hiatri najdejo v tem svoje področje dela. Odnos med normalnim in patološkim je zavezan naravi standardov, ki so enostavni in merljivi. Brez njih verjetno ne bi nastala psihologija, ki jo poznamo danes. Tako psihiatrija kot psihologija imata torej svoj imaginarij, ki proizvaja in reproducira recipročnost med telesom in dušo ter statistično osebnost (statis-ticalperson), ki jo je mogoče meriti, standardizirati in tipizirati.
Statistična oseba je neločljivo povezana s psihološkimi modeli, normami, standardi in merjenjem, ki naj obvlada negotovost. Pri oblikovanju osebnosti, dodaja Seltzer, ima pomembno vlogo tudi trg s svojo logiko ekvivalence in menjave. Trg ima pomembno vlogo natanko zato, ker je personificiran. Trg ima svoje intence, išče koristi in profit, zahteva določene izdelke in ponuja druge. Trg tudi zahteva določen karakter ljudi: zahteva določen način razmišljanja, čustvovanja in obnašanja. Kultura je kultura trga, pa tudi kultura strojev. Med obe je zagozden posameznik kot potrošnik, zavezan socialnemu paktu, estetiki proizvodnje in reprodukcije in fasciniran z avtoma-tizmom ponavljanja parne lokomotive, ki hiti vedno samo naprej.
Telo ima še eno pomembno vlogo: predstavlja mesto subjek-tove reprezentacije, ki jo je mogoče reproducirati, istočasno pa predstavlja imaginarno mejo med zunaj (vse, kar je izven telesa) in znotraj (vse, kar sodi v težko oprijemljivi koncept, ki govori o globinah osebnosti, notranjem bistvu, skritih čustvih in občutkih, nevidnih mislih itd.). Telo je meja in mesto fas-cinacije, kraj, kjer se reproducira imaginarij estetike, politike in odnosov moči. Telo je privilegirano mesto kontrole in discipliniranja, treninga, fascinacije in pogleda. Telo je mesto, kjer pride estetika narcizma do svoje veljave in se realizira v polni meri. Telo je tudi mesto subjektove identitete. Identifikacija je v prvi vrsti subjektov odnos do podobe svojega telesa.
Vseeno je, ali telo vidimo kot ječo duše ali obratno, pomembneje ga je videti kot osnovo za socialno življenje ljudi.
V imaginariju telesnega igra najpomembnejšo vlogo telo matere, ki je tisto mesto, kjer se rodi subjekt (v fizičnem in simbolnem pomenu besede). Materino telo je stroj za proizvodnjo subjektov, zato je izmed vseh teles najbolj podvrženo kontroli in nadzoru, saj lahko predstavlja resno grožnjo nekemu drugemu telesu (nacionalnemu) in nekemu stroju (trgu).
Kulturo potrošništva podpira regulacija želje, za katero je značilna logika trga (logika menjave, reprodukcije in ekvivalence), in disciplinatorni postopki, ki uravnavajo intimni odnos med telesom in dušo na eni strani ter odnos med telesom in strojem na drugi strani. Za kulturo potrošništva je značilna tudi dominacija znanosti, katere naloga je proizvodnja in ohranjanje negotovosti. Naloga znanosti je torej dvojna (proizvodnja negotovosti in ohranjanje imagina-rija, v katerem negotovost izginja) in prav v tej dvojnosti je iskati vzroke za njeno dominantno vlogo v XX. stoletju.
Dušan Rutar
Uta Ranke-Heinemann
KATOLIŠKA CERKEV IN SPOLNOST
(Eunuchen für Himmelreich: Katholische Kirche über Sexualität, Hoffmann und Campe Verlag, Hamburg 1988)
DZS, Ljubljana 1992
373 strani, cena 1.710,00 SIT
Iz napovedi izdaj Državne založbe Slovenijev letošnjem letu je moč razbrati, da si v svojem knjiž-
nem programu poleg neogibnih priročnikov, namenjenih najširšemu bralstvu, prizadeva tudi za navzočnost sodobne družboslovne in humanistične prevodne literature, ki ima veliko ožji krog bralcev. Področje je izrazito deficitarno in prav "velike", nacionalne založbe pri tem razkrijejo vso svojo in našo majhnost, ki jo deloma rešujejo nekatere manjše založbe. Ni knjižnih prevodov odmevnih novejših in že standardnih manj novih del - če klasike, ki so poglavje zase, pustimo pri miru - promptnih re-vijalnih prevodov izbranih delov teh del, ki bi skušali ujeti in posredovati utrip diskusij evropskih javnosti v slovenskem prostoru. Ni recenzij najboljših del tekoče tuje produkcije, celo informacije o njihovem izidu so v slovenskem jeziku preredke, da bi v javnosti obstajala jasna zavest o strah zbujajoči nezadostnosti naše recepcije dosežkov tuje vednosti, kar meji že na kulturni izolacionizem. Razprava o vzrokih teh razmer bi nas odnesla predaleč, poskusi kore-nitejšega spreminjanja teh razmerij pa se v tem trenutku zdijo le kulturniške sanjarije. Pa vseeno: dokler vsaj informacije o izidu pomembnih knjig drugod po svetu ne bodo dostopne v slovenskem jeziku v bistveno širšem obsegu, se na tem področju gotovo ne bo nič spremenilo. Ohranjanje neved-
RECENZIJ Ell 211
nosti o nevednosti pri marsikom krepi samozadovoljstvo s sedanjo bralno ponudbo. Medtem ko ekonomisti, ki javno razmišljajo o tem, kdaj bomo ujeli korak s srednje razvitimi v Evropi, še veljajo za prisebne, so za področje prevajanja tisti, ki ne računajo z našo naraščajočo izključenostjo, nepopravljivi zasanjanci. To ne spreminja dejstva, da je vsaka rara avis vredna posebne pozornosti.
V gladko tekočem prevodu Toma Virka (dvome zbuja le dosledna uporaba pridevnika "celi-batističen", kjer se zdi, da gre v resnici za "celibatarnost") in v ugajajočem žepnem formatu smo samo štiri leta po izidu izvirnika -tudi to je za naše razmere podatek, ki ga lahko ocenjevalci knjig na področju humanistike redkokdaj navedemo - dobili knjigo Ute Ranke-Heinemann, doktorice katoliške teologije in prve ženske na svetu, ki je imela stolico za katoliško teologijo: imela in izgubila, ker je brezmadežno rojstvo razlagala teološko in ne biološko.
Avtorica svojih razhajanj z uradnimi razlagami biblije in tistimi, ki o njih odločajo, s to knjigo ni skušala zgladiti. Odnos do spolnosti, ki si ga je izbrala za svoj presek zgodovine Cerkve, bi tudi manj kritičnemu pogledu, kot je njen, moral pokazati podobne obrise. Kot je to le nekaj let pred njo storil Foucault v svojih zadnjih dveh knjigah, objavljenih za časa njegovega življenja, v Uporabi užitkov in Skrbi zase (prav tako nedavni prevodni pridobitvi slovenskega knjižnega trga), drugem in tretjem delu svojega velikopoteznega projekta Zgodovine seksualnosti, tudi Rankejeva na začetku svojega zgodovinskega preseka, ki se slovenskemu bralcu kaže kot idealno nadaljevanje Foucaultove-ga dela, opozori na nevzdržnost teze, ki glede spolne morale krščanstvo razume kot ostro nasprotje vrednot poganskega antičnega sveta. Na prehodu iz antike v srednji vek ne moremo govoriti o
prevratu norm o spolnosti: sovraštvo do sle in telesa in seksualni pesimizem, dve stalnici v odnosu katolicizma do spolnosti, sta navzoča že pri stoikih, ki ustvarjajo mehak prehod med seksualno svobodo odraslih moških v antičnem svetu in njeno grešnostjo v krščanskem. Drug posrednik med obema svetovoma, na katerega opozori Rankejeva, je bilo gibanje gnoze, ki je tako neoplatonizem Plotina kot judovski svet okužila s silovito asketsko naravnanostjo in z zanikovanjem življenja, neznanega starozaveznemu monoteiz-mu dobrega boga, ki je ustvaril svet. Kontinuiteto in vzporednost med grško-rimsko zdravstveno in krščansko odrešitveno argumentacijo avtorica pokaže na topiki menstrualne krvi.
V tretjem poglavju se avtorica dotakne teze, ki jo je veljala stolice (posveča ji tudi sklepno poglavje). Biblijski deviški porod, ki ga uradna mariologija razume biološko, mnogi slabo poučeni pa zmotno mislijo, da se nanaša na Marijino spočetje Jezusa in ne na samo spočetje Marije, je zanjo le napačno razumljena prispodoba, katere napačnost so v zgodovini samo napihovali, najpomembnejša pa je njena implicitna predpostavka, da je bog, ki ima z Marijo "kvazimoški' opravek, "neke vrste moški'. V Stari zavezi te legende ni, mesta v Novi zavezi pa avtorica preinterpretira v zagovor enakosti spolov, ki odpravlja spolno asimetrično razumevanje judovske prepovedi "Ne nečistvuj!" skupaj z lastniškim pojmovanjem ženske, ki je to pojmovanje podpiralo.
Ključno mesto v knjigi Katoliška cerkev in spolnost zavzema Avguštin, ki je podal vse najpomembnejše dogme o telesu, spolih, zakonu in spolnosti katolicizma. Njegova zasluga je, da je iz osramja in spolnosti naredil mesto in način prenosa izvirnega greha v vsakega človeka, ljubezen pa ločil od spolnosti. Rankejeva bralcu razkrije manihejsko ozadje Avgu-
štinovega konkubinata z neimenovano pred njegovim spreobrnjenjem v krščanstvo, ki ga opisuje v Izpovedih. Ta neimenovana mu je, potem ko jo je splet okoliščin, v katerega je bila vmešana Avgu-štinova mati, odtrgal od ljubega, pustila malega Adeodata in obljubo dosmrtne zvestobe. Rankejeva interpretira Avguštinovo radikalno spolno moralo, ki jo lahko povzamemo v formuli "sla je zla", in njegovo osmišljanje zakona s spo-čenjanjem, kot racionalizacijo svoje nezvestobe do te, ki se mu je zaobljubila. "Avguštinova pesimistična spolna morala ni drugega kot potlačitev njegove slabe vesti, njegova ženskofobija pa nenehno izmišljanje krivca za njegovo nedostojno vedenje." (Str. 80) Ko govori o Avguštinu, Rankejeva ne skopari s krepkimi izrazi: Avguštin je "nevrotik', njegov "nečloveški"' nauk pa "svetuje zakonsko shizofrenijo'. Avguštinov shizogeni ideal, spočenjanje brez sle, prepozna Rankejeva v današnjih otrocih iz epruvete, kjer je neposlušnost spolnih organov, sicer kazen za neposlušnost človeka Bogu, vsaj pri enem od obeh partnerjev odpravljena. Ženska frigidnost je bila za Avguština krepost, ki je prispevala k svetosti zakona.
Avguštinova zmagovita polemika proti pelagijanskemu pozitivnemu vrednotenju spolnega nagona je dopustnost krščanske uporabe zakonske zveze močno zaostrila in okrepila vzor celiba-tarnega življenja duhovništva, strah zaobljubljenih samcev pred ženskami in njihovo iz strahu izhajajoče zatiranje ter kasneje diaboli-ziranje žensk, poostren boj proti preprečevanju zanositve itn. - posledice, ki jim avtorica posveča posamezna poglavja in ki vsa dokazujejo, da je pokora človeštva za izvirni greh najbolj zadevala področje spolnosti, veliko bolj kot na primer bojno polje.
Odnos katolicizma do spolnosti Rankejeva spremlja skozi zgodovino vse do sodobnosti. Kot
212 RECENZIJE
dokazujejo naslovi posameznih poglavij (Homoseksualnost, Ona-nija, Krvoskrunstvo itd.), je njen pristop bolj problemski kot zgodovinski. Tudi za zgodovinopisnimi naslovi se pogosto skrivajo tako tekstnokritične razprave o posameznih mestih svetopisemskega besedila, ki zadevajo spolnost, kot opozorila na vzporednice in konsekvence sprevrnitve njihovega pomena v današnjem času. Avtorica tako poleg na Marijino devištvo opozori na potvorbe Hieronimove vulgate, na primer na spremembo besedila, ki je postala znano pod imenom "Tobije-ve noči" (zahtevo po treh dneh vzdržnosti po sklenitvi zakonske zveze), na legendo o Onanu, ki je po krivem dal ime onaniji, na drugi strani pa v sedanjosti spregovori o odgovornosti Cerkve za demografsko eksplozijo, o aidsu itd. Sicer pa svoj poseg v aktualne polemike avtorica jasno izrazi že v Uvodu, ko v sodiščni razsodbi, izrečeni v ZRN v osemdesetih letih, odkrije predpostavko, da je spolni nagon zlo.
Kot rečeno, pregled odnosa katoliškega krščanstva do spolnosti z današnje perspektive, ki jo opredeljuje vzpon feminizma, bi težko pokazal ugodno sliko Cerkve. Rankejeva se ni trudila v to smer. Vse, kar gledišče enakopravnosti spolov, lahko kritizira v doktrini katoliških dogem, je zarisala v ostrih potezah, z odločno besedo te, ki že mnogič pripoveduje zgodbo, katere poanto ni več potrebno odkriti, temveč le dokumentirano povedati v splošno razumljivem jeziku. Katoliška cerkev in spolnost je gosto posejana z navedki, vendar ti v besedilu ne delujejo kot tujki in ne otežujejo njene bralnos-ti, stvarni in imenski register, dodana na koncu, pripomoreta k večji uporabnosti knjige.
Problemsko zastavjena zgodovina odnosa cerkve in spolnosti je zgodovina odnosa katolicizma do seksuirane telesnosti človeka, do telesa in ženske, ki jo je že
zgodba o izgonu iz raja bolj kot človeka zaznamovala z izvirnim grehom, zaradi katerega Avguštin od moških zahteva, da v ženskah ljubijo le človeka. Ker je katolicizem iz univerzalnosti svojega nauka o ljubezni do drugega skoraj povsem izključil njene telesne mo-duse, je zgodovina njegovih naukov o omejevanju in reguliranju telesnega združevanja, v katerem dva postajata "eno meso", nujno poglavje preučevanja človeške lju-domrznosti.
Igor Pribac
Marie-Françoise Lollini:
L'IRREPARABLE OUTRAGE La psychotherapie analytique face à la chirurgie esthetique
Editions Universitaires, Pariz 1990
141 strani
Ob podnaslovu dela Nepopravljiva žalitev Analitična psihoterapija spričo estetske kirurgije lahko prvi hip pomislimo, da smo naleteli na eno tistih del, ki svojo efemerno vznemirljivost črpa iz senzacionalističnega združevanja tega, kar nima nič skupnega - kot če bi subatomsko fiziko mislili skupaj z estetiko klasičnega baleta. Srečanje iz obraza v obraz med analitično psihoterapijo (in psiho-analitsko teorijo, na katero se Lo-llinijeva v glavnem opira) ter estetsko kirurgijo se zdi že vnaprej obsojeno na zgrešenost.
Knjiga je rezultat avtoričine refleksije štiriletne svetovalne prakse kot klinične psihologinje pri estetskem kirurgu. V tem času je lahko spoznala francosko populacijo, ki želi storitve estetskega kirurga in psihične realnosti, ki spremljajo zahtevo po operacijskem posegu. Njena spolna in starostna
struktura ne preseneča: med strankami, ugotavlja avtorica, prevladujejo adolescenti in ženske, vendar moški nikakor niso njen zanemarljiv del in so najbolj vztrajni v svoji zahtevi po posegu.
Najprej o problematičnosti delitve na reparativno in estetsko funkcijo kirurških posegov v površino telesa. Estetska kirurgija se je razvila iz reparativne in ta je svoje posege utemeljevala z odpravljanjem organske ali motorične disfunkcionalnosti. Medicinska upravičenost rekonstrukcije pohabljene roke ali obraza, ki so ga iz-nakazile opekline, ni sporna, tudi za zdravstveno zavarovanje ne, ki je v takšnih okoliščinah pripravljeno povrniti stroške zdravljenja. Re-parativni kirurški poseg je v očeh družbe zdravstvene narave, stanja, ki jih tak poseg vzpostavlja, in stanja, ki jih odpravlja, se uvrščajo v družbeno dogovorjeno pravico do zdravja, ki je priznana vsakemu. Pragmatična razmejitev sicer nejasne delitve na reparativno in estetsko kirurgijo je prav ta: kar v očeh družbe velja za reparativno kirurgijo, za estetsko kirurgijo praviloma ne velja. Prosilci za estetski poseg morajo, da bi bili upravičeni do denarne podpore sklada za zdravstveno zavarovanje, svojo prošnjo utemeljiti z medi-cinsko-anatomsko koristnostjo posega, ki jo družba odreka zgolj estetskim težavam. Korist naj bi bila v teh primerih le subjektivna in nepreverljiva, nemerljiva v izhodiščnih predpostavkah in s tem neuniverzabilna. Medicina in medicinski pojem zdravja, ki v sodobnih socialnih državah uživa politični konsenz, načeloma ne misli na estetsko razsežnost. Njegova problematičnost je v tem, da ni dosleden: vsakemu reparativnemu posegu priznava tudi določeno estetsko vlogo. Ko eksternalistično objektiviranje pomena telesne hibe za subjekt, ki se ga loteva družba s postavljanjem okvirov pogodb o zdravstvenem zavarovanju, četudi le z aspekta funkcio-
RECENZIJE 213