PAVLE ZIDAR, KOZE Pod skupnim naslovom Kože se v Zidarjevi knjigi skrivajo trije teksti: daljši, Maščevanje je jed, in krajši no- veli, Na gmajni in Maša. V prvem tekstu, Maščevanje je jed, bi lahko opazili del variacije na temo teksta Romeo in Julija, predvsem v tematski uokvirjenosti v odvetniški poklic in z njim v zvezi problem etične in justične krivde, ljubezni in resnice. Prav tako je iz Romea in Julije prevzet motiv sodnikovega razmišljanja o lastnem zakonu. Tekst uvaja faktografsko sporočilo o preiskovalnem sodniku Dominiku Sircu in njegovi »stranki«, samomorilcu Josipu Viderju, ki si je vzel življenje pod kolesi vlaka. Od tu se začenja v Zidarjevem tekstu retrospektiva sodnikovega »primera«, gledana skozi optiko sodnikovega odnosa do družine: žene in otroka, v katerem ima mati vlogo »seizmografa« odpiranja dvoje miselnih linij: v smeri Viderje-vega samomora in razkrivanja lastnih gnoseoloških in ontoloških problemov. V identifikaciji avtorjeve in sodnikove perspektive, v kateri zapisovalec prenaša v tretji osebi v sodnika refleksijski profil, se bistvo obeh problemov (samo-morilčevem in sodnikovem) kaže v pre-destinaciji, usodnosti človekovega življenja, ki ga oblikuje v svoji konkretni pojavnosti v odnosih do moškega lastna žena. Žena je usoda, vendar se kot taka razkrije šele ob mrtvem truplu in obenem sproži raziskovalni proces: proces raziskovanja resnice (smrti, zakona, življenja), ki se v tekstu kaže kot refleksija in notranji dialog in monolog. Ena izmed osnovnih aktualiziranih tez v delu Maščevanje je jed je poleg predestinacije človekovega življenja tudi teza o metempsihotičnosti človekovega duhovnega bivanja, proces urav-nilovke na način naravnega izkazovanja in uresničevanja resnice kot du-hovnofizični proces medčloveške komunikacije. Zato so v središču celotnega teksta prav ti problemi; fabulativ- * (Pavle Zidar, Koze, Cankarjeva založba Ljubljana 1974, opremil Peter Kor-diš, str. 139). 995 996 Marijan Zlobec nost, v literarno tehničnem oblikovanju uokvirjena retrospektivnost, analiticnost pa zgolj ogrodje refleksiji Temeljna zahteva sodnikovega primera Vider je razkritje resnice samomora, ne fizične smrti, ampak konsti-tuant duhovno-fizičnih razmerij, ki so privedla do tragičnega konca. V soočanju izjav prič se v mozaiku usode kaže protislovje dvoje življenjskih poti: ženine in moževe. Bistvo konflikta opazi sodnik v ženini javni osramotitvi moža kot moškega, medtem ko ji on zida vilo za starost; v konfliktu med žensko naravo: v odsotnosti kontemplativnosti in nagonskem imperativu in moško: zbliževanje na način skupnih interesov. V temeljnem konfliktu se izkaže, da moški in ženska v resnici ne moreta biti eno telo in en duh, kar sproža proces alienacije, resignacije in mehanizacije odnosa. Zakonski odnos je v luči Zidarjeve refleksije zgolj konstitucija naravne potrebe, ne pa pozicije duha; pozicija ljubezni pa podobna »političnemu vladanju«, katere konec je »podoben puču ali drugačni družbeni ureditvi.« Sodnikova praksa, razvezovanje zakonov (motiv iz Romea in Julije), mu je zgolj učilnica lastne pozicije v zakonu, začetek cinizma sveta, konec me-tafizičnosti ljubezenskih odnosov, konec ljubezenske iluzije. Kar po tem ostane, je zgolj navada, konvencija, funkcija staršev, institucionaliziranost odnosov ipd. Tudi v sodnikovem begu pred ženo k prostitutki se Pavle Zidar zateka k že aktualiziranemu motivu v Romeu in Juliji, ki mu tako kot tam odkrije, da ženska spozna moško dušo šele v koitusu in je beg od žene le navidezen beg, ženina preizkušnja moškega. Potemtakem Pavle Zidar v tekstu Maščevanje je jed nadaljuje prejšnji uspešni tekst Romeo in Julija, le da v notranje monološki in dialoški perspektivi gradi filozofsko meditacijo, katere namen je poiskati bistvo človekovega življenja, zlasti v razmerju prebujene in dotrajane zakonske ljubezni. Ker je avtor Kož položil refleksijo v zavest sodnika, se pravi posrednika resnice in pravice, se nenehno spopadata dve vrhovni načeli: justično in realno-živ-ljenjsko (nagonsko-razumsko). V tem razmerju avtor ne pristaja na zakonitost sodnikovih odločitev, ker so drugotnega pomena in samo spremni pojav nadlegitimnih medčloveških odnosov. To filozofsko »vrtanje« v človeka pa daje tekstu Maščevanje je jed kljub znani tematiki miselno dognanost in prenikavost. V mojstrski noveli Na gmajni Pavle Zidar aktualizira en sam dogodek iz življenja dvainsedemdesetletnega Naca Beleta: jutranji odhod z voloma in vozom po steljo v gozd in nenadno smrt. V epsko zgoščen, časovno in krajevno omejen dogajalni prostor vnaša avtor s tehniko spreminjanja pripovedne perspektive iz tretjeosebne, vsevedno-opis-ne v prvoosebno-izpovedno, položeno v govor in misel Naceve žene Marije, retrospektivno refleksijo, skozi katero se časovni lok razpne do otroštva bodočih zakoncev. V ženski izpovedi je navzoča ljubezenska meditacija in simbolika, od usodnosti in zavezanosti ljubezenskega srečanja, ljubezenskih iskanj, do premislekov o bistvu odnosov med moškim in žensko. Pavle Zidar snuje meditacijo na drobnih izsekih iz življenjske poti obeh protagonistov: prva mladostna dvorjenja, Nacev odhod v Francijo, ekspresivno-simbolična poročna noč v žitu. Okvirni prostor: Nacev jutranji odhod od doma in prihod volov s prevrnjenim vozom prekine v zaporednem časovnem toku epizoda z modrasom na poti, simbolom napovedi nesreče. Pavle Zidar združuje v noveli Na gmajni tipične lastnosti novelske zgradbe s simboliko (jutranji Nacev občutek nečesa neznanega, napoved dogodka, modras, pogovor z Mojzesom, glasba Igorja Stravinskega, prevrnjen voz...), refleksijo, retrospektivo, spreminjanjem pripovedne optike, tako da 997 Pavle Zidar, Koze se ob naraščajočem pričakovanju viška- gledanosti. Morda je tema pogovora Naceve smrti, refleksivno in retrospek- o boju med Izraelci in Arabci preveč tivno razkrivajo elementi celotnega sodobna in tuja rustikalnemu okolju, ljubezenskega razmerja med možem in prav tako tema o staroselcih Ilirih in ženo, hkrati pa pojavljajo motivi glob- Keltih. Nespretno je tudi Jernejevo ljih življenjskih in bivanjskih vprašanj, pozno srečanje s sinom na cesti, zato Maša, druga novela v knjigi Kože, pa je mojstrski izbor načina smrti (v je krajša, meditativno manj abstraktna, čebelnjaku) in zaključni groteskni dia- epsko nepretrgana s časovnimi retro- log s svojci. Mistika napovedanega da- spektivami, zato pa sintetično gosta in tuma smrti vnaša že v začetek novele linearna. Avtorja zanima samo zadnja napetosti pričakovanja. Nadaljevanje! nedelja-zadnja maša v življenju osem- novele je samo še izpeljava in obdelava desetletnega Jerneja, ki se mu mora motiva. izteči življenje na dan, ki je bil napo- V dveh novelah: Na gmajni in Maša vedan pred petdesetimi leti. To je obi- se je Pavle Zidar pokazal kot spreten čajna nedelja v gostilni (zaradi družbe), novelist s posegom v rustikalno okolje, podaljšana do prvih nočnih ur in osam- kar je novost v njegovem opusu. Nje- ljeno vračanje proti domu. »Politična gova Stanja in Nova stanja so bila te- debata« s kolegi in obisk pekarije, dia- matsko sodobnejša, nekatera celo druž- loški epizodi, ne razgibata dogajanja; benokritična in angažirana. Sedaj je v tok premikajočega se časa dneva avtorjevo zanimanje usmerjeno v zaton vnašata osrednjo miselno motiviko no- dveh kmečkih grč, dveh življenjskih vele: problem vojne, vrednosti človeko- usod. Noveli kompozicijsko s prvim vega življenja in delovanja. Pavle Zidar tekstom, Maščevanje je jed, v Kožah ne snuje tokrat dialog brez moraliziranja pomenita skladne celote, sta pa pre- in komentiranja, ostrino tez prepušča kratki za samostojno knjigo, udeležencem pogovora samim: njihovi prepričljivosti in družbenopolitični raz- Marijan Zlobec