Izhaja -vsako pr?0 itt tretjo nedeljo meseca; velja: Za celo leto . . 2 gold. 50 kr. Za pol leta ... 1 „ 30 „ Za četrt leta . . — „ 70 „ Posamesni iztisi prodajajo se po X0 kr. a. v. PRIMOREC političen in podučiven list. Vrednistvo je v hiši Kali 17« Crociera N.« 1, II. nadstropje, — ekspedicija v hiši št. 6 Via Sta. Lucia. Naročnina naj se blagovoljno pošilja pod naslovom: Vek. Raič v Trstu. Povzdignimo krepke glase domovini v slavo! Novo Ministarstvo. Zopet imamo nove ministre, ki si podajajo v Avstriji eden drugemu vrata, kakor berači in har-■finisti po tržaških kavarnah in kremah. Pa kakor od harfinistov, tako smo tudi od naših ministrov navajeni, da zmirom eno in isto pesem godejo. Za to nam je skoraj že vse enako, hodi minister Peter ali Pavel, saj na nas Slovence se tako nobeden ne spomne, razen kedar je treba davke plačati. Imena novih ministrov so: Hohenwart (notrajne zadeve in predsedniki, dr. Habetinek (pravosodje), dr. Schäffle (kupčija^), Jireeek ('bde i'i prosveta), Scholl (deželna hramba). Jz med starih je ostal denarni (ficaneni) minister Holzgethan. Kaki bodi ti novi ministri? Za zdaj se ne more nie gotovega reči, dokler še niso pokazali, po ktercm kopitu nam bodo čevlje merili : mi Slovani v Avstriji smo že zgubili vse upanje, da bi nam hoteli kedaj pravični biti, odvadili smo se, vsakemu nasmehljeju verovati, za-toraj za zdaj še nič ne rečemo ; čakali bodemo, kako se bodo obnašali proti nam. Več razlogov je, ki govorijo za to da nam bodo novi ministri bolj pravični, nego dosedajni, pa prav trdni niso, kakor smo že rekli. En razlog je ta, da sta dva izmed ministrov Slovana, namreč Ceha Habetinek in Jireček (slednji je spisal več čeških knjig). Pa prava Ceha ne moreta biti, ker pravi Čeli ne bo stopil v cislajtansko jninisterstvo in ne bo rekel “naše stališče in naša ! tla je ustava,,. Program, ki ga jo razvilo novo mi- i nisterstvo je še dosti vgoden za nas, samo da je : tako sestavljen, da se da raztegniti in tolmačiti, j LISTEK. Ponočna. (Ruski zlozil Homekov) kako je lila včerajšna noč svitki, Na nebu je zvezde prižigala Tak jasno, Seni gledal na holme, zamišljeni les, Na vode bliščeče se z bleskom nebes, Sem mislil: živet’ na tem svetu zares Prekrasno! Prekrasni valovi, v daljavi stepnej Prekrasna v odeji zelenih vej Dobrava; Prekrasna ljubezen, ki večno cveti, In družba zvezda, ki nam večno blišči. In pesmi sladkost, ki nam čelo vedri, In slava. Pogledam na nebo — tam luč je jasna. Visoko, visoko se vozi ona Nad vodami; Tam zvezdic žarečih ulrinja se kras, Otroškega Čuvstva me zdramil je glas, In mislim: še lepši bo mir za nas Nad zvezdami. kakor komu drago. Pravijo, da si hočejo zaslužiti ime pravega avstrijskega ministerstva. Mi smo s tem popolnoma zadovoljni, a po kakih sredstvih mislijo to izpeljati, je drugo vprašanje; kajti do sedaj je še vsako ministerstvo reklo, da je pravo avstrijsko. Lep jo tudi sklep novih ministrov, da hočejo nad strankami stati; bomo videli, kako bodejo to vresni-čili. Naj jasnejši izmed vseh stavkov v programu je še oni, ki se glasi: “Na tej podlagi (ustavi) bode ustrezala vsem opravičenim tirjatvam in dosledno pred vsem skušala s tem pospešiti spravo, da bode državne osnovne postave, zlasti ölen N1X., ki vsem narodnostim popolno ravnopravnost zagotavlja, popolnem izvrševala ne le po besedah ampak tudi po duhu,“ To so jako lepe besede, ko bi le prazne obljube ne ostale. Ce bode ministerstvo res hotelo storiti, kar tukaj pove, pri nas Slovencih to naj lože dejansko pokaže kajti morda nikjer v Cislajtaniji se ravnopravnost ne tepta tako z nogami, kakor pri nas na Slovenskem. Uradnije še skoraj vse nemški pišejo, in kaka je s šolami, je morda tudi ministertvu znano. Hajd toraj na noge! Novomeška in celjska gimnazija se morati spremeniti v slovenski; v Ljubljani in Mariboru naj se naredijo slovenske in nemške paralelke, v Gorici laške in slovenske; v Celovcu in Ptujem naj se itak napravijo na niži gimnaziji slovenske in nemške paralelke. V Ljubljani naj bo viša in v Trstu niža slovenska realka. Slovensko vseučilišče naj se nemudoma prične s tem, da se odpre v Ljubljani juridična fakulteta. Denar za šolske knjige naj pa da državna blagajnica. Ce nam daste vse to, potem se bomo dalje pogovarjali, kaj Turčija. Turek ima svoje dežele v Evropi, Aziji in A-fi‘iki, Mi bomo danes samo o evropski Turčiji govorili. Turška dežela od nas ni nič daleč. Če se vse-deŠ v Mariboru ali na Savi kje na splav (flos^ si v par dnevih na Turškem, kajti Sava in Drava na Turško tečeti, Tudi če se pelješ od Trsta po morji v Dalmacijo, prideš precej na turško mejo. Turška dežela je precej gorata in vodnata. Ni je skoraj bolj rodovitne zemlje, kakor je na Turškem. Pa vendar so prebivalci revni, ker Turki nič ne delajo, kristjani pa so od Turkov tlačeni, da si ne morejo pomagati na noge. Kar si kristjan pridela, mu Turek vzame in zapravi, tako da potem oba nimata nič. Ker turška vlada nič ne stori za povzdigo kmetijstva in obrtnije, je tam vse jako zanemarjeno. Kar imajo, jim vse zemlja tako rekoč sama od sebe rodi. Zraste jim toliko žita (pšenice, ajde, koruze), da ga imajo sami zadosti, in da ga še vsako leto nekaj pi-odajo. Tudi riže in lanü se še dosti pridela. Iz turškega pride na dalje dober tobak in žlahtno olje. Izmed domače živine se obnesejo na Turškem nar bolje konji in svinje, Rudnina je vsa zancmar- bi bilo za storiti, da se reši in utrdi A vstrija. S praznimi obljubami pa so nas že drugi tako pitali, da smo jib do grla siti. Ne vemo, ali ima naše novo ministerstvo dosti dobre volje in mori, da nam vse to da, pa ko bi nie dr užega zanj ne govorilo, bilo bi kričanje nemških Časnikov, ki tega ne morejo prenesti, da sedita dva čeha na mististerskih stolih. Ni se jim čuditi, da se jezijo, kajti imeli so vse upanje, in mi smo z njimi vred mislili, da pride njihova stranka k krmilu; pa G is kr a obrača in cesar obrne, usta-voverneži, vi se pa obrišite! Poslednji čas je že, da krona spozna svoje prave prijatelje. —m m: - Nn Francozkem je še pomirje; podaljili so ga do 28. t. m. Zdaj se pogodujejo o miru. Da je med Francozi tista stranka, ki hoče mir, zmagala, se vidi iz tega, ker je Gam beta, kteri je bil zmirom za nadaljevanje vojske, odstopil od svojega poslovanja. Pa Prusi stavijo strašanke pogoje, ne samo da bi imeli odstopiti Francozi velik kos dežele, dati bi morali še toliko vojskine odškodnine, da bi plačali Prusi vse dolgove, in bi jim še veliko ostalo, francozka dežela pa bi težko kedaj k sebi prišla. Zato jih je še dosti, ki nočejo nič vedeti o miru, kar kažejo volitve v francozki državni zbor, pri kterih so v veČ krajih demonstrativno izvolili Gambeto. Ker so se volitve pod pruskim uplivom vršile, imajo vendar konservativci večino, to je tisti, ki si bodo pustili kralja vriniti. Koga? Napoleona na noben način ne vzamejo več nazaj, pa govori sc, da bi sc imelo belgijsko kraljestvo združiti s francozkim, in potem bi bil belgiški kralj tudi kralj francozki. Vprašanje je samo 'še, ali bo on hotel vsesti se na nevarni francozki prestol, in ali ga bodo Francozi hoteli. Napoleon je pisal oklic na Francoze, v kterem pravi, da je sedajna vlada kriva vse francozke nesreče, ker je po nepotrebnem nadaljevala vojsko in prelivala kri. Videti je, da stari lisjak še ne misli končati svoje žalostne komedije na svetu, česar se je tem bolj bati, če premislimo, s kako prekanjeno trdovratnostjo in zvito silo je dospel do svojega cilja, do prestola francozkega. Bolje bi bilo, da postavijo njega na otok sveto Helene, kakor nekdaj njegovega strica, nego da bi jih na tisoče zavoli njega nesrečnih postalo. --•'v rn/uvA^- Moc interesa se v naši narodni politiki čisto premalo uvažuje. Poznamo sicer izrek “in natura non datur saltusr, in čisto naravno se nam zdi, da smo do zdaj dobivali svojo narodno moč iz ideje, iz navdušenja, pa ako prav razumemo znamenja, bližamo se mi Slovenci tistej odraščenosti, ki se opira bolj na realnost, brez da bi se prezrla ideja, to je tisti čas, v kterem posamezni človek, kakor narod, stopi iz mladostnih sanj v resno življenje, in jame poguma polen s prev-darjenimi sredstvi ideje vresničevati, ktere je poprej samo v razgreti fantaziji gojil in se radostno zibal v njih. Nemci so že davno in Cehi ravnokar stopili v to dobo življenja: zdaj je vrsta na nas. Vsakemu bitju, tedaj tudi človeku, je podana moč, neko hrepenje, da se ohrani; ta prirodna sila se imenuje nagon samovzdržanja ali egoizem, ki tedaj ni nič gnjusnega, nenaravnega, dokler ne pre-seza mej. To hrepenje po ohranjenji samega sebe je tako močno, da so mu mora navadno celo ideja podvreči, ki znabiti tudi sama iz njega izvira. Kolikor bolje je prepričanje relativna stvar, toliko manjšo graje je vredna nedoslednost. Nočemo da bi nas kdo napak razumel, namreč da zagovarjamo nedoslednost, ktera je in ostane slabost, pa to si upamo trditi in je tudi res, da preostro sodimo nedo-sledneže in jim podtikamo brezznačajnost, ktere večidel niso krivi, Ta stvar je pa taka: res je da izvirajo naši nazori iz prepričanja, pa to le malokdo vidi, da prepričanje ni samostalno, ampak da se obrača po notrajnem nagonu. Tako so razim znanstvenih (matematičnih) dokazov vsi drugi, posebno moralični, relativni, ne pa pozitivni. Da postanemo bolj razumljivi, rečemo ob kratkem: Komur kaže bolje jena; omeniti je le mramelj in rudeča prst za pečat, ki se na nekterih otokih dobivata. Obrt-nija je tudi vsa zanemarjena, samo orožje (sablje i. t. d.), ki ga izdelujejo, in rožno olje je imena Vredno. Turčija je po svoji legi pripravna za kupčijo, pa Turki se ne brigajo za take stvari, in tako je prišla vsa kupčija v tuje roke, večidel Angležev in Francozov; pa tudi Avstrijci in Italijani si s to 'kupčijo pridobijo marsikak krajcar. Že iz tega lahko razvidite, da bi bila Turčija bogata in srečna dežela, ko bi imela prave gospodarje. Tako pa imajo le tuji ljudje korist od nje, domači pa v revi živijo. Kako je to? — Da to spoznate, moramo malo pogledati, kaki prebivalci so na Turškem. Turčija je bila od nekdaj slavenska dežela. Stanovali so tam Hrvati, Srbi in Bulgari, ki so vsi slavonskega plemena, in imeli so svoje kralje. Prebivali so v tistih krajih še Grki in Kumunci, kakor še dan današnji. Srečno so vsi skupaj živeli. V petnajstem stoletji pa prilomastijo in pridivjajo ljuti Turki iz Azije in vse te kraje pod svojo surovo oblast spravijo. Vsak Slovenec dobro ve kako so Turki po naših krajih razsajali. Pa mi smo jih še srečno nazaj zavrnili, reveži oni, kteri še zdaj zdihujejo pod njihovim jarmom. Kako delajo Turki s kristjani, bi človek skoraj ne verjel, ko bi ne pravil vsak tako, kdor je bil tam. Kristjan se imenuje na Turškem “raja„ to je po našem jeziku toliko, kakor živina ; pa Turki tudi delajo z njimi, kakor z živino. Vsak Turek ima pravico, kristjana ubiti, ali pa vzeti mu premoženje, ali onečastiti njegovo ženo ali hčer. Turek nič ne dela, ampak živi od krščanskih žuljev. Vsak lahko razvidi, da pri takih okoliščinah ni mogoče, da bi dežela napredovala. Turek ne dela druzega, nego da pije kavo, kadi tobak in sedi doma pri svojih babah, kterih ima zmirom po več; kristjan pa tudi ne mara, da bi veliko delal in mučil se, ker ve, da če si kaj prihrani, mu vse vzame Turek. Da Turki ne skrbijo nič za šole, kjer bi se otroci njihovi in krščanski kaj naučili in jim to celo njihova vera prepoveduje, za to tudi drugim ne privoščijo uka. Tudi ni na Turškem nič cest ali železnic in takih stvari, ktere bi bile na dobro trgovcem, in ne fabrik, kjer bi se izdelavale potrebne stvari, ki jih morajo za drage denarje iz naših krajev kupovati. biti nemškutarju, bo svoje mišljenje kmalo tako obrnil, da bo lahko sam sebi in drugim dokazal, da, je nemškutarija prava in lepa ree; in ravno tako narobe. Koga prepričati se tedaj ne pravi, dokazati mu, da je to in to res, ampak da je to in to njemu koristno. To velja v politiki. Malo je tako krepkih duhov, ki si stavijo veliko ideje in cilje, in dosledno jadrajo k njim, in se ne ozirajo na mo-mentne zadrege; kajti tem veei ko je duh, tem daljši cilj si postavi. Naša slavjanska ideja je gotovo velikanska in vsak duh je ne more obseči, zakaj da no, tega mi kot politiki ne smemo prašati; pa politično je konstatirati to, kar je, in računiti z danimi faktorji. Do zdaj smo skušali le zmirom, ljudi pridobiti za našo idejo po poti navdušenja za njo. S tem smo si sicer pridobili naj krepkejše duhove naroda, tem dalje pa ko zanemarjamo druge, ki nimajo dosti moči v sebi, da bi živeli samo od "Božje besede„, to je od ideje, tem bolj bodo ti krepki duhovi osamljeni ostali. Vsi dokazi so bob ob steno tistemu, ki mu je nasprotna misel vgodna, in največ je takih, ki velike ideje in njene koristi za nje zapopasti ne morejo. Da vse te elemente stalno in trdno privabimo v naš tabor, nam zamore le ena sila pomagati, to je moć interesa. Nemci vso svojo mogočnost v A vstriji zidajo na to moč; ravno tako so Cehi še le po tem nepremagljivi postali, ko so večino pemskega kapitala v svoje roke spravili. Kje bi bila moč vladina, ko bi ne imela na tisoče ljudi, ki so od nje odvisni. Gotovo je, da so uradniki banke ^ Sl a vije „ vsi izvrstni Slovenci, ko bi tudi proprej ne bili, česar ne vemo. Kazim "Slavijo„ pa menda nimamo nobenega druzega večega zavoda, če ni kranjski de/.elni odbor, o ktereni se pa trdi, da ne zna ali noče porabiti svojega upliva na tiste ljudi, ki so od njega odvisni. Pa smo pri kraji! Tako ne sme ostati. Posnemajmo naše češke brate, zbirajmo svoje moči, ustanovljajmo banke, posojilnice, gospodarska družtva i. t. d. da bomo zamogli ljudi z interesom na sebe privezati, in prihrumeli bodo k nam kupoma, brž zapopadli narodno idejo in prisegli na našo zastavo, brez da bi jim bilo treba na dolgo in široko razkladati. Zraven tega pa še moramo poganjati se ve da tudi za samoupravo, tako da bo veči del uradnikov od nas odvisnih. To je edino prava pot do našega obstanka in napredka. ^ '''WW’./Vv'- Dopis i. Ljubljane 1. svečana. —Udalo seje toraj mesto sloveče, napovedatelj tona „ od malega do velikega“, sedež slavnega empereur-a Napoleona I. Na pol razdjano je padlo surovej sili v roke. Kak dogodek! — Ni toraj zameriti našim adoptiranim sinovom matere Germanije na Slovenskem, da jim rase od dne do dne bolj greben. Ako so poprej prusizem skrivali pod avstrijsko krinko, zdaj se jim to ne zdi več treba. Kako lepo ure si doživel, ljubi naš Dežmani \ sedi se polen veselja in napiši članek za svoj ljubeznjivi „Tagblatt“ ! Kaj bi ne? Dežman se vsede, prime za lažnjivo pero in napiše 30. prosinca 1871 sijajen članek; o čem? No, o svobodi in o napredku in o kulturi, kakor se samo ob sebi umeje, in pravi, da je zmaga Prusov tudi zmaga vseh teh reči, zmaga francozka pa bi bila zmaga absolutizma, ultramontanizma in ne vem še kterega „izma“, kakor se to pri Dežmanu zopet samo ob sebi umeje. Da ni pozabil izraziti Prusom svjih srčnih simpatij, se isto tako samo ob sebi umeje. Zraven kaže tudi ponosno na svoje preroške darove, češ, zmirom sem pravi i, da bodo Prusi zmagali, in glejte, res so zmagali! Da bi bili zmagali Francozi, rekel bi bil „meni se je zmirom kaj tacega zdelo, da se pruske iglenice ne morejo meriti s francozkimi ehassepots“. Le veselite se, in pazite, da se vaš smeh prekinulo v jok ne spreobrne. Sreča je opoteča. Kaj, ko bi se ta pregovor kedaj na vas vresniČil? Zna-biti bo mir, ki se zdaj sklene, uzrok druge strašno vojske —- v nekoliko letih — in te vojne konec bo pogin Prusije! Potem se bomo pa mi smejali, vi Tako vidimo, da so kristjani pod Turkom prav nesrečni. Ko bi se mogli rešiti in Turka pregnati, bi kmalo spremenili celo deželo v vrt ali raj. Za to so se že večkrat spuntali, pa jim je spodletelo, le nekteri so se ali popolnoma ali deloma rešili turške pesti. Grki so se spuntali leta 1822 in en miljon se jih je odtrgalo od turškega cesarsta, ki imajo zdaj svojega kralja. Izmed Slavoncev so se Turkom nar bolj junaško Črnogorci branili, kteri niso prišli nikdar pod turško oblast, akoravno njih deželica vsred Turčije leži. Vseh Črnogorcev skupaj je sto in dvajset tisoč. Tudi slavenski Srbi so se spuntali leta 1804 pod „črnim «Turjem „ in so Turke pregnali. Zdaj imajo svojega kneza, ki ima svoj sedež v Belemgradu, (Srbi in Črnogorci govorijo na blizu tako; kakor Hrvati). Kumunci, kteri so latinskega plemena, so tudi otresli turški jarem iznad sebe in imajo tudi svojega kneza v Bukarešti. Če vse te odštejemo, ostane še v evropski Turčiji 1 y2 Turkov, 1 ’/a Al-bančzov, 1 miljon Grkov in 7 miljonov Slavenov. Iz teh številk se vidi, da je Slavoncev na Turškem največ, pravih Turkov pa prav malo. Vi znabiti prašate, kako je to, da se tih 7 miljonov j Slavenov ne spunta zoper poldrugi miljon Turkov? I Ta ta reč je tako le: čeravno je Turkov v Evropi malo, jih je pa v Aziji in Afriki toliko več in iz teh krajev dobiva turški cesar ki ga kličejo sultan, svojo podporo. Pa turški Slavenci bi se vseh Turkov ne vstrašili, ko bi imeli samo s Turki opraviti; pa kaj, ko vsi kralji in cesarji le s Turki vlečejo, namesto s kristjani. Sramota je povedati, pa res je tako: krščanski kralji varujejo Turka pred krščanskimi Slavenci na Turškem. En sam je bolj pošten, in ta je Kus. Kus je že večkrat hotel pi-iti kristjanom na Turškem na pomoč in pregnati Turka; pa vselej so vsi kralji treščili na njega, da seje moral nazaj umakniti. Leta 1854 je bilo zadnjokrat, da je Rus priletel nad Turka, pa Lah, Francoz in Anglež so prišli Turku na pomoč in so Kusa nazaj zavrnili. Zakaj pa se tako bojijo za Turka? Za to le: Prvič, ker vsi nas Slavence sovražijo in se bojijo, če Turek konec vzame, da ne bi Rus vsili Slavoncev pod sebe zgrabil, ker bi potem čisto premočan bil. Drugič pa ^za to, ker imajo Angleži in Francozi in Lahi vso kupčijo na Turskem v rokah in-si pri tem dosti denarja pridobijo; ko bi bili pa kristjani na Turškem gospodarji, bi pa sami prodajali pa jokali, vsi skupaj pa porečemo : „welche Wen- dung durch Gottes Fügung!“ I* Rojana 4. svečana. -— Znabiti vam je dr^go, da vam podam mali popis slavnostne „besede“ 2.'svečana, ki jo je obhajala naša čitalnica Vodniku na čast. Pričel je veselico g. Klemenc z lepim govorom, v kterem je vzel posebno eno dobro lastnost Vodnikovo za podlago svojega govora, namreč njegovo marljivost, in je polagal Slovencem na srce, naj v tem Vodnika posnemajo, da nevtrudljivo delajo za svoj blagor. Kazal je tudi na Cehe, ki so samo po svoji marljivosti tje dospeli, kjer jih dans vidimo. Slednjič je nasvetoval, naj se napravi v Trstu „delavsko družtvo“ in „Sokol“. Za njim je govoril g. Raič, ter podal poslušalcem kratek popis Vodnikovega življenja in delovanja. Po tem so bile deklamacije, ki so se vse prav dobro izvršile. Na to se je začela igra „Graščak in oskrbnik“. v v Ce ravno se sme ta igra med težke Šteti, so jo naši vrli diletanti vendar na občno zadovljnost izpeljali. Posebno so gledalci gospodično V. Veselovo (Amalija) hvalili: tudi gospodje Valenčič (Albert), Haderlap (Boleslav), M. Katalan ^Prokop) so »voje naloge izvrstno dovršili. Po igri je bil ples (imeli smo vojaško godbo), kterega vodi naš marljivi g. R. Dur n. Se dolge v noč smo bili Židane volje. 1* Istre. —- Da si ravno so se ljudske Šole v zadnjem času nekoliko zboljšale, in tudi obiskovanje šol pomnožilo, vendar je napredek do zdaj še majhen. Vzrok tako slabega napredovanja je v Istri po mojem mnenji ta, da se na slovenski jezik premalo ozira. Tudi laško uradovanje je temu krivo. Kmeta šole ne veselijo, ampak mrzijo se mu, ker vidi, da mu le malo koristijo. Iz vseh uradov mu dohajajo vsi dopisi v tujem jeziku, kterega se otroci v šoli ne morajo do dobrega naučiti. Temu pa tudi naše županije potuho dajejo. Akoravno rojeni Slaveni, vendar vsi župani pri nas laški uradujejo, Laha po glavi nabijajo, da je groza, in dostikrat drugim v posmeh. Le redkokrat se vidi kaj slovenskega, kakor bela vrana. Ravno tako tudi duhovščina jezdi starega konja in uraduje v tujščini. Pa kričijo naši ljudje pri poliču, zakaj se v c. k. uradnijah slovenski ne uraduje. Pa brez zamere, zdi se mi, da moramo sami najprej začeti. Naj pričnejo županije in duhovski uradi. Doba je dosla, čas je početi, ne zanemarjajte naj svetejših narodnih pravic; kmet je potreben omike, brez omike tudi napredka ni. 1% Cepovana.—-17. prosinca smo imeli volitve za starešinstvo. Najte, da vam povem, kako je bilo tisti dan. Gospod vikar Čepovanski in župan sta imela pooblastila okrajne politične gosposke. Komisija je bila sestavljena iz Štirih občinskih mož, kakor postava zapove. Ob devetih se je pričela seja. G. predsednik je čital iz volilnega reda. Prav določeno ga je razjasnil. Nekteri so bili po ednajstem paragrafu zvrženi; na to pa se je vzdignil velik hrup, da je bilo groza: tolkli so ob tla in ob mizo. Ko bi se ne bila komsija tako pravilno obnašala, prišlo bi bilo znabiti še do večega škandala. Celo uro je trajalo besedovanje. Hudo zimo imamo; 6 čevljev na debelo leži sneg. tz I*rag'e. 9. svečana 1871. Jako nenadno nas je zadela vest o sestavljenji novega ministerstva. Govorilo se je sicer užc davno pred tem, da Potocky odstopiti mora, ker se je njegova vlada za popolnoma nezmožno skazala,. pri velikej nalogi, kakoršno ima ministerstvo tako mnogojezične poludržave. Ali kedo je tisti srečni, ki je njeno nesposobnost, pomanjkljivost pravih pojmov pokazal? I ker je v vsakej ustavnoj državi neovrgljivo pravilo, da nastopi tisti ki je s svojimi nazori, zmagal nad onimi vladajoče stranke, zamoglo bi se bilo tudi o Avstriji, ktera se vendar sama kaže ustavno poludržavo na kaj tacega misliti. Ali kedo je tista stranka boljših nazorov? To in kupovali, česar jim je treba. Ravno tako bi sčasom vse obrtnijske in rokodelske izdelke sami napravljali, in tujci bi svojih, ne imeli kam prodajati. Tretjič pa branijo Turka tudi za to, ker si eden drugemu ne privoščijo, da bi košček turške zemlje dobil, ko bi bilo Turka konec. Največ! prijatelji Turkov so Nemci, ker oni so vsakemu- prijatelji, kdor je sovražnik Slavoncev. In ker vidimo mi Slaveni, da so le vsi zoper nas, moramo pa mi vsi skupaj držati in složni biti, potem se nam jih ne bo treba bati. Do sedajnega časa tedaj turškim Slavenom ni kazalo, da bi se spuntali. Zdaj se je pa reč za nje na bolje obrnila: Francozi so tako potolčeni, da se nekaj let ne morejo vcc vtikati v tuje zadeve, Nemci so pa tudi tako oslabeli po tej vojski, da se za ta trenotek ne morejo geniti. Zdaj je prišel pravi čas za turške Slavene in če .nas vse ne moti, videli bodemo prihodnjo pomlad naše slavenske brate na Turškem v boji zoper Turke. Brž ko ne jim bo prišel Rus na pomoč. Tudi naši bi se radi mešali vmes, ker želijo, da bi turški Slavenci prišli pod Avstrijo. Pa turški Sloveni za to ne marajo, ker vidijo da se v Avstriji Slavoncem slaba godi in da imajo le Nemci in ogri prvo besedo, in Bošnjaki na Turškem pravijo: Nam je ljubši turški handžar, kakor nemška ali magjarska palica. Nar bolje bi se ve da bilo, da si turški Slavenci, ko preženejo 'Curka, izvolijo sami svojega kralja. Kmalo bi postala turška dežela ena naj lepših in naj bogatejših na svetu, samo da bi se ne klicala več „Turčija“, ampak „južna Slavonija“ ali pa „JugoslavijaBog daj, bi se to kmalo zgodilo! Pisma z Dunaja. m. Blaga gospodiČina! Oprostite, če Vam nesem celi mesec pisal. Opravičevati in izgovrjati se, nočem, uzroki so prežalostni, prežalostni za veseli čas hrupnega Pusta. Mogoče bi bilo, da bi Vam še ono malo uborno veselje pokvaril, ktero sem in tja po čitalničnih besedah in plesi!) uživate. Kako pa hočete, da se veselim tukej na tujej zemlji med tujimi ljudmi? In ko ki bil tudi na domačej zemlji med domačimi ljudmi, kaj mi pomaga, če Vas nij ? je ostalo tajno i zato se je na mnogo strani sklepalo, kedo prevzame za bankrotiranim Potockim vladino krmilo v roke. Eden je pravil to, drugi ono a predvčerašnji telegraf nam je prinesel vest, ktere bi se nobeden ne bil nadejal. Dobili smo zopet srečno novo ministarstvo, v kterem sede možje na političenem obzorji sedaj še popolnoma neznanih imen. Dva imena v njem sta česka-slovanska i zato je mnogo krika nastalo v nemškem taboru. „Tagesbote“ je izrekel, da bi bilo sedaj kar bolje Baraka i Tonnerja (dva sloveča češka novinarja) v ministerstvo poklicati, i preganjanje Nemcev bi začelo. Z novim ministerstvom pa tudi češki opozicijonalni časniki nijso kaj zadovoljni, vendar pa se vzdržujejo vsakoršne ostre kritike, dokler se ne izve, kakošen bo začetek njegovega delovanja. Program sicer mnogo obeta, ali obljub smo cislajtanci navajeni ko vsakdanjega kruha. Pravi se sicer v njem, da novo ministerstvo pozna vse po-sredke, kako bi se vsaeemu narodu i deželi naše dvojčice dala popolna samouprava i opravičena zahtevanja ali kmalu potem nas poduči, da to le v okviriji ustave -—- tiste ustave, ktera je za nenemške narode skozi i skozi nepravična, ter je bila izdelana brez vdeležitve glavnega faktorja —- češkega naroda. Tu gotovo ministerstvo nij pomislilo, da ravno ustavna tla so to, na čemur cislajtanski Slovani stati ne morejo i zato se je bati, da to ministerstvo ne bo boljše, ko ravno umrlo, da je tedaj izdaja ministerstva Potockijevega v novih, lepše pobarvanih platnicah. Poglejmo si tudi nekoliko natančneje osobe, kterih se Nemci tako boje i sc norčujejo, da pošten jezik nijhovih imen niti izgovoriti ne more. Habe-tinek i Jireček! Kolikor sta znana, sta oba odrodilca, vendar ne spadata med najhujše. O Habetinku se ne ve mnogo več, kakor da je bil pri grofu Hohemvarthu domači učitelj kteri, ga je tedaj iz samega prijateljstva poklical v svoje ministerstvo. Jireček je češki spisovatelj, vendar je pisal le knjige, ki so izhajale v c. k. založbi i posebna njegova zasluga bi bila ta, da jo Celakovskega berilo za gimnazije i realke popravil tako, da je izpustil vse spise, ki so govorili o ljubezni do domovine i o nekdanji slavi češkega naroda. — Kakor je prevideti, se ustavo-verci nijmajo tudi od tega „českoslovanskega“ ministerstva mnogo bati i neverjetno je, da bi jim delalo veče krivice ko umrlo poljskega grofa. Mogoče je pa slednjič vendar, da je vladar spoznal težnje svojih narodov in bo svojo vlado napotil ktemu, da bi začela resneje misliti na spravo z Cehi i Slovenci, i ta misel je porodila gotovo tudi pripovedko, ka bi imel do ministerstva poljedeljstva vstopiti Kieger ali Klaudy, Vošnjak ali Bleiweis. Vendar se mi to zdi malo preveč predpustna novica i si jo Pražani menda pripovedujejo le zarad redkosti. — Govori se tudi, da cesar namerjava v kratkem priti v Prago. To novico je prinesel telegraf a jo takoj na to zopet preklical. Resnica pa je, da si je ta novi kabinet takoj na začetku pridobil mnogo simpatij z aktom, kte-rega pred njim še nobeno ministerstvo pri svojem nastopu nij dokazalo; i naj bo Habetinek zarad svojega trdega imena v posmeh ustavovercem, s tem da je politične prestopnike popolnoma amnestiral, si je takoj na začetku svojega delovanja pridobil mnogo prijateljev. Mi le želimo, da bi bil ta kabinet, kakor njegov program pravi, popolnoma kos svojej nalogi, pravičen vsem avstrijskim narodom, vendar pa moramo čakati, da to pravičnost pkaže v dejanji. Ako smo čakali uže tako dolgo, še to malo čakanje nas ne umori. -^AATJVVV- Drobtinice. s*.. Volilci IV. volitnega razreda poslali so nam sledeč govor gosp. Dr. NakiČa, kterega je govoril 8. januara v Rojani pred 30 zbanimi volilci: Veseli me, da vidim tukaj zbanih mnogo vo-lilcev IV. razreda kterih interese zastopati mi je častna naloga: Porabim to priložnost, da vam razjasnim ono zanimivo sejo v mestnem svetovalstvu, v kterej se je govorilo o predrugačenji dačo. Ze lani Da, da ste oddaljeni, to je bolezen, da neste nazoči, to je žalost! Tožil in proklinjal bi, ko bi kaj pomagalo, a to nič ne. izda, ker je božja volja taka. Zatorej pustimo jeremijade zmeniva se raje kaj druzega po starej navadi, kakor v domačem vrtići pod zeleno murbo. Ali kaj? Pusta Vam nočem popisovati, ker ima preveč spominov za seboj; govoriva raje, o čemur sva se že nekdaj pogovarjala, a ne dokončala, o ženski emancipaciji ali ravnopravnosti, o vprašanji, ktero ženski svet dandanes to-Ijko vznemirja. Namen moj nij, druzih Vaših tovarišic prepričati, temuč samo Vas, in vesel bodem, ako v Svojem prihodnjem listu pripoznate, da moje vrstice neso bile zastonj! „Svoboda in enakopravnost„ je glasilo današ-njega časa. Svobodne so misli, svobodni in enakopravni so,, ali saj bi morali biti. narodi in ljudstva, svobodna in enakopravna bi morala biti tudi obojna spola, ženska naj bo ravnopravna moškim! Ima kdo kaj zoper te besede? Menda nikdo, ker nij ga, ki bi danes z Aristoteljem in tako s celim omikanej-šim grškim svetom trdil, da je ženska le nepopolen nedovršen mož. ludi no bo menda nikdo svetega pisma v svoj prid porabljal, ter dokazati hotel, ker ste iz naših reber ustvarjene, da neste toliko veljavne kakor mi, da mož mora biti, „glava žene“. Ne, zoper emancipacijo, zoper pravo ravnopravnost ne bo nikdo govoril. A emancipacije, kakoršno zahtevajo prenapete ženske, in ž njimi pomehkuženi možki, ki ne umejb svoje narave, ne bo nikdo zagovarjal razun njih. Kaj je enakopravnost? Ce tudi v suhoparno zabredem (kakor da bi bil kedaj kratkočasen!, če tudi me bodete nemškega učenjaka (da bi le bil!) imenovali, gospodičina, vendar Vam moram natanj-čno definicijo podati. Ravnopravnost obstaja v tem, da ima vsak spol pravico in dolžnost svoj namen, izvrševati, Znano pa je, da namen in narava obojnih spolov je jako različna, da, popolnoma nasprotna, kakor obojni elektriki (sopet učenjak!) in kakor nema positivna pred negativno nobene prednosti, .ravno tako nema moški pred ženskim spolom nobene prednosti. Recimo po domače: Namen moškega spola je zunanjost, je svet; ženskega pa notranjost,— srce. Mož ima nalogo svoj um izobraževati, svoje z razlogi podprto mišljenje na zunanjost razširjati in jo z veliko energijo utrjevati; ženska pa mora* sem predlagal, naj l)i se v premislek vzelo, na kak način ki se zamogli novi davki uvesti, ki bi popolnoma ali deloma nadomestili sedajno dačo na vino in meso, ki je posebno za revne in delavne ljudi, kakor tudi za prebivalce tega razreda, ktere imam čast zastopati, preveliko breme, ker je ravno vino njihovo premoženje. Priznati moram, da sem gojil upanje, ka ta moj predlog ne bo našel nasprotnikov. Pa motil sem se: Čestita gospoda Gre-gorutti in Ilermet zoperstavila sta se mojemu predlogu s tako srditostjo, da je moral nakrat in brez dvombe pasti: čestiti Gregorutti, opirajoč se na napačne principe, kterim je Ilermet naravnost pritrdil, pobijal me je pošteno in kakor parlamentarna spodobnost zahteva. Čestiti Ilermet pa ni pobijal mojega predloga, ampak napadel me je osebno. Na to pot mu nisem hotel slediti. Kakor sem pozneje zvedel, sta Gregorutti in Hermet nekdaj ravno tak predlog stavila v mestnem svetovalstu, in ker ni bil sprejet, sta razkričala sve-tovalstvo za neliberalno. Kako se to vjerna z njunim sedajnim vedenjem, si ne morem tolmačiti. Misliti mi je: modrijani spreminjajo svoje nozore po okolnostih. Pa kaj se če! Tako zahteva večina, ki se jej moramo nolens volens uklanjati. Sami vidite, da sem storil, kar se mi je prav zdelo, in da nisem prodrl, moja krivda ni. Naj še omenim, da mi je Hermet rekel, ka se hočem s takimi predlogi revnemu in delajočemu ljudstvu prikupovati, in da bi to zamoglo te ljudi vznemiriti in dogodjaje vzročiti, ki bi mestu in deželi ne bili na čast. Jaz pa vas poznam in vašo politično zrelost, ter zaupam vašej pameti, ter kaj tacega od vas ne pričakujem. Storil sem svojo dolžnost, ter se s tem nekte-rim ljudem zameril, pa na to se ne oziram, da se le vam ne zamerim. A ko bi se pa vam moje vedenje ne dopadlo, sem vsak trenutek pripravljen, odložiti svoj mandat v vaše roke nazaj, in znebiti se bridkega in težavnega delovanja. — Toliko smo posneli iz govora g. poslanca. Kolikor jo nam znano, ima g. dr. Nakič Vojnovič popolno zaupanje svojih volilcev. svoje srce blažiti in piliti, drugih pa z upanjem in zaupanjem napajati, z ljubeznijo ogrevati in navduševati, a vse to z velikansko potrpežljivostjo. To je vaš namen, in pravico izvrševati ga, vam je dovoljeno, ve ste tedaj enakopravne! Ženska naj ostane ženska! Stem nij rečeno, da vaš delokrog je le ognjišče, in za ognjiščem igla, ne, ženske naj obiskujejo tudi šole, nizke in visoke, naj se pridno uče, ali učenje in izobraževanje naj ima namen samo za se kakor poezija. Za moža naj se žena tudi peča, ali samo po svoje. Ako je strasten, naj ga pomiri, kazoča na svoje vedno mirno, brezstrastno srce-, ako je obupal, naj se sklicuje na njegov pogum, njegovo moč. Prej sem bil učenjak, zdaj pa pridigar! Kaj pa hoče ženska v javnosti? Hoče svoj 'srečni, varni stan, v nesrečnega nevarnega spremeniti? Zdaj vas vse časti, hvali in slavi/kakor pred boginjami kleči in moli vas množica, sedaj svet vladate, in svet se za varni obrača, potem pa kakšno brezno, kakšen pekel! Kje bodo tisti nježni čuti za očeta in mater, kje družinsko veselje za otroke, prijatelje in prijateljice? Kje tista idealna ljubezen ktero nedavno umrli ogerski minister tako lepo po-"pisuje? „Kaj je ljubezen? Odpovej se vsemu, po [De, Pretiš) pride bojda za namestnika v Trst. (Matica slovenska.) Udje slovenske Matice dobili so za leto 1870. ta-le dela: 1. Letopis, ki obsega 28 pol. Na čelu mu je dr. L, Tomanova podoba. 2. Ivana Vesela-Koseskega razna pesniška dela; ta knjiga vendar šteje za prihodnje leto, ker letošnji stroški so mnogo viši, nego se morejo odmčriti za, eno leto. 3. Slovenskega Stajerja 3. snopič o narodnem gospodarstvu, spisal dr. J. Gršak, obsega 7 */, pole. 4. Schoedlerjeva astronomija, prevodi! g. v. Ogrinec, in kemija, poslovenil g. Fr. Erjavec, obsega nad 19 pol. 5. Slovenskega atlanta II. snopič s 3 zemljevidi: Azija, severna in južna Amerika. (0 delegacijah) je omeniti, da so dognale svoj posel in se razšle. Žugala je velika razprtija med Cis- in Transiajtanci zastran denarjev, ki so se imeli vojnemu ministru dovoliti. Pa vse se je poravnalo. Kmalo se snide državni zbor na Dunaji. Ogerski je tudi v tem času zboroval, kakor delegacije, kar na Dunaji menda ne bi bilo dopuščeno. Milo nebo oživlja vsa bitja, in rumeno solnee sije nad pravičnimi in nepravičnimi, in tudi nad srčnimi provali (Herzensergiessungen) „Primor-čevimi“ ; vrh tega hoče zdaj še mogočna „Triester Zeitung“ svoje varujoče peruti nad nami razpeti. — Vendar: Quod licet Jovi, non licet bovi. Kar se tiče njenih interpretacij besede „hud“, nismo dosti človekoljubni, da bi si v dolžnost steli, odpreti predele našega lista filologičnim razpravam, to tem bolj, ker je videti, da se „Triester Zeitung“ drži načela, da človek tudi brez filologije zamore zveličan biti. Čuditi pa se moralno, da najviša stopinja modrosti naše nasprotnice, ko seje enkrat zgubila na spolzlo pot jezikoslovnih preiskav, obstoji v tem, da se opira na Janežičev besednjak, kteri zadrži kakor vsaki drugi slovar, samo elemente jezika. Te logike vredna je tudi ironija „Triesterice“, s ktero odgovarja na to, da smo jej prišli pošteno nasproti, pa na njeno čast se inara reči, da se jej ta ironija slabo poda. (Jean Viktor) je prišel v Zagreb na svojem potu v Dalmacijo in Crno goro, da se seznani tudi s temi kraji. V Zagrebu je obiskal predsednika jugosla- čemur je kedaj hrepenelo tvoje srce, iztrgaj si iz prs vsak spomin, kite je kedaj napajal, ogibaj se vsacega veselja, zapusti pot, ki bi te do višega stanu peljala zataji ime, čast, srce, cel svet, in to zaradi ene — ženske,,. In ko bi ta ženska više cenila naslov pisalke, profesorice, zdraviteljice kakor hišni mir, hišno sreča in zadovljnost, po tem kje je tista idealna, toliko in toliko krat opevana ljubezen?! Hočete vašo notranjo srečo prodati za nevoš-Ijivost, sovraštvo in hudobijo, obup, ki vlada in vodi zunanji svet, kjer se sreča smeje nesramnim, kričačem in trdosrčnim zmagovalcem, peštenim pa hrbet obrača? To bi bil samomor, to bi bila ne-prizanesena pregreha. f?e tega ne umejem, kako morejo ženske pisateljice biti. Zenske naj literaturo uživajo, naj še ž njo pečajo, a pisarijo naj prepuste moškim. “Zensko naj samo razsojajo poetične izdelke, ker one edino imajo zbog svojih čutov,, pravico do tega, pravi. Saphir. Se nekaj! V novejem času je v nađi tja in -fem tudi žensko telovadstvo. Če je tudi koristno, a lepo okusno nij. Že Rousseau pravi, da vsako tekanje so vjanske akademije in ta mu je vrnil posjet. („Vie-nacß). Dostavimo še, da slavni popotnik biva zdaj za nekaj časa v Trstu, kjer je skazal vredniku „Primorca“ čast, da ga je obiskal. 7 t. m. po 8. uri zvečer vnel se je v šta-cuni g. L. Cavazzani v ulici „Corso“ ogenj, kar se je pa vendar hitro opazilo, ter ogenj, v enoj uri brez gasilnie zadušil. Po izreku poškodovanega, ki je zavarovan pri zavarovalnici. “Victoria,, napravil je ogenj v tem kratkem času 16000 gold. škode. — öd teh spada 6000 samo na svilnato robo v enem oknu razpoloženo, ki je popolnoma zgorela. * Prebivalcem na bregovih Narentc v Dalmaciji je voda storila toliko škode, da so nekteri zgubili vse, kar so imeli, drugi so pahnjeni za leto v bridko revščino. Tržaški Slovenci se pogovarjajo, kako bi mogli priti ubogim Dalmatincem na pomoč. Kakor je slišati. boste čitalnici v Tstu in J loj an u skusili vsaka po svojih močeh nabrati na kak način nekaj krajcarjev za te reveže. Kakor poroča “Naša sloga,, se je tukaj osnoval še drug slavjansk komite v ta namen. Morda se še kaka druga čitalnica na Slovenskem spoinne nesrečnih bratov'. (Železen prstan.) Nek zdravnik v Parizu je podaril svojej ženi železen prstan, ki je pa več vrden, ko zlat ali demanten, ker je iz njegove lastne krvi. Znano je, da ima kri nekaj železa v sebi. Mož si je pustil večkrat kri puščati in je izločil iz te krvi železo, iz kterega je potem dal ta prstan napraviti. (Jez Francoza ga pač ni v galanteriji ! „• -stnpj J\r\r » (i » 7 » 50 Slive.........................................»7 Maslo........................................»52 Slanina (Špeh)...............................»33 Seno konjsko...................... . »2 » kravje.....................................»2 Slama boljša..................................»2 » slabeja...................................»2 Krompir.......................................»3 f. 68 do f. — » 38 » » — » 36 » » — »34 » » — f. 72 do f. — » 42 .» n — » 42 » » — » 40 » » — f. 82 do f. — » 48 » » — » 55 » » — » 52 » » — f — kr. cent. » 50 » » » 50 » » » 25 » » » 50 » » »70 » » » 60 » » » 30 » » » 40 » » » 25 » » « 5 0 » » » 40 » » n 50 » » rt - ;>. rt » 60 » » » 80 » » » 7 0 » « » 40 » « » — » » ženskej slabo pod oj a, kaj pa še skakanje, lezenje, borenje ? Ženske naj ne teko naj se zoper nas ne bojujejo, marveč naj se dajo (dohiteti in potem udajo, ali ne tako, da bi nam bile sužnje, temuč naše prijateljček sestre, in da bi, kakor zdaj, vladale dalje svet, a samo s — poljubi. Lehko bi Vam, draga moja, to tudi iz zgodovinskega stališča malo podprl, ali pozno je že v noči, luč mi že umira! “Lehko noč in sladke sanje„ I kliče tudi Vam Vaš K. Kovačev. Modri izreki Erazma DaUigane-ta. Kdor se za glavo drži, ga glava boli; pa glava ga ne boli za to, ker se za glavo drži, ampak on sc za glavo drži, ker ; ga glava boli. — Cc Giskra za Avstrijo gori, si minister biti želi; pa on si ne želi minister bili, ker za Avstrijo gori, am- , pak on za Avstrijo gori, ker si minister biti želi. Berač je kozla srečal, kozel pa berača, Reust Bizmarka, Bizmark pa Beusta; kozel je beraču roge prikazal, Bizmark Beuslu pa osle. t Trdosrčno dekle. Cvetele so rože, In pele iz vej So lice, po lahko Je čas šel naprej. Ne vem, kak' je prišlo, Pa meni se zdi, Da tiče molčijo, Da rožic več ni. Umrla je radost. Boleha srce, Ranilo ga zalo In nježno dekle. Ranit, ga je hotla, Zacelit’ pa ne, In drug ga nobeden Ozdravil’ ne ve. Naj cvetejo rože, Naj lice pojo, Pa moje srce mi Več zdravo ne bo. lanko SvetloslavskU SW Tistim? "Wl kterim sem prefamiljaren. Sinodi sem v čitalnici bil, Politiko študiral, Pa nisem čital nič novin. Deklelam sem hofiral. Saj meni ni za cajtenge, Za časnike lažnjive, Pa meni je za deklice Vse mlade, ljubeznjive. Saj ženske nas najbolj’ uče Politikom poslati, Ker one so še zmirom b’le Najbolji diplomati. „SLAVIJA“ vzajemno-zavarovalna banka v Pragi je pno Tseslatjansk® društr« in prvi korak, da bi se dovršila slavjanska vzajemnost. Delovanje banke „SLAVIJE“ se razprostira na naslednje oddelke in sicer: I. oddelek na vse baze zavarovanja za življenje, JI. » v v v » . n vsmrt7 III. ,, vzajemna podedovanjska društva, IV. „ zavarovanje zoper vsako škodo ognja. Del čistega dobička zavarovalnega oddelka za ogenj se za zelo dober nameu obrne in se skličujemo zarad tega na §. 3 pravil oddelka IV. Oglase sprejemlja iu zahtevane pojasnila poslužno podaja: Glavno Opravilstvo v Trstu France Plese Via S. Spiridione N. 5. Na levo med, na desno med, Bog ve, kaj srce kuje? Tako nas speljejo na led Brez prevelike muje. Če klerej bliski iz oči In jezik gre ko reglja. Si mislim polen žalosti. »Serce mi bo oblegla.« Če klora mrzlo vede se In premišljuje žalna, Je to gotovo znamenje, Da hoče bit’ nevtralna. “SLAVIJA,, . vzajemno zavarovalna banka v Pragi, izposojuje kavcije za državne in zasebne službe, z naj cene imi pogoji in proti dvanajstletni amortizaciji, 6nim prositeljem, ki se zavarujejo na smrt s najmanje 1000 fr. Natančneja sporočila podaja : « Glavni zastop vzajemno zavarovalne praske banke „Slavija v Ljubljani. L a d. Cerny. Tam v kotu ena mi čepi In si solzice briše, In meni se skor taka zdi, Ko Beust, če note piše. In kolkor tudi se sladka, Ne najde alijance, Če ravno bi ne vprašala, Bod’ Viljem ali France. Če klera možko se derži, Mogočno me prezira, Spoznam, da me jej treba ni, In da jih več ne zbira. On’ dan sem še prijeten bil, Nicoj prefamiljaren, Tehtnejši se je oglasil, Več nisem popularen. Da svcdel sem, vam hvalo dam, Kako ljudem se streže, Pa zraven sem vesel, da znam Ognit’ se vaše mreže: Tisti, kije prefami^aren. „SliAVS.IA*4 v z a j e m no zavarovali! a praška b a n k a. Izkaz izdelanih zavarovani) od 15. maja 1869 do 15. decembra 1810. Oddelek / v Število zavaro. Kapital Premija Postr. plačila V i Skoda goldinr. rubljev I. zavarovanje na dožitje U2 101.800 — 5007 39 215 13781 65 5400 II. zavarovanje na smrt 9209 4,617.781 200 116.760 59 47 I. & II. zavarovavni dohodki 13 2300 — 752 35 20 32 III upisani kapital za vzaj. podedovanje «164 4,026.700 268.312 50 13.758 54 — — IV zavarovanje proti požaru 11221 12,669.088 82.519 in v nienjiefth 177.968 62 22 13.381 87 9415 37 37 Skupaj od 15. maja 1869 do 15. deceis. 1870 29.049 12,449.666 2000 462.352 in v menjicah 177.968 05 62 4 1.157 25 14.813 sestvib se sprejemajo. Izvestja v vseh zavarovalnih oddelkih podaja: Glavni zastop vzajemno zavarovalne praske banke „Slavija“ v I-j--.l.ani. L o, d. Černy. Lastnik, in *df*T«rni vredcik VtkMlaV BkiC. — TiUc^E.ipniba in dr. t Trsta.