematike potrebno upoštevati to dimenzijo kognitivnega funkdoni-ranja, zlasti pri strukturiranju in organiziranju učnih materialov in situadj. 'ifferent studies indicated the importance of cognitive style as a way of structuring and processing information and its influence on pupils learning. A study was conducted to investigate the relationship between field dependence - independence and performance in school at mathematics. The Group Embedded Figure Test (GEFT) and mathematics tests were applied to 150 pupils in grades 5 and 8 of primary school. Two way ANOVA's were calculated: scores on mathematics tests by sex and field dependence - independence; school marks by sex and field dependence - independence. The results indicated that field independent pupils performed better on mathematics tests than field dependent pupils on eighth level, but field independent pupils earned better marks than field dependent on fifth and eighth grade. These results indicate a need to take into account this dimension of cognitive functioning in teaching mathematics, specially at organising and structuring learning materials and situations. UVOD ri ugotavljanju faktorjev, ki lahko vplivajo na uspešnost pri učenju, je poleg nivoja sposobnosti, ki je izrazito kvantitativni nivo kognitivnega funkcioniranja, pomemben tudi kvalitativni vidik kognitvnih procesov. Eden izmed najpomembnejših je kognitivni stil. Pojem kognitvru stil se nanaša na razlike v procesiranju ir\f ormadj, ki so stabilne v razUčnih situadjah in se kažejo v kvahtativnih razlikah v predelovanju, shranjevanju in prildicu inforamdj (Messick at. al. 1976). Kognitivni stili so torej trajne individualne znadlnosti posameznika na spoznavnem področju, ki so izredno pomembne za reševanje miselivih problemov. Eden izmed najpomembnejših poskusov integradje in celostne opredelitve kognitivnih stilov je Messickov (1984) sedemdimenzionalni model, v katerem skuša razjasniti konceptualne probleme na tem področju in razmejiti kognitivne stile od sposobnosti. Intelektualne sposobnosti kažejo na vsebine in luvo kog-nidje, z njirru lahko odgovorimo na vprašanje KAJ in KOLIKO, nanašajo se na vsebino procesirane informad-je. Nasprotno pa se kognitvni stil nanaša na nadn spoznavanja in daje odgovore na vprašanje KAKO. Koncept sposobnosti vključuje merjenje kompetence, zmožnosti, ki se kaže v maksimalnem izvajanju neke dejavnosti, s poudarkom na ustreznosti in korektnosti odgovora. Koncept kognitvnega stila pa vkljčuje merjenje nagnenj, ki se kažejo v obKki tipične dejavnosti, s poudarkom na prevladujočem in uveljevljenem načinu procesiranja. Sposobnosti so zaznane kot unipolarne, z razponom od nič do mnogo, naraščajoča koUčina kaže vedno večjo sposobnost, npr. matematično rezoniranje. Kognitivni stih imajo razpon od enega do drugega ekstrema, pri čemer ima vsak od njih drugačen pomen za kognitivno funkdoniranje. Npr. oseba, neodvisna od polja, bo bolj analitična, oseba, odvisna od polja, pa bolj občutljiva za sodalne odnose. Naslednja pomembna razlika je v vrednotah, ki se običajno vežejo na sposobnosti in kognitivne stile. Sposobnosti so vrednostno usmerjene: če imaš več neke sposobnosti, je bolje, kot če je imaš manj. Kognitivni stili pa razlikujejo vrednote: vsak ekstrem kogrutivnega stila ima neko HORIZONS OF PSYCHOLOGY adaptivno vrednost, toda v različnih okoUščinah, odvisno od narave situacije in kognitivnih zahtev dane naloge. Razlikovalna dimenzija je tudi širina pokrivanja in prodornost, globina aplikacije. Sposobnosti so specifične za posamezno področje, npr. verbalne, numerične, prostorske sposobnosti. Kognitivni stil pa nasprotno lahko pokriva razUčna področja - sposobnosti in tudi druga osebnostna in socilana podorčja. Sposobnosti so variable, ki omogočajo oz pospešujejo dejavnost na določenih podorčjih, kognitivni stih pa so variable, ki organizirajo in kontrolirajo. Kot organizirajoče variable prispevajo k selekciji, kombinaciji, zaporedju tako vsebine kot procesa. Kot kontrolne variable naravnavajo smer, intenzivnost, trajanje, razpon in hitrost funkcioniranja. Med največkrat citiranimi kogiutivnimi stili je kognitivni stil odvisnost - neodvisnost od polja. Witkin in Goode-nough (1981) definirata odvisnost - neodvisnost od polja kot sposobnost, da se premaga vdelane kontekste na področju percepdje oz. da se lahko lod del od organizirane celote. V širšem smislu (Messick 1984) se nanaša na anaUtično - globalno dimenzijo procesiranja informacij. Ljudje, odvisni od polja, reagirajo na situacije kot celoto, ne da bi jo analiziraU. Ta kognitivni pristop je povezan s hohstičnim pristopom in splošnim sprejemanjem notranje organizacije materiala ah situacje. Ljudje, neodvisni od polja, ohranijo različne dele situad-je ločene enega od drugega, in ignorirajo tiste dele, ki niso relevantni za njihove namene, aktivno reorganizirajo informacije glede na zahteve situacije in jih strukturir-ajo, kadar je to potrebno. Ta stil je povezan z dobrimi analitičnimi in rekonstrukcijskimi sposobnostmi (Coventry, 1989). V zadnjem času vse več avtorjev ugotavlja, da ravno za kognitvni stil odvisnost - neodvisnost od polja niso povsem razjasnjeni odnosi med sposobnostmi in stilom in da lahko tako na konceptualni ravni kot tudi eksperimentalni ugotavljamo njuno prekrivanje. Zato je upravičena Koganova (Magajna 1981) delitev kognitivroh stilov glede na oddaljenost od področja sposobnosti na tri tipe in njegova uvrstitev odvisnosti - neodvisnosti od polja v prvi tip kogntivnega stila, kije najbližje področju sposobnosti, ker izvajanje na operadonalnem pokazatelju stila opišemo kot bolj aU manj verodostojno (pravilno oz. ustrezajoče resničnosti). Za pedagoško prakso je zlasti pomemben odnos med odvisnostjo - neodvisnostjo od polja ter spominskimi procesi, učenjem in učnimi rezultati. Značilnosti od polja odvisiuh in neodvisnih oseb, ki so pomembne za testiranje hipotez, prikUc in prepoznavanje, generalizadjo in transfer, so zlasti v tem, da učend, neodvisni od polja, pogosteje aktivno pristopajo k učenju in kažejo večjo sposobnost strukturiranja gradiva, običajno sprejemejo aktiven pristop preizkušanja hipotez. Pogosto si najprej izdelajo mentalno predstavo situacije, ki jo potem redefi-nirajo skozi proces učenja (Annis 1979, Coventry 1989). Učenci, odvisni od polja, pogosto zavzamejo do učenja bolj pasiven, intuitiven pristop, "pristop opazovalca". Pri učenju imajo raje vodstvo in se zanašajo na zunanje ključe. Ker učend, odvisru od polja, sprejemajo organizacijo polja tako, kot je dana, bodo nanje v večji meri vpU-vah najbolj opazni elementi polja, kadar se učijo. Kadar je material organiziran, je nabolj relevantna informacija lahko opazna. V taki situadji učend, odvisni od polja, enako lahko sprejemajo nove informadje kot neodvisni od polja. Kadar je nov material neorganiziran in je najbolj pomembna informadja manj opazna, se lahko zgodi, da učend, odvisni od polja, ki se naslanjajo na najbolj vidne znadbiosti, v nasprotju z neodvisnimi učenci, spregledajo najpomembnejšo informacijo, ki ni tako opazna. V šoK je eno izmed najpomembnejših področij področje matematike. Rezultati razUčruh raziskav konsistentno kažejo pozitivno povezanost med neodvisnostjo od polja in matematičnimi dosežki. Te povezave so pomebne na vseh nivojih šolanja od osnovne šole do fakultete (Satter-ly 1976, Satterly 1979, Kagan, Zahn 1975, Buriel 1978, Witkin at. al. 1977, Renninger, Snyder 1983, Paramo, Tinajero, 1990). Vaidya in Chansky (1980) sta ugotavljala povezavo med matematičnimi dosežki, kognitivnim razvojem in odvis-nos^o - neodvisnostjo od polja v drugem, tretjem in četrtem razredu osnovne šole. Kognitivni razvoj sta ugotavljala s pomočjo nalog seriadje, konzervacije in razumevanja števil, dosežke pri matematiki pa s pomočjo nalog, ki so vključevale računske operacije in razumevanje pojmov. V vseh razredih je bila povezana neodvisnost od polja z visokimi dosežki pri matematiki, zlasti pri razumevanju pojmov in njihovi uporabi. Z visoko stopnjo operativnosti (logičnih operacij pa samo pri učendh drugega razreda. Mansoor (1989) je ugotovil pozitivno povezanost (r=0,50) med neodvisnostjo od polja in proporcionalnim rezoniranjem pri študentih prvega letnika kemije. Pro-pordonalno rezoniranje je ugotavljal s pomočjo nalog iz Levsonovega testa formalnega rezoniranja. Na študente, odvisne od polja, jezlasti delovala dominantna organizacija polja, zato so pri nalogah proporcionalnosti dosegU bistveno slabše rezultate. Paramo in Tinajero (1990) sta ugotavljaU povezanost med odvisnostjo in neodvisnostjo od polja ter šolskimi ocenami otrok od petega razreda osnovne šole do prvega razreda srednje šole. Povezave so bile statistično pomembne v skupini otiok iz petega in šestega razreda (r=0,44) in tudi v skupini od sedmega razreda osnovne šole do prvega letnika srednje šole (r=0,30). Pomembne razlike so obstajale tudi v povprečnih ocenah pri matematiki za mlajšo skupino otrok med neodvisnimi od polja in odvisnimi od polja. Učenci, nedovisni od polja, so imeU pomembno višje ocene kot učenci, odvisni od polja. V starejši skupini učencev pa so se razKke pribhže-vale statističru pomemebnosti. Rezultati analize povezave med spolom, odvisnostjo - neodvisnostjo od polja in rezultati pri matematiki znotraj vsake starostne skupine so pokazaU, da te razlike veljajo zlasti za fante, odvisnost -neodvisnost od polja pa ni vpUvala na ocene pri dekletih. Longitudinalna študija, v kateri so skušaU ugotoviti razlike med spoloma v uspešnosti na matematičnem področju pri deklicah in dečkih v tretjem in šestem razredu osnovne šole (Marshall, Smith 1987), je pokazala, da so dekUce v tretjem razredu uspešnejše od dečkov, v šestem razredu so rezultati že obrnjeni in dečki dosegajo pomembno boljše rezultate od dekUc. ToUčič in Zorman (1977) sta v svoji študiji dobila pomembno boljše rezultate pri dečkih v četrtem razredu osnovne šole, v osmem razredu pa teh razlik ni bilo več. Van Blarkom (1988) je eden izmed avtorjev, ki so skušaU poleg povezav neodvisnosti od polja z matematičnimi dosežki upoštevati tudi percepdjo spolne vloge in njen vpUv na dosežke pri matematiki v srednji šoU. Ugotovil PSIHOLOŠKA OBZORJA je, da kljub temu, če odstranimo IQ kot variablo, ki vpliva na dosežek pri matematiki, še vedno obstaja statistično pomembna povezava med neodvisnostjo od polja in dosežkom pri matematiki (r=0,35), pri nalogah računanja in besednih problemih. Prav tako je pri matematičnih problemih pomembna percepcija spolne vloge. Učenci, ki kažejo večjo femininost, imajo na testu matematike slabše rezultate. Pomembna je tudi ugotovitev, da učenci, ki kažejo veqo femininost, izbirajo manj ur matematike in je morda to eden izmed vzrokov za njihovo manjšo uspešnost na matematičnih testih. V raziskavi so nas zanimale povezave med odvisnostjo -neodvisnostjo od polja in uspešnostjo fantov ter deklet pri matematiki, na testih znanja in pri ocenah. METODA Preizkušanci: | V raziskavo so bili zajeti učenci petega in osmega razreda dveh osnoviuh šol v Škofji Loki. V petem razredu je v raziskavi sodelovalo 72 učencev (44 fantov in 28 deklet), v osmem razredu 78 učencev (38 fantov in 40 deklet). I Pripomočki: | V raziskavi je bil uporabljen GEFT (Group Embedded Figures Test) - Skupinski test vključenih figur, ki meri kognitvni stil neodvisnost - odvisnost od polja. Test vsebuje 25 sestavljenih figur, v katerih morajo preizkušanci poiskati enostavne oblike. Test je sestavljen iz treh delov. Prvi del testa izpoljnjujejo preizkušanci za vajo. Druga dva dela se vrednotita. Skupni rezultat je število pravilno odkritih figur drugega in tretjega dela testa. Zanesljivost drugega in tretjega dela testa izračunana po spHt - hah metodi, je 0,79 za moške in 0,82 za ženske (Mansoor, 1989). Uporabljeni so bih tudi testi znanja iz matematike za peti in osmi razred osnovne šole. Testi znanja so bih sestavljeni na podlagi učnih programov v posameznih razredih osnovne šole. Pri sestavljenju nalog so pomagali predmetni učitelji matematike. Po preliminarni preizkušnji smo v testih obdržaU samo vprašanja, ki so imela ustrezno težavnost in diskriminativno veljavnost. Postopek: Vse preizkušnje so potekale v maju in juniju v šolskem letu 1988/89 v dopoldanskih urah. Teste znanja so učenci izpolnjevaU v okviru rednih ur matematike. Končne ocene iz matematike so bile zbrane po zaključni konferenci. Vsi rezultati so bih obdelani s statističnim paketom SPSS. IzračunaU smo dvosmerno hierarhično analizo variance glede na spol in kognitivni stil neodvisnost - odvisnost od polja, glede na rezultate na testih znanja in končne ocene pri matematiki. Pri kognitivnem stilu neodvisnost - odvisnost od polja smo razdeUU učence v dve skupini glede na mediano rezultatov na testu GEFT. Učenci z rezultati nad mediano so neodvisni od polja, učend pod mediano odvisni od polja. REZULTATI Spodnje tabele kažejo rezultate dvosmerne anaUze variance glede na spol in odvisnost - neodvisnost od polja ter rezultate testov znanja in ocene iz matematike. Tabela 1: Povprečni rezultati na testih znanja iz matematike za fante in dekleta, odvisne in neodvisne od polja, v petem razredu. Spol M Ž Spol KS 13,41 15,52 Odv Neodv (41) (28) M 12,17 14,39 KS Odv Neodv (18) (23) 13,45 14,79 Ž 15,23 15,40 (31) (38) (13) (15) Analiza variance p.s. srednji kv. F P Gl.ef. 2 46,62 1,96 0,149 Spol 1 60,49 2,54 0,149 KS 1 32,76 1,37 0,245 Interakcija 1 17,41 0,73 0,395 Poi.var. 3 36,88 1,55 0,209 V rezultatih na testu znanja iz matematike v petem razredu ni statistično pomembnih razlik med učenci, odvisnimi in neodvisnimi od polja, ter med fanti in dekleti. Povprečni rezultati kažejo, da so najboljša na testu znanja dekleta, neodvisna od polja (15,40), sledijo jim dekleta, odvisna od polja (15,23), njim pa fantje, neodvisni od polja (14,39), in fantje, odvisni od polja. Tabela 2: Povprečni rezultati na testih znanja iz matematike za fante in deklata, odvisne in neodvisne od polja, v osmem razredu. Spol M Ž Spol KS 13,00 14,87 Odv Neodv (36) (39) M 11,84 14,29 KS Odv Neodv (19). (17) 11,79 15,55 Ž 12,14 16,14 (33) (42) (14) (25) Analiza variance p.s srednji kv. F P Gl.ef. 2 133,77 12,43 0,000 Spol 1 65.58 6,09 0,014 KS 1 201,98 18,77 0,000 Interakcija 1 14,62 1,35 0,248 Poi.var. 3 94,05 8,74 0,000 V osmem razredu so razlike v rezultatih na testu znanja iz matematike statistično pomembne tako glede na spol (p=0,014) kot tudi odvisnost - neodvisnost od polja (0,000). Dekleta imajo boljše rezultate kot fantje in učenci, neodvisni od polja, boljše kot učenci, odvisni od polja. Interakdja spol - kognitivni stil ni statistično pomembna. Kognitivni stil v večji meri kot spol vpUva na uspešnost pri matematiki. Najboljše rezultate dosegajo dekleta, neodvisna od polja (16,14), sledijo jim fantje, neodvisni od polja (14,29), njim pa dekleta, odvisna od polja (12,14), najslabše rezultate imajo fantje, odvisni od polja (11,84). HORIZONS OF PSYCHOLOGY Tabela 3: Povprečne ocene iz matematike zafante in dekleta, Spol M Ž Spol KS 2^ 3,43 Odv Neodv (41) (28) M 2,33 3,30 KS Odv Neodv (18) (23) 2,68 3,45 Ž 3,15 3,67 (31) (38) (13) (15) Analiza variance p.s. sr. kvadrat F Gl.ef. 2 7,67 6,65 0,002 Spol 1 5,04 4,31 0,042 KS 1 10,48 8,98 0,004 Interakcija 1 0,65 0,74 0,005 Poj. var. 3 5,46 4,68 0,005 Glede na povprečne ocene iz matematike v petem razredu obstajajo statistično pomembne razlike glede na spol (p=0,042) in kognitivni stil učencev (p=0,004). Dekleta imajo boljše povrečne ocene kot fantje in učend, neodvisni od polja, boljše kot učenci, odvisni od polja. Statistično pomembna je tudi interakdja med spolom in kognitiv-lum stilom (p=0,005). Najboljše povrečne ocene imajo dekleta, neodvisna od polja (3,67), sledijo jim fantje, neodvisni od polja (3,30), zelo podobne rezultate imajo dekleta, odvisna od polja (3,15), najslabše ocene imajo fan-^e, odvisni od polja (2,33). Tabela 4: Povprečne ocene iz matematike za fante in dekleta, Spol M Ž Spol KS 2,67 3,59 Odv Neodv (36) (39) M 2,32 3,06 KS Odv Neodv (19) (17) 2,52 3,64 Ž 2,79 4,04 (33) (42) (14) (25) Analiza variance p.s. sr. kvadrat F P Gl.ef. 2 16,92 14,95 0,000 Spol 1 15.95 14,09 0,000 KS 1 17,00 15,81 0,000 Interakcija 1 1,17 1,03 0,312 Poj. var. 3 11,67 10,31 0,000 Tudi v osmem razredu so razlike v ocenah med fanti in dekleti in učend, odvisnimi in neodvisnimi od polja, statistično pomembne. Pomembno boljše ocene imajo dekleta kot fantje (p=0,000) in učend, neodvisni od polja, kot učend, odvisni od polja (p=0,000). Kognitivni stil pogojuje tudi ocene v večji meri kot spol učencev. Najboljše ocene imajo dekleta, neodvina od polja (4,04), sledijo jim fantje, neodvisni od polja (3,06), njim pa dekleta, odvisna od polja (2,79), najslabši so spet fantje, odvisni od polja (2,32). DISKUSIJA Zgornji rezultati kažejo konsistentno povezanost med neodvisnostjo od polja in uspešnostjo na matematičnem področju. Razlike med učend, odvisnimi in neodvisnimi od polja, niso bile statistično pomembne samo v petem razredu pri testih znanja. Vendar so tudi tu rezultati učencev, neodvisnih od polja, boljši od rezultatov učencev, odvisnih od polja. Rezultati se tako skladajo z ugotovitvami številnih drugih študij o povezanosti kognitivnega stila odvisnost - neodvisnost od polja in dosežkov pri matematiki, v katerih so sistematično odkrivali večje dosežke pri učendh, neodvisnih od polja (Satterly, 1976; Satterly, 1979; Kagan, Zahn, 1975; Buriel, 1978; Witkin et. al., 1977; Rerininger, Snyder, 1983; Paramo, Tinajero, 1990). V nobeni od objavljenih študij niso našli boljših rezultatov pri učendh, odvisnih od polja. Ena izmed možnih razlag takšnih rezultatov je, da se pri testih, ki se uporabljajo za merjenje odvisnosti - neodvisnosti od polja, v veliki meri izražajo sposobnosti, ki so potrebne za doseganje dobrih rezultatov pri matematiki. Zlasti so to sposobnost analiziranja situadje in sposobnost razvijanja in uporabe strategij za organiziranje in integriranje inf ormadj. Kognitiviu stil vpliva tudi na način na katrega se učenec uči. Aktivnejši pristop k reorganizaciji danega problema lahko hitreje privede do rezultata kot pasivni pristop in zaznavanje situacije ali problema kot celote, na da bi jo anahziral. Pouk matematike poteka na zelo abstraktnem nivoju. Učend se ne ukvarjajo s stvarmi, predmeti, situadjami, ampak z njihovimi reprezentacijami. Za uspeh so torej potrebne spretnosti pri uporabi simbolov, ki so bolj razvite pri otrodh, neodvisnih od polja: analiza in organizacija strukture (Paramo, Tinajero, 1990). Primerjava rezultatov na testih znanja in ocen iz matematike pokaže, da ima kogintivni stU večji vpliv na oceno kot na rezultate testov znanja. Del ocene poleg znanja tvori še vrsta drugih dejavnikov, tudi učitljeve subjektivne napake v zaznavanju učencev. Študije, ki so se ukvarjale s preučevanjem vpliva kogntivnega stila učenca in učitelja na njuno medsebojno precepcijo, so pokazale (McKenna, 1990; Packer, Bain, 1978), da je zaznavanje učiteljev in učencev boljše, če se njuna kognitivna stila ujemata. Razlike med vplivom kognitivnega stila na ocene in rezultate testov znanja so morda posledica raz-Učne učiteljeve percepdje učencev, odvisnih in neodvis-ruh od polja. Razlike v uspešnosti med fanti in dekleti se ne ujemajo povsem z rezultati predhodnih študij (Marshall, Smith, 1987; ToUčič, Zorman, 1977; Van Blarkom, 1988), ki večinoma kažejo večjo upešnost fantov pri matematiki. V naši raziskavi so bila tako v petem razredu kot v osmem boljša dekleta. Pomembnost razUke je še nekoUko večja pri ocenah kot na testih znanja, kar verjetno kaže tudi na učiteljeve preference, da ocenjujejo dekleta nekoUko bolje od fantov. Pomembna je tudi interakcija med spolom in kognitvnim stilom pri ocenah v petem razredu. Stereotipi, vezani na spol fantov in deklet, se v interakdji s kognitvnim stilom delno reflektirajo v ocenah učencev. Rezultati, dobljeni v naši študiji, potrjujejo pomembnost poznavanja vpliva kognitivnega stila odvisnost - neodvisnost od polja na šolske dosežke pri matematiki. Razmišljanja o uporabi teh dognanj za šolsko prakso bi morala iti v smeri enakih možnosti, tako za fante in dekleta, odvisne in neodvisne od polja. To pa pomeni predvsem tako organiziranje in stiukturiranje učnih materialov in situacij, da bi lahko tudi učend, odvisni od polja, dosegah dobre rezultate. PSIHOLOŠKA OBZORJA LITERATURA Annis LE.: Effects of Cognitive Style and Learning Passage Organisation on Study Technique Effectiveness; Journal of Educational Psychology, Vol. 71, No. 5,1979,620 - 626. Buriel R.: Relationship of Three Field Dependence Measures to the Reading and Math Achievement of Anglo - American and Mexican - American Children; Journal of Educational Psychology, Vol 70, No. 4,1978, 765 - 774. Coventry L: Some effects ofcogntive style on learning UNIX; International Journal of Man - Machine Studies, 1989, 31, 319 -365. Kagan S., Zahn G.L.: Field Dependence and the School Achievement Gap Between Anglo - American and Mexico - American Chiledren; Journal of Educational Psychology, 67, 1975,643 -657. Magajne L: Pregled in pomen raziskav na področju kognitvnih stilov; Posvetovanje psihologov Slovenije, Ljubljana, 1978. McKenna F.P.: Learning Implications of Field Dependence - Independence; Cognitive Style versus Cognitive Ability; Applied Cogntive Psychology, Vol 4,1990,425 437. Mansoor N.: The role of Cognitive Style and Its Influence on Proportional Reasoning; Journal of Research in Science Teaching, Vol 26, No. 3,1989,221-235. Marshall S.P., Smith J.D.: Sex Differences in Learning Mathematics: A Longitudinal Study with Item and Error Analyses; Journal of Educational Psychology, Vol. 79, No. 4,372 - 383. Messick S. (atal.): Individuality and Learning; jossey - Bass, San Francisco, 1976. Messick S.: The Nature of Cognitive Styles: Problems and Promise in Educational Practice; Educational Psychologist, 19,1984,59 -74. Paramo M.F., Tinajero C: Field Dependence I Independence in School: An Argument Against Neutrality of Cognitive Style; Perceptual and Motor Skills, 1990, 70,1079 -1087. Renninger KA., Snyder S.S.: Efect of Cognitve Style on Perceived Satisfaction and Performance Among Students and Teachers; Journal of Educational Psychology, Vol 75, No. 5, 668 - 676. Satterly D.J.: Cognitive Styles, Spatial Ability and School Achievement; The British Journal of Educational Psychology, Vol 69, No.l, 1976,36-42. Satterly D.J.: Covariation of Cognitive Styles, Inteligence and Achievement; The British Journal of Educational Psychology, Vol 49, Part 2, June 1979,179 -182. ToUčič L, Zorman L.: Okolje in uspešnost učencev, DZS, Ljubljana, 1977. Van Blarkom M. L.: Field dependence, sex role and self- perceptions, and mathematics achievement in college students: A closer examination; Contemporary Educational Psychology, 13,339 -347. Vaidya S., Chansky S.: Cognitive Development and Cognitive Style as Factors of Matematics Achievement; Journal of Educational Psychology, Vol 72 No. 3, June 1980,326 - 330. Witkin H. et at: Role of Field Dependent and Filed - Independent cognitive Styles in Academic Evaluation; A Longitudinal Study; Journal of Educational Psychology, vol. 69, No. 3, 1977,195-211. Witkin H.A., Goodenough D.R: Cognitive Styles, Essence and Origins; International Universities Press Inc., New York, 198L HORIZONS OF PSYCHOLOGY Zlatka CUGMAS . Pedagoška fakulteta, Maribor lUMILCIJE 8TIIIIEKT0V OTiMiiaiv inirpKiTivKi iisi^eh OJ?IKOA\A KElISIMilH (l•ltGLLUIk\AI^VA ISAZI8ILAVAI UVOD il aziskave kažejo, da otroci rierealno visoko vredriotijo lastno kognitivno kompeten-co. S starostjo otrok stopnja samovrednotenja kognitivne kompetence pada. Kognitivna teorija navaja, daje otrokova stopnja samovrednotenja kognitivne kompetence odvisna od otrokovega kognitivnega razvoja. Otroci, ki so na višji stopnji kognitivnega razvoja, se bolj zanimajo za povratne informacije v zvezi z lastnimi kognitivnimi dosežki ter kognitivnimi dosežki vrstnikov, imajo višjo sposobnost integriranja sprejetih povratnih informacij, bolje diferencirajo realni in idealni jaz, bolje razumejo pojme dosežek, prizadevnost in sposobnost ter pojem težavnost spoznavnih nalog kot otroci, ki so na nižji stopnji kognitivnega razvoja. Vse te značilnosti so razlog, da otroci, ki so na višji stopnji kognitivnega razvoja, tudi bolj realno vrednotijo lastno kognitivno kompeten-co (več o tem glej Cugmas, 1989,1990a, 1990b). Novejše raziskave opozarjajo ne le na pomen kognitivno razvojnih dejavnikov pri oblikovanju percepdje lastne kognitivne kompetence, ampak tudi na pomen izobraževalnega okolja. Izobraževalno okolje lahko vpliva na o-trokovo samovrednotenje kognitivne kompetence neposredno ali posredno z vplivom, ki ga ima na to, kdaj otrok osvoji, že omenjene pojme, kot so prizadevnost, sposobnost, kdaj se začne zanimati za povratne informacije v zvezi s kognitivno kompetenco itd. V zvezi s tem problemom različni avtorji (Rosenholtz in Simpson, 1984; Stipek in Daniels, 1988; Stipek in Mac Iver, 1989; Pintrich in Blumenfeld, 1985; Winstein, Marshall, Sharp in Botkin, 1987; Blumenfeld, Pintrich, Meece in Wessels, 1982; Mac Iver, 1987,1988 itd.) navajajo predvsem naslednje dejavnike izobraževalnega okolja: ? tip organizacije dela v razredu (struktura učnih nalog, avtonomnost učencev, grupiranje po sposobnostih, vrednotenje kognitivnih dosežkov učencev); ? tip vodenja razreda; ? različno vedenje učitelja do bolj in manj kognitivno kompetentnih učencev. V nadaljnih raziskavah nameravamo odkriti, ali obstajajo načini komunikacije med otrokom in zanj pomembnimi osebami (ne le med otrokom in učitelji, ampak tudi med otrokom in starši ter vrstniki) v zvezi z otrokovo kognitivno kompetenco, ki so pomembno povezani z otrokovim samovrednotenjem kognitivne kompetence in z otrokovim razvojem diferenciacije pojmov dosežek, prizadevnost in sposobnost ter razumevanjem pojma te- žavnost sposobnih nalog. V tem danku predstavljam tisti del prehmenarne raziskave, v katerem sem želela ugotoviti, ah obstajajo primeri, da odrasle osebe (študentje) posredujejo otroku povratne informacije, za katere predvidevam, da (neposredno ah posredno) zaviralno vplivajo na razvoj otrokove realne percepdje lastne kognitivne kompetence (razlago pojmov, uporabljenih v tem članku, glej Cugmas, 1990a). Drugi del raziskave, ki pa ga v članku ne predstavljam, je pomenil preizkus uporabljenega pripomočka. METODA Preizkušanci V raziskavi je sodelovalo 154 študentov 1. oz. 2. letnika Pedagoške fakultete v Mariboru, smer razredni pouk (7 fantov in 147 deklet). Nobeden od preizkušancev ni imel otrok. Pripomoček] Za ugotavljanje, za kakšne vrste komunikacije, ki bi potekala med starši in otroki pri reševanju kognitivnih nalog, se zavzemajo preizkušanci, sem sestavila 13 nedokončanih zgodb. Zgodbe so bile odprtega tipa, kar pomeni, da so preizkušand sami zapisali odgovor in ga niso le izbirah med že danimi odgovori. Od preizkušancev sem zahtevala, da zgodbe dopolnijo, "ne da bi veliko premi-šljevah". Zgodbe so prikazovale situacije iz vsakdanjega življenja v družini. Preizkušanci so se morah vživeti v vlogo staršev, rečeno jim je bilo, da obiskujejo otioci, ki so omenjeni v zgodbah, enega izmed nižjih razredov osnovne šole. Primer zgodbe: Zgodba štev 1:\ Sobota dopoldan je. Mama pospravlja stanovanje, oče kosi travo na vrtu. Otrok je v svoji sobi. Po daljši odsotnosti prinese otrok staršem pokazat risbo, ki jo je pravkar dokončal. Veselo razlaga svojo risbo. Starši vedo, da bi znal otrok to risbo lepše narisati. Starši rečejo otroku: Postopek Zbiranje podatkov je potekalo v štud. letu 1989/90 ter 1990/91. Vseh 13 nedokončanih zgodb je rešilo 74 preizkušancev, ostah preizkušanci so reševaU le 5 nedokončanih zgodb, katerih anahza je prikazana v naslednjem poglavju. Pod točkami f, g in h je prikazana tudi anahza vsebine treh nedokončanih zgodb, ki jih je reševalo le PSIHOLOŠKA OBZORJA prej omenjenih 74 študentov. V prvi preliminarni analizi rezultatov se je namreč pokazalo, da imajo nekatere zgodbe pomanjkljivosti (situacije, ki jih opisujejo, so preveč specifične, da bi bilo možno posploševanje; preizkušand so vsebino zgodbe različno razumeli itd.), zato so bile v nadaljnih fazah raziskave te zgodbe izločene. REZULTATI Z DISKUSIJO Na osnovi analize vsebine zgodb sem prišla do naslednjih ugotovitev in zaključkov: a) V primeru da je otrok ponosen na svoj kognitiviu dosežek, bi kar 37 (24 %) študentov pohvalilo otrokov kognitivni dosežek ("Tvoja risbica je lepa."), čeprav vedo, da je otrok sposoben boljšega kognitivnega dosežka. 87 (56 %) študentov bi posredovalo dvoumno povratno informadjo: pohvalo s splošno pripombo ("Lepo si narisal, toda jaz vem, da znaš narisati še lepše.") aU pohvalo s konkretno pripombo ("Tvoja risbica je lepa, toda ušesa pri mud so malo predolga. A je kužek zares zelene barve?") Le 16 (10 %) študentov bi v tem primeru grajalo kognitivni dosežek ("Tvoja risbica danes ni najbolje uspela."). b) Na otrokovo vprašanje "A ne, da sem jaz najbolj pameten otrok na svetu?" bi 12 (8%) študentov dalo pritrdilen odgovor ("Seveda, ti si najbolj pameten otrok na svetu"). Ce upoštevamo vse odgovore, ki ne izražajo pritrditve oz. zavrnitve, lahko zakljudmo, da bi 26 (17%) študentov odgovorilo na otrokovo vprašanje na dvoumen način ("Seveda si zelo pameten."; "Nalogo si zares dobro rešil."; "Bodi še naprej tako priden." itd.). 47 (31%) študentov bi dalo nikalen odgovor ("To ne moreš red. Tudi drugi otrod so pametni."). 62 (30%) študentov bi poleg zavrnitve izreklo priznanje otrokovim sposobnostim, znanju, prizadevnosti in/ah "pridnosti" ("Ne, nisi najbolj pameten, si pa zelo priden in veUko znaš."). c) Pri analizi petih zgodb, ki so jih reševali vsi preizkušand, zasledimo samo 3 primere, da študent spontano omeni otrokove sposobnosti (v vseh treh primerih gre za pohvalo sposobnosti). Rezultati kažejo: | ? da obstajajo primeri, ko posredujejo preizkušand o-troku nerelevantne povratne informadje (informadje, ki niso v skladu z dejanskim stanjem) v zvezi z njegovimi kognitivnimi dosežki oz. kognitivno kompetenco; ? da obstajajo primeri, ko posredujejo preizkušand o-troku dvoumne povratne informadje v zvezi z njegovimi kognitivnimi dosežki oz. kognitivno kompetenco; ? da je težnja preizkušancev, da posredujejo otroku pozitivno povratno informadjo v zvezi z njegovimi kognitivnimi sposobnostmi (ti rezultati ne nasprotujejo ugotovitvam avtorjev Stipek in Mac Iver (1989), da težijo udtelji k dajanju pozitivnih povratnih informa-di v zvezi z otrokovimi sposobnostmi). Sklep: I Kot navaja Nicholls (1978), dvoumne povratne informacije dopuščajo otroku možnost, da misli o sebi tako, kot žeh misliti. Rezultati kažejo, da obstajajo načini komuni-kadje med otrokom in odraslo osebo v zvezi z otrokovo kognitivno kompetenco (pozitivne, nerelevantne in dvoumne povratne informadje), ki omogočajo, da otrok ohrani pozitivno (pogosto nerealno) sliko o svoji kognitivni kompetenci. č) V odgovoru na otrokovo vprašanje o lastnih sposobnostih 11 (7%) študentov odgovarja, kot da bi jim otrok postavil vprašanje v zvezi s svojo prizadevnostjo oz. "pridnostjo" ("Ja, saj si priden. Toda moral se boš še bolj potruditi."). d) 5 (3%) študentov pohvah otrokovo prizadevnost oz. "pridnost" v primeru, ko je otrok napisal domačo nalogo brez napak, a se ni sam spomnil na to, da mora napisati domačo nalogo, oz. je pisanje domače naloge odlašal tako dolgo, dokler ga k temu niso prisiUh starši. e) V primeru, da je otrokov kognitivni dosežek slab, 47 (30%) študentov graja otrokovo prizadevnost ("O, danes se pa pri risanju nisi najbolj potrudil."), čeprav je otrok v dosežek vložil dalj časa trajajoče samostojno delo (16 ah 10 % študentov graja dosežek). Le 14 (9 %) študentov pohvah otiokovo prizadevnost ("Mislim, da si se potrudil.") I Rezultati kažejo: | ? da obstajajo primeri, ko preizkušand v povratnih informacijah v zvezi z otrokovo kognitivno kompetenco slabo diferencirajo pojme dosežek, prizadevnost ia sposobnost (ko jih otrok sprašuje o sposobnostih, govorijo o prizadevnosti; ko je dosežek slab, grajajo prizadevnost (ki je ustrezna); ko je dosežek dober, hvahjo prizadevnost (ki ni ustiezna)); ? da se preizkušanci manj izogibajo graji prizadevnosti kot graji dosežka oz. sposobnosti. To se sklada z rezultati številnih avtorjev (Stipek in Mac Iver, 1989 in drugih), ki kažejo, da dajejo udtelji v nižjih razredih osnovne šole velik poudarek razvijanju delovnih navad učencev, celo večji kot kognitivnim dosežkom in sposobnostim učenca. Avtorja Rosenholtz in Sim-pson (1984) sta ugotovila, da sprejmejo kljub neuspehom manj sposobni otrod, ki v delo vlagajo veliko truda, več pohval in manj graj kot otrod, ki so bolj sposobni in imajo boljše dosežke, a so manj prizadev- Sklep: Sprejemanje povratnih informadj, v katerih je diferen-dadja pojmov dosežek, prizadevnost in sposobnost slaba, ne more spodbudno vphvati na otiokov razvoj razumevanja pojmov dosežek, prizadevnost in sposobnost. Ker pa je dobra diferendadja pojmov dosežek, prizadevnost in sposobnost osnova za realno vrednotenje lastne kognitivne kompetence (Nicholls, 1978; Miller, 1987), bi lahko slaba diferendadja teh pojmov v povratnih informacijah pomembnih drugih oseb zaviralno vphvala tudi na razvoj realnega samovrednotenja kognitivne kompetence otrok. Pojav, ki ga sugerirajo naši rezultati, da odrasle osebe v komunikadji z otrokom pogosto omenjajo otrokovo prizadevnost ter se ne izogibajo kritiki prizadevnosti (redko pa omenjajo otrokovo sposobnost in se izogibajo kritiki sposobnosti), bi bil lahko povezan z dejstvom, o katerem poroča Nicholls (1978, 1979), da otrod prej osvojijo koncept prizadevnosti kot koncept sposobnosti, prej dojamejo zvezo med dosežkom in prizadevnostjo kot med dosežkom in sposobnostjo. f) V primeru, da se otrok hvali sošolcem: "Danes je tova-rišica pohvalila samo moj izdelek. Veste, jaz sem najboljši.", bi samo 25 (34%) študentov pohvahlo otrokov kognitivni dosežek (pohvala kognitivnega dosežka je v tem primeru upravičena), 44 (59%) študentov pa bi reagiralo (z neodobravanjem) le na otrokovo samohvalo. HORIZONS OF PSYCHOLOGY g) 42 (57%) študentov neposredno ali posredno izrazi odobravanje dejenja, v katerem je otrok med šolsko uro -med pisanjem šolske naloge nudU pomoč vrstniku, ki je imel roko v mavcu, pri siljenju svinčnika, kljub temu da je zaradi tega začelo otroku primanjkovati časa, da bi dobro rešil kognitivne naloge (le nekaj študentov omeni, da bi bilo možno v tej situaciji najti tretjo - primernejšo rešitev). h) Študentje ostreje kritizirajo otroke (kritiko izrazijo na bolj neposreden način), če nočejo sodelovati z vrstniki pri učenju (v primeru, da učitelj ni prinesel dovolj delovnih zvezkov, da bi vsak učenec imel svojega, nočejo reševati naloge iz istega delovnega zvezka kot sošolec) kot za slab kognitivni dosežek. I Rezultati kažejo: ? da preizkušanci v komunikadji z otrokom pripisujejo večjo pomembnost sodalni kot kogrutivni kompetend otroka. Sklep:! Rezultati, o katerih poročajo avtorji Entwisle, Alexander, Pallas m Cadigan (1987): Eccles Parsons, Adler in Kacza-la (1982) in drugi, sugerirajo, da poudarjanje pomembnosti kognitivne kompetence v povratnih informadjah, ki jih otrokom posredujejo odrasle osebe, lahko pozitivno vpliva na otrokovo zanimanje za tovrstne informadje in obratno. i) V primeru, ko je otrokov kogrutivni dosežek slab, 86 (56%) študentov nudi konkretna navodila za izboljšanje kogrutivnega dosežka, le 4 (3%) študentje otroka spodbujajo, naj sam išče boljše rešitve. j) V primeru, ko otrok slabo naredi domačo nalogo, čeprav je pred pisanjem naloge uspešno vadil podobne naloge, kot so za domačo nalogo, 70 (45%) študentov nudi otroku pomoč pri popravi domače naloge. k) V primeru, da se študentje zavedajo, da je otrok sposoben boljšega kognitivnega dosežka, kot ga pokaže, 107 (69%) študentov ne zahteva oz. ne spodbuja otroka k temu, da bi izboljšal svoj kognitivni dosežek. I Rezultati kažejo: | ? da preizkušand težijo k temu, da bi posredovali otroku konkretna navodila za izboljšanje kognitivnega dosežka; ? da preizkušand izražajo težnjo nuditi pomoč otroku pri reševanju kognitiviuh nalog tudi v primeru, ko otrokov kognitivni neuspeh ni posledica otrokovega neznanja; ? da več kot polovica preizkušancev ne zahteva popravka kognitivnega dosežka, čeprav se zaveda, da je otrok sposoben narediti boljši kognitivni dosežek. I Sklep: Menim, da bi omenjene reakdje preizkušancev negativno vplivale na otrokovo samovrednotenje kognitivne kompetence, saj ne izražajo zaupanja v otrokove sposobnosti. ZAKLJUČEK Rezultate, o katerih poročam, moramo sprejemati z upoštevanjem naslednjih pomanjkljivosti obdelave podatkov: ? niso bih narejeni izračuni, ki bi pokazaU, kakšna je zveza med odgovori preizkušancev pri razUčnih zgodbah, zato ni mogoče ugotoviti, aU je npr. slaba diferendadja pojmov dosežek, prizadevnost in sposobnost opazna le pri nekaterih preLzkušancih ah je splošen pojav; ? v anaUzi vsebine odgovorov se lahko odraža tudi subjektivnost tistega, ki to anaUzo dela; ? rezultatov, dobljenih na osnovi analize predstavljenih petih zgodb, nikakor ne moremo posploševati. Upoštevati moramo, da imajo situadje, prikazane v zgodbah, skupni znadlnosti (predpostavlja se ugoden ču-stveru odnos med preizkušancem in otiokom, ki je omenjen v zgodbah; v zgodbah se prikrito izraža podatek, da so sposobnosti otioka, ki je v zgodbah omenjen, visoke). Tudi če upoštevamo ti značilnosti zgodb, obstajajo še druge posebnosti, ki niso skupne vsem zgodbam, zaradi katerih pa je posploševanje tvegano. Tudi v primeru, da upoštevamo omenjene omejitve raziskave, lahko zaključimo, da se v predvideni komunikadji med preizkušand in otioki pojavljajo znadlnosti, za katere lahko sklepamo, da zaviralno vpUvajo na otrokov razvoj realne percepdje lasne kognitivne kompetence. Kolikšen je pomen in dejanski vpUv teh znadhiosti ko-murukadje na stopnjo otrokovega samovrednotenja kognitivne kompetence, pa je problem, ki si ga lahko postavimo v nadaljnih raziskavah. V predstavljeni preUminami raziskavi so sodelovaU študentje Pedagoške fakultete, ki še niso starši. Predvidevamo lahko, da imajo manj izkušenj z otroki kot starši, a (v povprečju) več znanja o pohvah in graji, o razvoju otio-kovih sposobnosti in dosežkov, kar verjetno vpliva na njihova stališča o vzgoji otrok. Zanimivo bi bilo dobljene rezultate primerjati z zgodbami, ki bi jih dokončaU starši. PSIHOLOŠKA OBZORJA LITERATURA Blumenfeld, P. C; Pintrich, P.R.; Meece, J. in Wessels, K., The Formation and Role of Self Perceptions of Ability in Elementary Classrooms, The Elementary School Journal, 5, 1982, 401-420. Cugmas, Z., Razlika med otrokovo percepdjo lastne kognitivne kompetence in percepdjo otrokove kognitivne kompetence pomembnih drugih oseb. Sodobna pedagogika, 9-10,1989,420-429. Cugmas, Z., Percepcija lastne kognitivne kompetence otrok. Zbornik s XVII. in XVIII. posvetovanja psihologov Slovenije, Radenci -1988/1989, Ljubljana, 1990a, str. 11-19. Cugmas, Z., razvojne spremembe v samovrednotenja kognitivne kompetence pri otrocih, starih 5-8 let, Anthropos, 1-2,1990b, 90-105. Eccles Parsons, J.; Adler, T. F. in Kaczala, C. M., Socialization of Achievement Attitudes and Beliefs; Parental Influences, Child Development, 53,1982,310-321. Entwisle, D. R; Alexander, K. L; Pallas, A.M. in Cadigan, D., The Emergent Academic Self-image of First Graders: Its Response to Social Structure, Child Development, 58, 1987, 1190-1206. Maclver, D., Classroom Factors and Student Characteristics Predicting Students Use of Achievement Staruiards during Ability Self-Assessment, Child Development, 58,1987,1258-127L Mac Iver, D., Classroom Environments and the Stratification of Pupils' Ability Perceptions, Journal of Educational Psychology, 4,1988,495-505. Miller, A. T., Changes in Academic Self Concept in Early School Years: The Role of Conceptions of Ability, Journal of Social Behavior and Personality, 4,1987, 551-558. Nicholls, J. G., The Development of The Concepts of Effort and Ability, Perception of Academic Attainment, and the Understanding That Difficult Tasks Require More Ability, Child Development, 49,1978,800-814. Nicholls, J. G., Development of Perception of Own Attainment and Causal Attributions for Success andFailure in Reading, Journal of Educational Psychology, 1,1979,94-99. Pintrich, P. R in Blumenfeld, P. C, Classroom Experience and Children's Self-Perceptions of Ability, Effort, and Conduct, Journal of Educational Psychology, 6,1985,646-657. Rosenholtz, S. J. in Simpson, C, The Formation of Ability Conceptions: Developmental Trend or Social Construction?, Review of Educational Research, 1,1984,31-63. Stipek, D. J. in Daniels, D. H., Declining Perceptions of Competence: A Consequence of Changes in the child or in the Educational Environment?, Journal of Educational Psychology, 3, 1988,352-356. Stipek, D. in Mac Iver, D., Developmental Change in Children's Assessment of Intellectual Competence, Child Development, 60,1989,521-538. Weinstein, R S., Marshall, H. H., Sharp, L. in Botkin, M., Pygmalion and the Student: Age and Classroom Differences in Children's Awamess of Teacher Expectations, Child Development, 58,1987,1079-1093. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Peter PRAPER Filozofska fakulteta, Ljubljana THE APPUCAJION OF THE PSYCHOANALYTIC COUCH IN THE PROCESS OF PSYCHOTHERAPY POVZETEK ii, ABSTRACT 'poraba kavča v psihoanalizi je inovacija, ki jo je uvedel Freud, ko je ugotovil, da tako olajša proces svobodnih asociacij. Padent se poleg tega v analizi bolj ukvarja s samim seboj, išče psihični determinizem lastnih asodadj. V psihoterapiji - kot jo definira ameriška ego psihologija - je uporaba kavča kontraindidrana. Zaradi slabe anali-zabUnosti padentov z razvojnimi deficiti strukture ega uporaba svobodnih asodadj ni več mogoča. Kavč bi celo utegnil potencirati razvoj maligne regresije. V opisanem primeru pa terapevt in padent odkrijeta, da je uporaba kavča edina možna pot. Ne zaradi vzpodbu-janija asodadj ampak zaradi tega, ker je padent bil ujet v tako hudo paranoidno pozidjo, da ni prenesel govorice oči. Kavč mu je omogočU regresijo v predsimbiotično obdobje (v primarni nardzem). Od tam je pričel svoj razvoj. Po osmih letih terapije je "shodil", prešel v terapijo vis a vis ter pričel praktidrati. t. he Application of a couch was invented by Freud to support the process of free associations in psychoanalytic process. Within psychotherapy - defined through Ego-psychology - the use of the couch is contraindicated because of the insufficient analysability of the patients with developmental deficits of the Ego. The use of the couch could even provoke and support the malign regression. In the presented case the therapist and the patient discover the use of a couch as the only way, not because of supporting free associations but because of the patient's deep paranoid position. He couldn't stand the eye contact. In the process of eight years lasting psychotherapy, he succeeded to stand on his feet, to pass over to vis a vis position and to start self motivated practising. DEFINICIJA PSIHOTERAPIJE 'o danes v teoriji še nismo jasno definirali psihoterapije na korekten način, da bi namreč navedli specifično diferenco v odnosu do psihoanalize. Očitno je izraz "psihoterapija" postal vreča, v katero so se tlačili vsi, ki se niso mogli enačiti s Freudovo psihoanalizo. Zato so se za psihoterapijo pogosto skrivali tudi tisti, ki niso imeli korektne psihoanalitične edukacije, predvsem pa ne lastne analize. Čas je, da sprejmemo jasno definicijo psihoterapije, saj ne moremo biti več zadovoljni z definicijo "per exclu-sionem", da je psihoterapija vsaka metoda "psihičnega vplivanja na človeka s cUjem nuditi pomoč", ki ni analiza. Morda bo koristno jasneje opredeliti cilje ene in druge "vrste pomoči". Pri tem kaže imeti v mislih, da se je tradicionalna psihoanaliza ukvarjala predvsem z ljudmi, ki so trpeli zaradi klasičnih nevroz, z intemaliziranim konfliktom, pri čemer so poglavitni zapleti nastajali pretežno v falični fazi psihoseksualnega razvoja. Odločilnega pomena je bil torej konflikt, vezan na ojdipsko situacijo in tabuje incesta. Resnici na ljubo, se je že Freud sam veliko ukvarjal tudi z obsesivnimi in s kompulzivnimi pojavi pri prisilnih nevrozah. Cilj psihoanalize - poenostavljeno gledano - pa je le bil narediti nezavedne vsebine zavestne, da bi lahko na ta način jasno videli naravo konflikta. Seveda se ob tem menjajo odnosi v strukturi id-ego-superego, pri čemer predvsem ego širi meje in pridobiva trdnost notranje strukture. Američani, ki so psihoanalizo kot teorijo in prakso razvijali preko Hartmannove ego-psihologije, so uspeli jasneje definirati tudi cilje psihoterapije. Za razliko od psihoanalize, ki se ukvarja z dinamiko nagonskih teženj in z intemaliziranim konfliktom, se psihoterapija ukvarja z razvojnimi deficiti in strukturiranjem ega. Čeprav so cilji psihoterapije širši in številčnejši, je izgradnja ega terapija per se. Iz teh izhodišč je psihoterapija razvila tudi specifične tehnike, uporablja pa te pristope pri pacientih, ki zaradi ego deficitov niso analizabilni ali so slabo analiza-bilni. To so velikokrat pacienti s šibko motivacijo, zavestnim odporom, takšni, ki šele po določenem tretmanu postanejo sposobni vstopiti v terapevtsko alianso, lahko pa tudi takšni, ki jim nekako manjka odpor, imajo šibke obrambe in skušajo zaživeti nekako "preko terapevta". Cilji psihoterapije so odvisni od razvojnih karakteristik in zapletov - bodisi razvojnih zastojev, popačenj, skrenj-enosti ali regresij. Poglavitna prizadevanja terapevta so PSIHOLOŠKA OBZORJA usmerjena k vzdrževanju optimalnega nivoja avtonomije pacientov in v suport naslednjega razvojnega koraka. I Psihoanalitični kavč kot tehnika Po nam dostopnih podatkih je Freud prišel na idejo, da bi uporabil kavč v procesu psihoanahze zato, da bi pacientu olajšal uporabo tehnike svobodnih asociacij. S tem ko se je umaknil iz pacientovega vidnega polja je dosegel tudi to, da se je pacient ukvarjal s svojimi intrapsihičnimi vsebinami, s samim seboj. Tehnike psihoterapije temeljijo na objektnem odnosu, saj se lahko struktura ega razvija le v interakciji z okoljem. Poleg tega ego pacientov z razvojnimi deficiti ni intakten in tako tehnika svobodnih asociacij večinoma ni uporabna. Takšen pacient ima pogosto zastoje in popačenja v rudimentami komunikaciji, ki je velikokrat še neverbal-na (munika, gestikuladja, govorica oči). Zato mora imeti terapevta v vidnem polju. Kavč torej ni prava rešitev. Ustreznejša je pozidja sedenja pri mizi, v vis-a-vis položaju. To tudi preprečuje regresivnim težnjam pacienta, da bi ga potisnile nazaj v razvojne stadije, v katerih ne najde več zmožnosti verbalizacije. (Tako je ob napadih anksioznosti ah besa, pri odreagiranju "skozi telo", begu v avtizem ah celo v fetusno pozicijo odvisnosti). I Primer kršitve pravila | Padent Boris B. je bil usmerjen v psihoterapevtsko obravnavo star 28 let. Ne le da sam ni bil motiviran za to obravnavo, ampak jo je doživljal kot del zarote. Bil je namreč vključen v tietman v drugi zdravstveni skupnosti. V odnosu s terapevtko je razvil tako mahgni transfer z očitnimi "oralno erotičnimi" pričakovanji, da seje terapija znašla v slepi uhci. Poleg tega mu je zdravstvena skupnost odklonila plačevanje storitev v drugi regiji. Padent je v tej situaciji od vsega začetka doživljal novega terapevta kot enega od nosilcev zarote. Odkloniti tietman v teh pogojih, kar bi bilo dokaj običajno za anahtič-no usmerjenega terapevta, je bilo nemogoče zaradi tega, ker je pacient imel izrazito suicidalne težnje, za seboj pa že en tentamen. Štiri leta je bil zdravljen kot psihiatiični pacient; trikrat je bil hospitahziran. Njegova driižina se je kot institucija odzivala tako, da jo je doživljal kot sovražno, saj je organizirala hospitahzacije, khcala pohcijo ob njegovih izgredih in mu grozila z "norišnico". Očitno pa je, da so domači skušah tako zaustavljati njegovo nenevtiahzha-no agresijo. Iz geneze Pacient je odraščal v izrazito trdem vzdušju. Oče ga je discipliniral in ni trpel ugovorov. Mati je bila sicer mehkejša, ga kdaj tudi zaščitila, bila pa je po svoje trda - ni mu dajala topline. Vedno je imel občutek odrinjenosti. Pomembna okohščina se skriva v dejstvu, da je pacient četrti od sinov, le leto za njim pa se je rodila sestra - edina hči. Seveda je ta, na katero so očitno težko čakaU, dobila vso pozornost. Padent je funkcioniral kot izrazito priden otrok do svojega petnajstega leta, ko se je začel upirati očetu. Ob tem pa je iz otioštva imel simptomatiko. Poleg tega, da je bil plah in tih, je pri petih letih pričel močiti posteljo in to mu je ostalo do osemnajstega leta. Pri desetih je dobil hude tike v obUki odkimavanja. Zaradi tega ni bil sprejet v miličniško šolo, kar je bila njegova želja. Izučil se je pokhca, vendar ga je motilo, ker so vsi bratje bih več od njega. Zato se je šolal ob delu in opravil vse izpite, nakar je na maturi padel. Takrat ga je pustilo tudi dekle; vse to je sprožilo njegovo "bolezen". Ko je zdravnica v bolnišnici pritisnila nanj, da se mora vrniti na delo, je dal odpoved. Zdaj - kljub vsem poskusom rehabihtacije - že enajst let živi odvisen od staršev, le s svojo socialno pomočjo. Potek terapije I Terapevtski proces je od vsega začetka bil dokaj neobičajen. Pacient je prihajal kadar koli, izven svojega termma, jokal v čakalnici, če ni bil takoj sprejet, iskal je le olajšanja stiske, ki jo je povezoval s tem, da ga prejšnja terapevtka odklanja. Očitna je bila huda bojazen pred izgubo objekta. Izražal je samomorilne misU ter masovno destruktivno agresijo do staršev in "vseh psihiatiov". V odnosu do terapevta se je počutil "blokiranega", nesprejetega. Ker jeze ni mogel izražati direktno, je vsake toliko časa bruhnil v jok. Imel je silovite tike glave v obliki odkimavanja. V peti seanci je izrazil svoj občutek, da me ne more gledati v oči. Predlagal sem mu, da gre na kavč, kar je z veseljem sprejel. Takoj nato je povedal svoje sanje - skupina ljudi šiva nek plašč na njem. Dovolj mu je tega. Plašč raztiga. Naerikrat ima v objemu neko psihologinjo. Asociacij na te sanje ni imel. Ni mogel videti, da doživlja sedanjo terapijo kot prisilo, ki mu brani, da bi se zatekel k prejšnji terapevtki. Masovno pa se je pritoževal nad starši, psihiatii ter izrazil občutek, da terapevt mish, da je vsega on kriv. Menil je, da od takšnega terapevta ne more ničesar sprejeti. ^ Dolgo časa po tem prvem obdobju je zahteval naj ga terapevt vendar razume. Za to zahtevo so bila mahgna pričakovanja da mu bo terapevt uredil vse od odnosa z bivšo terapevtko do tega, da mu "psihiatii" vrnejo pet let delovne dobe, ki jo je izgubil zaradi njih, saj je zato, ker so ga sihU, da se vrne na delo, dal odpoved. V tem času terapije sem tudi sam imel najhujše kontratia-nsferne probleme pri tem, da sem se vzdržal, da bi urejal nekatere zadeve za pacienta, še posebej, ko je pacientova mati skušala vzpostaviti kontakt. Večkrat je telefonirala in se pritoževala nad pacientovim agresivnim vedenjem ter nakazovala željo, da bi ga hospitalizirali. V petnajsti seanci je pacient prvič postal nekoUko bolj zaupljiv. Ob novem terapevtu je pričel predelovati tia-nsfer do prejšnje terapevflce in svoje bojazni, da jo izgublja. Še vedno je skušal vzpostaviti kontakt z njo, zato je osemnajsto seanco zopet izsili izven termina. Imel je izrazit razcep - prejšnjo terapevtko je idealiziral, do mene, ki sem mu odtno predstavljal slab objekt, pa je izražal jezo. Lahko sem storil le toliko, da sem zdržal to jezo, mu predstavljal kontejner njegovih očitkov, bolečine in bojazni. Šele v devetnajsti seanci, ko je pacient bil že bolj pomirjen, potem, ko je uspel govoriti z bivšo terapevtko, je prepoznal svoje projekcije v novega terapevta. Bil je pripravljen sprejeti terapevtski dogovor, se utiriti, da bo prihajal ob določenem dnevu in določeni uri. Dobro leto je potieboval, da je odžaloval izgubo. Kako je mogoče ponovno shoditi Pacient je sedaj osmo leto v psihoterapevtskem procesu. Dolga leta je potieboval simbiotični odnos s terapevtom, pri čemer je nenavadno negativistično reagiral na vsako sugestijo. Kadar koU sem uporabil najmanjšo konfronta- HORIZONS OF PSYCHOLOGY cijo, me je pacient zlil s podobo slabega objekta. Prištel me je k tistim, ki so proti njemu (očetu, ki disciplinira in materi, ki ji ni mar zanj). Ob tem je seveda vsako, celo najbolj dobronamerno misel zavrnil. Najbolj pomembno je bilo pacientu nuditi varnost in konstantnost (da je bil sprejet na minuto natančno, da se mi ob tem času nikamor ni mudilo...). Leta dolgo, znova in znova, je bilo potrebno pacientu omogočiti, da je govoril o svo ih potrebah. Vedno znova je potreboval vzpodbude, obenem pa tudi omejitve, ko je pričel delati prve korake praktici-ranja. Ob tem se je pričel obračati na kavču, da bi kdaj pa kdaj ujel moj pogled. Konec preteklega leta, po skoraj sedmih letih terapije, je pričel urejati pogoje za svoje došolanje ter izpeljal prve akcije. V času adaptacije prostorov na dispanzerju sem uporabil situacijo in selitev v drugo ordinacijo zato, da sem ga povabil nazaj za mizo, v položaj nasproti terapevtu. Ponudbo je takoj razumel kot zapuščanje prejšnjega položaja, ko je iskal pomilovanja, kot simboUčno "postavljanje na lastne noge". Po spremembi položaja je opazil, da ima več idej, zato pa se spet ustrašil - ko je naredil prve izpite - da došolanje pomeni ponovno zaposlitev, ta pa pomeni, da je "zdrav" in to bo konec terapije. Izjava: "Zadnjič sem bolj iskal od vas, da bi mi vi dali energijo", natančno nakazuje rapprochement subfazo. Dva meseca kasneje je pacient opazil "govorico oči" kot intimen kontakt. Tokrat mu te oči prvič predstavljajo bližino dobrega objekta, zato se je ustrašil, da bi se pretirano navezal, nakar bi bil lahko zopet razočaran. Dve seanci kasneje je bil še vedno napol obrnjen proč. Ugotovil je, da ga pogled še vedno moti. To je komentiral: "Prej sem bil skrit pred vami. Me nobeden ni videl. Zdaj me pa vi vidite in jaz vas. Mi je šlo kar na jok, kot da bežim od soočenja s sabo". Terapevtove oči so zdaj spet slab objekt, ki priganja in preganja. Kmalu se je pokazalo, da je to doživljanje bilo v zvezi z njegovim zastojem pri študiju. Ustavil se je pred predza-njim izpitom, ki je edini še lahko bil selekcijski. Ustrašil se je odgovornosti odraslega človeka. Pri terapevtu se je čutil varnega, le priganjanja se je bal. Njegov zastoj je trajal več kot pol leta. Vleklo ga je nazaj na kavč. Toda zdaj je razumel ta impulz in ga komentiral: "Tam bi me manj videli. Kot da me je sram, ker ne naredim nič kaj dosti". V zadnjem mesecu se je pričel načrtno pripravljati na izpit. Bolj mu je to uspevalo, bolj seje manjšal odklon od pozicije vis-a-vis. Pogled ni več prestrašen in verjetno tudi zanj terapevtove oči niso več grozeče in preganja-Iske, niti nevarne, da bi postal od njih odvisen. ZAKLJUČEK Za zaključek je verjetno najbolje, da skozi dinamične in razvojne karakteristike v pacientovem življenju skušam razložiti dogajanje tako, kot sem ga lahko videl v tem terapevtskem procesu. Dinamično se pojavljajo očitne zavrtosti posesivnih (kap-tativnih in retentivnih) kakor tudi agresivnih (uveljavit-venih) teženj. Pacient izraža izrazita kaptativna zadržanja, ki jih s pomočjo projekcije doživlja kot občutek, kaj vse mu je življenje ostalo dolžno zaradi drugih. Ob tem je razvil tudi retentivne poteze, ki so bile očitne pri delu - ničesar ne more dati iz rok Na področju uveljavitvenih teženj prav tako zaradi zadržanj doživlja siljenje in željo po visokem statusu, ostal pa je brez avtonomne motivacije, i Kljub jasnosti vseh teh zapletov in konfliktov je njegova struktura nejasna, niti ne tipično depresivna niti tipično anankastična. Razlogi za to ležijo v njegovih razvojnih deficitih, predvsem v ponotranjenih popačenih predstavah o objektu in selfu, pa tudi v ego skrenjenosti z razvojnimi zastoji. Tako pacient ni uspel strukturirati svoje osebnosti na nivoju nevrotične strukture, ampak je njegova struktura mejna - borderline blizu psihotične (imel je tudi dve psihotični epizodi). Pacient je sicer opremljen z dobrimi dispozicijami - aparati primarne avtonomije, vendar pa so ga močno oškodovaU specifični objektni odnosi - ne toliko strogost in trdota očeta kakor zaplet v primarnem objektnem odnosu z materjo. Starši so očitno močno želeli hčerko. Ko so jo končno dobili, je bil pacient, star ravno eno leto, potisnjen iz diade. Ta - za fazo specifična travma - gaje zadela ravno v subfazi prakticiranja. Ker ni bilo pogojev, da izpelje rapprochement subfazo, je bilo tudi prakticiranje ustavljeno. Tako svojih agresivnih teženj ni mogel združiti z doživljanjem ugodja ob lastnem prakticiranju. Akcijo je izpeljal lahko le po direktnih navodilih drugega (ki ga je v to prisilil in s tem njegovo aktivnost negativno ojače-val). Iz svoje motivacije ni mogel v akcije zaradi prehude bojazni pred izgubo objekta. Očitno primarni objektni odnos že v simbiozi ni bil zadovoljiv, saj pacient ni izpeljal fuzije predstav o dobrem in slabem objektu ter dobrem in slabem selfu. Tudi agresija je ostala nenevtralizirana. Zato je pacient ostal v para-noidni poziciji. Ob tem večinoma funkcionira na nivoju parcialnega objekta. Tako je ustvarjal odnos s terapevtovimi očmi, ki jih je doživljal enkrat kot ponudbo topline, z željo zliti se v simbiozo, še pogosteje pa kot preganjajoči, priganjajoči, kontrolirajoči parcialni objekt. Zdaj bolje razumemo tudi zaplet v transfemi nevrozi do prejšnje terapevtke, ki ga je potem v nekem smislu ponovil tudi do sedanjega terapevta, čeprav moškega. Ta tra-nsfer je bil sicer erotiziran, a tipično pregenitalen - s fantazijami, da ga bo terapevtka vzela na prsi, mu nudila toplino in gotovost. Zadnje je tako pogosto iskal tudi pri moškem terapevtu in še vedno išče v vsakem odnosu, kolikor mu to dopušča strah pred ponovnim razočaranjem. PSIHOLOŠKA OBZORJA Polona MATJAN Zdravstveni dom, Domžale milATimi ZMCILKOSTIIK IHITGK IKimillllALKE ¦»SIHOTEISAl^lJi: z KAJSVO.IKIA\l UFFICITI lliiA POVZETEK sihoanalitična razvojna psihologija uporablja odkritja, ki so znana pod imenom ego psihologija, pa tudi tista, ki jih poimenujemo teorija objektnih odnosov. Razvojna se imenuje zato, ker pojasnjuje strukturalizacijo osebnosti od rojstva skozi razvojni proces, ki ima svoja specifična obeležja in zakonitosti skozi celotno človekovo življenjsko obdobje in ni zaključen z obdobjem odraslosti. ABSTRACT t. he article represents an example of the chnical application of some new knowledge in the field of psychoanalytical developmental psychology and the Theory of Object Relations. Psychic relations between some important phases in the development of object relations, pathological symbiosis and the modification of the developmental process of separation and individuation can be observed along the process of psychotherapy. il Dt začetnika prepoznavamo Freuda in njegovo delo in že to lahko razdelimo na več obdobij. Rappaport (1959) prvo obdobje determinira s Freudovim konceptom obramb, drugo s proučevanjem nagonov in fantazij in v tretjem obdobju Freud predstavi strukturalno teorijo. Novo poglavje v psihoanahtični teoriji se začenja s Har-tmannovim delom: Ego psihologija in problemi prilagajanja (1937), ki mu s tem delom pripada mesto začetnika ego psihologije v ožjem pomenu besede. Kasneje so se mu pridružili z odkritji, pa tudi z direktnim sodelovanjem Anna Freud, Kris in Loewenstein. Hartmann razimie prilagajanje kot vzajemni odnos med organizmom in njegovo okohco. Pravi, da novorojenček joseduje neke notranje, vrojene sposobnosti, ki se razh-cujejo od posameznika do posameznika. Te notranje sposobnosti poimenuje "aparate primarne avtonomije", iz katerih se kasneje razvije ego. Organizem ima v razvoju na razpolago te primarne aparate, ki jih Hartmann pojmuje kot vrojene aparate ega in so npr. opažanje, namera, mišljenje, govor, motorični razvoj... Hartmann uporablja izraz zorenje za biološke funkcije in razvoj za tiste, pri katerih se kombinira biološko s psihološkim. Bolj kot se razvijajo miselni procesi in bolj kot je možno odlaganje zadovoljevanja nagonov, bolj inteligentnost pomaga egu pri organizaciji opazovanja in sledi spomina omogočajo smiselno delovanje. Organiziranje notranjega sveta predstavlja proces strukturalizacije. Osnova Hartmannove teorije je predpostavka o nevtrah-zaciji. To je proces, ki hbidno in agresivno energijo premika iz nagonske v nenagonsko in ju tako daje na razpolago egu. Sposobnost za nevtralizacijo nagonske energije, ki poteka krožno, daje dojenčku energijo za izgradnjo - strukturahzacijo ega in funkcije ega, ki postajajo vse širše. Koncepcija nevtrahzacije povečuje razumevanje procesov v psihozi. Hartmann psihozo razume kot neuspeh nevtrahzacije, iz katere izhaja nesposobnost ega, da prevzame svojo vlogo organiziranja in da posreduje med zahtevami po nagonski zadovoljitvi in realnostjo. Ne-vtrahzirana energija je tudi energetski izvor za izgradnjo obrambnih mehanizmov. Poprej oz. v klasični psihoanahtični teoriji je bil libido razumljen kot seksualni nagon in agresija kot destruktivni nagon. Vedno je bil prisoten strah, da je id močnejši od ega in da lahko ego preplavi. Zdaj nagone razumemo v fukciji razvoja. Moči hbida združujejo subjekt z objektom v času, ko je to za uspešen razvoj vitalnega pomena (v simbiotični fazi popohioma in v fazi selektivne identifikacije deloma), medtem ko agresivni nagon daje nadvse pomembno moč za nadaljnje korake v procesu separacije in individuacije. Pomembno je tudi, da se naučimo ločevati čustva od nagonov in teorijo čustvovanja ter teorije nagonov. Večinoma mešamo to dvoje in razumemo ljubezen kot libido in agresijo kot sovraštvo. Spomnimo se Freudove definicije že iz 1. 1940, v kateri hbido definira kot silo, ki povezuje in žeh vzpostaviti vedno večjo enotnost in agresijo kot silo, ki služi prekinjanju vezi (od tod vmičeva-nju stvari). Agresija torej v funkciji razvoja prekinja vezi subjekta z objektom zato, da poganja razvoj. Med pozno obdobje ego psihologije prištevamo Spitza, Jacobsonovo, Mahlerjevo in tudi zakonca Blanck. Na področju teorije objektnih odnosov pa se pojavljajo imena, kot so: Melanie Klein, Fairbaim, Winnicott, Kohut, Kemberg in drugi. Pozni ego psihologi so sodobniki, ki so delah ločeno, vendar so pogosto prišli do podobnih ali enakih odkritij. V tem dejstvu bi lahko iskah razlog, zakaj se med seboj tako redko citirajo, čeprav je jasno, da medsebojna dela dobro poznajo. 1975 je Margaret Mahler objavila svoje delo "Psihološko rojstvo HORIZONS OF PSYCHOLOGY Človeškega otroka", v katerem večji del orgai\izadje intrapsihičnega in vedenjskega življenja pojasnjuje s procesi separacije in individuacije. S tem delom postaja ego psihologija pravzaprav totalna psihoanalitična razvojna psihologija. Spitz je teoriji dodal nekaj pomebnih konceptov. Omenimo naj le v sledovih njegov prispevek oz. njegov koncept organizacije psihe; v njem pojasnjuje razvoj psihične strukture s tako imenovanimi kritičnimi fazami. Prvo otrokovo zaznavanje imenuje cenestetično. To je zaznavanje na nivoju globoke občutljivosti, ki se doživlja kot celostno in se v glavnem nanaša na prebavila. Največji del komunikacije med materjo in otrokom se začenja med dojenjem, ne samo ko dojenček čuti materino dojko, temveč tudi, ko ji gleda v obraz. Tukaj se začenja prehod med opažanjem preko dotika v opažanje na daljavo in tukaj se začenja objektni odnos. Znan smehljaj pri dveh mesecih predstavlja prvi indikator organizacije in je predhodnik objektnemu odnosu. Tako se percepcija pomakne iz notranjega otrokovega sveta na zunanji objekt. S tem se začenjajo socialni odnosi. Na naslednji stopnji organizacije dojenček loči specifično osebo - mater od tujcev. To je tesnoba 8-mesečnega dojenčka, dolgo razumljena kot strah pred neznanimi, v resnici pa pomeni specifično navezanost, povezavo z lastnim libidnim objektom, ki ga je pričel otrok jasno ločevati od drugih ljudi. V tem času, okrog 6 meseca starosti se prične fuzija -spojitev obeh nagonov, agresivnega in libidnega. Neuspeh vodi v patološki razvoj. Spojitev se zgodi, ko otrok ugotovi, da je oseba, ki zadovoljuje potrebe in s tem prinaša ugodje in oseba, ki frustrira, torej dobri in slabi objekt, pravzaprav ista oseba. Razvojni proces pripelje do te faze, če so otrokove izkušnje z objektom dovolj ugodne, da pripeljejo do spoja dobrih in slabih predstav o objektu ter posledično tudi o sebi. V tej novo nastali situaciji se otrok lažje odreče simbiotičnemu varovanju, ki bi se sedaj lahko sprememilo v hiperprotekcijo. Iskanje ravnotežja na novem nivoju avtonomije hkrati pomeni stimulacijo nadaljnjega razvoja psihične strukture. Ugodne izkušnje začenjajo prevladovati nad neugodnimi, spominske sledi na prejšnje zadovoljitve so vedno močnejše in otrokova gotovost v to, da ne bo ostal na cedilu, omogoča, da zmore odlagati zadovoljitve potreb. Otrok se že orientira v prihodnjem času, postaja sposoben predvidevati, kar občutno prispeva k boljši kontroli lastnih impulzov. Tako se prične misel vrinjati pred akcijo, to je proces, ki razvija sposobnost ocenjevanja posledic, preverjanja alternativ in tudi možnosti odločitve, da do akcije sploh ne pride. S spominom otrok ugotavlja vse jasneje, da je mati stalna in ena, postaja pravi libidni objekt in ob izgubi objekta se pričenja pojavljati tesnoba. Otrok se je prisiljen soočati z ločevanjem in tesnobo zaradi ločevanja. Da bi jo lažje prenašal, otrok razvije celo vrsto mehanizmov kot so npr. imitacija in identifikacija. Že Hartmann je preučeval razvoj objektnega odnosa in je ugotovil, da gre razvoj od faze brez objekta preko stopnje, v kateri subjekt doživlja obstoj objekta le glede na to, kako in koliko mu ta zadovoljuje potrebe, do stopnje stalnosti objetka. Stalnost objekta je definirana kot posedovanje stalne duševne predstave objekta ne glede na stanje potrebe. Ta definicija je posebej pomembna pri postavljanju psihoterapevtskih ciljev v psihoterapiji mejnih osebnosti, pri tem je ena od diagnostičnih karakteri- stik prav objektna stopnja na nivoju zadovoljevanja potreb. Spitz v nadaljevanju proučevanja razvoja ugotovi pomen, ki ga prinese razvoj motorike in potreba po razvoju komuniciranja oz. govora. Kot tretji nivo komuniciranja, po cenestetičnem zaznavanju in neverbalni komunikaciji s smehljajem in percepcijo zunanjega sveta, se pojavi semantična komunikacija. Vendar pa sama uporaba govora še ne pomeni semantične komunikacije. Vemo, da tudi psihotiki govorijo in dobro poznamo simbiotični jezik slabo strukturiranih pacientov iz psihotera-pevtske prakse, tako bi moral terapevt brez besed razumeti pacienta ali pa vsaj poznati nadaljevanje stavkov, ki so sestavljeni samo iz začetnih besed. Subjekt lahko uporablja semantični jezik v komunikaciji, kadar poseduje zavest o ločenih predstavah objekta in sebe in zna ter želi komunicirati preko ego mej. Za razumevanje poteka psihoterapije pacienta, s katerim nameravam ilustrirati teorijo, si oglejmo še nekaj razvojnih konceptov. Edith Jacobson je največ prispevala k psihoanalitični razvojni teoriji s predstavitvijo koncepta diferenciacije. Loči ego, ki je struktura, od selfa, ki ga definira kot celokupnost psihične in fizične osebe in predstav o sebi, ki so nezavedne, predzavedne in zavestne in so v ego sestavi. Podrobno je opisala razvoj predstav o selfu in objektu skozi diadni odnos mati - otrok. Sprva otrok uporablja v svojih predstavah magične čustvene identifikacije, kasneje v razvoju pa mehanizme selektivne identifikacije, to je proces, v katerem otrok izbira posamezne dele predstave o objektu, zato da bi jih inter-naliziral in da bi postale del predstave o sebi. Na ta način poteka proces formiranja identitete. Jacobsonova se je podrobneje ukvarjala s formiranjem seksualne identitete in superega. Ugotovila je različnosti v poteku razvoja superega pri dečku od tistega pri deklici/posebej tistega dela, kije vezan na razrešitev Ojdipo-vega kompleksa. Deček kmalu v razvoju (že v analni fazi) zamenja vsebine superega, ki so bile v prvih mesecih zgrajene na podlagi primitivne identifikacije z mamo, s tistimi, ki jih izvede iz očetove moči. Korigira Freuda, ki je mislil, da fantek sprejme norme in se prilagodi zahtevam okolja zaradi strahu pred očetom in kastracijo. Jacobsonova na podlagi opazovanj majhnih otrok zaključuje, da dober oče, ki otroka ljubi, ne predstavlja kastrat-ivne grožnje, ampak se sin z njim identificira zaradi želje po njegovi ljubezni. Zaradi incestnih fantazij do matere deček res lahko želi kastrirati očeta in v obliki projekcij doživi ta strah, vendar gre tukaj zgolj za notranji proces. Navzven pa je ego - ideal in želja po očetovi ljubezni tista, ki dokončno prevlada in povzroči, da deček zapusti in-cestne želje do matere. Če preojdipska mati ni sina prehitro razočarala, mu ojdipska izkušnja z njo pomaga razviti sposobnost, da ljubi. Če pa je dečka mati v zgodnjih fazah psihoseksualnega razvoja premočno in prezgodaj razočarala, lahko pride pri otroku do prehitrega obračanja k očetu (še v simbiotični fazi), kot objektu ljubezni, in razvoj lahko vodi do oblik moške homoseksualnosti. Margaret Mahler je del svojih raziskovanj posvetila normalnemu razvoju. V zgodnjem življenjskem obdobju o-troka je odkrila tri faze in jih poimenovala avtistična faza, simbiotična faza in faza separacije in individuacije. Mah-lerjeva meni, da otrok preživi prve tedne svojega življenja v stanju primitivnega, halucinatornega neznajdenja, ko mu je cilj predvsem homeostaza. V tem obdobju otrok nima objekta. V drugem mesecu pričenja zaznavati objekt, ki ga zadovoljuje in pričenja se faza simbioze. Kas- PSIHOLOŠKA OBZORJA neje sta Brazelton (1965) in Stem (1976) spremenila to tezo in na podlagi raziskav ugotovila, da se novorojenček prej odziva na zunanji svet, kot pa se je to kdajkoli verjelo. Pokazala sta, da se novorojenček že selekcionirano odziva na materin glas. Danes tudi vemo, da se fetus zanesljivo odziva na določene dražljaje že v materinem trebuhu, vendar pa zgodnje obdobje otrokovega razvoja še vedno ostaja dokaj odprto. Nobenega dvoma ni, da je simbioza osnova za otrokov vstop v objektni svet. Predstave o sebi in objektu so združene z namenom, da bi se oblikoval self in nabrale čustvene izkušnje z objektom. Simbioza je osnova, iz katere se kasneje razvije sposobnost za empatijo in ljubezen, in je točka občasnega reverzibilnega regresa. Posledica nezmožnosti za vstop v simbiozo je psihoza. Posameznik lahko doseže tudi adolescenco ah celo odraslo dobo brez akutne psihotične manifestacije, vendar pa je gotovo, da gre za vprašanja motenj iz simbiotične faze razvoja in za vprašanje specifičnosti sprožilne situacije. V drugi polovici prvega življenjskega leta postaja simbiotični partner tako specifičen, da je nezamenljiv. Če je simbiotično izkustvo le delno zadovoljeno, značilni osebnosti rečemo border-line struktura. Za naslednjo fazo separacije ta individuacije je značilno otrokovo vedno večje zanimanje za zunanji svet in to običajno vanj prinese tudi očeta. Vedno bolj nevtraliziran agresivni nagon, ki otroku pomaga v razvoju ego funkcij, šhše zanimanje za okolje in seveda tudi materina sposobnost in pripravljenost za otrokov naslednji razvojni korak, ga pripeljejo do pripravljenosti za separacijo. Leta se pričenja s podfazo diferenciacije, kjer se otrok pričenja zavedati razlik med sabo in objektom. Faza praktici-ranja, preizkušanja, ki sledi in traja od 10 pa tja do 18 meseca, vključuje motorično gibanje in s tem novo osvajanje sveta. V tej fazi za otroka obstaja nevarnost, da ga sposobnost motoričnega gibanja odnese predaleč in s tem izgubi objekt. V drugi polovici prvega leta pa tja do tretjega leta otrokove starosti traja obdobje približevanja. Otrok opaža, daje s tem, ko zapušča simbiozo in obdobje primarnega narcizma, pravzaprav majhen in nebogljen. Pričenja se pojavljatiseparacijska anksioznost. To obdobje lahko prinese otroku velika razočaranja, če mati njegovo vračanje v naročje napačno razume in ga prehitro poriva stran. Mahlerjeva misli, da je neadekvaten odnos med subjektom in primarnim objektom v tej fazi osnova za nastanek kasnejše depresivne nevroze. Podfaza separacije - individualizacije je faza, v kateri je otrok na poti h konstantnosti objekta in pravzaprav traja vse življenje oz. ni nikoli prav do konca zaključena. Praviloma pa traja naslednjih 18 mesecev, do tretjega leta starosti, in to obdobje imenuje Mahlerjeva "psihološko rojstvo otroka". Za razumevanje prikazanega pacienta si poglejmo še en del koncepta razvoja otroka, ki ga je odkrila Melanie Klein. Ukvarjala se je z zgodnjimi objektnimi odnosi in fantazijo majhnih otrok, z notranjim svetom in predstavami, ki sijih otrok preko introjekcije počasi ustvarja in kot lastne slike ponovno prijicira v objekte. Te odnose do objekta, ki so sprva parcialni, spremljajo tudi primitivna čustva. Kolikor so ta čustva in odnosi izrinjeni iz zavesti, ostajajo tudi v odrash dobi podobni tem primarnim. Zgodnji razvoj je razdelila v dve fazi, kiju imenuje poziciji. Shizoidno-paranoidna pozicija je faza, v kateri je objekt razcepljen v dober in slab. Paranoidna pozicija je pravzaprav način doživljanja drugih (objektov) in sveta in h kateri se vračamo vse življenje. V razvoju je značilna za prvih 6 mesecev, determinira pa jo strah pred izničenjem. Prav zaradi tega strahu, se objekt cepi na dober in slab, da se zaščiti in reši pred izničenjem dober del. Shizoidno-paranoidna pozicija je po Melanie Klein osnova za sposobnost diferenciacije, sposobnost deliti svet in sebe v ločene sestavine (kot najvišja oblika pri odraslih je to sposobnost za raziskovalni proces). Ko se ego razvija in krepi, ko postajajo spominske sledi močnejše in ko se sposobnost tolerance poveča, otrok opazi, da je negujoča in frustrirajoča mati ena in ista oseba. Pričenja združevati dober in slab del objekta, zavest, da so bile njegove agresivne fantazije po izničenju usmerjene tudi na dobro mater, pa otroka privedejo do depresivne pozicije. Dobro ali slabo se nadomešča z dobro in slabo in počasi se pričnejo pojavljati ambiva-lentna čustva. Nasprotujoča čustva se usmerjajo v isti objekt. Otrok fragmente in različne aspekte pričenja zh-vati v celoto in pričenja delati integracijo. S tem ko smo spoznali razvojne faze, kijih opravi ego na svoji poti, se pojavi potreba po drugačni diagnostiki. Potrebno je oceniti stopnjo razvoja, do katere je ego na svoji poti prišel, pomeni, da moramo poleg regresije ali fiksacije psihoseksualne funkcije, moramo poznati deficite tudi ostalih razvojnih linij. Zato potrebujemo informacije o razvoju, ki pa je dostikrat potekal brez "ugotovljenih" travm. Travmatični dogodki v razvojru psihoanalitični psihologiji so namreč vsi tisti, ki nasprotujejo potrebam, ki so značilne za posamezno razvojno stopnjo. Uporabljamo lahko le deskriptivno diagnozo, ki jo dopolnjujemo skozi celoten potek psihoterapije. Diagnoza in psihoterapija gresta ena z drugo, psihoterapija se pričenja s prvim kontaktom in diagnostika se končuje z zadnjo seanso. Pri tovrstnih pacientih uporabljamo tudi modificirano psihoterapevtsko tehniko, ki se močno razlikuje od klasične psihoanalitične tehnike z uporabo prostih asociacij in konfrontacij, saj imamo opraviti tudi s povsem različno strukturo osebnosti in drugačnim egom. V sodobni razvojni psihoterapiji skušamo uporabiti in napraviti sintezo vseh naštetih spoznanj in teoretičnih konceptov, ki v bistvu izhajajo iz istega teoretičnega okvira - psihoanalize. Intervencije so usmerjene ob poznavanju razvojnega procesa na podporo naslednjega razvojnega koraka, pred katerim seje pacient nekoč ustavil in v aktualni stiski ponovno znašel. S prikazom nekaterih delov psihoterapevtske obravnave izbranega pacienta skušajmo napraviti integracijo teoretičnih konceptov in konkretne psihoterapevtske prakse. Za ilustracijo bom pokazala nekaj izsekov iz psihoterapije približno 40 let starega pacienta z razvojnimi deficiti ega; obravnava jepotekala nekaj več kot tri leta. Simptomatika se je pričela na somatskem polju, z bolečinami pri srcu, povišanim krvnim tlakom in depresivnim razpoloženjem. Razmišljal je o samomoru, v sebi je čutil napetost in strah, postal je eksploziven. Kot otrok je živel v neugodnih razmerah, samo z materjo. Mati je bila vse življenje nesrečna, vse življenje je delala in živela samo zanj. Zelo se je bala zanj, nikamor ga ni pustOa, varen je bil samo ob njej. Moške je sovražila, ker so nepošteni in barabe. Prvič je zaživel po svoje, ko se je od matere preselil v drugo mesto na študij. Takrat sije lahko privoščil vse, o čemer je prej le sanjaril. V obdobju, ko je prišel v obravnavo, je imel urejeno poklicno in osebno življenje. Ob začetku psihoterapije so bUi skozi diagnostično fazo razvidni razvojni deficiti ega in nekatere od njih bi skozi proces obravnave pogledali podrobneje. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Kot sprožilna situadja se pojavlja ponudba napredovanja v delovni organizaciji, ki predstavlja situadjo skuša-nja, hkrati pa separacijo od kolegov, stran od sebi enakih. Ker ne zmore funkcionirati drugače kot v simbiozi, za separadjo lahko uporabi le nenevtralizirano agresijo, s katero bi zapustil (uničil) sodelavce, ki jim je naldonjen. Zaradi strahu pred njihovo izgubo, se že mobilizirana agresivna energija usmeri v telo in povzroči tipično simptomatiko. Oglejmo si najprej karakteristične objektne odnose in značilnosti transfera. Pacienta determinira oralno inkor-porativna orientadja in s tem v zvezi iskanje simbiotičnih odnosov. Pred simbiotičnim posedovanjem matere je ušel s preselitvijo, vendar je našel nadomestilo v simbiotičnem odnosu z ženo. V odnos z mano vstopa iz shizoidno-paranoidne pozid-je, pri tem dolgo časa ne ve, ali mu bom škodovala ali ne, koliko mi lahko zaupa. Kontroliral me je, preverjal, kam spravljam njegovo kartoteko in podobno. Leto dni je bil zelo previden. V tem času postopoma vstopa v simbiozo, ki se kaže tako, da pričenja uporabljati dvojino: razmisliva, bova videla. V analizi transfera kasneje pove, kako je bil predan in navezan name, jaz pa sem ga porivala stran in želela, da napravi stvari sam. Simbiotične objektne odnose karakterizira tudi razcep na dober in slab objekt. Mater je že zgodaj razdelil in dober del prenesel na moške, ki jih v njegovem življenju ni bUo, in jih zato lahko brez možnosti konfrontacije z realiteto, idealizira vse do odraslosti. Ta razcep mu je tudi omogočil, da je sploh kdaj zapustil mater. V psihoterapiji me je dolgo doživljal v razcepu, dober vsemogočni idealiziran del ga bo "porihtal", projiciran slab del pa je zbujal občutke, da sem premočna in da ga lahko sesujem in uničim. Moje pripombe je doživljal pretežno kot preganjalske, kar kaže na masovne agresivne fantazije, namenjene primarnemu objektu. Skušal je biti zelo priden in napraviti vse, kar bi od njega zahtevala. Samo z psihodLnamsko orientacijo bi to pridnost lahko razumeli kot storilnostno usmerjenost, ob upoštevanju razvojnih teorij oz. teorije objektnih odnosov pa vidimo, da storilnost nima avtonomne orientacije in daje posledica zahtev introjiciranega, preganjalskega in slabega dela matere. Zato so tudi psihoterapevtske intervencije usmerjene drugače: agresivnih vsebin, kijih prinaša pacient, ne razumemo kot vsOjivk oziroma obse-sij, ampak kot razcepljeno podobo sebe in objekta in so zato intervencije usmerjene na fuzijo dobre in slabe rep-rezentacije sebe in objekta ter na nevtralizacijo obeh nagonov. Psihoterapevtski objektni odnos oziroma transfer je pri takem pacientu prenos primarnih oziroma notranjih objektov, kijih karakterizira odnos do matere. Kot naslednjo razvojno linijo si poglejmo nekaj značilnosti identifikacijskih problemov pri pacientu in nato proces izgradnje identitete. Tako kot je naš padent doživljal objekt v razcepu, je imel razcepljeno tudi podobo o sebi na veličanstveno in idealizirano (bil je vedno najboljši v šoli) in na slab, uničujoč del sebe, bU je nevreden, izmeček, dvomil je v svoje sposobnosti, posebno glede spolnosti. Ker je bU primarni objekt pretirano preganjajoč, je bil s tem determiniran tudi popačen razvojni proces oblikovanja samopodobe. Oralno inkorporativna pozicija kaže na notranjo praznino, na prazen ego in zato je to praznino želel napolnjevati tako simbolično kot tudi zares, s hrano. Govoril je o tem, kako je nestrpen, kako prav hlasta - tako članke, ki jih bere, kot jed pred sabo. Postopoma je pričel terapevtko uporabljati za pomožni ego, pripovedoval je, kako bi potreboval nekoga, ki bi mu povedal, kaj je prav in kaj ni. Kot idealni jaz zase mu je služila nedosegljiva idealizirana podoba moških, kije skozi razvoj zaradi pomanjaknja moških ni mogel korigirati. Moške, ki jih je poznal in so odstopali od te predstave, je povsem razvrednotil. V začetku katerega koli odnosa z moškim, predenje preveril fantazije, pa je vstopal naivno zaupljiv, bil je pretirano predan in ni zmogel rivalstva. Zaradi tega je imel v službi velike težave in ni mogel napredovati. Podobo o sebi je sprva gradil na projektivni identifikaciji. Sam ni mogel vedeti, kakšen je v resnici in je zato slab del projiciral vame, da bi se potem lahko s predelanim ponovno identificiral. Rekel je:" Vi ste zame neke vrste zrcalo in bojim se, da bi me lahko do konca razgalili. Bojim se, da bi ugotovil, da sem nekaj napihnjenega, nesposoben in nevreden dela, ki ga opravljam, in družine. Če ugotovim, da je to res, bi me to ubUo". Kasneje, ob nekem praznovanju s svojo generacijo pa se jasno diferencira od ostalih in doživi svojo integriteto. Postaja ponosen na to, kar je, in se s tem približuje falični poziciji. Skozi celotno psihoterapijo so bile intervencije usmerjene tudi na nevtralizacijo impulzov. Na začetku je doživljal, da bi lahko ubil sebe ali terapevtka njega, isti občutki, kot jih je poznal iz otroštva iz odnosa z materjo. Svoje občutke je verbaliziral celo takole: "Ves čas iščem nekaj, kar bi nevtraliziralo težo sovraštva. Mislim, da bi to bilo, če bi ugotovil, da sem uspešen in da me imajo ljudje radi". Vsakič znova smo v psihoterapiji presenečeni, kadar nam pacient verbalizira proces ce o z istimi besedami, kot jih najdemo pri opisu teoretičnih konceptov, in vemo, da jih zanesljivo ne pozna. Kasneje je v terapiji napravil pregled preko občutkov do terapevtke z besedami, daje sprva čutil sovraštvo in nezaupanje, kasneje se je uspel prepričati, da mu ne želim škodovati in da ve, da delam v njegovo dobro. S tem vemo, da je zapustil shizoidno-paranoidno pozicijo, se približal depresivni in še naprej gradil in utrjeval libidni del. Zaradi simbiotičnih odnosov z materjo in pomanjkanja moških figur v otroštvu, kasneje ni zmogel tekmovalnih odnosov z moškimi, zmanjkovalo mu je prodornosti in zato so se pojavljale tudi težave na seksualnem področju. Tudi njegova seksualnost je bila prežeta z oralnimi in analnimi težnjami. Penis je doživljal kot slab in umazan, ki lahko poškoduje - tako kot je očetov mater in je sam zato njegov slab izmeček. Kadar je on slab in sadističen, takrat je lahko tudi prodoren in takrat nima težav v spolnosti. Vendar je takšen lahko samo pri ženskah, kijih nima rad in jih doživlja kot kurbe. V primeru, ko gre za žensko, ki jo ima rad in predstavlja zanj dober, idealiziran objekt, ne more biti on sam slab, kar enači z agresivnim in prodornim in zato odpove. Dolgo ni verjel v dobre karakteristike sebe in svojega penisa in se je zato dolgo ukvarjal s svojim zakonom. Ženo je idealiziral in postavljal v pozidjo madone, s tem jo je deseksualiziral in zaprl pot zadovoljivi spolnosti v zakonu. Slab del žene, to je del, ki mu ni ugajal in gaje doživljal kot agresivnega, je dolgo izrinjal in zanikoval. Ker ni imel nevtraliziranih obeh nagonov, je mislil, da ima lahko ženo ali rad ali pa jo sovraži. Če jo ima rad, ne sme biti nanjo jezen. Dolgo se je ukvarjal s tem, kaj je ljubezen in ali sam lahko ljubi. Ko je uspel napraviti fuzijo in nevtralizirati nagonski del, je pričel ženi postavljati omejitve, pričel se je prepirati, postal je angažiran doma namesto poprejšnjega umikanja v delo in počasi se je spreminjala tudi spolnost. PSIHOLOŠKA OBZORJA Zavedam se, da v povzetku, kot ta članek pravzaprav je, ni možno razumljivo in jasno predstaviti niti teoretičnih konceptov niti poteka psihoterapije. Teorije sem se komajda dotakrula, pri tem sem povsem izpustila Kohutov koncept "selfa", ki ga za razumevanje pacienta z razvojnimi deficiti vsekakor moramo poznati, pri predstavitvi psihoterapevtskega procesa pa sem želela predvsem zaščititi osebne podatke svojega padenta, zaradi tega vem, da marsikaj ni napisano dovolj logično in ilustrativno. Če za zaključek omenim razlike v tehniki med psihotera-)ijo padentov z defidti v objektnih odnosih in psihoana-izo, vidimo, daje celotna obravnava pacienta usmerjena pretežno na strukturiranje osebnosti. Anahza transfera pri takem padentu pomeni v bistvu analizo objektnih odnosov. Razreševanje psihodinamskih konfliktov je tehnično, pa tudi vsebinsko šele v drugem planu. S struk-turiranjem osebnosti posredno seveda povzrodmo, da padent vedno lažje in spretneje komunicira - pričenja uporabljati semantično komunikadjo in na ta nadn postaja vedno bolj analizabilen. Šele potem, ko napravi to razvojno pot, se terapija lahko nadaljuje bolj v obliki tehnike psihoanahze. LITERATURA BALINT, M. Osnovna greška. Biblioteka psiha. Zagreb (1985). BLANCK G. in R Ego Psychology IL New York Columbia University Press (1979). BLANCK, G. in R Ego psihobgija. Teorija in praksa. Biblioteka psiha. Zagreb (1985). BLANCK, G. in R Beyond Ego Psychology. Developmental Object Relations Theory. New York, Columbia University Press (1986). FAIRBAIRN, W.R Psihoanalitičke študije ličnosti. Biblioteka psiha. Zagreb (1982). KLEIN, M. Zavist i zahvalnost. Biblioteka psiha. Zagreb (1983). KOHUT H. Analiza sebstva. Biblioteka psiha. Zagreb (1990). HORIZONS OF PSYCHOLOGY Eva P. BAHOVEC Pedagoški inštitut, Ljubljana M PSIHOMN».IA? WHAT IS PSYCHOLOGY? POVZETEK Ana ABSTRACT lalizirani sta dve možnosti za ponovni premislek o znanstvenem statutsu sodobne psihologije: prva je povezana s poskusom, da bi našli tidni temelj psihologije v nevrofiziologiji, druga z epistemološko utemeljeno zgodovino znanosti, ki je v središču filozofskih razprav in ki jo je mogoče povezati s Freudovo "revolucijo v znanosti". Ob ideji zgodovine psihologije, kakor jo je razvil George Canguilhem, so prikazane glavne tradicije v zgodovini psihologije (psihologija kot naravoslovna veda, utemeljena v razmerju "zunanjih čutov" in psihičnega do telesa, ter psihologija kot veda o "notianjem čutu", o subjektiviteti, utemeljena v Descartesu in v nastanku novoveške znanosti). Freudova psihoanaliza je interpretirana kot tietja alternativa, kot poskus odgovora na vprašanje o telesni lokalizaciji psihičnega, kakor tudi na vprašanje o subjektu, ki se razlikuje od empiričnih individuov iz psihološkega raziskovanja. t. he two possibihties to rethink the scientific status of contemporary psychology are analyzed: the first one is related to the attempt to find a solid foundation for psychology in neurophysiology, the second to the epistemologically grounded history of science, which is in the center of philosophical debates and which is related to Sigmund Freud's "revolution in science". Through the idea of the history of psychology, as developed in George Canguilhem, the main traditions in the history of psychology (psychology as a natural science, grounded in relation of "the outer senses" and of the psychic to the body, and psychology as the science of "the inner sense", of subjectivity, grounded in Descartes and the foundations of the modem science) are discussed. Freud's psychoanalysis is offered as a third alternative, as an attempt to give an answer to the problem of the somatic localization of the psychic, as well as the problem of the subject, distinguished from empirical individuals, figuring in contemporary psychological research. 'efinicija psihologije, po kateri naj bi bila psihologija tisto, s čimer se ukvarjajo psihologi, po mojem mnenju ne drži povsem. V prispevku^ bom poskusila v grobih potezah nakazati, zadcaj psihologija lu niti zgolj tisto, kar najpogosteje počnejo psihologi, niti le veda o vedenju, zavesti ah nezavednem, kot jo poskušajo opredeliti glede na predmet. Če tej "negativni" defiiuciji dodam i^odišče za "pozitivno" izpeljavo, bi rekla, daje psihologija veda, ki ima svoje teoretske temelje in ki ji v zgodovini znanosti pripada prav posebno mesto. V čem je psihologija kot veda, ki se uvršča v širšo zgradbo znanstvenih teorij, problematična? V razpravah psihologov pogosto naletimo na mnenje, da je psihologija kot znanost v krizi. Toda zavest o krizi se vleče tudi skozi vso njeno dosedanjo zgodovino, odkar se je v prejšnjem stoletju ločila od filozofije.^ Na eni straru imamo razhčne smeri in šole (behaviourizem, psihoanalizo in humanistično psihologijo, če navedem klasično trojico, in pa seveda novejši "kognitivni obrat"), ki jih ni mogoče povezati v širšo teorijo in v enotno podobo psihologije, na dmgi strani pa metodologijo, s katero je mogoče razhčne delne koncepte empirično preverjati. Tako je izbor teoretske pozidje prepuščen takšni ah dmgačni odločitvi, razprava o utemeljenosti psihološke znanosti pa se izteče v razpravo o nasprotjih, ki jih poznamo iz učbeni- kov psihologije: o objektivizmu in subjektivizmu, ato-mizmu in holizmu, stmkturahzmu in genetizmu, kogni-tivizmu in psihodinamizmu, biologizmu in sodolgizmu. Kakšna rešitev se nam torej ponuja? Od psihologije k nevrofiziologiji Ena možna pot je sestop po lestvid znanosti v smeri njenega prototipa, naravoslovja, torej sestop, ki povezuje psihologijo s fiziologijo in nevrologijo in ki je usmerjen v raziskovanje bioloških korelatov psihičnih procesov. Tako metode kot rezultati teh mejnih podroaj so nadvse zanimivi in gotovo, vsaj zame, tudi nadvse fascinantni. Poglejmo elektrofiziološke meritve in se vprašajmo, kaj lahko od tod zvemo o psihologiji kot znanosti. Poglejmo metodo možganskih evodraruh potendalov, metodo vizualnih, avditivnih, somato-senzoričnih električnih potendalov, ki jih lahko detektiramo z elektrodami na površini glave (ob uporabi metode povprečevanja). Prve, začetne komponente teh potendalov so sicer res neposredno povezane s fizikalnimi znadlnostmi dražljajev, poznejše komponente, npr. val Nioo, N200 P300, CNV, RP, ki so predmet vse bolj temeljitega raziskovanja, pa so prej odraz psihične elaboradje, odvisne od kompleksnosti dražljajev in nalog, ki jo morajo preiskovanci opraviti.^ 1 Besedilo je predavanje za izvolitev v naziv predavatelja za občo psihologijo novembra 1990 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. 2 O tem gl. npr. M. Ule, Od krize psihologije h kritični psihologiji. Delavska enotnost, Ljubljana 1986. 3 Več o tem gl. E. Bahovec, Psihologija in elektroencefalografija. Posvetovanje psihologov Slovenije (1978), Ljubljana 1979, str. 227-232; Psiholingvistika in nevrolingvistika: možganski evocirani potenciali, Anthropos, 1978, 5-6, str. 93-107; Študij vala P300 in CNV na temenu v nalogi diskriminiranja besednih dražljajev. Revija za psihologiju, 1982, 12 (1-2), str. I-IO; Psihofiziološki vidiki procesov odločanja, v J. Musek, Narava in determinante zavestnega odločanja. Znanstveni inštitut FF, Ljubljana 1985, str.76-87 idr. PSIHOLOŠKA OBZORJA Toda tu smo še vedno na neki zelo elementarni ravni, in čeprav je mogoče distribucijo evociranih potencialov in valov že dokaj natančno določiti, nevrofiziologi in psiho-fiziologi še vedno poudarjajo pomen delovanja centralnega živčnega sistema kot celote, o čemer je že Lashley pisal kot o "zakonu možganske mase". Svarijo pred po-splošitvami o lokalizaciji psihičnih procesov, utemeljeni v možganski anatomiji, v preučevanju možganskih lezij in poškodb (ki pravladuje v nevropsihologiji), pred direktnim povezovanjem nevrofizioloških pojavov z anatomskimi substrati, in začenjajo govoriti o "delokalizira-ni lokalizaciji", kakor koli paradoksno se že to sliši. Na eni strani je torej nevropsihologija, na drugi psihofiziolo-gija, na eni anatomija in struktura, na drugi fiziologija in funkcija, na eni klinična nevrofiziologija, na drugi eksperimentalna; povsod imamo neki bistveni razkorak, ki še naprej zapleta že tako zapleteni odnos med sferama telesnega in psihičnega, neko načelno razliko. W. Grey Walter, ki je odkrU kontingentno negativno variacijo, enega najbolj zapletenih in s psihološkega vidika najbolj zanimivih možganskih evociranih potencialov, pravi o tem takole: "Velika težava pri poskusih, da bi združili psihologijo in fiziologijo, je v tem, da nobena od njiju ne spoštuje prav dosti pojmov, merskih enot in aksiomov druge. Fiziologi opisujejo psihologijo kot umetnost brez občutij ali navdiha, ki je našemljena v znanost brez meril in temeljnih resnic. Psihologi jim vračajo, da fiziologi uporabljajo elegantne tehnike za eksperimentalno dokazovanje obrabljenih idej. Psihologi pa se z užitkom spuščajo v poskuse, ki so tehnično nemogoči, in nazadnje pristanejo pri statistični analizi, ki se ji tako in tako vsak posmehuje. Negle-de na prijateljsko zbadanje so psihološki koncepti, vsaj z gledišča fiziologa, res zelo ohlapni in nerabni, medtem ko fiziološki zakoni in tehnike, ki so uporabni za periferne živce ali razrezane živali, odpovedo, kakor hitro se lotimo človeka nad vratom. Fiziologi, ki se ukvarjajo s človekom, se morajo kmalu naučiti, da se prenekateri pojem splošne psihologije ne nanaša na nobeno realno stvar ali dogajanje. Zmaj in samorog sta splošno znani besedi, čeprav še nihče ni videl ne enega ne drugega, in v tabele psihofizioloških eksperimentov bi morali velikokrat vpisati: tukaj naj bodo zmaji."^ W. Grey Walter ima verjetno v mislih tisto, čemur v psihologiji rečemo, dokaj sofisticirano, intervenirajoče variable in hipotetični konstrukti, torej neko vmesno entiteto med dražljajem in odgovorom, o kateri sklepamo na osnovi kombiniranja različnih empiričnih podatkov. V mislih pa je imel morda tudi drugo, temnejšo plat razvpite interdisciplinarnosti: zgrešeno srečanje med vedami, ki se ukvarjajo s psihičnimi procersi kot skupnim objektom analize. Če torej prestopimo z ene ravni organizacije na drugo, lahko kaj hitro zagrešimo nepopravljivo napako. Ali razpravljamo o možganih in o mikroskopskih podrobnostih ali pa o makroskopskem stanju posameznika, je rekel Nobelov nagrajenec Jean-Pierre Changeux ob izidu svoje slavne knjige Nevronski človek.^ In nadaljeval: V svoji spontani filozofiji biologa in fiziologa si lahko sicer predstavljam, da živčni sistem ni dosti več kot skupek sinaps in da tu tiči tudi skrivnost psihičnega življenja, "toda to so vprašanja, ki si jih kot znanstvenik pravzaprav ne bi smel zastavljati". Problem razmerja med atomizmom in holizmom (in posredno tudi problem razmerja med st- rukturalizmom in genetizmom), ki ga poznamo iz psiholoških učbenikov, je torej del nekega širšega problema, nekega širšega problemskega sklopa, ki zadeva razmerje med posameznimi znanostmi, med psihologijo, fiziologijo, anatomijo, a zadeva tudi idejo o enotni znanosti iz klasične pozitivistične paradigme, (posredno pa tudi razmerje med eksperimentom in konceptom, opazovanjem in teorijo, znanstvenimi pojmi in zunanjo realnostjo, znanstvenimi teorijami in drugimi vrstami vednosti ali verovanja itd.) - torej problem, ki sega prav v jedro razprav v sodobni filozofiji in zgodovini znanosti. i I Od psihologije k filozofiji in zgodovini znanosti | Te razprave bom kratko povzela, da bi laže pokazala, zakaj mislim, da bi se morala psihologija, ko razpravljamo o njeni teoretski zgradbi, odpovedati prevelild zaverovanosti v empirijo, v pozitivistično ali neopozitivistič-no paradigmo znanosti, in zakaj bi se lahko problemu svoje znanstvenosti približala tudi z druge strani, skozi epistemološko utemeljeno zgodovino znanosti. Osrednje vprašanje, ki navdihuje sodobno filozofijo znanosti, je vprašanje zgodovinskega razvoja znanosti. V anglo-ameriški filozofiji nastopi obrat k problemu razvoja s K. R. Popperjem, ki raziskuje rast znanstvenega spoznanja v procesu nenehnega kritičnega preverjanja hipotez in teorij na osnovi falsifikacije s "ključnim eksperimentom". Popper sicer ne verjame več v primat čutnega izkustva, od katerega bi se potem povzpeli k teoriji, temveč vztraja pri vselejšnji teoretski, pojmovni posredo-vanosti znanstvenega spoznanja. Toda preverjanje teorije ostaja zavezano čutnemu izkustvu: teorijo lahko falsi-ficira in izloči iz nadaljnjega razvoja znanosti le eksperiment. Radikalnejši prelom z neopozitivizmom nastopi šele z delom T. S. Kuhna, z njegovim pojmovanjem znanstvene revolucije kot zamenjave ene paradigme z drugo. Kuh-nov koncept paradigme je širši od pojma teorije: paradigma je osnovni pojmovni okvir in vsebuje "vzorčne primere", ki ne nakazujejo le rešitev, temveč določajo že sam način zastavitve vprašanja, poleg tega pa vsebuje celotno konstelacijo vrednot in prepričanj pripadnikov znanstvene skupnosti. Paradigma torej vključuje elemente, ki so prej veljali za neznanstvene ali zunaj-znanst-vene. Razvoj znanosti znotraj paradigme je značilen za stanje, ki ga Kuhn imenuje normalna znanost. Ko se možnosti takšnega razvoja izčrpajo in ko postanejo nepravilnosti, ki jih v obstoječi paradigmi ni mogoče odpraviti, vse bolj številne in moteče, pride do znanstvene revolucije, do nenadnega, kratkega in nepričakovanega prehoda v novo paradigmo. Zamenjava stare paradigme z novo torej tu ni več posredovana z eksperimentalnim preverjanjem in falsifikacijo. Poleg tega razvoj znanosti za Kuhna ni kumulativen proces, postopno širjenje in kopičenje vednosti ali odstranjevanje zmot. Nova paradigma je s prejšnjo v temelju nezdružljiva in jo zaznamuje radikalni prelom, prava gestalt sprememba figure and ground, kot ji pravi Kuhn. Ob Kuhnovem delu se je razvila obširna razprava, pri kateri sta poleg njega in Popperja sodelovala med drugimi tudi I. Lakatos in P. Feyerabend, v ospredju pa so bUa vprašanja diskontinuitete v razvoju znanosti in nepri- 1 W. G. Walter, "Can attention be defined in physiological terms ?", 1969, nav. po J. Lokar, Nekatere nevrofiziološke in psihofiziološke znaalnosti CNV pri človeku. Disertacija, Medicinska fakulteta, Ljubljana 1973. 2 L'homme neuronal, interviju v reviji Omicar ?, 1979,17-18, str. 144. HORIZONS OF PSYCHOLOGY merljivosti zaporednih paradigem. Ne da bi nam bilo treba tu obnavljati poteka in izida teh razprav, Kuhnov odgovor kritikom in odgovore Kuhnovih kritikov,^ lahko sklenemo, da se je z njegovo The Structure of Scientific Revolutions (1962) v temelju spremenU odnos filozofije znanosti do zgodovine znanosti in daje postalo vprašanje razmerje med njima, vprašanje, kako sploh mishti to razmerje, osrednji, a žal vse preveč zanemarjeni topos teoretskih razprav. Tudi v francoski tradiciji so v filozofiji znanosti v središču zanimanja prav ta vprašanja. Utemeljitelj francoske epistemologije G. Bachelard je razvil koncept epistemo-loškega preloma, s katerim je poskušal razložiti nastanek znanosti kot prekinitev s predznanstvenim diskurzom, z naivnim realizmom, hkrati pa je v tem okviru razčlenil mejnike v zgodovini znanosti. Koncept epistemološkega preloma zadeva, tako kot Kuhnova znanstvenega revolucija, teoretsko, neizkustveno raven: prelomu sledi reorganizacija celotnega konceptualnega polja, v katerem so definicije pojmov določene na osnovi medsebojnih teoretskih relacij. Pojem epistemološkega preloma je treba razumeti ob Bachelardovi nenehni polemiki s pozitivizmom: "realizmu" v epistemologiji je vzporeden "kontinuizem" v zgodovini znanosti, epistemološki prelom pa je razumeti kot nasprotni pol, kot negativ predstave o nepretrganem razvoju znanosti, kot polemični koncept, ki spet posega v razpravo o meji med znanostjo in njeno zunanjostjo. Bachelard ga zastavlja v obliki vprašanja o razmerju med znanstvenim in predznanstvenim diskurzom, zdravo pametjo in "znanstvenim duhom", objektom čutne gotovosti in objektom spoznanja, dalje pa ga razvije njegov naslendik, G. Canguilhem. Kaj bi lahko od tod najprej sklenili o sodobni psihologiji? Strah pred "spekulativnostjo", kot temu pravijo, in neza-nimanje za zgodovino znanosti se ravno tako kot zavest o krizi psihologije vleče skozi vso njeno zgodovino, odkar se je v prejšnjem stoletju ločUa od filozofije. Toda ta protiteoretska naperjenost psihologov, pri kateri včasih nastopa spekulativnost kot sinonim za teoretsko refleksijo in s tem za nekaj slabega, neznanstvenega, bo morala vendarle vsaj malo odstopiti od neopozitivistične paradigme znanosti. Danes celo v naravoslovnih vedah priznavajo, da imajo teorije svojo lastno dinamiko in da eksperimenti ne morejo pojasniti vsega. Namesto preverjanja na velikih vzorcih empiričnih podatkov se bomo morali začeti zanašati tudi na druge la-iterije, na notranjo konsistentnost, ustreznost, širino teorij itd., in pa na tisto tradicijo iz zgodovine psihologije, ki ji obdelava konceptov ni nekaj popolnoma tujega. V nemoči, v krizi psihologije, ki se utaplja v mnoštvu delnih konceptov, je mogoče ugledati tudi potencialno moč, ki pa je seveda lahko le plod trdega teoretskega dela, "anahze in kritike konceptov", kakor pravi Canguilhem, ki so nekaj drugega kot splošna teorija in nekaj drugega, kot so izrazi in termini, skratka, nekaj, kar je treba šele raziskati. To je naloga, ki se danes, po vseh razpravah v sodobni filozofiji in zgodovini zna- nosti, zastavlja obči psihologiji kot najbolj teoretični veji psihološke znanosti. I Dve tradiciji v psihološki teoriji | Ko govorimo o epistemološko utemeljeni zgodovini znanosti in o psihologiji kot naravoslovni vedi, o sestopu k fiziologiji in nevrologiji, se, zgodovinsko gledano, najprej spomnimo na Aristotela in njegovo De anima. Toda znanost o duši, psyché, o tem naravnem bitju, nastopa tu kot del splošne biologije - v enem od spisov, ki se v kontekst u delitve na fiziko, metafiziko in logiko, umešča v prvo skupino. V duhu te tradicije najdemo še v začetku sedemnajstega stoletja razprave o duši v poglavju o fiziki, in sicer kot o posebni obliki živega telesa, ne pa kot o posebni substanci, ločeni od materije. Preučevanje organov zavesti, zunaj ih čutov (petih čutov) in notianjih čutov (zdrave pameti, fantazije, spomina) se v ničemer ne razlikuje od preučevanja dihalnih ali prebavnih organov.^ Znanost o duši je le eno od območij fiziologije, le forma med formami, četudi je zavest o formi, na vrhu hierarhije. In ravno k temu antičnemu pojmovanju se vrača del modeme psihologije, tisti del, ki se navezuje na nevrofi-ziologijo. Toda vrača se preko ključnega postajališča, preko preloma, ki ga za aristotelizem pomeni Galen. Ta je, navdahnjen od Alkmeona, Hipokrata in Platona, klinično in eksperimentalno dokazal, da sedež občutenja in gibanja ni srce, temveč možgani. Njegovo empirično pnevmatologijo, če ji lahko tako rečemo, njegovo teorijo o animalnih duhovih, je po dolgih stoletjih, ob koncu osemnajstega stoletja zamenjala elektronevrologija. In GaU, ki se neposredno navezuje na Galena. Čeprav se nam danes lahko zdi njegova frenologija zastarela, če ne celo kaj hujšega, ne smemo pozabiti, da je več kot pol stoletja odločilno opredeljevala preučevanje možganske lokalizacije, vse tja do Broceja. Gallova frenologija ni le stranpot ali gola zmota, temveč konstitutivni del zgodovine, ki ravno tako zahteva razlago in teoretsko refleksijo. Tudi v tem se epistemološka zgodovina znanosti razlikuje od pozitivistične. Toda če se sprašujemo, kaj je psihologija, ne moremo mimo druge velike tradicije, mimo tradicije psihologije kot vede o subjektiviteti, o samozavedanju. Ne moremo mimo Descartesa, od koder Canguilhem izpeljuje oboje, psihologijo kot "fiziko zunanjih čutov", kot vedo o razmerju med dražljajem in odgovorom, ki jo je pozneje kvantitativno utemeljil Fechner, a tudi psihologijo kot "znanost o notranjem čutu", o notranjosti, o duši, ki je dmga plat telesa in ki jo je mogoče spoznati samo posredno, preko refleksije: tako kot se zrcali naša podoba v ogledalu. Toda pogledu zgodovine filozofije, ki ga Can-guuhem dalje razpreda ob Maine de Biranu in Royer-CoUardu, bi bilo smiselno prav na tem mestu dodati pogled filozofsko utemeljene zgodovine znanosti, pogled altemativne, polemične zgodovine, ki so jo poleg njega razvijah Bachelard in Koyré ter pozneje Foucault. Pred nami je torej problem razmerja med zunanjim in notianjim, ki nima od Descartesa naprej nič več skupnega z aristotelovsko notranjostjo tistega, "kar je v glavi". Več o tem gl. I. Lakatos and A. Musgrave (Eds.), Criticism and the Growth of Knowledge, Cambridge University Press, Cambridge 1977; tu najdemo prispevke J. N. Watkinsa, S. E. Toulmina, L. Fearce WUliamsa, K. R. Popperja, M. Masterman, I. Lakatosa in P. K. Feyerabenda. Več o tem gl. E. Bahovec, "George Canguilhem and Recent Controversies about the Relation between History and Philosophy of Science", v P. Weingartner and G. Schurz (Eds.), Philosophy and Natural Science: Borderline Questions, Holder-Pichler-Tempsky, Wien 1989, p. 83-86. Prim. G. Canguilhem, "Qu'est-ce que la psychologic ?", v Etudes d'histoire et de phUosophie des sciences, Vrin, Paris 1979, str. 368. PSIHOLOŠKA OBZORJA Takšno razpravo o razliki med fiziko zunanjih čutov, ki se izteče v behaviourizem, in znanostjo o notranjem čutu, Canguilhem naposled sklene - spet preko Galena in njegove utemeljitve psihopatologije kot vmesnega člena - s Freudom. Problemu notranjega in zunanjega, psihologije in telesa, denimo, dražljaja in odgovora na eni strani in interveni-rajočih variabel ali hipotetičnih konstruktov na drugi, se lahko poskusimo približati še nekoliko drugače. To drugo, pravzaprav tre^o pot, ki ravno tako vodi od Des-cartesa do Freuda, ki pa hkrati poskuša upoštevati oboje (psihologijo kot vedo o konstituciji subjektivitete in psihologijo kot naravoslovno vedo, osredotočeno na problem lokalizacije psihičnih procesov v telo), bi lahko zastavili ob problemu, ki ga bomo za začetek označili kot problem "artikulacije psihičnega kot prostora". Kopernik in Descartes | Osrednje vprašanje, ki smo mu zdaj na sledi, je torej vprašanje, kako povezati skupaj obe poti, obe tradiciji v zgodovini psihologije. Toda namesto kontinuirane podobe zgodovine znanosti nas tu bolj zanima prelom, ki ga psihologiji prinaša nastanek novoveške znanosti in s tem povezana podoba človeka. Podoba človeka, o kateri govorimo, torej ni podoba človeka v psiholoških eksperimentih in raziskavah, o kateri piše na primer John Shotter,^ temveč podoba človeka novoveške znanosti, ki pa morda ni nič manj zavezujoča za psihologijo in za njeno razmerje do filozofije znanosti. Kako vpliva napredovanje razuma, od Kopernikove revolucije v znanosti naprej, na spreminjanje podobe, ki jo ima človek o samem sebi, na refleksijo njegovega položaja v svetu, v zunanjem prostoru, in kako je to povezano z nastajanjem same meje med notranjim in zunanjim - z artikulacijo prostora kot reprezentacije, kot razlike med središčem in obrobjem, notranjim in zunanjim, prostorom in mestom? Kaj pomeni za psihologijo, če rečemo, da se je s Kopernikom zamajala gotovost človekovega sveta, ali, kot pravi Freud, da človek ni gospodar niti v lastni hiši? Izid Kopernikove De Revolufionibus Orbium Caelesti-um leta 1543,- pravi veliki zgodovinar znanosti in episte-molog Alexandre Koyre,- je velik dogodek, morda celo večji in pomembnejši od padca Carigrada ali odkritja Amerike. Kopernikov heliocentrični sistem pomeni dvojno destrukcijo: destrukcijo grškega geocentričnega sveta, organiziranega okrog statične in negibne Zemlje, in destrukcijo srednjeveškega antropocentričnega sveta, organiziranega okrog človeka (v koncentričnih krogih in s podobo Boga kot najširšega, vseobsegajočega kroga), okrog človekovega dostojanstva. Podoba človeka in njegovega položaja v svetu je podoba, ki je povezana z razgradnjo razmerja, trdnega razmerja med središčem in obrobjem, razgradnjo določene prostorske reprezentacije. Ključna je ravno specifična oblika destrukcije starega sveta, oblika prostorske reprezentacije koncentričnih krogov, in način, kako je mogoče v tem sistemu pojmovati razliko med notranjostjo in zunanjostjo, kako misliti tisto, kar je bilo prej najbolj znotraj, v središču, kot nekaj zunanjega, in hlo-ati kako misliti zunanjost, instanco dru- gosti, heterogenosti, ki se vpisuje v najožje jedro človekovega bivanja. Kako je torej destrukcija, Koyrejeva dvojna destrukcija starega sveta, vplivala na človekovo podobo in na nastajanje subjektivitete v modemi dobi? Ključni vmesni člen med Kopernikom in Freudom je seveda Descartes, ki je poskušal kaotičnemu svetu, svetu brez trdnega oporišča, spet določiti novo, trdno in dobro utemeljeno središče. Descartes kopemiško revolucijo dopolnjuje, a ji hkrati tudi nasprotuje. Pri Descartesu imamo, v zelo grobih potezah, vednost v obliki dolgih verig razlogov, series rationum, v katerih e vsak element odvisen le od predhodnega, metoda dvoma pa služi izključevanju vsega, kar moti lineamost, zaporednost teh verig. Poleg tega pa imamo njegov cogi-to, njegov slavni stavek "mislim, torej sem," ki bi ga lahko razumeli kot rešitev ali odgovor na zgubljeni geocentrizem in antropocentrizem, kot iskanje gotovosti v kaotičnem, negotovem univerzumu. Skepticizem novega, razsrediščenega sveta je lepo opisal John Donne v eni svojih pesmi iz Anatomije sveta: And new Philosophy cals all in doubt. The element of fire is quite put out; The Sun is lost, and the'earth, and no man's wit Can well direct him, where to lookefor it. 'Tis all in piece, all cohaerence gone; All just supply, and all Relation. Kot vemo iz Pravil, temelji gotovost vednosti na metodi dekompozicije, razgradnje zapletenih stavkov, proposi-tiones, v preproste stavke, v poslednje elemente, razporejene v linearne zaporedne verige. "Vsa metoda," pravi Descartes, "je v redu in v razporeditvi tega, na kar nam je osredotočiti ostrino uma, da odkrijemo kako resnico. Tega načela se bomo zvesto držali, če bomo zamotane in nejasne stavke postopoma reducirali na enostavnejše, nato pa se bomo - izhajajoč iz intuicije tistih, ki so od vseh najpreprostejši - skušali po istih stopinjah povzpeti do vseh drugih spoznav."^ Nobene resnice ni mogoče misliti ločeno od mesta, ki ga ima v redu, v series rationum, in dvom je tu najprej zato, da izvrže prav vse, kar se temu redu ne podreja, kar moti lineamost in kontinuimost verige jasnih in razvidnih in s tem tudi resničnih razlogov, ki niso torej nič dmgega kot residuum takšnega miselnega postopka. Gotovost subjekta pa je, kot vemo iz Meditacij, utemeljena v zaporednem izključevanju vsega, o čemer je mogoče dvomiti, v postopnem izključevanju zunanjih sfer, plasti, ki se nalagajo olo'og jedra, okrog mesta, kjer biva cogito. Tu torej nimamo več opraviti s čisto gotovostjo notranjega veriženja razlogov, brez kakršne koli reference na zunanjo realnost, temveč je gotovost subjekta gotovost, do katere pridemo s pomočjo postopnega opuščanja "zunanjosti": najprej najbolj zunanje sfere sveta, kakor da "nebo, zrak, zemlja, barve, oblike, zvoki in vse vnanje stvari niso nič dmgega kot varljiva slika",^ nato sfere človekovega telesa: "samega sebe bom gledal, ko da nimam rok, oči, mesa, krvi, nobenega čuta, ko da imam vse to le po svoji zmotni misli."^ Spet znotraj naslednje sfere, do katere tako napredujemo, znotraj sfere semina scientiamm, poznejših vrojenih idej, pa imamo naposled čisto minimalno točko gotovosti samega dejanja dvo- 1 J. Shorter, Images of Man in Psychological Research, Essential Psychology, Methuen, London 1975. 2 R. Descartes, Pravila kako naravnati umske zmožnosti. Slovenska matica, Ljubljana 1957, str. 124. 3 R. Descartes, Meditacije, Slovenska matica, Ljubljana 1973, str. 54. 4 Ibid. HORIZONS OF PSYCHOLOGY mljenja, popolnoma izpraznjene zavesti - brez kakršne koli vednosti, Iqer se lahko naposled vprašam: Mar nisem jaz ta, ki zdajle dvomi domala o vsem?^ Namesto linearne verige dvom tu sledi prav nasprotno koncentričnim sferam vse večje gotovosti v smeri absolutne, "sončne" svetlobe, ki že kar nenavadno spominjajo na kroge astronomskih sistemov. Absolutno gotovost, s katero se Descartes postavlja po robu kaotičnemu in omajanemu svetu novoveške znanosti, in novi podobi človeka, izvrženega iz njegovega središča, doseže torej pescartes) z dvema potezama: tako da, kar zadeva gotovost vednosti, z metodo dvoma izključi iz njene verige vse, kar moti njeno linearnost, in tako da, kar zadeva subjekt, z metodo dvoma izloča koncentrične sfere okrog trdnega jedra jasnih in razvidnih resnic, vse do samorazvidnosti cogita. Gotovost vednosti pomeni napredovanje po čisto ravni poti popolnega sosledja členov serije razlogov, znotraj razuma in ne glede na zunanjo realnost, gotovost subjekta in njegovega obstoja pa napreduje v krožnih sferah mišljenih po modelu astronomskega sistema. Oddaljenost od središča je sorazmerna stopnji negotovosti: večja ko je razdalja, manjša je stopnja gotovosti. In nasprotno, bliže ko smo središču, trdnejši in stabilnejši je temelj vsega bivajočega. Sprva bi nemara res lahko sodili, daje Descartes človeka znova postavil v središče, iz katerega ga je pregnal Kopernik, in da je s pomočjo metodičnega, fiktivnega dvoma zgubljeni geocentrizem nadomestil z "egocentri-zmom" v dobesednem pomenu besede, z avtorefleksiv-nim mišljenjem točno v sredini.^ Toda v tem primeru bi spregledali ključni problem, namreč problem "artikula-cije prostora kot reprezentacije", ki nam ga ponuja Des-cartesova topologizacija subjekta, če lahko tako rečemo, in kot bomo videli pozneje, je to tudi problem, ki se ga ponovno loti Freud. Za zdaj samo tale bistvena ugotovitev: ko napredujemo po subjektovi "astronomski" strukturi od najbolj zunanjih krogov proti notranjosti, na koncu ne pridemo do trdnega oporišča ali do nove podobe človeka, temveč do praznega središča, do točke čisto izpraznjene vednosti in čisto izpraznjenega subjekta, punktualnega in medleče-ga, kot pravi Lacan v Semmarju XL nekje vmes med "še ne" in "ne več". Ponovna utemeljitev središča je mogoča le za ceno popolne redukcije: subjekt kot izpraznjena instanca simbolnega in Jaz kot instanca identitete in sa-moutemeljenosti, si stojita pri Descartesu v diametralnem nasprotju. Telesna lokalizacija psihičnega kot epistemološki problem Da bi lahko to branje Kopernika in Descartesa s Freudom nadaljevali, se moramo vrniti k prvi razvojni liniji psihologije, ki jo ponuja epistemološka zgodovina znanosti, k težnji po lokalizaciji psihičnih procesov v telo. Od Galena naprej je to lokalizacija v možgane in možganske animal-ne duhove, od Galla naprej v dele možganske površine, ki ustrezajo sedežem posameznih lastnosti, zmožnosti in nagnenj, na primer od smisla za razmerja med barvami do nadarjenosti za slikarstvo, od spomina za osebe do smisla za imena ter do besednega spomina, od ponosa do nečimrnosti, od instinkta po samoohranitvi do nagnjenosti k poroki, od občutka za lastnino do nagnjenosti h kraji in umoru. Vodilni motiv Gallovega dela je ravno utemeljitev znanosti o psihičnem v sistematizaciji različnih delov korteksa in v možganski fiziologiji, ki mora nadomestiti filozofske špekulacije, če hočemo priti do resnične znanosti o človeku.^ Frenologijo lahko imamo danes za zastarelo, nekoliko naivno ali morda celo delirantno stranpot. Lahko pa jo imamo tudi za nekakšen poskus, ki se je zgodil prezgodaj, predvsem pa za poskus, ob katerem si moramo zastaviti vprašanje, kot pravi zgodovinar frenologije in CanguUhemov učenec, Lanteri-Laura, kakšna je njena epistemološka zgradba, kakšni vrsti spoznanj o človeku je na sledi.* Frenologija je naravoslovna veda, hkrati pa je tudi veda o načinu povezanosti psihičnega in telesnega, ki ga je mogoče izslediti s pomočjo lobanje in njenih specifičnih oblik, v katerih psihologija ni le zapisana, ampak se z njihovo pomočjo tudi vpisuje v telo. Ravno za to dvojnost Gallove zastavitve, ne pa za končne izide njegovih raziskav, se zanima epistemološka zgodovina psihologije, in ravno ta dvojnost nakazuje tudi možnost, kako hlo-ati misliti, kako hkrati teoretsko utemeljiti oba glavna tokova v zgodovini znanosti, tokova psihologije kot naravoslovne, "lokahzirajoče" vede in psihologije kot vede o subjektiviteti. Zanhna nas, z drugimi besedami, vprašanje, kako umestiti psihične procese v telo, ne da bi se pri tem zgubila vsa v zgodovini filozofije elaborirana problematika razmerja med notranjim in zunanjim, središčem in obrobjem, subjektivnim in objektivnim, polnim in praznim, a tudi problematika vmesne, posredniške instance, problematika meje. Tu nas vodi pot od Descartesa, od duše, ki ima sedež v edinem nesi-metiičnem, torej tudi edinem osrediščenem delu telesa, v epifizi, do odmika od telesa, do Freudove elaboracije psihičnega kot prostora, ki ga tudi Freud, tako kot Gall, vztiajno poskuša anatomsko fiksirati. Brž ko začne Freud teorizirati nezavedno, poseže po prostorskem prikazu. To je prostor psihičnega aparata, to so Darstellungen in Vorbilder, ki tvorijo poleg temeljnih konceptov psihoanalize in temeljnih načel psihičnega dogajanja jedro njegove teorije. PrehitiobibUo reči, da psihični aparat ponazarja razliko med posameznimi sistemi, med nezavednim, zavestjo in predzavestjo, ah pozneje razliko med instancami v drugi topiki, temveč so to resnične Fiktionen, kot jim pravi Freud, v vsej globini in razsežnosti te besede, in njihov status je Freuda mučil prav do njegovih zadnjih del. V rojstnem mestu psihoanalize, v Traumdeutung (1900a), imamo namesto realistične, v nevrologiji utemeljene podobe (iz "Entwurf einer Psychologie", 1895), pred seboj specifična mesta, Lokalitäten, in razmerja med "instancami" ali "sistemi", ki sijih lahko predstavljamo po zgledu optičnih aparatov: mikroskopa, fotoaparata, teleskopa, torejpo zgledu prostora, ki ga določajo idealne, virtualne točke in sečišča črt, kijih zarisujejo svetlobni žarki. V tej primerjavi "ustieza psihično mesto nekemu mestu znotiaj aparata, na katerem nastaja ena od predhodnih stopenj slike," ki jim ne ustieza "noben oprejem-Ijiv sestavni del aparata."^ 1 Prim, ibid., str.59. 2 Tako sklene B. Baas v svoji interpretaciji Descartesa, na katero se tu opiram (B. Haas et A. Zaloszyc, Descartes et les fondements de la psychanalyse. Navarin Osiris, Paris 1988). 3 Prim. G. Lanteri-Laura, Histoire de la Phrenologie, P.U.F., Paris 1970, str. 83-84; prim, tudi uvod. 4 Ibid., str. 205-206. 5 S. Freud, Die Traumdeutung, v Studienausgabe, Bd. 2, Fischer, Frankfurt / Main 1982, str. 512-513. PSIHOLOŠKA OBZORJA Vendar se prostorske upodobitve psihičnega aparata drži imperativ, da bi morali ta idealni prostor umestiti v človeško telo, da bi to "spekulativno možgansko anatomijo", metaforiko leč, ki podaljšujejo človekov pogled, a ga tudi, tako kot fotografski aparat, spominsko beležijo, anatomsko fiksirali. Isti psihični aparat, po katerem se v Traumdeutung pretakata energija in vzdraženje "tako kot" svetlobni žarki v optičnem aparatu, je tudi potem, ko je prevzela utemeljujočo vlogo nevrologije metapsiho-logija, mišljen po "modelu vsakega psihičnega aparata", namreč po modelu njegovega anatomskega substrata, lokalizacije v posamezne dele centralnega živčnega sistema. To je še toliko bolj presenetljivo, ker je Freud že v času, ko je pisal o afazijah, o tem - od Broce in Wemickeja naprej - paradigmatskem primeru vsake možganske lokalizacije, nastopil proti iskanju anatomskih povezav. V osrednjem metapsihološkem spisu, "Das Unbewusste" (1915d), je glede tega zelo odločen: vsi poskusi, da bi duševne procese lokalizirali, na primer zavest v možgansko skorjo, nezavedno pa v subkortikalne centre, in vsi napori, "dabi mislili predstave, kot nakopičene v živčnih celicah in pustili vzdraženja nekako potovati po živčnih vlaknih, so se popolnoma ponesrečili," so gründlich gescheitert, pravi. ^ Epistemološka zgodovina znanosti te Freudove dvojnosti, dvojnosti grafičnega prikaza in anatomske lokalizacije, seveda ne sme poenostaviti v oklevanje, iz katerega lahko izpeljemo tako scientistično kot, denimo, herme-nevtično interpretacijo psihoanalize; freudovska episte-mologija zahteva odgovor ravno na vprašanje, zakaj Freud noče izbirati. Kot vemo že iz Traumdeutung, mora psihični aparat izpolnjevati dve osnovni funkciji, zaznavanje in spomin. Obe funkciji sta alternativni: kar je prisotno v zavesti, ne more biti hkrati tudi v "nezavednem" spominu, in nasprotno. Ta problem je rešen tako, da ju razdeli v dva ločena, a medsebojno povezana sestavna dela, v sistem nezavednega in v sistem zaznava-zavest, ki predstavlja hkrati tudi njegovo zaščito pred zunanjimi dražljaji. Razpravo o altemativnosti zaznavanja in spomina, o tem, da zavest nastaja namesto spominske sledi, nadaljuje Freud v spisu Onstran načela ugodja (1921g), v četrtem razdelku. Z našo domnevo o sistemu zaznava-zavest, nadaljuje tu Freud, nismo tvegali nič novega, temveč "smo se le pridružili lokalizirajoči možganski anatomiji, ki 'sedež' zavesti umešča v možgansko skorjo, v skrajno zunanjo, objemajqco plast centralnega organa." Toda z vidika anatomske lokalizacije bi bilo nemara bolj smiselno, beremo dalje, da zavest ne bi bila na površju možganov, "namesto da bi varno domovala v najgloblji notranjosti". Ravno s tem, s čimer si "možganski anatomiji ni treba beliti glave", s prostorsko lego tega sistema, ki mora "ležati na stičišču zunanjega in notranjega", "biti uperjen v zunanji svet in zaobjemati ostale psihične sisteme", se mora psihoanaliza spopasti kar najodločneje. Dejavniku sistema zavesti, ki ga ni v drugih sistemih, in njegovemu eksponiranemu položaju, se lažje približamo, če si predstavljamo "živi organizem z največjo možno poenostavitvijo kot nediferencirani mehurček vzdražljive substance", beremo dalje.^ Ta monada življenja plava v sovražnem okolju, nabitem z energijami in dražljaji, ki bi jo uničilo, če ne bi bila zaščitena z dražlja-jskim ščitom. Zaščitna plast nastane tako, "da njegova najbolj vrhnja površina opusti strukturo živega tkiva, postane tako rekoč anorganska" in propustna le za majhne količine vzdraženja, ki se prenaša na naslednje, še žive sloje. Pri višjih organizmih se je ta "skorja nekdanjega mehurčka že zdavnaj potegnila v globino telesne notranjosti," ki pa z nekaterimi deli, s čutili še ostaja na površju, kakor "s tipalkami, ki potipajo zunanji svet in se potem vedno znova pred njim umaknejo".^ Pod zaščitnim plaščem imamo naslednji sloj, ki sprejema dražljaje od zunaj in ki ga pozneje, v modelu čudežnega bloka ponazarja plast povoščenega papirja med celuloid-no površino in voščeno ploščo, ki hrani zapis. Toda v raziskovanju tega naslednjega, bolj notranjega sloja, ki ga mora varovati zaščitni plašč, naletimo na zaplet, ki ima za artikulacijo psihičnega kot prostora daljnosežne posledice: "Ta občutljivi sloj, poznejši sistem Zv, pa sprejema tudi vzdraženja od znotraj."^ Od znotraj prihajajo nagonski vzgibi, in če so ti premočni, če prinašajo preveliko povečanje neugodja, jih psihični aparat obravnava tako," kot da ne bi delovala od znotraj, temveč od zunaj," in tudi proti njim uporabi obrambna sredstva dražlja-jskega ščita. Zato postane lega tega vmesnega sistema, njegov mejni položaj med notranjostjo in zunanjostjo "odločilen za delovanje sistema in sploh vsega duševnega aparata." Freud se tu ustavi; toda vse te zaplete in antinomije bi bUo mogoče povezati v interpretacijo, morda celo zaostriti v paradoks, ki zadeva ravno razmerje med notranjim in zunanjim. Dražljaji, prek katerimi je treba zaščititi življenje, prihajajo od zunaj in od znotraj, plasti, ki se v koncentričnih krogih nalagajo okrog jedra, okrog najbolj notranjega, živega dela mehurčka, da bi ga zaščitile in da bi vseeno dopuščale komunikacijo z zunanjim svetom, morajo imeti nek analogon navznoter; ta zdaj postane dražljajski ščit pred tistim, kar bi moralo biti najbolj zaščiteno, kot obramba pred tistim, kar naj bi bilo življenju najbolj notranje in lastno. Spominske sledi in utori v voščeni plošči, ki jih praska pisalo čudežnega bloka, se vpisujejo v prostor psihičnega aparata v dveh smereh, kot vemo že iz optične sheme iz Traumdeutung, v obeh smereh. Prostor psihične pisave, pisave, s pomočjo katere je psihično reprezentirano kot besedilo, ki pisavo raziskuje Derrida, je prostor boustrophedona, ki na koncu vsake vrste nadaljuje v nasprotni smeri; in roki, od katerih ena "piše po površini čudežnega bloka, medtem ko druga občasno ločuje njegovo vrhnjo last od voščene plošče,"^ sta morda še najbolj podobni rokam, ki - tako kot na Escherjevi slavni litografiji - rišeta druga drugo. Vse se dogaja tako, kakor da bi se v prvotni linearni shemi psihičnega aparata obe skrajni plošči zlepili, a ne v preprosto krožno strukturo, ampak v popačen, vase spodvit prostor, kjer se konveksno križa s konkavnim, zaščitena notranjost z ogrožajočo zunanjostjo, vzdražlji-va substanca živega mehurčka z njegovim okoljem, z neprijaznim, anorganskim, smrtonosnim okoljem - s čisto kulturo nagona smrti, ki jo sam Freud naposled vpiše v intimno jedro subjektove razslojene strukture. 1 Slov. prev. "Nezavedno", v S. Freud, Metapsihološki spisi. Studia humanitatis, Ljubljana 1987, str. 135. 2 Ibid., str. 263. 3 Ibid., str. 265. 4 Ibid. 5 S. Freud, "Zapis o čudežnem bloku", op.cit., str.403. HORIZONS OF PSYCHOLOGY I Notranjost, ki je zunaj Če sledimo dvema Canguühemovima linijama v zgodovini psihologije, vede o fiziki zimajih čutov in vede o notranjem očesu, o intimnem čutu, če jima sledimo od Descartesa, kger najdemo nastavke za oboje, do Freuda, Iger je ta dvojnost še vedno vpisana v jedro njegove zastavitve znanstvene psihologije, pridemo konec koncev do paradoksa. Toda to ne pomeni, da se mora filozofija psihologije odločiti za eno ali za drugo, poenostavljeno rečeno, za zunanjost, za behaviourizem, ali za notranjost, denimo za psihoanalizo. Kar je pri Freudu zanimivo, je ravno ta vmesni status psihičnega, ki ni niti anatomski substrat niti čista fikcija, niti empirično dejstvo niti teoretični konstrukt, ne znotraj ne zunaj, temveč na meji in v prostoru, ki se mu ni mogoče več pribhžati z aksiomi evklidske geometirje. Ta paradoksni prostor, paradoskni odnos notranjosti in notranje, a izpraznjene, kartezijanske zunanjosti, odnos identitete m instance drugosti, ki se vpisuje v najožje jedro subjektove strukture, opisuje Lacan ob topoloških pojmih Moebius ovega traku in Kleinove steklenice, kjer dve popolnoma ločeni površini kontinuirano prehajata druga v drugo -tako kot pri Freudu vmesna plast ščiti hkrati navzven in navznoter, tako kot varno tiči v notranjosti in hkrati spretno steguje svoje tipalke v zunanji svet. Freudov poskus je z epistemološkega vidika poskus, kako misliti samo mejo in kako misliti zgubo, ki si ji subjekt v svojem osvajalskem pohodu v zunanji svet ne more na noben način izogniti. Anatomija psihičnega prostora in anatomija subjekta, ki je z njim povezan, tega tujca v lastni hiši, mora ves čas upoštevati instanco zunanjosti, drugosti, in če naredimo še korak naprej, segregacije, ki jo proizvaja sama znanstvena zahteva po univerzalnosti, zahteva, da mora biti znanost objektivna (Freudbi rekel tendenzlos) in dostopna za vsakega človeka. Če postane z novoveško, koper-niško znanostjo in z Descartesom vsak človek nekdo, ki lahko reče "mislim, torej sem," temelji ta zahteva na izključitvi, na predpostavki neke zunanjosti in heteroge-nosti, na nekem ostanku, ki uhaja totaliteti, ki pa hkrati tvori njen nepogrešljivi sestavni del. Od tod tudi pomen Freudove polemike proti Weltanschauung v Novih predavanjih za uvod v psihoanalizo (1933/1932/).^ Wehanschauung, ki zaposljuje zgodovinarje in filozofe znanosti, je na strani celote, na strani Uuzorne, zaokrožene fantazmatske tvorbe (ki zaobseže vse in ničesar ne pusti v zunanjosti), je objekt znanosti, ki je za Freuda tudi objekt psihoanalize, nujno parcialen, luknjičav, razsrediščen, omejen na drobcene kosce tega, kar je mogoče vedeti. Objekt znanosti je objekt, ki vztraja v partikularnem. Aktualna zgodovina psihologije, iz katere je mogoče veliko izvedeti o tem, kaj je psihologija, in iz katere je mogoče po mojem mnenju psihologijo tudi teorizirati. misliti njeno enotnost in njeno znanstveno podstat, se oblikuje v polemiki z določeno historiografijo in z določeno filozofijo znanosti, svobodno izbira teme, išče nove povezave, razporeja "dogodke" v neobičajno kronologijo, raziskuje metafore. Gotovo pa je to le svoboda do določene meje, in ta je intimno povezana z ločnico med objektom znanosti in objektom zgodovine znanosti - jezika, metafor, teksta. Namesto v časovno zaporedje in v evolucionistično vizijo napredovanja znanosti, a tudi namesto v pozitivistično filozofijo znanosti, je pogled drugačne zgodovine uperjen v diskotinuiteto kronologije in v kontinuiteto zgodovinskega objekta, v permanentnost vpraševanja, ki vztiaja v srcu takšnih ali drugačnih, prejšnjih aU poznejših rešitev. Ko sledimo spreminjanju znanstvene racionalnosti, lahko sledimo tudi premenam načina, kako se ista vprašanja in iste teme zastavljajo v raznih obdobjih in na raznih področjih, onstian njihove specifične pojavne oblike, ne da bi se bilo mogoče od njih ločiti in povzpeti do obče sheme. Prepletanje problemov in tem, ki smo jih tu povezali, je tieba razumeti kot odprt projekt, drugačen od Kuhnove paradigme, bolj omejen od Foucaultove episteme, a tudi brez stiahu, ki bi filozofski refleksiji ne pustil proste poti. To je projekt, ki se najprej, pri Koperniku vrti okrog vprašanj, kako se počasi obUkuje prostor, ki se poraja z novoveško znanostjo, z astionomskim sistemom kon-centiičnih krogov okrog tistega, kar je nekoč bilo središče. Prostor, ki je pri Koperruku še izpolnjeni prostor nebesnih sfer, postane pri Descartesu prostor udejanjene geometiije in prostor, v katerem se utemeljuje zgubljena gotovost Človeka in stiukturira subjekt. To porajanje prostora kot reprez entacije, nove podobe človeka kot prostora, je treba ločiti tako od nebesnih sfer kot od človeškega telesa, saj je vmes, med psihičnim in telesnim, neka posredniška sfera, neka intervenirajoča variabla, če lahko tako rečemo: razsežnost Popperjevega tietjega sveta, razsežnost simbolnega, jezikovnega, zapisanega. Na sledi mu je Freud s svojim vztiajnim naporom, da bi psihologijo utemeljil kot naravoslovno vedo in sfero psihičnega umestil v možgansko anatomijo, ki pa je hkrati vedno tudi napor, kako misliti mejo in njeno neprekorač-Ijivost. Ne nazadnje je to tudi napor, kako misliti podobo človeka, znanstveno podobo človeka, ki je rast in napredovanje vednosti ne utijuje in izpopolnjuje, temveč vztiajno reducira, obmejuje, odkriva njeno notranjo razcepljenost. Kaj je torej psihologija? Tega vprašanja ni tieba razumeti pedagoško, kot vprašanje, ki mu sledita izpeljava in odgovor, temveč epistemološko, kot pot, po kateri sem poskušala slediti vztiajanju nekega problema, problema psihologije kot znanosti, v srcu rešitev, ki so jih podali, vsak v svoji dobi, a seveda iz današnje perspektive, vehki revolucionarji v znanosti. 1 Odlomek je preveden v prioajoči številki, gl. sp. PSIHOLOŠKA OBZORJA Sigmund FREUD 1 P Ali vodi psihoanaliza k določeni Weltanschauung, in če vodi, h kateri? Pojim se, daje 'Weltanschauung' specifično nemški pojem, njegov prevod v tuje jezike bi lahko povzročal težave. Če poskusim opredeliti njegovo definicijo, se bo gotovo zdela okorna. Mislim torej, da je Weltanschauung intelektualna konstrukcija, ki vse probleme našega obstoja enotno razrešuje v neko nadrejeno domnevo, v kateri potem ne ostane odprto nobeno vprašanje; vse, kar je za nas pomembno, dobi svoje določeno mesto. Ni težko razumeti, da je posedovanje takšne Weltanschauung idealna želja človeških bitij. V verovanju vanje se lahko človek počuti gotovega v življenju, ve, k čemu naj teži, kako lahko s svojimi afekti in interesi ravna kar najbolj smotrno. Če je to značaj Weltanschauung, je za psihoanalizo odgovor lahek. Kot posebna znanost, veja psihologije - globinska psihologija ali psihologija nezavednega - je povsem neprimerna, da bi zgradila lastno Weltanschauung: prevzeti mora znanstveno. A znanstvena Weltanschauung se že znatno oddaljuje od naše definicije. Sicer predpostavlja enotnost v razlagi sveta, toda le kot program, katerega izpolnitev je premeščena v prihodnost. Drugače pa jo označujejo le negativne značilnosti, omejitev na tisto, kar je v določenem času mogoče vedeti in ostro zavračanje določenih, njej tujih elementov. Trdi, da ni nobenega drugega vira spoznanja sveta, kot je intelektualna obdelava skrbno preverjenih opazovanj, kar torej imenujemo raziskovanje, poleg tega pa nobeno spoznanje v razodetju, intuiciji ali divinaciji. Videti je, da se je to pojmovanje v zadnjih nekaj stoletjih dokaj približalo temu, da bi büo splošno sprejeto. Našemu stoletju pa je preostalo, da poišče domišljavi ugovor, daje takšna Weltanschauung revna in brezupna, da spregleda zahteve človeškega duha in potrebe človeške duše. Tega ugovora ni mogoče dovolj energično zavrniti. Je čisto brez osnove, ker sta duh in duša objekta znanstvenega raziskovanja na prav takšen način kot katerekoli druge ljudem tuje stvari. Psihoanaliza ima posebno pravico, da zastavi svojo besedo za znanstveno Weltanscha-uimg, saj ji ni mogoče očitati, da je v podobi sveta zanemarila duševno. Njen prispevek znanosti je ravno v razširitvi raziskovanja na duševno področje. Brez takšne psihologije bi bUa znanost sicer zelo nepopolna. Če pa vključimo preučevanje intelektualnih in emocionalnih funkcij človeka (in živali) v znanost, se izkaže, da se v celotni naravnanosti znanosti ni nič spremenilo, ne nastajajo nobeni novi viri spoznanja ali metode raziskovanja. Takšni bi bili intuicija in divinacija, če bi obstajali, toda mimo jih smemo šteti med iluzije, izpolnitve vzgibov želje. Prav tako ni težko spoznati, da so takšne zahteve Weltanschauung utemeljene le afektivno. Znanost upošteva, da človeško duševno življenje poraja takšne zahteve, pripravljena je preveriti njihove izvore, nima pa niti najmanjšega povoda, da bi jih imela za upravičene. Nasprotno, to ji je opozorilo, da vse iluzije, posledice takšnih afektnih zahtev, skrbno loči od vednosti. To pa nikakor ne pomeni, da te želje zaničljivo odrine vstran ali podcenjuje njihovo pomembnost za človeško življenje. Pripravljeni smo raziskati, kakšne izpolnitve so si te želje ustvarile v umetninah, sistemih religije in filozofije, ni pa mogoče spregledati, da bi büo neupravičeno in v veliki meri nesmotrno dopustiti, da bi te ugovore prenesli na področje spoznanja. S tem bi se namreč odprla pot, ki bi vodila v območje psihoze, v individualno aU v množično psihozo, in bi odtegnila pomembne energije tistim težnjam, ki se nagibajo k dejanskosti, da bi, kolikor je mogoče, v njej zadovoljila želje in potrebe. S stališča znanosti je neizogibno, da se tu poslužimo kritičnosti in nadaljujemo z odklanjanjem in zavračanjem. Ni dopustno reči, da je znanost eno območje človeških duševnih dejavnosti in da sta religija in filozofija drugi, tej vsaj enakovredni, in da se znanost v ti dve ne sme vmešavati. Vse imajo enako pravico do resnice, zato je vsakemu človeku na voljo izbira, od kod bo jemal svoje prepričanje in kam bo imiestil svoje verovanje. Takšen nazor velja za posebej izbranega, tolerantnega, vseobsegajočega in osvobojenega ozkosrčnih predsodkov. Žal je nevzdržen, vsebuje vse škodljive plati povsem neznanstvene Weltanschauung in ji je praktično enak. Je že tako, da resnica ne more biti tolerantna, ne dopušča nobenih kompromisov in omejitev, da ima raziskovanje vsa področja človeške dejavnosti za svoja lastna in da mora biti neizprosno kritično, če si hoče kakšna druga moč košček tega prilastiti. Prevedla: Eva D. BAHOVEC Sigmund Freud, 'Über eine Weltanschauung', Neue Folge der Vorlesungen zur Einführung in die Psychoanalyse {1933 11932/) (35.Vorlesung), Studienausgabe, Fischer, Frankfurt/M 1982, Bd.I, (prevod odlomka str.586-588). HORIZONS OF PSYCHOLOGY Vlado MIHELJAK Fakulteta za družbene vede, Ljubljana LOV M IZGIIKUEKliU Mia.AINIi\l aktualnost konstruktivistične spoznavnoteoretske orientacije v psihologiji ni izrazom "konstruktivist-ična spoznavnoteoretska pozicija v psihologiji" v glavnem označujemo teoretsko pozicijo, ki jo je razvil K. Holzkamp konec petdesetih in v šestdesetih letih. Ta pozicija danes nima več kakega vidnejšega predstaviüka, je pa še vedno pomembna in odmevna, saj je odigrala pomembno vlogo v nemškem sporu o "relevand psihološkega raziskovanja" ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let. V tem sporu, ki ga po obsegu, odmevnosti in eminentnosti udeležencev primerjajo z znamenitim "positivismusstreitom" v nemški sodologiji, ki se je odvijal nekaj let prej, se je Holzkamp še v veliki meri naslanjal na svoje teoretske zastavke, ki jih razvil najprej v delu "Wissenschaft als Handlung" (1968) in kasneje dogradil v "Theorie und Experiment in der Psychologie" (1964^). / V svojem konceptu "spoznavnoteoretskega konstruktiv-izma", ki ga je zasnoval predvsem v obeh omenjenih delih, se je Holzkamp naslonil predvsem na konstruktiv-istično tradicijo v deHh Duhema, Dinglerja in zlasti Eduarda Maya. • Znanost v Holzkampovem konstruktivističnem konceptu je vedno posebna oblika jezika v najširšem pomenu besede (tako npr. tudi sistemi znakov v matematiki, logiki itd.) in se udejanja skozi komunikacijo med ljudmi. "S terminom 'znanost' razumemo obliko človeškega delovanja, v katerem se teži k popolnosti, jasnosti in doslednosti vednosti (pri čemer pa ni rečeno, da to prizadevanje tudi 'neizogibno' vodi k cilju). Težnjo k doslednosti ("Verbindlichkeit") velja v tem smislu obravnavati kot odločujočo karakteristiko znanstvenega podjetja za razliko od ostaUh oblik človeškega delovanja. Doslednost neke izjave omogočimo takrat, ko eksplicitno zavrnemo trditev, daje ta izjava poljubna in bi se lahko glasila tudi drugače."^ Holzkampov konstruktivistični pristop, ki je sicer v mnogih točkah skladen s Popprom, pa se z njim razhaja v pojmovanju funkdje metodologije v preverjanju oz. kontroli teoretičnih zastavkov. Po Holzkampu ni dlj zna- nstvene metode, da odkriva (empirične) podatke, ki teoriji ugovarjajo (Popprov prindp falsifikadje), ampak podatke oz. dejstva, ki so s teorijo skladni, ki jo potrjujejo.^ Za falsifikadjski postopek bi namreč morala biti nedvoumna, brezpogojno ista in istopomenska metodologija, metodološko izhodišče vseh teoretskih zastavkov. Smiselno je edino s pozicije lastne teorije in njenega metodološkega korpusa preverjati oz. zavračati konkuren-tske teorije. Pa še takrat nam potrditev aH zavrrutev pove zgolj to, koliko konkurentska teorija ustreza glede na naše teoretsko izhodišče. Podobno kot Popper tudi konstruktivizem gladko zavrne indukdjo, spoznavno pot "od spodaj navzgor", od podatkov k teoriji kot nesprejemljivo. Vendar za konstrukti viste in za Holzkampa prava alternativa indukdji ni dedukcija, ki da "kot sistemu imanentni miselni proces nima dosti skupnega z realno veljavo obah izjav". Kot pravo alternativo indukdji postavi Holzkamp pojem reaKzacije, ki ga je sicer vpeljal že Dingler (1923 ). Vrednost Dinglerjeve vpeljave pojma realizadje primerja Holzkamp (1964^) z nič manj kot "kopernikanskim obratom" spoznavnoteoretskega pristopa. Po Dinglerju je realizacija "postopek..., po katerem se naše določilo uveljavi/izkaže v reahteti. če z doloalom ohranimo katerokoK občo izjavo in se ta v realiteti izkaže kot veljavna, potem uporabimo to občo izjavo kot označbo določenih realnih stvari (Realdinge), in iščemo takšne realne stvari, ki pripadajo tej obči izjavi."^ Drugače povedano: po prindpu rahzadje dosežemo "realno veljavo" izjav o zakonitostih s tem, da z aktivno dejavnostjo poiščemo ali izpostavimo pogoje, ki nastopajo v zakonitostih kot kondicionalna dolodla. Čemu torej služi prindp realizacije glede na vsakdanjo empirično raziskovalno prakso? Akt realizacije je po Holzkampu odločujod kriterij vsakršnega empiričnega raziskovanja, po katerem lahko sprejmemo in obravnavamo zgolj tiste obče izjave znotraj empirično-znanst-venega jezikovnega sistema, ki jih je možno brezpogojno realizirati. Obče izjave, iz katerih ni možno dedudrati nobenih podatkov o tem, kaj početi, v čem se vežejo na Cf. Holzkamp, K.: Wissenschaft als Handlung; Versuch einer neuen Grundlegung der Wissenschaftslehre. Walter de Gruyter & co. BerUn 1968, ter Holzkamp,K.: Theorie und Experiment in der Psychologie; Eine Grundlage kritische Untersuchung. Walter de Gruyter & co. Berlin 1964 (druga izdaja 1981). Delo "Wissenschaft als Handlung" je pričel Holzkamp pisati že leta 1959, vendar je bilo natisnjeno šele leta 1968, torej štiri leta kasneje kot novejše "Theorie und Experiment in der Psychologie", ki je nekakšno logično nadaljevanje zastavkov iz prvega. (K ozadju nastanka in izida teh del cf. Holzkamp, K.: Kritische Psychologie; Vorbereitende Arbeiten. Fischer Verlag. FrankfurtžM 1972 (3.izid. 1976) str. 207ff. Holzkamp, K.: Theorie und Experiment in der Psychologie; eine grundlage kritische Untersuchung. Walter de Gruyter, Berlin 1981 (1964), Str. 5. Cf. Holzkamp, K.: Wissenschaftstheoretische Voraussetzungen kritisch-emanzipatorische psychologie. V Holzkamp, K.: Kritische psychologic; vorbereitende Arbeiten. Fischer, Frankfurt/M 1976 (1972), str. 90ff. Dingler, H.: Die Grundlagen der Physick;: Sintetische Prinzipien der Matemathischen Naturphilosophie. Berlin/ Leipzig 1923. Cf. Holzkamp, K: Theorie und Experiment... 1981, str. 16 Dingler 1923, str.37; dt. po Holzkamp, K. Wissenschaft als Handlung, str. 98. PSIHOLOŠKA OBZORJA realiteto, po Holzkampu niso legitimne za empirično znanost.^ Iskanje dejstev (Dingier: realnih stvari), ki ustrezajo obd izjavi, pa pripelje do temeljne dominante, ki opredeljuje razmerje med izkustvom in teorijo oziroma med metodo in teorijo: "logični primat občega" (Holzkamp). S to zahtevo je - povedano z drugimi besedami - nedvoumno predpostavljeno, da je teorija izkustvu logično nadrejena; da gre za "primat teorije". Seveda pa opisani poskusi ralizadje ne uspevajo vedno v popolnosti, brez preostanka. Pogosto nastopajo, nasprotno želji in prizadevanju raziskovalca, "odkloni" oziroma "razmiki" med določanjem teoretične predpostavke in razpoložljivimi "tukaj-in-zdaj-podatki". Vendar pa razhajanja raziskovalca ne prisiljujejo nujno, da zato neizogibno zavrne teoretični zastavek. Takšno potrjevanje ozirama ohranjanje veljavnosti teoretičnih zasta-vkov kljub "motečim dejstvom" opraviči Holzkamp z uvedbo še enega Dmglerjevega termina: principa izčrpavanja ("Exhaustion Prinzip/Verfahren"). Ker lahko skupaj s Hoizkampom upravičeno predpostavljamo, da realizacija neke zakonitosti praktično nikoli ni možna brez nekega preostanka, ki nastopa kot moteči faktor, kot moteče empirično dejstvo, nam torej postopek izčrpavanja služi za to, da potrditev veljavnosti neke teorije naredimo neodvisno od empiričruh podatkov. "Naši zakoni bi naj torej absolutno veljali. Kako pa naj postopamo, ko nastopajo kakršnikoli predmeti, na katere bi naj bU zakon apliciran, pa ti niso realizadje samih teh zakonov? V teh primerih bomo kljub temu ohranili zakon kot utemeljen, s tem da bomo vse, kar pri predmetih meri na odklon od zakonov pripisah drugim okoliščinam ali vzrokom (t.i. motečim okoliščinam). To je princip izčrpavanj a. "(Dingier, 1923^). Postopek izčrpavanja izhaja iz predpostavke, da je treba razlikovati med dvema vrstama pogojev, ki lahko vplivajo na podatke, ki so zajeti v "tukaj-m zdaj-izjavah": -Po eni strani med pogoji, ki jih je raziskovalec sam, ustrezno svoji teoriji poiskal ali sproduchal v realiteti in za katere ugotavlja, da stojijo v soodvisnosti z efekti, ki so predpostavljeni v teoriji. Te pogoje Holzkamp (1964^) poimenuje z izrazom konstitutivni pogoji. Po Holzkampu bi se naj ti v veliki meri prekrivah s tem, kar v eliperimentalnem raziskovanju razumemo pod imenom "neodvisne variable". - Po drugi stiani pa tudi med pogoji, ki vplivajo na empirične podatke ("odvisne variable") in ki v konkretnih situacijah, v katerih so bUi podatki dobljeni, učinkujejo proti volji raziskovalca. Te pogoje pa Holzkamp poimenuje z izrazom moteči pogoji. Ohranjanje neke teorije oz. teoretskega zastavka kljub odklonilnim podatkom, glede na "moteče pogoje", je torej postopek izčrpavanja. Seveda pa kaj hitio uvidimo past načelno sicer nesporne nujnosti postopka izčrpavanja. Če pristanemo na tezo, da praktično ni možno zastaviti teorije, ki ji ne bi oporekali posamezni empirični podatki, empirična dejstva, seje tieba nujno tudi vprašati, kako dolgo lahko s heglovskim cinizmom zatrjujemo, da "....če dejstva nasprotujejo teoriji, toliko slabše za dejstva". S takim splošnim zavračanjem dejstev se seveda lahko načelno popolnoma poljubno odločamo, do kdaj bomo neko teorijo obdržali kot veljavno. Holzkamp skuša ta problem, katerega se nedvomno zaveda, razrešiti z vpeljavo kriterijev vrednosti oz. pomena teorije. Znanstvena vrednost teorije je po Holzkampu odvisna od njene integracijske vrednosti in od empirične vrednosti. Pojem integracijske vrednosti izpelje Holzkamp iz koncepta "enostavnosti teorije"* Koncept enostavnosti teorije pa je pojem vrednosti, zato pomeni zvišanje enostavnosti teorije tudi zvišanje njene vrednosti. Vrednost enostavnosti ozhoma enotnosti teorije pa predstavlja njeno "integracijsko vrednost". Torej: integradjska vrednost teorije raste z njenim obsegom; vsaka izpeljava neke nove empirične hipoteze iz neke teorije (brez povečanja vpeljanih veznih pravil) pomeni torej povečanje njene integracijske vrednosti. In še dalje: zvišana integracijska vrednost pomeni zvišanje enopomenskosti sistemov relacij in zoženja poljubnosti teoretiziranja. Ker s samim pojmom enostavnosti teorije in integradjske vrednosti še ne moremo zadovoljivo opredeliti razmejitvenega kriterija, s katerim bi nepoljubno razsojali o tem, kako dolgo lahko neko teorijo obdržimo kot upravičeno, je Holzkamp v kriterij vključil še koncept "obremenjenosti teorije". Pri razvijanju tega koncepta izhaja Holzkamp iz ugotovitve, da je neka znastvenoteoretična kon-cepdja le smiselna takrat, če se skozi njo jasno pokaže, kako realna razmerja, na katera je emphično raziskovanje naravnano, vplivajo na oblikovanje teorije, neodvisno od raziskovalčeve želje po veljavnosti. Zvišanje t.i. "pristne obremenjenosti" pomeni znižanje "empirične vrednosti" teorije ali hipoteze. "Empirična vrednost v našem pomenu je vedno v obratnem sorazmerju s pristno obremenjenostjo."^ Znastvena vrednost neke teorije (in analogno tudi hipoteze, zastavka itd.) je torej odvisna od njene integradjske in empirične vrednosti. Vendar znastvene vrednosti ne moremo določiti z enostvanim aditivnim sumiranjem integracijskih in empiričnih vrednosti, ampak jo lahko definiramo samo kot produkt integracijske in empirične vrednosti. Osrednji motiv Holzkampovega konstiuktivizma se os-rediti okrog "volje za enopomenskostjo" (Dingler). Me- 1 Holzkamp (ibid., str. 101) navaja nekatere primere, kjer izjav v principu ni možno realizirati: Takšne so na primer izjave eksistencialnih sodb: "obstajajo beli konji" ali disjunktivne izjave; "konji so aU beli ali črni"; pa tudi izjave, ki po svoji logični formi sicer kažejo možno realizacijo, vendar pa je nakazana forma realnosti, ki je ni možno niti poiskati/raziskati niti vzpostaviti/utemeljiti. K slednjim šteje Holzkamp na primer izjave o nezavedruh procesih. 2 Dingler 1923, str. 37; cit. po Holzkamp 1968 str. 102. 3 Cf. Holzkamp 1968, str. 107ff. 4 Neka teorija je po Holzkampu toliko bolj enostavna, kolikor manj samostojnih vezanih pravil je pri konstantnem obsegu teorije potrebno oziroma obratno, kolikor večji je obseg teorije pri enakem številu veznih pravil (cf. Holzkamp 1968, str. 132f.) 5 Holzkamp (1968 in 1964) loči med t.i. "pristno obremenjenostjo" in "nepristno obremenjenostjo" teorij. O "nepristni obremenjenosti" govorimo takrat, ko "odstopanja", s katerimi je bilo izsiljeno izčrpavanje, nastopajo kot posledica "nezadostnosti sredstev realizacije" ah "vplivov nekontroliranega". O "pristni obremenjenosti" pa govorimo nasprotno takrat, ko so "odstopanja" pogojena s samo kvaliteto oz. okoliščino ("Beschaffenheit") zadevnega "predmeta". Zato torej samo "pristna obremenjenost" vpliva na znižanje "empirične vrednosti", "nepristna obremenjenost" pa je zgolj izraz za določene "metodične" oz. "metodološke" omejitve postopka realizacije, (cf. Holzkamp 1964/81, str. 21-22). 6 Holzkamp, K.: Wissenshaft als ..., str. 188-189. HORIZONS OF PSYCHOLOGY todološko gledano je torej zahteva po enopomenskosti temeljna orientadja konsekventnega procesa znanstvenega raziskovanja. Holzkamp loa med "sistemu ima-nentno" in "sistemutranscedentnoenopomenskostjo". Sistemu imanentna enopomenskost je zagotovljena, ko je proces znastvenega raziskovanja zgrajen tako, da je sistem znanstvenega jezika neprotisloverv da se da posebne stavke prepričljivo izpeljevati iz občih ali bolj občih stavkov. Konkretneje: glede na zahtevo "logičnega primata teorije" mora biti veljavnostna piramida zgrajena tako, da so izjave in stavčni sistemi nižjih nivojev uglašeni s splošnimi principi - t.i. veznimi principi. Vezni princip pa zadovolji težnji po sistemu imanentni enopomenskosti tem bolj, čim več stavkov ali izjav nižjih nivojev (spedalnih stavkov) se da deducirati iz neke teorije. To pa je metodološka osnova opisanega kriterija "integ-radjske vrednosti" teorije. Ker v empiričnem raziskovanju (še zlasti družboslovja) ne nastopajo samo jezikovni sistemi nasploh, ampak tudi jezikovni sistemi, ki se nanašajo na "realna razmerja", mora biti sistemu imanetna enopomenskost dopolnjena s principom sistemu tra-nscedenčne enopomenskosti. "Neka teorija je v tolikšru meri transcedetno enopomenska, kolikor je sposobna izbirati in proizvajati - v posebnih stavkih zastavljena -realna razmerja, ki so s teorijo usklajena."^ Temeljna operacija postavljanja-v-odnos teorije in empirije je po Holzkampu obenem izbor in vzpostavljanje realnih razmerij (ki naj utemeljijo njihovo predložitev v nadrejeno teorijo). Ta postopek pa je metodološki ekvivalent opisanega principa realizacije. Poleg Holzkampovega kor\struktivističnega koncepta v zgodnjih šestdesetih letih, od katerega se je ob prehodu v svojo "marksistično fazo" distanciral^, pa je relativno znan tudi koncept konstruktivizma v psihološki spoznavni teoriji, ki ga razvija v glavnem skupina psihologov iz nemškega Erlangna. V svojem konceptu se ne naslanjajo na Holzkampa in starejše konstruktiviste (Dingler, May itd.), ampak na sodobne avtorje t.i. "konstruktivne filozofije erlanške šole" (Lorenzen, Janich, Kambertel, Lorenz, Mitelstrafi, Schwemer, Thiel). V temeljnih izhodiščih se ne razlikujejo bistveno od predstavljenega kon-struktivističnega spoznavnoteoretskega koncepta. Temeljna postavka je tudi pri njih "primat teorije". Prav tako gladko zavrnejo metodo klasičnega empirizma, po kateri pridemo do teoretskih zastavkov po induktivni poti iz posameznih empiričnih podatkov, ki jih je moč zajemati s kakršnimkoli načinom opazovanja (npr.mer-jenjem). Tudi takrat, ko imamo na razpolago empirične rezultate (merjenja), jim je treba pridati zgolj normativni značaj in vztrajati pri principielni nadrejenosti teoretskih zastavkov. Za doseganje nekih merskih rezultatov je potrebno namreč izdelati neke merske instrumente, pri tem pa nujno sledimo določenim "ideativnim" normam. Avtorji oz. zastopniki te "erlanške skupine" konstruktiv-istično usmerjenih psihologov (Toebe, Harnatt, Schwe-mmer, Werbik) so izdelali tudi dokaj razčlenjen in razde-lan spoznavni model psihološkega raziskovanja in oblikovanja teorij. V mnogih točkah njihov pristop spominja na sodobno analitično teorijo znanosti (eksaktni mate-matizirani in formalizirani modeli). Razkošnejša Holzkampova kot tudi bolj hermetična er-lanška revitalizacija konstruktivistične spoznavnoteoretske koncepcije v psihologiji morda obetata vzpostavitev spoznavnoteoretske norme, ki bi presegla omejitve aplikacije tako kritičnoracionalistične kot, še bolj pa analitične spoznavnoteoretske pozicije. 1 Cf. Holzkamp, K.: Kritische Psychologie (zlasti sklepno poglavje) in Holzkamp, K: Theorie und Experiment in der Psychologie (Postscript k drugi izdaji, 1981) 2 Ibid.. PSIHOLOŠKA OBZORJA Edvard KONRAD Filozofska fakulteta, Ljubljana AUITIVACIJA v LUČI inKEltKETIČKi: TßOlU. IHIKTKOLE POVZETEK u 'poraba abstraktnega modela rezoniranja, ki se je razvU v okviru splošne sistemske kontrolne teorije, utegne prispevati k integraciji različnih teorij in spoznanj o motivaciji. Opisani so kognitivni in afektivni procesi, ki opredeljujejo učinek ciljev, vlogo vedenjskega feedbacka, procesov evaluacije vedenja, vedenjskih skriptov, postavljanja in spreminjanja ciljev. ABSTRACT I he apphcation of abstract reasoning model developed in the frame of general system control theory can contribute to the integration of various theories and ideas on motivation. Cognitive and affective processes that determine effets of goals, role of behavioral feedback, processes of behavior evaluation, behavioral scripts, goal setting and changes are described. UVOD svojem pregledu raziskovalne literature s področja motivacije pri delu Korman že leta 1977 ugotavlja, da so teoretične sheme na tem področju pokazale svojo omejeno uporabnost. V novejšem času je opaziti vedno več prizadevanj po razčiščevanju metateoretičnih predpostavk, iz katerih izhajamo pri študiju motivacije. O splošni definiciji motivacije ni nesoglasij: motivacijo definiramo kot psihološki proces, ki determinira smer, intenziteto in persistenco vedenja (Campbell, Pritchard, 1976). Kljub splošnemu strinjanju s to definicijo, imamo veliko raznorodnih teorij motivacije, z malo prepričljivimi empiričnimi podporami in veliko teoretičnimi dvoumnostmi in neadekvatnostmi. Ta situacija zavira uspešno aplikacijo; tudi z vidika znanstvene parsimonije ni zaželena. Obenem pa to pomeni izziv za različne poskuse teoretičnih integracij. Enega izmed integrativnih pristopov sta nakazala Landy in Becker (1987). Obstoječe teorije motivacije sta imela za teorije srednjega obsega (Pinder,1984) in utemljevala, da ima vsaka svojo uporabo v zvezi z obravnavanjem specifičnega motivacijskega problema. Potreba po metateoriji, ki bo s spoznavno teoretičnega stališča usmerjala razmišljanje o adekvatnosti uporabe določene teorij v specifični situaciji, ostaja (Konrad, 1988). Pričujoč sestavek izhaja iz donrmeve, da utegne uporaba abstraktnega kategorialnega aparata, ki se je razvil v okviru splošne sistemske teorije, prispevati k integraciji različnih teorij in spoznanj o motivaciji. Po splošni kibernetični hipotezi je povratna zanka (feedback) temeljni kamen akcije (Winer, 1964). Ta zanka v svoji najbolj enostavni obliki obsega: standard ali cilj, senzor ali inputno funkcijo, komparator (primerjevalec) in efektor ali output funkcijo. Splošno znani primer za delovanje kontrolnega sistema povratne zanke je mehanizem termostata. Pri človeškem kontrolnem sistemu feedback zadeva precej več kot le zaznavanje določene diskrepance med pričakovano in dejansko vrednostjo; človeški cilji namreč rviso točno opredeljeni in tudi alternativ za reduciranje diskrepance je več. Kljub večji kompleksnosti človeški kontrolni sistem deluje v bistvu na podoben način: uporablja povratne informacije, da bi zagotovil doseganje cUjev. Ko s kibernetično teorijo kontrole razlagamo regulacijo vedenja moramo razlikovati dva vidika. Kognitivni vidik regulacije zajema interne cilje, procesiranje informacij o trenutnem stanju in primerjavo teh informacij s PROCESI IZBIRE IN lOBLIKOVANJA CILJA PROCESI EVALUACIJE SKRIPT VEDENJE VEDENJA -w FEEDBACK Slika 1: Kibernetični model motivacije HORIZONS OF PSYCHOLOGY cilji. Afektivni vidik regulacije izvira iz percepcije disk-repance med želenim in dejanskim stanjem: vedenje sproža želja ali potreba razrešiti te diskrepance (Carver, Scheier,1981). Kompleksno vedenje lahko razložimo s hierarhijo feed-back zank. Sredstva, s katerimi reduciramo diskrepance v zankah višjega reda, postajajo standardi ali cilji za zanke na nižjem nivoju (Powers,1973). To premikanje pozornosti po hierarhiji povratnih zank predstavlja kreativno uporabo pojma kibemetične kontrole, ki upošteva omejene sposobnosti človeka pri zavestnem procesiranju informacij. Model delovne motivacije, ki je prikazan na sliki 1 predstavlja model kibemetične kontrole, ki integrira dela različnih avtorjev (Carver in Scheier,1981, Klein, 1989, Ker-nan in Lord, 1990). V primerjavi z temeljnim modelom termostata gre za naslednje paralele: procesi izbiranja in postavljanja ciljev zadevajo referenčne standarde, namesto komparatorja imamo procese evaluacije vedenja, vedenje ustreza efek-torju in feedback predstalja zvezo med učinkom vedenja in procesi za njegovo evaluacijo. Za omenjenimi osnovnimi procesi poteka vrsta kognitivnih in afektivnih procesov, o katerih je že v psihologiji marsikaj znanega. V nadaljevanju jih bomo skušali na kratko povzeti in nakazati njihov pomen za motivacijo. Začenjamo z oblikovanimi cilji, ki so po teoriji postavljanja ciljev (Locke in drugi, 1981), predhodnik vedenja. Intencije ali cilji seveda niso vedno prevedeni v akcijo; so le ena izmed determinant delovnega vedenja oziroma uspešnosti. Cilji se razlikujejo glede na težavnost in specifičnost. Locke in sodelavd(1981) ugotavljajo, da težji in bolj spe-dfični dlji bolj motivirajo prizadevanje. Z vidika kiber-netične teorije kontrole lahko rečemo naslednje: ? težji cilji zahtevajo več prizadevanj pri izogibanju diskrepance; ? nespecifični dlji so slabi referenčni standardi; marsikdaj nam ne omogočajo zaslediti diskrepanc in zato ne pride do potrebe po korektivni akciji. IFeedback j Feedback o udnkih vedenja pri delu je definiran kot sporočilo vira, ki ima informadje o uspešnosti posameznika v nalogi (Ilgen, Fisher in Taylor, 1979). Ta vir so lahko drugi ljudje ali pa sam individuum. Feedback je lahko na razpolago kontinuirano, v intervalih ali pa ob koncu naloge. Način, kako je feedback pridobljen in procesiran, je odvisen od tega, koliko se ga oseba zaveda. Zavestno procesiranje je bolj verjetno, če je posameznik v manj familiar-ni situaciji, če je feedback dramatično neskladen s pričakovanji in če drugi ključi usmerjajo posameznika k opazovanju feedbacka. Vsi ti faktorji bodo povečali opazlji-vost (salientnost) feedbacka. Feedback se lahko tudi zavedno ali nezavedno zanemarja zaradi netočne percepcije ali njegove domnevne irelevantnosti. Ko gre za pomembne cilje in fokus na jazu, je manjša verjetnost, da se bo feedback spregledal. Pozomost na jazu povečuje željo po konsistentnosti med idealnim in dejanskim jazom. Oboje, dlji in feedback, so potrebni za izboljšanje učinkovitosti. Feedback brez cilja percipiramo kot nesmiseln; brez dlja ni mogoče percipirati feedbacka. Če manjka eden ali drug, si bo indiviudum prizadeval, da do manjkajočega pride. Stopnja prizadevanja je odvisna od poznavanja predhodnega vedenja v zvezi s ciljem. Feedback je lahko evaluativen (se nanaša na nivo uspešnosti ali deskriptiven (zadeva vedenje ali akcije). Podobno se lahko tudi cilje postavljamo glede na želene rezultate (smotre) ali pa zahtevana vedenja. Cilj in feedback sta dva elementa enega motivacijskega procesa. Oboje, cilj in feedback usmerjata pozomost in akcijo, omogočatata pojasnjevati pričakovanja v zvezi z delovno vlogo in omogočata redukcijo dvoumnosti vloge. Prispevata tudi k zanimanju za nalogo in vztrajnosti pri nalogi. Spedfičnost cilja in feedbacka običajno prispeva k večji uspešnosti. V določenih situacijah (npr.v začetku učenja) sta preveč spedfični dlj in feedback lahko nefunkdonal-na. Na cilje in feedback vpliva tudi časovna komponenta. Pogostejši feedback je učinkovitejši. Prav tako so cilji, ki imajo krajšo časovno perspektivo, učinkovitejši. Tudi pri tem se je pokazalo, da sta pretirana pogostost feedbacka in preveč kratkoročna perspektiva ciljev disfunkdonal-na. Pomemben je tudi predznak feedbacka, ki pa je povezan s težavnos^o cilja. Negativen feedback (nedoseganje cilja) je manj sprejemljiv kot pozitivni feedback. Prav zaradi tega utegnejo biti težji dlji tudi manj sprejemljivi. Obstaja paralela med sprejemanjem in iskanjem feedbacka na eni strani ter lastnim postavljanjem cilja in sprejemanjem zunanjih ciljev. Tako lahko isti faktor (potreba po lastni evaluaciji) vodi do iskanja feedbacka in postavljanja lastnih ciljev. Sprejemanje zunanjega feedbacka in ciljev (npr. s strani vodje) je povezano z močjo zima-njega izvora in s prepričljivostjo utemeljitve. Procesi evaluacija vedenja Feedback informadjo - ne glede na to, odkod in kakšna je - je treba vzporejati s ciljem. Ta proces komparadje daje tri vrste možnih rezultatov: vedenje ustreza cilju, zaostaja za ciljem ali pa je pred ciljem. Če odstopanj ni, pomeni, da je akcija ustrezna in da oseba lahko nadaljuje s svojim vedenjem. Izjema je, če se nekdo pri tem dolgočasi in zato hoče poskusiti nekaj novega, ali pa če anticipira določene spremembe in v skladu s tem spremeni svoje vedenje. Če se v procesu komparadje zasledi napaka, bo to sprožilo odgovor za njeno korekcijo. Procesiranje napake seveda ni nujno zavestno, temveč lahko varira od avtomatične do visoko kontrolirane aktivnosti, od mtinskih odgovorov do problemskih pristopov. Ali se bomo napake, to je odstopanja od standarda, zavedali, je precej odvisno od salietnosti (opazljivosti) same napake in od tega, ali je bil feedback procesiran zavestno. V zvezi z evaluacijo vedenja je pomemben proces atribu-cijskega iskanja. Zavestno procesiranje predpostavlja diagnozo situacije: vzročno razlago, zakaj nismo dosegli ciljev. Na tej podlagi oblikujemo nova pričakovanja o možnostih doseganja dlja. Za evaluacijo teh pričakovanj je predvsem pomembno, kakšno stabilnost atribuiramo precipirani diskrepanci (VVeiner, 1974). Če ocenimo, da PSIHOLOŠKA OBZORJA SO na rezultat vplivaU stabilni faktorji (t.j. težavnost naloge ali pa sposobnosti) bo sprememba pričakovanj večja. Smer spremembe pričakovanj, navzgor ali navzdol, je odvisna od tega, ali smo cUj presegli ali pa ga nismo dosegli. j Nezavedni skriptni odgovori | Škriplje dobro naučen (overleamed) vedenjski program, kognitivna struktura, ki zagotavlja izvedbo določene sekvence akcij v znani situaciji. Schankin Abelson (1977) pravita, da obvlada povprečni človek okoli 50 skriptov. Skripti so povezani z določenimi cUji, saj kontrolirajo njihovo doseganje na rutinski način. Ko se situacija spremeni ali postane nova, postane skript neuporaben in za doseganje cilja je potrebno uporabiti bolj splošen plan. V njem so akumulirane splošne informacije o zvezah med dogodki, ki jih nismo srečah tako pogosto, da bi lahljio oblikovali skript. Izvajanje plana zahteva več zavestne pozornosti in razmišljanja. Potreba po zavestnem proceshanju akcij se pojavi tudi v primeru prekinitev skripta ali distrakcije od skripta. Kibemetična teorija kontrole predpostavlja, da se bo v primeru razpoložljivosti skripta ta izvajal; proces odločanja se bo premaknil na zavestni nivo le, če skripta ni ali pa je njegovo izvajanje moteno. Obstoj skriptov je zelo pomemben za ekonomijo vedenja: brez dobro naučenih odgovorov je potrebno dehti pozornost na cilj in na izvedbo akcije. Ker je kognitivna kapaciteta omejena, je očitno, da ta deljena pozornost moti izvedbo vedenja. j Procesi postavljanja in spreminjanja ciljev Z vidika kibemetične teorije kontiole je proces postavljanja ciljev sprožen s percipirano diskrepance med pričakovanimi in evaluiranimi učinki vedenja. Za oblikovanje ciljev je relevanten pojem pričakovanj, ki se v skladu s teorijo VIE kombinirajo z valencami v pričakovano subjektivno koristnost: ta opredeljuje nadaljnje prizadevanje pri doseganju cilja ali pa sprejemanje novega cilja. Na odločitev, kam bo usmerjeno bodoče vedenje, vplivajo tudi ocene lastnih sposobnosti (self-efficacy)(Bandu-ra,1977), socialne komparacije z drugimi ljudmi (Pritchard, 1969) in situacijske omejitve. Ocena pričakovane subjektivne koristnosti ima lahko naslednje učinke: ? pri nizki pričakovani subjektivni koristnosti se pojavi tendenca po umiku iz situacije. Ta umik je lahko na vedenjskem ali kognitivnem nivoju (resignacija, ne-zainteresiranost); ? namesto umika so možne spremembe v zavzetosti ali privrženosti cilju oziroma spremembe v nivoju aspira-cij; ? izbira drugega cilja; ta je v marsičem odvisna od ocen pričakovane subjektivne koristnosti možnih alternativnih ciljev; ? ena izmed reakcij je tudi zanikanje ali popačenje feedbacka, ki je sprožil proces evaluacije doseganja cilja. V zvezi s procesi postavljanja in spreminjanja ciljev avtorji poudarjajo, da imajo vedenjske spremembe prednost pred kognitivnimi. Pomeni, da bo posameznik v primeru neuspeha, najprej skušal najti uspešnejši vedenjski program ali povečati svoje prizadevanje, šele potem bo začel drugače razmišljati o kriterijih in vzrokih svojega uspeha ah neuspeha. Spreminjanje teh kriterijev ima namreč konsekvence za doseganje višjih ciljev (npr. plača, napredovanje). Na tem mestu je treba opozoriti na dejstvo, da je vedenje organizirano v hierarhičnih relacijah ciljev in podciljev. Čim nižje v hierarhiji je določen cilj, tem bolj fleksibilno bo človek spremmjal svoje reakdje v zvezi z njegovim doseganjem. Upoštevati je tieba tudi to, da ima vsak človek glede na svoje številne življenjske vloge več ciljnih hierarhij. Zato med različnimi cilji obstajajo konflikti glede alokadje časa in energije. Ni vseeno, kateri ciljni hierarhiji človek posveča več pozornosti. Ni čudno, da modeme organizacije posvečajo vedno več pozornosti procesom planiranja kariere oziroma življenjske poti svojih zaposlenih. To pomeni priznanje, da na človekovo motivacijo pri delu vplivajo tudi dmge ciljne hiererhije. V opisanem modelu so eksplidtno integrirane: teorija postavljanja ciljev, teorija pričakovanj (VIE) in atiibucij-ska teorija. V okvir modela lahko vključimo tudi teorijo socialne komparacije, sodalno teorijo učenja ter problematiko delovnega zadovoljstva in organizadjske pripadnosti. Opisana integracija motivacijskih teorij s kibernetično teorijo kontiole ima naslednje prednosti: ? poudarja kognitivne procese pri motivadji, pri čemer dopušča, da nekateri procesi potekajo avtomatično, brez zavestne kontrole; ? usmerja pozornost na samoregulacijo vedenja; ? iz nje lahko izvedemo različne propozicije glede narave ciljev in kognitivnih, afektivnih in vedenjskih reakcij na feedback o doseganju ciljev ter pomena atribucij, pričakovanj in hierarhije ciljev pri določanju teh reakcij. Omeniti kaže še nekatere razlike pričujočega modela s starejšimi kibemetskimi modeli: ? znotiaj čme skrinjice so nekoč postulirali variable, medtem ko sedaj predvsem postulirajo procese in sicer v zvezi z motivacijo predvsem samoregulacijski procesi; ? starejši pristopi so poskušali diferendrati pojem sti-mulusa in reakdje; to je v ekperimentalni situaciji sicer zaželeno, v življenjski delovni situaciji pa je ta obrazec manj uporaben. HORIZONS OF PSYCHOLOGY LITERATURA Bandura A.(1977): Self-efficacy: toward a unifying theory of behavioral change. Psychological Review, 84,191-215. Campbell J.P. and Pritchard RD.(1976): Motivational theory in industrial and organizational psychology. In Dunnette D.M.(ed.): Handbook of industrial and organizational psychology. Chicago: RandMcNally. Carver C.S. and Scheier (1981): Attention and self-regulation: A control theory approach to human behavior. New York: Spri-nger-Verlag. Ilgen D.R, Fisher CD. and Taylor M.S.(1979): Consequences of individual feedback on behavior in organization, journal of Applied Psychology, 64,349-371. Keman CM. and Lord G.R.(1990): Efects of valences, expectancies, and goal-performance discrepancies in single and multiple goal environments. Journal of Applied Psychology, 75, 2, 194-203. Klein J.H.(1989): An integrated control theory of work motivation. Academy of Management Review, 14,2,150-172. Konrad E.(1988): Novejše tendence pri proučevanju motivacije za delo.-V: Posvetovanje psihologov Slovenije 1987. Ljubljana, Društvo psihologov SR Slovenije 1988, Korman (1977): Personnel attitudes and motivation. Annual Review of Psychology, 28. Landy J.F. and Becker S.W. (1987) Motivation theory reconsidered. Research in organizational behavior. Vol. 9,1-38. JAI Press. Locke E.A., Shaw KN. Saari LM. and Latham G.P (1981): Goal setting and task performance: 1969-1980. Psychological Bulletin, 90,125-152. Pinder C.(1984): Work motivation. Glenview, II: Scott. Foresman. Powers W.T.(1973): Behavior: Thecontrolof perception. Chicago-M-dine. Pritchard R.D.(1969): Equity theory: A review and critique. Organizational Behavior and Human Performance, 4,176-211. Schank R and Abelson R(1977): Script, plans, goals, and understanding. New York: Halsted. Weiner B.(1974): An attributiorml interpretation of expectancy -value theory. In Weiner B.(ed.): Cognitive views of human motivation. New York: Academic Press. Wiener N. (1964): Kibemetika i društvo. Beograd: Nolit. PSIHOLOŠKA OBZORJA Vid POGAČNIK Sava, Kranj mwm i>irisToi»i v teoiujah ikteijgektkosti NEW APPROACHES IN THEORIES OF INTELLIGENCE POVZETEK ABSTRACT 'anašnje teorije koiivergi-rajo k opredelitvi inteligentnosti v sniislu biološke poteze. Predlagam, da je opredelimo kot od izkušenj neodvisno sposobnost živega bitja, da obdeluje informacije. Hkrati pa človekov intelekt deluje modularno, kar je posledica specializacije fuiikcij. Primarne mentalne sposobnosti, povezane v širše funkcionalne sklope, so odgovorne za posamezne vidike obdelovanja informcij. Rezultati faktorsko analitičnih raziskav so ilustrirani s procesnim modelom intelekta. Prava narava biološke inteligentnosti še ni poznana. Hitrost procesiranja informacij in odsotnost napak inteUgentnosti v celoti ne razložita. Pomembna je tudi lahkotnost vključevanja več struktur v obdelavo iivf ormacij na vseh nivojih - od globalnega do ruvoja posamezne celice. Prihodnost merjenja inteligentnosti je v nevrofizioloških metodah, pa tudi v novi generaciji račui\alniških testov. C l.^ontemporary theories are converging towards the definition of intelligence in the sense of a biological halt. It is suggested to define intelh-gence as an experience-free ability of the living being to process information. In the same time due to the spedahsation of functions, human inteUect acts modu-larly. Primary mental abilities, organized into broader funcional complexes are responsible for special aspects of the information processing. The results of factor analytic research are Uustrated with the process model of human intellect. The tiue nature of biologic intelUgence is yet unknown. The speed of information processing and error-free procesing explain it only to some extent. The ease of involving more structures into the information processing on aU levels, from the global to the level of a sigle nerve ceU, is important too. The future of inteUigence measurment hes in neuro-physiologjcal methods, as weU as in the new generation of computerized tests. ii 'rage kolegice, dragi kolegi! Imeti priložnost, da poveš nekaj o intehgentnosti, je, če si psiholog, posebna čast, saj inteligentnosti že celo stoletje pripisujejo vlogo nekakšnega "paradnega konja" psihologije. Da imam danes to čast prav jaz, je zame srečno naključje, saj je v Sloveniji zagotovo še nekaj psihologov, ki so imeh več priložnosti kot jaz priti v stik s psihologijo v svetu. Zato sem bil zaradi pomanjkanja informacij primoran v tem prispevku dodati tudi svoja razmišljanja. Veliki raziskovalec individualnih razhk, sir Francis Galton, tudi sam nemara zelo inteligenten dovek, je inteh-gentnost pojmoval kot biološko potezo in jo kot tako skušal pri ljudeh tudi meriti. Eysenck (1986) v Galtono-vem pojmovanju vidi tri bistvene prvine, h katerim se je danes, po več sto letih po njegovem tieba vrniti. Prvič, za Galtona je bila inteUgentnost snüselen znastveni koncept in ne le statističen artefakt kot kasneje za psihologe, ki so bih predvsem praktiki. Drugič, Galton je smatial, da so med dejavniki, ki pogojujejo intehgentnost, najpomembnejši genetski dejavniki. In tietjič, zasluge, kijih vsi dobro poznamo in priznavamo, ima Binet, ki je bil praktik in k teoriji ni mnogo prispeval. V nekaj letih je koncept intehgentnosti postal eden od družbeno najbolj pomembrüh. Naslednji vehkan teorije inteligentnosti je Spearman, ki je prvi inteligentnost dokazal kot enovito potezo tudi empirično. V konceptualizaciji je seveda sledil angleški šoh in v pojmovanju, daje inteligentnost "mentalna ener- gija", ki jo koristi celoten živčiu sistem in ki jo je moč usmeriti na katerokoh specifično grupo nevronov, odvisno od miselnih operacij, kijih narekuje posamezna naloga, je zelo blizu današnjim pojmovanjem intehgentnosti. Vsi seveda tudi poznamo njegovo teorijo g-faktorja in njegovo noegenetične zakone. V naslednjih letih se, kot ena najbolj obetavnih metodologij za proučevanje individualnih razUk, naglo razvija faktorska analiza, ki to vlogo uspešno brani še danes. Thurston odkrije primarne mentalne sposobnosti, vse, ki jih navaja on, še danes uvrščamo v strukturo intelekta. Sprva splošne intehgentnosti ne priznava in razvijejo se polemike med njim in avtorji, ki sledijo angleški tiadiciji. Slednji razvijejo hierarhične teorije inteligentnosti, kakršni sta na primer Burtova in Vernonova. V njih se splošna inteUgentnost, ki naj bi pojasnevala največji del razlik med ljudmi, hierarhično deli v številne vse ožje in bolj specifične mentalne sposobnosti. Kot pa so pokazale kasnejše študije, stiuktura intelekta v teh teorijah ni opisana dovolj natančno, pa tudi princip organizacije mentalnih sposobnosti ni nujno vedno hierarhičen. Korak vstran, vsaj v smislu splošne teorije intehgentnosti, predstavlja Guhor-dova teorija, čeprav je sicer njegovo gigantsko delo na podroqu proučevanja inteligentnosti za psihologijo neprecenljivega pomena. Naslednjo veliko teorijo, Cattell-Hornovo teorijo fluidne in kristalizirane inteUgentnosti, si bomo kasneje ogledali nekoUko podrobneje, saj je danes splošno priznana. Njene zadnje pomembnejše iz- HORIZONS OF PSYCHOLOGY polnitve datirajo že v osemdeseta leta. V sedemdesetih in osemdesetih letih je bilo področje inteligentnosti zelo intenzivno proučevano, nastali so številni modeli in mini teorije, ki naravo inteligentnosti izčrpno pojasnujejo, poleg faktorsko-analitičnih pristopov je pomemben tudi prispevek eksperimentalne, kognitivne psihologije, ki proučuje posamezne mentalne procese, pa seveda nevrologije, genetike, klinične psihologije, razvojne psihologije in še številnih drugih disciplin znanosti. Politično zgodovino dostikrat res pišejo zmagovalci, zgodovino znanosti pa narekujejo kriteriji, ki so inhe-rentni znanosti sami. Zato bi se v nadaljevanju tega prikaza rad izognil nadaljnjim vrednostnim sodbam in nekoliko podrobneje predstavil nekatera novejša dognanja na podxoqu proučevanja inteligentnosti ne glede na to, aH tvorijo zaokroženo teoretsko celoto ali ne. Ne da bi želelbiti sugestiven, bom vseeno za izhodiščno teoretsko podlago najprej opisal Cattell-Homovo teorijo. Teorija fluidne in kristalizirane inteligentnosti, kakršna je v osemdesetih letih, predpostavlja eno samo izvorno, od izkušenj neodvisno biološko inteligentnost, ki jo imenuje fluidna inteligentnost. Ta naj bi bila najbolj direktni korelat temeljne neuro-fiziološke kapacitete za obdelovanje informacij. Fluidna inteligentnost pa se v toku življenja nenehno investira v izgradnjo izkustvene, z akul-turadjo pridobljene kristalizirane inteUgentnosti. To tvori pravzaprav serija utečenih programov in algoritmov za obdelovanje informadj, s pomočjo katerih se problemi rešujejo hitro in udnkovito, a stereotipno. Fluidna in kristalizirana inteligentnost sta med seboj pomembni pozitivni korelaciji, ki pa ne pomeni neke hierarhične nadrejene, višje splošne inteligentnosti, ampak je preprosto posledica osebne zgodovine - nenehnega investiranja biološke inteligentnosti v izkustveno in je torej artefakt, nekaj, kar realno ne obstaja. Biološka inteligentnost doseže svoj višek prej kot izkustvena, že v pozni adolescend, nato nekaj časa stagnira, potem pa sprva počasi, nato vse hitreje upada, pri čemer obstajajo pomembne individualne razbke v hitrosti deterioradje. Izkustvena inteligentnost do pozne starosti ne kaže nobenega upada. Biološke inteUgentnosti ne moremo povečevati s treningom, z vzgojo in izobraževanjem, lahko pa jo uničujemo (anoksije, fizične träume, intoksikadje itd.) Iluzorno je pričakovati, da na primer miselne aktivnosti, učenje v šoU ipd. razvijajo inteligentnost. Seveda pa dvigujejo celotno misebio učinkovitost, ki je odvisna tudi od izkustvenih komponent. Zgodba o strukturi intelekta se tudi pri CatteU-Hornovi teoriji začne pri primarnih mentalnih sposobnostih. Te realno obstajajo in so odraz funkdonalnosti različnih relativno samostojnih enot, ki sodelujejo v procesu obdelovanja informadj. Različni kolegijih naštevajo preko 30, seveda niso vse enako pomembne. Nastopajo v različnih fazah obdelovanja informadj, od vhodne, preko centralne, do izhodne faze. Oglejmo si natančneje, na kakšno strukturo intelekta kažejo empirični podatki. Če izvzamemo äste senzorne in čiste motorične sposobnosti in se osredotodmo le na mentalni nivo, nastanejo v prvi fazi obdelave informadj razlike med ljudmi zaradi različne udnkovitosti percepdje. Informadja je v tej fazi še surova, nekodirana. Prostorska orientacija, vizualiza-cija, hitrost formiranja vidnih celot (gestaltov) in fleksibilnost pri formiranju gestaltov tvorijo skupen široki faktor vizualizacije, ki se v analizah vedno javlja poleg fluidne in kristahzirane inteligentnosti. Analogno je bil odkrit, a je še nekoliko slabše raziskan široki auditivni faktor. Široki faktor perceptivne oziroma bolje: kognitivne hitrosti združuje primarne mentakie sposobnosti, pri katerih je hitrost enostavnih kognitivnih procesov odločujoča: hitrost percepcije, verbalna fluentnost, numerična sposobnost in druge. Hitrost procesiranja informacij je torej samostojna karakteristika intelekta, nekateri avtorji ji pripisujejo velik pomen in o tem bomo kasneje še veliko govorili. V centrabii fazi obdelave informadj vrsta primarnih sposobnosti poskrbi najprej za to, da se informadja pripravi za obdelavo. Primarne mentalne sposobnosti: obseg neposrednega pomnenja, asociativni spomin in spomin za smiselno povezano gradivo tvorijo široki spominski faktor, katerega vloga je držati informacije v zavesti toliko časa, da jih procesor lahko neposredno (fluidna inteligentnost) ah z ustaljenimi algoritmi in programi (krista-Uzima) obdela oziroma po novejših dognanjih za sposobnost retendje, izročanja informadj spominu. Lahkotnost priklica vsebin iz dolgoročnega spomina pa zagotavlja široki faktor priklica, ki ga tvorijo primarne sposobnosti verbalne fluentnosti, asociacijske flu-entnosti, fluentnosti idej, fleksibilnosti in originalnosti. Gre za dostopnost vsebin, shranjenih v dolgoročnem spominu in seveda tudi za bogastvo dolgoročnega spomina kot "rezervoarja" informadj. Primarne mentalne sposobnosti, ki so v največji meri odvisne od fluidne inteligentnosti, so: neverbalno rezo-niranje, induktivno mišljenje, mentalna manipulacija in v manjši meri še števihie druge, kristalizirano inteligentnost pa tvorijo: verbalna sposobnost, numerična sposobnost, izkustvena sposobnost, mehanske veščine, formalno-logično sklepanje in v manjši meri še številne druge. Sklop psihomotomih sposobnosti teorija zanemarja, čeprav so bile sposobnosti, ki zagotavljajo integradjo vzorcev motoričnega reagiranja (na primer okulomotor-na koordinacija, ciljanje itd.), odkrite. Čeprav shka izgleda jasna in razumljiva, obstajajo glede nekaterih podrobnosti v strukturi intelekta še nejasnosti. Narava vedne primarnih mentalnih sposobnosti je sicer dobro poznana, vendar se v različnih raziskavah nekoliko različno obnašajo, odvisno od tega, kako reprezentativno so vzorčene in merjene (raziskavo, v kateri bi na primer 30 primarnih sposobnosti merili s po tremi testi, je že skoraj nemogoče izvesti) na kakšnem vzorcu ljudi (od tega je odvisna variabihiost rezultatov in višina inter-korelacij) itd. Za ilustracijo vzemimo samo primer nume-rične sposobnosti. Nasičenost s tem faktorjem najdemo v vseh aktivnostih, kjer ger za hitro in točno delo s števili, njegova narava je jasna, toda kako je vključen v širšo strukturo intelekta. Pri računanju gre seveda za uporabo dobro naučenih vešdn, programov in algoritmov, zato je vključenost v faktor kristalizirane inteUgentnosti razumljiva. Zaradi izrazito hitrostne narave testov pa numerič-no sposobnost vedno najdemo tudi v širokem faktorju kognitivne hitrosti. Ker pa gre pri računanju tudi za izrazito obremenjenost delovnega spomina in za "kon-troUng" mentalnega procesa, najdemo pri numerični sposobnosti tudi manjšo nasičenost s fluidno inteUgent-nostjo. zaradi podobnih težav pri še nekaterih drugih primarnih sposobnostih zgoraj opisane strukture ne smemo imeti še za "dokončno". PSIHOLOŠKA OBZORJA Za nemene prakse je bila na podlagi te teorije tudi izdana serija testov z imenom Comprehensive Ability Battery. Njenih 20 testov naj bi kar najbolj reprezentativno merilo 20 najpomembnejših primarnih mentalnih sposobnosti, rezuhati na posameznih skupinah testov pa se grupirajo v opisane širše sposobnosti, teh je zajetih šest. Aplikacija traja nekaj več kot tri ure. Tudi druge teorije intehgentnosti, ki so vzniknile v zadnjih dvajsetih letih, se od Cattell-Hornove močno ne razlikujejo. Jensenova dvostopenjska teorija (nivo I/nivo II) razlikuje med spominskimi sposobnostmi in višjimi sposobnostmi intelekta. Kratkoročni spomin je prvi nujen pogoj za pripravo, za držanje potrebrüh informadj v zavesti, višje sposobnosti pa lahko identifidramo s fluid-no in kristahzkano intehgentnostjo. V zadnjem času pa je avtor dal zelo dragocene prispevke na področju proučevanja hitrosti obdelovanja informacij. Model Dasa, Kirbyja in Jarmana (1975) izhaja iz Lurijevih osnovnih furikdonalnih blokov centralnega živčnega sistema in predpostavlja obstoj štirih hipotetičnih enot za integradjo informadj od vhodne do izhodne faze. Vsaka od teh enot obdeluje informacije s procesi (simultane (paralelne) in sukcesivne (serialne) sinteze. Empirično preverjanje modela pa je pokazalo le na obstoj dveh struktur, odgovornih za paralelno in serialno obdelovanje informadj, po naravi sta zelo podobni fluidni in kristalizirani intehgentnosti. Teorija Momiroviča, Sipke, Wolfa in Džamonje (1978) tudi postavlja kibernetični model kognitivnih sposobnosti. Primarne sposobnosti tvorijo tri široke faktorje, ki so odraz učinkovitosti perceptivnega procesorja, procesorja za simultano obdelovanje informadj in procesorja za sukcesivno obdelovanje informadj. Še na višjem nivoju se je izobhkoval samo en močan faktor, ki ga interpretirajo kot sposobnost centralnega procesorja. Ker so v širokem perceptivnem faktorju le testi vizualne modalnosti, ga lahko enadmo s Cattell-Hornovim širokim vizualnim faktorjem, simultano obdelovanje informadj je domala istovetno s fluidno, sukcesivno obdelovanje informadj pa s kristahzirano intehgentnostjo. Ostahh širokih sposobnosti intelekta (auditivne, spominske, sposobnosti prikhca, kognitivne hitrosti) naši avtorji niti niso mogh dobiti, saj testov, ki jih merijo, v svojo baterijo (ki pa je vseeno obsegala v eni raziskavi 31, v drugi pa 20 testov) niso vkljudh. Zaradi tega lahko ocenim njihov model kot sicer ustrezen, a nepopohi, pretenzije teorije pa tudi ne more imeti, saj izhaja le iz faktorsko anahtičnih raziskav. Eysenck trdi (1983) da je v zadnjih letih na področju teorije in merjenja intehgentnosti prišlo do Kuhnovske revolucije, torej do spremembe celotne paradigme. Novost je v ponovnem oživljanju Gahonovega koncepta, da je inteligentnost samo ena, to je biološka inteligentnost, in da jo je treba meriti na neposreden nadn, to je s fiziološkimi metodami. Dosedanja psihometrija innteli-gentnost meri na sicer visoko veljaven, a vseeno posreden način, medtem ko je koncept socialne inteUgentnosti od izvorne biološke inteUgentnosti še bolj oddaljen in je kontaminiran s celo vrsto neintelektualnih dejavnikov. Med fiziološkimi metodami je velika pozornost posvečena reakdjskim časom. Eysenck tudi eksplidtno trdi, da je hitrost obdelovanja informacij temeljna lastnost biološke inteligentnosti. Številni raziskovald so našU, da z intehgentnostjo, merjeno na klasičen nadn (na primer z Ravenovimi matricami), pomembno korehrajo: hitrost preiskovanja vsebine kratkoročnega spomina, hitrost preiskovanja vidnega polja, hitrost priklica pomena besed iz dolgoročnega spomina, hitrost enostavnega odločanja itd., pa celo enostavni in izbirni reakdjski čas. V eksperimentalni psihologiji se je zelo razmahnila krono-metiija, to je proučevanje reakdjskih časov, vezanih na posamezne dele procesa obdelovanja informadj. V kom-binadji s klasično psihometrijo, te preizkušnje korehrajo z inteligentnostjo okrog 0.50, multiple koreladje več preizkušenj pa presegajo vrednosti 0.70. Nadalje Eysenck poroča o zelo visokih koreladjah med klasičnimi testi inteligentnosti in povprečnimi evociranimi potendali EEG zapisa, ki naj bi bili pri visoko inteligentnih ljudeh mnogo bolj kompleksni, razhke naj bi torej bile v pogledu latence, amplitude in variabilnosti zapisa. Že v naših časopisih je bilo moč zaslediti sUko prof. Eysencka z elektrodami na glavi in prebrati obljube o novi tehniki merjenja inteligentnosti. Skratka, inteligentnost kot biološko potezo živega bitja je po Eysencku moč meriti direktno, s fiziološkimi reakcijami na povsem enostavne intelektualne dogodke. Stembergova teorija (1985) v pojem inteUgentnosti skuša strpati domala celotno adaptivno vedenje človeka. Že iz definidje, da je inteligentnost "mentalna aktivnost, usmerjena k smotrni adaptadji na okolje ter k izboru in soobhkovanju posameznikovega relevantnega življe-nskega okolja", vidimo, da je ta za znastveni koncept preohlapna. Vendar pa kritika Sternbergovega dela lahko zadeva le njegovo pojmovanje koncepta intehgentnosti, medtem ko je njegov raziskovalni prispevek k poznavanju celotnega sklopa vedenj in procesov, povezanih z inteligentnostjo, izredno bogat. V zadnjih letih Howe zelo goreče zagovarja avtonomijo človekovih mentalnih sposobnosti, ki naj bi bila po njegovem tako veUka, da vodi do zaključka, da inteUgentnost kot enovita entiteta sploh ne obstaja. Howe dokazuje avtonomnost posameznih mentalnih sposobnosti z: (1) Biografskimi podatki, po katerih so imeli številni geiüji, na primer Darwin, Freud, Einstain veUke težave pri nekaterih mentalnih opraviUh, ki so za vedno ljudi lahka. (2) Primeri mentalno hendikepiranih posameznikov, ki jih označujemo s terminom "idiots savants", ki pa na nekem področju, na primer računanje, memoriranje, preračunavanje koledarja, močno presegajo dosežke navadnih ljudi. (3) Udnki poškodb možganov so zelo specifični. (4) RazUčna mentalna opravila med seboj v nekaterih primerih skoraj ne interferirajo, če potekajo hkrati. (5) Povprečno inteUgentni ljudje nekatere sposobnosti izrazito visoko razvijejo in (6) Dosežek na nekaterih kompleksnih opravilih je bolj odvisen od spedfičnih okoUščin (na primer interesa) kot pa od inteligentnosti. Kljub temu, da našteti fenomeni seveda obstajajo, pa avtor posveča premalo pozornosti naravi mentalnih sposobnosti, o katerih govori, še posebej vlogi izkustva, ki je pri udnku na nekaterih opravilih lahko odločujoče, ki pa, kot bomo videU kasneje, bi moralo biti izvzeto iz opredelitve koncepta inteUgentnosti. K izgradnji teorije inteUgentnosti zelo veUko prispeva tudi eksperimentalna, kognitivna psihologija, ki natančno proučuje posamezne mentalne procese v takorekoč vseh fazah procesa obdelovanja informacij. Skupine avtorjev - preveč, da bi jih vse naštevali - z metodami, kakršna je na primer komponentna anahza (Stemberg), proučujejo percepdjo, prostorsko predstavljivost, delovni spomin, zapomnjevanje in priklic iz dolgoročnega spomina, rezoniranje, pozornost itd., in sicer tako z vidika hitrosti procesiranja informadj kot z vidika napak oziroma uspešnosti reševanja mentalnih problemov. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Faktorsko-analitični pristop k proučevanju inteligentnosti je globalen. V dobro vodeni študiji je z vzorcem mentalnih opravil zajet celoten intelekt, pri eksperimentalnih študijah mentalnih procesov pa se gre v posamezne detajle in napor pri integriranju izsledkov v teorije je toliko večji. Dovolite mi, da v nekaj odstavkih predstavim lastno sintezo izsledkov o inteligentnosti, kot sem jUi lahko našel v literaturi. Definicijo inteligentnosti, ki se mi je v vse bolj jasni in lakoručni obliki postopno oblikovala, sem bil omenil že v več prispevkih in tudi danes ne vidim potrebe, da bi jo sperminjal: Inteligentnost je od izkušenj neodvisna sposobnost živega bitja, da obdeluje informacije. Opredelitev na kratko lahko komentiram takole: Definicija implicira eno samo sposobnost, ki je pogojena s trenutnimi nevro-fiziološkimi kapacitetami centralnega živčnega sistema in sodeluje, bolje rečeno, vodi vse posamične procese obdelave informadj. Nujno jo moramo lodti od ustaljenih programov in algoritmov, to je znanja, izkušenj s katerimi si kot z orodji, pomagaU pri obdelovanju informadj sicer pomaga, ki pa informadjo obdelajo stereotipno, rutinsko. Za ilustradjo si pomagajmo z analogijo z računakiiki, ki - resda v nekaterih vidikih na bolj primitiven način - tudi obdelujejo informadje. Sposobnost računalnika je odvisna od njegove strojne in programske opreme. Brez ene ali druge funkdoniranje ni možno, podobno kot pri ljudeh. Vendar nas anologija pripelje do zanimivega zaključka: inteligentnost živega bitja je sposobnost njegove "strojne opreme", izkušnje pa so "računalnikov software". Pri inteligentnosti pa tudi ne gre za energijo, kot je trdil Spearman, ta je moti-vadjski pojem, ampak za "lastnost materiala" -centralnega živčnega sistema. Menim, daje tako pojmovanje inteligentnosti del tistega preobrata, o katerem govori Eyse-neck. Nadalje je ključnega pomena pojmovanje, da gre pri inteligentnosti za obdelovanje informadj, ne zgolj za prevajanje informadj. Prvo je aktiven, drugo zgolj pasi- ven proces. Če ne bi vztrajaU pri tej distinkdji, bi lahko imeU kakega komarja, ki na primer zelo hitro reagira na bližajoči se časopis, za izredno inteligentno bitje. Pri človeku udnkovitost na posameznih mentabiih opravilih tem višje koreUra z inteligentnostjo, čim bolj obremenjujejo centralne enote za obdelovanje informadj. Enostavna psihosenzoma in psihomotoma opravila z inteUgent-nostjo le malo korelirajo (na primer enostavni reakdjski čas komajda statistično pomembno), bolj ko gremo k centralnim fazam, h kompleksnim procesom, tem višje so koreladje. Zato tudi menim, da je intelekt ustrezneje kot s kako shemo, ki izvira iz dobljene faktorsko-analitič-ne hierarhične strukture, ponazoriti s procesnim modelom, ki pa, kot se na koncu izkaže, razkriva iste strukture in je tudi kompatibilen z nevrofiziološkimi dognanji. Prikazuje ga slika 1. Okviri v modelu prikazujejo posamezne širše strukture intelekta, ki ustrezajo tudi širokim psihometričnim faktorjem (po CatteUu provindal powers). Osrednji procesor naj bi ustrezal zgoraj opisarü biološki (po Cattellu fluidni) inteUgentnosti, izkušnje oziroma programski del izkušenj, pa izkustveni (kristaUzirani) inteUgentnosti. Ti dve Cattell pojmuje kot splošni kapadteti, ki zadevata funkdoniranje celotnega centralnega živčnega sisitema. Kar zadeva biološko inteligentnost, mu v tem lahko pritrdimo, medtem ko je izkustvena inteUgentnost le bolj spedfična. Znotraj posameznih struktur so navedene kratice primarnih mentalnih sposobnosti. Pušdce kažejo glavnino toka informadj. Senzornih sposobnosti splošna teorija inteUgentnosti ne obravnava, poseganje osrednjega procesorja tako daleč ven na periferijo je le minimalno. Informadja, prevedena v nevrofiziološko dogajanje, je v fazi percepdje še v surovi, nekodirani obUki. Zaznani vzorec je primerjan z vzorci, shranjenimi v dolgoročnem spominu, in pride do prepoznave zaznanega. V vsaki čutni modalnosti obstaja svoj široki sklop sposobnosti. Na področju vida je najbolj ¦ ITO tElZOUU HBITiLlI IIVO IIVO ¦OTOIIKI L SENZORNd FUNKCIJA "1 I- - ns: PERCEPCIJO X Bllrotl - ^3 Dslovni «pomin ?D PROCESIRANJE I PSIHOHOTORIKft HOTORIKR f -Hitrost peracpd)« S -SnantilM wptMotmcmt Ti Winllnrll« Cs mtrost fonuru)! tstaltoi Cf -FlfhWlful tormlnij« totaltot U . amdtlTU ipl.ll IK rSIHOAKALIZI POVZETEK onazoril bom nekaj osebnih pogledov na psihoanalitični training, tako kot ga pojmujemo v okviru Italijanskega psihoanalitičnega združenja (SPI) in Mednarodne psihoanalitične zveze (IPA). Skušal bom nakazati še nekaj misli o edukaciji v okviru psihoanalitično orientirane psihoterapije. ABSTRACT I I? oUowing a short outline of certain points of view on psychoanalytical therapy, the Author connects them with the modalities of the psychoanalytical training. Problems of the professional identity of the psychoanalysts are described. After some thoughts about the psychoanalyticaUy oriented psychotherapy, also the problems of training of the psychotherapists are mentioned. I Nekaj o psihoanalizi sihoanaliza sloni na nekaterih osnovnih predpostavkah, ki so v glavnem: ? psihični determinizem; ? svobodne asociacije kot metoda raziskovanja; ? obstoj in delovanje dinamičnega nezavednega; ? terapija, pri kateri ima osrednjo vlogo transfer; Beseda psihoanaliza vsebuje torej tri različne pomene, in sicer: ? metodo raziskovanja psihe; ? posebno metodo psihoterapije; ? sistematiziran sistem teoretskih konceptov; V praksi ni mogoče ločiti teh treh aspektov. V psihoana-litikovi identiteti je vraščena nujnost, da se ukvarja z vsemi tremi, pa čeprav lahko z različnim poudarkom na vsakem. Že iz tega izhaja, da bo edukacija psihoanahtika ista, ne glede na to, s katerim od treh področij se bo potem pretežno ukvarjal. Bodisi raziskovanje bodisi terapija se v psihoanalizi nujno poslužujeta posebnega instrumenta, ki ga tvorita mentalni prostor in emotivna odmevnost psihoanalitika samega. To sta bistvena elementa odnosa s pacientom. V tem smislu se že desetletja razpravlja o konceptih, kot so transfer, kontratransfer in empatija. Pomembnost teh aspektov sta poudarila že Winnicott (1958) s konceptom "holdinga" in Bion (1962) z "mental containment" in "sposobnostjo reverie". Vse to je omogočilo, da lahko danes veliko bolj poglobljeno razumemo, kaj se med potekom analize dogaja v okviru analitikove empatične identifikacije s pacientom. Psihoanalitični tretma je delikaten in občutljiv proces, v okviru katerega vzpostavi pacient v odnosu do analitika transfemo nevrozo in prehodno odvisnost, preko katerih doseže na koncu večjo avtonomijo. Transfemo nevrozo dopuščamo in celo hote krepimo s pomočjo nekaterih aspektov psihoanalitičnega settinga, kot so: pacientova ležeča pozicija na kavču z analitikom izven svojega vidnega področja, pogostost seans in sama dolžina in časov- no ne vnaprej omejeno trajanje tretmaja. V isto smer vodijo tehnični prijemi, ki predvidevajo uporabo svobodnih asociacij, obdelava odporov, predvsem pa privi-ligiranje sistematične interpretacije transfera. Potek analize je stalno "odprt", to se pravi, ne samo da ni vnaprej določeno trajanje analize, ampak tudi ni neke vnaprej začrtane poti. Analitikle sledi materialu, ki v pacientovih asociacijah prihaja na dan. V tem smislu gre razumeti Bionovo trditev, da naj bo analitik med seanso "brez spomina in brez želja". Od analitika se v odnosu do padenta zahteva občutljivost, korektnost, spoštovanje, vzdržanje vsakršne vsiljivosti in manipulacije. Analitik mora razumeti in interpere-tirati, ne da bi nakazoval, usmerjal ali na kakršen koli način aktivno posegal. Uravnavati mora tesnobo pacienta, ne da bi protiagiral. Imeti mora nadzor nad transfe-rom in kontratransferom in ohranjati empatični odnos. Na tak način lahko postane prečiščeni in kontrolirani mentalni prostor analitika mirna površina jezera, na katerem se lahko pacient preizkuša v jadranju, preden se spusti v razburkano in neznano morje lastnega nezavednega. Padent komunicira namreč z anahtikom zavedno, a še bolj nezavedno, in to z besedami, z neverbalno komunikacijo, projektivnimi identifikacijami. Ta sporočila, ki so nabita z emocijami, pridejo v stik z analitikovimi občutki, osebnimi in kliničnimi izkustvi, kot tudi z njegovim teoretskim znanjem. Nezavedne pacientove vsebine za-dobijo tako miselno in izrazljivo obliko pogosto najprej v mentalnem prostom analitika, ki jih bo predložil samo v primernem trenutku in v primerni obliki pacientu, da jih le-ta lahko potem spozna v lastnem nezavednem, če je seveda interpretacija pravilna. V razvoju transfeme nevroze teži pacient k temu, da postavi analitika v središče svojih transfemih želja in teženj. Zato ima do njega izkrivljen odnos in ga ne spoznava v njegovi realni istovetnosti. To je lahko zelo moteče za analitika, ki mora sprejeti, da se sam ne sme braniti ne pred napadi in niti pred idealizacijami, katerih tarča je. To seveda včasih ni preprosto in lahko privede analitika PSIHOLOŠKA OBZORJA samega do odreagiranja, a predvsem do podtalnega, nezavednega sodelovanja s pacientovimi upori, kar je pogosto težko razkriti in kar lahko privede do zaustavitve in propada analitičnega procesa. Fokus analitičnega dela se je z razvojem psihoanalize postopoma prenesel iz začetne skrbi, da se osvetU v nezavedno potisnjeno preteklost, vedno bolj na "tukaj in zdaj", to je na to, kar se dogaja med pacientom in analitikom. Če grafično ponazorimo referenčne točke psihoanalitične interpretacije, lahko rečemo, da seje v originalni koncepciji interperetiralo predvsem na relaciji B-A. Interpretacija ima v tem primeru cilj, da razkrije pacientu, da se zaradi transfera obnaša do analitika, kot da je ta kak objekt iz otroštva. Dober del psihoanalitikov danes privi-ligira reladjo C-B-D. To še ne pomeni, da se rekonstruk-djo preteklosti opušča, vendar pa ta za mnoge ni več glavni element v ospredju pozornosti. V te smeri se poudarja kako, kaj in zakaj padent čuti in misli "tukaj in Preteklost <^ fl - Odnosi u otroštvu B - Odnos z analitikom C - Odnosi z zunanjimi objekti D - Odnosi z notranjimi objekti zdaj" v seansi. Pri tem uporabljamo transferne občutke in tudi material iz odnosov z zunanjimi aktualnimi objekti za osvetlitev odnosov med padentovimi notranjimi objekti. Osebno mi je najbližje, če gledam na analitičen proces kot na nekaj podobnega razvoju odnosa med otrokom in materjo. V začetni simbiozi med materjo in otrokom obstajajo razsežna področja fuzionalnosti, ki dopuščajo obstoj nekega skupnega mentalnega prostora. V ta prostor "vključi" mati svoj "aparat za mišljenje misU", kot ga imenuje Bion, in tako simbiotično opravlja svojo funkdjo "kontejnerja" otrokovih emocij. Z odraščanjem, to je s separacijo-individualizadjo mati "izvleče" svoj "aparat" iz skupnega mentalnega prostora. A to mora biti postopno, vzporedno z "duplikadjo" tega aparata v otroku, ki naj tako ne bi ostal na nobenem področju svojega selfa brez te funkdje. Če ni tega skladnega razvoja, ostanejo namreč mentalne vsebine na določenih področjih notranjega sveta v svoji primitivni, nesimbolični obliki, ki ni uporabna za rast v smeri zrelejšega mentalnega delovanja. Z drugimi besedami lahko rečemo, da se materin "aparat za mišljenje" lahko odtegne iz otrokovega selfa šele potem, ko je ta s ponotranjenjem njegove funkdje. predel za predelom, postal sposoben, da sam misH, da je sam sebi "kontejner". Med analizo padent s svobodnimi asocijadjami v bistvu ponuja analitiku tista področja svojega notranjega sveta, ki se niso harmonično razvila, kjer primitivni elementi ustvarjajo boleče disonance in vzdržujejo grozeče nezavedne fantazije, polne konkretnosti. Ponuja jih zato, da z analitikom tam vzpostavi skupiü mentalni prostor, v katerem bodo te vsebine "prebavljene" in spremenjene v obliko, ki bo za mišljenje uporabna. Zablokirani predeH notranjega sveta se tako počasi aktivirajo, notranji objekti se razvijajo, rastejo in se medsebojno usklajujejo v bolj harmonična notranja ravnovesja. Psihoanalitični odnos se razvija v raznih fazah. V začetku po navadi padent spoznava in preizkuša trdnost in uporabnost odriosa. Nato ga odznotraj nekaj vedno bolj siU, da transfemo vnese v odnos svoje boleče dele, a se tega istočasno boji in zato krepi odpore. Vendar počasi prihaja do vse pogostejših konsonanc, ko padent čuti, da analitikove interpretadje odgovarjajo njegovemu globljemu čutenju, da sta oba na isti valovni dolžini. To ustvarja omejena področja fuzionalnosti, kjer meje obeh selfov zbledijo in se tako ustvarja skupni mentalni prostor, v katerem bodo grozeče in paraUzirajoče fantazije lahko izgubile konkretnost in nevarnost. Razširi se področje zavestne fantazije in igre, v katerem se končno lahko notranji objekti začno gibati in iskati ustreznejša medsebojna ravnovesja. Po dovolj dolgo trajajočem skupnem delovanju je padent introidral to funkcijo, nakar se lahko začne vsekakor boleča, a ne več neznosna faza ločevanja. Na proces, ki se razvija v psihoanalizi, lahko gledamo iz toliko zornih kotov. Opisani je le eden, ki ne nadomešča ali razveljavlja ostaUh. Koristi nam lahko kot stimulus za globlje razumevanje. Psihoanalitični odnos med padentom in analitikom je tudi kompleksen proces, ki se v več letih in stotinah seans istočasno razvija na več nivojih. Vsak mentalni fenomen ima namreč obenem več aspek-tov. Ko ga opisujemo, po navadi izberemo tistega, ki se nam zdi bolj v ospredju, čeprav vemo, da je to umetno poenostavljanje. Ko na primer v določenem kUničnem materialu govorimo o sado-mazohističnih elementih, so ti v danem kontekstu nerazdružljivo povezani s številnimi soodvisnimi faktorji. Tako bi taiste sado-mazohistične elemete morali opredeliti tudi glede na njihovo pozidjo do razvoja nardzma, do stopnje integradje selfa, do položaja na poti separadje-individuacije, do razvoja med zavestno destruktivnostjo in z libidnimi komponentami bolj ali manj integrirano agresivnostjo, do razvoja objektnih odnosov iz predojdipskega v ojdipski nivo itd. Poleg istočasne prisotnosti vseh teh nivojev v materialu, ki nam ga padent prinaša, obstaja še dejstvo, da ima analitični proces tipično nihajoč razvoj, v katerem se napredki altemirajo z regresijami. Dosežki se pogosto spet izgubijo, posamezni nivoji poniknejo in se potem spet prikažejo, enaki aU močno spremenjeni. Konflikti, in to tudi osrednji, zadobivajo razUčne oblike na različnih nivojih. Tako se nam isti konflikt lahko prikaže v razU-čnih momentih analize v razUčnih oblikah in v različnih kontekstih. Vse to močno zakomplidra anaUtikovo delo, kajti pogosto mu ni lahko dolodti točke, na kateri se s pacientom nahajata, kar pogosto vzbuja dvome o pravilnosti ubrane interpretativne poti in o ustaljenosti napredkov. Nekateri predeU selfa utrjujejo nove, zrelejše izkušnje, medtem ko drugi deli, za to še nesposobni, ponav- HORIZONS OF PSYCHOLOGY Ijajo prejšnje neustrezne sheme, tako se dosežki nekaterih delov le počasi in s težavo raztegnejo še na ostale dele. Dolga in vedno vnaprej neznana pot, na katero se anah-tik in pacient podajata, je torej zelo zamotana in to predvsem zato, ker sta oba, pa čeprav v razhčni meri, emotiv-no vpletena prav v tisti medsebojni odnos, na anaUzi in razumevanju katerega temelji njuno delo. I Psihoanahtični trening Zaradi teh in še drugih vzrokov je bila in je še vedno edukacija psihoanahtikov povsem drugačna od edukacije v drugih strokah m vejah znanosti. Že od vsega začetka se je zahtevalo od kandidatov za psihoanalitični poklic, da se sami udeležijo psihoanahtič-nega tietmaja. Ta naj bo tako pogost (ne manj kot 4 seanse tedensko po 45-50 minut vsaka) in tako dolg (najmanj 500 seans), da se omogoči razvoj dovolj intenzivne tiansfeme nevroze. Kajti le-ta privede do globlje regresije, ki je nujna, če naj anahtični proces zaobjame tudi globje, primitivnejše plasti psihe. V tej tako imenovani didaktični anahzi pa ni nikakršnega poučevanja! V bistvu je to navadna osebna anahza, le da je vodi pooblaščen "tiaining analyst" z uradno sprejetim in registriranim kandidatom. Če naj uporabim besede Janice de Saussure (1987), lahko rečem, da "s svojo anahtično izkušnjo kot padent ima kandidat možnost, da odkrije, s tem da jih doživlja v odnosu s svojim anahtikom, kako še obstajajo v njegovem sedanjem življenju podzavestne želje, fantazije, verovanja itd., ki so nastala v otroštvu in se naknadno razvila v adolescenci. V tem odnosu čuti kandidat moč podzavestnih vphvov in spoznava razhčne nadne, kako se ti med seboj prepletajo in kako pogojujejo njegovo čutenje in zadržanje do samega sebe in do svojih objektov. Zaveda se tako tudi neverjetne zapletenosti in soodvisnosti svojih notranjih psihičnih procesov in odkrije, da lahko pride do nekaterih sprememb le po malem in z vehkimi odpori in regresijami. Z razočaranjem in osuplostjo se tudi postopoma odpove želji po čudežni razrešitvi svojih problemov, medtem ko po drugi strani začenja ceniti in utrjevati spremembe, ki jih je dosegel". Ustaljeno mnenje je, da nima vsakdo - ne glede na to, kakšna je struktura njegove osebnosti in njegova mentalna dispozidja - možnosti, da lahko uspešno opravlja pokhc psihoanalitika. Ravno tako še zdaleč ni rečeno, da lahko še tako poglobljena osebna analiza vsakogar za to usposobi. Psihoanahza ni nikakršen vsemogočen instrument, ki lahko karkoli spremeni in popravi! Zato je ustaljena praksa, da se selekdonira kandidate s serijo poglobljenih razgovorov, in to pred in po didaktični analizi. Pri teh razgovorih se ne preverja znanja, ampak le struktura osebnosti. Iz dsto posebne vloge, ki jo ima pri psihoanalitičnem delu osebna emotivna soudeleženost anahtika v tretmaju padenta, izhaja tudi osnovni pomen, ki ga ima pri edu-kadji individualna supervizija. Kandidat mora obravnavati vsaj dva padenta štirikrat tedensko in prediskutirati opravljene seanse vsak teden z dvema supervizorjema, in sicer najmanj dve leti. Tako pride med drugim tudi do individualnega podajanja psihoanahtične tehnike, kar odgovarja dejstvu, da poleg opisanih teorij in tehnik obstaja vselej široko območje neznanega in nepredvidljivega, ki pogosto zahteva tankočutne in ustvarjalne prijeme, ki jih ni mogoče posredovati le preko teoretskih shem. Bistvo supervizije pa je predvsem v tem, da upo- števa in preučuje emotivno vpletenost anahtika s pacientom, ki je, kot je bilo poudarjeno, eden izmed bistvenih anahtičnih instrumentov in ki ga lahko objektivno preverjamo le v superviziji. Seveda je tudi teoretsko znanje pomembno, zato so v edukaciji predvideni triletni (ki bodo v kratkem poštah štiriletiu) tedenski teoretsko-khnični seminarji. Vse te znadlnosti psihoanalitičnega treninga pojasnuje-jo, zakaj se ta organizira samo v okviru Inštitutov SPI in ne na uruverzah ah v drugih javnih ustanovah. V tem snuslu je treba jasno razločevati poučevanje številnih predmetov, kot so lahko teorija, tehnika, metodologija in še drugi aspekti psihoanalize na raznih fakultetah, od tega, kar je psihoanalitični trening. Zaradi teh in še drugih vzrokov ostaja in namerava ostati SPI, tako kot druge članice IPA, iz pravnega vidika privatna ustanova. Identiteta psihoanahtika Poleg treninga sta tudi celotna struktura in delovanje psihoanahtičnih združenj usmerjena v pravilno izoblikovanje in ohranjanje anahtične funkdje in analitične identitete svojih članov. To ni le poroštvo za padente, ampak tudi za mentalno zdravje anahtikov samih, ki - kot smo videh - morajo pri svojem delu dopuščati, da občutja in tesnobe pacientov pronicajo v njihovo notranjost. Ko že govorimo o identiteti psihoanahtika, bi razlikoval tri področja: * ? področje osebnostne strukture, ? področje individualne profesionalne identitete, ? področje skupinske profesionalne pripadnosti in istovetnosti. Optimalna je situadja takrat, ko vsa tri področja dobro delujejo. Vemo, da ko je nekdo šibak na osebnostnem nivoju, skuša to kompenzirati, s tem da se pretesno oklene profesionalne identitete, ki pa potem postane rigidna in nefunkdonalna. Tudi šibka in negotova profesionalna identiteta lahko povzroča obrambno rigidnost, s kom-penzatornimi potrebami po omniopotend. Lahko se tudi zgodi, da več šibkih osebnosti privede skupino do toge in sektaške obrambne strukture. A tudi šibka skupinska identiteta, posebno če se skriva za rigidnostjo, ne samo da ovira ustvarjalnost posameznikov, ampak tudi ne more uspešno opravljati funkdje mentalnega "kontejnerja" svojih članov, ki pa je osnovnega pomena za tiste, ki delujejo na psihoanalitičnem področju. Zgodovina psihoanalitičnega gibanja seveda ni potekala brez šibkosti, togosti, sektaštva in zaprtosti do zunanjosti. Delno si to lahko razlagamo s pravkar rečenim, a v veliki meri se vse to navezuje tudi na zgodovinske razmere, v katerih so psihoanalitično trdnjavo obkoljevali in ostro napadali na številnih frontah: na znastveni, filozofski, verski, pohtični itd. Danes pluje psihoanaliza v vehko mirnejših vodah in mislim, da gre tudi temu pripisati, da sta se prejšna togost in zaprtost ublažih. Zavedajoč se tega, kako so šibkosti in rigidnosti sterilne, kar izhaja tudi iz same zgodovine psihoanahtičnega gibanja, si psihoanahtična združenja danes prizadevajo, da skrbijo za vsa tri omenjena področja identitete svojih članov. Omenil bi tu nekaj vrstic iz članka, ki ga je pred nekaj leti napisala Jacqueline Amati-Mehler (1981) z drugimi sode-lovci o identiteti psihoanalitika. "Določeni padenti lahko v nas resonančno zbudijo nekatere predele naše identité- PSIHOLOŠKA OBZORJA te, ki bi z drugimi padenti ostali neaktivni in zakriti... To, kar je najpristneje in pomembno pri identiteti psihoanalitika v odnosu do padenta, je lahko le tisi del sebe, ki se, v sozvočju z vsemi svojimi prejšnimi identifikadja-mi, aktualizira v medsebojnem srečanju. Če pa psihoana-Utik ni pripravljen s pacientom soočati nekaterih delov svoje identitete, bodo neizogibno prišli v ospredje aspek-ti "lažnega selfa", lažne identitete. Tehnični in formalni elementi strokovnosti bodo potem prekriU osebnostne pomanjkljivosti. V tem primeru se bomo obnašali kot analitiki, ne da bi bili analitiki. V nadaljevanju se isti avtorji zaustavijo ob težnji, "da neizbežno še nadalje izbiramo in priviligiramo - med vsemi pacientovimi komunikacijami - določeno tipologijo materiala, na katerega osredotočamo naše interpretacije. .. Lahko menimo, da vse to izraža neko perceptivno-st in neko selektivno razpoložljivost, ki se orientira po silnicah anaUtikovega manjšega odpora ah pa morda izhaja iz njegove potrebe, da analizira določene probleme, ki v njem samem še niso zadovoljivo rešeni. Izbira tematike lahko analitiku pomaga tudi pri težnji, da nekatera področja lastnega selfa, ki jih ne more integrirati, drži vsaksebi, ločeno. Preko padenta jih poskuša nato projektivno podoživljati. Lahko torej mislimo, da v trenutku, ko pride do "izbire" delujeta in se soočata v analitiku dve nasprotni silnid: ena vodi v smeri odpora in se kaže kot težnja za analiziranjem vedno novih pacientov, zato da ponavlja, krepi in ohranja bodisi svojo notranjo istovetnost, bodisi teoretski korpus psihoanalitične doktrine ali šole, kateri pripada, zato da togo potrjuje nek sterotipen model ortodoksne psihoanalitične identitete. Druga sUnica gre nasprotno v razvojno smer. V tej smeri najdemo pripravljenost za spreminjanje, tako v sferi medsebojnih odnosov kot tudi na polju osebne in profesionalne identitete. Ta se kaže v spraševanju o samem sebi, vedno znova v vsakem novem analitičnem odnosu. Iz navedenega izhaja znova tudi nujnost, da je analitik šel preko poglobljene osebne analize, zato da čimbolj razširi paleto svojih možnih izbir, zato da čimbolj zredudra svoje nerešene konflikte in razsežnost neintegriranih delov lastnega selfa". Lahko bi se tudi vprašali, kateri so tisti aspekti psihoanalize, ki tvorijo osrednje jedro skupinske identitete psi-hoanaUtikov. To je tisto kar pravzaprav psihoanalitiki čutijo, da imajo najsolidneje skupnega. To je bila nekako tema zadnjega Mednarodnega kongresa IPA v Rimu 1989 leta. Ni bilo prav lahko poiskati na vprašanja ustrezen odgovor. V okviru same IPA so pač prisotne različne teoretske usmeritve, ki se pogosto tudi ostro soočajo. Dovolj je, če pomislimo na pretekle polemike med skupinama Mela-nie Klein in Ane Freud ali nedavna trenja med psihologi ega in privrženci Kohutove psihologije selfa. Dandanes so se nekatere ostrine ublažile, relativno manj je teoretskih inkompatibilnosti in vedno več teženj po tem, da se razume in osvoji prispevek, ki ga vsaka šola lahko nudi skupnemu znanju. Do tega pride veliko lažje, ko soočanje poteka na kliničnem področju in ne le na teoretskem. Zato mislim, da lahko najdemo psihoanalitiki temeljne elemente svoje skupinske istovetnosti predvsem na kliničnem področju. Mislim, da ni naključje, da v psihoanalitičnih združenjih ni predvideno članstvo tistih, ki niso stalno aktivni na kUničnem področju, ki ne vodijo dovolj psihoanaUtičnih tretmajev. Še nekaj drugega veže psihoanaUtika na svojo skupino in sicer dejstvo, da mu je vedno manj mogoče biti informi- ran in sodoben, če ni soudeležen pri skupinski strokovni kulturi. Danes je znastvena proizvodnja ogromna in število publikadj se iz dneva v dan veča. Posameznik ne more več sam slediti niti Uteraturi, niti izkušnjam drugih v svoji stroki, kaj šele v sorodnih strokah. Samo delovna skupina, ki dobro deluje in v kateri so interesi, govorica in določeni parametri dovolj homogeni, lahko prebavi veliko koUčino informacij in jih nudi svojim članom v dovolj uporabni obliki. Posameznik lahko osebno preveri le tiste vire, ki ga posebno zanimajo ali za katere dvomi, da niso v kulturi skupine pravilno ovrednoteni. V tem pogledu je večkrat kritizirana "zaprtost" psihoanaUtičnih združenj korisbia, saj je udeležba na strokovnih sestankih in kongresih po navadi omejena le na dane združenj samih, kar omogoča, da se relativno homogeni udeleženci laže poglobijo in koristneje razpravljajo o določenih temah. Po drugi strani seveda lahko zaprtost osiromaši, če niso predvideni tudi zadostni odnosi z ztmanjimi ambienti, in to v isti stroki, kot tudi interdisdplinamo. Marsikaj do tu rečenega bi lahko bUa le ideaUzacija. In to bi tudi bila, ko bi naivno mislih, da sem opisal resničnost. Hotel pa sem le vsaj pribUžno orisati tisto, k čemur težimo, ne da bi to seveda povsem dosegU. V vsaki naši dejavnosti potrebujemo pač nek bolj aU manj idealen model, za katerega se nam dozdeva, da še najbolj ustreza našim potrebam, da se mu potem skušamo približati. Včasih se zgodi, da imamo do teh modelov zgrešen odnos, ko si delamo nardstične utvare, da smo jih reaU-zirali, kar nas pa prisili v toge omnipotentne in superego pozidje, ki so potem lahko le konservativne. To nam kasneje povzroča težave pri separaciji, ko nismo sposobni teh modelov spreminjati, jih prilagajati in jih razvijati in se oklepamo shem, ki so le še sterUne. Še zdaleč torej ne misUm, da so psihoanalitiki, niti njihov trening in niti njihove institucije nekaj idealnega. Zadovoljil bi se z VVinnicottom, če bi vse to bUo le "good enough". Psihoanalitično orientirana psihoterapija | PsihoanaUza si je v skoraj sto letih še kar utrdila neko svojo identiteto. Mnogo manj defirurana in bolj negotova pa je še identiteta psihoanaUtično orientirane psihoterapije. PsihoanaUza ima nedvonmo veliko omejitev pri obravnavanju širokega in heterogenega področja mentalne bolečine. Dovolj je, da pomislimo na relativno omejene indikadje inna ekonomsko ceno psihoanaUtične terapije, da se zavemo, kako so nam potrebni še drugačni psihoterapevtski pristopi. Dejstvo je, da taki psihoterapevtski posegi eksistirajo in so utemeljeni, koristni in udnkoviti. Nelahka pa je definicija in kodifikacija te široke palete možnih pristopov. Najprej bi se znebil tistega, kar bi lahko imenovaU nestrokovna psihoterapija. V bolj aU manj prikrito nasilnih psihiatričnih institucijah se včasih ima za psihoterapev-ta, že kdor se s pacientom le koUčkaj "olikano" pogovarja. Pogosto so kot psihoterapjevtski posegi označeni tudi pogovori, v katerih je le nekaj zdrave pameti, nekaj živ-Ijenske izkušnje in se razlikujejo od pogovora s prijateljem, staršem, duhovnikom ali znancem, le zato, ker je "terapevt" v beli halji. Včasih je temu dodano nekaj fragmentarnega psihološkega znanja. Lahko, da je to znanje tudi obširnejše, a ostaja heterogeno, tako da terapevt divje eklektično posega po najrazUčnejših tehnikah in teorijah, s katerimi pa je le površno seznanjen. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Če preidemo iz tega primitivnega empirizma na stiok-ovno psihoterapijo, bomo seveda najprej ugotovili, da je teoretskih izhodišč veliko. Med temi so nekatera na psi-hodinamični osnovi. OmejUi se pa bomo le na tiste psiho-dinamične psihoterapije, ki se sklicujejo izrecno na psihoanalizo in ki jih zato imenujemo "psihoanahtično orientirane psihoterapije". Le za te bom odslej uporabljal termin psihoterapija, in to zgolj iz praktičnih razlogov. Tudi teh psihoterapij je cela paleta in gredo od manjših sprememb klasične psihoanahtične terapije, preko krajših "fokahiih" psihoterapij, do psihoanahtične psihoterapije psihoz, preko otroške psihoanalitične psihoterapije do psihoanahtične obravnave družine itd. Področje zase je spet grupna anahza. Vsaka od teh ima danes že svojo literaturo, svojo posebno tehniko in vedno bolj se tudi diferencirajo edukacijski momenti. Grupna analiza in otioška psihoterapija, delno pa tudi psihoterapija psihoz imajo že celo svoje posebne tieninge. Tako si težko predstavljam psihoterapevta, ki bi se udejstvoval na prav vseh področjih, ne da bi bil vsaj na nekaterih že kar površen. Kot v vsaki stioki je tudi v psihoanahzi in v psihoterapiji vehko raziskovanja, različnih stahšč m prijemov, vendar bi razhke, ki so posledica resnega in poglobljenega iskanja, ostio ločil od variant, ki so le plod površnosti in neznanja. Za vsako psihoterapijo je namreč potiebno izdelati model, ki naj ima neko svojo doslednost in ki naj pojasni: kakšna je njena teoretsko-tehnična osnova, kakšne cilje si postavlja in s kakšnimi sredstvi jih namerava doseči. Med raziskovalci na psihoterapevtskem področju bi mimogrede omenil le Alexandra (1946), Malana (1976) m Langsa (1973-74). V Kahji sta o tem pisala, med drugimi Manfredi-Turilazzi (1979) m Hautmann (1979). S psihoterapijami se ukvarjajo bodisi psihoanahtiki bodisi psihoterapevti. Med psihoanalitičnimi ustanovami in psihoterapevti včasih nastajajo trenja zaradi razhčnih vzrokov: dehio zaradi kompetitivnosti, delno zato, ker se psihoterapevti čutijo v nekakšnem frustriranem drugorazrednem položaju (in psihoanahtiki to včasih tudi v svojo korist poudarjajo) itd. Vendar misUm, da je za to glavni vzrok dejstvo, da je meja med psihoanahzo in individualno psihoanahtično psihoterapijo vse prej kot ostio začrtana, kar se prenaša potem tudi na mejo med identitetama obeh vrst terapevtov. Vemo pa, da nejasna diferenciacija vedno sprošča individuahzacijsko agresivnost. Poglejmo torej, če nam uspe zarisati nekaj točk, ki naj bi diferencirale psihoanahzo in psihoterapijo. Medtem ko je psihoanahza časovno neomejena in odprta vsem temam, ki jih pacient prinaša, je psihoterapija že v začetku časovno omejena, tudi če ni, je njen cilj vendarle krajša, direktnejša obdelava predvsem nekaterih in ne vseh pacientovih tem. V psihoanalizi označujejo pacientovo zadržanje proste asociacije, anahtikovo pa fluktuanbia pozornost. Pri psihoterapiji sta oba udeleženca aktivneje prisotna. V psihoanahzi je izključno anahtikovo sredstvo uiterpre-tacija, v psihoterapiji so možni tudi drugi posegi, kot na primer konfrontacija z realnostjo ipd. V psihoanahzi se ustvari atmosfera "kakor da bi", to je nekakšna sporazumna predstava, igra, ki je stalno na meji med resničnim in fantazmatičnim. V psihoterapiji je odnos realnejši. Psihoanahza temelji na interpretaciji tiansfera, psihoterapija pa se s tem ukvarja bolj obrobno, v glavnem le, ko lahko postanejo tiansferne reakcije ovha pri terapevtskem delu. V psihoanahzi težimo za tem, da se razvija čimbolj intenzivna tiansfema nevroza in da pride do pacientove regresije. V psihoterapiji se skušamo tem intenzivnostim izogniti in delujemo v glavnem v manj globokih plasteh psihe. Cilj psihoanahze je, da se pacient čim popolneje samos-poznava, in to preko spoznavanja lastnega transfemega odnosa do anahtika. Cilj psihoterapije pa je odprava simptomov, Ln to predvsem preko pacientovega samos-poznavanja lastnih reakcij do zunanjih objektov v sedanjosti in v preteklosti. Tem predpostavkam naj bi potem odgovarjale konkretne razhke v settingu. Tako naj se anahza opravlja vsaj trikrat ah štirikrat tedensko s pacientom na kavču, psihoterapija pa naj bi potekala enkrat aU dvakrat tedensko vis-a-vis. Vse to je še daleč od neke dokončne definicije. Vsak izmed omenjenih kriterijev je iz določenega vidika lahko vprašljiv in o vseh se tudi še veliko razpravlja. Kot je običajno v psiholoških zadevah, smo tu pred dvema stvamostima za kateri čutimo in vemo, da sta razhčni, a nam jih je težko točno definhati in razmejiti. Verjetno bo še najbolj stvarno, če sprejmemo to ne povsem jasno razmejitev kot dejstvo. O edukaciji psihoterapevtov Kolikor je psihoanahtična psihoterapija v marsičem blizu psihoanahzi, je logično, da tudi marsikaj, kar je bilo reče-nega o edukadji in identiteti psihoanalitikov, velja tudi za psihoterapijo. Šele pred nekaj leti so v Itahji nastale prve strukturirane psihoterapevtske skupine, ki se ukvarjajo z edukacijo in vzdržujejo prave psihoterapevtske šole. Nismo pa še pri-šh do tega, da bi bili sohdneje strukturirani bodisi edukacija, bodisi skupinski stiokovni ambient, ki so - kot smo videh - neobhodno potrebni zato, da se lahko zadovoljivo razvija in definira tudi identiteta skupinske profesionalne pripadnosti. Že dolgo let je ustaljena praksa, da se bodoči psihoterapevti najprej pri kakem psihoanahtiku sami udeležijo psihoanahtičnega tietmaja in da se potem za nekaj let poslužujejo supervizije kakega drugega psihoanalitika ah psihoterapevta. Šele zadnja leta obstajajo tudi šole s štiriletnimi teoret-sko-khiučnim seminarji. Pri vseh resnejših šolah pa je med pogoji za vpis opravljena osebna anahza. Dejansko je tako velik del psihoanalitikov SPI na en ali drugi nadn soudeležen pri edukaciji psihoterapevtov, kar pogosto vzbuja pri vodilnih organih tega združenja bojazni, da ne bi s tem ustvarjah kakih nesporazumov ah "bližnjic", to je nekakšno psihoanalitično edukacijo izven mednarodno priznanih okvirov. Mishm, da se ta nelagodja lahko rešujejo s predznejšo definicijo psihoterapije in identitete psihoterapevtov in z jasnejšim razločevanjem med identiteto psihoanahtikov in psihoterapevtov. V tej smeri se bo lahko sodelovanje med psihoanahtiki in psihoterapevti, ki je že sedaj kar zadovoljivo, še izboljšalo. Moram pa dodati, da je med vzroki občasnih tienj tudi to, da si psihoanahtiki včasih domišljajo, da je njihovo delo kvalitetnejše in težavnejše v primerjavi s psihoterapijo. V sozvočju s tem je bolj ah manj očitna ambicija nekaterih PSIHOLOŠKA OBZORJA psihoterapevtov, da se gredo psihoanlitike, s čimer pa navsezadnje le potrjujejo dekvalifikadjo psihoterapije. Podčrtal bi, da je nemalokrat strokovno neoporečno vodenje psihoterapije težavnejše in zahtevnejše od psihoanalitičnega dela. Če že moramo nekaj vrednotiti, je prav, da vrednotimo znanje in sposobnost posameznika, pa naj bo psihoanalitik ali psihoterapevt, ne pa da ocenjujemo etiketo, ki ga prekriva. Vsekakor je področje psihoanalitičnih psihoterapij zelo pomembno, ne samo iz praktičnega vidika, ampak tudi iz teoretskega, ker nas prisili, da se sprašujemo in preverjamo, kateri so pravzaprav terapevtski faktorji v medo-sebnem terapevtskem odnosu; kaj je bistveno in kaj ni; kakšne posledice imajo določene spremembe v settingu; kje se končujejo potrebe padenta in kje začenjajo potrebe terapevta; kakšna je mentalna dispozicija terapevta itd. LITERATURA ALEXANDER, R, FRENCH, T. Psychoanalytic Therapy. New York. Ronald Press (1946). AMATI-MEHLER, J. et al. Formazione della coppia analitica e identita dell'analista. Riv.lt. Psicoanalisi. (1981), l, 99-121. BION, W. Learning from experinece. London, William Heinemann (1962). DE SAUSURRE, J. How can the training analysis help to establish a psychoanalytic identity and functioning. London. The IPA Monograph Series, 6, (1987). HAITTMANN, G. La peculiarita dell situazione analitica e la psicoterapia. Riv.lt. Psicoanalisi, (1979), IH, 400-409. LANGS, R The technique of psychoanalytic psychotherapy. New York, Jason-Aronson, (1973-74). MALAN, D.H. The Frontier of Brief Psychotherapy. New York, Plenum Medical Book, (1976). MANFREDI TURILAZZL S. La linea d'ombra delle psicoterapie. Firenze, Del Riccio, (1979). WINNICOTT, D. Through paediatrics to psychoanalysis. London, Tavistock Pubblication, (1958). HORIZONS OF PSYCHOLOGY Peter PRAPER Filozofska fakulteta, Ljubljana ALI Tlllll ISMVO.IKA INAOKOZA V TIUmUAKII Ki:i»SIHOTI€KIH l'AfJGkWOV? POVZETEK C ABSTRACT Ulovekova osebnost je kot objekt opazovanja eno najtežjih področij raziskovanja. Do danes tudi nnodeme znanosti niso razvozljale te enig- me. PsihoanaUza, ta misteriozna psihologija v senci, se je v zadnjih tridesetih letih razvila do dokaj konsistentne in koherentne teorije. Skozi klinično prakso je ohranila svojo moč obnavljanja in tako nadaljevala pot iz klasične Freudove teorije preko egp psihologije do teorije objektnih odnosov. Tako je psihoanaUza postala obenem psi-hoanaUtična razvojna teorija. Po Freudovi teoriji psihoseksualnega razvoja so teorijo objektnih odnosov kot drugo razvojno teorijo pogosto zoperstavljali Freudovi teoriji. Sprožili so prepir kaj je pomembnejše - zadovoljevanje potreb in doživljanja ugodja aU navezovanje kontakta. Danes smo presegU nivo tega prepira podobnega vprašanju kaj je pomembnejše - kokoš aU jajce. Vemo, da govorimo o dveh aspektih razvoja. Z vidika kUnične prakse Freudova teorija psihoseksualnega razvoja predstavlja osnovo dinamično - interpretativne diagnoze, med tem ko teorija objektnih odnosov, povezana z ego psihologijo predstavlja izhodišče razvojne diagnoze, ki osvetljuje strukturiranje ega in selfa. Prispevek vključuje diskusijo o najpomembnejših razvojnih Unijah ter o možnosti integradje obeh - dinamične in razvojne diagnoze. luman personaUty, as an object of research is one of the most compUcated fields of investigation. We can hardly say that this enigma has been resolved by modem science. Recently Psychoanalysis, the mysterious psychology in a shadow, has been paid all the attention as a rather consistent and coherent theory. Through its cliiucal practice psychoanalysis has kept its selfrenovating strength. So -after Freud's classical theory and Hartmann's Ego psychology, we have been present to its third birth: to the birth of the theory of object relations or, in other words, psychoanalytic developmental psychology. After Freud's theory of psychosexual development, the theory of object relations, as a second developmental theory, has been often opposed to Freud's theory. Nowadays as we have reached beyond the quarrel about what was the first and the most important - an egg or a hen - we know that we are talking about two aspects of a development. In terms of cUnical practice, Freud's theory of psychosexual development represents the basis of the Dynamic -Interpretative Diagnosis while, on the other hand, the Theory of Object Relations, linked to Ego psychology takes into consideration the developmental diagnosis concerning the process of structuring of the Ego an Self. The paper includes the discussion about the most important developmental lines and the possibiUty of the integration of both - the Dynamic and the Developmental Diagnosis. UVOD C Ulovekova osebnost, kot objekt opazovanja in raziskovanja, je vsekakor eden najtrših orehov, ki so se ga sodobne znanosti tega stoletja lotile z veUko vnemo, vendar ga še niso strle. Ne moremo se pohvaUti, da so se filozofija, psihologija, sociologija, antropologija, psihoanaUza in še katera od discipUn tega problema lotile složno. Med njimi je več prepira kot sodelovanja. Diagnosticiranje psihopatologije je vedno šlo z roko v roki z razvojem teorij osebnosti, čeprav je še danes nemogoče na zgoščen način definirati kriterije ocenjevanja, da bi z večjo gotovostjo rekli, katera osebnost je prilagojena in katera ni. Še posebej je očitno, da postaja klinična praksa nepogrešljiva pot preverjanja teoretičnih koncep- tov, odkar pojav psihopatologije razumemo kot posledico neadekvatnega razvoja psihičnega aparata oziroma osebnosti. PsihoanaUzi, tej "psihologiji v senci", priznavajo danes v omenjenih prizadevanjih prvenstvo domala po vsem svetu. Vprašanje pa je, ali je danes sama zase že dovolj konsistentna ki koherentna teorija. Dinamični vidik Herbartova ideja, da bi poskušal prenesti Leibnizov pojem "dinamike" iz mehanike v psihologijo in tako razumeti človekovo osebnost z vidika energije, ki se kaže v njegovih težnjah in samoaktivnosti in različnih stanjih zavesti, je bila za devetnajsto stoletje gotovo revolucionarna. Pri tem je pomagal tudi Fechner. PSIHOLOŠKA OBZORJA Vendar pa je psihodinamična teorija osebnosti prav zaživela šele skozi Freudovo psihoanalizo. Napak bi bilo razumeti ta prispevek samo skozi Freudovo metapsiho-loško načelo dinamike, saj se koncepti prepletajo. Tako je Freud sam razumevanje dinamike dograjeval domala štirideset let. Prvi korak je bila njegova libido -teorija, ki pa se je postopoma - skozi dvajset let - spreminjala v teorijo dveh nagonov. Razvojni vidik v razumevanju je Freud prispeval s svojo teorijo psihoseksualnega razvoja, s katero je usmeril svoje naslednike v direktne raziskave otrokovega razvoja. Razumevanje konflikta, kot sestavnega dela dinamike ter srčike Freudove teorije nevroz, pa je mogoče šele po oblikovanju beh topoloških načel metapsihologije - delitve na zavestno, prizavestno in nezavedno ter strukturne dehtve na podcelote osebnosti oziroma tri sestave: - id, ego in superego. Psihodinamično razumevanje osebnosti se je torej od preloma stoletja do danes spreminjalo in dopolnjevalo. Freud je ob začetku svojega iskanja lahko uporabil le skromno zapuščino: megleno predstavo o nezavednem, predpostavko o dinamični naravi instinktov ter Grodde-ckov koncept o egu. Sam je moral raziskati razsežnosti intrapsihičnega prostora. Zato je dinamično razumevanje osebnosti gradil na spoznavanju nagonske energije in narave intrapsihičnih konfliktov. Sprva je videl konflikt kot borbo med nezavednim in zavestnim. Kmalu je prepoznal antagonizem med nagonskimi težnjami ter racionalrum. Slutnja, da to - drugo ni isto kot prvo, gaje vodila v koncept strukturne teorije. Ko je izoblikoval koncept o treh podcelotah osebnosti (id - ego - superego) je bilo mogoče razimieti kon-fhkt kot napetost med neracionalnimi zahtevami ida po takojšnji zadovoljitvi in razumskim opozarjanjem ega, ki poleg tega, da kontaktira navznoter, kontaktira tudi navzven in predvideva posledice. Na drugi stiani pa neracionalni superego zahteva samoodpovedovanje in daje prednost principom in normam določene kulture, kar povzroča nove konfhkte, imenovane "superego konflikte". Nenavadno je to, da je Freud odprl pot takšnemu razumevanju dinamike z delom Ego in Id leta 1923, medtem ko akademska psihologija še s psihodinamično teorijo Kurta Levvina leta 1935 vidi konflikt le kot antagonizem med neusklajenimi motivi. Prvi resnejši upor, ki je vodil tudi do razcepa psihoanahtičnega združenja v ZDA so predstavljah koncepti neo-psihoanahtikov (Sulhvan, Horneyeva, Fromm, Clara Thompson), ki so svojo pozornost usmerih na karakteristike okolja, človeka pa opazovali glede na vprašanja, s kakšnimi in katerimi bazičnimi težnjami vstopa v to okolje. Res je, da so se s tem omejili na opazovanje aktuahrih socialnih situacij, vključno s frustracijskimi situacijami, vendar so na eni stiani opozorih na diferenciacijo človekovih bazičnih potreb ter se tako oddaljih od koncepta instinkta kot izvorne energije. Na drugi strani pa so diferenciacijo teženj opazovati z razvojnega vidika. Ha-rald Schultz-Hencke, ki je v tem pristopu podoben neo-psihoanalitikom, je celo razvil koncept oblikovanja razhčnih struktur osebnosti z vidika zavrtosti določenih bazičnih teženj, kar se seveda razhkuje od Freudovega strukturnega aspekta. Vseeno pa je najbhžji vprašanju, kako se v interakciji z okoljem skozi razvoj oblikuje člo- vekova notranja psihična struktura, kar kasneje dopolni ego psihologija, še bolj pa teorija objektnih odnosov. Hartmann, utemeljitelj ego-psihologije, med drugim močno spremeni pogled na konflikt. Znani koncepciji "medsestavnega konfUkta" dodaja koncepcijo "znotra-jsestavnega konflikta". Ego je na primer lahko v korifh-ktu z elementi znotraj sebe samega - niha med principom ugodja in principom realnosti, lahko se hkrati prepušča in upira impulzom, lahko uporablja neke svoje funkcionalne enote za doseganje kompromisov npr.: obrambne - varovalne mehanizme... Od tega trenutka dalje postaja vse pomembnejše vprašanje razvoj ter integriteta ega. Razvojni vidik je bil pomemben že Freudu, vendar je sam uspel podrobno raziskati le razvoj ida, ko je hbido teoriji pridružil načelo ekonomike in opazoval dogajanje v prvih življenjskih letih. Ker se otrok v tem obdobju odziva po principu iskanja ugodja in izogibanja neugodju, je njegovo doživljanje odvisno od dozorevanja senzorične zmožnosti. Zato se libido usmerja na področje, ki je sen-zorično že zmožno odzivanja in obenem po procesu dozorevanja aktualno za sprejemanje dražljajev. Tako je Freudova teorija psihoseksualnega razvoja, ki predvideva znane razvojne faze (oralno, anahio, fahčno, fazo latence in genitalno fazo), prej teorija psihoseksualnega dozorevanja kot razvoja. Vendar pa so drugi kaj kmalu poštah bolj pozorni na razvojne pogoje z vidika interakcije z okoljem. Kari Abraham je že leta 1924 revidiral teorijo psihoseksualnega razvoja v treh smereh. Najprej je odkrival spe-citične podstadije oralne in analne razvojne faze. Kot drugo - opozoril je na povezave med posameznimi fazami psihoseksualnega razvoja ter razvojem objektne ljubezni in tretje - čeprav je okleval ob konceptu instinkta agresije, je v interakciji otroka in matere že v oralni fazi videl "vampirski tip otroka" s tendenco "sesati do smrti". V podobni smeri tečejo kasneje razmišljanja Erik-sona, ki pa korenito spremeni pogled na teorijo psihoseksualnega razvoja. Meni, da razvojne faze, kot jih je videl Freud, ne sledijo v povsem jasnem zaporedju druga drugi, ampak se že v oralni fazi razvoja pojavijo tako imenovane "drugostopenjske funkdje". V oralno retentivnem zadrževanju bradavice in orahio agresivnih manifestacijah ugrizov bradavice (oboje gre vštric z obdobjem dentacije v drugih šestih mesecih prvega leta življenja) vidi predhodnico analne retentivnosti in agresivnosti. Dodamo lahko hipotezo, da je že v rooting refleksu (prodiranja k dojki) mogoče opaziti predhodnika falične prodornosti, čeprav vezane na področje ust. Ne bi bilo odveč opozoriti na prepletanje razvojnih faz tudi v nasprotnem pomenu - da je mogoče tudi v f alični fazi, še posebej v karakteristikah ojdipske situacije, opaziti značilnosti predhodnih razvojnih faz, na primer oralne odvisnosti, ki zapleta proces trianguladje in tako zelo specifično obarva ojdipsko situacijo, da se lahko pojavlja samo v fragmentih. Še pomembnejši prispevek predstavlja Eriksonov poskus pridružiti teoriji psihoseksualnega razvoja tudi vidik psihosocialne krize ter proces izgradnje identitete. To je v bistvu poskus integracije teorije razvoja ida z nekaterimi vidiki teorije razvoja ega. Do danes vsa kompleksnost razvoja presega možnosti, da bi jo opazovali celostno in integrirano. Ni preprosto niti priključiti razumevanja agresivnih impulzov v libido teorijo, kaj šele da bi koncepte razvoja ega stlačili v oblike faz psihoseksualnega razvoja. Toda, če zaslutimo preple- HORIZONS OF PSYCHOLOGY tenost objektnih odnosov s strukturaUzacijo ega ter dogajanjem v specifičnih fazah psihoseksualnega razvoja, moramo biti nenehno pozorni na to, da naše opazovanje posamezne razvojne linije pomeni tudi nevarno fragme-ntiranje naše percepcije otrokovega razvoja.Morda je na današnji stopnji poznavanja teorije, ob sedanjih diagnostičnih zmožnostih bolje, da izvedemo postopke diagno-sticiranja dvoplastno: dinamično interperetativna ocena naj se nanaša na opazovanje bazičnih instinktov oziroma temeljnih potreb ter vseh variacij konfliktov. Ti so seveda odvisni od specifičnih faz psihoseksualnega razvoja kakor tudi od razvoja tistih razvojnih linij, ki so povezane z manifestacijo instinktov in obvladovanjem impulzov (Praper, 1910). Na drugi strani kaže posebej oblikovati razvojno diagnozo, ki se nanaša na posamezne razvojne linije, samo strukturalizacijo ega in zmožnost adaptacije. Najbrž bo šele potem mogoča bolj sintetična ocena neke osebnosti. I Razvojne linije Koncept razvojnih linij strukturalizacije ega je uvedla Anna Freud, da bi ponazorila kompleksnost razvoja in obenem prispevala k jasnejši anaUzi klinične sUke. Meni, da je potrebno, ločiti aU razvojni zaplet nastaja vzdolž linije psihoseksualnega razvoja (in se nanaša na način zadovoljevanja nagonskih teženj) ali pa vzdolž razvojnih linij strukturalizacije ega (in povzroča razvojne deficite ega v obliki adaptacijskih težav). V obeh primerih je priporočljivo še nadalje ločiti, aU gre za zastoj (fiksacijo - zavrtost), za popačenost, skrenjenost poteka razvoja aU pa za regresijo. Obe variabli - razvoj ida ali ega ter narava zapleta na polju zadovoljevanja bazičnih teženj in v sferi adaptacije v odnosu do okolja -določata vrsto in naravo patologije. Kot psihologi lahko brez dvoma podpremo Hartmannovi predpostavki o prirojenih aparatih ega, kot so: opažanje, intencionalno-st, razumevanje objekta, mišljenje, govor, motorični razvoj ter o diferenciaciji skozi razvojne korake z iskanjem ravnotežja s pomočjo avtoplastične aU aloplastične aktivnosti. V teh konceptih se namreč Hartmann povsem ujema z ugotovitvami Piageta. S tega vidika ima ego res neko "primarno avtonomijo" in njegov razvoj teče izven območja konfliktnega (ne pa kot je mishl Freud, da ego nastaja iz blokirane energije ida). Na drugi strani ima prav Modeli, ko meru, da ego težnje vedno izhajajo iz objektnega odnosa. Danes vemo, da pri tem ne gre le za iskanje objekta, ki zadovoljuje naše nagonske težnje, niti samo za iskanje "kontaktnega ugodja" (Harlow, 1958, po Eagle 1984), ampak za zapleten in nadvse pomemben proces izgradnje notranje psihične strukture preko dveh osnovnih mehanizmov -introjekcije in projekcije. Tako se na nek način "prečisti" tisto, kar ponotranjimo in, kot takšno postaja del naše osebnosti. Očitno je pri tej "asimilaciji" udeležen še proces identifikacije. Po teh poteh se ne utrjuje le notranja struktura ega, ampak se oblikuje tudi self. Zaradi izjemne prepletenosti razvojnih linij poskusimo le nekatere opazovati skozi tipična starostna obdobja. Prvi mesec: Novorojenček je z rojstvom opravil izjemni razvojni korak. Fetusna razvojna faza mu je sicer omogočala biološko zUtost z materjo, vendar bi ga ta kompletna varnost utegnila zadušiti, če bi se nadaljevala. Za trenutek po rojstvu, ko bo popkovina prerezana, je novorojenček že opremljen s primitivnim mehanizmom vzpostavljanja kontakta. To je taktilno - kinestetična komunika- cija. Relacijska furUccija zaznav, ki jo otrok že poseduje, mu omogoča vzpostavljanje kontakta. (Po vonju namreč že tretji dan po rojstvu loči dojko svoje matere od druge dojke, čeprav ta morebiti tudi doji, odziva se na slušne dražljaje v frekvenčnem območju človeškega govora in postaja pozoren na ovalne vizualne dražljaje, ki so podobni človeškemu obrazu v en face poziciji približevanja - po NikoUču, 1988). Spitz meiu, da sta ustna in nosna votHna "zibelka opažanja". To cenestetično zaznavanje še nima funkcije percepcije kot kasneje diakritično, omogoča pa vzpostavljanje kontakta in refleksno vedenje, na osnovi katerega se gradi usmerjeno, čeprav še ne hoteno vedenje novorojenčka. Lahko bi dodaU, da je takšen odnos tudi zibelka nadvse pomembnega razvoja komunikacije. Vendar pa v prvem mesecu otrok predvsem "sprejema od zunaj", da bi uravnaval svojo notranjo, pretežno biološko homeo-stazo po principu iskanja ugodja ter izogibanja neugodju. Zato pravimo, daje "v odnosu s samim seboj", čemur Freud reče "primarru narcizem", Mahlerjeva "normalru avtizem", Spitz "predobjektni stadij" in Jacobsonova "faza halucinatornega neznajdenja". Stanje neravnotežja lahko v tem času spremljajo hude bojazni pred izničenjem. Drugi do šesti mesec: Otrok preide v simbiotično fazo razvoja, ko se prične megleno zavedati objekta, ki zadovoljuje potrebe. Otrok je še zlit z materjo. Ni eno z njo le v psihološkem temveč tudi v biološkem pogledu. (Znano je, da je v dobri simbiozi z materjo otrok odpornejši za infekcije.) "Notranje" še lu diferencirano od "zunanjega", "jaz" še ne od "ne jaza". Najznačilnejše za to fazo je halucinator-no ah navidezno samotopsihično zUvanje z materjo v omnipotentno celoto s skupnimi mejami (Mahlerjeva s sodel., 1975). Pomembno je, da se ustvari navezanost, ki je temelj zaupanja in kasnejšega samozaupanja (Erikson 1950). Tako je ta faza tudi zibelka procesa separacije in individualizacije. V primerih, ko simbioza ni dobolj dobra, so bojazni pred izničenjem tolikšne, da postavljajo temu procesu neizogibne prepreke. Otrok od drugega do tretjega življenjskega meseca preide iz odnosa s seboj v odnos z drugimi. To tudi pokaže, tako da začne vračati nasmeh. Ta premik pozornosti in libidne investicije navzven sta pomembni predstopnji objektnih odnosov. Spremljajo pa ju tudi drugi razvojni premiki: Govorica oči omogoča kontakt tudi, ko ni taktilno - kinestetične povezanosti. Zato otrok zmore zdržati napetost, ko se objekt oddaljuje, postane sposobnejši odložiti zadovoljitev potreb za nekaj časa, pomakne se bU-žje realnosti, obdrži že določene spominske predstave o objektu. Začetki odrekanja,ki so obenem začetek družbenih odnosov, prinašajo poleg gratifikacije tudifrustracijo, poleg libidne tudi agresivno izmenjavo. Otrok mora razviti nove sisteme prilagajanja. Sposoben je že primitivnega obrambnega reagiranja, da bolje obvladuje bojazen pred izgubo objekta - zdaj ko prehaja v objektni odnos. Cepitev (spUtting) na dober objekt, ki gratificira, in slab, ki frustrira, mu omogoča, da obdrži predstave o dobrem in omnipotentnem, s katerim se zUva. Slabi del zna že zanikati, lahko ga introjicira (da na videz izgine), ah pa potem celo projicira v nepomemben objekt. Te manevre običajno spremlja še primitivna emocionalna identifikacija (Jacobson po Blanck, 1985) oziroma primarna identifikacija brez asimilacije. PSIHOLOŠKA OBZORJA Seveda ima otrok opraviti tudi s svojimi lastnimi impulzi, ki so zdaj že zdiferencirani na libidne in agresivne. Še posebej težko je, kadar se eni ali drugi zlivajo z omnipo-tentno predstavo o sebi v preveč nardstične ali preveč destruktivne self reprezentadje. Vendar pa vednoma razvoj okrog šestega meseca otroku omogoča fuzijo dobrih in slabih objekt reprezentadj ter dobrih in slabih self reprezentacij, saj kognicija napreduje do te stopnje, da je mogoča vzajemna nevtralizadja hbida in agresije z neko-likšno dominadjo libida. Tako otrok postopoma razume, da lahko zaupa v dobronamemost objekta tudi takrat, ko ta frustrira. Razvoj, ki v tem času ne pripelje do te kvahtete, je patološki. Seveda kaže račimati na to, kar ugotavlja Spitz o naravi objektnih odnosov - da otrok od 3. do 6. meseca vzpostavlja odnos na ta način, da usmerja svoje impulze, pozornost in emocije le v dele matere, na primer od, dojko... Drugače rečeno, je na nivoju pardalnega objekta. Ta fenomen opazimo pri težki patologiji - borderhne primerih ah pri nardstičnih stanjih. Nekomu so od drugega vedno grožnja in kontrola, drugemu vedno zaljubljenost in občudovanje. V obeh primerih pa gre za popačenje realnosti ter očitno neizpeljano fuzijo in nenev-tralizirana instinkta hbida in agresije. Druga polovica prvega leta: Vedna otrok do šestega meseca starosti opravi razvojno pot, ko simbioza ni več tako nujno potrebna in postopoma postaja celo ovira nadaljnjemu razvoju, čeprav jo bo otrok vsaj občasno potreboval vse do tretjega leta starosti. Toda percepcija je vse boljša, spominske funkdje omogočajo kopičenje izkušenj, kognicija napreduje celo do sposobnosti predvidevanja. Vse to omogoča, da se misel vrine pred akcijo, kar pomeni nov nivo obvladovanja impulzov. Pojavljajo se že bolj sofishdrani obrambni, oziroma varovalni me-hariizmi, kot so identifikadja kot obramba, obračanje proti selfu in premeščanje. Poglaviten premik pa je v procesu separadje in individualizadje. Pojavi se prva podfaza (po Mahleijevi, 1975), to je diferendadja, ki je prvi korak iz simbiotične enosti. Tako se do otiokovega desetega meseca predstave o sebi širijo izven orbite objekta, kar je mogoče le ob dobrem zaupanju in gotovosti, ki sta se zgradila v fazi simbioze. Otrok je ob tem moral premagati še "osemmesečno tesnobo", to je bojazen, ki spremlja njegov prehod v objektni stadij. Mati v tem obdobju postane "psihično bitje", ki prinaša radost tudi takrat, ko otrok nima bioloških potreb (Spitz,po G. in R. Blanck, 1985). To seveda poveča navezanost in otroku ni več vseeno, kdo je z njim, kdo mu zadovoljuje potiebe, zato otrok tudi potrebuje ljubezen in pozornost "svojega" objekta. Ker ta bodisi gratificira bodisi frustrira, otrokov objektni odnos določa kriterij zadovoljevanja potreb (Hartmann, po Blanck, 1985). Otroke, ki jih mati zna opogumiti in pomiriti, v nadaljnji razvoj bolj vleče radovednost in užitek ob novih izkušnjah, kakor pa jih ustavlja osemmesečna bojazen. Drugo leto: Po desetem mesecu, tja do petnajstega, funkdje progastega mišičevja dozorijo do stopnje, ko otrok lahko shodi. Seveda je potrebno tudi dozorevanje senzo-rike (ravnotežja). Toda pomembno je tudi tisto, kar Piaget v tem obdobju opazi kot podstadij eksperimentiranja - to je privlačnost in sposobnost preverjanja. To otroka zvabi iz materinega naročja v aktivnosti, v katerih se prične preizkušati. (Mahlerjeva zato to podfazo sepa-radjskega procesa imenuje "praktidranje".) Pri tem ne gre le za preizkušanje gibanja, ampak predvsem za po- vratne informacije o lastnih zmožnostih. Zdi se, da se sedaj znajde na poslednji točki, na kateri še preverja fantazije o svoji magični omnipotend. Seveda je ob poznavanju svoje odvisnosti od matere takšna fantazija možna le z vključevanjem materine "magične moči". Mati zato predstavlja bazo, h kateri se vrača po energijo, po emocionalno gotovost vanjo in vase. Ker otrok kognitivno še nima predstave o materini konstantnosti (kadar je ne vidi, zanj preprosto ne obstaja), ga to potisne v tretjo subfazo, to je "rapproehement" ali približevanje (po Mahlerjevi). Bolj razumljivo nam je, če ta pojav razumemo kot zatekanje nazaj k materi, da bi tako otrok znižal svojo separadjsko bojazen, saj še ne zmore toliko kontrole, da bi vedel kdo se oddaljuje, pn sam ali objekt. Zato je otrok odtno v tem obdobju (od leta in pol do drugega leta starosti) postal ambivalenten. Enkrat se drži matere za krilo kot senca, drugič pa pobegne in se podaja na "pohode". Ambivalenco lahko tako vidimo tudi kot plod razvojne subfaze približevanja, kot rezultat ego teženj in ne le (kot klasična psihoanaliza) kot posledico dvomov ob aktivni vlogi pri iskanju ugodja v anahii fazi. Resnici na ljubo agresivne težnje v svoji konstruktivni obliki (še posebno v pomenu, ki ga tem težnjam daje Harald Schultz-Hencke) bolj podprejo proces indivi-duahzacije kakor hbidni impulzi sami zase. Vsekakor ne kaže prezreti še ene pomembne razvojne hnije ega, ki močno olajša subfazi praktidranja in pribh-ževanja. To je raba vokaUzacije in verbahzacije kot "zvočne komunikacije", ki omogoča kontakt tudi v primeru, ko objekt ni v otrokovem vidnem polju (Praper, 1990). Ta omogoča "pomirjanje na daljavo brez prekinjanja praktidranja. Tretje leto: Rapproehement subfaza lahko traja globoko v tretje leto, vendar običajno otrok že na začetku tretjega leta prične z "utrjevanjem individualnosti". Za ta proces bo otrok potreboval vse tretje leto, saj se bo v hitrem menjavanju odvisnega vedenja in negativizma s "prvo trmo" skušal prebiti iz odvisnosti čimmanj ranjen. Pridobitev te faze bo ključnega pomena za njegovo doživljanje individualnosti v bodoče, za razvoj večje avtonomnosti, ne da bi izgubil občutek pripadnosti. Ta korak je možen le ob ustrezni stopnji konstantnosti objekta, ob ustrezni kontroU impulzov, boljši realitetni kontroli, opuščanju omnipotentnih fantazij, ob obhkovanju koherentnejšega superega, ki ni več le primitivna notranja zapoved, ampak postaja ego - ideal. Z nekaj sreče se je otiok s takšno strukturo ega prebil na pragfaUčne faze psihoseksualnega razvoja, do triangulacije v odnosih, do nove krize, imenovane ojdipska. V najboljšem primeru se je izognil težji patologiji. Lahko dobi le še nevrotične opekhne in ozebhne. Toda tudi čerem ojdipskega konflikta se bo veliko lažje izognil tisti, ki se je prej ne le dobro prebil skozi oralno in analno fazo, ampak je pogoj tudi, da seje izognil hujšim ego deficitom v obliki popačenj, zastojev, skrenjenosti ah pogostih reg-resij. V primerih, ko otrok ostane simbiotsko vezan in odvisen, ne zmore niti triangulacije. Če je proces nevtra-lizadje zastal, nenevtralizirana agresija res ojačuje homi-cidne impulze, pa tudi neobrušen hbido potencira ince-stne želje. Kadar otroka odvrača le grožnja tabujev, mu pogosto preostane le razcep kot obramba, zato ljubezen, od katere odcepi seksualne impulze, ideaUzira, seksualnost pa tabuira. Lahko da oba dela celo poveže z regresivnim doživljanjem iz analne faze - prvega doživlja kot čistega in drugega kot umazanega. Tisti, ki nevtraliziran HORIZONS OF PSYCHOLOGY libido povežejo z ljubeznijo, ki je konstruktivna in omogoča dobro identifikacijo z istospolnim od staršev, identifikacijo, ki ob dobri diferenciaciji postaja selektivna, se izognejo razcepu. Tako v tej obliki ljubezen obrusi maligno rivaliteto v benigno konkurenčnost, kar vsekakor prej kot kastracijski strah pomaga otroku prebroditi tudi to vihamo obdobje. Morris Eagle meni, da je čas da prisluhnemo sugestiji Geda (1979), naj končno prenehamo s štiridesetiefcnim dokazovanjem Freudovega teoretičnega poslanstva, s tem da se krnumo z drobci njegovih del, saj je v tem času psihoanaliza postala koherentna teorija nevroz, osebnosti ter pomembna razvojna teorija. Postala je tudi temelj za celostno obravnavo ljudi s psi-hičninai motnjami, pri čemer dinamično interpretativna diagnoza ni več dovolj. Razvojna diagnoza je nepogrešljiv del obravnave. Morda je danes še utopična želja po hkratni, sintetični, dvoplastni diagnozi in je nujno posebej preverjati dinamične in posebej razvojne vidike ter šele nato iskati povezanost in prepletenost obeh področij. Toda ne pozabimo, da v psihoterapiji ne moremo najprej postaviti diagnoze in nato zdraviti. Tako proces diagnosticiranja teče ves čas terapije, zdaj s tem, zdaj z onim poudarkom. Pri tem se mora tudi terapevt odreči svojim omnipotent-nim fantazijam, da bi lahko prenehal dokazovati, kako je imel prav, in sprejel vso spremenljivost funkcioniranja khentove in svoje osebnosti skozi čas. LITERATURA Blanck, G. in R. ; Ego psihologija, teorija in praksa. Bibl. Psiha, Zagreb 1985 (orig 1974). Blanck, G. in R.: Beyond Ego Psychology - Developmental Object Relations Theory. Columbia Univ. Press, New York, 1986. Erikson, E. R. : Childhood and Society. W.W Norton, New York, 1950. Eagle, N. M.: Recent Developments in Psychoanalysis. A Critical Evaluation. Mc Graw - Hill Book Comp. New York, 1984. Mahler, M. S., Pine, F., Bergman, A.: The Psychological Birth of the Human Infant - Symbiosis and Individuation. Hutchinson and Co. London, 1975. Nikolic, S.: Mentalni poremečaji u djece i omladine. Škotska knjiga Zagreb, 1988. Praper, P.: Komunikacija in razvojni proces separacije - individualizacije. Zbornik Komunikacija in jezikovna kultura v šoli. Univ. v Ljubljani, PA, Ljubljana 1990 Praper, P.: Analiza razvojnih deficitov v klinični situaciji. Zbornik XVIIL posvet, psihol. Slovenije, Radenci 1989, DPS Ljubljana 1990, st. 383 - 393 Spitz, R.: Dialogues from Infancy. Selected Papers. Robert N. Erude. Internat. Univ. Press Inc. New York 1983 PSIHOLOŠKA OBZORJA Dušan RUTAR sTiuiirriii^ SUBJECT AS AN INTERMEDIATE STRUCTURE POVZETEK našem prispevku k teoriji subjekta smo poskušali orisati analitični koncept identifikacije, ki jo moramo jasno ločiti od subjektivizadje. Identifikadja je bistveno rezultat anksioznosti, medtem ko je subjektivizadja z one strani sleherne identifikadje, kot vzpostavljanje distance med objektom želje (a) in jazom. Subjektivizadja je možna le, če subjekt izolira ta objekt v odnosu do jaza in se pojavi le tedaj, ko subjekt postavi objekt na mesto ideala jaza. Kot naš prispevek k praktikam vmesnih struktur smo na kratko omenili tudi koncept Evropske mreže za neodvisno življenje. ABSTRACT i In our contribution to the theory of subject, we've tried to give an outline of an anlitic concept of identification which should be dearly distinguished from subjectivization. Identification is essentially the result of anxiety, mean-while the subjectivization is something beyond any identification, as the creation of distance between the (a) and I. Subjectivization is only possible if the subject isolates the objed in the relation to the I and it only occurs if the subject puts the objed in the position of his ego-ideal. The concept of European network for independent living, as our contribution to the practice of intermediate structures, was also briefly mentioned. iasa izhodiščna teza je seveda karseda preprosta, kajti tudi nadn razumevanja odnosa med posameznikom in institucijo je običajno (avtorji po pravilu postavljajo - bona fide, vztrajno ponavljajo - na eno stran posameznika, na drugo stran pa institucijo, ki skupaj z mistiko svečenikov, ki so posvečeni v misterij teorije, izvaja nad posameznikom svojo ortope-dagogijo) skrajno poenostavljen in se ujema s pop-ideali-stičnimi in zadnjimi modnimi kriki, ki hočejo vedno znova biti obetavni, realni, če že ne kar pravi in edini uresničljivi. Takšno razumevanje "tretje poti" med dvema (neustreznima) ekstremoma - v tem primeru totalne institudje na eni strani in/ali casework na drugi strani - je po našem mnenju skrajno sumljivo in mora biti deležno naše neusmiljene kritike in ostre zavrnitve, saj v svoji naivni obliki predstavlja škandalozno razumevanje Heglove dialektike. Skušali bomo pokazati, da psihoanaliza kot partikulama praksa razvije univerzalni koncept subjektivizadje, kar pomeni, da razvije način, s pomočjo katerega se subjekt afirmira kot simbolno bitje. V kateri instituciji subjektu to uspe, navsezadnje sploh ni pomembno, aU drugače rečeno, institudja, ki tega prehoda ne omogod, je ideološka. Kot že rečeno, je naša teza zelo enostavna: subjekt je istočasno tista struktura, za katero so narejene vse institucije, in moment, ki sploh omogoči delovanje teh institucij. To pomeni, da je natanko subjekt vmesna struktura, kajti brez njega ne bi bila možna nobena praktika, ali še ne koliko natančneje rečeno: subjekt je pogoj in udnek institucij. Ko govorimo o institudjah, seveda ne mislimo na ustanove (naj bodo totalne ali ne), ampak na praktike, strategije in tehnologije, ki so vedno praktike in tehnologije podrejanja (subjektivizadje), kar preprosto pomeni, da se izmed velikega števila možnosti, skozi katere se subjekt lahko realizira kot takšen, vedno realizirajo samo nekatere. Ob tem seveda lahko odmerimo - imenujmo jo tako - tehnologijo izključitve, kajti tisto, kar ni bilo realizirano, ni bUo takšno zgolj slučajno. Tako je vedno, zato Foucault, ta veliki raziskovalec tehnologij izključevanja, upravičeno vztraja pri tem, da je eni oblastni strategiji mogoče postaviti po robu samo drugo oblastno strategijo. Foucault je namreč prepričan - in to tudi prepričljivo dokaže -, da je potrebna predvsem analiza skritih predpostavk vsake strategije in praktike, pa naj ta hoče biti še tako razsvetljena. Boj proti skritim predpostavkam je osnova vsem trem oblikam boja, ki jih razvija Foucault.^ Teorija subjekta je zato obetavno izhodišče in realen pristop k analizi oblastnih strategij. V našem prispevku bi tako radi pokazali na nekatere elemente psihoanalitične teorije, ki že omenjeno dialekti-ko ustanove in posameznika pervertira na najbolj radikalen in produktiven nadn. Pri svojem dokazovanju se bomo oprli na znameniti Lacanov tekst iz leta 1945, ki ga je naslovil "Logični čas in zatrjevanje vnaprejšne gotovosti. Novi sofizem".^ Začnimo z nekim drugim Lacanovim tekstom iz leta 1967, v katerem na nekem mestu Pravi naslednje: "Ko bo psihoanaliza položila orožje pred naraščajočo brezizhod- 1 Ci. Foucault, M., Vednost-oblast-subjekt, (ured. Mladen Dolar), Ljubljana, Krt 1991, glej zlasti Spremno besedo M. Dolarja, str. V11-XXXV. 2 Foucault govori o treh bojih: boj proti oblikam dominacije, boj proti oblikam izkoriščanja in boj proti tistemu, kar individue veže nase in jih na ta način podredi drugim. Cf. Foucault, M., Subjekt in oblast ibid., str. 103 -120. 3 Lacan, J., Ecrits, Paiis: Editions du Seuil, 1966, str. 197-213. HORIZONS OF PSYCHOLOGY nostjo civilizacije... bo nekdo Kdo? ... ponovno pretresel opažanja, do katerih sem prišel v svojem delu."^ Kot opozarja Miller, je v tem stavku ključnega pomena besedica "ko", kajti Lacan zapiše: "Kobo..." in ne: "Če bo...". V atmosferi amerikanizacije psihoanalize se moramo seveda vprašati, o katerem psihoanaUtičnem orožju govori Lacan. Katero je tisto orožje, ki ga bo psihoanahza položila pred naraščajočimi zahtevami civilizacije? Tukaj se lahko neposredno navežemo na H. Marcuseja in njegovo opredehtev razlike med kulturo in civilizacijo.^ Civilizacijo je Marcuse razumel kot uruverzum, v katerem prevladuje manualno delo, pomemben je deloviu dan, delo, kraljestvo nujnosti, narava in operativno mišljenje, medtem ko so za kulturo značilni intelektualno delo, počitnice, prosti čas in lagodnost, kraljestvo svobode, duh (Geist) in neoperativno mišljenje.^ Marcusejeva teza je seveda v tem, da civilizacija vedno bolj asinhhra kulturo in ji jemlje njen naboj in ostrino. Iz povedanega je jasno, zakaj Lacan govori o naraščajočih pritiskih civilizacije, zato si oglejmo psihoanalitično orožje, o katerem je prvi seveda spregovoril in ga tudi razvil Freud. Vrnimo se k Lacanu in njegovemu tekstu iz leta 1945. V njem govori o nečem, kar bi sodobni avtorji, ki se ukvarjajo s teorijo iger, imenovali "zapornikova dilema". Imamo tri zapornike, ki so torej podvržeru totalni instituciji, kijih žeh upravnik vplesti v igro, v kateri bi si eden z zmago izboril pot na prostost. Zapornikom reče, da ima tri bele in dva črna diska. Vsakemu zaporniku namerava med ramena namestiti enega, in sicer tako, da sam ne bo mogel ugotoviti, kateri disk nosi. To bosta seveda lahko videla samo druga dva zapornika. Tisti, ki bo prvi ugotovil, kateri disk nosi na plečih, naj stopi iz sobe in logično dokaže, zakaj nosi disk, za katerega verjame, da ga nosi. Če bo pravilno dokazoval, bo prost. Upravnik sedaj namesti vsem trem zapornikom beh disk. R. Samuela, kije anahziral Lacanov tekst,* je razdelil, tako kot Lacan, sofizem v tri logične časovne termine: (1) instanco pogleda, (2) čas za razumevanje, (3) trenutek za zaključek.^ Logično vzeto obstajajo samo tri možnosti/kombinacije: (1) vsi trije diski so beh, (2) dva sta bela, eden je črn, (3) dva sta črna, eden je bel. V prvem časovnem obdobju vsi trije zaporniki vidijo po dva bela diska, zato logično izključijo tretjo možnost. Vsi trije torej naredijo isto logično izključitev. V tem času, ki je čas pogleda in logične izključitve, problem seveda še zdaleč lu rešen, pokaže pa se, da ni pomembno samo to, kar sub ekt vidi, ampak je pomembno - nemara je še pomembnejše - tudi to, česar ne vidi. Zaporniki namreč ne vidijo izključenih črnih diskov. To je torej začetni čas, v katerem se artikuhra problem. Z artikulacijo problema, ki je povezan z izključitvijo (foreclosure), je povezana temeljna fantazma subjekta, kajti le-ta ne ve, kaj Drugi žeh od njega, ah drugače povedano, pacient ne ve, kaj Drugi (analitik) v analitičnem procesu želi od njega. Lahko bi rekli, da postane pacient zaradi tega nekoliko anksiozen, jasno je tudi, da želja nikoh ni nekaj transpa-rentnega, zato pogled, pa naj bo še tako natančen, ne zadošča. Z njim si subjekt ne more pomagati, zato je potreben naslednji korak - čas za razumevanje. Vsi trije zaporniki sedaj razmišljajo takole: če bi bil jaz črn, bi druga dva vedela in se ne bi obotavljala sebe prepoznati kot belega. To imenuje Lacan intuicija, kajti subjekt razume več, kot mu igra neposredno omogoča. Vendar je vsak izmed treh subjektov ujet v obsesivno razmišljanje, kajti nihče od njih ne reagira, zato vsakdo skuša doumeti, kaj mislita in vidita druga dva. To je torej tudi faza recipročnosti, kajti subjekt prepoznava sebe le skozi atribute, kijih odkriva v drugih dveh. Medsebojno preslikavanje je tudi igra agresivnosti, rivahtete in zavidanja. Za obsesivnost pa sta značilna oklevanje in dvom in natanko to se zgodi v igri. Zakaj? Nihče ne reagira zato, ker se zaveda, da ga druga dva gledata. To pa pomeni, da se boji možnosti, da morda prav nosi črni disk. Takoj se moramo vprašati, kaj ta disk pomeni. Sa-muels pravi takole: disk predstavlja tisto, česar subjekt ne more videti ah razumeti, povzroča pa določeno stopnjo anksioznosti.^ In nadaljuje: "Misel, "Jaz sem črn", je ideja, ki anticipira najhujšo možno situacijo. V tej strukturi imamo čisto opozicijo med narcistično zahtevo po miru, ljubezni in razumevanju ter nezavedno željo po utrditvi smrti Drugega.'' Sedaj že lahko slutimo, kaj pomeru tretji logičru čas, ki je čas odločitve, ta čas pomeni izsiljeno izbiro, s katero se posameznik postavi nad medsebojno zrcaljenje in arvksi-oznost zaradi anticipirane katastrofe. Izsiljena izbira pomeni vel, v katerem se subjekt afirmira v simbolnem redu kot simbolno, tj. govoreče bitje. Do te afirmacije pride tako, da se subjekt odloči. Na ravni medsebojnega narcističnega Jaz - Ti odnosa in zrcaljenja igrajo glavno vlogo fantazma (S a) in nezavedna verjetja, zato ni čudno, da nas na tej točki Lacan napoti k branju Freudovega teksta "Množična psihologija in analiza jaza", v katerem Freud pokaže, da vsaka socialna relacija temelji na ljubezenskem odnosu, ki se drugače imenuje tiansfer. Subjekt torej nima izbire, spozna lahko le to, da sam ru luč pozitivnega, daje torej le nekaj strogo potencialnega. To je prvi korak k oblikovanju identitete. V naši igri se to zgodi tako, da zapornik postavi črni disk na mesto svojega ideala jaza, kar mu seveda pove, da je sam bel. Čriu disk je v tem primeru objekt želje (objekt petit a). Objekt želje je seveda hkrati tudi vzrok želje, zato je identifikacija v našem primeru (Jaz sem bel) istočasno tudi sprejetje kastracije, tj. dejstva, da subjekt polne identitete ne more doseči. Temu ustieza tudi konec analitičnega zdravljenja, ki predstavlja separacijo kot spremembo v statusu subjekta. Subjekt s tem preneha biti potencialno želeči subjekt in postane subjekt želje.* 1 Cit. po Miller, J.-A., A Reading of Some Details in Television in Dialogue with the Audience, Berbadr College, New York, April 1990, Newsletter of the Freudian Field, Spring/Fall, 1990, Vol. 4, No 1&2, str. 4-30. 2 Marcuse, H., Remarks on a Redefinition of Culture, Daedalus, Vol. 94, No. 1,1965, str. 190-207. Cf. Marcuse, H., Some Social Implications of Modem Technology, Studies in Philosophy and Social Sciences, Vol. IX, 1940/41, str. 414-439. 3 Marcuse, H., Remarks..., str. 192. 4 Samuels, R., Logical Time and Jouissance, Newsletter of the Freudian Field, Spring/Fall 1990, Vol. 4, No. 1&2, str. 69-77. 5 Ibid., str. 70. 6 Ibid., str. 72. 7 Ibid., str. 72. 8 Ci. Fink, B., Alienation and Separation: Logical Moments of Lacan's Dialectic of Desire, Newsletter of the Freudian Field, Spring/Fall 1990, Vol. 4, No. 1&2, str 78-119. PSIHOLOŠKA OBZORJA Subjektivizacijo v tem drugem pomenu besede bomo zato razumeli strogo heglovsko. Hegel je v "Znanosti logike" pokazal na pravo naravo subjekta; subjekt je prazna množica, ki transformira nič v nekaj s tem, ko ga (nič) označi oz. zastopa.^ To je tudi osnova za radikalni optimizem glede novih oblik subjektivnosti, ki pomenijo tudi izhod iz kapitalizma. Radikalni optimizem je sijajno predstavil E. Laclau v svojem prispevku z naslovom "Nova razmišljanja o revoluciji našega časa" } Laclau v tem prispevku predvsem razmišlja na način, ki z milimetrsko natančnostjo pokaže na pomembnost tega, kdo ima besedo. Na razmerja moči torej. Moč subjektivizadje leži natanko v sposobnosti, da rekonceptualizira in redéfinira možnosti lastnega obstajanja, ali nekoliko drugače rečeno, subjektivizadja kot nekaj docela kontingentnega pokaže prav na kontingentno naravo vsake "objektivnosti", kar pomeni, da subjektivizadja kot vedno novo in drugačno razumevanje historičnih situadj, v katerih je subjekt možen, predstavlja smrtonosno orožje za sedimentacijske praktike in strategije, ki skušajo zamrzniti razmerja mod in se obnašati, kot da so ta razmerja naravna in nespremertljiva. Subjektivizadja kot subjektova svoboda ima moč in možnost, da pokaže na paradoks, ki obvladuje polje družbenega. Ker se polje ne more konstituirati kot naravni in objektivni red, mora odpravljati možnosti same subjektivizadje, tj. možnosti svobode. Ta proces je večen in nujen in ga ni mogoče odpraviti. To pa zopet pomeni, da je subjektivizadja kot udejanjanje subjektove svobodne volje nujnost par excellence. Fragmentacija družbenega polja, ki so ga še do nedavna obvladovale veUke institucije, je tako nujno nadaljevanje zavesti o naravi subjektivizadje. Izhod iz kapitaUzma, ki smo ga zgoraj omeiiili, je rezultat radikalnega optimizma, o katerem že lep čas govorimo, kajti obstanek kapitalizma temelji na enormni proizvodnji potreb in zadovoljevanju le-teh, medtem ko o želji subjekta noče slišati ničesar. Če kapitaUzem poganja izkoriščanje v smislu tistega "še", potem je psihoanaliza povsem neuporabna in brez vrednosti, saj se je ne da izkoriščati. Prav to pa psihoanalizi zagotavlja najboljšo pozicijo v boju proti kapitaUzmu in njegovim institud- jam ter tehnikam podrejanja in izključevanja. Katera pozicija je lahko bolj radikalna, če ne ravno pozicija analitika, ki je pozicija svetnika! Svetnik ni proizvajalec, ampak poudarja Lacan, tisti izmeček, ki ostane ob koncu proizvodnje; nekaj torej, kar je povsem brez koristi in nataiJco v tej nekoristnosti je anahtik resnično koristen drugim. V analitičnem zdravljenju tako ne gre za mistično uporabo teorije, ampak za logično dialektike, pri čemer na koncu padent uspe vzpostaviti distanco med jazom in objektom želje; ko objekt a postavi na mesto ideala jaza in je sposoben zavrniti slehmo identifikacijo, ki se nujno dogaja v imaginarnem registru. Z one straiu identifikadje je seveda subjektivizadja v pomenu svobodnega odločanja o nadnu in obliki bivanja in sobivanja. S tega zornega kota je seveda prav psihoanalitičiu postopek tisti, ki pokaže na logiko podrejanja (identifikacija kot subjektivacija). S tem ko se zaporniki prepoznajo kot beli, zapustijo institudjo. Če za zaključek naredimo še obrat k praksi, ga moramo narediti natanko tako, da opozorimo na Evropsko mrežo za neodvisno življenje telesno hendikipiranih ljudi. V tej mreži je poudarek na neodvisnem življenju, kjer se posamezniki svobodno združujejo glede na lastne želje okoH projektov, s katerimi žeUjo vpUvati na odločanje o lastnih formah subjektivnosti. Gre za to, da si ljudje pomoč organizirajo sami in ne da drugi razvijajo obUke pomoči zanje. Gibanje si prizadeva, da bi posamezniki sami (re)defirurali pogoje svojega življenja (poudarjajo, da so tudi poUtično gibanje) in (re)definirajo možnosti za različne načine življenja. Različni projekti (peer counseling, self-help groups, personal assistance, advokature, samozaposlovanje, transport itd. itd.) so se v 80 -ih letih razširili po vsem svetu, po letu 1985 pa so Kanadčani šli v kampanijo "public education", s tem da žeUjo ohraniti gibanje kot neodvisno. Poudarjajo, da ne gre za institudjo, ampak za mrežo, ki se nenehno širi, kar pomeni, da gibanje vedno znova odpira nove opdje, ali kot je dejal eden izmed njih: "I want to see everything change so aU disabled persons can get the services they need." 1 Ci. Schneiderman, S., Jacques Lacan - the death of an intellectual hero. Harvard Uruversity Press, Cambridge, London, England, 1983. 2 Tekstjeizšelv zborniku z naslovom "Beseda, dejanje, svoboda", Analecta, 1990, str. 93-174. HORIZONS OF PSYCHOLOGY Nina A. KOVAČEV Filozofska fakulteta, Ljubljana UAWUIA - KJIHOVA TltAKSPOILUAOJA IK iKTi<;iu»iri7rAi:i.iA POVZETEK rostor in čas sta temeljni determinanti človeške eksistence, zato ju ni mogoče objektivno proučevati. Doživljanje prostorsko-časovnih dimenzij se pojavlja na različnih ravneh, ki se razhkujejo med seboj po stopnji svoje kompleksnosti. Najnižja je raven organskega prostora in časa, ki ji sledijo perceptiv-na, predstavna in na koncu še konceptualna raven. V procesu svoje konkretizacije, ki poteka skozi razhčne obhke kulturne dejavnosti, pridobijo abstiaktne prosto-rsko-časovne dimenzije še številne simbolične pomene. ABSTRACT S. I^pace and time are the basic detemunants of human existance, so they carmot be explored objectively. The experience of spatio-temporal dimensions appears on several levels, which differ from each other in their complexity. The lowest is the level of organic space and time, which is foUowed by the perceptual, the imaginary, and finaUy by the conceptual level. Through the process of ther concretization, enabled by different forms of cultural activity abstract spatio-temporal dimensions achieve many symbolic mearungs. "Space and time are the framework, in which all reality is concerned." E. Cassirer: An Essay on Man rostor in čas pojmujemo kot temeljni determinanti človekove eksistence. Vsa njegova psihofizična dejavnost se namreč odvija v nekem trenutku na nekem mestu. Toda zaradi abstiaktnosti prostorsko-časovnih dimenzij jih neposredno sploh ni mogoče proučevati. Tudi vrednost njihovega posrednega spoznavanja je vprašljiva, saj spoznavajoči subjekt do dimenzij lastnega obstoja ne more vzpostaviti miselne distance, ki je nujno potiebna za kakršno koh natančnejše in zanesljivejše spoznavanje. Ne more jih proučevati "od zunaj", kajti obstaja znotraj njih, zato določajo referenčni okvir vsega njegovega objektnega spoznavanja. V nasprotju z Newtonovim absolutnim prostorom in absolutrum časom, medsebojno neodvisnima božjima emanacijama, uvaja relativnostna teorija koncept prostorsko časovnega kontinuuma kot enotnega fizikalnega fenomena. Ta je namesto absoluta le modus materije, ena izmed njenih obhk. Prostorsko-časovni sistem je odnosne narave. Odvisen je od opazovalčevega položaja in od gravitacijskega polja, ki ga ukrivlja. Maso, ki deformira konstelacijo eksistenčnih dimenzij, bi lahko metaforično primerjali s človekovim psihičnim aparatom. Subjekt namreč izkrivlja in prireja referenčni okvir svojega izkustva glede na stopnjo lastnega kognitivnega razvoja in lastnosti objektivne stvarnosti. Prostorsko-časovno izkustvo lahko razdehmo na več plasti. Najnižja je plast organskega prostora, vegetalična plast gole eksistence, ki jo sestavljajo dražljajsko-reakcij-ski vzord. Sledi ji raven perceptivne in predstavne orga-nizadje, na koncu pa še plast abstraktnega, simbohčnega prostora. Zadnja, hierarhično najvišja, konceptualna raven prostorskega izkustva je tipično človeška doživljajska kvahteta, vendar tudi v vseh obhkah človeške miselne organizadje ni enako močno prisotna. V primitivnih družbah obstajajo le nejasne osnove abstiaktnega prostorskega koncepta. Werner poudarja konkretnost in substancialnost primitivnega prostora, sinkretično povezanega s predmetom. Z razvojem konceptualizacije naj bi prišlo do kvantifikacije kvahtete, ki omogoča dojemanje prostora kot konfiguracije treh kontinuumov, izmed katerih je vsakega mogoče razdehti na neomejeno število segmentov. Analogne prostorskim so plasti časovnega izkustva, vendar je organsko in konceptualno časovno plast laže obhkovati, medtem ko je perceptivna nujno pomanjkljiva. Časovna razvojnost je namreč trenutnemu zaznavanju skorajda nedostopna. Izjema so le nekateri posebni naravni pojavi (npr. rečni tok, odpadanje listja in nekateri astrofizikalni pojavi), ki pa so skoraj vedno povezani z gibanjem v prostoru in predpostavljajo predhodno usvojitev časovnega koncepta. Za vzpostavitev nniselnega časovnega toka je potrebna zadostna razvitost spominskih sposobnosti (ki omogočajo refleksijo preteklega), zaznavnih kapacitet (za lovljenje sedanjosti) in simbohza-cije, na podlagi katere lahko predvidimo prihodnost. Simbohčna prihodnost se navezuje na simbolično preteklost in je negadja empirične stvarnosti. Konceptualni prostor je mogoče realizirati skozi različne oblike kulturne dejavnosti. Norberg-Schulz uvaja dinamični pojem eksistenčnega prostora - relativno stabilnih perceptivnih shem, ki omogočajo subjektovo znajdenje v svetu - in pojem arhitektonskega prostora - konkretizacije teh abstrakcij. Arhitektonski prostor lahko pojmujemo PSIHOLOŠKA OBZORJA tudi kot obliko izraznega, umetniškega oziroma estetskega prostora. Tudi v samem konceptu eksistenčnega prostora ločimo abstraktni in konkretni vidik. Abstraktni elementi eksistenčnega prostora imajo zaradi svoje izredne antropološke pomembnosti še vrsto dodatnih, metaforičnih pomenov. Vrednostni pomeni središča, kakor tudi pomen zgornjega, sprednjega in bližnjega so v vseh kulturah izrazito pozitivni, zato lokalizacija določenih predmetov ali pojavov v središče nakazuje njihovo spoznavno in vrednostno superiornost. Centru pripada to, kar je znano, kar je najbistvenejše, najsvetejše in mora biti najbolje zavarovano. Se posebno poudarjena je vloga središča v mitologiji, verjetno zaradi njene izrazite subjektivne orientacije in njene nezmožnosti preseganja lastne perspektive. Kar je sveto, je za mit realnost in prav gotovo ni svetejšega od središča - praizvira, kamor se stekajo vse skrivnostne sile. Središče sveta ponazarja njegova os (axis mimdi), ki spaja tri kozmična področja med seboj in se v mitičnih in religioznih predstavah pojavlja neodvisno od kulturnih meja. Poleg središčne siml>olike združuje v sebi še simboliko višine in časa. Zgoraj so večne božanske sfere, spodaj večni pekel, vmes pa bežna, minljiva vsakdanjost. Axis mundi lahko nadomestijo tudi kozmična gora, drevo, ali steber pretoka kozmičnih energij. S simboliko centra se prepleta pojmovanje dviganja, preseganja, poleta in vznebovzetja. Tovrstni obredi se namreč odvijajo v središču obrednega prostora in ceremo-nialno lestev, ki omogoča dvig, lahko upravičeno primerjamo z axis mundi. Središčna usmerjenost je očitna tudi v simbolu mandale - krogu, ki simbolizira popolnost, kozmos v kaosu. Prehajanje iz zunanjih krogov mandale proti njeni notranjosti sovpada s postopnim ozaveščanjem prvobitnih simbolov. Razen s prostorskimi je mandala zasičena še s časovnimi implikacijami, saj so v orientalski mitologiji z njo ponazarjali svoj koncept časovne cikličnosti. Embrionalni razvoj sveta iz središča in njegovo stalno teženje k svojemu praizvoru je svojevrstna ritualizacija razvojnega regresa, ki ga lahko razumemo kot izraz ego-centrizma primitivne miselnosti. Subjektovo stalno osredotočenost na samega sebe je mogoče uvideti tako na intrapersonalnem kot tudi na kozmičnem nivoju. Posameznik dojema svet kot prototip univerzuma, primitivna skupnost svoje ozemlje kot jedro civilizacije, pa tudi Ptolomejevo geocentrično pojmovanje vesolja je navsezadnje izraz iste tendence k poudarjanju lastne central-nosti, projicirane na nekoliko širšo raven z nekoliko da-lekosežnejšimi posledicami. Do neke mere bi lahko to svojevrstno samonaravnanost pripisali nezavednemu stremljenju k prvotni embrion^ni varnosti, alternativno razlago tega fenomena (ki se v nekoliko prirejeni obliki pojavlja tudi pri nekaterih drugih avtorjih) pa bi lahko izpeljali iz dejstva, da so koncepti primitivnega človeka prešibko diferencirani in njegove spoznavne zmogljivosti premajhne za abstrahiranje neposredne situacije in njeno miselno preseganje. Spoznavanje je na tej razvojni stopnji še vedno tesno navezano na akcijo in na dražlja-jske vzorce, ki vplivajo nanjo. S subjektivno centracijo ni obremenjen le primitivni človek, ampakje ta enako močno prisotna tudi v miselnosti sodobnih civiliziranih dežel. Do neke mere je subjektu celo potrebna, saj je nujen pogoj za njegovo osebnostno integracijo, koordinirano akcijo in organizirano kognici-jo. Toda pogosto prehaja v nekakšno bolestno obremenjenost z mitičnim samopovehčevanjem in prepričanjem o lastni ključnosti, centralnosti in pomembnosti, ki se izraža na individualni ravni, kakor tudi v okviru širše družbene skupnosti. Poleg svojega statičnega aspekta implicira prostor tudi določeno dinamiko, ki je zaobjeta v poteh in smereh. Vertikalna dimenzija prostorske dinamike je sakralne narave in se povezuje s simboliko centra, profana horizontala pa predstavlja človekovo konkretno dejavnost. Zato ne more obstajati zgolj kot črta (kot to velja za središčno navpičnico), ampak obstaja predvsem kot ploskev, na kateri subjekt izbira svojo pot. Integradjo statičnega in dinamičnega vidika abstraktnega prostora predstavlja površina oziroma območje (domain). Območje sicer nima določene zgradbe, vendar se skozi svojo konkretizacijo strukturira in nadgrajuje. Proces postopnega strukturiranja površine najlepše ponazarjajo veličastne umetne gore: zigurati - mezopotam-ska svetišča v obliki stopničastega stolpa, ki vključujejo tako centralno kakor tudi vertikalno simboliko. S svojim dviganjem proti nebu omogočajo zigurati občasno praznično preseganje prvobitne ločitve neba in zemlje ter ponovno združitev obeh bogov plodnosti, ki se v personificirani obliki realizira skozi erotični dej posvečenega para v vrhu svetišča. Posamezna nadstropja zigurata ponazarjajo namreč zaporedne stopnje v približevanju univerzami božanskosti in sovpadajo s postopnim ozavedenjem nezavednih vsebin ter s prehajanjem v brezčasnost in transcendenco. , Simbol svete gore in z njim povezana gradnja stopničastih stolpov se pojavljata v različnih kulturah, med katerimi bi težko dokazali kakršne koli medsebojne vplive. Razen v Mezopotamiji so tovrstno simboliko poznali še v Indiji, Severni in Južni Ameriki, pojavlja pa se tudi kot pogosta tema renesančne umetnosti (Dante, Brueghel), čeprav v zadnjem primeru že ne moremo več govoriti o popolnem nepoznavanju drugih kulturnih tradidj. Skozi kulturno ločene oblike miselnosti namreč prodirajo skupne, arhetipične determinante kolektivnega nezavednega. V nasprotju s prostorom obstaja čas predvsem kot abstraktna dimenzija, saj ga ni mogoče konkretizirati na način, ki bi bil kakor koli primerljiv s konkretizadjo prostora. Vendar je časovnost stalno prisotna tudi v vseh prostorskih stvaritvah in neodvisno od doveka deluje v njih in nanje. V mitih in religijah razUčnih kultur so skrivnostno moč časovnega umerjanja pripisovaU najpomembnejšim bogovom, kadar pa časa niso poosebljali, so ga pojmovali kot dinamični, ustvarjalni vidik kozmičnih sil (npr. na Kitajskem). Božanstvo časa je zaradi svoje sposobnosti izničevanja obstoječega poleg veUkodušnosti pogosto izražalo tudi brutalnost (tako na primer v azteški in grški mitologiji). Krščanska religija je v nasprotju s poganskimi zavrnila mitično enačenje časa z rijegovim božanstvom in povzdignila svojega boga za stopnjo više. Stvaritelj celotnega kozmosa in s tem seveda tudi časa ima nad svojimi stvaritvami neomejeno moč. Značilnost nekritične, primitivne miselnosti je tudi univerzalno ločevanje sakralne in profane časovnosti pri čemer lahko prvobitni, sakralni čas poistovetimo z večnostjo, brezčasnostjo ter negacijo posvetne minljivosti in HORIZONS OF PSYCHOLOGY nepovratnosti. Zaradi svoje omejenosti je časovna eksistenca v ontološkem smislu iluzoma in irealna. Njene očitne pomanjkljivosti silijo človeka, da si jo stalno prizadeva preseči in postopoma prodreti do brezčasnega središča. Poskusi simbolične reprezentacije časovnega toka se kažejo v predstavitvenih shemah različnih obhk. V mitih starih kultur se najpogosteje pojavlja ciklični prikaz, zlasti v obliki oceana, kače, ki grize lastni rep, kolesa ali pa kar poslikanega kroga. Ciklično pojmovanje časovnega toka implicha stalno ponavljanje minljivih manifestadj večnih arhetipičnih vzorcev in običajno predpostavlja dokončni razkroj sveta v daljni prihodnosti. Takšno pojmovanje časovnega kontinuuma zasledimo v indijskih yugah, kitajskem astrološkem sistemu, azteških in ma-jevskih koledarjih, pa tudi v zahodnoevropskem kuhur-nem prostoru. Nasprotuje mu linearno pojmovanje časa s poudarkom na heverzibilnosti dogajanja, ki verjetno temelji na opazovanju procesa staranja in neponovljivosti zgodovinskih dogodkov. V vedni mitologij obstaja vzporedno s dkhčnim modelom in se prepleta z njim, najpogosteje v obliki sphale. V znanstvenem mišljenju mu je Darwinov evoludonizem omogočil prevlado. Sodobna teoretska misel je danes že presegla linearno pojmovanje historičnosti, vendar zaradi nazornosti še pogosto vztraja pri njem. Zanj je namreč znadlno izrazito poudarjanje kavzalnosti in naključnosti dogodkov, ki olajšuje njihovo razumevanje. Toda kvantna fizika prepričljivo podira še zadnje ostanke dovekovega umišljenega imperija - njegovega prepričanja o antropomorfno-sti in spoznavnosti vesolja, ter podredljivosti vesolja zakonom floveškega duha. LITERATURA CAMPBELL, J. (1974). The mythic image. Priticeton University Press. CASSIRER, E. (1962). An essay on man. An introduction to a philosophy of human culture. New Heaven and London, Yale University Press. ECO, U. (1972). Einfuhrung in die Semiotik. München, Wilhelm Fink Verlag. ELIADE, M. (1952). Images et symboles. Essais sur le symbolisme magico-religieux. Paris, Gallimard. FRANZ, M.L. VON, (1978). Time. Rhythm and repose. London, Thames and Hudson. LYNCH, K. (1974). Slika jednog grada. Beograd, Gradevinska knjiga. MUSEK, J. (1984). Pomenska razsežja simbolike. Ljubljana, Filozof- skafakulteta. NORBERG-SCHULZ, CH. (1975). Egzistencija, prostor in arhitektura. Beograd, Gradevinska knjiga. POLIČ, M. (1987). Simbolizem prostora in prostorskih oblik. Disertacija. Ljubljana. Filozofska fakulteta. POREBSKI, M. (1978). Ikonosfera. Beograd, Prosveta. PSIHOLOŠKA OBZORJA TomaŽ VEC SISmUSIHI - l»SIHOIIIKMUI IHirpLEII ETIOMIOI.IO IIIStICIALKOSTI SYSTEMIC - PSYCHODINAMIC VIEW ON ETIOLOGY OF BEHAVIOR DISORDERS POVZETEK I Iz tesne prepletenosti in eksistenčne soodvisnosti posameznika in družinskega sistema izhaja, kot je razvidno tudi iz teorije objektnih odnosov, da pomeni otroku v zgodnjem življenskem obdobju izguba objekta ljubezni neposredno izgubo sebe. Otrok ima tako na voljo nestrukturirano realnost, ki ga prikrajša za temeljno orientacijo, pomembno za neposredno preživetje. Takšna nestrukturiranost oziroma bolje drugačna strukturiranost povzroča namreč tesnobo, anksi-oznost, napetost, ki je neznosna, saj zadeva posameznikove eksistenčno pomembne potrebe.- Izhod, ki ga izbere otrok, je disocialnost, ki ima za posameznika pomen strukturiranja in s tem konstrukta, ki omogoča orientacijo v realnosti. Struktura je tisti dinamični konst-rukt, ki omogoča posamezniku funkcionirati ne glede na (ne)ustreznost vsebinske komponente. Nastanek diso-cialnosti kot simptoma pomeni torej optimalni način prilagoditve ega na konflikt. S tega aspekta bi lahko sedaj govorili o disocialnosti (tisti, kije sekundarno peristatič-nega značaja kot posledica motenega čustvenega razvoja) kot o vrsti obramnega mehanizma. ABSTRACT I rom tight connectedness and existential interdependence of individual and family system appears, like is evident also from theory of object of love means direct loss of self. So the chUd reality is unstructured and that means deficit in his basic orientation needed for immediate survival. That kind of structure or better: different structure causes uneasiness, aniety, tension v^hich is unbearable in the matter of the individual existential needs. The outcome chooses by child is behavior disorders with the meaning of structure for individual. That construct enables him orientation in reality. Structure is d3mamic construct which individual can function with irrespective (un)correspondence to the content of components. The etiology of behavior disorders as a symptom means the optimal way of Ego adaptation on a conflict. From that point of view now we can talk about behavior disorders (that which is secondary peristatics character as an effect disordered emotional development) as a sort of Ego defenses. elikokrat je pomembneje postaviti si pravo vprašanje kot najti odgovor na vsa druga. To spoznamo tudi ob tem, da je pomoč pri disocialnosti najpogosteje usmerjena v samega otroka, medtem ko je motnja vsaj toliko njegova kot njegovega okolja. Uspešnost dela, vezanega na disocialnost pri otrocih in mladostnikih, je odvisna predvsem od naših izhodišč, od tega, kako nekaj počnemo in kakšne cilje si pri tem zastavljamo. Pri praktičnem delu z disodalnimi otroki in mladostniki se ob številnih neuspešnih izhodih in ob delu -pri čemer o njegovi uspešnosti nimamo povratnih informacij - kaj hitro pojavi želja po neki spremembi - največkrat pričnemo razmišljati o drugačnem načinu razreševanja določenega problema. Na tem nivoju je naše razmišljanje podobno razglabljanju o tem, ali je za otroka bolje, da ga vzgaja oče ali mati. Seveda je napaka že v naši zastavitvi vprašanja in v smeri, s katere smo se problema lotili. Celo odgovor na dani primer ni tako preprost, kot bi se nam v prvem trenutku utegnilo zazdeti. Dokler ostajamo na isti ravni razmišljanja, si lahko zamišljamo, da sta oba starša tista, ki imata pri vzgoji največjo vlogo, kar se nam z drugega aspekta razkrije kot le del realnosti. Družino bi morali videti znotraj nedeljivega sistema tesno prepletenih recipročnih in cirkularnih vplivov vseh članov na vse. To pomeni, da otrok nikakor ni le pasivni sprejemnik vzgoje, ima namreč enakovreden vpliv na svoje starše kot tudi redpročno (tako že s tem vplivom sooblikovana) vzgoja nanj. Sistemsko - psihodinamični pogled na problematiko oblikovanja disocialnosti poskušam postaviti kot okvir, koncept razumevanja in izhodišče za konkretno delo z disodalnimi motnjami. Kadar govorim o disocialnosti, imam v mislih sklop motenj, ki jih običajno imenujejo "motnje vedenja in osebnosti"; nanašajo se na celotnost etioloških kakor tudi sim-ptomatskih vedenjskih znadlnosti otrok in mladostnikov. Sama simptomatika motnje se izraža v storilnosti, na emocionalnem področju, v odnosu do vrstnikov in odraslih, v uspešnosti, delovnih navadah itd. Govorimo lahko o disodalnem vedenjskem sindromu, pomeni, da gre za značilnosti v ravnanju oziroma vedenjskem vzorcu otroka v celoti. Pri tovrstni simptomatiki je pomembno kot pravi Bečaj, da "otrok s svojim celotnim ravnanjem prihaja v nasprotje s celotnim socialnim prostorom" (Bečaj, 1986, str. 29). HORIZONS OF PSYCHOLOGY S terminom " disocialnost" se bomo z etiološkega aspekta omejili na t.i. "sekundarne peristatične motnje", ki so (Bregant, 1987) posledica motenega čustvenega razvoja. Tako bomo te motnje razmejili od motenj z drugačno etiologijo (primarno biološko pogojene, reaktivne motnje in motnje, ki nastajajo zaradi neposrednega zavajanja v primarnem socialnem okolju). Ob raziskavah etiologije disodalnosti najpogosteje zasledimo le naštevanje tistih dejavriikov, ki so pomembiu za nastanek motnje. Vendar kaže, da gre ob tem bolj za opis nekih spremljajočih faktorjev, saj z njimi ni dovolj eksakt-no razjasneno: ? na kakšen nadn delujejo rizično določeni dejavniki, ? zakaj izzovejo motnje le pri nekaterih, ? zakaj sploh naj bi bili rizični prav tisti dejavniki. Podobna nejasnost se pojavi glede obdobja nastanka di-sodalnih motenj, tudi če so kje časovno opredeljene, pa nikjer ne zasledimo odgovora na dileme: ? zakaj je rizično prav tisto obdobje, ? na kakšen nadn se zaradi nekih dejavnikov ravno takrat oblikuje disocialnost, ? zakaj je izhod ravno disodalnost in ne neka druga motnja. V preteklosti so vzroke disodahiega vedenja iskah v dveh splošnih kategorijah: v proučevanju pobud za izkazovanje določenega vedenja v posamezniku in v iskanju napak v sodalnem sistemu, katerega del je posameznik. Nerazumevanje dejanskih vphvov okolja oziroma tesno prepletene soodvisnosti posameznika in okolja nastaja zaradi neke napačne predpostavke, ki pa je vkomponira-na v temelje praktično vseh sodalno-psiholoških teorij; to je možnost ločevanja posameznika od skupine (Bečaj, neobj.). Na neupravičenost te dihotomizacije pomishmo šele, ko imamo pred očmi, da posameznik od rojstva dalje (ah pa še prej) živi in doživlja realnost, ki jo ustvarja sam skupaj z okoljem, v katerem živi. Socialni sistem namreč ni nek milje, v katerem se nahaja posameznik kot izohrana enota in med katerima bi lahko določili eksakt-ne meje. Iz takšnega umetnega ločevanja se je oblikovalo pojmovanje ega kot nekega pasivnega sprejemnika, ki se skladno s temi vphvi (predvsem direktno od staršev) spreminja in jih jemlje za svoje kot "introjekte". Z introjekti je torej pri otroku poudarjena odvisnost, nezmožnost ne le kontrole, ampak dejansko tudi nezmožnost sooblikovanja družinske dinanuke. Otroku se ne pripisuje aktivnega vphvanja v družinskem sistemu in na takšen način lahko iščemo krivca za disocialno vedenje v starših zaradi "njihovih lastnih napačnih produktov, kot so seksualni konflikti, stiogost pri vzgoji, nudenje neprimernega modela za posnemanje itd.", kot pravi AUen (Allen, 1988, sti.26). Striktnemu ločevanju posameziiika od socialnega sistema, v katerem se nahaja, so sledih tudi terapevti, ki so bih prepogosto usmerjeni v iskanje odgovornosti ah celo krivde; prvi pri posamezniku, drugi v družiru ali širši sodaliu skupnosti. Del vzrokov za oprijemanje enega ah drugega ekstrema lahko razložimo z (ne)uspešnostjo terapevtskih postopkov ali bolje z iskanjem razlogov za to neuspešnost povsod drugod le v samem pristopu do motnje ne. Če namreč disodalnost izvira iz genetskih determinant ah pa iz vpetosti v nek nespremenljiv sodalni sistem, je možnost, da z nekim postopkom odpravimo motnjo zelo majhna in s tem elegantno opravimo z občutki krivde, včasih celo opravičujemo nestiokovno delo. Svojevrsten paradoks pa je, da se ob poskusih vplivanja na disocialnost dejansko usmerimo na otroka oziroma na introjekt, ki sedaj izgleda popolnoma znotraj otrokove psihe. Iskanje krivde v otroku, ki je temeljilo na napačnih izhodiščih, je proizvajalo tudi temu ustiezno terminologijo, kot sta pojma "motena osebnost" in "dehnkventna osebnost", kar je za sabo potegnilo cel sklop stigmatizadj in napačnih pristopov pri reševanju te problematike. Konec koncev je obramba impulzivnosti pred zunanjim svetom kot tudi pred lastnim superegom naloga, s katero se srečuje vsak ego. Resiučno pa pri teh otrocih nastopa zelo izrazito in predstavlja veliko ovho za vzgojo ozhoma terapijo. In če hočemo mladostnika osvoboditi njegovih dehnkventnih pritiskov, moramo upoštevati vse zapreke, ki jih postavlja ego, da zašdti impulzivnost. Redel in Winemann pravita: "Izredno pomembno je, da dobro proučimo njegov obrambni sistem in da tako pri oblikovanju pristopa ne poznamo le slabosti ega, ampak tudi njegovo moč." (Redel, Winemann, 1980, sti. 49,50) Ob otioku z disodalnim vedenjskim sindromom nimamo opraviti zgolj z družino, v kateri eden od članov ne funkdonira v skladu z normami, drugi pa so relativno urejeni, stabilni, ampak s skupnostjo, v kateri so patološki odnosi tisti, ki odločajo in utrjujejo disfunkcioniranje posameznikov. V družini pride do marüfesthanja in do največje intenzhete motnje pri tistem členu, ki je v tej verigi pač najšibkejši. Otiod zadovoljujejo svoje osnovne psihosocialne potiebe le z dovolj veliko konformnostjo z družinskim sistemom. To pomeni, da je miiümalna zadovoljitev njihovih potieb možna le s sprejetjem družinskih pravil, se pravi norm, dogovorov, vrednot itd., tudi kadar so patološka. Proces konformiranja v družini poteka namreč skozi so-cializadjo. Celotno realnost predstavlja otroku v začetku zgolj družinsko okolje (predvsem mati) in njegove potiebe. Tako ima norma, eden najpomembnejših regulativov vedenja, vse znadlnosti skupinskega in individualnega oblikovalca sodalne realnosti, saj ima, ker temelji na konserizu in ker vahdka s socialno interakdjo, pomen substituta za osebno vphvanje, stabilizatorja socialnega okolja (ga naredi predvidljivega) in ima zaradi tega tudi pomen objektivne realnosti. Ker je norma neposredna posledica interakcije, je zaradi tega vsesplošno prisotna v socialnem prostoru (Thibault in Kelly, 1959). Če se zavedamo, da ima socialna realnost za posameznika pomen objektivne danosti - ne glede na dejansko ujemanje s fizično realnostjo - nam odvisnost psihodina-mike posameznika od družinskega sistema postane lažje razumljiva in bolj sprejemljiva. Odsev tega se preko kon-struktov veže skozi celotno zgodovino posameziuka, Bečaj pravi: "Elementi socialne realnosti (npr. vrednote, stališča) so sprejeti že zgodaj v otioštvu. Zato bo človek v življenju trajno odvisen od socialno konstruirane opreme, ki ne more biti popolnoma nadomeščena s še tako objektivninü znastvenimi spoznanji." Dejavnost ega se namreč izraža skozi vedenjski repertoar, ki ga razumemo ... kot stiukturo okolja v tem smislu, da okolje stiukturira, osmišlja in določa osnovne oblike vedenja, ki so s strukturo okolja skladne." (Bečaj, neobj.) V družinski dinamiki ima otiok pogosto vlogo razbre-menjevalca družinskih konfliktov. Ta vloga se pojavlja v vsaki družini in sama po sebi še ni patološka, tak pomen dobi, ko jo prevzame le en posameznik. Pri otrocih lahko govorimo o motnjah načina funkdoniranja otrokove osebnosti, ki so nastale kot posledica konfliktov (med osnovnimi potrebami in okoljem, med egom in superegom ali med idom in egom). Motnje pričnejo ovirati nadaljnji razvoj odnosa otroka do samega sebe in do PSIHOLOŠKA OBZORJA sveta ter tako vplivajo na celotni razvoj in organizacijo osebnosti. Za otroka je bolj ogrožujoče stanje biti brez okvirov, struktiure kot biti z normativno neustreznimi. Takšna nestrukturiranost oziroma bolje drugačna strukturiranost povzroča nannreč tesnobo, anksioznost, napetost, kije neznosna, saj zadeva posameznikove eksistenčne potrebe. Kot vidimo, se tudi znotraj psihodinamike pojavlja struktura kot tisti dinannični konstrukt, ki posamezniku omogoča funkcionirati kljub neustreznosti vsebinske komponente. Nastanek nevrotično-disocialnih simptomov pomeiu torej optimalni način prilagoditve ega na konflikt. S tega aspekta lahko sedaj govorimo o disocialnosti kot o neki vrsti obrambnega mehaiuzma (seveda tu govorimo le o disocialnosti, ki jo Bregant vidi kot posledico motenega čustvenega razvoja in ki ima sekundarno peristatični pomen). Zgodnejše kot je obdobje, v katerem pride do nevrotičnih konfliktov, slabša je diferenciacija ega in razvoj ego - fui\kcij, bolj so zasidrani in težje so dostopni nevrotični mehanizmi. Osnova nevrotičnega funkcioniranja (in še posebej disocialnosti) je tako ne le v prikrajšanosti pri zadovoljevanju osnovivih potreb samih po sebi, ampak predvsem v tem, kakšen pomen imajo za posameznika. Pomen pa je zopet določen z okolico, ki ga skupaj s posamezrukom oblikuje preko socialne realnosti. Iz tesne prepletenosti in eksistenčne soodvisnosti posameznika in družinskega sistema izhaja, kot je razvidno tudi iz teorije objektiuh odnosov (Blanck in Blanck, 1988), da pomeiu otroku izguba objekta ljubezni v zgodnjem življenjskem obdobju neposredno izgubo sebe. Otrok tako sprejme percipirane želje in pričakovanja staršev za svoje in se z njimi identificira. V terminih transakcijske analize (Berne, 1989) bi lahko govorili o prepovedih, sporočilih, ki jih otrok vgrajuje v svoj življenjski scenarij. Dobiva jih (v začetku predvsem od staršev) na verbalnem in na neverbalnem nivoju. Osnova tega skripta aU življenskega scenarija disocialnega otroka je predvsem v prepovedih "ne obstajaj", "ne bodi blizu" ipd. Zaradi tega, ker je njegov ego še v fazi diferenciacije, mu tovrstna sporočila tvorijo konstrukt socialne realnosti, ki ima zanj pomen objektivne stvarnosti in ker nima v tem obdobju izkušenj z "drugimi realnostmi" pomeni to zanj edino obstoječo realnost (pač po prej prikazanih principih delovanja). Najpogosteje ta sporočila seveda niso kongruentna z o-stalimi, ki jih otrok tudi dobiva iz najožjega socialnega okolja, poleg tega pa so tudi v nasprotju z osnovnimi potrebami (biološkimi, čustvenimi, spoznavnimi itd.). Z neskladjem, nekongruentnostjo, koiif Ukti, nestalnostjo... se otrok znajde v nekakšnem vakumu, prostoru brez strukture. Prikrajšan je torej za temeljno orientacijo v socialnem prostoru, za realnost, kar dejansko ogroža njegovo preživetje, samoohranitev (spomnimo se raziskave Spitza (Musek, 1982, str. 123)) o pojavu sindroma hospi-talizma že po šestih mesecih socialne deprivadje, ki je kasneje vodil do večjih zdravstvenih komplikacij in celo do smrti! S simptomom, v našem primeru z disodalnostjo, je egu vsaj omogočeno delovanje. Otrok pa sprejemljive vsebine strukture ne more ustvariti v interakdji s socialnim okoljem - z družino (zaradi pomanjkljive in neustrezne komunikacije, nezadovoljevanja osnovnih potreb ...), zato jo ustvari sam s seboj. Ta interakcija oziroma poskus najdevanja substituta v samem sebi, je torej neke vrste spliting, razcepitev "dobrega" in "slabega" identificiranega objekta. S splitingom lahko razložimo različnost v funkdoiiiranju disocialnega otroka, polarnost v vedenju. Na določenem nivoju to npr. pomeni izredno senzibilno-st v sodalnih stikih, tudi konformnost in socializirano vedenje, na drugi strani pa včasih izrazito agresivnost, celo okrutnost do sebe in do drugih; on in ves svet je lahko le popolnoma bel, čist ali pa popolnoma črn, umazan. Manjša fleksibilnost, zmožnost prilagajanja, kaže na določeno rigidnost, slabšo sposobnost ega za upoštevanje vseh zahtev, norm širšega socialnega okolja, vendar tudi ustreznost funkdoniranja z aspekta preživetja otroka v družinskem sistemu - z aspekta realnosti, v kateri se nahaja. Z drugimi besedami povedano, prisotnost manjše fleksibilnosti gre na račun trdnosti, strukture, ki jo ustvarja sam disocialiü otrok. Zaveda se, da bo z določe-rüm vedenjem izzval take in take reakcije v sodalnem okolju, kar pa je zanj veliko lažje sprejemljivo^ kot če reakcij drugih ne more predvidevati, kljub temu, da ti predvideiü odgovori pogosto pomenijo fizično kazen. Glede na to, da izgleda pri disodalnem otroku tovrstno strukturiranje (kot je bilo prikazano) nujno, se pojavi le še vprašanje, kaj strukturi določi vsebino (disodalnosti); odgovor se nam ponuja v Bečajevi teoriji (Bečaj, neobj.), to je sodalna interakdja. n LITERATURA 1. ALLEN, M.D. Unifying individual and family therapies. London, ^ ]ossey - Bass Publisher (1988). 2. BEČAJ, J. Dve funkciji socialne interakcije. Neobjavljen rokopis. 3. BEČAJ, J. Potrebe in možnosti posebne obravnave otrok v OŠ; v Drugačnost otrok v osnovni šoli. Zbornik posvetovanja v Cankarjevem domu (1986), 1-2. 4. BERNE, E. Sta kažeš posle zdravo. Beograd, Nolit (1989). 5. BLANCK, G., BLANCK R- Ego psihologija. Zagreb, Biblioteka psiha (1988). 6. BREGANT, L. Disocialnost. Psihoterapija 15. Ljubljana, Medicin- ska fakulteta (1987). 7. MUSEK J. Osebnost. Ljubljana, DDU Univerzam (1982). 8. REDEL, F., WTNEMANN, D. Agresivni otrok. Ljubljana, Sveto- valni center (1984). 9. THIBALT, J. W., KELLY, H. The social psychology of groups. New York (1959). HORIZONS OF PSYCHOLOGY Sonja ZORGA Pedagoška fakulteta, Ljubljana 0.1 IAIAJ» l'irOSTOVOUCI oil PK08T0V0UKE0A UilhXI POVZETEK 'omače, pa tudi tuje izkušnje kažejo, da je pri mladih precejšna pripravljenost za vključevanje v akcije prostovoljnega dela. Kaj je pravzaprav tisto, kar jih motivira za prostovoljno delo? Zakaj želijo "delovati preventivno" ali pa "nuditi pomoč" raz-lum skupinam in posameznikom in kaj imajo od tega? V prispevku skušam osvetliti nekatere dejavnike, ki ženejo prostovoljnega delavca v sodelovanje s strokovnjaki raznih ustanov za delo s posamezniki - najpogosteje s "klienti" te ustanove. Navajam ugotovitve nekaterih študij, kijih na koncu strnem v tri področja - motivatorje za prostovoljno delo: osebnostni razvoj, strokovni razvoj in vpogled v delovanje ustanov in strokovnjakov v njih. II 'omače, pa tudi tuje izkušnje kažejo, da je pri mladih precejšna pripravljenost za vključevanje v akcije prostovoljnega dela. Kaj je pravzaprav tisto, kar jih motivira za prostovoljno delo? Zakaj želijo "delovati preventivno" ali pa "nuditi pomoč" raznim skupinam in posameznikom in kaj imajo od tega? Kako to, da so pripravljeni ure in ure presedeti na mentorskih, supervizijskih, študijskih in kaj vem kakšnih še vse sestankih, se redno vsak teden sestajati s skupino ah posameznikom in z njim(i) nekaj početi, se za ta srečanja sproti pripravljati, imeti kilometerske razgovore s kolegi prostovoljci in s svojimi svetovalci, brskati po literaturi in iskati odgovore na vprašanja in dileme, ki se jim pri njihovem delu znova in znova odpirajo, ter porabiti množico čustvene, socialne, intelektualne energije in prostega časa? In to vse brez kakršnihkoh finančnih vzpodbud ah pa le ob minimalni nagradi! Ali gre predvsem, kot pravi Kljanšček (1984), za neposredno izražanje potrebe človeka po človeku, doživljanje in potrjevanje samega sebe v skupnem, generičnem bistvu ali pa so motivi bolj strokovne narave, v smislu pridobivanja raznih strokovnih znanj in izkušenj? Morda pa dobijo ob vsem tem še nekaj povrhu - nekaj v smislu osebnostne rasti, prijateljstva, novega energetskega potenciala ipd. Če pomislim na lastno izkušnjo sodelovanja v akcijah prostovoljnega dela, sem v njih sama nedvomno dobila več, kot pa imam občutek, da sem vložila. Dobila sem nove prijatelje, somišljenike s katerimi smo skupaj iskah odgovore na vrsto vprašanj, ki so me v tistem obdobju okupirala in dobila sem mentorje, ki so dodajali mojemu strokovnemu znanju in praksi nove dimenzije. V tej družbi sem se dokopala do vrste novih spoznanj in doživljala pomemben strokovni, pa tudi osebnostni razvoj. * Sodelovanje v akcijah prostovoljnega dela torej nedvomno pomeni za prostovoljnega delavca pomembno izkušnjo v smislu osebnostne in strokovne rasti, ter pridobivanja znanja o samem sebi, o drugih ter o delovanju ustanov in strokovnjakov v njih, ob tem pa se splete še prenekatera prijateljska vez in osnova za kasnejše strokovno sodelovanje. In najbrž je vse to tisto, kar vzpodbuja prostovoljce, da vztrajajo v akciji Idjub velikemu časovnemu, čustvenemu itd. angažmaju - pogosto bistveno večjem, kot so v začetku predvidevah. Da nebi ostala zgolj na nivoju lastnih razmišljanj in spominov, bom v nadaljevanju povzela nekatere ugotovitve raziskav, ki so med drugim proučevale tudi učinke prostovoljnega dela na prostovoljce same, ter jih na koncu povzela v enoten pregled učinkov. Že leta 1972 je Goodman v svoji raziskavi objavil, da so bUi vsi učinki na študente-prostovoljce, ki so sodelovali v projektu Tovariške terapije, pozitivni: tako učinki tova-riškega odnosa z otroki, kakor tudi skupinskega treninga, ki so ga bUi v okviru projekta študentje deležni. V svoji raziskavi je primerjal spremembe pri skupini študentov, ki so nudili tovariško pomoč dečkom s psihoso-cialnimi težavami s spremembami, ki so nastopile v kontrolni skupini študentov. Obe skupini sta bUi med seboj izenačeni glede na socialno-ekonomski status, starost, sociometrični položaj, zadržano oziroma navzven usmerjeno delovanje, motivacijo in izražene cUje študentov. Rezultati študije so pokazah pri prostovoljnih sodelovcih v primerjavi s kontrolno skupino študentov naslednje spremembe: ? na področju interesov, so pokazali prostovoljni sode-lovci močan porast zanimanja za vedenje otrok, za delo z motenimi osebami in za svoje lastno vedenje. Tisti, ki so delah s črnskimi dečki, so povečali tudi svoje zanimanje za medrasne odnose in za črnsko kulturo; ? skupinski trening je izboljšal pri prostovoljnih sode-lovdh splošno poznavanje samega sebe in povečal njihovo nadaljnje zarumanje za lastno socialno vedenje, vendar pa je zmanjšal kvaliteto njihovega dela. Napredek se kaže tudi pri njihovi sposobnosti načrtovanja sodalnih odnosov; ? opisi samih sebe so poštah pri prostovoljnih sodelovcih bolj kritični in manj obrambiu; ? prostovoljci so bih opaženi kot bolj napadalni, potrebovali so več avtonomije, več sprememb in manj nadzora; ? zadržani prostovoljci so poštah bolj asertivni in odprti; tisti, ki so delali s težje motenimi dečki, so poštah bolj asertivni v primerjavi z ostalimi prostovoljnimi sodelovci; V programu Psihološka pomoč otrokom iz neugodnega okolja (Ostenveil in Feingold, 1981) pa so študentje PSIHOLOŠKA OBZORJA preko vseh treh let, kolikor je program potekal, pripisovali svoji vključitvi v program pomembno izkušnjo osebnostne rasti in učenja o samem sebi in otrocih. Najpogostejše pozitivne spremembe so se nanašale na samopodo-bo (bolj samozavestru, ob neuspehu ne obupajo tako hitro ipd.) in medosebne odnose (boljše sodelovanje v timu in lažje interakcije z avtoriteto, zmožnost prejemanja in dajanja povratnih informadj, interakcije z avtoriteto ipd.) ter povečano razumevanje samega sebe in otrok (v smislu globljega razumevanja motivov, vzgibov, iracionalnega vedenja ipd.). Pomembna pa so se jim zdela tudi spoznanja kot so: "Delo z otroki je bolj zahtevno, kot sem pričakoval", "Moje reakdje ob otrokovi odklonitvi me presenečajo", itd. V nekaterih projektih so bUi ugotovljeni tudi pomembni terapevtski uanki na tiste, ki pomoč nudijo. Tako navajata Anica Kos Mikuš in Saša Kos v svojem prispevku Evropski seminar v nepokUcnem prostovoljnem delu (1979), da so vključevali v nekaterih projektih kot prostovoljne sodelavce "marginalne" mlade črnce (Fishman s sod.) aH pa mladostnike iz sodalno in kulturno deprivi-ranega okolja (Rogeness in Bednar). Pokazalo se je, da so mladostiiiki opravljali svoje delo stanovitno in produktivno, nihče med njinu ni storil v času sodelovanja v projektu nobenega kaznivega dejanja, med delom pa je prišlo do sprememb glede njihovega učnega uspeha, odnosa do šole, odnosa do prihodnosti, stališč do izobrazbe, staUšč do samega sebe in do drugih. Čeprav osebnostne psihološke preizkušnje niso pokazale pomembnejših sprememb, se je torej njihovo socialno delovanje bistveno izboljšalo. Iz omenjenih razlogov vključujejo ponekod kot prostovoljce v akdje že dijake srednjih šol in celo učence višjih razredov osnovnih šol. Tudi pri nas so bile izvedene številne akcijske raziskave, v katerih se je med drugim ugotavljalo udnke prostovoljnega dela na prostovoljce same. Ena novejših je projekt "Mladinska delavnica", v katerem se je raziskovalno spremljalo uvajanje programa primarne prevencije na področju duševnega zdravja, namenjenega neposrednemu delu z mladostniki v smislu širjenja njihovih razvojnih možnosti. Analiza vprašalnika o motivih in pričakovanjih, ki so ga študentje izpolnili ob vkljudtvi v projekt je pokazala, da je bil za vedno študentov pomemben razlog za vkljudtev v akcijo mladinskih delavnic želja po pridobivanju določenih strokovnih znanj in izkušenj. Mnogi pa so navajali kot pomemben motiv za vključitev v akdjo tudi svoj pozitiven odnos do nadna dela v mladinskih delavnicah in neke vrste spoznavni interes (zanimanje in veselje do dela z ljudmi in s skupinami, "radovednost" ipd.) in/ali pa so videli možnosti za lasten osebnostni razvoj (v smislu preizkušanja in spoznavanja samega sebe, izboljšanja lastne komunikadje ipd.). Izkazalo se je tudi, da so v projektu vztrajaU do zaključka akdje v bistveno večji meri tisti študentje, ki so kot razlog za vključitev v projekt navajaU med drugimi tudi željo po pridobivanju strokovnega znanja in izkušenj ter pozitivno staUšče do takega nadna dela kot so mladinske delavnice. Izgleda, da želja po lastnem osebnostnem razvoju ali pa " alturi-stični motivi" v smislu veselja do dela z ljudmi ne zadu-stujejo za to, da bi bil prostovoljni sodelavec pripravljen vztrajati v dlje trajajočem projektu do konca ter se soočati z vsemi problemi, zahtevami in trenji, ki se v takem sodelovanju kljub mnogim prednostim postavljajo pred njega. Ob zaključku projekta je bUa večina študentov mnenja, da so se jim začetna pričakovanja v glavnem tudi uresničila. Navajajo, da so bolje spoznaU, kaj čutijo in razmišljajo trinajstletniki, da so dobiU vrsto novih in bogatih izkušenj ter znanja za delo z otroki in skupino, da jim je delo prineslo tudi samopotrditev ("Zmorem več, kot sem si misUla") ter nekatera nova spoznanja o samem sebi, lastnih mejah, svojem vedenju in doživljanju ter delu z otroki, opažajo pa tudi spremembe samega sebe v smislu večje tolerantnosti do drugih, večje sposobnosti prilagajanja raznim situacijam in ljudem ter v smislu povečanega energetskega potenciala. Sodelovanje v programu mladinskih delavnic je za nekatere pomenilo tudi korak naprej v izboljšanje lastne komunikadje, realnejši vpogled v delovanje ustanov in strokovnjakov v njih ("IdeaU so se razbUniU - vsi smo ljudje") ter pomembno izkušnjo v usklajevanju razUčnih interesov. Povratne informadje, ki so jih sproti prejemaU od svojega partnerja pri delu z otroki, pa so jim koristUe tudi v siruslu možnega spreminjanja lastnega vedenja. Tudi rezultati, dobljeni z ama samovrednotenja so pri študentih. Podoba o nekoliko zvišala, staUšča učiteljev pa so pokazala bolj permisivne oziroma vprašalnikom stališč in lestvic-pokazaU pozitivne spremembe samem sebi se je v povprečju o vzgoji ter odnosu do otrok in tendenco spreminjanja v smeri manj avtoritarne naravnanosti. O učinkih prostovoljnega dela na prostovoljce sarhe izčrpno govorita tudi prispevka Anice Kos in Saše Kos v zborniku Prostovoljno delo na področju sodalnih dejavnosti (1984). Saša Kos opredeljuje udnke tovrstnega dela na prostovoljnega delavca z vrsto sprememb v osebnih stališčih, manifestnih odnosih do okolja (otroka, sodelavca in ustanove) ter z razumevanjem delovanja mehanizmov "socialne reaUtete" (uvid v način delovanja strokovnih in drugih ustanov, razumevanje vlog strokovnih in drugih delavcev v njih ipd.). Zaradi stalnega proble-matiziranja in preverjanja razmerja med teorijo in prakso, stalno prisotne strokovne in teoretske refleksije praktičnih izkušenj znotraj skupine prostovoljnih delavcev in strokovnjakov raziuh študijskih smeri in strokovnih profilov pa vpUva vključenost v akdje prostovoljnega dela pomembno tudi na odnos prostovoljca do stroke. Če ugotovitve raziskav strnemo in nekoliko sistematiziramo, lahko rečemo, da so ob sodelovanju v akcijah prostovoljnega dela pri prostovoljcih ugotovljene zlasti naslednje spremembe: a) Področje osebnostnega razvoja: ? izboljšanje funkcioniranja v medosebnih odnosih, večja sposobnost sodelovanja v timu, dajanja povratnih informadj ? večja fleksibilnost mišljenja (povečana sposobnost upoštevanja razUčnih vidikov pri določenem problemu, videnja vedh možnih alternativ) ? boljše sprejemanje samega sebe, povečanje samozavesti, zmanjšanje strahu in blokad pred formalno avtoriteto ? spremembe v vedenju v smislu večje samostojnosti, ekspanzivnosti in strpnosti ter v zmanjšanju obrambnega vedenja ? povečana motiviranost za delo z mladimi, za delo z osebami, ki imajo kakršnekoU težave in za skupnostno delo nasploh. ? terapevtski udnki v smislu zmanjšanja kaznivih dejanj pri delikventnih mladostnikih, pozitivnih sprememb glede učnega uspeha, odnosa do šole, odnosa HORIZONS OF PSYCHOLOGY do prihodnosti, staUšča do izobrazbe, stališč do samega sebe in do drugih. b) Področje strokovnega razvoja: ? povečanje strokovnega znanja s področja, na katerem je deloval prostovoljni delavec ? povečan posluh za socialna dogajanja ? spremembe v smeri realnejšega odnosa do posameznikov, ki imajo težave, pojma težavnosti same in tudi do dometa, ki ga imajo posamezne metode in tehnike dela z ljudmi ? prevrednotenje vsakdanje interakcije s tistimi, ki pomoč prejema in uvid v dinamiko medosebnih odnosov (kar omogoča kompleksnejši pristop k problemom, ki nastopajo v teh odnosih) ter spoznanje nujnosti obojestranskega sodelovanja za uspešno delo ? vplivanje na odnos do stroke, v kateri prostovoljni delavec dela oziroma bo delal in ozveščanje nujnosti interdisdpUnamih pristopov c) Spoznavanje delovanja ustanove in strokovnjaka v njej: ? soočanje z lastnimi mejami, mejami sodelavcev in z mejami, ki jih vzpostavljajo ustanove ter posebej še z vprašanjem usklajevanja interesov ? pridobivanje pomembnih spoznanj v zvezi z delovanjem ustanov in spreminjanje odnosa do njih (npr. spoznavanje logike delovanja šole, uvid v razkorak med osebnimi stališči pedagoškega delavca in vlogo, ki mu jo določa konkretno delovno mesto v določeni ustanovi; spoznanje o nujnosti sistemskih sprememb, če se želi ta razkorak zmanjšati; uvid v deformacije, ki jih povzroča pri posamezniku delo v ustanovi; ugotavljanje pomena zaledja, ki ga nudi ustanova ob uvajanju inovacij ipd.) V grobem bi lahko torej razdeUU učinke, ki jih ima vključevanje študentov v prostovoljno delo na učinke v smislu osebnostnega razvoja in samorealizadje, na udnke v smislu strokovnega razvoja prostovoljnega sodelavca ter na učinke v smislu spoznavanja delovanja ustanove in strokovnjaka v njej. Seveda pa posameznih podrodj ni možno strogo ločevati, saj gre običajno za dialektično prepletanje raznih vrst učinkov in s tem za vpliv na razvoj posameznika kot celote. Skratka, kot pravi Saša Kos (1984, str. 176), je nepoklicno prostovoljno delo lahko "izjemna, renesančna situadja za razvoj celotne dovekove osebnosti", kar nedvomno pomembno vpUva na oblikovanje bodočega vzgojitelja in strokovnjaka. Zaradi mnogih ugotovljenih pozitivnih učinkov, ki jih ima vključevanje v prostovoljno delo na strokovni in osebnostni razvoj mladega človeka, so že pred leti priznavali tudi pri nas študentom na nekaterih višjih m visokih šolah vključevanje v akcijo prostovoljnega dela kot opravljeno strokovno prakso (npr. oddelka za Psihologijo in Pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter nekatere smeri študija na Pedagoški akademiji). Višja šola za sodalne delavce pa celo sama organizira in vodi številne oblike prostovoljnega dela za svoje študente v okviru obvezne strokovne prakse. Udeležena posveta Usposabljanje razrednih učiteljev pri nas (Pedagošaka akademija v Ljubljani, 1988) pa so v svojih zaključkih razprave zapisaH, da bi bilo vključevanje v prostovoljno delo na šoli izrednega pomena tudi za oblikovanje bodočega udtelja in bi bilo torej koristno kot del njegove obvezne strokovne prakse. Drži namreč, da je prostovoljno delo izredno poučna in smiselna praksa strokovnega in družbenega delovanja. Anica Kos in Dušica Pogačidk navajata v svojem prispevku Mladi pri preventivnem in sodabio-terapevtskem delu z otroki (1979, str. 386), da "v tej praksi ne gre le za razvijanje in urjenje strokovnih vešdn, temveč tudi za soočenje s stvarno problemsko situacijo, za konfrontacije s posamezniki, skupino, ustanovo, za preizkušanje lastnih sposobnosti obvladovanja problemskih situacij, za ugotavljanje sposobnosti aktivnega vplivanja na sodalno okolje in na omejitve, ki jih to okolje postavlja, za učenje usklajevanja različnih individualnih, skupinskih in družbenih teženj itd.". Poleg tega vpUva sodelovanje v prostovoljnem delu tudi na vzgojna stališča in na vedenje mladih prostovoljnih sodelavcev v bodočih starševskih, vzgojiteljskih, udtelj-skih ipd. vlogah (predvsem kadar gre za prostovoljno delo z otroki in mladino). LITERATURA Klajnšček, C. (1984). INSTITUALIZACIJA ŽIVLJENJA IN DELO Z LJUDML V: Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti. DDU Univerzam, Ljubljana, str. 40-50. Goodman, G. (1972) COMPANIONSHIP THERAPY. Jorsej-Base inc., San Francisco etc. Osterweil, Z. in Feingold, H. (1981). A STUDENT VOLUNTEER PROGRAM FOR SCHOOL CHILDREN. School Psychology International. Vol. 2 (2), str. 30-33. Kos-Mikuš, A. in Kos, S. (1979). EVROPSKI SEMINAR O NEPOKLICNEM PROSTOVOLJNEM DELU. V: Nepoklicno prostovoljno preventivno in socialno-terapevtsko delo z otroki in mladino. Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani, Ljubljana, str. 72-80. Kos, A. (1984). UČINKI NEPOKLICNEGA PROSTOVOLJNEGA DELA NA PODROČJU SOCL\LNIH DEJAVNOSTL V: Prostovoljno delo na področju socialnih dejavnosti. DDU Univerzam, Ljubljana, str. 23-30. Kos, S. (1984). PROSTOVOLJNO DELO Z OTROKI PROSTOVOLJNI DELAVEC. V: Prostovoljno delo na področju socialne dejavnosti. DDU Univerzum, Ljubljana, str. 176-178. Kos-Mikuš, A. in Pogačnik, D. (1979). MLADI PRI PREVENTIVNEM IN SOCL^LNO TERAPEVTSKEM DELU Z O-TROKl. V: Nepoklicno prostovoljno preventivno delo z mla-¦ dino v krajevni skupnosti in OZD. Raziskava. Inštitut za sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani. Ljubljana, str. 2-35. PSMOLOŠKA OBZORJA Velko S. RUS Filozofska fakulteta, Ljubljana SOCIALKA l[liLUA IK (IKOVATIVKII illAMi;iMGKT aaUTIUI IKFOKAUCIJA O iaii\U>LBI[SKEA\ l>K»JEI[TII) 'd drage polovice 1.1988 z različnimi sodelavci izvajam obsežen projekt z naslovom Socialna klima, problemi vodenja in inovativni manag-ment v profitno (različna podjetja) in neprofitno (različne srednje šole) orientiranih organizacijah. Aktualno poročilo bom omejil predvsem na področje profitno orientiranih organizacij. Na tem področju potekata dva ločena projekta z naslovom: Sodalna khma in problemi vodenja (na reprezentativnem vzorcu zaposlenih v firmi oz. firmah) in pa projekt Psihosodalne blokade podjetništva (na reprezentativnem vzorcu vodstvenih in strokovnih kadrov v podjetju oz. podjetjih). Raziskovalni projekt Sodalna khma in problemi vodenja smo do sedaj izpeljah v 6 podjetjih (Liko-Vrhnika, Kh-Lo-gatec, PUM Litostioj, Železarna Jesenice, IPI-Jesenice in TKI-Hrastnik (kemični izdelki)). Vsega skupaj je bilo pre-izkušanih cca 700 zaposlenih, raziskave pa so bile izpeljane pretežno od pomladi 1989 do konca pomladi 1990. Zakaj ravno tedaj? To je bilo obdobje začetka novih, velikih sprememb, ki naj bi zajele vse segmente družbenega sistema v Sloveniji: pravno-normativni, pohtični, sodalni, ekonomski. To naj bi bil hkrati odločnejši prehod v tržno gospodarstvo. AnaUze socialne klime, problemov vodenja in psihosodalnih blokad podjetništva pa so poštah eni najpomembnejših faktorjev uspešne marketinške implementadje profitno orientiranih organizacij. Vedna spremenljivk, ki smo jih zajeh z vprašalniki, je bUa enakih v vseh šestih firmah. To nam je omogodlo primerjavo med podjetji. Manjši del spremenljivk pa je bil prilagojen spedfičnim problemom (interesom) podjetja. Naši preizkusi so potekah po skupinah. Preizkušand so bUi motivirani in kooperativni. Pri preizkusih je vedno sodelovalo več posebno usposobljenih anketarjev, ki so pri navodilih in med celotnim preizkusom posebno pozornost posvečali segmentu NKV delavcev. Vsi vprašalniki v zvezi s klimo in vodenjem so relativno obsežni, obsegajo od 100 do 170 spremenljivk. Spremenljivke zajemajo: ? razhčne splošne subjektivne aspekte sodalne khme (percepdje motiviranosti za delo, pripravljenosti za doseganje delovnih nalog, splošnega vzdušja v orga-nizadji, zadovoljstva z delom skupine kot celote, z nadrajenimi, poistovetenje s firmo kot celoto, z delovno enoto itd.); ? vprašanja odnosa med posameznikom in organizadjo (posameznik kot osebnost, ne le kot nosUec organiza-djskih vlog, zadovoljenost posameznikovih potreb v organizaciji, istovetenje z organizacijo oz. njenimi segmenti, prepričanje o tem, kako razhčne pozidje upoštevajo njihove predloge v zvezi z različnimi vprašanji v podjetju, itd.); ? splošiu in specifični aspekti (problemi) vodenja in odločanja (zadovoljstvo z vodenjem na razhčnih nivojih, identifikadja z izvajald razhčnih nivojev vodenja v podjetju, percepcija tega, v koUkšni meri lahko kdo odloča o pomembnih vprašanjih kot posredni pokazatelj percepdje distribudje mod v podjetju, itd.); ? področje percepdje konfliktov (percepdje pogostnosti pojavljanja različnih vrst konfhktov, percepdje pogostnosti pojavljanja konfhktov med razUčnimi vlogami v podjetju, percepcija tega, v kolikšni meri je splošno vzdušje v firmi konfliktuozno, itd.). Poleg teh štirih problemskih podrodj (khma nasploh, odnos posameznik:organizacija, splošni in specifični problemi vodenja in področje percepdje konfliktuoznih situacij) pa različni vprašalnild zajemajo tudi različna spedfična vprašanja: nanašajo se npr. na razvoj osebne kariere, stahšča do (uvajanja) delničarstva v firmi, pripravljenosti za razhčne vrste izobraževanj, zaželjenost razhčnih sprememb, stališča do "fuša", spremembe delovnega časa, atribucijo vzrokov oz. odgovornosti za obstoječe stanje v podjetju, informiranost o razhčnih značilnostih podjetja, o njegovem ekonomskem stanju, kulturna in športna dejavnost v prostem času, odnos do slabih delavcev, stahšča do stavke itd.. Vsak vprašalruk zajema tudi razhčne demografske vidike: spol, starost, izobrazbo, nadonalno pripadnost, delovno enoto, dolžino celotnega delovnega staža oz. staža v firmi, danstvo v sindikatu oz. drugih organizacijah, ki so obstajale in nastajale v času preizkusa (od pomladi 1989 do pomladi 1990). Vprašalnike sem konstruiral v sodelovanju z Majo dr. Rus-Makovec, psihiatrinjo spedalistko. Pri konstrukciji sva se opirala na lastno definicijo oz. teoretični konstrukt sodalne khme in vodenja, ki smo ga razdelili na že omenjena štiri področja. Aphdrani vprašalniki so izvirno konstruiram, prilagojeni pa so tudi nekaterim specifičnim problemom našega okolja in njegove dinamike sprememb. S projektom Socialna kUma, problemi vodenja in psihosodalne blokade podjetništva bomo skušah nadaljevati (omenih smo že, da smo ga razširili tudi na srednješolsko področje). Žehmo si, da bi ta projekt postal permanenten, podobne raziskave pripravljamo v novih podjetjih. Poročilo o raziskavi znotraj vsake firme je poleg analize frekvenčnih distribudj vrednosti posameznih spremenljivk zajelo tudi interpretacije verifikacij razhčnih hipotez raziskovalnega načrta. Hipoteze smo verifidrah z razUčnimi statističnimi parametri. Njihova uporaba je bUa odvisna od tega, na kakšni skah se nahajajo obravnavane spremenljivke (nominalni, ordinalni, intervalni). S kontingenčnimi, univariantnimi in bivariantnimi preizkusi smo verifidrah reladje med vsenu možnimi spremenljivkami, ki se nahajajo na ustrezni skah. Tako smo s HOREONS OF PSYCHOLOGY kontigenčnimi analizami verificirali relacije med vsemi spremenljivkami, ki se nahajajo na nominalni skali: zanimalo nas je, aU se distribucije ene spremenljivke (statistično) pomembno razUkujejo glede na razUčne kategorije neke druge spremenljivke. Z bivariantnimi analizami smo preizkušaU hipoteze o povezanosti med dvema spremenljivkama: tako smo npr. s Spearmanovim koeficientom preizkušali povezanosti med vsemi možnimi pari spremenljivk, ki se ne nahajajo na nominalnem nivoju. Vse omenjene spremenljivke pa smo obravnavali kot odvisne spremenljivke v univariantnih preizkusih (t-testi in enosmerne analize variance), pri čemer smo kot neodvisne spremenljivke obravnavali predvsem različne demografske in statusne znaalnosti. Kjer je bilo to statistično in vsebinsko upravičeno, smo v raziskavi sodalne kUme in problemov vodenja znotraj določenega podjetja pri obdelavi podatkov aplidraU tudi multivariatno (faktorsko) analizo oz. n x n eksperimentalni design, pri tem smo hipoteze o vplivu glavnih faktorjev in njune interakdje statistično verifidrali z dvosmerno analizo variance. Korespondentne parametre, s katerimi smo verifidraU določene hipoteze (tako direktivne kot nedirektivne), smo nato primerjali med podjetji. Težili smo oz. težimo k dm krajšim in hkrati kar se da izčrpnim interpretacijam. Z novimi podjetji, ki jih bomo vključevaU v raziskavo, pa bomo hkrati širili naš krog primerjav. Zelo podoben model formuliranja in statističnega verifi-dranja hipotez kot v raziskavah SOCIALNE KLIME IN PROBLEMOV VODENJA smo aphcirali tudi v raziskavah PSIHOSOCIALNIH BLOKAD PODJETNIŠTVA (dejali smo že, da oba projekta tvorita širši projekt z naslovom SOCIALNA KLIMA, PROBLEMI VODENJA IN INOVATIVNA NARAVNANOST V PROFITNO IN NE-PROFITNO ORIENTIRANIH ORGANIZACIJAH). Raziskavo PSIHOSOCIALNE BLOKADE PODJETNIŠTVA smo do sedaj izpeljali v 8 firmah (Železarna Ravne, IMP-Blisk iz Murske Sobote, Mitol-Sežana, Lek-Ravne, Elektro-strojna oprema iz Velenja, Gorenje-Velenje, Krka-Novo mesto, Livama-Maribor, Radenska-Raden-d). Pri nekaterih raziskavah so sodelovali tudi študentje 4.1etnika psihologije v šolskem letu 1989/1990 in firma DA VE AN, d.o.o. (direktor D. Števančec). V omenjenih raziskavah smo do sedaj preizkusili cca 400 vodilnih in strokovnih delavcev iz omenjenih podjetij. pripravljamo pa tudi podobne raziskave v novih podjetjih. V dosedanjih raziskavah je bil v vseh firmah apHciran isti vprašalnik z 68 spremenljivkami. Prvih devet spremenljivk zajema demografske znadlnosti (spol, starost, dejanska izobrazba, zahtevana izobrazba na delovnem mestu, poklic, delovna doba in področje dela: vodstveno-strokovno), druge pa se nanašajo na percepdjo odpora pri vodstvenih in strokovnih delavcih v zvezi z 8 podjetniškimi funkdjami (vlaganjem v razvoj, prekvalifikadjo viškov, uvajanjem marketinškega pristopa itd.), na percepdjo tega, kako različne značilnosti klime v podjetju ovirajo oz. spodbujajo podjetniško orientacijo, stališča do 8 vidikov organizacijske kulture v podjetju. V vprašalniku sta tudi dva enaka semantična diferendala s 16 lestvicami: na enem respondenti ocenjujejo kategorijo "podjetništvo", na drugem pa kategorijo "majhna podjetja" oz. "majhne-samostojne delovne skupine, enote". Vsak vprašalnik zajema še 6 vprašanj odprtega tipa. Tako pri raziskavi Sodalna klima in problemi vodenja kot v raziskavi Psihosodalne blokade podjetništva smo bili seznanjeni z likvidnostnim stanjem podjetja oz. z razUčnimi indikatorji njegove ekonomske (ne)uspešno-sti. Na osnovi teh kazalcev smo obUkovali ordinalno skalo neuspešen (nelikviden), komajda uspešen, relativno uspešen (relativno uspešna tržna reaUzadja na domačem trgu) in zelo uspešen (uspešna tržna realizadja na domačem in tujem trgu, visok investidjski koUčnik nadpovprečne plače glede na slovensko povprečje itd.). Podjetja smo nato uvrščali v eno od omenjenih 4 kategorij, ki so izrazito povezane z različnimi objektivnimi kazald ekonomske učinkovitosti. Omeniti pa velja, da slovenski ekonomski sistem ni sistem, ki so ga oz. ki ga v tem trenutku določajo relativno konstantni zunanji parametri poslovanja. Relativna entropičnost teh parametrov lahko v zelo kratkem času povzrod prehod v nižjo kategorijo uspešnosti ali celo v stečaj. Zato imajo omenjene kategorije uspešnosti pri vseh firmah samo trenutno vrednost. Tega so se (se) zavedajo tudi zaposleni; trenutna uspešnost zato marsikomu ne reducira strahu pred bodočnostjo. Kdor je zainteresiran, se lahko seznani s kratkimi porodli o naših posameznih raziskavah kot tudi s primerjalrunu podatki o firmah, ki smo jih zajeU v dosedanjih raziskavah. Porodlo zajema tudi aplidrane vprašalnike. Ker hranimo tudi datoteke podatkov, lahko naknadno obdelamo problem, ki vas v zvezi z raziskavo (raziskavami) posebej zanima. PSIHOLOŠKA OBZORJA REVIJA "PSIHOLOŠKA OBZORJA" NAVODILO ZA OBJAVLJANJE PRISPEVKOV KAJ SE OBJAVLJA? Psihološka obzorja objavljajo izvirne znanstveno raziskovalne in teoretične prispevke (empirične raziskave, teoretične razprave, teoretske preglede), strokovne prispevke, prevode pomembnih člankov in tekstov, ocene in prikaze domačih in tujih del, strokovne novice in aktualnosti. Vsebina prispevkov mora biti s področja psihologije in njenih mejnih interdisdphnamih področij. Znanstveni in strokovni prispevki morajo biti pisani v jedrnatem, razumljivem, logično jasnem in jezikovno ustreznem slogu. Empirične raziskave naj bodo razčlenjene na običajni način (teoretični uvod, opis metode, prikaz rezultatov in diskusija z zaključki). Prispevki po pravilu ne smejo biti daljši kot 16 strani (ena avtorska pola). Prispevki so lahko napisani v slovenskem ah angleškem jeziku (izjemoma še v kakem drugem svetovnih jezikov). KAKŠEN NAJ BO ROKOPIS? Rokopis mora biti oddan v dvojniku. Natipkan ah natiskan mora biti s tiskalnikom z razločnimi naslovi, robovi in označenimi (numeriranimi) stranmi. Članek naj ne vsebuje opomb (fusnot). Besedilo mora biti napisano z dvojnim razmakom. Ime in priimek avtorja z naslovom in navedbo ustanove je tieba poslati na posebnem listu (priporočljivo je dodati tudi ključne besede, ki opredeljujejo raziskovalno vsebino). Prva stran prispevka naj vsebuje naslov (brez imena in naslova avtorjev!), po naslovu pa povzetek v obsegu 100 do 150 besed. Povzetek mora biti napisan v angleškem jeziku (izjemoma v kakem drugem svetovnih jezikov). Tabele morajo biti vključene v rokopis, za slike pa je treba v rokopisu označiti približno mesto, kjer naj bodo vstavljene (npr. z oznako Shka 1, ah Vstavi sliko 1). Shke same je treba oddati vsako na ločenem hstu kvalitetnega belega papirja. Slike morajo biti izdelane brezhibno (s tušem), v poštev prihajajo tudi slike, izdelane z risalninu računalniškimi programi, vendar morajo biti natiskane z laserskim tiskalnikom. Enako kvalitetno mora biti napisan tudi tekst k shki. Na zadnji straiu lista s shko je treba napisati zaporedno številko shke in priimek avtorja. Istih podatkov (rezultatov) se ne sme navajati dvakrat, npr. hkrati v tabeli in na shki. Vse tabele in slike morajo imeti zaporedne številke (arabske), naslov, po potrebi tudi legendo. Literaturo je treba dtirati po harvardskem sistemu: npr. Pečjak (1988) ali (Pečjak, 1988). Kadar se citira več avtorjev, jih je treba navajati po časovnem zaporedju od starejših do novejših, znotraj iste letnice pa po abecednem redu. Kadar se dtira več del istega avtorja v istem letu, je treba letnicam dodati malo črko po abecednem redu, npr. (Eysenck, 1968a, 1968b). V seznamu literature je treba nevesti po abecednem redu vse dtirane avtorje (in samo nje), celotna oznaka literature pa mora biti v skladu s sistemom APA: BOYLE, G.A. (1987). The role of intrapersonal psychological variables in academic school leanung. Journal of School Psychology, 25 (4), 389-392. (za danek v reviji) THOMPSON, R.F. (1975). Introduction to physiological psychology. New York, Harper & Row Pubhshers. (za knjigo) MURPHY, G., SANTOS, J.F. & SOLLEY, CM. (1975). Development and transfer of attentional habits. In H.J. "HORIZONS OF PSYCHOLOGY" NOTES FOR CONTRIBUTORS Horizons of Psychology (Psihološka obzorja) pubhshes original sdentific empirical papers, theoretical contributions or reviews, professional contributions, news and aduahties, translations of prominent articles or other texts, and reviews of books. Other relevant contributions could be also added. The content of contributions should concentrate on topics from psychology and related interdisciplinary fields. The style of contributions must be scientifically articulated, parsimonious, dear, intelhgible and logical. Empirical reports should be formaUy divided into logical units including theoretical introduction, method, results and discussion with conduding statements and implications. As a rule, the extent of the paper must be hmited to the maximum of 16 typewritten pages. Manuscript should be submitted in dupUcate, one-sided, double spaced with wide margins (about 60 signs in line). Pages must be numbered, and footnotes should be avoided. Titles of the paper, the author's name, the professional affihation, the address for correspondence and key words which best define the field of research, should be sent on a separate sheet. The first page of the paper should contain only the title (without the names and addresses of authors), foUowed by the abst-rad of 100 to 150 words. The abstrad should be written in Enghsh (only exceptionally in some other world language). The tables should be induded normaUy into the text of manuscript, and the approximate positions of the figures should be clearly marked in the text (for example with indication: Insert Figure 1 about here). The figures must be laser printed or drawn fauhlessly with Indian ink on separate sheets of stiff white paper. Any text on the figure must be also written in Indian ink or laser printed. At the back of each figure, the number od the figure and the author's name should be written in pendl. The same set of data (results) must not be simultaneously presented by a table and a figure. All figures and tables should be numbered. They must also include the title explaining the content and the legend if needed. Literature in the text is quoted by giving the name of the author, the year of pubhcation (according to the Harvard system) e.g. Pečjak (1988) or (Pečjak, 1988). When more authors are quoted in the text they should be listed chro-nologicaUy from earher to later years and within the same year alphabetically. List of references should quote the names of all authors mentioned in the text alphabetically, foUowing the APA-style: BOYLE, G.A. (1987). The role of intrapersonal psychological variables in academic school learning. Journal of School Psychology, 25 (4), 389-392. (for the paper in the journal) THOMPSON, R.F. (1975). Introduction to physiological psychology. New York, Harper & Row Pubhshers. (for the book) MURPHY, G., SANTOS, J.F. & SOLLEY, CM. (1975). Development and transfer of attentional habits. In H.J. VETTER & B.D. SMITH (Eds.) Personality theory. New York, Appleton-Century-Crofts, 576-585. (for the contribution in the readings) HOIUZONS OF PSYCHOLOGY VETTER & B.D. SMITH (Eds.) Personality theory. New York, Appleton-Century-Crofts, 576-585. (za prispevek v knjigi) RAČUNALNIŠKO BESEDILO Tisk revije se pripravlja s pomočjo računalnika, zato je potrebno oddati tudi verzijo besedila prispevka na disketi. Besedilo je lahko napisano v enem naslednjih standardnih besedilnih procesorjev: WordStar, WordPerfect, Word, Multimate, Displaywrite ali podobnim. Tekstovno datoteko je treba primemo označiti (npr. s priimkom avtorja - eventualno skrajšaium). Na disketi je treba posebej označiti uporabljeni besedilni procesor in njegovo verzijo (npr. WordStar 6.0). Poleg osnovne verzije besedila je treba OBVEZNO oddati na disketi tudi verzijo, ki je konvertirana v ASCH-DOS format. Diskete bodo vrnjene avtorjem. Računalniško prirejene sUke naj bodo dodane v posebnih dadotekah, morajo pa biti v obliki vektorskih formatov LOTUS-.PIC, HPGL, PostScript aU pa v obliki HG-.CHT, INSET-.PIX, PC-Paintbmsh. Najprimemeje je, da se vsaka slikovna datoteka označi z zaporedno številko in ustrezno ekstenzijo. POŠILJANJE ROKOPISOV Rokopise je treba poslati na naslov uredništva revije. Avtor se s pošiljanjem rokopisa obvezuje, da rokopis ni bil objavljen na drugem mestu. Rokopisi se ne vračajo. Vsi prispevki so recenzirani s strani dveh recenzentov (slepa recenzija), o objavi pa odloča uredniški odbor po sprejetju ocen. Avtorji dobijo 10 separatov svojega prispevka. Prispevki niso honorirani. The text of the joumal is computer processed. The authors are recommended to submit also two versions of the text saved on flexible disc. The first version should be written by one of the standard text-processors: WordStar, WordPerfect, Word, Multimate, Displaywrite or similar. The second version must be a ASCII-DOS converted copy of the first. The disc must contain the information concerning the text-processor and the version number which has been used (e.g. WordStar 6.0). Discs vnll be returned to the authors. The figures in software form should be prepared in separate files (acceptable formats are LOTUS-.PIC, HPGL, PostScript, HG-.CHT, INSET-.PIX, PC-Paintbrush) and should be named by serial number (e.g. FigOl.pic). Manuscripts and discs should be sent to the address of the Editorial Board of the joumal. With submission of the manuscript, the authors accept the obligation that the paper will not be pubHshed anywhere else. Manuscripts wiU not be retumed. All contributions will be anonymously reviewed by two reviewers (double blind review). The Editorial Board decides on the pubUcation after receiving the reviewer's opinions. The authors obtain 10 reprints. PSIHOLOŠKA OBZORJA