231 w
časopis slovenskih delavcev
Glavni urednik Marjan Horvat
Odgovorni urednik Ciril Brajer______
Telefon: 313-942
Naročnina in prodaja: 321-255________________
Telefaks: 311-956
Naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana
[jG™|

O
N
Ljubljana, 18. maja 1995, št. 23, letnik 54, cena 190 SIT
»In Zveza?
Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije ima zdaj pravzaprav lahko delo. Če je doslej nasedala posameznikom z izrazitimi fevdalnimi težnjami, bo zdaj lahko popravila napako in SPESS s trenutno že več kot 3.100 člani umestila med svoje dejavnosti...«
Tako v prispevku z nadnaslovom »SPESS si utira pot na sindikalno sceno« in podnaslovom »Sitnosti z užaljenimi« piše JOŽE KOŽAR, predsednik sindikata podjetja Rudnik lignita Velenje.
Objavljamo ga na 2. strani DE.
TUJEC V LASTNI DEŽELI
SPOPAD DELAVCA Z JALOVIM DIREKTORJEM
O primeru ISKRE TEREL pišemo na 4. strani.
Vsaj v Ljubljani je bitka za dvojezične napise dobljena. Pod njimi pa morajo delavci ustanavljati sindikate tudi zato, da se upirajo ponižujočemu odnosu tujih delodajalcev. Tokrat gre za italijanske.
Kako AUTO MAKAR ribari v kaluži slovenskega avtomobilskega trga, lahko preberete v Ravbarkomandi na 19. strani.
V ŠOLAH SPET VRE
Učitelji pred izrekanjem o opozorilni stavki
Sindikalni zaupnik
USMHJ smo UZDO SAMOPODOBO 0
STAHOVUUSKH RAZMERAH
Sma Mandič v intervjuju za Panoramo
TE, sreda 14°°
Zakonu o plačah v letošnjem letu manjka le še pika na i. Že majske plače bodo obračunane po novem. Veljal bo tudi za poslance in direktorje.
Poslanci so tudi danes licitirali o višini najnižje in najvišje plače. Najnižje plače so uskladili s socialnim sporazumom in Znašajo 45 tisoč v bruto in 30 tisoč v neto znesku. Najvišje kosmate plače ne smejo presegati 900 tisoč tolarjev. Razmerje je torej 1 : 20 in je še naprej med največjimi v Evropi.
ADRIA OSTAJA V ZRAKU
Tik pred zaključkom redakcije smo izvedeli, da sta sindikat prometnih pilotov in stevardes ter stevardov le našla skupni jezik z vodstvom AA.
Veliko zaslug za to imata nedvomno predsednica stavkovnega odbora Barbara Pintar (na sliki desno) in Ana Križanič, pravna svetovalka ZSSS.	sindikalni zaupnik
Zakon bo povzročil povišanje najnižjih in znižanje najvišjih plač. Oškmjene bodo le plače direktorjev, ki so si dozdaj delili veliko preveč. Poslanske plače so neokrnjene, le njihova rast bo zadrževana.
Kot pišemo na četrti strani, so poslanci z zakonom nadgradili socialni sporazum in dosežke socialnih partnerjev. Uveljavljeni socialni mir že omogoča povečevanje proizvodnje, ki bo prihodnje leto omogočila tudi višje plače. Napori pogajalcev bodo s tem poplačani. Položaj socialno ogroženih delavcev pa bo boljši že letos.
F. K.
SODOBNO SUŽENJSTVO PO
MARIBORSKO
stran 5
Tegobe Fikrete Huremovič
18. maja 1995
DRUGA PLAT
Ali so delavski sindikati res pokleknili
(Tako namreč trdi (ne le) Lado Ambrožič-Novljan
Ali so sindikati, ki zdaj delujejo, sposobni organizirati sindikalno zabavo, na kateri so udeleženci deležni kosa kruha, polovice klobase in jogurtovega lončka . namiznega vina?
Dnevnikov Kanal m. s.
Bržkone so sindikati sposobni spraviti skupaj spodobno veselico oziroma bi jo bili, če bi videli v njej kakšen smisel.
Žal so interesi njihovega članstva dandanašnji tako ogroženi, da bi jih s skorjico kruha, pasjo radostjo in požirkom cenenega vina ne kazalo tešiti. Razen morda v simboličnem pomenu, češ, vse preveč je takšnih, ki bi delavcem radi odmerili prav to in zgolj toliko!
In spet žal je res tudi to, da slovensko sindikalno gibanje enostavno ni bilo in ni sposobno izvirne interese svojih članov uveljaviti in zavarovati tako, kot se spodobi. Najbolj kričeča potrditev za to je krivično lastninjenje, potem pa se vrste v nizu od odpuščanj, plačnega sistema, pravnega varstva...
Več vzrokov je za ta polom, ki smo ga doživeli kljub dobri volji in gromozanski energiji, ki so jo sindikati v teh letih nedvomno porabili za varovanje položaja svojih članov. Začno se pri notranji razdrobljenosti slovenskega sindikalnega gibanja, ki rada preraste celo v bolj ali manj prikrito medsebojno konkuriranje, če ne kar v spopade. Nadaljujejo se v »zunanjih« okoliščinah, recimo jim politika.
Politika je namreč delavstvu naravnost šokantno nenaklonjena. Nanj se sicer včasih sklicujeta njen levi in desni pol. Vsaka stranka ima nekakšno krilo, sekcijo, zvezo ali pač nekaj podobnega delavskemu krožku. Toda praviloma gre prej za populistične prijeme kot za kaj resnejšega.
Veliko se govori o upokojenskem lobiju, ki da se ga politika boji kot nevarnega volilnega telesa, saj bi sicer upokojencem že zdavnaj oklestila njihove pravice. Toda mar delavci ne volijo?! Slišati je pomisleke, da delavci pač niso politično enotni. Mar upokojenci so?
Nikomur niso toliko vzeli, kot so delavcem! To jemanje seže od lastnine do plač, od varnosti do sociale, od gmotnega do simbolnega. Marsikaj o tem lahko preberete na 3. strani te številke DE, tudi to, da Delavska zveza razmišlja, kako bi te usmeritve vključila v svoj program.
Ko sem pred štirinajstimi dnevi pisal o njenem kongresu, sem povzel ugotovitev, da je bilo včlanjevanje v Delavsko stranko na začetku množično, potem pa je usahnilo, ker je bila stranka premalo dejavna in premalo prepoznavna. Torej je ne glede na že omenjena sklicevanja obstoječih strank na njihovo delavsko usmeritev interes za takšno stranko očitno močan in prostor zanjo še odprt.
Zgodovina delavskega gibanja in njegova sodobna praksa namreč dokazujeta, da delavstvo potrebuje tako sindikate kot svojo stranko. Lahko so sindikati »v službi« delavske stranke, lahko je tudi obratno, možno je celo enakopravno sodelovanje. Gotovo je le to, da delavcem brez takšne sovprege trda prede.
In gotovo je, da niti ena slovenska stranka doslej ni v celoti upravičila sindikalnih pričakovanj. Vprašanje je le, ali jim bo uspelo katero k temu prisiliti, ali pa bo treba ustanoviti novo. Oziroma oživiti to, ki zdaj niha med stranko in zvezo.
_______________________________ _________________Xr
časopis ■ Y slovenskih delavcev
Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov:
Priimek in ime: ------------------------------------
Naziv podjetja ali ustanove: -----------------------
Naslov: --------------------------------------------
Podpis naročnika:
Piše: Ciril Brajer
Pobuda Metke Roksandič DE št. 13, 16. 3. 1995
Spoštovano uredništvo Delavske enotnosti!
Pisanje mi ne gre od rok. Za časopise še posebej težko. Toda Delavska enotnost je časopis, ki ga imam že dolga leta za svojega.
Zato sem se lotil pisanja, saj se mi zdi, da bodo besede tekle tako-rekoč med prijatelji.
Skoraj vsi slovenski časopisi so začeli bruhati ogenj in žveplo. Samo blato še znajo stresati. Desni bolj po levih kot obratno, a vendarle. Ljudje imamo tega dovolj.
Zato sem rad prebiral delavski časopis. Saj ga še, a se mi zdi, da ste tudi pri vas novinarji zašli v senzacionalistične vode.
Mogoče je res bolj sladko kritizirati in soliti ljudem pamet. Toda kaj dobrega se pa tudi še zgodi.
Všeč mi je bilo, ko je Metka Roksandič dala pobudo, naj se sindikalni funkcionarji odrečejo denarja, ki ga dobijo, ko sindikate in delavce zastopajo v drugih inštitucijah. Ko je to predlagala, ste zagnali celega hudiča.
Bral sem, da so sindikati njeno pobudo sprejeli in se zmenili, kako bodo zbrali ta denar in ga namenili za izobraževanje mladih kadrov ali za štipendije.
Danes se težko še kdo sam šola in za tako lep namen bi pričakoval, da boste o njem še pisali.
Upam, da boste in da ne boste dali prostora le razgrajanju. Verjemite, da v teh težkih časih bralci radi preberemo tudi kaj lepega in spodbudnega. Če se bodo sindikalisti odrekli denarju za tako plemenit namen, kot je izobraževanje, jim bo morda še kdo sledil.
Objavite tudi kakšen pogovor z mladim delavcem, ki bo na ta način prišel do znanja. Delavci znanje danes potrebujejo bolj kot le kdaj, saj jih hočejo na vse načine okoli prinesti.
Hvala za razumevanje, pa brez zamere!
-	Ivan Lenardič,
Pivka
Manjšina je v večini
V lanskem letu je Slovenija imela pozitivno zunanjetrgovinsko bilanco. Tolar je bil močnejši kot kdajkoli in se še naprej krepi (tudi nasproti nemški marki, ki velja za najbolj stabilno valuto na svetu), povprečne plače pa so se povečale za 26,4 odstotka ob 18,8 odstotni inflaciji in 19,5 odstotnem povečanju življenjskih stroškov.
Z navedenimi kazalci bi lahko bili vsi zelo zadovoljni, tako državljani kot vlada. Vendar ni tako, kajti resnica je večplastna.
Plače, določene po kolektivni pogodbi, se pravi, plače velike večine državljanov, so se v tem času povečale za samo 5,3 odstotka, zajamčena plača pa samo za 7 odstotkov. To pomeni, da so plače velike večine zaposlenih realno nižje kot leto prej ob naraščanju mase plač, kar pa pomeni, da prihaja do rasti predvsem tistih plač, ki jih ne urejajo kolektivne pogodbe. Takšnih plač je menda približno 25000. Iz zgoraj navedenega sledi, da imamo vedno približno razvrednotene plače izplačanih po kolektivni pogodbi, in zajamčene plače ob istočasnem velikem povečanju najvišjih plač.
Pokojnine so rasle približno tako kot povprečne plače, se pravi hitreje od inflacije in še hitreje kot plače, določene po kolektivni pogodbi.
Vladni »strokovnjaki« bi radi rast mase plač in rast pokojnin omejili na rast plač po kolektivni pogodbi, kajti »bojijo« (»borijo«) se za konkurenčnost našega gospodarstva v primerjavi z vzhodnoevropsko konkurenco, ki za plače nameni pol manj denarja kot mi. Ni mi jasno, kako da se Zahodna Evropa ne boji za konkurenčnost svojega gospodarstva, čeprav tam zaposleni zaslužijo nekajkrat več kot naši zaposleni in še nekajkrat več kot zaposleni v Vzhodni Evroipi.
Povprečna plača, izražena v DEM, je lansko leto krepko porasla v primerjavi z letom 1993 zaradi nerealne rasti tečaja tolarja v primerjavi s konvertibilnimi valutami. To me spominja na močan Markovičev dinar, ki je neslavno propadel - devalviral, čeprav je Markovič, tako kot sedaj gospod Arhar, trdil, da devalvacije ne bo.
Bojim se, da državo upravlja bogata manjšina, ki je v večini v vladi in parlamentu ter na odgovornih mestih v državni upravi. Ta bogata manjšina, v kateri so pripadniki vseh parlamentarnih strank, ki v vsakdanjem življenju in delu zastopajo in uresničujejo programe svojih strank, neformalno deluje v »poslanskem klubu bogatih« ter enotno nastopa vsakič, ko je potrebno zaščititi interese bogatih.
Zaradi takšnih »dvoživk« so revni delavci vsak dan revnejši, srednji sloj gotovo ne obstaja več, brezposelni so v obupnem, brezizhodnem položaju, generacija mladih brez prihodnosti... Zaenkrat jim še ni uspelo zadosti razvrednotiti minulega dela (in prispevkov) sedaj upokojene generacije, ki nam je zapustila gotovo vse, kar danes razvrednoteno privatiziramo, ker upokojenci dokaj enotno nastopajo in zastopajo svoje interese. Ko jih enkrat ideološko razbijejo na množico zvez pri strankah, bodo tudi oni nemočni, kot so sedaj delavci, ki so razdeljeni v množici sindikatov, ki si mečejo polena pod noge, namesto da bi skupno nastopili nasproti delodajalcem.
Bogata manjšina uspešno izvaja ideološko delitev in z njo zamegljuje, sebi nevarno, razredno delitev.
Rastko Mislej, član
Delavske stranke Slovenije
Triumf neumnosti, hinavščine in sovraštva
Podvig kranjskega župana Banana Grosa, ko si je ob obletnici zmage nad fašizmom privoščil organizacijo proslave v pavijan-skem slogu, ob prisotnosti najpomembnejših predstavnikov slovenskega fašizma, z velikim demokratom Vinkom Levstikom na častnem mestu, bo brez dvoma proslavil Slovenijo po vsem svetu. Kdor doslej ni ločil med Slovenijo, Slovaško in Slavonijo, mu bo vse jasno. Česa podobnega bi se morda spomnil le še prav tako slavni Branimir Glavaš v Slavoniji in nihče drug.
Med drugim, če so že slovenski šovinisti zagnali tak hrup zaradi Aksentijevičevega obiska (očeta so mu med vojno ubili srbski Levstiki), zakaj je Gros povabil na proslavo tudi slovenske četnike, ki se nikakor niso borili za samostojno Slovenijo? Sploh pa, če se Levstik lahko nemoteno sprehaja po Sloveniji, mimo nastopa na raznih cirkusantskih grosarijadah in na TV, resnično mislim, da ni človeka, ki bi mu bilo mogoče prepovedati vstop v Slovenijo. Pa ne gre za bedno kreaturo, temveč za Levstikovo simboliziranje slovenskega kvizlinštva in izdaje.
Drug podvig si je istočasno privoščila AKL (antikomunistična legija) Staneta Vezjaka, kateri nedvomno spada za rešetke - če že ne v Polju, pa na Dobu, s prižiganjem sveč pred skupščino. Zanima me, kdo mu je izdal dovoljenje - zaradi nevarnosti vznemirjanja javnosti in zaradi rušenja javnega reda in miru, če država že nima občutka za čast? Tokrat pa ste šli, gospod Šter, res predaleč - ali pa preblizu, če dovoljenja niso imeli, policija pa ni ukrepala! V vsakem primeru pač Vas, gospod Šter, v imenu stotisočev Slo-
ALI ŠE LAHKO RAČUNAMO NA ZSSS?
DE št. 15, 30. 3. 1995
STALIŠČE ZSSS DE št. 17, 13. 4. 1995
SPESS si utira pot na sindikalno sceno
Sitnosti z užaljenimi
Zgodilo se je. Slovensko delavsko gibanje je dobilo novo sindikalno združbo, ki sicer ni tako eminentna kot nekatere druge na državni sindikalni sceni, bo pa že zaradi ljubega miru med svojimi nedvomno dobila položaj, ki ji pripada.
Sindikat pridobivanja energetskih surovin Slovenije je namreč v teh dneh zaključil prvi del akcije prostovoljnega prečlanjevanja delavcev Rudnika lignita Velenje iz SDE v nanovo ustanovljeni SPESS.
Petnajst članov izvršilnega odbora sindikata, 26 sindikalnih zaupnikov in blizu 60 poverjenikov iz RLV je v pičlih štirinajstih dneh zbralo 3101 pristopno izjavo za članstvo v SPESS, kar je dobrih 74 odstotkov vseh delavcev RLV. Glede na to, da v proces prostovoljnega prečlanjevanja še ni bila zajeta prav tista nemajhna grupacija rudniških delavcev, katere sindikat obravnava še posebej pozorno, v mislih imamo zlasti bolne sodelavce, potem skorajda ni možnosti, da bi SPESS imel kaj manj članov iz RLV kot doslej v SDE, kjer je bilo včlanjenih blizu 88 odstotkov vseh delavcev.
Vsega tega pa seveda ne bi bilo potrebno, če bi v SDE pravočasno dojeli obseg odgovornosti, ki jo rudniško vodstvo sindikata čuti do svojega članstva. Etiketiranje z domnevnim liderstvom v vrstah sindikata velenjskega premogovnika se lahko rodi samo v glavah posameznikov, kjer je še prostora za osebne zamere, kot da je sindikat te ali one asociacije privatna zadeva teh ali onih posameznikov.
In Zveza?
Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije ima sedaj pravzaprav preprosto delo. Če je doslej nasedala posameznikom z izrazitimi fevdalnimi težnjami, bo sedaj lahko popravila napako in SPESS s trenutno že preko 3100 člani umestila med svoje dejavnosti; če bo SPESS zgolj samostojna vzporedna organizacija SDE, nič hudega.
In kar je še pomembnejše: Sekretariat za energetiko si ob ribarjenju v kalnem zadovoljno mane roke. Cas je, da jim ob poenoteni sindikalni akciji odvzamemo nekaj tega veselja. Ne zasluži si ga!
Jože Kožar,
predsednik sindikata podjetja RLV
vencev pozivam, da končno pospravite kovčke!
No, da bi bila mera polna, pa smo morali za ocvirek v TV Žarišču še prenašati prežvekovanje Bernarda Nežmaha o zločinskosti komunističnega režima, zabeljenega z intelektualističnimi akrobacijami, katerih edini pravi namen je bil zgolj umazati protifašistični boj in oprati belogardizem. Na vročini mora vsaka kača iztegniti noge in tudi Nežmah jih je moral enkrat!
Ali ni absurd, da dve tretjini odraslih in več kot štiri petine mladih Nemcev poraz nacizma razume kot njihovo lastno osvoboditev, pri nas kot zmagovalcih in okupirancih pa naj bi bilo obratno. Čeprav je bila druga svetovna vojna po številu žrtev najbolj krvava doslej in čeprav nikjer ni šlo brez obračunov s kolaboranti, vsi konec vojne razumejo kot dan, ko so vsaj v prenesenem smislu zadihali s polnimi pljuči. Res je, tudi partizanska stran ni povsem brez krivde, toda izključno partizanski boj je ustvaril pogoje za demokratičen razvoj. Domobranska zmaga bi pomenila smrtno obsodbo za najosnovnejše človekove pravice, za Žide, Rome, za Slovence in še za kakšen slovanski narod. Tisti, ki so pri tem fizično sodelovali, in njihovi mentorji (tu mislim v prvi vrsti na uradno RKC v Ljubljanski pokrajini) pa naj tako kot leta 1945 stisnejo rep med noge in se poskrijejo v mišje luknje!
Vsaj za toliko časa, da bo raznim Žajdelam, Nežmahom ali Klepom uspelo toliko poneumiti Slovence, da jim bodo še enkrat nasedli! So pa vsekakor na dobri poti!
Zadnji čas je, da slovenski parlament sreča pamet in da prisluhne množičnim zahtevam po zamenjavi javnega tožilca RS, ne samo zaradi njegovih javnih izjav, temveč zaradi neukrepanja proti vojnim zločincem, kot je Vinko Levstik, zaradi neukrepanja proti
Lapovim paravojaškim parasoko-lom, zaradi toleriranja parafaši-stičnih organizacij in celo aktivnega članstva v NSZ. Naj se nekateri demagogi v državnem zboru končno zavejo, da duh neofašizma že nevarno uhaja iz Pandorine skrinje in da ga pozneje ne bo več mogoče potlačiti nazaj!
Tugomer Kušlan, Logatec
Sporočilo Javnosti
Predsednik odbora Državnega zbora Republike Slovenije za gospodarstvo; gospod Feri Horvat je sprejel delegacijo iz nemške dežele Baden-Wurttemberg, ki jo je vodil Državni sekretar v Ministrstvu za gospodarstvo, gospod Rainer Brechtkenn in mu predstavil parlament, njegovo delo in razmere po volitvah ter se zahvalil za dosedanje gospodarsko sodelovanje. G. Rainer Brechtkenn se je gostu zahvalil za sprejem in poudaril, da ima obisk politični in gospodarski pomen, saj so v delegaciji predstavniki parlamenta, gospodarstva in sindikata.
V nadaljevanju razgovora je bil izpostavljen tudi problem ljubljanske Tobačne tovarne' in njegovo nadaljnje reševanje. Sogovorniki so se strinjali, da je tudi v bodoče potrebno nadaljevati dobro medsebojno sodelovanje in vzpostaviti nove kontakte tudi na drugih področjih.
Služba za informiranje
rrc
^ ]d J delavcev
7 časopis slovenskih
Nanj se resda lahko naročite tudi pisno, toda zakaj bi se trudili: pokličite
(061)321-255
časopis slovenskih delavcev
Delavska enotnost je bUa ustanovljena 20. novembra 1942 • DE - glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313942,13261 92, faks 311 956 • Odgovorni urednik: Ciril Bajer, tel. 131 61 63,313942 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (oblikovalec), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313942,131 61 63 • Naročnina: 321 255 • Založba in marketing: 321 255 • Posamezna številka stane 130 SIT • Žiro račun: 50101 -603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik.
NOVA GIBANJA
ZA BOGATEJŠO,
NAPREDNEJŠO SLOVENSKO DRUŽBO
V uredništvu Delavske enotnosti nas je obiskal Lado Ambrožič Novljan. Na našo prošnjo nam je prišel predstavit Program političnega gibanja Slovencev. Povedal je, da ga je skovala skupina somišljenikov, ki niso zadovoljni z današnjimi razmerami v slovenski državi:
»Vemo, kaj nam ni všeč, in predstavljamo si, kako naj bi bilo. Program smo zasnovali zato, da bi bila jasna tudi smer, kako to doseči.
Aprila letos se je sestal glavni republiški odbor gibanja. Zasnovalo nas ga je deset, v glavnem odboru nas je že dvaindvajset. Gibanje nima niti najmanjšega namena česarkoli razbijati, še najmanj levice. Radi bi le gradili, krepili. Prepričani smo, da je to nujno, saj je v novih razmerah marsikdo sklonil glavo. Tudi sindikati.«
Tovariš Novljan (mimogrede, zelo prijazno se je nasmejal, ko smo ga tako naslovili) je še dodal, da kani j o svoj program najprej predstaviti Združeni listi in tudi Svobodnim sindikatom. Pomislekov se ne boji, saj meni, da so, kolikor jih je, prej sad nepoznavanja ali nerazumevanja programa kot pa vsebinskih razhajanj. Napisan je na dvajsetih straneh, zato ga le preletimo:
»Politično gibanje Slovencev in drugih državljanov Republike Slovenije naj bi razrešilo gospodarsko, politično in moralno krizo v naši republiki, ublažilo konfliktne odnose med njenimi državljani, preprečilo z nerazumno razprodajo zemlje in nepremičnin ter nezakonito prerazdelitvijo družbenega premoženja izničenje osamosvojitvenih prizadevanj. Z opiranjem na lastne ustvarjalne sposobnosti naj bi omogočili uspešen gospodarski in družbeni razvoj, utrdili zadovoljivo in neodvisno mesto v družbi narodov sveta ter povsem doumeli perspektivo našega razvoja.«
Javnost, ustavnost in zakonitost gibanja so predpostavke, kar velja tudi za nestrankarstvo in odrekanje boja za oblast. Ambicija je spodbuditi ustvarjalni polet naroda in v tem povezati vse sloje prebivalstva.
Temeljni organizacijski okvir bodo odbori, klubi ali društva aktivistov in zaupnikov. Preden so nanizali cilje, so avtorji programa ugotovili, da smo Slovenci politično zelo razdvojeni in se družbene skupine spopadajo za prvenstvo v vladanju:
»Razbohotil se je pohlep, bogati se na tuj račun. Brezobzirna kraja družbenega premoženja nas kot družbo neusmiljeno pelje v revščino. Prevare, teptanje pridobitev preteklih let, politično in siceršnje nasilje, ideološka nasprotja in že kar sovraštva, Cerkev, ki ne zmore notranje moči, da bi se otresla vse hujše kleri-kalizacije...«
Program je razdeljen na dvanajst področij, poglejmo jih nekaj:
Tudi zasebna lastnina se je uveljavljala, dognali so načela kmečke lastnine, zasebna so postajala stanovanja, mala podjetja, odpirala so se vrata tujemu kapitalu. Skratka, prihajalo je do pluralizma lastništva.
Pomembno je, da so se delavci kot upravljal« učili gospodariti in odgovarjati za lastno preživetje.
Program razčlenjuje tudi mnoge napake prejšnjega obdobja, predvsem nesprejemljivo vmešavanje ZK v gospodarstvo.
Zdaj smo pred vstopom v Evropo. Pisci programa so do tega precej kritični. Naštevajo prednosti prejšnje slovenske usmerjenosti proti vzhodu in jugovzhodu, ki nam je omogočala hitro gospodarsko ras. Škodljivo bi bilo zanemariti stike z državami teh območij, saj smo tam konkurenčni, imamo uveljavljene stike, vezi in precejšnje izkušnje. Zanje smo zanesljivi gospodarski in trgovski partnerji. Tu nam kaže snovati prodor, v stikih z Zahodom pa krepiti kakovost proizvajanja, gospodarjenja in podjetništva.
Torej izkoristiti in utrditi status srednjeevropske države, vezi med zahodno in vzhodno Evropo!
Kot prednostno dejavnost program omenja denarne pretoke skozi našo državo, turizem, predvsem v kombinaciji kmečkega z zdraviliškim, pa kmetijstvo kot nacionalno panogo izrednega pomena.
Govori o nujnosti posebne zaščite te panoge, pomoči, ekološkem pomenu in oblikah lastništva oziroma organiziranja.
Podobno obravnava zasebno podjetništvo s poudarkom na podpori razvijanja in proizvodnje novih izdelkov.
Kritično se loteva slabosti, ki napredek ovirajo. Mednje uvršča podcenjevanje prispevka delavcev in zaposlenih k splošnemu razvoju. Od tod kratenje njihovih pravic, kar povzroča njihovo ustvarjalno in politično pasivnost. Tu išče vzroke, da delavci niso bili sposobni usta-
Torej pravna zmešnjava, ekonomska škoda, neekonomično poslovanje in družbena krivičnost!
Ne zaradi neznanja, po tehtnem premisleku novega političnega vala, ki s pomočjo tujih strokovnjakov vodi protiustavno in nezakonito akcijo lastninjenja!
Sledi kritika certifikatnega lastninjenja, ki ne upošteva dejanskega deleža pri ustvarjanju premoženja, zmanjšuje moč delnic in uprav-ljalsko moč njihovih lastnikov.
Predlagajo oblike, ki bi, po domače rečeno, navezale kmete na zadruge, delavce na tovarne, državna lastnina bi se ohranila v vseh infrastrukturnih dejavnostih...
ganizacijsko podira obstoječe gospodarske celote.
Aktivna stran lastninske bilance kot edino merilo vračanja daje premoženje tistim, ki nikoli niso bili njegovi lastniki.
Privilegiran položaj dedičev umrlih nekdanjih lastnikov tudi zanemarja, ali so bili umrli lastniki zadolženi, pod hipoteko ali so imeli druge obveznosti. Zato ni mogoče priti do stvarne vrednosti premoženja.
Dvojna merila, politična manipulacija pri zakonu o denacionalizaciji, ki jo zganja državni tožilec, ko serijsko razveljavlja obsodbe sodelavcev okupatorja...
»Želimo, da zakon o denacionalizaciji poravna vse storjene krivice. Toda primere krivic moramo najprej razjasniti in jih opredeliti po načelih ekonomičnosti in pravičnosti. Šele potem je treba zakon izpopolniti in se odločliti, kako onemogočiti nezakonito bogatenje tudi na tem področju in ali je res treba nagrajevati tudi nekdanje sodelavce okupatorja.«
hi nun rlnmnkrstniio hitiin in hnrin vtnriln ucn rta ei r iztoriččaniom
.'....	..	.	®. lZKonscanje
»1»
rcbCeiezaosmVo^o^an/ede/ovrnh,,^,
»gotovo podton kapital In z nffm laifi prehod vlrtno gospodarstvo
	
Družbena sestava
»V začetku leta 1994 je bilo v Sloveniji približno 750.000 delavcev, od tega 450.000 v družbenem sektorju gospodarstva. Zaposlenost je bila do leta 1990 skoraj stoodstotna, a do začetka 1994 smo dobili skoraj 150.000 nezaposlenih. Po številčni moči drugi sloj so upokojenci, približno 470.000 jih je že...«
Program daje poudarek kmetom, ki so pogosto v dvojni vlogi kmetijskih proizvajalcev in delavcev. Omenja nove sloje, kot so podjetniki, menedžerji in siromaki, takšni, ki se sami ne morejo več preživljati.
Pravi, da obstoječe stranke niso uspele poseči v to družbeno bit. Celo delavske sindikate so uklenile in spretno blokirajo njihovo delovanje. Niso kos vse ostrejšemu razrednemu razslojevanju, ki za veliko število državljanov pomeni pravcato ponižanje. Razlaščeni delavski razred se torej na družbenem prizorišču ponovno pojavlja kot moderen proletariat. Žal v razmerah, ko bo delovnih mest v industriji vse manj in bodo možnosti za polno zaposlenost vse bolj utopične.
Gospodarstvo
Po drugi vojni se je v Sloveniji hitro razvijalo in do leta 1990 doseglo raven srednje razvite industrijske države z družbenim proizvodom od šest do osem tisoč dolarjev. Za to obdobje je značilna velika vitalnost, sposobnost gospodarjenja in trdni temelji socialne varnosti in družbene blaginje.
Skupno narodno bogastvo je predstavljalo tudi 2.600 podjetij v družbeni in 1.200 v mešani lasti. Vrednost družbenega kapitala je po nekaterih ocenah dosegla 50 milijard dolarjev.
noviti svoje stranke ali gibanja, da bi se zaščitili pred popolno razlastitvijo in celo pregonom iz tovarn na ulice.
Lastninsko preoblikovanje
Za snovalce programa ne gre zgolj za uresničevanje nove zamisli lastništva, ampak za revolucionarno spremembo lastniških razmerij v korist zasebništva in v škodo slovenske družbe, ki je to premoženje ustvarila!
Gre torej za revolucionaren družbeni preobrat s hudo nevarnimi in dolgoročnimi posledicami. Izpeljan je bil brez soglasja državljanov, brez referenduma, kar postavlja pod vprašaj njegovo ustavnost in zakonitost.
Povzročil je tako gospodarsko kot družbeno škodo, ustvaril je zakonsko neenakost državljanov in uveljavil nadvlado premožnih nad revnimi. Državljani osebnih koristi torej ne bodo pridobivali iz dobička, ki ga ustvarja delo, ampak iz ekonomsko nepravičnih odnosov, ki bodo zgradili izkoriščevalski sistem, tolikšnih razsežnosti, da bo ogrožal ustvarjalni zagon družbe.
Neformalne družbene skupine si s pomočjo zakonodajalca že pridobivajo legalizacijo za prerazdelj evan j e družbenega premoženja in tako prevzemajo oblast nad družbo.
»Namesto tega pa je velik del tistih, ki so ustvarjali družbeno premoženje, razlaščen oziroma je njihov delež nacionaliziran. Pri delitvi so udeleženi tisti, ki niso prispevali ničesar h kumulaciji družbenega premoženja.«
Svareče je opisan tudi status »takoimenova-nih investicijskih družb«. Pobrale so ogromen delež certifikatov in to upravlja peščica pooblaščencev. Ni nobenega jamstva proti neekonomičnemu razsipavanju tega bogastva, ni opredeljena odgovornost za takšno početje.
Tudi načela učinkovitosti lastninjenja so hudo omajana, saj brez elementov pravičnosti ni mogoče pričakovati dolgoročne gospodarske stabilnosti. Prihaja le še do novih krivic in novih nesoglasij.
Ob vseh naštetih škodljivih plateh je moč v programu brati tudi opozorila, da odpirajo prostor za vdor tujega kapitala v naše gospodarstvo, za odliv profita v tujino. Nadzor vlade nad gospodarskimi tokovi je s tem izničen.
Nove možnosti pa se odpirajo le za že omenjeni sloj »poslovnežev«, ki bodo svoj položaj, pri obvladovanju gospodarstva snovali na provizijah. Dobivali jih bodo v zameno za politične in ekonomske koncesije tujemu kapitalu:
»Ta poseben sloj poslovnežev je že razvrščen po strankah in si s poceni razprodajo nacionalnega kapitala zagotavlja ekonomsko in politično rento.«
Na teh temeljih razbohotene in skokovite socialne delitve ustvarjajo na drugi strani sloj tistih, ki bodo izločeni iz nacionalne ekonomije. V opisano socialno sestavo prebivalstva pe je vgrajen trajen razredni spopad.
Strnimo: Temeljni proizvajalni sloji prebivalstva so pregnani s pridobljenih položajev, ki so pomenili napredek, svobodo in enakopravnost. Odprta je pot sramotni razredni delitvi državljanov.
Uresničevanje zakona o lastninskem preoblikovanju je zato treba ustaviti in premisliti, kako odpraviti vse njegove dolgoročne, nepopravljive škodljive posledice.
Denacionalizacija
Pri tem pomembnem področju je kritika kratka in ostra: Tudi pri tem »revolucionarnem družbenem posegu« ne gre le za odpravljanje v preteklosti povzročenih krivic, ampak za hkraten proces novih nacionalizacij s prikritimi metodami«.
Načelo vračanja v naravi objektivno škoduje družbenemu premoženju, saj ekonomsko in or-
Socialna država
Zahodni svet, ki nam je zdaj vzor, je po mnenju avtorjev programa zelo ponosen na svoje države, ki jih imenuje »socialne«. S tem mislijo predvsem na to, da so v teh državah ukinili grobo izkoriščanje delavcev in jim zdaj jamčijo nekatere socialne ugodnosti.
»Zavedati se moramo, da so se te države začele zanimati za urejanje socialnih vprašanj tudi zaradi družbenih revolucij. Zahodni svet si je mogel omisliti socialno državo zato, ker je obogatel in je lahko začel usmerjati delež svojega kapitala za socialno varstvo delavcev. Zdaj je to področje že skrb njihovih vlad.«
Sledi opozorilo, da nove demokracije temu zgledu ne bodo sledile. Hitele bodo in storile vse, da si z izkoriščanjem zagotovijo potreben kapital in z njim lažji prehod v tržno gospodarstvo. To bo le zaostrilo izkoriščanje delovnih ljudi.
»Slovenija se lahko pohvali z enkratnimi dosežki na socialnem področju in do leta 1990 se je razvila v sodobno, zelo razvito socialno državo. Ta ni slonela na miloščini ali na tržni nujnosti. Sociala je bila temeljna pravica vseh državljanov. Nikomur se ni bilo treba bati za preživetje.
Za povrh so bili zaposleni upravljalci podjetij in so tudi na ta način lahko materialno podprli, uveljavljali in branili svoje socialne pravice.«
Te se zdaj zmanjšujejo in se bodo, kot vse kaže, še naprej.
»Nenasitna pogoltnost novega političnega vala bo neusmiljeno posegala po teh pravicah, jih zmanjševala, in če bo le mogla, tudi ukinjala.
Naše gibanje se bo borilo, da te pravice ne bodo postale miloščina režimov in strank, ampak da bodo neodtujljiva pravica državljanov, katerih blaginja naj sloni tudi na lastninski udeležbi pri splošnem družbenem kapitalu. To pa je dosežek svetovnega pomena.«
Program na podoben način z razčlembo in usmeritvami obdela še vključitev v Evropsko unijo, ekologijo, vprašanje žensk in mladine, demokracijo in vlogo ideologij in religije v njej, odnos do osvobodilne vojne slovenskega naroda, obrambna vprašanja pa znanost, kulturo in izobraževanje.
Prežet je z dobronamernostjo in kljub utopičnosti, katere občutek zbuja predvsem dandanašnja politična pragmatičnost, je vanj vložen tolikšen intelektualni napor, da je gotovo vreden pozornosti. Na zadnjem kongresu Delavske stranke sem že slišal razprave, da bi ga kazalo vključiti v njihov program. Lado Am-brožič-Novljan je povedal, da ga kani j o predstaviti tudi ZSSS in Združeni listi. Šele potem bomo lahko ocenjevali, ali dobronamernost vendarle še lahko odtehta politično pragmatičnost, ki včasih zasmrdi kar po političnem oziroma osebnem oportunizmu.	Ciril Bm;er
D
m
18. maja 1995
SEDEM DNI V SINDIKATIH
ČE SE DELAVEC SPOPADE Z JALOVIM DIREKTORJEM
Iskra Terel je eden od treh bajpasov, ki so bili ustanovljeni po prisilni poravnavi maja 1991, s katero se je zaključil stečaj bivše Iskre Tele. Terel je začel poslovati praktično brez kapitala.
Delavce, ki so bili prijavljeni na zavodu, je plačeval le po pogodbi. Poslovne prostore in sredstva za delo mu je posodila Tela, ki je ostala lastnik vsega premoženja. Najemnine pa Terel ni plačeval nikoli. Delavca, ki je letos hotel razčistiti resnični položaj firme, je direktor po hitrem postopku postavil na cesto.
Terelovo in svojo zgodbo nam je pomagal sestaviti Alojz Gorjup, ki je dobil odpoved delovnega razmerja le nekaj dni po zboru delavcev, ki naj bi razčistili perspektive vseh treh firm, nastalih iz Tele. Na tem zboru je direktor Terela Marko Žlebnik skušal delavce prepričati o dobri prihodnosti, omenjal je tudi avtomatizacijo proizvodnje relejev in ohranitev vseh 70 delovnih mest.
Zgodba se torej začenja maja 1991, ko so Marko Žlebnik in trije sodelavci vplačali po 2000 din in skupaj z Iskro Holdingom (večinskim lastnikom) ustanovili Terel. Ta nova firma je takrat prevzela 100 delavcev bivše Tele, ki so dobivali nadomestilo zavoda za zaposlovanje. Direktor Terela jih je zaposlil za tri mesece. Delavcem je plačeval smešno malo, davkov pa sploh ni plačeval. Pogodbe je kasneje podaljševal. Ko so delavci izgubili pravico do denarnega nadomestila, so dobili pogodbe za določen čas. Jeseni 1993 pa je le polovica delavcev dobila pogodbe za nedoločen čas. Delavci so prejemali le 20 do 30 tisočakov.
Marko Žlebnik je skušal ovirati tudi včlanjevanje delavcev v sindikat. Ta se je zato ustanovil šele lani decembra. Takoj po ustanovitvi je od Agencije za plačilni promet zahteval revizijo poslovanja Terela. Od inšpekcijskih služb pa je zahteval, naj preverijo skladnost izplačil s kolektivno pogodbo dejavnosti.
Na plačilni dan januarja letos so se delavci spontano zbrali v direktorjevi pisarni in protestirali zaradi nizkih plač. Direktor jim je že za naslednji mesec obljubil plače po kolektivni pogodbi. Delavci so kljub obljubi dobili za 12 odstotkov znižane plače, mesec dni kasneje pa še razliko do polnih plač.
Ko so delavci izvedeli za namero Tele, da program proizvodnje signalnih relejev odda v njem, se je položaj v Terelu
dodatno zaostril. Med zaposlenimi je završalo tudi zato, ker naj bi ta program prevzel Marjan Božič, predsednik sindikata, ki bi zaposlil sedem delavcev. Direktor Marko Žlebnik je v tem položaju sklical zbor delavcev in skušal »linčati« predsednika sindikata. Pomagal mu je tudi Marko Nadižar, bivši predsednik sindikata Tele, po novem pa sindikalni zaupnik delavcev Telona. Božiču so očitali vnašanje razdora med delavce in razdiranje Terela.
Alojz Gorjup je udeležencem tega zbora predlagal, naj razpravljajo o vseh vprašanjih svoje firme. Direktor ga je ostro zavrnil. Gorjup je uspel le s predlogom za sklic zbora zaposlenih vseh novih firm, ki so nastale iz nekdanje Tele.
Zbor se je sestal 30. marca in direktor Terela je na njem govoril o dobrih možnostih podjetja. Direktor Tele Stane Kavkler pa je delavcem dejal, da je Žlebnik nesposoben in da je Terel že zavozil. Žlebnik obtožbam ni ugovarjal. Večina delavcev je tri dni pred tem zborom dobila podaljšane pogodbe o zaposlitvi. Le delavci kontrole so ostali brez novih pogodb. Vodja kontrolne službe pa je takrat še bil prav Alojz Gorjup. Po poklicu je elektrotehnik, ima 27 let delovne dobe, od tega 13 let v Nemčiji. Pravi, da mu direktor nikoli ni mogel dokazati nobene napake. Tri dni po zboru, to je 31. marca je le Gorjup dobil odpoved delovnega razmerja. Ko je direktorja vprašal zakaj, mu je ta odgovoril, da je preveč zaposlenih. Ker je na odločbi datum 24. marec, je več kot očitno, da so načrtno zavlačevali z izročitvijo. Verjetno so želeli, da bi zamudil rok za pritožbo.
Prek pravne službe Svobodnih sindikatov se je Alojz Gorjup vseeno pritožil. V pritožbi je navedel lep kup kršitev zakonov in kolektivnih pogodb. Zaradi zasedenosti sodišč bo na pravico lahko čakal zelo dolgo. Upamo, da si bo medtem našel drugo delo za svojo
materialno in socialno varnost. Kakšna pa bo prihodnost Terela in v njem zaposlenih delavcev, smo skušali izvedeti še pri nekaterih osebah, ki jih omenja Alojz Gorjup.
Za to številko našega časopisa smo dobili le izjavo Staneta Kavklerja, direktorja Tele. Potrdil je, da je Alojz Gorjup pravilno prenesel njegove besede z zbora delavcev. Udeleženci zbora so mu naložili, naj skupaj z Markom Žlebnikom pripravi sanacijski program za Terel. Sam je pripravil le elemente programa, ki zadevajo vlogo Tele, in jih predložil Žlebniku. Direktor Terela pa je na tej podlagi napisal le skico predloga sanacije, ki obsega: ustavitev tožb s strani Tele, sklenitev dogovora o zmanjšanju stroškov, dogovor o vlaganju osnovnih sredstev Tele v Terel, dogovor o dolgovih in združevanje rele j skih programov. Gre v bistvu za poravnavo med Telo in Terelom. Stane Kavkler pravi, da znaša Terelov dolg do njegove firme 960 tisoč mark (stanje marca 1995). Gre za neplačane najemnine, neplačane zaloge in neplačane storitve. Izguba iz prejšnjih let je absolutno nepokrita. Terel je
po njegovem mnenju vreden le pol milijona mark. Glavni problemi Terela so: neobvla-dovanje stroškov, prenizka realizacija na zaposlenega in
pomanjkanje kapitala.
Kavkler meni, da je letne stroške najemnine za poslovne prostore mogoče zmanjšati za 60 tisoč mark, najemnino
opreme za 20 tisoč, stroške infrastrukture za deset tisoč, skupaj bi pri stroških lahko prihranili 200 tisoč mark. Ker delavci niso dovolj motivirani, bi plače popravili za deset odstotkov. Realizacijo bi morali povečati z 1,6 na 2,2 milijona mark. Pod temi pogoji bi dosegli prag rentabilnosti brez novega odpuščanja.
Terel bi morali tudi dokapitalizirati. Tela bi vanj vložila 550 tisoč mark iz naslova svojih terjatev in postala večinski lastnik. Preostali dolg v višini 400 tisoč mark pa bi spremenila v dolgoročno posojilo. O usodi tega posojila bi lastniki odločali kasneje.
Takšna je zelo skrajšana vsebina sanacijskega programa Staneta Kavklerja, ki ga Marko Žlebnik menda ne razume. Možno je tudi, da ga zaradi drugih interesov noče razumeti. Kavkler sklepa, da lastniki razmišljajo tudi, kako bi pred pobegom s potapljajoče se barke še kaj vzeli.
Stane Kavkler pa odgovornost za slab položaj Terela pripisuje tudi Iskri Holdingu. Meni, da ta brez vlaganja denarja in brez odgovornosti zavaja delavce Terela o lažnih perspektivah. V Holdingu bi morali vedeti, da je firma brez kapitala obsojena na propad.
Upamo, da bomo za prihodnjo številko časopisa dobili vsaj mnenje Marka Žlebnika, ki je po nekaterih mnenjih za Terel naredil več, kot bi kdorkoli na njegovem mestu. Povprašali bomo tudi za pojasnilo Marjana Božiča, predsednika sindikata. Valter Zavec, sekretar Skei za ljubljansko območje, ki je aktivno sodeloval na omenjenih zborih, pravi, da se Gorjupove navedbe skladajo z njegovimi zapiski. Tudi komentar Gorjupove in Terelove zgodbe bomo prihranili za prihodnjo številko.
Franček Kavčič
POSLANCI NADGRAJUJEJO SOCIALNI SPORAZUM
Plače bo zelo verjetno urejal poseben zakon. Gre za znani zakon Miloša Pavlice o najvišji in najnižji plači, v katerega je vlada vcepila še svoj zakon o izvajanju dogovora o plačah in socialnega sporazuma za letošnje leto. Razprave v matičnem delovnem telesu državnega zbora so pokazale, da ima tako zasnovan zakon podporo večine poslancev. Le višina najvišje in najnižje plače je odvisna od izida glasovanja o številnih amandmajih, ki so jih vložili poslanci strank z levice in desnice.
Dan pred odločitvijo držav- pri prvotno predlaganih 50 ti-nega zbora sta v igri le dve sočakih, ki jih delodajalci
varianti višine najnižje plače. Vlada predlaga uzakonitev zneska iz dogovora, torej naj-nižjo bruto plačo 45 tisočakov. Miloš Pavlica pa vztraja
TEKSTILNA TOVARNA TABOR PRED PRISILNO PORAVNAVO
Mariborsko sodišče je pred nedavnim uvedlo postopek prisilne poravnave za Tekstilno tovarno Tabor v Mariboru in za upraviteljico prisilne poravnave imenovalo odvetnico Sonjo Kralj. Uvedba prisilne poravnave je 630 delavcev tovarne presenetila, saj sindikat ni bil obveščen, da je vodstvo podjetja to predlagalo sodišču.
Po besedah sekretarja območnega odbora Sindikata tekstilne in usnj arskopredelo-valne industrije za Podravje Stanislava Šajna je Tekstilna tovarna Tabor že od leta 1990 v nekakšni permanentni krizi. Tovarno, ki sicer veliko izvaža, bremenijo stari dolgovi in otepa se s težavami v teko-
čem poslovanju. V preteklosti je imela tudi probleme s slabim vodenjem in gospodarjenjem. Delavci že lep čas ne prejemajo plač po kolektivni pogodbi, zato so v postopku prisilne poravnave tudi največ ji upniki.
Kakor je povedal Stanislav Šajn, se je pred dnevi v tovarni sestal izvršni odbor sindikata z vodstvom podjetja, ki pripravlja sanacijski program in program razreševanja trajno presežnih delavcev. Od tega, kako kakovostni bodo pripravljeni programi za rešitev podjetja in koliko bodo delavci kot največji upniki zaupali v njihovo realnost, je končala. »Nekateri pravijo, da
je usoda tovarne odvisna od delavcev, ker so ti pač največji upniki. Jaz pa menim, da je usoda tovarne odvisna od tega, ali bo vodstvo znalo pokazati pravo pot iz težav,« pravi Stanislav Šajn. »Če bo sanacijski program Tarif ari’ in če bodo delavci dobili občutek, da bo šlo v tovarni naprej vse po starem, tako kot zadnja štiri leta, potem tudi prisilna poravnava ne more uspeti. Če se bodo delavci v postopku prisilne poravnave čemu odpovedali, bodo zagotovo želeli imeti trdna zagotovila, kaj bodo s tem pridobili in kako bo tovarna po prisilni poravnavi uspešneje poslovala.
T. K.
lahko znižajo za 10 odstotkov, vendar le ob pisnem soglasju večine zaposlenih. Njegov predlog podpira tudi matično delovno telo. Takšni višini izhodiščne plače so do zdaj nasprotovali zlasti predstavniki delodajalcev. Številni poslanci pa so licitirali še z višjimi številkami. V igri je tudi amandma Marijana Poljšaka o povečanju najnižjih plač na evropsko raven že do konca letošnjega leta. .
Miloš Pavlica predlaga omejitev najvišjih bruto plač na 600 tisočakov. V proceduri pa sta še dva predloga najvišje plače v višini 900 tisočakov. Po enem predlogu bi v to višino šteli tudi vse dodatke, po drugem pa bi bili dodatki izvzeti. Oba omenjena predloga izvirata iz amandmajev Maksimiljana Lavrinca (LDS) in imata podporo vlade.
Vse druge določbe zakona o plačah (tudi ime je še neznanka), pomenijo le uzakonitev dogovora o plačah in tarifne priloge splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo za letošnje leto. Prav zaradi teh določb imajo poslanci nekaterih strank do zakona načelne pomisleke.
Tudi zaradi zgodovine je prav, da še enkrat ponovimo
Miloš Pavlica
argumente za najnižjo in najvišjo plačo Miloša Pavlice, predlagatelja zakona in poslanca ZLSD. Naši plačani razponi dosegajo tudi razmerje 1:100 in kvarno vplivajo na socialne razlike. Povprečne plače so se od leta 1993 povečale za 57 odstotkov. Ker so se izhodiščne plače v tem obdobju povečale le za 11 odstotkov, je porast povprečnih plač v veliki meri le posledica visokih prejemkov najboljše plačanih. Prav zato Pavlica vztraja pri znižanju naj višjih plač, ki je zapisano tudi v socialnem sporazumu za letošnje leto.	*
Predlog najnižje plače v višini 50 tisoč tolarjev pa Pa-
vlica utemeljuje s košarico življenjskih stroškov. Izračuni namreč kažejo, da kar 13 odstotkov prebivalstva živi pod socialnim minimumom oz. v hudi revščini. Pavlica je prepričan, da se bodo zaposleni, če bodo zaupali v svoje direktorje, odločali za 10-odstotno znižanje plač in za ohranitev delovnih mest.
Zaenkrat vse kaže, da bomo dobili zakon, ki bo na podlagi dogovora delodajalcev in delojemalcev omejeval plačno maso in po volji poslancev povečal najnižje in znižal najvišje plače. Tudi če so stranke s temi predlogi koketirale z delavci, so dokazale vsaj kanček samokritičnosti. Mogoče je oboje le posledica bližajočih se državnozborskih volitev.
Vlada je dolžna sankcionirati socialno premirje, predlagani kombinirani zakon je torej njen prvorazredni interes. Miloš Pavlica pravi, da so poslanci hoteli nekaj več. Če bodo njegovi predlogi obveljali, bodo delavci dobili več, kot so dosegli njihovi pogajalci. Odločitev poslancev lahko prizadene le delodajalce. Bolj kot proti povečanju naj nižjih pa bodo bentili zaradi znižanja svojih previsokih prejemkov.
Zakon je pravi odgovor tudi vsem reprezentativnim sindikatom, ki so se izognili podpisu socialnega premirja in računali na točke v prestižnem boju z drugimi sindikati. Zdi se, da bo zakon njihovo reprezentativnost postavil na pravo mesto. Franček Kavčič
18. maja 1995
SEDEM DNI V SINDIKATIH
DELAVCI IN DIREKTORJI NA SKUPNI FRONTI
Sindikat delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije je vlado in javnost že večkrat opozoril na tragičen položaj podjetij obeh panog. Ker so se ministri odzvali le z obljubami, so se sindikalisti povezali z ustreznima združe-njima gospodarske zbornice. Na tiskovni konferenci prejšnji teden so vlado in njenega predsednika enotno pozvali k ukrepanju. Če tudi ta poziv ne bo zalegel, bo sindikat organiziral protest pred slovenskim parlamentom, če ta ne bo zalegel, pa še splošno stavko.
Položaj in zahteve obeh panog je najprej obrazložil predsednik sindikata Alojz Omejc. Povedal je, da so se za skupni nastop dogovorili na skupni seji vseh treh odborov. Omenil je, da so delavci obeh panog po plačah na zadnjem in predzadnjem mestu v gospodarstvu. Z uradnimi statističnimi podatki je dokazoval, da minister Janko Deželak širi neverodostojne podatke o previsoki rasti plač v tekstilni in usnjarski industriji. Po Omej-čevem mnenju so previsoke le obremenitve, saj znašajo 120 odstotkov mase plač. Položaj pa otežuje tudi politika tečaja tolarja v razmerju z marko. Omejc je omenil tudi previsoke obresti in kritiziral ohranjanje R.
Sindikat in obe združenji so predsedniku vlade dr. Janezu Drnovšku zato poslali pismo, v katerem zahtevajo:
-	stimulacijo neto izvoznikov z denarjem, zbranim z uvoznimi taksami;
-	znižanje davkov in prispevkov na evropsko raven;
-	podaljšanje roka za plačilo davkov in prispevkov neto izvoznikov s šest na 120 dni;
-	kredite za premoženje, ki je ostalo v drugih republikah, naj država nadomesti z dolgoročnimi krediti po nizki obrestni meri in z moratorijem.
Božo Kuharič, predsednik združenja tekstilne industrije in generalni direktor enega od največjih evropskih testilnih

podjetij, je opozoril, da delovno intenzivne panoge najbolj trpijo zaradi visokih davkov in prispevkov. Večina firm je zato pred stečajem in Sloveniji se obeta nov val nezaposlenosti. Vlada pa ta tragičen položaj neprizadeto opazuje. Bolj prav bi bilo da bi jemala, kjer je kaj vzeti.
Nekateri izvozniki so že zapustili trge v ZDA, Franciji in Italiji. Tja so se preusmerili takoj po razpadu Jugoslavije. Nam konkurenčna tekstilna industrija v Italiji, na Madžarskem in Češkem pa prav zdaj cveti. Propada pa naša tekstilna industrija, ki še vedno zaposluje 40 tisoč delavcev oz. 16 odstotkov vseh zaposlenih v industriji. Po Kuharičevih podatkih so zaradi naše neustrezne gospodarske politike uvozniki pridobili več kot 25 milijonov mark, ki so jih ustvarili izvozniki. Odliv denarja od proizvajalcev in izvoznikov k uvoznikom pa bi država morala preprečiti.
Božo Kuharič je opozoril, da so velika podjetja usodno pomembna za nekatere regije in območja. V sedanjem položaju direktorji več nočejo nositi odgovornosti za delavce, je zaključil Božo Kuharič in uvoznike pozval, naj se preizkusijo še v izvozu.
Krovna organizacija evropske tekstilne in oblačilne industrije je na organe Evropske unije in vlade članic naslovila poseben memorandum o pogojih za njeno konkurenčnost in razcvet. Tekstilci opozarjajo zlasti na zmanjševanje socialnih bremen, zatiranje dela na črno in boj proti nelojalni konkurenci. Dominique Jaco-met, predsednik Euratexa pravi, da si tekstilna industrija Evrope zasluži podporo, saj nudi socialno ravnovesje. Zaposluje namreč kar devet odstotkov delovne populacije, delo daje mnogim ženskam in manj izobraženim. Ta veja industrije daje kruh 2.6 milijona zaposlenim (večinoma delavkam) in dominira v 43 regijah Evropske unije (povzeto po reviji Textilwirtscaht št. 5).
Po besedah Franca Grašiča, predsednika združenja usnjarskopredelovalne industrije in generalnega direktorja Peka, je lani ta panoga z izvozom ustvarila devizni presežek v višini sedem mili-
Alojz Omejc, predsednik sidni-kata delavcev tekstilne in usnjarskopredelovalne industrije
jonov dolarjev. Precenjeni tolar pa je usnjarjem odvzel več kot 2.2 milijona mark. V letošnjem letu povečana vrednost tolarja v razmerju do marke, lire in dolarja je težave izvoznikov še povečala. Tako kot Kuharič je tudi Grašič opozoril na zmanjševanje prodaje v Nemčiji. Čevljarje pa zelo pesti premoženje, ki so ga imeli v republikah bivše Jugoslavije. Premoženje v Bosni je
Božo Kuharič, predsednik združenja tekstilne industrije
uničeno, Srbija in Črna gora sta jih razlastili, za silo so prodajalne ohranjene le na Hrvaškem in v Makedoniji. Peko, Alpina in Planika sami odplačujejo vse najete kredite (gre za 75 milijonov mark) za odtujeno premoženje.
Sekretarka	sindikata
Branka Novak je opozorila še na strateške skupine za posamezne dejavnosti, oblikovane
Franc Grašič, predsednik združenja usnjarskopredelovalne industrije
pri ministrstvu za gospodarske dejavnosti. Ker po njenih podatkih niso naredile ničesar, so le alibi za slabo delo vlade, je menila.
Podpredsednik sindikata Anton Rozman pa je opozoril na izjemno nerazpoloženje med delavci, ki ne morejo razumeti, da boljše od njih zaslužijo celo tisti, ki jim denar za plače daje državna bla-
gajna. Razmere v obutveni industriji so zato socialna bomba, ki se lahko vsakčas razpoči.
Resnost položaja dokazuje že skupen nastop partnerjev, ki običajno sedijo vsak na svoji strani, so povedali Omejc, Kuharič, Grašič in drugi. Če njihovim opozorilom ne verjamete, se lahko o tragičnosti položaja prepričate v Konfekciji Novoteks, ki nima niti 700 tisoč tolarjev, kolikor je potrebno za začetek stečajnega postopka. Delavke Angore že dva meseca čakajo na plače.
Če so drugim pomagali z intervencijami in tudi z odločitvami državnega zbora, imajo tudi tekstilci in čevljarji pravico do nesistemske zaščite, menijo v vodstvu sindikata in združenjih. Če se vlada ne bo zganila, lahko že čez nekaj mesecev pride do katastrofe. Ogroženo bo Prekmurje, brez zaslužka bodo Tržičani, Ži-rovci, hudo bo v Kranju, Mariboru in še bi lahko naštevali. Vlada, ki to presliši, si lojalnosti delavcev res ne zasluži. Upamo, da bo razžaljenim in obubožanim njihov sindikat omogočil, da to tudi dokažejo.
Franček Kavčič
SODOBNO SUŽENJSTVO PO MARIBORSKO
Po mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega podpisnik je tudi Republika Slovenija, nihče ne sme biti v suženjskem odnosu in v odnosu podrejenosti, ki jo omenjeni mednarodni pakt očitno obravnava kot eno od oblik modernega suženjstva. Dolžnost, da sprejme primerne zakone in uveljavi takšne odnose, v katerih ne bo nihče v suženjskem odnosu ali v odnosu odvisnosti, mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah seveda nalaga državi.
Primer Fikrete Huremovič kaže, da je suženjstvo pri nas že dobilo domovinsko pravico. Fi-kreta je bila deset let zaposlena v mariborski Elektrokovini, kjer je kot ekonomski tehnik opravljala knjigovodska dela. Ko je šla Elektrokovina v stečaj, je Fikreta ostala brez dela tako kot vseh 2300 delavcev te tovarne. Javila se je na Republiškem zavodu za zaposlovanje - Območna enota Maribor, kjer so jo, vsaj tako je mislila takrat, že prvi dan »osrečili« z napotnico za zaposlitev za nedoločen čas na delovnem mestu ekonomskega tehnika v privatnem podjetju Teps - trgovina, storitve,
centralne kurjave d. o.o. Po predhodnem pogovoru je Fikreta 1. avgusta lani s tem podjetjem sklenila redno delovno razmerje za nedoločen čas. Sicer pa Fikreti kaj drugega tudi ni preostalo, saj je ponujeno delo ustrezalo njeni izobrazbi, znanju in zmožnostim, na napotnici zavoda za zaposlovanje pa je jasno in glasno pisalo, da ji z dnem vročitve napotnice prenehajo vse pravice na zavodu za zaposlovanje, vključno s pravico do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti, če se na delovno mesto ne prijavi oziroma če delovno mesto neupravičeno odkloni. Fikreta je torej začela de-
DRAGOCENE STVARI IZ PLEMENITEGA LESA
H v standardni izvedbi, po posebnih zahtevah vseh oblik in dimenzij s senčili ali brez njih
H suhomontažna zamenjava lesenih oken
H izmere in svetovanje
H montaža na objektu z dostavo
KLI LOGATEC p.o.
Podjetje za lesno in strojno proizvodnjo, trgovino in inženiring,
Tovarniška 36, 61370 LOGATEC, tel. 061/ 741-711, faks 061/ 741-279 Tel. 062/224-339, faks 062/224-359
Mtilniko lepljeni les zn krilo in okvir omogoči minimolno delovoije leso po litini in dolžini.
il-odkopnik delno pokriva spodnji prečnik in go Sčili pred zunanjimi vplivi.
Irajnoelosfični kit zagotovijo odlično tesnjene med lesom in steklom ter popolno zračno in voAso zaporo.
Različne vrste dvoslojnih izosteket omogočajo nojholjio toplotno izolacijo.
Visoko kvalitetno in obstojno tesnilo podobo tesmenje
in okvirjem
lati v zasebnem podjetju Teps d.o.o., vendar plačila za svoje delo ni dobila niti ob koncu prvega meseca niti po dveh mesecih dela niti čez tri mesece... Od lanskega avgusta do letošnjega aprila Fikreta Huremovič ni dobila, kakor navaja, še niti tolarja plače. Delodajalec ji je zadnjič povrnil stroške prehrane na delu ter prevoza na delo in iz dela 11. novembra lani.
Iz zapisnikov in odločb inšpektorata za delo v Mariboru je razvidno, da je delovna inšpekcija podjetje Teps že večkrat opozorila na grobe kršitve delavskih pravic, in to še predno je zavod za zaposlovanje v to podjetje napotil Fi-kreto Huremovič.
Podjetje Teps pa je lani poleti štiri delavce, ki niso redno prejemali plač, celo odpustilo. Sklepi o prenehanju delovnega razmerja so utemeljeni z obrazložitvijo, da so delavci neopravičeno izostali z dela 1. 6. lani ter da so motili delovni proces 30. 6. lani. Delavcem je podjetje Teps izdalo sklep o prenehanju delovnega razmerja 3. avgusta lani - torej po tem, ko je na osnovi objave prostih delovnih mest na zavodu za zaposlovanje že zaposlilo nove delavce. Pred odpustom pa podjetje odpuščenim delavcem ni izplačalo zaostalih plač za več mesecev, češ da je bilo podjetju odtujeno orodje večje vrednosti, ki ga morajo delavci pred poplačilom zaostalih plač vrniti. Podjetje Teps odtujitve orodja ni prijavilo policiji.
Inšpekcija za delo je lani in letos opravila še dva inšpekcijska pregleda v podjetju Teps in vedno znova ugotavljala, da Teps preprosto delavcem ne izplačuje plač. Inšpekcija za delo je podjetje Teps in direktorja podjetja Štefana Da-miša že lani predlagala v obravnavo sodniku za prekrške. Na začetku januarja letos pa je inšpektorat za delo izdal podjetju Teps novo odločbo, da mora delavcem poravnati zaostale plače za avgust, september, oktober in november lani ter mu naložil, naj delavcem v bodoče redno izplačuje mesečne plače do 18. v mesecu s pisnimi obračuni. Vsa opozorila, zapisniki, odločbe in predlogi sodniku za prekrške pa so doslej pri odgovornih v podjetju Teps naleteli na gluha ušesa.
Ko je Fikreta Huremovič »spoznala«, v kakšnem podjetju se je hočeš nočeš znašla, si je zaželela nazaj na zavod za zaposlovanje v upanju, da si bo v času prejemanja denarnega nadomestila za čas
brezposelnosti s pomočjo zavoda za zaposlovanje lahko našla zaposlitev, kjer bo za svoje delo dobila tudi plačo. Vendar pa so ji pojasnili, da to ni mogoče. Na inšpekciji za delo so ji svetovali, naj delodajalca toži. Fikreta pa se sprašuje, kako naj z dvema otrokoma in bolnim možem do takrat preživi, saj je splošno znano, da postopki na delovnih sodiščih trajajo več let.
Zaradi neučinkovitosti naše pravne države v tem in podobnih primerih je ogorčena tudi sekretarka območnega odbora sindikata obrtnih delavcev v Podravju Branka Jurak, ki ne more razumeti, kako je lahko zavod za zaposlovanje napotil delavko na zaposlitev v podjetje, ki je že dalj časa grobo kršilo pravice delavcev iz naslova plač in ostalih prejemkov. Kako je to mogoče? se sprašuje Jurakova, ki je na celoten primer opozorila tako direktorja območne enote v Mariboru kakor direktorja Republiškega zavoda za zaposlovanje Slovenije.
»Prav tako je nerazumljivo, zakaj državni organi v primeru podjetja Teps ne ukrepajo odločneje in v skladu s pooblastili, ki jim jih daje zakon,« pravi Jurakova, ki je od inšpekcije za delo že pisno zahtevala, naj podjetju Teps prepove opravljanje dejavnosti, saj je to po njeni presoji mogoče in nujno po 21. členu zakona o inšpekciji dela.
Branka Jurak je s celotnim primerom seznanila ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, hkrati pa tudi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj je prepričana, da podjetje Teps tudi zavodu ne plačuje prispevkov. Ali se bo sedaj, ko je primer podjetja Teps in Fikrete Huremo-vič »vzel v svoje roke« sindikat, pravna država končno zganila?
»Nujno bi bilo, saj je Fikreta Huremovič dejansko prisilno v podrejenem položaju, o kakršnem govori Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah,« pravi predsednica območne organizacije ZSSS za Podravje Metka Roksandič. Fikreta Huremovič je dejansko v podrejenem položaju, ki bi ga lahko označili tudi za sodobno suženjstvo.«
O vsem tem smo želeli dobiti tudi izjavo direktorja Teps d.o.o. Štefana Damiša, zato smo se oglasili na sedežu podjetja na Glavnem trgu 17 B v Mariboru. Toda tam so nam povedali, da Tepsa ni več na tem naslovu. Za novi naslov in telefonsko številko podjetja smo se zato pozanimali na telefonskih informacijah, vendar imajo tudi tam samo stari naslov.
Naša družba je v tranziciji - iz samoupravnega socializma se vračamo v kapitalizem. Zdi pa se, da so nekateri tako zelo pohiteli z »vračanjem« nazaj v stare družbenoekonomske formacije, da so prišli že do sužnjelastniškega reda...
Tomaž Kšela
18. maja 1995
Sindikalna lista
Prvi del	maj 1995
SIT
1. Dnevnice
-	cela dnevnica (nad 12 do vključno 24 ur odsotnosti)
-	polovična dnevnica (nad 8 do 12 ur odsotnosti)
-	znižana dnevnica (od 6 do 8 ur, če se potovanje začne dve uri pred začetkom delovnega časa in konča dve uri po njem
< 2. Kilometrina
3.	Ločeno življenje
4.	Prenočišče - Povračilo stroškov prenočevanja do višine zneska po predloženem računu, ki ga odobri delodajalec
5.	Regres za prehrano
3.500
1.750
1.218
22,00
40.098
9.969
Drugi del
V drugem delu objavljamo povprečno plačo za obdobje december 94
-	februar 95 kot osnovo za uveljavljanje pravic iz neposredne porabe. Povprečna plača v preteklih treh mesecih v gospodarstvu Slovenije znaša 64.379 SIT.
1.	Jubilejne nagrade
-za 10 let -za 20 let
-	za 30 let
2.	Nagrada ob upokojitvi
3.	Solidarnostne pomoči
t Vir: Zavod RS za statistiko
32.190.00
48.284.00
64.379.00
193.137,00 64.379,00 Strokovna služba ZSSS
I
*>
g
is
Si
:S
S:
I
S:
ADRIA OSTAJA V ZRAKU
Prispevek o zadnjih dogodkih v podjetju Adria Airways začenjamo s še toplo zadnjo vestjo, ki nam jo je resnično zadnji hip pred zaključkom redakcije z Brnika poslala Hilda Žežko, sekretarka Sindikata delavcev prometa in zveze Slovenije: »Drugi krog pogajanj med vodstvom podjetja AA in Sindikatoma prometnih pilotov ter stevardes in stevardov Slovenije se je uspešno končal. Zato lahko še pred sprejetjem uradne izjave sporočite javnosti, da bo stavka, napovedana za ponedeljek, 22. maja - preklicana!«
O ozadju razmer in doga-:S janj, ki so kabinsko osebje Adrie Airways pripeljale IS tako daleč, da so se prejšnji
KAJ DELAJO
Izjava za javnost!
Predsedstvo Sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in Republiški odbor Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije na podlagi razpoložljivih podatkov presenečeno ugotavljata, da Tobačni tovarni Ljubljana grozi stečaj in s tem ukinitev 700 delovnih mest, kar pomeni grob poseg v socialno varnost delavcev in njihovih družin. Do stečaja očitno prihaja zaradi napak pri prodaji podjetja, čeprav so pri njej sodelovale pomembne državne institucije.
Nerazumljivo je, da se dobra podjetja, z dolgoletno tradicijo, na tako lahek in neodgovoren način uničujejo. Zato zahtevamo takojšen sprejem takšnih ukrepov, ki bodo omogočili nemoteno proizvodnjo in s tem ohranitev tovarne in delovnih mest.
Od Vlade Republike Slovenije in pristojnih institucij tudi zahtevamo, da javno razgrnejo vzroke za nastali položaj in da sprožijo postopke za ugotavljanje odgovornosti oseb, ki so botrovale sedanjim težkim razmeram v tovarni.
Srečko ČATER	mag. Dušan SEMOLIČ
predsednik RO	predsednik ZSSS
Sindikata kmetijstva in živilske industrije Slovenije
■i				
11	■			m	v
iiiiiiii	iiiiiii	iiiii	lin	
L
I6DUDIiSKlIft 0L«w....
"_______________________
Sindikat delavcev gostinstva in turizma
Na osnovi izhodišč, sprejetih na Gospodarski zbornici Slovenije, se od 1. aprila začasno uporabljajo naslednje izhodiščne plače.
TR.	III. 95	IV. 95	V. 95	VI. 95
I.	43.136	43.999	43.999	43.999
II.	47.450	48.399	48.399	48.399
ni.	53.057	54.118	54.118	54.118
IV.	59.096	60.278	’	60.278	60.278
v.	66.861	68.198	68.198	68.198
VI.	79.802	81.398	81.398	81.398
vn.	90.586	92.397	92.397	92.397
VIII.	107.840	109.997	109.997	109.997
IX.	129.408	131.996	131.996	131.996
Sindikat delavcev trgovine
X;X;
m
Tarifni razred
Izhodiščna bruto plača v SIT za polni delovni čas
I. enostavna dela	42.053
II. manj zahtevna dela	46.258
III. srednje zahtevna dela	51.725
IV. zahtevna dela	57.613
V. bolj zahtevna dela	65.182
VI. zelo zahtevna dela	77.798
VII. visoko zahtevna dela	88.311
VII. najbolj zahtevna dela	105.133
IX. izjemno pomembna, najbolj zahtevna dela	126.159
S:
1
:S
Si
Si
>:•:•
i
S:
I
I
i
četrtek (11. t.m.) odločili za napoved stavke, smo se v torek dopoldne pogovarjali s predsednico Sindikata stevardes in stevardov Slovenije (stw/d) Barbaro Pintar, sicer zaposleno na delovnem mestu stevardesa I.
»Ko je izbruhnila vojna med Irakom in Kuvajtom in se je tudi Adria Airways - hočeš nočeš - znašla v krizi, je delavski svet na svoji seji 30. januarja 1991 med drugim sklenil, da se ukinejo tudi nekatere, dotlej .normalne' bonitete. Tako so se nam tedaj znižale plače in devizne dnevnice, ukinili so
sta za leto 1994, ki naj bi bil izkoriščen do 30. junija letos« - je treba iskati korenine v bližji preteklosti. »Od leta 1992 do lani podjetje ni več šolalo novih stevardes in stevardov, zato je vse breme ostalo na plečih približno 90 ljudi. Če pa pri tem upoštevate porodniške in bolniške dopuste, se ta številka še zmanjša. Ali povedano drugače: delovne obveznosti zaposlenih so se v tem času povečevale, kar je imelo za posledico, da nas velika večina še vedno ni izkoristila lanskega dopusta. Nekateri ga imajo še za dva tedna!« nadaljuje Pintarjeva. »No, poleg pomanjkanja stevardov in stevardes je vzrok za tako stanje tudi neustrezno plani-
i
8
I
SS
i
i
šs
&
I
Navedene izhodiščne plače se uporabljajo do sprejetja nove panožne tarifne priloge za leto 1995.
Ivan Jurše, sekretar
Izhodiščne plače za obdobje april-junij 1995 so po posameznih tarifnih razredih takšne:
Osnova za izračun izhodiščnih plač za obdobje april-junij 1995 so izhodiščne plače po kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine v obdobju januar-marec 1995, povečane v skladu z 2. točko tarifne priloge k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo za leto 1995 za 80% rasti cen na drobno v zadnjem trimesečju, to je 2,0%.
Kjer je tako izračunana izhodiščna plača za I. tarifni razred nekoliko nižja od izhodiščne plače za I. tarifni razred po splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo, velja zaenkrat za trgovinsko dejavnost izhodiščne plače, določene v tarifni prilogi k splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo za leto 1995.
Intenzivna pogajanja med sindikati in delodajalci, ki morajo biti končane do 13. junija, pa imajo en cilj, definirati v trgovinski dejavnosti višje izhodiščne plače od splošne kolektivne pogodbe, z veljavnostjo od 1. junija 1995 dalje.
Sandi Bartol, sekretar
in
z dela, morali smo začeti $?: plačevati nemajhne partici-$:•: pacije za nakup uniform, *:•: stroške za nekatere, sicer :■$: obvezne dele uniform pa Si v celoti kriti iz lastnega žepa. Namesto desetdnevni; nega plačanega rekreativci* nega dopusta ga imamo odt-lej le šest dni, ki pa za name-Si ček ni plačan,« nam je začela naštevati Barbara Pintar, ki kot stevardesa leti že od 1. maja 1984. »No, od 1. aprila 1994 nam s sklepom glavnega direktorja participacije za nove uniforme ni treba več plačevati, določene dele uniforme pa si moramo še vedno kupovati sami. Zato je ena izmed naših stavkovnih zahtev tudi ta, da bi v ob-ljubljeni, a še ne izdelani po-djetniški kolektivni pogodbi regulirali tudi vse naše zah-teve v zvezi z delom in pogoji dela - delovni čas in počitek, Sij proste dneve, beneficirano delovno dobo, višino letal-:*:• skega dodatka, plačilo za Si: ,wet lease out' posle, skratka vse, kar nam je bilo odvzeto v .kriznem obdobju' in v teku naslednjih let.«
I
Si
I
1
i;i;i
I
1
S:
I
:*:
;s
Dopusti, planiranje...
Tudi za naslednjo stavkovno zahtevo - »takoj naj se izdela plan koriščenja letnih dopustov za leto 1995, v katerem mora biti zajet tudi neizkoriščeni del dopu-
ranje posadk. In tako smo že pri naslednji stavkovni zahtevi - takojšen pristop k planiranju kabinskega osebja, kot to določa pravilnik o številu in sestavi članov posadke in s tem povezano zadostno število zaposlenih članov kabinskega osebja.«
Srž nezadovoljstva
Tu pa smo že na področju, za katerega je odgovoren direktor prometnega sektorja Jurij Finžgar. »Zamerimo mu, da nikoli ni imel časa za pogovor z nami, da je ignoriral vodjo službe stevardov in stevardes ter inštruktorski kolegij, da ni izvrševal odločitve glavnega direktorja itd. Ujeli smo ga celo na laži. Ker med našimi članicami in člani vlada vsesplošno nezadovoljstvo nad njim,- zahtevamo njegov odstop.«
Zavoljo vsega tega je med prometnimi piloti ter stevardesami in stevardi že lep čas vršalo, sodu pa so izbili dno sklep in aneksa k pogodbi dvema delavcema iz vodstva, ki jima je 10. novembra lani glavni direktor mimo obstoječih	pravilnikov
»umetno« povišal plačo na 80 odstotkov direktorjeve. »Ob tem podatku nam je zavrelo,« pripoveduje Pintarjeva. »Skupaj s sindikatom prometnih pilotov smo na seji delavskega sveta 29. marca letos zahtevali pojas-
Barbara Pintar, Sindikata stw/d.
predsednica
Predsedstvo Sveta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije izraža vso podporo Sindikatu stevardes in stevardov Slovenije, ki je skupaj s Sindikatom prometnih pilotov Slovenije zaradi neurejenih razmer v Adrii Airivags oblikoval stavkovne zahteve, o katerih se stavkovni odbor v teh dneh pogaja z vodstvom podjetja. Predsedstvo Sveta ZSSS meni, da so glavne stavkovne zahteve, kot so: sklenitev kolektivne pogodbe, zahteva po odstopu direktorja prometnega sektorja, ki deluje proti delavcem in velikokrat tudi ne zagotavlja sklepov glavnega direktorja, izdelava plana izrabe letnih dopustov za leto 1995, uskladitev dežurstev skladno z zakonom o zračni plovbi ter pravica do odklonitve letenja na letališča, ki so na vojnih področjih, povsem upravičene in pravilne.
Predsedstvo Sveta ZSSS zato podpira stavkovne zahteve :•:* sindikata stevardes in stevardov Slovenije in poziva vodstvo podjetja Adria Airways, naj v duhu socialnega dialoga in v konstruktivnih pogajanjih s stavkovnim odborom odpravi vse odprte probleme.
mag. Dušan SEMOLIČ, predsednik ZSSS nam prevoze na delo
nilo, zakaj tako, slišali pa očitek glavnega direktorja, da ima vso pravico nagrajevati menedžment tako, kot pač misli, da si zasluži. Za nameček je še poudaril njuno zavzetost in pridnost.« Ker je po njihovem mnenju šlo za sporno odločitev, so s tem seznanili tudi inšpekcijo za delo. Vsem težavam navkljub - inšpektorica je sporno dokumentacijo dobila na vpogled šele zadnji dan obiska v Adrii Airways, ko je že zagrozila s kaznijo - je le opravila svojo nalogo in, kajpak, razveljavila omenjeni sklep. Ker pa ga vodstvo »razveljavlja« po čudnih poteh, je Sindikat stw/d na prvo mesto svojih stavkovnih zahtev postavil (citiramo): »javno objavo celotnega zneska, ki je bil izplačan delavcema iz vodstva podjetja v nasprotju s Pravilnikom o delovnih razmerjih, plačah in drugih prejemkih ter o disciplinski in materialni odgovornosti od 10. 11.1994 do danes. Poleg tega zahtevamo vročitev vseh dokumentov, ki se nanašajo na to (vključno z zapisniki Inšpekcije za delo Republike Slovenije s tem v zvezi);
začela v ponedeljek (15. t.m.) ob 10. uri dopoldne na Brniku. Naj bi se, kajti glavnega direktorja Petra Graška ni bilo niti se ni opravičil. Eden izmed dvojice, ki naj bi ju pooblastil za pogajanja, je izjavil, da je preobremenjen, drugemu pa se je malce kasneje zareklo, češ da nima časa za take stvari-Ker je bil tak odgovor le preveč podcenjevalen, so predstavniki sindikata prometnih pilotov ter stevardov in stevardes, okrepljeni s pravnicama Mileno Smid-Koselj (KNSS-Neodvisnost) in Ano Križanič (ZSSS), zahtevali prekinitev pogajanj, dokler glavnega direktorja ne bo na Brnik. Tudi faks, s katerim je Grašek sporočil, da je omenjena vodilna delavca res pooblastil za pogajanja, ni zalegel. No, ob 14. uri se je glavni direktor le pripeljal na Brnik in pogajanja so se naposled le začela...
Čimprej do PKP
»Med pogajanji, ki so tra-- jala do približno sedmih zvečer in so potekala dokaj mimo, smo družno ugotovili, da se lahko skoraj vse naše zahteve rešijo že do srede, ko je napovedan drugi krog pogajanj. Nasprotna stran si je namreč vzela toliko časa, da bi nekatere zahteve še temeljiteje proučila. Med njimi je za nas najpomembnejša tista o zamenjavi direktorja prometnega sektorja, do katere se glavni direktor še ni opredelil,« je bila s prvimi pogajanji še kar zadovoljna predsednica stavkovnega odbora Barbara Pintar. Mnog0 mnogo manj zadovoljna, da ne rečemo ogorčena, pa je bila nad izjavami nekaterih, ki so se naslednjega dne p°' javile v medijih, govorile p? so o političnih igricah, k1 lahko Adrio Airways °d uspešne sanacije pripeljejo
uporabljeni bodo za morebitno ovadbo pristojnemu javnemu tožilcu zaradi suma kaznivega dejanja.«
Prelaganje začetka pogajanj
Pogajanja o vseh omenjenih in še drugih stavkovnih zahtevah (uskladitev dežurstev z Zakonom o zračni plovbi in temu primerno nagrajevanje; primerno nezgodno zavarovanje; pravica veta na letenje na letališča, ki se nahajajo na vojnih območjih; natančen izračun premalo izplačanih plač za obdobje 1991-1993) naj bi se
V zvezi z napovedano stavko sindikata prometnih pilotov in sindi-kata STW/STWD se v javnih glasilih ne omenja, da v podjetju Adria Airways deluje tudi Sindikat letalsko tehničnega osebja AA in se nas neupravičeno uvršča v Sindikat ADRIA in med »ostale zaposlena v podjetju«. Dajemo naslednjo izjavo:
Sindikat letalsko tehničnega osebja je eden izmed štirih Sindika' tov v AA in združuje preko 100 članov, ki opravljamo dela tehniC' nega vzdrževanja in smo odgovorni za tehnično brezhibnost letal.
Menimo, da je stavka legitimna odločitev vsakega posameznega Sindikata v podjetju, vendar le v primeru, da so bile predhodno izkoriščene že vse druge oblike sindikalnih aktivnosti. Stavkovne zahteve sindikatov prometnih pilotov in STW/STWD so večinoma specifične za naravo dela članov omenjenih sindikatov in zato o upravičenosti razlogov za stavko ne moremo soditi, ker z njimi nismo dovolj seznanjeni. Vendar pa, ker tudi naš sindikat že dalj časa opozarja vodstvo podjetja, da še vedno ni sklenjena panožna kolektivna pogodba, in na neurejen delovni čas ter preobremenje-nost delavcev pri vzdrževanju letal se tudi mi zavtemamo za čimprejšnjo rešitev omenjenih zahtev.
S spoštovanjem
Člani letalsko tehničnega osebja Adria Airwayt
v stečaj ipd. »Iz naših stavkovnih zahtev in dosedanjih pogajanj je lepo razvidno, da nismo zahtevali ne rušenja vodstva podjetja ne povišanja plač, kot so poročali mediji, saj se prekleto dobro zavedamo, da je Adria AirwayS še vedno v sanaciji,« se je jezila Pintarjeva. »Naša poglavitna zahteva je, skratka, sprejem podjetniške kolektivne pogodbe, s katero bf namesto dvajsetih pravilnikov dobili enoten dokument, ki bi urejal vse te zadeve, zaradi katerih smo napovedali stavko.«
Damjan Križnik
Srna Mandič, raziskovalka na Inštitutu za družbene vede v Ljubljani se že celih 15 let ukvarja z raziskovanjem problematike stanovanj. Za Panoramo ocenjuje sedanje stanovanjske razmere in
politiko na Slovenskem
LAŽNO SAMOPODOBO 0 STANOVANJSKIH
RAZMERAH
■

Po stanovanjskem standardu smo daleč za Evropo - V svetu so davki od stanovanj prihodek občin - Trga stanovanj nimamo - Srečujemo se z veliko nemobilnostjo stanovalcev - Često je samogradnja z družbenega vidika neracionalna - Projekt rastoče hiše ima hibe - Stanovanjske kariere ne poznamo
Ker je Tito »zamudil priliko, da se na Brionih seznani s Petanom«, je splavala po vodi še ena možnost, da bi Petan osebno (do)živel in preveril vsaj drobec svojega videnja. Zanemarljiva užaljenost več, pa če je še tako zavita v humorni celofan.
Naš ocenjevalec slovenske politične scene daje tokrat
PALEC GOR POSLANCU ZLSD
MILOŠU PAVLICI,
ker je svoje kolege prisilil k razpravljanju o tisti socialni plati resničnega življenja te države, ki se ji reče delavska mizerija ali bitka za preživetje, in pri tem ubral realistično pot;
PALEC GOR TUDI METKI KARNER LUKAČ, POSLANKI SLS,
ki se sicer zavzema za kapitalizem, bi ga pa ukinila, ko gre za razpravo o plačah, kajti če ne bi bilo več izkoriščanja delavstva, bi bila delo in kapital enaka in imeli bi tisti čudoviti sistem, o katerem so sanjali očetje komunizma.
...Cena, ki jo bosta plačala Drnovšek in LSD, ker so skupaj z desnico nasprotovali spremembam zakona o denacionalizaciji. Drnovšek bo težko zahteval lojalnost koalicijskega partnerja ZLSD...
Kot kaže bomo v Sloveniji prvič priča pravemu vsebinskemu referendumu, na katerem bodo namesto vlade in poslancev odločali ljudje. ZLSD ima v primeru denacionalizacije sicer v rokah
velik adut, vendar je spet vprašanje, ali ga bo izkoristila!
8
Drobnič - slab za vse
Državni zbor je zavrnil kar dve letni poročili javnega tožilstva (za leto 1992 In 1993), kiju je podpisal generalni državni tožilec Anton Drobnič. To pomeni več kot očitno nezaupnico njegovemu delu ln normalno bi bilo, da bi Anton Drobnič iz tega potegnil ustrezne konsekvence ln - odstopil. Vendar Drobnič tega ni storil.
Ob tem je predsednik Združene liste socialnih demokratov Janez Kocijančič v Dnevniku zapisal, da bi našli veliko razlogov za odstop generalnega javnega tožilca. »Generalni državni tožilec se je tudi povsem v neskladju s svojo funkcijo močno politično angažiral. Na številne načine poskuša opravičiti medvojno kolaboracijo v Sloveniji ln očrniti zmagovito partizansko stran. Postavlja se vprašanje, ali je mogoče v demokratični evropski državi, ki je nastala na protifašističnih ln protlnacističnlh temeljih, sprejeti, da visok državni funkcionar, človek, ki bi po zakonu moral biti varuh zakonitosti, kak dan pred obletnico veličastne zavezniške ln partizanske zmage v drugi svetovni vojni dobesedno Izjavi naslednje:
»Rezultati partizanskega boja so znani: porušena domovina, množični poboji, ropanje premoženja, konec slovenske samostojnosti in 45 let totalitarnega režima s popolnim gospodarskim propadom« (Primorske novice, 9. maja 1995). Žal je podobnih nastopov in stališč gospoda Drobniča veliko preveč, piše Kocijančič. »Polemika s takimi stališči se ml ne zdi smiselna. Že res, da imajo v demokraciji domovinsko pravico vsakršni pogledi - pravilni in napačni, točni in* zgrešeni, umirjeni in skrajni. Ni pa v skladu z etiko demokratične družbe, da nosilec in javni zagovornik tako skrajnih, tako nelogičnih in tako zgodovinsko neutemeljenih stališč, kot jih zagovarja gospod Drobnič, opravlja javno funkcijo. Nekje se strpnost konča in začenja zelo natančna odgovornost za javno nastopanje...«
Janez Kocijančič misli, da Anton Drobnič s svojim ravnanjem ruši ugled ln dostojanstvo državnega tožilstva nasploh, »da po krivici krni ugled svojih sodelavcev in da bi moral, če je količkaj odgovoren do svoje funkcije ln položaja, takoj odstopiti. Zlasti bi moral to storiti po glasovanju v državnem zboru 9. maja. Če za to gospod Drobnič nej bo premogel moralne moči, kar sl kaj lahko predstavljam, potem javno pozivam vlado in državni zbor Republike Slovenije, naj ga zamenjata.«
Janez Kocijančič piše, da se pri tem oba državna organa lahko opreta na 7. točko 39. člena zakona o državnem tožilstvu, ki določa, da državnemu tožilcu »preneha funkcija, če iz ocene njegove službe dvakrat zaporedoma izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi.« Te okoliščine so za Antona Drobniča ob zavrnitvi dveh letnih poročil javnega tožilstva gotovo nastopile, saj po zakonu odgovarja za delo tožilstev v celoti, poudarja Janez Kocijančič. »Poleg tega zakon o državnem tožilstvu v 63. členu izrecno navaja, da vodji državnega tožilstva »preneha funkcija smiselno iz razlogov iz 63. člena zakona o sodiščih ali, če svoje funkcije ne opravlja po predpisih in pravočasno ali, če s svojim ukrepanjem in ravnanjem pokaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje vodstvene funkcije.« Kocijančič tudi misli, da bi bilo treba upoštevati tudi 9. točko 44. člena zakona, ki določa, da se disciplinska sankcija razrešitve državnega tožilca lahko izreče, če gre za »nedostojno in žaljivo obnašanje do posameznikov, državnih organov ln pravnih oseb v zvezi z opravljanjem funkcije državnega tožilca ln zunaj nje.« Takšno obnašanje do partizanov, ki so pred več kot petimi desetletji veliko tvegali in žrtvovali za svobodo nas vseh, je gospodu Drobniču prav gotovo mogoče očitati, piše Kocijančič.
Državni zbor ima pravzaprav zdaj redko priložnost, da (ne glede na politične usmeritve posameznih poslanskih skupin) pokaže svojo načelnost in da hitro ukrepa. Tudi, če bi pustih ob strani Kocijančičeve očitke na račun generalnega državnega tožilca Antona Drobniča, je dovolj razlogov za to. Opozicija kar naprej govori o neučinkovitosti tožilstev pri preganjanju in preprečevanju kriminalnih dejanj, zlasti tudi tistih, ki naj bi imela, kot pravijo, povsem določno politično ozadje. Drobnič doslej teh očitkov ni poskušal (argumentirano) zavrniti. Prav tako tožilec Anton Drobnič in njegova Slovenska krščansko demokratska stranka nista reagirala na najnovejše hude obtožbe, ki jih je na račun obeh v Slovencu zapisal lider Slovenske narodne stranke Marjan Vidmar, ki naj bi se v kratkem združila z Janševimi socialdemokrati. »Slovenska krščanska demokracija vseskozi govori, da se proti nepravni državi, korupciji in kriminalu ter proti kraji družbene lastnine bori institucionalno, vendar njihovega političnega poguma ni videti. Krščanska demokrata sta tako generalni državni tožilec kot varuh človekovih pravic, vendar ne prvi ne drugi nista storila nič za zatiranje korupcije in kriminala, niti za varstvo človekovih pravic. Notranji minister je prav tako iz stranke krščanskih demokratov, vendar njegovo ministrstvo ni naredilo praktično nič za zatiranje korupcije in kraje družbene lastnine...« je zapisal Marjan Vidmar.
Res enkratna priložnost, da zdaj vsi, ki jim je do »reda« enotno glasujejo za odstranitev (očitno) neustreznega generalnega državnega tožilca.
Kdo ima figo
Član ljubljanskega vodstva Slovenskih krščanskih demokratov Stanislav Rozman je pred nekaj dnevi javno razmišljal o tem, kdo se drži koalicijskih dogovorov, »kdo pa rajši seka bližnjice s figo v žepu«. O tem naj bi govorila že izvolitev ministrov za ekonomske odnose in zunanje zadeve - minister za ekonomske odnose (krščanski demokrat) je dobil v državnem zboru znatno manj glasov kot pa minister za zunanje zadeve (liberalni demokrat).
Ta ilustracija naj bi itazorno ponazorila, da so
krščanski demokrati »dosledni« koalicijski partnerji, liberalni demokrati in združena lista pa problematična koalicijska naveza, kar se je še dodatno razkrilo ob neizvolitvi liderja krščanskih demokratov Lojzeta Peterleta za predsednika parlamentarnega odbora za mednarodne odnose. Seveda to, kar so naredili liberalni demokrati, ni lepo, še zlasti, če je njihov lider dr. Janez Drnovšek »za sveto« obljubil Peterletu podporo svojih poslancev in še zlasti, če liberalni demokrati prek Peterletovega hrbta, kot namigujejo nekateri, poravnavajo svoje (notranje) medsebojne odprte račune ln zamere. Vendar pa obstaja še drugačna »statistika« o koalicijskem obnašanju in držanju fige v žepu, ki ni prav nič »prijazna« in naklonjena krščanskim demokratom.
Za njih zdaj že kar »tradicionalno velja, da o marsikaterem pomembnem vladnem predlogu glasujejo tako, kot da bi bila njihova stranka v opoziciji, ne pa v vladi. Zares discipliniran in princlpialen koalicijski partner je glede tega Združena lista socialnih demokratov. Včasih se zdi, da se tega premier dr. Drnovšek in Liberalna demokracija premalo ali pa sploh ne zavedata. Je na to mislil dr. Dimitrij Rupel, ko je na nedavni proslavi Liberalne demokracije ob 5. obletnici prvega zasedanja slovenskega parlamenta med drugim dejal, da ne bo dovolj, da bi demokracija obstala ln da bi bila trdna svobodoljubna politika, »če bomo zaupali le anketam javnega mnenja ln se ravnali po njihovih plimah in osekah; če bomo dvorili strankam, ki nas pustijo na cedilu pri vsakem važnem glasovanju v parlamentu, ln če bomo brezbrižni do tistih, ki nas pri glasovanjih zvesto podpirajo...«
Različnost
Komentator Večera Peter Jančič je zapisal, da »politično prerekanje zadnjih dni, kako proslaviti obletnico zmage nad fašizmom, ni nič sramotnega ali nedovoljenega. Celo koristno je, saj razblinja stereotipne podobe o preteklosti in mite. Tudi o tem, na kakšnih vrednotah Je temeljila Slovenija nekoč in na kakšnih temelji danes ... Nastopi slovenskih politikov v prihodnjih dneh na ločenih proslavah ne bodo posebnost. Ločeno so proslavljali tudi v Moskvi. Za državo, ki spoštuje različne poglede, razlike med politiki, tudi ob vprašanjih proslavljanja zmag niso nič pretresljivega, pa če jih kažejo še tako teatralno...
V isti številki Večera je komentatorka Dragica Korade zapisala, da si je treba tisto, kar si je v »teh predprazničnih dneh privoščila slovenska politična elita, zapomniti. Namesto obsodbe vojne, te najhujše tragedije, ki jo lahko zakuha neodgovorna politika, so nam ponudili obsodbo miru, in ta, kije pljunil na konec vojne, je pljunil na mir, ki je v teh krajih zaudarjal po nasilju države ln partije. Toda prav vojna, ki se je končala pred pol stoletja, j e pokazala, daje še najbolj šlampasti mir boljši od najbolj perfektne vojne... Če sploh kaj, potem sem ob tem prazniku zaradi vsega tistega, kar se je med vojno dogajalo na slovenskem prostoru, pričakovala svečano prisego vseh političnih strank, da česa takega, kar so storile pred 55 leti, ko so v Ljubljani pozdravljali »novi evropski red«, medtem ko so Nemci iz Maribora odvažali v živinskih vagonih domoljube, ne bodo storile nikoli več. Pol tistih smrti, ki jim danes poskušajo vrniti imena, grobove ln človeška obličja, je namreč bilo položenih na oltar slovenske in ne »okupatorske« politike. Ne slepimo se: v evropski galeriji fašizma ni manjkalo tudi slovenskih firerjev. Sicer pa teh tako ne zmanjka nikoli nikjer. Prav zato bi ta prisega morala vključevati tudi jasno odpoved političnemu terorju, ki je tako usodno zaznamoval socialistični mir.
Namesto te proslave smo dobili uradno popljuvano proslavo z obvestili, kdo vse ln zakaj vse se je ne bo udeležil. V glavnem so nam pojasnlU, da tam, kjer so »oni«, »mi« nimamo kaj početi. Kako pobalinsko: prav in samo na tem mestu, gospodje politiki, imate kaj počti. Namreč na mestu miru. Enkrat, pred 55 leti, vam je natanko na tem mestu že spodrsnilo, najprej na računih in potem, ko ste mislili, da gre za račune, ki jih je moč poravnati z ljudmi, še na krvi. Na »naši« krvi, bi rekel pesnik. Drugega mesta politika nima, ker je vojna - tudi ta, v katero se danes v Sloveniji investira več energije kot v mir - njen največji poraz. Definicijo, po kateri je vojna samo nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, so si izmislili vojaki ln prav simptomatično je, da danes čedalje pogosteje opletajo z njo tisti politiki, ki so se v času, ko bi se morali učiti, kako se dela mir, raje učili, kako se nadaljujejo vojne.«
Peterle in Janša (spet) skupaj
Pravzaprav j e največji dosežek vojne okoli proslav to, da sta se ponovno »združila« Janša in Peterle ln celo predstavila na »skupni« tiskovni konferenci. Janša je bil tisti, ki je prvi pozdravil odločitev Slovenskih krščanskih demokratov, da ne bodo prisostvovali na državnih proslavah 50-letnice zmaga nad fašizmom ln nacizmom in Janša je pozval tudi druge stranke »slovenske pomladi«, naj ravnajo enako. Peterle in Janša sta se »poenotila« v oceni, daje »nenormalno, da na proslavah govorijo le »nekdanji vodilni člani ZK«, kar z drugimi besedami pomeni, da je »nenormalno«, da so na predsedniških pozicijah in da je skratka slovensko ljudstvo nezrelo (če že ne noro), ker jih je Izvolilo. Janša (pa tudi posamezniki iz cerkvenih krogov) s takšnimi tezami (v bolj ali manj prikriti obliki) nenavadno vztrajno nastopajo v javnosti. Lahko bi rekli, da se ti deklarirani borci proti revoluciji s takšnim svojim razmišljanjem v bistvu borijo zanjo in proti parlamentarni demokraciji, saj očitno niso sposobni, da bi brez nenehnih sumničenj, brez nenehnega špekuliranja in odkrivanja (nami-
šljenih) »ozadij«, sprejeli in priznali rezultate enega izmed postulatov te demokracije - volitev, torej voljo ljudstva. Tragična in smešna so njihova naj novejša »odkritja«, da je ljudi petdeset let komunizma tako »indoktrlniralo«, da niso več sposobni misliti s svojo glavo ln oddati volilnih glasov »pravim kandidatom«. Potemtakem ostane samo to, da nekdo zamenja ljudstvo.
(Kljub vsemu pa tudi tokrat enotnost »desnega bloka« ni bila popolna. Zapomniti si velja, da Slovenska ljudska stranka ni v celoti spoštovala Peterletovega in Janševega klica na bojkot proslav. Svojim kadrom je prepustila, naj se sami odločijo, ali se bodo proslav udeležili ali ne. Prav tako je eden izmed njihovih čelnih mož Izrecno dejal, da nimajo nič proti temu, da govorijo Kučan, Školč ln Drnovšek, ker so pač predsedniki, proslave so hoteli »uravnotežiti« še s kakim govorcem.)
Janša in Kacin - strokovno nesposobna
Nekdanji obrambni minister Janez Janša ln sedanji obrambni minister Jelko Kacin sta v zadnjih tednih kar sama poskrbela za medsebojno »strokovno« ocenjevanje in diskvalificiranje. Najprej je Janez Janša v intervjuju za Mladino zelo podcenjevalno govoril o vojaškem znanju in (ne)sposobnosti obrambnega ministra, ki zaradi tega pravzaprav ne bi smel kaj iskati na tem mestu. Ta teden pa je Janša svojo oceno še dopolnil, ko je na tiskovni konferenci svoje socialdemokratske stranke dejal, »da v socialdemokratski stranki Slovenije ugotavljajo, da se slovenska obrambna usposobljenost v zadnjem času ne krepi, kar je spričo dogodkov v sosednji Hrvaški po posegu v zahodni Slavoniji zelo zaskrbljivo«. Slovenska oblast po Janševem mnenju, kot je zapisal Slovenec, dogodke na Hrvaškem očitno podcenjuje, »saj ne stori ničesr za povečanje svoje obrambne moči. Za predsednika SDSS je nesprejemljivo, da se velik del denarja iz zakona o temeljnih razvojnih obrambnih programih namenja nakupu nebojnih sredstev ter financiranju nekaterih podjetij, kjer je bil sedanji obrambni minister nekoč prodajalec helikopterjev (beri: Iskra Comerce), protioklepna in protiletalska obrambna sposobnost pa ostaja že nekaj časa na isti ravni. Takšno ravnanje pomeni drastično zanikanje izkušenj iz osamosvojitvene vojne, ko so ravno ta, tedaj sicer pičla sredstva omogočila vojaški uspeh, zato Janša meni, daje treba v najkrajšem času vsa preostala sredstva nameniti nakupu najpotrebnejše oborožitve.« (Slovenec, 11. maja 1995)
Na očitke Janeza Janše je minister Kacin odgovoril v pogovoru za Delo, ki ga je vprašalo, »kakšna je strategija nabav za slovensko vojsko«. Veliko očitkov je na račun nabave helikopterjev, češ da bi država potrebovala predvsem protiletalske sisteme in da nam helikopterji v primeru zaostritve ne bi mnogo pomagali.« »Vaša trditev, da je veliko očitkov na račun nabave helikopterjev, ne drži,« je dejal Kacin. »Ta in podoben očitek kot pokvarjena plošča ponavlja samo en človek. Rad bi le poudaril, da resnica ni črno-bela in da so njegove zadnje izjave izrazito nestrokovne in nevredne diplomiranega obramboslovca in nekdanjega obrambnega ministra. Trditev, da moramo kupovati samo orodje, je otroška poenostavitev. Potemtakem ne potrebujemo radarjev in bomo v prihodnje, kot v času JLA, a prostim očesom odkrivali letala in helikopterje? Tudi sredstev zvez in poveljevanja ne potrebujemo? Pa naj se naši poveljniki derejo kot desetarji »od ust do ust«! Helikopterji, ki smo jih kupili, so namenjeni bojnim kot nebojnim nalogam. Predvsem pa moramo v vsakem primeru omogočiti šolanje, uporabo ln vzdrževanje borbenih sistemov. Kako naj šolamo naše enote protizračne obrambe, ko pa vse do prihoda letal pllatus PC-9 nismo imeli niti enega letala, ki bi lahko na vajah igralo vlogo agresorja v našem zračnem prostoru? Strategija nabav je dobro premišljena!...«
Saj je po svoje zabavno, če si dva vrhunska vojaka takole javno dopovedujeta, da sta strokovno nesposobna. Vendar pa je hkrati tudi neresno in strah zbujajoče, če pomislimo, kako »blebetajoča« in narcisiodna človeka, ki očitno nista sposobna, da bi se sama kontrolirala, kaj Izjavljata, imamo oziroma smo imeli na enem izmed najbolj zahtevnih ministrskih mest.
Kdojesumijh'
Poslanec ZL Miloš Pavlica je nedavno tožil, da je slovenski politični prostor tako »zamegljen«, daje večini težko jasno prepoznati, kaj je dejansko slovenska levica.
Pavlica pravi, da so se v pripravah na volitve 1992 tudi stranke tradicionalne desnice usmerile v zaščito socialno-ekonomsklh pravic delavstva, kar je običajno področje levih strank v parlamentarnih demokracijah. Podobno kot se stranki Socialdemokratske prenove ln Socialistična stranka Slovenije, ki sta bili edini levi stranki v tedanjem parlamentu, nista v celoti opredelili za zastopanje interesov dela proti interesom kapitala, se tudi stranke desnice, organizirane v Demosu, niso v celoti opredelile za zastopanje Interesov kapitala proti interesom dela. Tako poslanec Pavlica.
Na splošno pa to sploh ne bi smel biti prevelik problem. Lahko bi bili celo zadovoljni, če bi ta »zabrisana« meja med levico in desnico res prispevala k takšnemu uravnavanju življenja v Sloveniji, da bi hkrati zelo tenkočutno vodili računa o potrebah in možnostih (ne)zaposlenih in o interesih kapitala, tako da eni in drugi ne bi bili ekstremno omejevani ali pa ekstremno priviligi-raml. Žal v praksi še ,vedno ni tako, skrb za delavce ali kapital pa je bolj politična floskula, ki služi za medsebojne obračune kot pa dolgoročno domišljena politika.
Vsekakor bi morali biti navdušeni nad tem, da
se je zdaj v parlamentu nenadoma pojavilo kar nekaj poslancev različnih političnih opredelitev, ki se intenzivneje ukvarjajo s problemom najnižjih in naj višjih plač v Sloveniji.
Najprej je poslanec Združene liste Miloš Pavlica predlagal, naj bi v Sloveniji uzakonili naj-nižJo bruto plačo 50.000 tolarjev, kar bi bilo 5 tisoč tolarjev več kot predvideva pred kratkim podpisan socialni sporazum in dodatki k njemu. Potem se je oglasil poslanec Slovenskih krščanskih demokratov Štefan Kociper, kije predlagal naj nižjo plačo 55.000 tolarjev. Poslanska skupina Slovenske nacionalne desnice predlaga, da bi bilo treba naj nižjo plačo dvigniti na 68 % povprečne plače, kar bi znašalo 70 tisoč tolarjev. Nekaj podobnega predlagajo socialdemokrati. Od takšne »tekmovalne skrbi« poslancev za tiste z dna plačilne lestvice bi se končno vendarle moralo izcimiti nekaj pozitivnega, spodbudnega. Komentatorka Slovenca, kije pohitela s komentarjem zgolj v zvezi s predlogom poslanca Pavlice, ki zanjo očitno ni »pravi«, pa ne vidi v tem nič drugega kot novo past »levičarjev« za pridobivanje volilnih glasov, saj ugotavlja, »da so bile brez dvoma plače za pridobivanje volilnih glasov vedno najhvaležnej ša tema. Tega poslancev iz levičarskih vrst nikakor ni treba učiti, saj imajo pri tem že kar bogate izkušnje. Tudi floskule, da so za delavce napočili hudi časi in da jim v novi državi gotovo ni z rožicami postlano, so stara levičarska pretveza za pridobitev tistih obubožanih delavcev, ki so na robu preživetja. Rože m trnje v teh dneh sadijo prav gotovo tisti politiki, ki podpirajo nekakšen »svoj« zakon o naj nižji in najvišji plači,« piše Slovenec.
Če bi dosledno sledili takšnemu razmišljanju in špekullranju Slovenčeve komentatorke, potem bi morali zapisati, da se gredo »znane« predvolilne igrice (zgolj) pridobivanja volilnih glasov poleg levičarjev (Združene liste) tudi desni sredinci (Slovenski krščanski demokrati) in desničarji (Slovenska nacionalna desnica), pa socialdemokrati. Kljub vsemu pa vendarle upajmo, da ne gre samo za to.
Dokaz, da je bUo drugače
Akademsko katoliško združenje Iz Maribora je, kakor poroča Družina, organizirajo omizje o narodni spravi pod naslovom 50 let potem. Gosta omizja sta bila nekdanji partizan Vlado Habjan in nekdanji domobranec dr. Janez Zdešar.
Habjan je opozoril na različna izhodišča obeh strani za oborožen odpor. »Proletarci, ki jih je pritegnila Komunistična partija, so živeli večinoma na robu preživetja in tako rekoč niso imeli »kaj« izgubiti, ljudje iz meščanskega tabora in iz cerkvenih krogov pa so lahko »kaj« izgubili. Zato je lažje razumeti proletarce, ki so privolili v takojšen oborožen odpor, ki je po Zdešarjevem mnenju neposredno podoben samomoru. Te podatke je Zdešar podkrepil s podatki, daje v Sloveniji med vojno na partizanski in domobranski strani padlo 60.000 ljudi, medtem ko je okupatorjevih vojakov padlo 5.000. Navedel je tudi znani podatek, da nobena Komunistična partija v drugih okupiranih državah Evrope ni začela s takojšnjim oboroženim odporom, kot se je to zgodilo pri nas...« (Družina, 14. maja 1995)
S podatkom, »da nobena Komunistična partija — razen slovenske — ni takoj začela z oboroženim odporom, nekdanji domobranec Zdešar pravzaprav sem negira svojo tezo in trditve drugih zagovornikov domobranstva, da je slovenska partija prav tako samo kolaborirala z drugim totalitarističnim (ruskim) režimom, da ni nič napravila samostojno in daje samo izpolnjevala njegove ukaze. Potrjuje, da je sama, skupaj s tistimi, ki so se zbrali v OP, sprejela odločitev o oboroženem uporu proti okupatorjem.
(Vnaprejšnja) obtožba - kaj pa opravičilo?
Urednik Družine dr. Janez Grilje v uvodniku, kije izšel pred osrednjimi državnimi proslavami 50-letnice zmage nad fašizmom in nacizmom, vnaprej kategorično zapisal, da v Sloveniji obletnice ne bomo praznovali tako kot preostala demokratična Evropa v duhu strpnosti, sprave in spoštovanja človekovih pravic, ker so proslavo »vzele v zakup politične sile, ki takšnega strpnega, evropskega in demokratičnega načina ne premorejo in ne prenesejo«. Zapisal je, da bo načrtovana proslava »v demokratični Sloveniji drugačna, samoupravno socialistična in komunistična... Na njej bodo nekdanji člani komunistične partije še enkrat predstavili svojo komunistično razlago vojnih in povojnih dogodkov. Govorih bodo o boju proti okupatorju, niti z besedo pa ne bodo omenili komunistične revolucije v težkih časih okupacije. Pozabili bodo povedati, da so revolucionarji pobili prek 1000 domoljubov, preden je nastala prva vaška straža. Še enkrat bodo zamolčali več kot 10.000 po vojni pobitih domobrancev ln več tisoč civilistov. Nobene besede o tisočih beguncev, če pa že, potem bodo to spet izdajalci ln okupatorjevi sodelavci. Stare obrožbe na stare obtožbe, nikjer pa besede obžalovanja in kesanja zaradi zločinov, ki so bili storjeni v imenu revolucije in volje po popolni oblasti...«
Če bi bil urednik dr. Gril dosleden, potem bi se v prvi naslednji številki Družine opravičil, ker se mu je zapisala tako kategorična in netočna sodba o govorih na državnih proslavah. V njih zaman iščemo nestrpnost in mržnjo, ki jo napoveduje dr. Gril, pa tudi zamolčanega ni bilo nič od tistega, za kar je vnaprej (zagotovo) vedel, da bo zamolčano.
Kaj, ko bi kdo analiziral, kdo na Slovenskem je v predprazničnih dneh sejal največ (nove) mrž-
nje in sovraštva?!	,,
Pripravil: J. K
Srna Mandič, raziskovalka na Inštitutu za družbene vede v Ljubljani se že celih 15 let ukvarja z raziskovanjem problematike stanovanj. Za Panoramo ocenjuje sedanje stanovanjske razmere in politiko na Slovenskem
USTV ARILI SMO LAŽNO
SAMOPODOBO O STANOVANJSKIH RAZMERAH
Po stanovanjskem standardu smo daleč za Erropo - V svetu so davki od stanovanj prihodek občin - Trga stanovanj nimamo - Srečujemo se i veliko nemobilnostjo stanovalcev - Cesto je samogradnja i družbenega ridika neracionalna - Projekt rastoče hiše im hibe - Stanovanjske kariere ne poznamo
PANORAMA: Kako ste se lotili raziskovanja stanovanjske problematike?
MANDIČ: Malce je bilo naključja. Ko sem prišla' na Inštitut za sociologijo in filozofijo, kakor se je takrat imenoval, so se tu ukvarjali z raziskovanjem solidarnosti, družbenih dejavnosti kasneje s kakovostjo življenja in socialno politiko. Jaz pa sem se tu začela ukvarjati prav s stanovanjem, s stanovanjsko problematiko.
■PANORAMA: Ko človek pregleduje nekatere značilne podatke, povezane s stanovanjskim standardom v Sloveniji, si zelo težko odgovori na čisto preprosta vprašanja. Na primer: kakšen je naš stanovanjski standard, kako kvalitetna stanovanja imamo, ali je v Sloveniji stanovanj preveč ali jih je premalo, so naša stanovanja prevelika ali premajhna, ali imamo res preveč praznih stanovanj. Kakšna je mobilnost naših ljudi pri preseljevanju iz stanovanja v stanovanje?
MANDIČ: Tu vidim nekako tri zanimive točke. Prvo je vprašanje stanovanjskega standarda danes v Sloveniji, drugo vprašanje zadeva neki primanjkljaj oziroma presežek stanovanjskega sklada glede na gospodinjstva, tretje pa je vprašanje mobilnosti. Vsako od teh vprašanj je sila kompleksno.
Pri vprašanju stanovanjskega standarda je treba upoštevati dve ravni. Ena raven stanovanjskega standarda zadeva projektiranje. Takrat projektant uporablja neke norme: koliko prostora, kakšne po-mšine itd. so potrebne za družino, ki bo imela določeno število oseb. Pri teh normah ne zaostajamo za razvitimi deželami.
Druga raven pa zadeva stanovanjski standard takrat, ko se ta stanovanja uporabljajo in ko so res »razdeljena« ljudem. Verjetno arhitekt dvosobnega stanovanja ne dimenzionira za štiričlansko družino. Ko so se stanovanja razdeljevala, pa se je zelo pogosto zgodilo prav to, da je dvosobno stanovanje dobila štiričlanska družina (oče, mati, dva otroka). Potem se v teh stanovanjih dogaja veliko stvari naprej: preseljujejo se, odseljujejo, rojevajo itn. Zelo veliko stanovanj pri nas si ljudje psotavijo po svojih kriterijih. Vprašanje je, kako so gospodinjstva porazdeljena po tem stanovanjskem skladu. Lahko so različno. Lahko imamo veliko stanovanj, ki so pod-zasedena, ali pa veliko stanovanj, ki so prenapolnjena ali pa so zasedena. O tem pa nimamo podatkov. Ne poznam nobene sistematične študije, ki bi bila narejena za stanovanjski sklad na celoto. Sama sem delala na reprezentativnem vzorcu. In tu vidimo, po tem, kakšen stanovanjski standard ljudje dejansko uživajo, da smo dokaj za Evropo.
PANORAMA: Lahko navedete nekaj primerjav o tem?
MANDIČ: Kar zadeva komunalno opremljenost stanovanj, recimo pritikline, kot sta kopalnica, stranišče, smo nekako v majhnem zaostanku ali pa celo pred nekaterimi deželami. Po površini stanovanj smo pa zelo za njimi. To nas nekako preseneča, ker mislim, da je javno mnenje v Sloveniji, da živimo v izredno velikih stanovanjih, da so stanovanja preslabo zasedena, neracionalno zasedena itn. Ta samopodoba je ustvarjena s primerjavami iz preteklosti. Primerjali smo se z drugimi jugoslovanskimi republikami. V primerjavi s Kosovom je imela Slovenija stanovanjski luksuz. Sistematičnih primerjav z drugimi deželami pa nimamo. Če pogledamo povprečno število oseb na sobo, je Slovenija zelo zadaj. Povprečno število sob na stanovanje: Belgija 4,9, Danska 3,7, Grčija 3,8, Španija 4,8, Slovenija 2,6. Povprečna velikost gospodinjstva pa je pri nas 3,1 in je nekako na vrhu. Se pravi, pri največjih gospodinjstvih imamo najmanjše število sob na stanovanje.
Tukaj se razmerja malo zakomplicirajo, ker ponekod štejejo za sobo tudi kuhinjo, če je večja od določenih površin. Tudi če to upoštevamo, vidimo, da je Slovenija zadaj. Povprečna površina stanovanja v Sloveniji je 69 kvadratnih metrov, na Danskem 107, v Grčiji 79, v Španiji 86, v Franciji 85 kvadratnih metrov. Imajo pa tako velika gospodinjstva kot mi ali pa celo manjša. Zato mislim, da za razvitim svetom zaostajamo nekako za 20 let. In zaostajamo tudi za državami, kot so Grčija, Španija in Portugalska, s katerimi smo po ekonomski razvitosti primerljivi. Postavlja se vprašanje, ali želimo imeti razvoj v tej smeri ali ne. Torej stanovanja niso velika, drugo vprašanje pa je, kako so dejansko razporejena. Po podatkih iz leta 1991 je samo 30 odstotkov stanovanj imelo zmerno visok prostorski standard ali pa visokega. V Franciji npr. je bilo takih stanovanj 55 odstotkov, na Švedskem, pa 64 odstot-..kov. Oni poskušajo usmerjati stanovanjsko politiko in stanovanjsko gradnjo tako, da je čedalje več stanovanj, ki imajo vsaj primeren ali pa zmerno visok stanovanjski standard.
PANORAMA: Ali Imamo pri nas preveč prostih stanovanj?
MANDIČ: Če stanovanja ostajajo nezasedena, je lahko problem, lahko pa tudi ne, odvisno od tega, s kakšnega zornega kota gledamo. Če ljudje menjajo stanovanja, ko se število članov gospodinjstva zmanjša ali zveča, torej ko gre za mobilnost, ugotavljamo, daje štiri odstotke praznih stanovanj potrebnih samo zato, da ta mobilnost lahko gladko poteka, če so vsa stanovanja zasedena, so možne samo menjave. S problemom praznih stanovanj pa se verjetno srečujejo tisti, ki so lastniki stanovanj in ki imajo neoddana najemna stanovanja. Ta pojav v svetu’ spremljajo, statistike to pozorno ugotavljajo. To namreč lastnike najemnih stanovanj, tudi občine, sili, da začnejo takrat, ko se začnejo v soseski najemna stanovanja prazniti, ko jih ne morejo več oddati, ta stanovanja prenavljati. Sili jih prenoviti sosesko, ustvariti kakovostno okolje, kakovostna stanovanja, da bodo najemnike pritegnili nazaj. S tem se srečujemo, če imamo ponudbo in povpraše-■ vanje po najemnih stanovanjih, uravnovešeno, če imajo najemniki možnost izbire in si izberejo primerna stanovanja. S tega zornega kota, z vidika tržnega modela povpraševanja in ponudbe, ki naj bosta uravnotežena, je določeno število praznih stanovanj nujno potrebno, če to presega neko mejo, tedaj ustvarja škodo, to pomeni dezinvesticijo v stanovanjski sklad, da je to napačna naložba, ki obremenjuje okolje, itn.
Pri nas smo prazna stanovanja dolgo časa pripisovali le neučinkoviti administraciji, ki stanovanja drži za »svoje«, namesto da bi jih oddala ljudem, ki jih potrebujejo. Verjetno so pri nas prazna tudi tista, stanovanja, ki so jih ljudje sami zgradili. To je klasična slovenska folklora: Ko gradiš hišo in če že gradiš, si zgradiš rezervno nadstropje. Temu bi se dalo reči tudi dezinvestiranje.
PANORAMA: Kakšne so rešitve na področju
obdavčevanja stanovanj?
MANDIČ: Da ljudje ne bi vlagali denarja v stvari, ki so tudi za družbo neracionalne, lahko država uporablja različne inštrumente, da jih od tega odvrača. Eden od takih je seveda obdavčevanje nepremičnin. Pri nas danes obstaja ideja, da bi se obdavče-
vala samo prazna stanovanja. Za začetek se mi zdi, da bi bilo dovolj, da bi obdavčevali stanovanja, kot stanovanja oz. vse nepremičnine; drugod j e običajno vsaka nepremičnina obdavčena. Tudi na ta način poskušajo ljudi stimulirati, da se odločijo za racionalne rešitve, ko postajajo lastniki teh nepremičnin. če se ne motim, je v sedanjem predlogu nacionalnega stanovanjskega programa ideja, da naj bi to obdavčila republiška raven. V svetu to ni običajna rešitev, pač pa je to stvar občine. One so tiste, ki skrbijo in regulirajo uporabo svojega prostora: za gradnje, za urbano strukturo, ki se pri njih pojavlja. Prav zato so davki od nepremičnin ponavadi osnovni vir lokalne skupnosti. To je že iz srednjeveških časov tako, saj je srednjeveško mesto obdavčevalo lastnike hiš - kriterij je bil dolžina nepremičnine. Iz tega izhaja način poselitve, način pozidave, zato so recimo v stari Ljubljani hiše narejene tako, da je stran ob cesti kratka in dolga tista stran, ki gleda v dvorišče. Mislim, da lokalna skupnost danes
bi bile najemnine dovolj visoke, bi se ljudje preseljevali in do tega ne bi prihajalo. To, kar smo se naučili, in te naše izkušnje iz polpretekle zgodovine, še vedno nosimo s seboj. Zato sem to omenila, čeprav mogoče danes ni več tako relevantno. Na osnovi modela stanovanjskega trga so stvari videti popolnoma drugače. V času se spreminja tako stanovanjski sklad kot gospodinjstva (število, starost, poklicna kariera, sposobnost plačil, aspiracije po stanovanjih, mlade družine potrebujejo bližino vrtcev, šol, starejši imajo druge potrebe). Sklad na eni strani in gospodinjstva na drugi se morajo neprestano prilagajati drug drugemu, da bo stanovanjski sklad optimalno izkoriščen. Pri optimalnem modelu trga ne bi smelo biti nikakršnih omejitev mobilnosti. To je predpostavka samega modela trga, saj mora biti med ponudbo in povpraševanjem gladko prilagajanje. Vsaka ovira, ki se tu pojavi, pomeni motnjo. Pri stanovanjskem trgu je ovira že to, da obstaja zelo visok strošek transakcije. To je preselitev, ki je izredno draga. Prvič zato, ker se moraš preseliti fizično, moraš spremeniti opremo. Denarni stroški so potem še recimo to, da ob nakupu novega stanovanja in prodaji starega plačaš davek; če se je recimo pri prejšnjem stanovanju vrednost povečala; moraš plačati davek na kapital. V razvitem menjalnem sistemu moraš plačati posrednike, vzameš si posojilo za doplačilo, plačaš zavarovalnice itn. Pravijo, da strošek preselitve poveča strošek stanovanja za deset odstotkov. V razvitem sistemu, kjer so posredniki, agenti itn., lastna stanovanja
absolutno potrebuje vire za svoje stanovanjske programe. Pri tem vidim velike probleme, kajti kdorkoli bo začel vpeljevati davke na nepremičnine, bo zelo nepriljubljen pri volilcih. Recimo ljubljanski župan je pred izvolitvijo na veliko razlagal, da v njegovem mandatu že ne bo nobenega novega davka. Na volitvah je težko zmagati s tem, da najavljaš vpeljavo kateregakoli davka. Prej smo zbirali denar za stanovanjsko gradnjo na osnovi prispevkov iz osebnih dohodkov, zdaj tega ni več, pa bo treba ta stanovanjski denar dobiti kje drugje. Obdavčevanje nepremičnin je nujno tudi zato, da se v mestu preprečijo vse vrste špekulacij. Tudi s poslovnimi prostori. Če pogledamo npr: novi nakupovalni center na Kotnikovi: tam je ogromno lokalov, ki so prazni. Tisti obrtniki, ki pa lokale uporabljajo, se pritožujejo nad izgubo, ker je premalo prometa, prazni lokali ljudi odbijajo. Ti lokali so veliko breme za druge uporabnike in tudi za mesto. Zato mislim, daje treba enotni davek na nepremičnine vpeljati čimprej. Tako za stanovanja kot za poslovne prostore, s tem da je potem stvar stanovanjske politike, da te davke diferencira, postavi različne stopnje.
PANORAMA: S katerimi bistvenimi pomanjkljivostmi se srečujemo pri delovanju stanovanjskega trga ln s tem v zvezi mobilnosti oz. preseljevanju gospodinjstev? MANDIČ: Na to vprašanje še vedno gledamo nekako na osnovi naših izkušenj iz polpretekle zgodovine. V ospredju naše pozornosti je bilo družbeno stanovanje, ki je bilo proti koncu neracionalno izkoriščeno. Najprej ga je dobila družina, potem so se otroci odselili, mož in žena sta ga naprej sama uporabljala. Na končuje ostala recimo samo še žena in bila na stara leta sama v tem velikem stanovanju. To se je izpostavljalo kot zelo velik problem. Njegovo poglavitno rešitev so takrat videli v najemninah. Če

administracije. M stanovanja driL namesto da bi jih oddaII
</»<*». - A*” *"**£?*-• b*	-a«

tlSjI
omogočajo manjšo mobilnost in prinašajo veliko večji strošek transakcije kot najemna stanovanja. Pri najemnem stanovanju vsega tega ne potrebuješ.
Zaradi tako visokega stroška transakcije tudi za najemno stanovanje, najemnine sploh ne delujejo tako, kot mislimo mi. Če bi recimo najemnino za tisoč tolarjev podražili, se ljudje zaradi tega ne bi selili. Tu obstaja učinek zobatega kolesa, ko se stvari lahko spreminjajo samo na eno stran. Najemnine so lahko še tako visoke, pa se ljudje ne bodo selili, zato ker jih vse drugo (strošek preselitve, iskanje drugega stanovanja) odvrača od tega. Zato višina najemnine regulira, kako se bodo ljudje vedli na stanovanjskem trgu vnaprej. Takrat, ko iščejo novo stanovanje, ko delajo načrte za prihodnost, takrat si bodo, če bodo najemnine višje, zbrali manjše stanovanje. Manj pa jih stimulira k preselitvam.
PANORAMA: S problemom mobilnosti je povezana Izkoriščenost stanovanjskega sklada. Pri nas pravzaprav ne govorimo o tako imenovani stanovanjski karieri. MANDIČ: Problem mobilnosti ni samo v izkoriščenosti stanovanjskega sklada, ampak tudi v optimalni izrabi vse infrastrukture ali pa redkih urbanih dobrin v okolju. Mi imamo klasični problem, da se, ko se zgradi nova soseska, tam postavi infrastruktura za mlade družine, za majhne otroke. Na začetku je vsega tega premalo, ker je veliko povpraševanje. Čez deset let ostanejo tam isti ljudje, vrtci so prazni; čez petnajst, dvajset let so prazne že šole itn. To so seveda veliki problemi, če se ljudje ne preseljujejo. Pomeni, da ko prideš v obdobje svojega življenja, ko bi hotel imeti mir, je zelo nerodno, če živiš v stari Ljubljani, ki naj bi bil živahen del mesta. Če želiš živahen del mesta spremeniti v spalno sosesko, je verjetno racionalnejše, da se preseliš kam drugam, v miren del, ki ti to omogoča. Pri nas seveda nimamo profilirane stanovanjske kariere. Stanovanjska kariera pomeni napredovanje, spreminjanje posameznikovega stanovanjskega položaja v času. Ko si mlad, imaš prvo zaposlitev, majhen dohodek. Kasneje se to spremeni, imaš večje aspiracije, večji dohodek. Klasična stanovanjska kariera bi bila taka, da si v začetku pri starših. Potem se od staršev začasno preseliš v majhno najemno stano-
NadaJJevanJe na naslednji strani
Nadaljevanje s prejšnje strani
vanje. To je čas, ko ne potrebuješ visoke stopnje varnosti, še bolj mobilen, še ne veš, kaj bi. Druga faza je čas, ko se par najde in se poskuša stabilizirati. Takrat so potrebna najemna stanovanja, ki dajejo varnost, ki dajejo možnost, da se par stabilizira in ima otroka. Tedaj imata veliko stroškov z otrokom, najemno stanovanje pa daje varnost. Ko v družini napredujejo, ko se poveča dohodek, takrat ljudje preidejo v lastno stanovanje, v višji stanovanjski standard, ki tudi več stane. O mobilnosti bi rekla še to, da stanovanjska politika lahko zelo veliko prispeva k temu, da ovire za mobilnost postavlja ali pa blaži. Fond najemnih stanovanj je sila pomemben prav zato, da omogoča mobilnost neki vrsti delovne sile. Vendar ni samo stanovanjska politika tista, ki bi jo krivili za nemobilnost. Na to vplivajo tudi drugi razlogi. Obstajajo neki kulturni vzorci, kjer je sama po sebi razumljiva sprememba delovnega mesta, sprememba stanovanja itd. Izrazito take so (recimo ZDA). Na drugi strani so dežele, kjer tega ni. Ena od takih je Avstrija. Stopnje mobilnosti so različne. V ZDA se letno preseli 12 odstotkov gospodinjstev. Na Nizozemskem je povprečna stopnja mobilnosti osem odstotkov. Mlajša in urbana gospodinjstva imajo veliko večjo mobilnost. V Avstriji je nacionalno povprečje tri odstotke. Mi smo podobni Avstrijcem, čeprav se nismo zgledovali po njihovem načinu stanovanjske politike. Avstrijci imajo tudi zelo visok delež samogradnje. Samogradnja pa je tisti dejavnik, ki mobilnost zelo upočasnjuje. Pri nas je zdaj med arhitekti popularna ideja rastoče hiše. Gre za princip prilagajanja gradbene substance stanovanja potrebam gospodinjstva, človek se ne bo preselil, ampak si bo prilagodil stanovanje. Ta model ima veliko hibo. Funkcionira toliko -časa, dokler se stanovanjske površine dodajajo, dokler se stanovanje izboljšuje in veča. Ko pa se gospodinjstvo in družina začne manjšati, pa ne moreš začeti prodajati materiala, kije bil vgrajen v hišo.
Tudi v. ZDA, ki so izredno mobilne, obstajajo deli prebivalstva, ki so po naravi manj mobilni in se obnašajo v nasprotju s predpostavkami idealnega tržnega modela. To so recimo starejša gospodinjstva, ki ostanejo v velikih lastnih stanovanjih in se glede na tržni model vedejo neracionalno. Starejše prebivalstvo ima veliko nižjo stopnjo mobilnosti kot drugi.
PANORAMA: Slovenska ustava obljublja, da
bo država ustvarjala pogoje, da si bodo ljudje
lahko zagotovili primerno stanovanje. Kako
Je v resnici?
MANDIČ: Formulacija, da ustava obljublja, ni dobra. Ustava ni projekt, plan ali idealno stanje. Ustava je neke vrste pogodba med državo in ljud- ' stvom, v kateri se natančno določi, kdo bo kaj počel po nekih osnovnih kriterijih, pravilih. Ta ustavna formulacija pomeni, da država prevzame nase odgovornost, da bo ustvarjala pogoje, v katerih bodo ljudje lahko prišli do primernega stanovanja. To si predstavljam na ta način, da bo država z različnimi inštrumenti stanovanjske politike ustvarjala pogoje, da bodo ljudem na razpolago primerna, cenovno dosegljiva stanovanja. Kako to doseči, temu služi prav stanovanjska politika. Stanovanjska politika je sistem različnih Inštrumentov, ki omogočajo, da ljudje pridejo do primernega kakovostnega stanovanja, po ceni, ki je zanje dosegljiva, in da so taka stanovanja na razpolago, torej da ta stanovanja nekje so. Kazalec, kako daleč smo od tega, je deložacija iz vojaških stanovanj. Tu se je pojavilo vprašanje, ali je humano ali ne, ali je legitimno ali ne te ljudi deložirati. Sama v tem ne vidim jedra problema. Vidim ga v tem, ali ima ministrstvo legitimno pravico te ljudi odstraniti iz stanovanja (o legitimnosti ne morem odločati, to naj se ugotavlja na sodišču). Če jo ima, naj to napravi. Problem pa se začne na tisti točki, ko ti ljudje nimajo kam. Zakaj nimajo kam? Kje so druga najemna stanovanja? Zakaj jih ni? Kdo je odgovoren, da ji ni? Ali so bila stanovanja načrtovana? Kdo ni izpeljal tega načrta? Tu se začne zelo čudno, megleno stanje. Ne govorimo o tem, da v Ljubljani ni razpoložljivih najemnih stanovanj, ampak o zgodbi, kako so ljudje ubogi, da nimajo kam drugam. Osnovno pa Je, da nam zelo primanjkuje razpoložljivih najemnih stanovanj. Stvar politike. Kje so ta razpoložljiva najemna stanovanja? Če si postavimo ta vprašanja, potem, iz tega sledi zelo veliko vprašanj. Ali imamo podatke, po katerih lahko pokažemo, da teh razpoložljivih stanovanj ni? Mislim, da jih nimamo. Ali vemo, kdo naj bi te podatke sploh spremljal? Mislim, da to ni čisto jasno. Ali morda vemo, kje naj bi ves ta klopčič začeli odmotavati? Ali lahko mestu očitamo, da nima socialnih in najemnih stanovanj, če ni jasno niti, od kod naj se financirajo, če nima na voljo nacionalnega stanovanjskega programa, ki bi pomenil osnovni načrt delitve nalog. Na drugi strani imamo parlament, ki takega dokumenta sploh ne pogreša, imamo mestno skupščino, ki se pravzaprav še sploh ni začela s tem ukvarjati in ki jo zanimajo najbolj stanovanjska posojila, ker se ji zdi, da so ta posojila edini inštrument, ki ga lahko stanovanjska politika uporabi za to, da rešuje stvari. Kar zadeva stanovanjska posojila, moram povedati, daje ta inštrument stanovanjske politike dostopen samo ozkemu sloju prebivalstva, to je tistim, ki zmorejo nakup stanovanja, ki zmorejo tudi lastno udeležbo, ki je zelo velika.
PANORAMA: Obrambno ministrstvo je dobilo
pomembno finančno Injekcijo s prevzemom
stanovanj bivše JLA. Kako bi morali reševati
problem teh stanovanj?
MANDIČ: Pri vprašanju deložacij iz vojaških stanovanj vidim problem še nekje drugje. Eno je razpoložljivost najemnih stanovanj, drugi problem, ki se mi zdi še pomembnejši, pa je, kako seje zgodilo, daje
obrambno ministrstvo iz jugoslovanske zapuščine »potegnilo« za svoje potrebe tako neznansko velik stanovanjski sklad. Da z njim ne ve čisto natančno, kaj početi, se je videlo, ko so krožile čudne zgodbe o ponudbah teh stanovanj. Veliko teh stanovanj so prodali in iz izkupička bi lahko kupili stanovanja za svoje zaposlene, ne pa da danes ugotavljajo, da jim jih primanjkuje. Nasploh pa se mi zdi, da bi bilo razumno — če bi imeli na voljo odločitev — da bi ta stanovanjski sklad (okoli 8.000 stanovanj) pomenil nekakšen začetek za sklad socialnih stanovanj v Sloveniji. Mislim, da bi bilo smotrneje, če bi se odločili za to varianto, namesto da je obrambno ministrstvo, s tem ko je ta stanovanjski sklad odprodalo, prišlo do denarja, ki ga je vložilo v neke čisto svoje projekte. Nadaljnji problem je mogoče tudi ta: edina velika gradnja v Ljubljani je za Bežigradom, kjer je bila vojašnica. In spet smo pri vojski. Mislim, da so stanovanja, ki se tam gradijo, izredno draga, tudi zato, ker je v ceno teh stanovanj vračunano podrtje objektov, ki so bili tam. Boljši kot so bili tisti objekti, dražje je bilo podiranje. Mogoče bi bilo vredno premisleka, ali bi se ti objekti prenovili in adaptirali v socialna ali druga najemna stanovanja. Problem je, kako se ta dediščina uporablja. Stanovanjska sfera je tista, ki je v izraziti izgubi.
PANORAMA: Kako v Sloveniji priti do ustreznega fonda neprofitnih stanovanj in kaj ima s tem opraviti tako imenovana stroškovna neprofitna stanarina?
MANDIČ: Odgovor na to vprašanje je zelo kompliciran. Dva vidika sta. Gre za ljudi, ki ta hip nimajo primernega stanovanja in bi potrebovali najemno stanovanje. Kaj naj naredijo? Takih najemnih stanovanj ni realno pričakovati v večjem obsegu prej kot mogoče v desetih letih. Drugi vidik tega vprašanja pa je, kako sistem vzpostaviti, kako ga regulirati. Verjetno to vprašanje bolj zanima tistega, ki se čuti odgovornega za vzpostavljanje takega sistema. Ne vem, kdo je to. Kaj je to neprofitno ali stroškovno stanovanje?
To je formula: cena gradbenega materiala krat velikost stanovanja krat cena posojilnega kapitala krat učinkovitost gradbene industrije krat produktivnost delavcev krat cena zemljišča krat davčne olajšave... na na koncu bi prišli do tega, da naj bi bila na drugi strani enačbe primerna cena najemnine. Taka, ki znaša recimo 20 odstotkov gospodinjskega proračuna. To je to. Država lahko z različnimi instrumenti vpliva na vse te faktorje, ki sem jih navedla. Ena od izredno pomembnih zadev j e ekonomičnost gradnje, učinkovitost gradbene industrije. Preseneča me, da se danes o učinkovitosti, smotrnosti in racionalnosti gradnje skorajda nič ne govori. Recimo o skrajševanju časa gradnje, uporabi materialov, ki bi bili čimbolj ekonomični.
Drug zelo pomemben strošek je posojilo, cena posojila. Če gradbeno podjetje za to, da stanovanja zgradi, najame zelo drago komercialno posojilo in potrebuje dve leti, da stanovanja dogradi in proda, potem to ceno posojilnega kapitala vključi v ceno stanovanja. To stanovanje izredno podraži. Drugo je cena zemljišča. Ali je v to zemljišče vključena cena infrastrukture, ali je mesto tisto, ki to prispeva, ali je v to vključena cena nadomestnih stanovanj, ker gre za rušenje? Skratka, sem je vključenih ogromno stvari. Eden zelo pomembnih parametrov je davčna politika, ker lahko država z njo ceno novozgraje-
nega stanovanja zniža. Pri nas do tega še ni prišlo. To, da neprofitna najemnina pokrije vse stroške, lahko država dosega tako, da regulira vhodne stroške, daje subvencije, enkratne vsote itd. Da pridemo do najemnine, ki bo po eni strani pokrila vhodne stroške in ki jo bodo gospodinjstva zmogla, je cela »umetnost« stanovanjske politike. Temu služi stanovanjska politika, vsi njeni instrumenti. Pri tem pa je zelo pomembno to, kakšno informacijsko osnovo ima država, kako lahko kontrolira vse te stroške, tudi informacijsko in tudi organizacijsko, če je stroškovna najemnina samo rezultat pogajanja, barantanja med zainteresiranimi stranmi, je to zelo slabo. Zlasti če te zainteresirane strani niso uravnovešene. Recimo, če bo raven stroškovne najemnine definirana tako, da se bo država pogajala z lastniki denacionaliziranih stanovanj, je jasno, da bodo ti navijali ceno. To je logično. Zelo pomembno je, ali
ima država na voljo primerjalne podatke o ceni, kakovosti itd. najemnih stanovanj. Tu so zelo pomembni primerjalni podatki z Zahodom. Poleg tega bi bilo v to pogajanje potrebno vključiti tudi najemnike v takih stanovanjih. V modelih, kjer je tako pogajanje običajno, je popolnoma jasno, da mora biti ta pogajalska struktura uravnovešena. Da najemniki lahko povedo, kakšna je kakovost storitve, ki jo prejemajo, kako so stanovanja vzdrževana, ali jih pri uporabi kdo moti, koliko so varni, kakšna je raven poslovnosti stanodajalca in da primerjajo najemnine z najemnino za tako stanovanje drugod v Evropi. Pri primerjavah smemo pozabiti, da so naša stanovanja manjša, pa tudi ne na razliko v kakovosti celotne storitve, to je oddajanja stanovanja. Kakšni stroški se upoštevajo, ko rečemo, daje stroškovna najemnina takšna in takšna, npr. 73 odstotkov višja od današnje, je odvisno od vrste stvari. Ena je tudi v logiki vlaganja v najemna stanovanja. Tisti, ki želi smotrno vlagati v najemna stanovanja, bo pri tem kontroliral vse elemente: imel bo razpis za najboljši projekt, razpis za najboljšega gradbenega izvajalca za vsako fazo posebej. Potem bo imel stanovanja, ki jih bo sam upravljal, oddajal, pobiral najemnino, ta stanovanja vzdrževal itn. Če imamo tako organizacijo, je možno ekonomizirati na vsaki točki. Če pa nimamo take organizacije, je možno, da najemno stanovanje in najemnina na vsaki od teh točk pobere najbolj neekonomsko in neracionalno ravnanje. In na končuje najemnina strašansko visoka. Tako nastale najemnine nima nikakršnega smisla priznavati za »neprofitno«.
PANORAMA: So lahko najemna stanovanja zmerne kvalitete tudi donosna za lastnike?
' MANDIČ: »Recimo, da bi občina kupovala stanovanja na trgu, recimo v bežigrajski soseski, kjer so zelo draga in je morda v ceno vključena ne samo odstranitev vojašnice, ampak tudi kakšna stena Pentagona. Če bi na ta način ustvarili sklad socialnih stanovanj, bi bilo to neekonomično, neracionalno. S problemom ekonomičnosti se verjetno spopadajo nekateri denacionalizacijski upravičenci,
ki so dobili premajhno število stanovanj za racionalno poslovanje in so njihova pričakovanja, kaj naj jim ta stanovanja prinesejo, nerealno visoka. Mogoče si nekateri predstavljajo, da jim ne bo treba nič delati in bodo od najemnine imeli ne vem kakšen donos. Taka pričakovanja niso realna. Najemna stanovanja zmerne kakovosti nikoli niso posebej donosna. Zato lahko rečemo, da imajo denacionalizirane!, ki so dobili vrnjena najemna stanovanja, veliko šmolo, da niso dobili raje kakšnega proizvodnega obrata, lokala ali poslovnega prostora, ki prinaša donos. Glede najemnine mogoče še to, da je danes v njej ogromno manevrskega prostora in treba je ekonomizirati na vsaki točki vlaganja, da prideš do najmanjše najemnine. Ena od neracionalnosti so tudi ogrevalni sistemi. V strošek za stanovanje je treba všteti tudi strošek za ogrevanje. Obstajajo različne definicije, ali to sodi v najemnino, nekateri celo govorijo o topli in mrzli najemnini. V različnih deželah je to zelo različno rešeno. Na vsak način v strošek za stanovanje sodi tudi ogrevanje. Ko se delajo računi o znosnem strošku za stanovanje, je treba upoštevati, da so visoki stroški za ogrevanje kdaj posledica preteklih odločitev, breme, ki ga ljudje imajo in ga ne moremo spremeniti.
PANORAMAL- Prej ste rekli, da naj ljudje, ki
hi potrebovali stanovanje, ne pričakujejo sistemske rešitve prej kot v desetih letih.
MANDIČ: »Problem je, kako nastaviti sistem, da bo funkcioniral, da bo učinkovit, da bo na koncu dal stanovanja, do katerih se bo dalo priti, ki bodo cenovno dosegljiva. To so zelo komplicirane stvari, ki zahtevajo dolgo časa, in tudi veliko strokovnega in raziskovalnega dela je pri tem potrebnega. To je problem, ki zadeva tiste, ki oblikujejo stanovanjsko politiko. Cisto nekaj drugega pa so interesi in potrebe ljudi. Ne glede na to, v kateri fazi nastajanja je naša stanovanjska politika, lahko ljudje popolnoma legitimno zahtevajo ureditev razmer. Pri nas je izjemno šibka interesna predstavniška struktura, recimo najemnikov, pričakovalcev stanovanj, lastnikov v slabem položaju. Niso organizirani, ne sodelujejo pri oblikovanju stanovanjske politike. Stanovanjska politika je tudi izrinjena - ni sestavni del programov strank, in ni čudno, da je ljubljanski župan pred izvolitvijo povedal, da stanovanjska politika ni politično vprašanje, ampak čisto tehnično strokovno vprašanje. Stanovanjska politika pa je predvsem politično vprašanje. Gre za odločitev, za voljo, na katero stran usmeriti vire in katerim problemom dati prednost, in tudi, katerim ljudem pomagati. Pomemben problem pri naši stanovanjski politiki je to, da so tisti, ki bi potrebovali in želeli najemna stanovanja, stimatizirani kot revčki, kot socialni upravičenci, tisti pa, ki bi enak znesek pomoči države raje prejeli v obliki ugodnega posojila, so obravnavani kot ljudje, ki sami sebi rešujejo stanovanjsko vprašanje.
Drugo vprašanje, ki se mi zdi pomembno, je, da se tudi pri dostopu do stanovanjskih posojil postavlja veliko omejitev. Te so sicer lahko z zornega kota in interesa posojilodajalca zelo racionalne, vendar nekatere ljudi enostavno odrinejo in jim onemogočijo dostop do posojila. Mislim, daje potrebna razprava o teh kriterijih, ki so socialno selektivni. Stanovanjsko politiko je potrebno urediti, saj je neverjetno, da nacionalnega stanovanjskega programa (pet let poteka od tega, ko smo ukinili prejšnji sistem stanovanjske politike), do danes še nimamo sprejetega. Mislim, da bi moral biti stanovanjski program program, o katerem bi se morali dogovoriti vsi izvajalci, videti ali rešuje probleme. Vedeti bi morali, kakšne probleme imajo občine, in pri tem bi morale sodelovati tudi stranke in druga interesna združenja.
Zelo meje presenetilo ravnanje cerkve na Slovenskem. Pričakovati je bilo, da bo vsaj s te strani prišla v razpravo skrb za to, da so ljucye primerno nastanjeni, da jim je omogočeno dostojanstveno uživanje stanovanja. Cerkev ni pokazala interesa za stanovanjske programe, pač pa predvsem, da postane lastnik nepremičnin. To se mi zdi presenetljivo. Kot vemo, ima cerkev izredno velik vpliv in daje ljudem zgled za varovanje.
PANORAMA: Ali je stanovanjska politika sestavni del socialnega partnerstva, dogovarjanja socialnih partnerjev o vseh vprašanjih
socialne politike?
MANDIČ: To vprašanje nekako predpostavlja, da je že v naravi stvari sami napisano, kam stanovanjska politika sodi. Če stanovanjsko politiko primerjamo s problemi zaposlovanja, je docela drugačna. Stanovanjska politika je stvar okoliščin, interesov in politike in tega, kako se v politiki problemi artikulirajo in katerim problemom se da prednost. To ni vnaprej določeno. Stanovanjska politika lahko postane del socialnega dogovora partnerjev, ni pa to nujno. Najboljši zgled tega je Švedska. Leta 1920 do 1923 je imela naj slabši stanovanjski sklad v Evropi. Ogromen delež je bil v privatnih rokah — najemna stanovanja, zelo nekakovostna in zelo draga. Prav na Švedskem se je zgodilo, da so začeli organizirati velike stavke, da so sindikati gradbenih delavcev in najemnikov v stanovanjih stopili skupaj, izvedli velike demonstracije, nakar je prišlo do tega, da se je stanovanjska politika vključila ne samo v dogovor med razredi, ampak je postala eden od vzvodov ekonomskega in demografskega razvoja.
Angelca Murko, Sonja Lokar
Težko seje ne strinjati z bosanskim predsednikom, da je bila pred 50 leti s fašizmom dobljena velika bitka, ne pa tudi vojna. Ne moremo mu očitatati malodušja kajti spregovoril je s trpko izkušnjo, za katero je sicer upravičeno proslavljajoči svet kljub vsemu pretresljivo brezbrižen. Če je svet te dni izražal prepričanje, da je bila fašistična apokalipsa pred pol stoletja zares končana, pa z malce cinizma ugotavljamo, da smo bili Izetbegovičevemu pesimizmu v tem pogledu še najbližje Slovenci.
Gledano pesimistično, je z nami na neki način še slabše. V Bosni se črnoglede ocene nanašajo na krvave spore med tremi narodi. Recimo, da je to od nekod še razumljivo. Med Slovenci pa vojna še ohranja notranji razdor. Ne bom se spuščal v ocenjevanje in opredeljevanje krivde za to več kot iracionalno stanje. Skušal bom s svojimi očmi komentirati nekaj dejstev. Moja morebitna pristranost je zgolj moja, državljanska, nikakor ni strankarska. Imam ta privilegij, da ne pripadam nobeni čredi, strankarski najmanj. Čredni nagon sem izgu- -bil prav zavoljo političnih 'strank. Pa ne zaradi njihovega obstoja; ta se mi zdi umeven. Zatrla mi ga je narava slovenske (strankarske) politike.
Tri slovenske stranke so demonstrativno bojkotirale državne proslave. Ne bom rekel, da upam, čeprav me mika, pač pa se bojim, da si te stranke niso naredile posebne usluge. Morda bo nad »možatostjo« njihovih vodstev (odločitev je bila silno demokratična, ni kaj!) ostalo navdušenih nekaj strankarskih ekstremistov. Sam sem namreč povsem prepričan, daje bil večinski odnos Slovencev do 50. obletnice konca 8. svetovne vojne, se pravi praznovanja zmage miru, če že ne zadostne svobode, nekako takšen: Državljane precej malo zanimajo govorniki in praznični ceremonial, čeprav ga radi pogledajo. Bolj jih zanima njegova cena. Smo pač »šparaven« narod, čeprav pogosto neumno varčujemo. Vsekakor pa je velikanska večina Slovencev ponosna na to, da smo bili na strani protifašističnega tabora, da smo vanj precej prispevali in da nismo zgolj čakali na tujo milost, če in zakaj z izborjeno svobodo in mirom nismo znali preudarno in pravično ravnati, je že druga tema.
Gledano na konec 8. svetovne vojne in sedanjo obletnico na ta način, je ravnanje SKD, SSDS in SND povsem iracionalno, skregano z demokratičnim svetom, ki slovenski osvobodilni boj šteje za svojo sestavino. Kljubovanje pro-
slavljanju obletnice pomeni na neki način trmasto vztrajanje pri načelih kolaboracije s fašizmom oz. nacizmom — ali kot seje nekdo pikro izrazil, pomeni dokazovanje neposrednega domobransko-kolaborantskega nasledstva. In več kot klavrno je, da so zgolj v tem sporazumna vodstva treh strank, ki imajo sicer med seboj številne neurejene račune, še manj pa premorejo kakšno omembe vredno skupno razvojno vizijo (ki je, mimogrede, ne premore nobena slovenska stranka, žal pa tudi ne posameznik).
Lojze Peterle očitno izgublja še tisto politično preudarnost, v katero smo včasih nekoliko verjeli, če smo mu gledali skozi prste. Razmišljam, da morajo biti razmere v SKD hudo slabe, če se tudi izobraženi in nedvomno pametni ljudje med njenim članstvom zatekajo zgolj k »municiji« iz preteklosti. In še ta je pogosto slepa ali celo šolska, če se izrazimo vojaško. Kako naj Peterleta jemljemo resno kot politika in strokovnjaka, če umno ugotovi, da Slovencev niso razklali okupatorji, temveč komunizem. Resje! Okupatorji naroda niso razklali. Za to je zaslužen veliko starejši spor med klerikalci (ki jih glede na njihovo večjo moč zadeva večja odgovornost) in liberalci. To seje zgodilo, ko komunizem (še zlasti na Slovenskem) še niti spočet ni bil. 0 tem, zakaj je komunizem v deželi pozneje sploh pognal korenine, nam bo verjetno enako utemeljeno povedal Peterle. Seveda pa so okupatorji razklanost naroda s pridom izrabljali. In del naroda, ki je gospodu blizu, pri tem ni imel nobenih predsodkov. Res se je treba vprašati, od kod fundamentalizem komunistov po
vsem tem, kar so počenjali politikanti pred in med vojno!
Pa seveda ne gre za to, da bi komuniste kar tako branili. S hudodelstvi so se omadeževali med vojno in zlasti po njej. A o njihovi zločinski predestiniranosti nas je s svojo antropološko analizo oborožil še eden izmed političnih intelektualcev. Ljubo Sire je pred kratkim napisal neki odgovor o naturi komunistov, ki mi je razblinil še zadnje upanje v njegovo politično prisebnost.
Kljub vsemu smo Slovenci petdeseto obletnico praznovali. V čast si štejem, da nisem bil navzoč pri nobenem pompu, temveč sem se žrtvam vojne in človeške pokvarljivosti poklonil v sebi; vnovič sem si zabičal eno samo izkušnjo iz vsega tega: Biti boljši! Ne moti me, da smo praznovali tudi s pompom, a raje bi videl, da bi nam dogodek segel do srca in razuma. Kajti če bi bilo res, da se je politika sprla samo zato, ker dediči kolaboracije niso nikjer dobili vsaj enega govornika, je trpka izkušnja z našo proslavo povsem absurdna. Kaj pa bi bilo narobe, če bi kakšen zatrt domobranec še na proslavi govoril tisto, kar govorijo ves čas: da namreč njihovega boja svet očitno ne more doumeti. Nič bolj ga ne bi razumel, ker se ga ne da razumeti, vsaj ne tako, kot nam ga je skušal naslikati omenjeni L. Sire: Ker komunisti domačim nasprotnikom niso dovolili, da bi se mimo OF bojevali proti okupatorjem, so pač šli k okupatorjem, jim povedali, da jim partizani ne dovolijo streljati fašistov, in ti so jim nato dali orožje (Sire je čutil, da to ne bo dobro!), da so lahko kaznovali partizane.
Kar mene zadeva, je to o 50. obletnici vse!
■ A >- 1	Modre ali sive
:.	čelade?
Piše: Jože Smole
Po vsakem resnejšem vojaškem spopadu, kot je bila nedavna hrvaška vojaška operacija osvoboditve zahodne Slavonije, se ponavlja razprava o odhodu modrih čelad s Hrvaške in BiH. Franclja, ki ima največje število vojakov (4.786 od skupno 39.576 modrih čelad), je najostreje zagrozila z umikom svojih enot. Pri tem navaja dva razloga: modre čelade so očitno povsem neučinkovite, drugi razlog, v zadnjem času so ostrostrelci ubili največ francoskih vojakov.
Predstavniki islamsko usmerjenih držav, Turčije, Pakistana, Jordanije, Malezije in Bangladeša, so v teh razpravah dali jasno vedeti, da bodo v vsakem primeru obdržali svoje enote, ki skupaj štejejo 9.591 mož. To pa bi po mnenju zahodnih predstavnikov povzročilo novo neravnovesje.
Posebni odposlanec Združenih
narodov japonski diplomat Jašu šl Akaši dokazuje, daje prisotnost modrih čelad, ne glede na njihovo majhno učinkovitost, vendarle potrebna, če ne celo nujna. Ob zadnjem samovoljnem ukrepanju hrvaških vojaških in policijskih enot v zahodni Slavonci so prav modre čelade preprečile Izbruh prave srbsko-hrvaške vojne. Prav tako so v veliki meri omejile agresivno zagretost kninskih Srbov. S svojo prisotnostjo omogočajo tudi nadaljevanje humanitarne pomoči prebivalcem Bosne In Hercegovine. In ne nazadnje, modre čelade preprečujejo razširitev vojne na Kosovo In Makedonijo.
Uradni Washington podpira ta stališča. Med drugim tudi zato, ker v vrstah modrih čelad ni ameriških vojakov, če bi se modre čelade umaknile, bi jih morale nadomestiti vojaške sile Nata. V tem primeru bi morala ZDA poslati
svoje vojake na krizna področja, v ameriški javnosti pa bi to Izzvalo veliko nezadovoljstvo.
Prav to J e osnovni razlog, zakaj predsednik Bill Clinton nasprotuje zahtevi republikanskega senatorja Roberta Dola o ukinitvi embarga na orožje za vlado Bosne In Hercegovine. V primeri takšne odločitve republikanske večine v ameriškem senatu bi Clinton to gotovo preprečil, s svojim vetom.
Nekdanji ameriški veleposlanik v Beogradu Warren Zimmermann je že večkrat ponovil pomembno ugotovitev: »Diplomacija brez sile proti sovražniku, ki nima nobenih skrupulov, je povsem neučinkovita.« Toda pri uradnem Washingtonu to nima večje odmevnosti.
Dogajanje v Bosni ln Hercegovini in na Hrvaškem odkriva vso nemoč Združenih narodov, Nata in Evropske unije. Svečane Izjave o zaščiti ozemeljske nedotakljivosti Hrvaške in BIH so praktično brez veljave, ker ni ustrezne volje za njihovo Izvedbo. Dobra tretjina ozemlja Hrvaške je še vedno izven nadzora uradnega Zagreba, srbske vojaške sile pa obvladujejo skoraj 70 odstotkov ozemlja Bosne in Hercegovine.
Stališče Združenih narodov, Izraženo v formuli »zagotoviti mir za vsako ceno«, ne ustreza
Hrvaški, ki se upravičeno bori za celovito ozemeljsko suverenost. V nekem smislu pa to ustreza predstavnikom Srbske krajine, ki nočejo živeti v okviru hrvaške države, in srbskim Bosancem, ki so obsedeni z idejo o veliki Srbiji.
Slobodan Miloševič spretno izkorišča to pat pozicijo in igra na karto vse večjih nasprotij med velikimi silami, ki sestavljajo »kontaktno skupino«.
Zahodne sile vse bolj popuščajo uradnemu Beogradu ln se postopno nagibajo k ideji o ukinitvi ekonomskega embarga. V zameno naj bi Miloševič priznal ozemeljsko celovitost Hrvaške ln BiH. Četudi bi to dosegle, s tem ne bi bila zagotovljena rešitev, kajti Miloševič uporno ponavlja, da nima vpliva na ravnanje Srbov v BIH ln na Hrvaškem.
Druga plat te tragične situacije je Tuamanova nepripravljenost priznati resnično avtonomijo Srbov na Hrvaškem ln Izetbegovl-čeva obsedenost z islamskim konceptom, ki Srbe dejansko izključuje kot enakopravne partnerje.
Z umikom modrih čelad ln s prihodom Natovih vojaških sli se ne bi nič bistveno spremenilo. Dokler ni volje za sporazum med zagretimi srbskimi, hrvaškimi ln muslimanskimi politiki, se bo vojno stanje nadaljevalo.
Piše: Drago Kuhar
Pomhjanje
bivanja
Pol stoletja bi gotovo lahko bil dovoljšen čas, v katerem bi se resnica naroda toliko Izkrlstallla, da bi v njenem sporočilu za zdajšnjost spoznali vso preteklo zmotnost ln krlvdnost, da bi s pomočjo Izkustva ln prepričanja arhivirali v nikoli ln za nikogar pozabljeni spomin vsa notranja ln zunanja nasprotja in razpotja, ki so Slovence dokaj prepričljivo delila ln grupirala, celo Izolirala, vendar velikokrat na način, da odločanje ni bilo avtohtono ln avtonomno niti za posameznika niti za cel narod, saj Je navsezadnje šlo življenje mimo svobodne vesti ln samolzrekljlve zavesti, zato nas ne sme presenečati tragičnost bivanja Izpred petdesetih let, ki se nam danes kot abrahamskl opomin slika ln parollzlra v neopravičljivem grehu tako izbranih ln določljivih posameznikov kot
tudi zapriseženih grup, čred in krdel.
Sovražnost je bila do tolikšne mere etiketirana, da je smrt s svojo koso žela vsepovprek, po krivih in nekrivih, po nedolžnih ln po posiljenih, po za domači grunt borečih se in po tujcu vdanih, skratka dogajala se je žetev brez merice, a z neizmerljivim deseticam, saj seje ljudstvo razredčilo, kot če bi vetrili pleve od zrnja. Eni so bosonogi in lakotni merili slovensko zemljo podol-gem ln počez, drugi so se mastili ln udinjali ter prisegali, samo da jim ne bi bilo treba zategniti hlačnega pasu, tretji so se skrivali, trepetali ln molili, četrti so orali m sadili, peti so domoljubje in rodoljubje dejanjih v samo-vlada-nje naroda v lastni domovini, šesti so sanjali ln hrepeneli, sedmi
so brez krivde ln greha umirali, vsi naslednji pa danes živimo prvič svobodni kot posamezniki ln tudi narod dorašča v nacijo.
Neodpustljiva sovražnost je za današnje generacije kvečjemu trn v peti ln one, ki bivajo svoje detlnstvo in otroštvo, mladost ln odraslost, ki eksistenco svoje biti živijo v svetovljanski zrelosti, zagotovo niso dolžne deliti obračuna s preteklostjo, kateraje bila več kot samo krvava, ampak je bivala v omišljenju bratomora ln sestromora, očetomora in mate-romora, da ne omenjamo detomora ln želje nekaterih prlsežnl-kov po narodomoru. Starejše, ostarele ln stare generacije potrebujejo pomiritev, vendar ne po celi zemlji slovenski, ampak samo v njeni osrednjostl, saj seje le tu ukoreninila sovražnost, kije v smrti drugega videla blagoslov, odrešitev in srečo, na žalost pa tudi svobodo ln blaginjo ter državotvornost, pa čeprav je bila vodilna narodna ln nadnacionalna misel upor proti eni sami vesoljni resnici In nadrasnosti tako človeka kot izbranega in tudi na zemljo od Boga poslanega ljudstva. Skratka, Imenovane generacije naj se pomirijo zaradi današnjih ln prihodnjih generacij, izpovejo naj sl opravičila, vendar taka, da vsesplošno prl-znana
zgodovinska resnica ne bo šepava, ampak bo za vse večne čase spomenik norega In neekslsten-clalnega dogajanja, pravzaprav ■ bivanja pokončanja za vsako ceno.
Katoliška cerkev je s svojim klerom že prevečkrat delila Slovence na prave ln na neprave, že velikokrat se je neetično obnašala predvsem do človeka posameznika, kar pa je seveda načrtno prenašala na ovčlčno ljudstvo brez narodnega jaza, svojo vsemogočno resnico je dogmitizi-rala čez ves slovenski živelj, saj je svoje poslanstvo in bivanje osml-šljevala v paplnlzacljl ln politizaciji vsega živega in neživega. V ri-mokatollštvu ni ln nikoli ni bilo nedolžnosti, ampak že od pamtl-veka cveti sprenevedanje in ena sama neizmerljiva laž, ki Ima svojo vretino skoz in skoz nekje v tujih loglh.
Pomirjanje je lahko zmerom bivajoča resnica, če človeški ljudje spoštujejo različnost in drugačnost, če jim je so-bivanje nezamenljiva bit eksistence, s katero se individuum osvobaja ln samo-kreira kot subjekt. Pomirjanje mora zmerom biti priznanje, če pa je v njem še kaj življenjske darežljivostlje tudi sprava lahko stvarnost, vendar samo za ljudi iz preteklosti.
Naši dobro plačani poslanci so se tokrat o plačali tako zavzeto trudili, da se je moralo vsakemu milo storiti. Njihovi govori so bili tako imenitni, da smo odslej lahko trdno prepričani, da gospodje v parlamentu mislijo samo na ubogega slovenskega delovnega človeka in da zaradi njegovih stisk in tegob še spati ne morejo.
Kdo je pri tem mislil resno, se pravi govoril is-
Vztrainež
kreno, in kdo se je samo slikal pred TV kamerami in si skušal nabirati simpatije in politične točke, je seveda težko zanesljivo ugotoviti. 0 tem, kaj se kuha v posameznih poslanskih glavah, ni mogoče zanesljivo soditi. Toda po tistem, kar in kakor je bilo povedano, bi lahko verjeli v Miloša Pavlico, ki je vso zadevo sprožil, ko je slišal predlog zakona o najnižji in najvišji plači. Da naj bi to bilo 50.000 oziroma
600.000 bruto, je že splošno znano. Zanimivo pa je, da so ga aprila, ko se je z zakonom prvič pojavil, za ubogo delavstvo bijoča poslanska srca gladko zavrnila.
Tokrat je bilo drugače, ker so stranke - razen Združene liste, ki je bila že od začetka za Pavlicev zakon - medtem najbrž ugotovile, da si bodo nakopale hudo delavsko jezo, če bodo še naprej proti Pavlici. Tako so naenkrat vsi povprek hvalili predsednika Delavske stranke, nekateri pa so mu zapeli kar pravi slavospev, češ ta fantje pa res pogumen, da si upa na piano s takim zakonom.
Kakorkoli že, Pavlici gre zahvala, da je v parlamentu sprožil razpravo še o kakšnih drugih plačah in ne samo poslanskih. Te zadnje so gospodje poslanci že znali-tako urediti, da jim nihče nič ne more in si svoj kos tako težko prisluženega kruha kar sami režejo.
Pavlica je namreč svoje kolege prisilil k razpravljanju o tisti socialni plati resničnega življenja te države, ki se ji reče delavska mizerija ali bitka za preživetje. Pri tem je ubral realistično pot, dobro poznavajoč razmere v gospodarstvu, v dohodkovni politiki in politiki plač. Požgečkal je tudi naj višje plače, za kar so ga delavski dušebrižniki sicer takoj obtožili, češ da hoče uravnilovko, Pavlica pa jim je vrnil milo za drago s pripombo, kako da so proti omejevanju naj višjih plač, ko pa vendar govorijo o nekakšni udbomafiji, ki da si polni žepe, sedaj ko naj bi ji to, če sploh obstaja, preprečili, pa so naenkrat proti!
Gospodje poslanci so kar tekmovali, kdo se bo bolje zavzel za ubogo delavstvo. Tako se je začelo pravo licitiranje. Da so se socialni partnerji dogovorili za peti-inštirideset tisočakov minimalne plače, je že znano. Pavlica je to dvignil na petdeset, potem so krščanski demokrati rekli, da bi bilo še lepše petinpetdeset tisoč, socialdemokrati so licitirali dalje in pravijo, da naj bi v dveh letih prišli na 68 odstotkov povprečne plače,
Trobenta
•kar bi bilo približno sedemdeset tisočakov bruto. Nacionalni desničarji pa so se pokazali dobrodelneži in so socialdemokratom kratkomalo pobrali njihovih 68 odstotkov s pripombo, da naj bo taka minimalna plača kar takoj, pa naj se zgodi, kar se hoče.
Malo je manjkalo, pa bi v parlamentu začeli kričati znani paroli »Delu čast in oblast« in »Proletarci vseh dežel združite se«, kajti gospa Metka Karner Lukač iz Ljudske stranke je svoj govor pričela z nezaslišano rdečkarsko ugotovitvijo, daje eksploataciji delavcev treba enkrat že narediti konec.
Vse pač pride prav, ko seje treba postaviti pred javnost in še za ubogo delavsko rajo. Gospa Lukačeva, ki se sicer zavzema za kapitalizem, bi ga, ko gre za razpravo o plačah, seveda takoj ukinila, saj je vendar dobro znano, da gre v njem za konflikt med kapitalom in delom in da kapital pač izkorišča delo, da bi se lahko plodil, samo zato, ker ima to prednost, daje kapital. Če ne bi bilo več eksploatacije delavstva, kar hoče gospa Lukačeva, bi bila delo in kapital enaka in imeli bi čudoviti sistem, o katerem so sanjali očetje komunizma.
Ker seveda dobro vemo, da gospa Lukačeva niti slučajno ne razmišlja o komunizmu, si tudi lahko mislimo, koliko je bila iskrena s svojo parolo o prenehanju eksploatacije delavstva. Toda kaj hočemo, velike besede se ujamejo tudi v majhna ušesa in del tega mojstrstva so naše gospe poslanke in gospodje poslanci »že vzeli« v prvih razredih demokracije in parlamentarizma.
Pa ne, da bi zavoljo te floskule gospe Lukačevi obrnili palec navzdol. Zakaj le? Vsako zavzemanje za boljše delavske plače je boljše kot nasprotovanje. Sicer pa se tudi v ozračju hinavščine in nesmiselnega licitiranja da izcimiti kaj dobrega za delavstvo. Seveda z dozo treznosti, ki ne bo dovolila, da bi zaradi plače podjetja šla na boben, ljudje pa bili ob delo in vsaj minimalni zaslužek.
.	Boža Gloda
Dvodnevna obravnava predloga proračuna za leto 1995 v državnem zboru je bila za mnoge neobičajna. Najprej je tako javnost kot tudi mnoge poslance naravnost presenečala zelo kritična razprava koalicijskih, poslancev o predlogu proračuna (bilo bi neobičajno, če opozicija v proračunski razpravi ne bi bila kritična). Razpravi pa je sledila presenetljiva enotnost koalicije pri glasovanju, saj je pretežna večina poslancev glasovala za nadaljevanje postopka sprejemanja proračuna. Takšen potek in razplet obravnave proračuna je odsev razmer v koaliciji in v državi in tudi v sami vladi, zlasti v načinu njenega dela. Na trenutke zelo kritična in tudi zelo raznolika razprava poleg različnih strankarskih interesov kaže na to, da enostavno že ob obravnavi in sprejemu proračunskega memoranduma, ki naj bi določal ekonomsko politiko, ni bilo dovolj vsebinske razprave in še manj pravega dogovora zlasti o prioritetah ekonomske politike, ki se mora pokazati v predlogu proračuna. Ovira za oblikovanje ekonomske politike je bila tudi v tem, da v času obravnave in sprejemanja memoranduma še nismo imeli razvojne strategije (včasih se to uporablja tudi kot izgovor). Glede na to, daje strategija gospodarskega razvoja države končno pripravljena in da jo bo v naslednjih tednih obravnaval tudi parlament, ni več tehtnega razloga, da za prihodnje leto ne bi pravočasno pripravili predloga gospodarske politike in tudi pravočasno začeli vladno in parlamentarno razpravo. Bližajoče se volitve v letu 1996 naravnost zahtevajo, da še to jesen sprejmemo
Feri Horvat, predsednik odbora za gospodarstvo v slovenskem parlamentu razčlenjuje dosedanjo razpravo o letošnjem proračunu
PRORAČUN ZA PRFŽIVFTJF AH ZA RAZVOJ?
proračun za prihodnje leto ali pa proračuna enostavno ne bo. Zavedam pa se, da bo za to potrebno zlasti v vodstvih koalicijskih strank veliko volje, zrelosti in odgovornosti do države in državljanov; potrebna pa bo tudi učinkovitejša organizacija koalicijskega usklajevanja tako v vladi kot v parlamentu. S tem se žal doslej ni možno pohvaliti in to je celo pogostejši vzrok za zaplete kot same objektivne razlike v programih in interesih koalicijskih strank ali njihovih vodstev.
In zdaj k vsebini proračuna s poudarkom na nekaterih gospodarskih vidikih.
Po moji oceni je osnovna slabost predloga proračuna za leto 1996, da se hitreje povečuje delež za delovanje države in njenega aparata, zmanjšuje pa se že tako premajhen delež sredstev za izvajanje nalog in programov, od katerih je najbolj odvisen razvoj prestrukturiranje, izvoz in zaposlovanje. Čeprav je proračunski memorandum opredelil razvoj in oživljanje proizvodnje kot prednostno usmeritev poleg stabiliza-
cije, proračun ne zagotavlja zadostne podpore uresničevanju tega cilja.
Žal je tak predlog proračuna v veliki meri določen z dejstvi, ki jih ob samem sprejemu proračuna ni možno spremeniti. Vzpostavljena je država s številnimi investicijami (žal ne dovolj racionalno), kar se finančno izraža v plačah in materialnih stroških. Zakonodaja določa pravice, ki imajo svoje finančne posledice v proračunu. Močno se povečujejo obveznosti doma in v tujini. In tako se na koncu zelo zoži prostor za tisto, kar naj bi bilo najbolj v funkciji pospeševanja razvoja. Še najmanj se mi zdi sporen skupni obseg proračuna okrog 510 milijard tolarjev. To je potrdila tudi dosedanja razprava, saj se praktično nihče ni zavzemal za povečanje te magične meje. In to tudi ne bi bilo smiselno. Seveda tudi znižanje ni realno, čeprav bi to želeli. Na prihodkovni strani proračuna velja omeniti dve osnovni pripombi. Pobiranje davkov še vedno ni dovolj učinkovito in vlada se težko izogne zameri,
ZA ČLOVEKOVE PRAVICE -
TUDI NOVINARJI!
AMNESTY INTERNATIONAL SLOVENIJE je prejšnji teden v okviru priprav na 22. zasedanje Mednarodnega sveta Al - to bo med 10. in 20. avgustom 1995 v Ljubljani - pripravilo srečanje z novinarji, ki naj bi razširilo njihovo seznanjenost z delovanjem te največje in naj starejše organizacije za varstvo človekovih pravic. Žalostno skromna udeležba predstavnikov slovenskih medijev je dvema gostoma iz tujine slaba izkaznica o slovenskem zanimanju za stanje na področju varstva človekovih pravic, kljub institutu ombudsmana, ki smo ga končno dobili.
Prizadevanja AMNESTT INTERNATIONAL, tudi slovenskega, vsekakor zaslužijo večjo pozornost. Slovenci smo bili celo med prvimi v vsej srednji in vzhodni Evropi, ki smo ustanovili svojo skupino - to je bilo leta 1988 v Kranju na pobudo sedanje predsednice Al Slovenije, Suzane Dewa. Danes deluje v naši državi že sedem skupin (Kranj, Ljubljana, Maribor, Medvode, Celje, Ilirska Bistrica, Tolmin) z več kot petsto člani in simpatizerji, ob napovedanem mednarodnem srečanju na najvišji ravni pa v Al Slovenije poteka akcija pridobivanja novih prostovoljnih sodelavcev in članov. Že septembra 1993 so skupaj z Ministrstvom za šolstvo in šport izdali prvi učni material za poučevanje o človekovih pravicah, kar se zdi nujna prva pot do novih somišljenikov, letos pa načrtujejo še več akcij v prid osnovni ideji - varstvu človekovih pravic. Odmevnost njihovega prizadevanja v medijih sodi med te načrte.
Uspešnost akcij tega mednarodnega združenja, ki ima v svetu že več kot 1.100.000 članov, podpornikov in donatorjev v 15. državah sveta, lahko spremljamo v njihovem biltenu. Posebnost delovanja te nevladne skupine pritiska je tako imenovana »mreža nujne akcije«, v kateri člani Al pošiljajo pisma, fakse in javne apele na naslove vladnih institucij in odgovornih oseb osebno in tako dramijo vest kršiteljem človekovih pravic. Podatke o takih kršitvah, tudi o izginulih ljudeh in o zapornikih zaradi prepričanja zbirajo in preverjajo tudi s pomočjo novinarjev. Tl so člani ali simpatizerji Al in sodelujejo kot osveščeni posamezniki ali pa kot člani združenja Amnesty International Journalists’ Netvrork ter francoskega Reporteur sans frontier.
Član slednje, švicarski novinar časnika L’ HEBDO in Ženeve Alain Maillard, je neposredno pričal o osebnih izkušnjah, ki si jih je nabral zlasti pri svojem poročanju iz Turčije. Tam Je od leta 1991 v veljavi zakon proti teororizmu, ki v svojem 8. členu omogoča kaznovanje vsake javne kritike delovanja države, kar pomeni, daje več kot 80 odstotkov procesov v Turčiji proti tisku in novinarjem, zapori pa polni intelektualcev. Na osnovi tega člena Je mogoče zapleniti nezaželen časnik vsak dan posebej.
Maillard je tudi natančneje opredelil svoje pojmovanje novinarstva v korist demokracije. Opravljanje tega poklica je namreč Izpostavljeno veliko pritiskom, informacija kot osnovni novinarjev izdelek pa negotov produkt. Zelo težko je namreč izmeriti njeno točnost in resničnost. Mediji pa so navsezadnje vedno tudi zrcalo človeškega obnašanja in stopnje demokracije v posameznih okoljih. Posebej je poudaril, da novinarstvo pomeni seveda poštenost, resnicoljubnost in preverjanje virov, za njegovo najvišje poslanstvo pa je postavil služenje demokraciji.
Slednje ni nikoli dovolj in vedno znova je treba delovati v njeno korist. »Vedno zagotavljati demokratične okoliščine, in to neprestano, kajti demokracija nikdar ni dokončno in za vedno tu,« je njegovo sporočilo kolegom. In še: »Resnica ostaja novinarjev osnovni smisel in cilj, ne glede na to, kakšna in kako neprijetna je.«
Opozarjal je tudi na zlorabo moči tiska in medijev. Navedel je konkretne primere iz Ruande in naj novejše iz Burundija, kjer delujejo tako imenovane »radijske postaje sovraštva« (hate-radio), ki z nenehnim spodbujanjem medplemenskih in nacionalnih nasprotij ohranjajo duha vojne in krepijo medsebojno nestrpnost — podobne primere bi lahko našli tudi bliže, na Balkanu. Opozoril je na veliko odgovornost ljudi iz medijev za človekovo integriteto: »Mi novinarji ne moremo zlomiti ljudi, lahko pa zelo škodujemo posamezniku,« je še dejal, ko je našteval primere, kako z nečastnimi dejanji, z objavljanjem nepreverjenih obtožb in govoric zaradi komercialne koristi medijev novinarji krojijo usodo posameznika.
Med^ska strategija AMNESTV INTERNATIONAL je torej biti v stalnem stiku z novinarji. Javna odmevnost njihovega dela je nujna za uspešnost njihovega poslanstva. To skušajo storiti tudi v slovenski sekciji Al, kjer težko razumejo nezanimanje domačih medijev za vprašanja varstva človekovih pravic doma in po svetu.	j. Brejc
da vzpostavljanje enovite in učinkovite davčne službe poteka prepočasi. V tem je gotovo rezerva in možnost za znižanje splošnih davčnih stopenj za tiste, ki davke plačujejo. Drugi problem je struktura davčnih virov, saj so z javno porabo še vedno pretirano obremenjeni stroški dela in prav to zelo zmanjšuje mednarodno konkurenčnost gospodarstva. Zato bi kazalo že v teku obravnave in sprejemanja proračuna nameniti dodatni napor zmanjševanju dela davkov in prispevkov vezanih na plače in jo zamenjati z drugimi državnimi viri. To bi lahko bila tudi ena najustreznejših oblik podpore izvozu. Zlasti na področju pokojninskega zavarovanja bi kazalo hitreje uvajati oblike prostovoljnega zavarovanja, kar bi posredno omililo pritisk na državno blagajno in na stroške dela.
Na odhodkovni strani proračuna je v zvezi z gospodarstvom največ pripomb na t. i. gospodarske transferje, katerih delež se v proračunu zmanjšuje in to najbolj v tistem delu, ki naj bi najbolj pospeševal prestrukturiranje in razvoj. Seveda obstajajo tudi razlike v pogledih na potrebnost oz. gospodarsko smiselnost teh transferjev. "Vendar je nesporno dejstvo, da je ob strukturnih in regionalnih neskladjih ob velikih tržnih spremembah in odpiranju novih trgov ter ob nujnem prilagajanju mednarodnemu okolju
neizbežna finančna podpora države. Seveda mora način te podpore ustrezati pravilom tržnega gospodarstva in vsb bolj pravilom, ki veljajo zlasti v Evropski uniji in WTO. Države z urejenim sistemom in dosti višjo stopnjo razvitosti kot mi, npr. Nemčija, Francija, Italija itd., tako na zvezni kot na regionalni ravni zelo dejavno in z velikimi sredstvi vzporejajo podjetništvo, prestrukturiranje, prenos vodilne tehnologije, regionalni razvoj in izvoz.
Prav za takšne namene, ki so v naših razmerah še bolj aktualni, pa se sredstva po predlogu proračuna realno, pri nekaterih namenih celo nominalno zmanjšujejo. To zmanjševanje naj bi se nadomestilo z zakonom o kupnini, ki mora biti sprejet sočasno s proračunom. V vsakem primeru je nujno zagotoviti vsaj minimalno realno povečanje sredstev za tehnološki razvoj, za spodbujanje podjetništva in regionalnega razvoja ter za nekatere namene prestrukturiranja in spodbujanja izvoza. Vse to je tudi neposredno povezano z aktivno politiko zaposlovanja. Razvoj po-čtjetništva je dal že doslej pomembne rezultate, vendar je delež tega sektorja v primerjavi z razvitimi državami še vedno premajhen. Tudi mednarodne primerjave kažejo majhen delež vlaganj v raziskave in razvoj, kar je predpogoj za povečanje mednarodne konkurenčnosti. Prav tako močno zaostajamo po vlaganjih v spodbujanju regionalnega razvoja, zato ni čudno, da se razlika v razvitosti med slovenskimi regijami in zlasti glede na center že od leta 1980 vse bolj povečujejo. Policentrični razvoj je bil ena od prednosti gospodarskega in socialnega razvoja Slovenije že v preteklosti. To postaja vse pomembnejša usmeritev tudi v Evropi, zlasti še v razvojni in gospodarski politiki Evropske unije.
V predlogu proračuna je izostala tudi nujno potrebna podpora izvozu, čeprav jo je tudi sam predsednik vlade napovedal v svojem uvodu k proračunski razpravi. Predlog za odlog določenih davkov in prispevkov za dobo do enega leta nikakor ni zadosten glede na vse slabši ekonomski položaj izostankov in glede na slabšanje izvozne konkurenčnosti.
Da vse glasnejše opozarjanje neto izvoznikov na vse slabši položaj in ogrožanje izvozne proizvodnje ni brez osnove, kažejo najnovejši podatki o nadaljevanju razkoraka med tečajem in gibanjem cen zlasti domačih stroškov. Tečaj tolarja je bil v marcu 1995 v primerjavi z marcem 1994 nasproti košarici valut višji za 14,9%, nasproti dolarju celo za 24,4% in nasproti liri za 24,1 odstotka. Stroški dela na enoto proizvodnje so se v tem času povečali za 13,2 odstotka. Takšnih gibanj .jia podjetniški ravni ni možno nadomestiti. Problem je največji pri neto izvoznikih, zlasti tistih z visokim deležem stroškov dela in domačih sestavin. Bistvena sprememba tečajne politike ne bi bila ustrezna, ker bi ogrozila stabilizacijo. Zato so potrebni poleg omejenih intervencij centralne banke drugi ukrepi usklajene makroekonomske politike, ki bi pomagala omiliti posledice stabilizacijske politike in še vedno preveč obremenjenih stroškov dela. Normalno je, da ima tudi stabilizacija svojo ceno, ki je. ne morejo prenesti le izvozniki, če nočemo ogroziti tega najvitalnejšega dela gospodarstva, ki tudi jamči proizvodnjo in razvoj.
Izhod za podporo izvozu je predvsem v naslednjih smereh in ukrepih: Potrebno je zmanjšati določene davke in prispevke, ki bremenijo stroške dela, in jih v proračunu nadomestiti z drugimi viri. V proračunu je nujno povečati obseg sredstev za subvencioniranje obrestne mere za izvozno proizvodnjo in za kreditiranje izvoza. Potrebno je povečati obseg sredstev za podporo izvozu preko Slovenske izvozne družbe in razviti nove, v svetu običajne oblike podpore izvoza preko podobnih ustanov. Glede na velike medvalutne spremembe bi bilo potrebno proučiti možnost vsaj delne izravnave, vključno z možnostjo zavarovanja tečajnih tveganj. Povečati bi bilo tudi treba sredstva in izboljšati organiziranost aktivnosti za odpiranje novih tržišč in za gospodarsko promocijo. Obseg sredstev v ta namen se v zadnjih letih in tudi v predlogu proračuna zmanjšuje. Obseg je daleč pod obsegom sredstev za te namene v primerljivih.
Ne bi se smeli zanašati na trenutni ugodni trend rasti izvoza, ki mu izdatno pomaga ugodna konjunktura v Evropi. Ne bi smeli čakati, da se tokovi obrnejo in nas šele plačilnobilančne težave prisilijo tudi k nepopularnemu ukrepanju. Da ne govorimo o posledicah v proizvodnji, zaposlenosti, sociali in ogrožanju ugleda v mednarodnem okolju. Zgodbo o uspehu je teže obdržati kot doseči.
PETAN IN VESELI DIKTATOR
Kaj bi rekla Freud in Jung, zakaj sije Petan za pisanje izbral še Tita? Med drugim morda, da pisec, »ki mu vsebina (glave in duha?) določa obliko pisanja«, (zlo) rabi nadpovprečno osebnost, da potrdi lastno (literarno) veličino. Saj On ne piše o vsakdanjostih. Sam verjetno ve, zakaj se ne sme lotiti resne interpretacije Titovega življenja ali ocene prispevka k zgodovini jugoslovanskih narodov. Mogoče celo sluti, kaj mu manjka za prenaporno, prezahtevno, preveč resno delo. In se pretehtano odloči za lahkotno paberkljivo beleženje pocestnih opravljanj, za nekakšno pornografsko, literaturo, zvrst plehkejšega kiča.
Kaj ne razkriva, kaj ga »rajca« v Titovem življenju - kot ga pač opisuje -, kaj ga žene in privlači? Kot da se podzavestno s tem identificira. Videz, fino hohštaplersko frajerstvo v Šimi čevljih, histrlon-stvo, prevarantstvo, koristoljubje, lesk in zavidljivo bogastvo, hlgh society, nakit, svilene obleke, gela uniforme, fraki in smokingi, plesi in občudovalke (ki jih priložnostno zlorabi). Namišljena projekcija ogoljenih želja, kot so nesojena diplomatska, morda državniška kariera. Kakšen bi bil, če bi mi bilo dano živeti življenje Tita?
Ker pa je Tito »zamudil priliko, da se na Brionih seznani s Petanom«, je splavala po vodi še možnost, da bi Petan osebno (do)živel in preveril vsaj drobec svojega videnja. Zamerljiva užaljenost več (pa če je še tako zavita v humorni celofan). Tudi zaradi te Titove (posredne ali že kar neposredne) krivde mu je vendar bilo marsikaj onemogočeno - da, kar preprečeno - sicer bi, svetovljan, spadal v ta krog (saj je oče celo boljši od Tita).
Pa se mu ponesreči še satira ali burka, in mora v predgovoru pojasnjevati, kaj je pravzaprav hotel napisati (še Sirčev uvod je zamujeno deplasiram). Res, kaj vse bi bil postal ta resnicoljuben in pošten Petan, če ne bi kot sopotnik nastajal v nemarni nekdanji Titovi državi (ki ga je strahopetno totalitarno preganjala, onemogočala in mu naredila toliko krivic, da je le zaradi lastne genialnosti kljub vsemu od same muke nadpovprečno dobro živel; no, kako je že bilo s tisto srebrnino, zazidano v kavarni Astorlji, so jo našli in izropali nemški policisti ali partizani?). Velik literat, dramaturg, umetnik. Morda scavenger, nabit z žigolo znanjem o amorali, nerabni podstrešni krami purgersko kavarniško srednjeevropske navlake? (Kaj bi tak s plemenitimi sentimenti.)
Kam gre država, v kateri lahko predsednik vlade oholo odnese iz sejne dvorane sliko državnika, kateremu ne seže do vezalk na čevljih. Drug politik ponoči pretihotapi kip na bolj skrit kraj, kot je skupščina. Javni tožilec na dan zmage nad fašizmom politikantsko žali partizansko borbo. Država — namenjena v Evropo
-	v kateri lahko kdorkoli skupno zgodovino vlači po blatu lastne mere. V kateri antifašistično tradicijo - ki je v dobrem in slabem sestavina zahodne civilizacije
-	izključujejo iz skupne preteklosti. V kateri odgovoren za tehten medij lahkotno (ali norčevsko nemarno in neodgovorno?) zloži (zanikrn?) pamflet o nekdanjem domačem državniku globalnega formata (da ne bi bili Slovenci nanj državljansko ponosni ali o njem primerjalno razmišljali?). Je pač bolj modno vsevedno sa-mopovellčujoče gobezdati, kako je »čez noč pozabljen, se Je razpočil kot milni mehurček in od njega ni ostalo nič, Je postal za svet in bivšo domovino (I?) popoln (I?) brezimnež«.
No, čez kakšnih sto let bodo take trditve dokazljive. Še bodo pomnili klnstleija Petana, še kakšne slovenske politike, Tita pa nič več.
Milan Samec

PROIZV ODNI TVOREC DELO -
SODOBNA MUTACIJA
Niše: Mag. Cene Matičič
Konec aprila je bila javnost seznanjena z izdelavo projekta STBATEGUA GOSPODARSKEGA RAZVOJA SLOVENIJE. Za ta obsežni projekt je bilo izpod peres najvidnejših znanstvenikov pripravljenih 56 avtorskih prispevkov v skupnem obsegu blizu 1100 strani. Po oceni EBRD, ki spremlja vsa dogajanja v deželah na prehodu, je to prvi strokovni razvojni dokument v teh državah.
Vsi prispevki bodo objavljeni v osmih knjigah, od teh sta prvi dve že dosegljivi. Iz prve knjige, ki govori o pripravi strategije in utemeljitvi projekta, je razvidna pobuda vseh treh koordinatorjev, da bi za nekatera področja morali sprožiti še nekatere smiselne in potrebne raziskave.
S prispevkom »Proizvodni tvorec delo — sodobna mutacija« našega sodelavca mag. Ceneta Matičiča se DE priključuje tej pobudi.
Nadaljevanje iz prejšnje številke
Sove oblike globalne konkurence
Nimam namena kakorkoli namigovati na smotrnost in upravičenost visoke nezaposlenosti. Že-nm le predstaviti, da sta oba, istočasno odvijajoča se tokova nasprotujoča in nasprotnosmerna ut da je v evidentni diskrepanci °beh iskati vzroke za sedanje stanje. Tudi če zadržimo predpostavko sedanjega stanja tehnologije (kar diši po stagnaciji), zahteva določen (in za nacijo potreben) obseg proizvodnje le čisto določeno količino delovne sile in nič več. Takšna solucija pa je dandanes možna le še v pogojih neke zaprte in do zunanjega sveta omejene ter celo nekonkurenčne zunanjetrgovinske menjave.
Tudi v pogojih klasičnih tehnologij moramo torej računati na dejstvo, da bo stopnja nezaposlenosti le s težavo zdrknila pod tako imenovano »normalno stopnjo«.
V pogojih odpiranja v evropski ni svetovni prostor, naraščanja Produktivnosti in proizvodnje, dvigovanja kvalitete ter doseganja primerljive konkurenčnosti č zunanjim svetom pa sploh ni kazno niti predvidevati kakršnokoli vzporedno naraščanje zaposlenosti in proizvodnje.
Na bi razumeli, kaj se dogaja v Pogojih globalizacije svetovne skonomije, si bomo predstavili kar se da preprost model odnosov'
med tako imenovanimi razvitimi in industrializiranimi deželami na eni ter razvijajočimi se deželami na drugi strani. Prve, kamor prištevamo razviti del Evrope, ZDA, Kanado, Japonsko... bomo poimenovali s kratico IDR (industrijsko razvite dežele), druge, kamor prištevamo dežele Jugovzhodne Azije, Meksiko, Madžarsko, Poljsko, Slovenijo..., pa s kratico DVR (dežele v razvoju). V ta model niso vključene tako imenovane revne dežele Afrike, Azije..., ki v tem trenutku še nimajo pravih pogojev vključevanja v DVR.
V deželah IDR se srečujemo s tremi (štirimi) bistvenimi ekonomskimi sektorji, in to:
-	starim industrijskim sektorjem (SIS), kjer sta v bolj ali manj konstantnem razmerju dva temeljna produkcijska tvorca, kapital (K) in delo (L). Sem prištevamo industrijske enote, ki uporabljajo staro tehnologijo, torej tehnologijo pred nastopom avtomatizacije;
-	novim industrijskim sektorjem (NIS), kjer je kapital (K) edini pomembni proizvodni tvorec in kjer se proizvodna aktivnost odvija preko avtomatizacije;
-	sektorjem storitev (ST) (terciarni in kvartarni), kjer je delo (L) pretežni proizvodni tvorec;
-	v deželah DVR, Isjer je vsaj v začetni fazi primarnega pomena poljedelstvo (AGR), prevladuje proizvodni tvorec delo (L).
Poenostavljeni model dinamične »menjave« predstavljamo • grafično.
Dinamični model menjave
AGR
NIS
DVR
Obdobje
AGR
Obdobje
SIS
Obdobje
SIS
Obdobje
SIS
NIS 3_______(dalnji
NIS
. IDR (včeraj)
NIS
(danes)
SIS	NIS
2 (bližnji
ST
jutri)
ST
jutri)
Obdobje O:
V	tem obdobju imajo industrijsko razvite dežele IDR popoln monopol nad industrijo. Na starejši tehnologiji (SIS) sloneči sektorji se poslužujejo tvorcev kapitala (K) in dela (L). Sektorji z modernejšo avtomatizirano tehnologijo (NIS) pa le kapitala (K), kot ga pojmujemo v tem zapisu.
V	deželah v razvoju (DVR), kjer je osnovna dejavnost poljedelstvo, je proizvodnja šibko kapita-lizirana. Temeljni proizvodni tvorec je delo (L). Za DVR so značilne visoke »zaloge« enostavne, slabo plačane in za težka, naporna fizična dela namenjene »delovne sile« (L).
Obdobje 1:
V	tej fazi se kapital, ki ga uporabljajo proizvodni sektorji SIS v industrijskih deželah (IDR), seli proti DVR. Atraktivni faktor so velike »zaloge« proste delovne sile. Ker je to delo šibkeje plačano, mora biti delež kapitala ustrezno večji. Stare industrijske veje se postopoma selijo v dežele v razvoju. Vzporedno s kapitalom se selita tudi industrijska tehnologija ter potrebni »know-how«. To ne velja za NIS, ki zahteva visoko kvalificirano delovno silo.
Ta ostaja v IDR, kjer se pričenja razvijati sektor storitev ST, ki absorbira prosto delovno silo dežel IDR.
Obdobje 2:
V tej fazi doseže pretok SIS v dežele DVR svoj vrh. Ker je industrializacija v DVR že utečena, se pričenja razvijati tudi avtonomno, in to tudi tako, da priteguje prosto razpoložljiva sredstva iz naslova domačega varčevanja. Industrijski razvoj se nadaljuje in osamosvaja, čeprav dotok tujega kapitala presiha. Poljedelstvo v teh deželah je tudi že industrializirano. Industrijska proizvodnja dežel DVR vstopa v mednarodno areno, kjer konkurira proizvodnji IDR. V tej konfrontaciji postaja zaradi nižjih proizvodnih stroškov konkurenčna. Čim bolj je konkurenčna, tem vidnejša je devalorizacija kapitala, ki so za IDR investirale v stare industrijske sisteme. Prvotnemu izvozu kapitala se tako priključi tudi tok na ta način razvrednotenega kapitala. Proizvodnja na bazi SIS v deželah IDR na ta način presahne ter prepusti mesto NIS in ST, v okviru katerega se poleg že vpeljanega terciarnega razvija še kvartarni sektor.
Obdobje 3:
V tej dolgoročno tempirani fazi je stanje v nekdanjih DVR že podobno stanju v razvitih industrijskih deželah.
Pospeševalni in zavirajoči faktorji
Na hiter razvoj odnosov med obema skupinama dežel so v zadnjem desetletju vplivali številni pospeševalni in zaviralni zunanji dogodki. Med pospeševalne lahko uvrstimo naslednje: DVR prihajajo do prepričanja, da industrijskega razvoja ne morejo trajno graditi na renti, pridobljeni s prodajo svojih naravnih resursev na svetovnih trgih. Konstantno padajoče cene naravnih surovin: kovin, kave, kakava, bombaža in zlasti surove nafte, mahoma negativno vplivajo ali pa celo izničujejo prvotno proklamirane, večkrat celo megalomansko načrtovane iluzije o hitrem gospodarskem razvoju.
Vrsta DVR se je pod presijo EMI odločila, da svoj gospodarski razvoj prikroje sodobnim tendencam liberalnega, na tržnih osnovah slonečega ekonomskega sistema.
Propad socialističnih sistemov, in na teh je slonela večina dežel DVR, je to prepričanje močno pospešil.
Nove tehnologije so v neslutenl meri pospešile pretok informacij in močno zožile časovno zaostajanje DVR za novimi tehnološkimi dosežki IDR, tako da o kakšnem nepremostljivem handicapu ni več utemeljenega govora.
Poleg pospeševalnih je omeniti tudi zaviralne, in to: Devalorizacija kapitala, ki so ga IDR investirale v SIS, ovira same IDR pri transformaciji SIS v NIS. Ta evo-lutivni, večkrat tudi nasilni prehod je dolgotrajen in poraja neštete »v nebo« kričeče krivice in navidezno nepremostljive težave, ki tudi nam Slovencem niso neznane, saj jih v sila surovih formah kar vsakodnevno doživljamo. Najbolj boleče se zrcalijo v procesu rekonverzije klasično razumljene »L« v sodobno pojmovano »L« ter manifestirajo v izjemno visoki in boleči stopnji nezaposlenosti.
Devalorizacija kapitala močno zavira tudi procese prilagajanja vseh ekonomskih in zlasti socialnih institucij na nove oblike funkcioniranja proizvodnje. V našem slovenskem prostoru se
to odraža v zakoreninjenosti starih metod funkcioniranj a celotnega spektra institucij, ki na ta način sploh niso niti ne morejo biti utirjene v spremembe, ki jih narekuje preobrazba SIS v NIS. Vsi naši, prvenstveno socialni sistemi, temelječi na transferih nacionalnega bogastva preko državnega proračuna ali pa preko raznih paraetatističnih skladov, so neprilagojeni, »šturo« zaverovani v »omnipotentnost« starih modelov, ki niso konsistentni z globokimi transformacijami, ki jih načrtuje in že doživlja ekonomska sfera.
V transformaciji nahajajoča se IDR (tudi Slovenija) se proti tem zaviralnim momentom bori na dva načina.
Najprej tako, da se preko šolskega in izobraževalnega sistema vehementno zavzema za evolucijo sedanje kvalifikacijske izobrazbene ravni, s ciljem doseganja kvalitete »L«, kot jo pojmujemo v tem zapisu.
Evidentno je, da ob nezmanjšanem ali celo rahlo dvigajočem se BDP s tem še ne moremo bistveno vplivati na upadanje stopnje nezaposlenosti; evidentno pa je tudi, da že pospešujemo nastajanje in razvoj terciarnega in kvartarnega sektorja, tudi z namenom, da bi absorbirala kar najvidnejši del nezaposlene delovne sile, s čimer se da preprečiti grozeči »zlom« socialne fronte.
Konfrontacija se zaostruje tudi med samimi IDR, in to najprej na mednarodnih tržiščih, kjer si vsaka želi priboriti nek zunanjetrgovinski presežek. Tista ki je uspešnejša, lahko elegantneje blaži notranje socialne napetosti, zlasti nezaposlenost. S tem si pridobi tudi večjo stopnjo svobode in ugodnejši manevrski prostor za prestrukturiranje produkcijskega mehanizma, ki ga mora preadaptirati na bodoče povpraševanje in vzporedno s tem delo-kalizirati manj učinkovito in slabše produktivno proizvodnjo.
Drugi vidik te konfrontacije je v pretoku kapitala med njimi. Faktorji, ki ga pritegujejo in vsrkavajo, so dvojne narave.
— Najživahneje se usmerja tja, kjer imajo dober vzgojni in izobraževalni sistem, ki omogoča akumuliranje znanj, kompetenc, vedenja in vseh kvalitet, ki so predpogoj za funkcioniranj e proizvodnje v NIS.
- Drugi atraktivni faktor je razviti bančni sistem, ki mora kot sposoben partner sodelovati pri funkcioniranju novih industrijskih sistemov.
Držala bo torej hipoteza, da se bo »igra bodočnosti« odvijala prav na področju vzgojno-izobra-ževalnega sistema ter bančništva, kajti le ob visoko razvitem in optimalno delujočem funkcioniranju obeh se da doseči popolna avtomatizacija kot predpogoj za determinirani e relativnega bogastva.
Dalje prihodnjič
Korenine zla
Postopoma je klerikalnemu, mlajšemu voditelju <*r' Antonu Korošcu pomagal v političnem boju Proti avstrij akantskemu klerikalnemu voditelju dr. hranu Šušteršiču.
Škof dr. A B. Jeglič je v svojem dolgem življenju ^oživel veliko in se vedno državotvorno prilagajal r^meram. Vseskozi pa je bil pristaš klerikalnega in dogmatičnega teoretika dr. Aleša Ušeničnika.
Kako oster in odločilni klerikalni politik in duho-Veh je bil zlasti pred I. svetovno vojno, kaše več Primerov. Tako tudi v primeru iz leta 1902 pri birmi Pa Jesenicah. Tam je služboval goreč župnik, vdan !"6gličev pristaš. S škofovim privoljenjem ni hotel drstiti otrok, če je domneval, da so njihovi botri “rdečkarji«. Prav tako in s takim kriterijem otrok ni Prepuščal k birmi. V tem primeru naj bi bil boter drojarjevemu otroku. Troj ar je bil znan socialni d®mokrat. Pogajanja o tem botru in birmancu so Prišla tudi do škofa Jegliča, ki naj bi zadevo odločil. P®-ta pa je odobril stališče grobega župnika, kije »ob P®de(jah tako grmel proti .verolovnim rdečkarjem, da se je prižnica kar tresla’. In kakor so tudi tedaj 2aPisali »Trojarjev sin leta 1902. ni bil birman, ker "® imel za botra socialdemokrata« in kar je odločil šl$of Jeglič.
Dogodek je doživel širok odmev tako med ljudmi kot med duhovščino, ki na prižnicah in v tisku »niso izbirali .besed. Gonje ni bilo ne konca ne kraja,« je pisal socialistični tisk. O tem je seveda s škofovega stališča pisal tudi Slovenec (1903). Škof Jeglič je tedaj tudi izjavil, da tisti, ki »bere napredne časopise, že tako ne spada več v katoliško cerkev...«.
O škofu dr. A B. Jegliču je napisanega nekaj več, ker se nam skozi njegova dela razjasni marsikaj. Seveda pa še vedno le del, bistvo.
O majski deklaraciji, kije kljub vsemu imela daljnosežen pomen in posledice, ki je ob vseh drugih dogodkih sprožila tudi množično gibanje, ponovimo z dr. Jankom Pleterskim: »Zgodovinsko dejstvo je, da so se Slovenci v letih 1917-1918 plebiscitarno odločali za .Jugoslavijo’.« O teh dogodkih in časih v Zgodovini Slovencev (CZ 1979) beremo tudi:
»...Majska izjava je sprva našla sorazmerno malo odmeva med slovenskimi množicami. Jeseni pa seje začelo vedno širše množično gibanje, deklaracijsko gibanje, z manifestacijskimi izjavami posameznih občin, pobiranjem podpisov, velikimi zborovanji in podobno. Njegova osnova so bile težnje slovenskega naroda po samostojnosti in združitvi z drugimi jugoslovanskimi narodi, po drugi strani pa boj za mir, povezan z željo po svobodi, gospodarskih in družbenih spremembah. Ogromen vpliv pri tem Je imela oktobrska revolucija (podčrtal I. J.)...
Majniška izjava je bila vsekakor jasna v tem, da ni zahtevala razbitja Avstro-Ogrske, pač pa neke vrste federacijo ali celo konfederacijo nove državne tvorbe pod Habsburžani. O »habsburškem okviru« je bilo v bivši Jugoslaviji veliko debate... Nihče izmed slovenskih meščanskih politikov maja 1917 ni bil tako daljnoviden, da bi mogel z gotovostjo pričakovati razpad Avstroogrske monarhije, lahko pa so si zamislili federacijo države SHS v monarhiji (v glavnem le dr. Janez Ev. Krek).
Pomembnejše je, kako so na izjavo reagirale slovenske množice. Začetni odmev se je omejeval le bolj na manifestativne izjave občinskih odborov,
da podpirajo majsko deklaracijo, a že nekatere od teh so preraščale zaželeni okvir. Njen glas je okrepila ljubljanska izjava (15. 9. 1917), ki sojo podpisali zastopniki obeh slovenskih meščanskih političnih strank in ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič, pa čeprav je le ta govorila o »habsburškem okviru«...
Pozno jeseni že lahko govorimo o deklaracijskem gibanju, množičnem zbiranju podpisov žensk, deklet in mladine za majsko deklaracijo... Ti množični podpisi pa niso veljali le majski izjavi — zahtevali so mir in konec vojne. Že marca 1917 je zastopstvo slovenskih žensk dr. Korošcu izročilo spomenico s 160.000 podpisi (v sedmih debelih knjigah...) Kakor vse naše ljudstvo sta tudi naše ženstvo tedaj vodili dve veliki pričakovanji: narodna osvoboditev in združitev ter socialno pravično urejena država.
Naslednje leto (1918)... pa so se začele ženske (tudi) upirati... aprila so celo tri dni zaporedoma demonstrirale po ljubljanskih cestah ter zahtevale kruh in mir... 17. marca so poslale pozdrave revolucionarnemu ruskemu proletariatu, »v svoji razpravi piše Erna Musar, objavljeni v »Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja«, št. 1—2, 1967). Delavski list je ob dvajseti obletnici majske izjave dobro zapisal, daje bila deklaracija izhodišče za široko množično gibanje in je mnogo pripomoglo k zrušenju monarhije...«
Zedinjenje SHS 1. decembra 1918 v kraljevsko, Karadjordjevičevo Jugoslavijo še ni pomenilo prave svobode, osvoboditve in predvsem ne socialnih pravic. Nasprotano: slovenski in jugoslovanski narodi so prišli pod novega gospodarja, čeprav slovanskega. V vrhovih so bile povezane le buržoazije posameznih narodov, ljudstvo pa je bilo zatirano in naprej hudo izkoriščano. Bili sta torej dve domovini: buržujsko-izkoriščevalska, ter Ijudsko-Cankarjev-ska, izkoriščana in tudi nacionalno zatirana.
*
Ta časovno malce oddaljeni opis je_bil potreben zato, ker so se nekateri dogodki malo pred II. svetovno vojno in okupacijo Jugoslavije ter Slovenije, odvijali podobno. Prav tako je šlo za klanjanje in udinjanje okupatorju. Seveda na drugačni ravni in z novimi imeni. Vendar so bili spet poglavitni ban dr. Marko Natlačen, škof dr. Gregorij Rožman ter njuni sodelavci in podložniki.
Tu nekatera dogajanja samo omenjam. Predvsem tista, ki so mlajšim generacijam manj znana ali celo neznana, zadevajo pa kratenje človečanskih pravic, ekonomske krize ali preganjanje ljudi in organizacij, ki so delovale ali skušale delovati v prid množic.
Na prvem mestu j e treba omeniti volitve in volilne pravice. Volili so lahko le moški in to šele od 21. leta dalje, izvoljeni na vodilna mesta pa so mogli biti s 33. leti. Ženske niso imele volilne pravice, kar se danes sliši kot neverjetnost.
Tajne volitve so bile le nekaj let po prvi vojni, potem pa vseskozi javne. Kaj so pomenile javne volitve v Jugoslaviji s kapitalističnimi oblastniki? To, da je volivec moral pri mizi javno povedati oz. glasovati, za koga se je odločil. In če je bil to kak revolucionarni ali napredni kandidat, je bil volivec po vsej verjetnosti ob delo, ob službo, ob kruh.
Večkrat je bilo že zapisano, da je bila v stari, kraljevi Jugoslaviji nekakšna demokracija, ker je bilo več strank. Bile so, toda vodilne klerikalne in liberalne — je držal v rokah meščanski, bogataški, veleposestniški, buržoazni sloj s cerkvenimi vrhovi v ozadju. Socialdemokratske, socialistične in komunistične stranke so bile preganjane in nato tudi prepovedane, njihovi člani pa hudo zatirani, vse do zahrbtnega, nezakonitega ubijanja. Vladajoči obogateli sloj je na vsak način in ne glede na uporabo sredstev hotel zadržati svoje privilegije. Kako velik prepad, ki je postajal vse globlji, je bil med bogatimi in osiromašenimi ljudmi, bodo povedale številke.
Zlasti hudo je postalo z uvedbo kraljeve diktature po 1929. Ker jo je uvedel 6. januarja so jo poimenovali z januarsko diktaturo’. S tem dejanjem je kralj zaščitil buržoazije vseh jugoslovanskih narodov. Tudi slovensko. Aleksandrova diktatura je bila svojstvena zato, ker je nekaj časa vladal celo brez ustave in parlamenta. Nekaj takega si ni upal storiti ne Mussolini in pozneje tudi Hitler ne.
Še isto leto in sicer 3. oktobra je kralj Aleksander namesto imena Kraljevina SHS, to je Srbov, Hrvatov in Slovencev, vpeljal ime Kraljevina Jugoslavija. S tem je bila razglašena centralistično unitaristična oblast. Jugoslavijo je hkrati razdelil na 9 banovin z imeni: Donavska, Zetska, Vrbaška, Mo-ravška, Vardarska,. Savska, Drinska, Primorska in Dravska. Tako je bilo videti kot da je to celovita, breznarodna država, v resnici pa je bila nasilno centralizirana, sestavljena po principu ,deli in vladaj’.	Dalje prihodnjič
JANEZI PROH JANEZOM,
MII ANOM. MARIANOM. LOJZETOM...
»Bizantinski leksikograf S vida piše, da je vprašal Krum ujete Avare, zakaj sta jim poginila vlada in narod. Zato, so odgovorili ujetniki zmagovalcu Bolgaru, ker seje bilo pri nas razpaslo medsebojno natolcevanje in pravdanje, od česar je šlo mnogo znamenitih, ljudi v nič. Ker so se sodniki sporazumevali s krivičniki in lupeži. Ker se je bil v obilici vina narod vdal pijančevanju, a v pijanosti ne veljajo zakoni oziroma vlada brezzakonje. Podkupovanje je prišlo v navado, vsi so se vrgli tudi v trgovanje in drug drugega goljufat. Krum je sklical Bolgare in jim dal zakone, ki naj bi takšen propad in razkroj zavirali.«
Ta slika prvih let devetega stoletja je večkrat nekam podobna tudi mizernosti naše dobe. Dogodki predvsem na politični sceni se tako prehitevajo, daje skoraj nemogoče slediti. Akterji na političnem prizorišču delajo poteze, ki kljub videzu kaosa dajejo jasno podobo, kam pes taco moli.
Merjenje moči med Drnovškovo in Janševo politbiro-kracijo statusa quo je prešlo v odločilno fazo. V tej igri je Peterle le izrabljena neaktivna figura na šahovnici.
Predvsem pri janševcih se kot ideološko orodje prodora v vseslovenski prostor postavlja stara prikazen: »interesi delavskega razreda«. Pričakovati je, da se bo v tem
imenu skušalo izzvati delavce: namesto sindikalnega gibanja se upravičeno nezadovoljnim delavcem ponuja nekaj dni nebrzdanega divjanja, ki naj legitimira nove gospodarje na Slovenskem.
Neudeležba janševcev in pe-terletovcev na slovesnostih ob 50-letnici zmage nad fašizmom in nacizmom je bil poizkus progromaškega vzdušja nad legalno in legitimno oblastjo v Sloveniji, katere sestavni del sta tudi obe ti stranki bojkotirancev. Ni treba biti prekleto pameten, da ugotoviš, daje z vsemi štirimi za temi odločitvami stala tudi RKC na Slovenskem, kar so dokazali škofje, ki so opravičili svojo udeležbo, čeprav so pred tednom dni v neki javni izjavi obžalovali početje te institucije v tistem času. Če bi tudi zares mislili, kar so napisali, bi šele dokazali s svojo udeležbo v Cankarjevem domu in na slovesnosti v nedeljo na Trgu republike. Zdaj pa je seveda ta njihova izjava nična. Še več. Je sprenevedava in zavajujoča — neresnična. Bolje, da je ne bi bilo.
V državnem zboru so poslanci še enkrat dokazali, da znajo veliko govoriti in zelo zelo malo tudi storiti. Tipičen primer tega je bila razprava o predlogu zakona o najnižji in najvišji plači. Kakšno sprenevedanje, kakšen egoizem in kako žaljivo do mnogih delavcev, ki danes prejemajo plačo,
ki zadostuje kvečjemu za žeton mestnega prometa, dober sendvič z navadno klobaso in dva decilitra radenske. Slišati je bilo, da bi dvig sedanje naj-nižje plače" za pet tisoč tolarjev potopil kar cele gospodarske panoge, medtem ko so se istočasno ti vsevedneži zavzemali, naj se ne omeji zgornja naj višja plača. Kje so ob teh razpravah bili vsi tisti poslanci in stranke slovenske pomladi, ki se tako rade zavzemajo za malega človeka? Očitno so slabo spali in niso dojeli, da majhno število tistih direktorjev s poslanci na čelu in nekaterimi državnimi uradniki, ki prejemajo bajne plače, niso po pravilu tudi majhni ljudje. Majhni ljudje so tisti, ki ne morejo sestaviti prvega z zadnjim v mesecu, otrokom plačati šolanja itd., si jih dovolim poučiti. Pridite na dan, socialni pravičniki v podobah Hvalic, Podobnikov, Lapovcev in podobnih, in sprejmite Pavličev zakon, če si upate! Skratka, nehajte se sprenevedati: razvpita socialna pravičnost gre k vragu, če še tega ne veste.
Žalostno je, da v sedanjem trenutku, ko najemodajalski razred (delavci) izgublja možnost vladanja (oz. gaje že izgubil), ko se pravni sistem zaradi grabežljivcev zadnjih štirih let, ki so vse prej kot rdeče - komunistične barve, sesuva, parlamentarna oblast v Sloveniji premore le preplašeno opozarjanje, da se danes odloča usoda slovenske demo-
kracije ipd. Nacionalna sramota je, da zdaj, ko je vsem in vsakomur jasno, od kod zares prihaja grožnja kaosa (od nas samih), najmočnejša parlamentarna stranka LDS še naprej kupčka, kupčka in kupčka. Zdaj je stvar taka, da morajo - ker so se pač v sedanjem trenutku znašli na čelu oblasti - prevzeti še bolj strahovito odgovornost za katastrofalne posledice tega, če ne bodo nič storili: najbolj bodo krivi, če bodo drhte čakali na razplet. V nasprotju s podivjano desnico, ki iz dneva v dan vpije, čeprav njeni predstavniki sedijo tudi v vladi in na udobnih ministrskih stolčkih, »vrgli bomo vlado« in s tem izražajo v sedanjem trenutku največji možni konformizem, mora biti gesta LDS: »Hočemo od Drnovška in vseh treh strank koalicije, da bo vlada zares vlada, da se bo končno začela obnašati kot legitimna in suverena izvršna oblast!«
Toda kot je pokazala druga odločitev v parlamentu prejšnji teden v zvezi s spremembami zakona o denacionalizaciji, očitno LDS-u ni pomoči. S tem, ko so skupaj z desnico — Janšo, Peterletom in Podobnikom glasovali proti spremembam, so si po vsej verjetnosti zapravili ves kredit pri še edinem naravnem koalicijskem zavezniku, to je ZLSD. Cena, ki jo bo za to plačal Drnovšek in LDS, bo očitno znana kasneje. Nekaj pa je po vsej verjetnosti že sedaj moč
predvideti. Vse do proračuna in še pozno v jesen bosta vlada in Drnovšek težko, težko zahtevala lojalnost še drugega svojega koalicijskega partnerja. KAJTI V PRIMERU DENACIONALIZACIJE SE JE LDS POKAZALA TAKO KOT DRUGE STRANKE RAZEN ZLSD, DA ZAGOVARJA ZAHTEVE CERKVE PO VRNITVI GOZDOV, TUDI TISTIH, DO KATERIH NI UPRAVIČENA PO ZAKONU, IN DA PODPIRA KRŠENJE VELJAVNEGA ZAKONA PO KATEREM NEDR-ŽAVLJANI SLOVENIJE NISO UPRAVIČENI DO VRAČILA POSESTI. Pri tem puščamo ob strani številne krivice, ki se dogajajo ljudem v denacionaliziranih stanovanjih, pa ko zaradi takega zakona izgubijo delo, obrtniki in podjetniki izgubijo vsa sredstva, ki so jih vlagali v poslovne prostore, itd. itd. IN KOT KAŽE, BOMO V SLOVENIJI PRVIČ PRIČA PRAVEMU VSEBINSKEMU REFERENDUMU, NA KATEREM SE BODO NAMESTO VLADE IN POSLANCEV ODLOČALI LJUDJE. Skrajni čas je že, da do tega pride. ZLSD ima v primeru denacionalizacije velik adut v rokah. Ali ga bo izkoristila?
Torej nedolžno oko, s katerim aktualna oblast v Sloveniji gleda družbo in vidi v njej kaos in razsulo, je lažni mir očesa sredi viharnega vrtinca. Kot je znano iz vreme-noslovja, se vihar razprši le tako, da tudi v središče vrtinca zapiha svež veter. Kdo pa bo prinesel ta svež veter, je seveda zaenkrat še velika uganka. Če poizkušamo le malo verjeti govoricam, potem je nekaj idej že na vidiku. Ena od teh je, da bi si najpopularnejši slovenski politik ustanovil svojo novo stranko. Ni čisto zadovoljen s svojo »zamrznjeno« stranko, znajo povedati tisti največji zlobneži. Da ni dovolj zamrznila svoje kontinuitete, še bolj zlobno dodajajo. Sam dodajam, da je nova konkurenca vedno dobrodošla, saj vleče naprej, še posebej v politiki.
Toda vse je v končni konsekvenci le odvisno od volilcev, ti pa ne radi pozabljajo. Ah kot je pred leti dejal Igor Bavčar: »Zgodovina dokaze hrani.«
Druga govorična ideja je plod dogajanj na desnici. Ob 50-letnici zmage nad nacizmom in fašizmom naj bi se Janša, Peterle in Podobnik dokončno dogovorili, kdo bo »glavni«, ko bodo skupaj nastopili na volitvah prihodnje leto. Peterle naj bi bil Drnovškov naslednik na krmilu vlade, Janša pa naj bi s podporo desnih volilcev leta 1997 postal novi drugi predsednik v svobodni in demokratični Sloveniji. Podobnik pa naj bi prevzel novo veliko stranko, ki bi nastala po združitvi , SKD, SDSS in SLS.
Tretja govorična ideja je po vsej verjetnosti še najmanj uresničljiva. Po njej naj bi Kučan ponovno postal prvi človek levice, torej ZLSD. Združili naj bi se LDS in SKD v varianto nemške CDU, na čelu katere bi bil Peterle, Drnovšek pa bi leta 1997 kandidiral za novega predsednika države. Na skrajni desnici pa bi se na krmilo ponovno zavihtel Pučnik in spodnesel Janšo s pomočjo Podobnika.
Skratka, kot kaže, vsaj po govoricah, bo naskok na oblast v prihodnjih mesecih do naslednjih volitev neusmiljen. Zakulisni boji, ki že danes potekajo, so že zdavnaj presegli običajne okvire boja za dediščino, prepira in dialoga med nasledniki. Dejansko gre v njih že za to, kakšno podobo bo imela »druga Slovenija«. Z drugimi besedami, ne pustimo se zavesti uradnemu občevanju političnih strank in skupin: zakulisni boji dokazujejo, da so že sedaj parlamentarne stranke tiste, ki dejansko obravnavajo sebe kot mrtva trupla, pa naj se še tako zaklinjajo na svoje ime in programe. Operacija rešitve njih samih bi uspela le za ceno pacientove dokončne smrti.
Sultan
!
)(
pi

5
«
I
s


!
Medtem ko vsa Evropa praznuje zmago nad fašizmom, sta se Tudjman in Miloševič odločila, da si malo okrepita ugled. Za Tutfj-mana je bilo samo 29,2 odstotka Hrvatov. Ko pa je zasedel Oku-čane in tako iztrgal iz srbskih rok devet odstotkov hrvaškega ozemlja in dobro tretjino hrvaškega okupiranega ozemlja, mu je popularnost narasla na 59,7 odstotka. Recimo, da se je v istem času že kakšen odstotek Srbov naveličal Miloševiča. Po uspešni okučanski akciji je veliki voditelj spet neizogibna nujnost. Edino upanje.
Lahko je organizirati parade. Težko si je dvigniti popularnost. Predvsem stane Kopico življenj, seveda. Vsi smo že razumeli znameniti izrek, vedno smo sposobni prenašati težave drugih.
V Londonu, Parizu, Moskvi velike parade, v Sloveniji nekaj manjše. Ker v Sloveniji so, kot kaže, zmagali fašisti. Vsi se jim opravičujejo. Drugje so zmagali nad fašisti, v Sloveniji so nad fašisti bili storjeni zločini. Drugje so fašisti bili fašisti, pri nas so bili samo antikomunisti. Kar je seveda bilo daljnovidno.
Tako se spomnim trenutkov izpred četrt stoletja, pomlad na Primorskem je intenzivno delovala, pa tudi nekdanja država in nekdanja JNA sta izobraževali nove in nove generacije. Tako je to bilo:
Ime mu je bilo Musa. To pride od Mohamed. Naslanjala sva se na zid kantine in pila pivo in razpravljala sva o narodnoosvobodilni vojni. Dvakrat na teden sem predaval o moralnopolitični vzgoji. Ker sta bili Jugoslovanska narodna armija in kasarna precej dolgočasni ustanovi, sem navadno razpredel temo o ljubezenskih tehnikah pri orangutanih in dodal še kaj o tem, kako se kav-sajo sinji kiti. Moja predavanja so simultano prevajali v več jezikov. Takrat to niti niso bili tuji jeziki. Ker pa je ravno maj, je poročnik zahteval, da tokrat nič kitov, ampak zmaga nad fašizmom.
Musa je bil Bosanec in nepismen. Že orangutani in kiti so ga
popolnoma razburili. Ko je pa slišal, da so se jugoslovanski narodi borili proti fašistom in da so jih celo premagali, mu je prekipelo. »Franček, od kot si ti to vse zvedel?« je postavil zelo umestno vprašanje.
»Prebral sem nekaj tisoč knjig in vsak dan preberem časopis.«
Musa se je zamislil: »Včasih mi povejo sosedje, kaj piše v knjigah. Za gotovo ti lahko rečem, Franček, knjige lažejo.«
»Seveda lažejo, ampak vsaka laže po svoje, potem primerjamo, kako laže ena in kako laže druga, in na koncu se odločimo za nekaj na sredi...«
»In tisto je seveda še najhujša laž,« je zaključil Musa.
»Kaj bi se človek sekiral,« sem rekel. »Naročili so mi, naj predavam vojakom moralnopolitično vzgojo, ne pa, da iščem resnico. Resnica naj išče sama sebe, če ji je kaj do tega, če pa ji ni, kaj jaz morem.«
Potem je Musa povedal, da je najvažnejše, da je človek nepismen. »Kdor ne bere, se ne obremenjuje s tem, kar je bilo. Zato ostane bister m razsoden.«
»Vendar če si nepismen, težko diplomiraš.«
Franček Rudolfi
Praktični fundamentalizem
KDO ZMAGUJE
»Kaj ti bo diploma? Kaj ovce vejo, kaj je diploma? Imeti moraš šibo in dobrega psa ...»in potem mi je razložil na široko še podrobnosti iz ovčjereje. Nadaljeval pa je Musa takole: »Spoznal sem, da vsi odrasli lažejo. Starejši kot so, tem bolj. Kdo ti bo danes rekel, da se ni boril? Kje pa, vsi bodo trdili, da so se borili kot levi. Za svobodo, za revolucijo, za lepši jutri, za socializem, proti sovražniku, proti temu in proti onemu. Dobro poznam Bosance, tako jih ti ne boš nikoli, pa če si prebral kup knjig. Bosanec se ne bi nikoli tepel z nikomer. Kaj šele streljal. In tisto, da bi se Nemci predali Bosancem? Alah Vsemogočni, kaj ne morejo malo manj lagati?«
Vestno sem mu ponovil podrobnosti s predpoldanskega predavanja. O četnikih, ustaših, nemških ofenzivah, Titu, ranjencih in prečkanju Neretve. Pa o Angležih in Rusih, pa o Japoncih in Amerikancih.«
Musa je kar malo pobesnel: »Zdaj si si izmislil še nekakšno veliko morje in še takšne ladje, na katerih pristajajo avioni. Česa takega niti v koranu ni. Takšen si kot vsi pokvarjenci, ki kar tako prebirajo knjige. Mi v Bosni se vsi imamo radi, povsem vseeno nam je, kdo je Srb, Hrvat ali Musliman. Da bi se kdaj vojskovali drug proti drugemu in pobijali, tako kot si to ti opisal, tako lahko govorijo samo ljudje, ki jih pošilja kakšna zlobna organizacija od nekod iz tujine, od nekod od daleč.«
»Na primer iz Slovenije?« sem prišepnil.
»Da,« je rekel, »na primer iz Slovenije.« In da boš vedel, Franček: ljučUe govorijo in pišejo tisto, kar jih postavlja v lepo luč. Nihče ne bo pisal, .da se je on moral kdaj predati. Nihče ne bo niti pripovedoval niti pisal, da je kdaj bežal, da so ga premagali in natepli in da se je on sam moral predati. Ah celo, da je kdaj koga zaklal ali kakšno posilil. Takih norcev ni. Kar pa ljudje govorijo, tudi pišejo. In... to je posebej poudaril: »pišejo še hujše laži, kot jih govorijo. Zato, Franček, važno je samo, da se zaneseš na tisto, kar si ti sam videl. Si ti videl, da se je kdo vojskoval? Da se je kdo streljal? Da seje kdo predal? Posebno še kakšen Nemec?«
Ko sem odkimal, je vzgojno dvignil prst: »No vidiš!«
Ker ne maram, da me kdo vzgaja, sem skušal Musi pokvariti veselje in sem rekel: »Tudi nisem nikoli videl spolnih variant pri orangutanih in kako se kavsajo sinji kiti... pa ste vseeno kar skakali od veselja, ko sem vam predaval...«
»Pusti to, Franček, ko bi meni poročnik naročil, naj predavam moralnopolitično vzgojo o ovčjih spolnih variantah, potem bi se šele vsi krohotali... ker jaz sem nepismen in imamo to srečo, da ne berem neumnih knjig tako kot ti, Franček, ampak jaz v resnici že petnajst let vsako poletje gledam, kako se ovce kavsajo... in zato si vse zapomnim v živih slikah... in
zato nekaj vem o svetu okoli sebe...« Ja, pa ni vedel kaj dosti povedati. Kar je povedal, je zvenelo kot razmnoževanje ameb. Za globoke misli moraš vsekakor biti načitan. Ali celo kar doktor.
Danes je petdeseta obletnica zmage nad fašizmom. Včeraj sem prabral v revfji »Borec« spis dr. Tarasa Kermavnerja. Kermavner razlaga, kako je Spomenka Hribar nekoliko nagnjena k izmišljevanju in si je izmislila spravo, sprave pa sploh ni in sploh ni potrebna in skratka nekaj takega kot besedica sprava nima ne repa ne glave. Če bi se Taras Kermavner s to pripombo prikazal leta 1985/86, potem Spomenke pravoverni revolucionarji iz CK-ja ne bi vrgli iz Zveze komunistov in brez Spomenke sploh ne bi bilo Demosa in na prvih večstrankarskih volitvah bi nastopala Zveza mladine proti Zvezi komunistov in SZDL-ju. Prav jim je, kaj pa se jim ni pravočasno posvetilo, da sprave sploh ni in da se o njej ne 1 splača govoriti.
Trditve imajo vedno kakšno napako. Najlažje je biti glasen in trditi ,da so se domobranci borili proti komunizmu. To so sicer trdili, vendar zakaj bi jim verjeli: borih so se za ohranitev slovenskega domačega fašizma. Tudi partizanom ne kaže verjeti, da so se borih proti fašizmu: borih so se za zmago klasične stalinistične revolucije. Jasno je, če hočeš izpeljati diktaturo proletariata, se moraš znebiti fašistov in vzpostaviti lastno kolikortoliko neodvisno oblast. Oblasti se reče tudi svoboda. Razlika je minimalna: vprašanje je, ah se kdo kdaj bori za svobodo. Ni čisto jasno. Za oblast pa seje vedno kdo pripravljen.
Komunisti v Sloveniji so se po-malem kakih štirideset let borih proti težjim oblikam komunizma in sploh proti komunizmu. Počeli so to vztrajneje kot današnjid desničarji in malo manj hrupno, pa zato učinkoviteje kot nekatere generacije dizldentov in književnikov. Danes, ko je komunizem prerasel v navadni vulgarni kapi-
talizem, se pa nenadoma najdejo antikomunisti. In hitijo v borbo za nazaj.
Včasih je bil dan Osvobodilne fronte, danes ga ni več. Je dan upora. Kot daje upor največji slovenski dosežek in ne Osvobodilna fronta.
Včasih je bila Zveza komunistov in časopis Komunist. Danes ju ni več.
Slovenska ljudska stranka pa je spet. In časopis Slovenec tudi. Daje cerkev večna, je tako jasno. Da se ne spreminja, je naravnost čudovito.
Tudi Slovenci se nočemo spremeniti: velike besede in velika zgodovina — to nam popolnoma zamegli sliko na vsakodnevna dogajanja.
Spreminja se tisto, o čemer ni slišati.
Na dan zmage zjutraj me že ob devetih vrže iz postelje moj sin Jaša. Odpravlja se na praznovanje zmage nad fašizmom, zato me z zvezkom v roki vpraša še za nekaj pojasnil. »Si ti bil zraven, ko smo premagali Nemce?«
»Da, bil sem star devet mesecev in imel sem puškomitraljez.«
Jaša si zapiše in potem vpraša. »Ne me hecat: In Nemci so se vam predah v Topolšici?«
»Da,« rečem, »vse mercedese smo jim pobrali. Odslej jih nimajo več in nikoli jih ne bodo imeli!«
Potem ima samo še eno vprašanje. »Pa ni bil tam zraven tudi neki Hitler? Pa zakaj ste tega Hitlerja tako ježih, da se je revež šel kar počit?«
Na hitro mu povem, da je naj-večji uspeh partizanov, da so postrelili oficirje, ki jim jih je pošiljal Tito z juga, naj jim predavajo moralnopolitično vzgojo, in da so postrelili še domobrance in da lahko zdaj Spomenka Hribar piše o spravi. Ko pa skušam povedati kaj še o dr. Slavoju Žižku in o tem, kaj meni o tajnih organizacijah, mi sin Jaša zabrusi: »Kaj me brigajo organizacije. Šolski izlet imam. Samo pohiteti, moram, da ne zamudim avtobusa!«
t- M 'd

im

PETDESET LET POTEM
v republiških odborih
|
55:55:
555:5
5555
5555
M
||
V soboto zvečer je bila v Cankarjevem domu slavnostna akademija, na kateri je pred 1400 povabljenci spregovoril predsednik države Milan Kučan. »Slovenijo je mogoče graditi le na resnici in pravičnosti,« je med drugim dejal.
>>:;•
5:5:
1
1
)omala ves prejšnji teden je minil v znamenju slovesnih prireditev ob 50-letnici konca druge svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom. krinke z osrednjih proslav, ki so bile v soboto in nedeljo V Ljubljani, je v objektiv svoje kamere lovil tudi naš fotoreporter Sašo Bernardi. 55: je	(D. K.) S;
| I
I
is Si
:::::
I
:S
s:
1
Si 55:
te
I
•Iv •!•:•
vi
si
i •:•:•: :•:•:• :•:•:
iii
1 Ivi I;!;!
•S :•:•: S? >:•:•
!•!•! :•!•:• :•:•:
I
i
55:
:S
•V.
iS
;Iv
8
5i
Si
55:
i
£ Ivi •Iv
iiiii
I
Si 5$
8 :•>! •Iv !•!•: vliv. Ivi •:•:•
Med skoraj 5000 udeleženci pohoda, ki se niso ustrašili neprijaznega vremena, so bili seveda tudi številni borci NOB, ki so takole korakali Proti cilju v srcu Ljubljane, kjer jih je s pesmijo pričakal partizanski Pevski zbor.
Med številnimi udeleženci slavnostnih prireditev ob 50. obletnici konca druge svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacizmom so bili tudi predstavniki zavezniških vojska. Na sliki so veterani Združenih držav Amerike.
KAJ DELAJO
Sindikat delavcev gradbenih dejavnosti
Dan gradbincev ’95 bo 2. junija v Trbovljah
Republiški odbor Sindikata delavcev gradbenih dejavnosti pripravlja 2. junija v Trbovljah obeležitev dneva gradbincev 1995.
Občina Trbovlje praznuje ta dan občinski praznik, zato je Cementarna Trbovlje prevzela pokroviteljstvo dneva gradbincev. Imeli bomo delovno in svečano sejo republiškega odbora, njegovih organov in delovnih teles. Gradbinci bomo ocenili razmere, v katerih je naša panoga, podali mnenja in stališča o naših aktivnostih po skupščini v septembru 1994 in se dogovorili o nadaljnjih aktivnostih.
V svečanem delu seje bodo podeljene plakete in priznanja SDGD Slovenije najzaslužnejšim članom in organizacijam. Pripravlja se tudi kulturni program in tovariško srečanje.
Že dalj časa se organizirajo in izvajajo vzporedne aktivnosti, kot so športna srečanja gradbincev v posameznih športnih panogah, ki imajo med delavstvom že tradicijo in tudi množičen odziv. V Velenju bo slikarska kolonija, osma po vrsti, kjer se sestanejo in izmenjajo izkušnje likovniki, fotografi in slikarji, zaposleni v gradbeništvu. Navedeno je njihov hobi.
Začeli smo tudi nov krog pogajanj o tarifnem delu panožne kolektivne pogodbe. Gradbinci želimo uveljaviti 12 odstotkov več, kot nam daje splošna KP, za kar imamo utemeljitve v analitični oceni delovnih mest in priznanih težjih pogojih dela v gradbeništvu. Praksa nam potrjuje, da moramo specifiko gradbeništva reševati v panožni kolektivni pogodbi. Dodatni argumenti za uveljavitev boljše cene živega dela so tudi sedanje gospodarske razmere, angažiranje z deli in istočasno pomanjkanje ustreznih strokovnih kadrov v osnovnih gradbenih poklicih.
Jernej Jeršan, sekretar
Sindikat poklicnih gasilcev
Koristen sestanek
Na povabilo predsednika Gasilske zveze Slovenije Ernesta Eocryja sva bila s predsednikom SPGS Bogdanom Godničem pri njem na razgovoru. Prisostvoval je tudi poveljnik GZS Tone Sentočnik. Pobudo za ta razgovor je dal naš predsednik, želeč, da bi vzpostavili boljše stike in ugotovili možnosti sodelovanja z GZS. Podrobno sva pojasnila našo organiziranost, včlanjevanje, probleme in načrte. Pri tem nisva mogla mimo nekaterih slabih izkušenj, ko marsikdaj ni bilo drugega kot sindikat, ki je povezoval poklicne gasilce.
Nedeljsko dopoldne se je začelo s slovesno mašo za domovino, nadaljevalo pa s slavnostno sejo državnega zbora, na kateri je Sovoril njegov predsednik Jožef Školč. Opravičeno so bili odsotni Poslanci SKD, SDSS in SND, po svoji vesti pa so manjkali še nekateri.
Osrednjo državno prireditev z naslovom Triumf si je ogledala nepregledna množica državljanov, ki so prišli v Ljubljano z vseh koncev in krajev domovine. Otvorili so jo borci in udeleženci NOB, za njimi so prikorakale častne čete slovenske vojske itd., vsem pa je spregovoril predsednik vlade dr. Janez Drnovšek.
Tako predsednik Eoery kot poveljnik Sentočnik sta poudarila nujnost razmejitve pristojnosti, se zahvalila za informacije in izrazila pripravljenost za boljše sodelovanje. Zagotovila sta, da imajo poklicni gasilci vse možnosti urejati strokovne zadeve preko organov GZS, tako kot zagotavlja zakon, ter da so ustrezno zastopani tudi v organih in komisijah. Gotovo pa je naš skupni interes delovnopravni položaj vseh zapo- tete. slenih. Pri tem smo izpostavili samo dve najpomembnejši zadevi - na-grajevanje in uveljavitev kolektivne pogodbe za poklicne gasilec za vse zaposlene v gasilski organizaciji in problematiko beneficiranega staža. tete: To pa pomeni seveda tudi enotnejši sindikat vseh zainteresiranih, gjg Skupni interes je še usposabljanje gasilcev in izobraževanje za poklicne 5555 gasilce. Več bi morali sodelovati na področju gasilskih in športnih 5555 tekmovanj na državni ravni. V okviru njihovih mednarodnih stikov bodo vključevali poklicne gasilce oz. nam posredovali informacije o mednarodni sindikalni organiziranosti gasilcev. Ponudeno nam je bilo tudi organizacijsko-tehnično sodelovanje.
Miloš Mikolič, sekretar
II
5555:
tete:
M
>:W:
I
I
1
I
$
;;;
$
55
I
I
5i5
5:5
5$
5!5
55
Š!5
•Si:
55
1
$5
1
I
1
I
i
I
I
I
V šolah spet vre
Območni odbor S VIZ Ljubljane in okolice je na svoji seji 11. t. m. sprejel vsaj dva sklepa, na katera velja opozoriti tudi širšo javnost:
S 24. ali 25. t. m. bo v Cankarjevem domu organiziral protestni zbor, na katerem naj bi sindikalni zaupniki osnovnih in srednjih šol ter domov za učence opozorili ministrstvo za šolstvo in šport, vlado, državni zbor in javnost na kritičen materialni in statusni položaj delavcev, zaposlenih v vzgoji in izobraževanju;
• vsi sindikalni zaupniki naj od 15. do 19. t. m. organizirajo v svojih okoljih izrekanje o enodnevni opozorilni stavki, ki naj bi bila 31. maja 1995 z naslednjimi stavkovnimi zahtevami (citiramo):
1.	Zahtevamo, da vlada izpolni uresničitev o približevanju izhodiščne plače v negospodarskih dejavnostih z izhodiščno plačo v gospodarstvu;
2.	Zahtevamo spremembo zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti in popravke koeficientov učiteljem na osnovnih in srednjih šolah ter domovih za učence;
3.	Zahtevamo spremembe in dopolnitve kolektivne po-gode za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Sloveniji ter Uveljavitev dodatkov, specifičnih za poklice v vzgoji in izobraževanju;
4.	Zahtevamo trajnost nazivov in temeljite spremembe pravilnika o napredovanju zaposlenih v osnovnem in srednjem izobraževanju v nazive;
5.	zahtevamo prepoved zaposlovanja učiteljev z neustrezno izobrazbo;
6.	nasprotujemo zmanjševanju proračunskih sredstev za vzgojo in izobraževanje.
Ker bo izrekanje torej potekalo do konca tedna, ob zaključku redakcije še ne moremo napovedati, ali stavka 31. t.m. (ki je tudi datum eksternega preverjanja znanja!) bo ali ne bo. Zvedeli pa smo, da je za torek, 23. t. m. sklicana seja Glavnega odbora S VIZ, na katerem bodo gotovo kakšno rekli tudi o tem.
D. K.
55:
55:
i
555
¥>:
i
•!•!•:
i
•Iv
I
i
•55
i
>55
555
POZOR,
313-942
Potrebujete kakšen nasvet, ki _________	ni le delovnopravne narave, am-
ODPRT TELEFON! pak se tiče tudi temeljnih last-
ninskih razmerij in civilnega prava nasploh?
Pomislili smo tudi na vas! Odslej boste lahko vsak četrtek od 16. do 17.30 ure na našo telefonsko številko 313-942 priklicali odvetnika Janeza Keka iz Ljubljane in mu povedali, kaj vas teži. Odgovore bomo objavljali tudi v DE.
Ne pozabite torej na številko (061) 313-942 vsak četrtek med 16. in 17.30 uro!
Vprašanje:
Pred kratkim sem v okolici 55: Ljubljane kupila 200 kvadratnih metrov veliko njivo. Z lastnikom >:•:• sva sklenila kupoprodajno pojte godbo in njivo sem začela obde-•55 lovati. Pred sklenitvijo pogodbe sem se z zemljiškoknjižnim izpi-skom prepričala, da je prodajali•: Zec res lastnik te parcele. Kas-neje, ko šem hotela izvesti pre-:55: pis parcele v zemljiški knjigi, pa sem ugotovila, da je kot lastnik te parcele vpisan nekdo drug. Povedali so mi, da je bila nepre->55 mičnina najbrž dvakrat prodana in mi vpis zavrnili. Preko znan-cev sem zvedela tudi, da je ta tretja oseba vedela, da je lastnik to parcelo že prodal meni. Nato pa je ta tretja stranka sprožila 55:; proti meni tožbo za izročitev te 555 nepremičnine. Ali imam kakšne •:•:•: možnosti uspeti po sodni poti? 555 Odgovor:
V pravdi za izročitev nepre-mičnine se lahko uspešno bra-
£
555 :•>:•
£ ____________
i
555 555 555 55:
I *>
5$ Vsebina:
•55
I
!•!•!
•Iv
S!
I
55:
555
|
nite, saj ste na podlagi prodajne pogodbe dobili na njivi zakonito 55: in dobroverno posest, niste pa se mogli vknjižiti v zemljiško 555 knjigo, ker vas je drugi kupec :•:•: prehitel. Proti tožniku - tretji osebi imate ugovor prodane in :j55 izročene stvari. Kupec je bil ;55: v slabi veri, t.j. vedel je, da je 'tej bila ta njiva pred tem že pro- izdana. Pravo slabo vero sankci- te onira s tem, da je prepovedano ,55: izvrševanje lastninske pravice >55 v nasprotju z njenim namenom 5:5 in da so takšne pogodbe, ki jo ;555 sklene tretja oseba s prvotnim g: lastnikom, nične. Zato tretja ;55: oseba v. pravdi zoper vas ne ;:;5: more uspeti, vi pa lahko na pod-lagi zakonite in dobroverne po- ;55:	Naročeno, dne:.
sesti od te tretje osebe s tožbo 'te zahtevate, naj vam izda zemlji- g:]	1.
škoknjižno listino, tako da se 555:	2.
boste na podlagi veljavne pro- 555 dajne pogodbe in zakonite ter 5:55 dobroverne posesti vknjižili kot •:•:!: lastnik te nepremičnine.	555
NOVA BROŠURA
PLAČE ’95
SOCIALNI SPORAZUM ZA LETO 1995
TARIFNA PRILOGA K SPLOŠNI KOLEKTIVNI POGODBI ZA
GOSPODARSTVO ZA LETO 1995
DOGOVOR O POLITIKI PLAČ IN DRUGIH PREJEMKOV ZAPOSLENIH V GOSPODARSTVU KOMENTATORJI TARIFNE PRILOGE, SOCIALNEGA SPORAZUMA IN DOGOVORA O POLITIKI PLAČ NAPOTILA SINDIKALNIM ZAUPNIKOM
PRIROČNIK LAHKO PO CENI 990 SIT (VKLJUČNO Z DAVKOM) NARO-
ČITE NA NASLOV ČZP ENOTNOST, TELEFONI: 321-255, 1310-033, 1335-255.
LJUBLJANA, DALMATINOVA 4,
NAROČILNICA ................ ...........
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, nepreklicno naročamo _________izvod(ov) Plače ’95
Naslov: _
Ulica, poštna št., kraj: .
Ime in priimek podpisnika:.
račun bomo plačali v zakonitem roku kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
podpis naročnika
’ >555: >555: 55555
5555:
5555
>555
tete
E
55:55
5555
M
5555
5:;:;5
E
5555
II
5555
5555
Š!
5555!
5:5:5::
tete
5555
E
55:555
5;5;5;5:
555:5
II
E
II
5555
5555;
55:5:
'■tej
5:5:5555555:555;E555555;55i5:55555555555;555555i55;55;5555:5555555555;5;5:55:5^^
16
18. maja 1995
NA TRŽNEM PREPIHU
SAMI V DEROČI VODI
Ali bo upravni odbor gospodarske zbornice v resnici prisiljen uresničiti še pred podpisom socialnega pakta izrečeno grožnjo o umiku iz tega dogovora med vlado, sindikati in delodajalci, če vlada v mesecu dni ne bo pripravila konkretnih ukrepov za pomoč izvoznikom? Rok je minil, in tudi za 17. maja napovedanega srečanja ni bilo (po podatkih vladine službe za informiranje je bil prestavljen na 22. maj ali kasnejši datum). Vprašanje pa je, kaj takega bo vlada lahko ponudila izvoznikom, da bi bili le-ti zadovoljni.
Takšen sestanek med velikimi izvozniki in predsednikom vlade ter njegovimi sodelavci iz gospodarskih in finančnih resorjev je bil v začetku letošnjega marca, eden pa leto poprej. Namen obeh je bil, da vlada neposredno izve, kako gospodarska politika vpliva na poslovanje podjetij, konkretno velikih izvoznikov, in da sliši od njih, kakšno gospodarsko politiko bi potrebovali. Premier je na zadnjem sestanku še dodal, da potrebuje tak sestanek tudi zato, da bo z zahtevami tega pomembnega dela gospodarstva laže krotil apetite porabnikov proračunskih sredstev v letošnji proračunski debati.
Kaj zahtevajo izvozniki od vlade? Zahteve, zlasti po spremembi tečaja tolarja, niso od včeraj, ampak so stalna spremljevalka tečajne politike Banke Slovenije. Ostale zahteve, denimo po olajšavi davčnih bremen, spremembi oziroma znižanju obrestnih mer, pomoči države pri prodiranju na tuje trge in druge, pa svojo težo spreminjajo. Tako se je zgodilo tudi tokrat, ko je upadanje cen znižalo uradno inflacijo in s tem tudi obrestne mere. Ker Banka Slovenije ne popušča pri gibanju tečaja, se je pozornost izvoznikov v zadnjih tednih usmerila bolj na
izvozne stimulacije. Na sestanku pred dvema mesecema so izvozniki terjali predvsem: nižje obrestne mere za podjetja z dobro boniteto, denimo med 6 in 8 odstotki; razvojne kredite z ugodno obrestno mero; vodenje politike najmanj nevtralnega tečaja; desetodstotne stimulacije na neto izvoz; pomoč države pri osvajanju novih tr-
tečaja marke, javno porabo pa natančno prilagodila ravni družbenega proizvoda. Poleg teh ukrepov, ki naj bi povečali konkurenčno sposobnost slovenskih izvoznikov na svetovnem trgu, naj bi vlada s posebnimi ukrepi pomagala še neto izvoznikom.
Premier dr. Janez Drnovšek je obljubil, da bo vlada podrobno proučila zahteve in
gov, zlasti tam, kjer so v navadi tudi gospodarski dogovori na ravni vlad; inflacijo naj bi država zgrabila za roke tako, da bi tako obresti kot plače postavila v odvisnost od
predloge izvoznikov in »da bo prišlo do zelo resnih predlogov«, čeprav je »zelo težko najti ustrezne rešitve, ker ima vsak dober ukrep tudi slabe strani«. Poudaril pa je tudi, da
Protiigralniška zakonodaja
MINUS ZA DRŽAVO, OBČINO IN ZAPOSLENE
Po dolgoletnih prepirih, ki so bili v glavnem izrazito nestrokovni in pri katerih so bili zelo daleč v ozadju interesi države in zaposlenih, so poslanci te dni končno sprejeli zakon o igrah na srečo. Botroval mu je slovenski protiigralniški lobij. Če bi mu strokovnjaki, in teh tudi v naši majhni državici ni malo, bi bil novo sprejeti zakon precej drugačen. Spodbujal bi razvoj zanimive in dohodkovno pomembne turistične dejavnosti, obenem pa bi omogočil številna nova delovna mesta. Od zakona, kakršnega imamo, pa od vsega naštetega ne bo nič dobrega. Igralničarji napovedujejo zgube, hitrega razvoja v nekaterih slovenskih občinah ne bo več in v skupno vrečo se bo nateklo manj denarja. Lahko pa bi se ga celo več kot doslej.
Lani so slovenske igralnice, seveda z vsemi svojimi spremljajočimi dejavnostmi, ustvarile približno tretjino vsega turističnega dohodka. To vsekakor ni malo, še posebno, če upoštevamo, da smo preteklo leto zabeležili rekordno turistično bero. Kajpak bi lahko bil izkupiček še bolj razveseljiv, če svojega turističnega gospodarstva ne bi podcenjevali in ga, kot pravimo, jemali z levo roko. To velja tudi za igralniško dejavnost. Morda še bolj kot za turizem v širšem pomenu besede.
Nova restriktivna igralniška zakonodaja je uveljavila tako visoke dajatve, da bo zavrla razvoj te dejavnosti, nekatere delovne kolektive pa spravila na kolena. Od vsega tega bodo imeli največjo korist Avstrijci, Italijani in seveda Hrvati, ki jim je v minulih letih še kako šel v nos velik poslovni uspeh nekaterih slovenskih igralnic. Sosedje Hrvati na primer so
ukrepali zelo modro. Odločili so se za nizke obdavčitve igralnic, rezultat takšne usmeritve pa so velike naložbe v igralniško dejavnost. Tako ni naključje, da je le nekaj kilometrov od Portoroža in samo sto metrov od mejnega prehoda v Sečovljah zrasla na hrvaški strani velika in sodobna »hiša zabave«, ki bo v prihodnje še kako mešala štrene portoroškim turističnim delavcem. Zaradi majhnih, to je komaj deset ali enajstod-stotnih davkov bo novi igralnici Mulino ostalo veliko cvenka za potrebne naložbe in vlaganja v številne spremljajoče dejavnosti, brez katerih v turizmu preprosto ne gre. Vlaganja v razvoj so v sleherni dejavnsoti bistvenega pomena. Zato je še kako nujno, da država pozna meje skubljenja.
V svetu, kjer poznajo dobro razvito igralniško dejavnost, je davčna zakonodaja taka, da spodbuja razvoj. V ZDA, denimo, kjer poznajo turistično, zabaviščno in igralniško dejavnost, kakršno premore Nova Gorica, so dajatve na igralništvo v širšem pomenu besede šest odstotne. V primeru Hita so 40-odstotne. Zato se v tem podjetju ukvarjajo sedaj z zgubo namesto z razvojnimi načrti in naložbami v nova delovna mesta. Razmišljajo tudi o omejitvah svoje dejavnosti in celo o zmanjšanju števila zaposlenih. In to vse zaradi protiigralniške zakonodaje, ki tako podjetju kot Primorski in v prvi vrsti državi prinaša le en sam velik - minus.
Če bi slovenski protiigralniški lobij v preteklih letih le z 'enim samim ušesom prisluhnil strokovnjakom, ki nekaj vedo o turističnem gospodarstvu, bi imeli danes precej drugačen zakon in bistveno drugačne možnosti za nadaljnji
razvoj na tem področju. Ekonomist Bogomir Kovač je že davno opozarjal: »Če bo restriktivna zakonodaja zavrla igralniški razvoj, bodo stroški izgubljenih alternativ v naslednjih petih letih znašali okoli 250 milijonov dolarjev letno.« Se bodo njegove napovedi uresničile? Pravijo, da se bodo. Res škoda,' da mnogi odgovorni v Sloveniji še niso slišali za staro slovensko reklo, da tistega, česar ni, še vojska ne more vzeti.
Andrej Ulaga
je treba vsekakor izboljšati pogoje financiranja izvoznikov ter da bo treba posebej pozorno pregledati položaj delovno intenzivnih panog. Vsekakor pa, je dejal premier, bi vlada raje izkoristila ekonomske ukrepe, ki so ji na voljo, kot pa posegala po svoji administrativni moči.
V postopku sprejemanja v državnem zboru je predlog zakona o začasnem odlogu, največ do 360 dni, plačila prispevkov in davkov od osebnih prejemkov, prispevka za zaposlovanje, porodniški dopust in davka od dobička pravnih oseb izvoznikom. Zakonodajalec je določil precej čvrste pogoje, pod katerimi je neko podjetje upravičeno do odloga naštetih plačil, Odbor za finance državnega zbora pa jim je dodal še dva pomembna pogoja: pravice do odloga naj bi bili deležni le neto izvozniki in vlada bi smela odobriti odlogov v vrednosti največ 0,75 odstotka proračuna ali do tri milijarde tolarjev.
Drnovšek se je na tistem zadnjem sestanku z izvozniki pred dvema mesecema spretno zavaroval pred velikimi obljubami, vendar pa tudi izvozniki ob pomoči svojega združenja, Gospodarske zbornice, niso od muh. Oziroma so trdno odločeni izsiliti vsaj nekatere izboljšave pogojev poslovanja. Vprašanje pa seveda je, kaj jim vlada lahko ponudi. Nekatere zadeve, kot na primer tečaj tolarja, niso v vladnih rokah, pač pa v rokah Banke Slovenije in pod vplivom zunanjih dejavnikov.
Druge, na primer prerazporeditev proračunskih sredstev, iz katerih bi bilo moč črpati sredstva za povečanje razvojne moči podjetij, le težko pridejo v poštev, prav tako uvedba novih davkov, saj bi to bila le nova prerazdelitev, golo prelivanje sredstev. Tudi zahtevne stimulacije za podporo izvozu bi težko uveljavili v zahtevani višini. Tudi pomoč pri odlogu plačil bo najverjetneje premajhna in le kratkotrajna. Urejajo se pravzaprav le zahteve v zvezi z obrestmi in inflacijo, ki se obe znižujeta v skladu z zahtevami oziroma željami izvoznikov.
Kaj vlada namerava predložiti izvoznikom kot svoje izboljšave pogojev gospodarjenja poleg omenjenega zakona o odložitvi plačil ta hip lahko samo ugibamo.
Vendar izvozniki, čeprav je predsednik gospodarske zbornice Dagmar Šuster pred sestankom izjavljal, da od srečanja veliko pričakuje, ne bodo zadovoljni, če ima minister za gospodarske dejavnosti v vladi velik vpliv. Kajti na zadnjem sestanku je dr. Maks Tajnikar izvoznikom v brk povedal, da njihov položaj, gledano makroekonomsko, ni zaskrbljujoč. Zato slika, ki jo izvozniki slikajo, ni povsem točna. Podjetja, ki poslujejo samo na domačem trgu, gospodarijo slabše kakor izvozniki.
Na voljo da je kar nekaj kratkoročnih ukrepov, od odlaganja zapadlih plačil, prek podaljševanja plačilnih rokov
itd. Pri dolgoročnih ukrepih pa imajo veliko adutov v rokah podjetja sama: lahko bi izboljšala uspešnost in učinkovitost, da bi bili podobni tistim, ki jih imajo podjetja v razvitih državah. Brez tega prilagajanja sedanje težave izvoznikov ne bodo opravljene, pač pa se bodo vedno znova ponavljale. Naš cilj, je poudaril dr. Tajnikar, ne sme biti najvišji neto izvoz, ampak večja zaposlenost, večja učinkovitost, vključenost v mednarodno menjavo. Vse, kar je minister povedal, kajpak drži, toda ali to hkrati ne pomeni, da bi vlada, če bi prevzela takšno mnenje, izvoznike enostavno pustila plavati v deroči vodi brez ustreznih pomagal?
B. R.
NEGATIVNA
ZUNANJETRGOVINSKA
BILANCA
Prodaja na tuje je izjemno pomembna dejavnost našega gospodarstva, zato pa tudi posebej občutljiva, kar je podrobneje razvidno iz članka na tej strani o dogovorih vlade in izvoznikov o spodbujanju izvoza in pomoči izvoznikom. Zadnji statistični podatki kažejo, da je finančni učinek trgovinske menjave s tujino v prvih treh mesecih letošnjega leta negativen, in to kljub rekordno visoki menjavi v marcu. Padanje vrednosti dolarja je pač naredilo svoje in trimesečni deficit je dosegel vrednost skoraj 70 milijonov dolarjev, kar je skoraj natanko dvakrat več kakor lani v prvem trimesečju. Podatek je presenetljiv, zlasti zato, ker je po predhodnih podatkih zunanjetrgovinska dejavnost beležila v prvih dveh mesecih za 27,6 milijona dolarjev presežka prodaje nad nakupi na tujem. Toda izkazalo se je, da so bili predhodni zunanjetrgovinski podatki premalo natančni. Kasnejša podrobnejša obdelava je pokazala velike razlike: uvoz je bil februarja dejansko kar za 7,7 odstotka večji, izvoz pa le za 1,3 odstotka; tudi januarski uvoz je bil dejansko večji za dobra dva odstotka, podatki o izvozu pa so bili skoraj povsem natančni.
Polovico deficita v zunanji trgovini smo prislužili v trgovanju z Evropsko unijo, s katero opravimo sicer dobri dve tretjini vse trgovinske menjave s svetom. S posamez-
nimi članicami Unije pa imamo kaj različno bilanco. Z Avstrijo imamo skoraj 100 milijonov dolarjev deficita, prav tako z Italijo, dobrih 58 milijonov dolarjev, vzroka pa sta tečaj lire in že dolgoletno avstrijsko zaviranje uvoza iz Slovenije. Francozom smo uspeli prodati skoraj za 20 milijonov dolarjev več blaga, kot smo ga od njih kupili, z Nemčijo pa že po tradiciji beležimo visok suficit, tokrat v vrednosti prek 161 milijonov dolarjev. Velik presežek imamo tudi v trgovanju z državami, nastalimi iz nekdanje Jugoslavije, kjer poslovno nekaj velja zlasti trgovanje s Hrvaško, ki je naš tretji partner pri izvozu in peti pri našem uvozu. S skupino EFTA imamo deficit, se pa je pomen te skupine s prestopom treh članic v Evropsko unijo za slovensko trgovanje začasno precej zmanjšal. Zdaj so od njih pomembnejše nekatere neevropske članice OECD in tudi nekatere nekdanje članice nekdanje Sovjetske zveze.
Skratka, zunanjetrgovinska bilanca v začetku tega leta ni spodbudna, čeprav so podatki o naraščanju vrednosti le-te, če jih preračunamo v dolarje (kar statistika počne), zelo lepi. Vrednostno, v dolarjih, je zunanjetrgovinska dejavnost slovenskega gospodarstva prav osupljivo visoka; številke so skoraj takšne, kot smo jih bili navajeni v časih visoke inflacije.
B. R.
NOVO • NOVO # NOVO • NOVO • NOVO • NOVO
Knjigo SIVA TIPKA 074 lahko naročite na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, Ljubljana, ali po telefonu 321-255, 1310 033, ali faksu 311-956. Cena: 3200 SIT. Prometni davek ni vračunan v ceni.
NAROČILNICA
---------------------------------------------->š
PRI ČZP ENOTNOST, LJUBLJANA, DALMATINOVA 4, NEPREKLICNO NAROČAM(O)______IZVOD(OV)
KNJIGO DR. CIRILA RIBIČIČA SIVA TIPKA 074
NAROČENO POŠLJITE NA NASLOV:_____________________
ULICA, POŠTNA ŠT., KRAJ:
IME IN PRIIMEK PODPISNIKA:________________________
NAROČENO DNE:_______ _	•_______________
ŽIG	PODPIS NAROČNIKA
1.	RAČUN BOMO PLAČALI V ZAKONITEM ROKU.
2.	KOT IND. NAROČNIKU Ml POŠLJITE PO POVZETJU
]
■


POSEBNEGA NAVALA NA JADRAN LETOS NE BO
Do konca letošnjega leta naj bi Hrvaška zaslužila s turizmom j13]manj poldrugo milijardo do-*arjev. Jadranska letovišča, predam tista na severnem delu °bale, pričakujejo veliko obisko-valcev. Hrvaški turistični delavci s° tudi prepričani, da se jim Slovenci ne bomo izneverili in da “°mo spet množično letovali na sinjem Jadranu.
Omenjeni računi so precej optimistični, saj je poldruga milijarda dolarjev od turizma zelo visoko zastavljen cilj, da o predvidenem davalu na nekdaj naše morje niti ne govorimo. Na Hrvaškem nam-reč še ni pravih pogojev za miren °ddih, popustov, na primer za
brate Slovence, tu ne poznajo in hrvaška kuna je še kako precenjena. No, v teh dneh naj bi Hrvaška turistična skupnost in ministrstvo za turizem sprožila medijsko ofenzivo, s katero bosta skušala prikazati svojo državo v najboljši luči in omiliti vesti o vojaških spopadih. Seveda je vprašanje, kolikšen bo uspeh načrtovane akcije. Dejstvo pa je, da odpovedi dežujejo in da se hrvaškemu turističnemu gospodarstvu še ne obetajo boljši časi.
Poleg vojne povzroča slabo voljo med hoteliriji, gostinci in vsemi, ki naj bi živeli od turizma, hrvaški denar. Ta je namreč precej dražji, kot je v resnici vreden.
Praktično vse cene na Hrvaškem so bistveno višje kot v sosednjih državah. Zato hodijo Hrvati na nakupe v Slovenijo, Italijo, Avstrijo in na Madžarsko, kjer na veliko trošijo tudi za hrano in pijačo. Turisti, ki obiskujejo Jadran, pa s seboj prinašajo vse, kar morejo: od mineralne vode in piva do hrane in toaletnih potrebščin.
Pravijo, da je na Hrvaškem potrebno v primerjavi s sosednjimi državami vse cene podvojiti. Zato so lokali bolj prazni kot dobro izkoriščeni. Medtem ko ste še lansko leto lahko zelo solidno večerjali za kakih 25 mark, je potrebno zdaj za en obrok odriniti precej več, to je okroglih 35 mark. Kuna
je namreč iz meseca v mesec dražja. Za sto mark dobite v menjalnici le še 350 kun. In če bo Hrvaška nadaljevala svojo denarno politiko, bo poleti kuna še dražja, hrvaško turistično gospodarstvo pa še bolj na tleh.
Ob vsem tem so predstavniki vlade prepričani, da so vse kritike na rovaš kune utemeljene. Zaradi visokih vojaških izdatkov in množice beguncev brez napihovanja cen zaenkrat ne gre, pa naj bo sedanja denarna politika še tako nepriljubljena, pravijo v vladi. Turistični delavci pa naj bi se s takim razmišljanjem enostavno sprijaznili in z večjo kakovostjo ter nižjimi cenami privabili nekdanje in nove turiste.
Ni kaj, letošnja turistična bera ob Jadranu zagotovo ne bo taka, kot bi si želeli hrvaški gostinski in turistični delavci. Bila pa bi lahko boljša. Še posebno, če bi vsi, ki živijo od turizma, začeli razmišljati približno tako, kot razmišljajo ljudje, ki naj bi letošnje poletje dopustovali ob Jadranu.
Andrej Ulaga
SREČANJE V ROVINJU OD 9. D011. JUNIJA
Kar veliko nas je, ki smo delali, se izobraževali ali le dopustovali v rovinjskem taboru visoke šole za telesno kulturo. Začetki dela in življenja v borovem gozdu nad nekdanjo železniško postajo segajo daleč nazaj v leto 1948, ko je tu gostovala še Srednja šola za telesno kulturo. Ker želimo obuditi spomine na dneve in tedne pod tamkajšnjimi borovci, smo se dogovorili, da se, kot včasih sleherno poletje, spet srečamo v Rovinju. Na snidenje vabimo vse nekdanje obiskovalce tabora: dijake, študente, profesorje in predavatelje, tečajnike, njihove prijatelje in družine.
Srečanje bo od 9. do 11. junija 1995. V petek, 9. junija, se bomo zbrali v turističnem naselju Vilas Rubin (do 18. ure), kjer bomo prebivali. Poleg skupne večerje bo ta dan na sporedu po »obveznem o protokolu« predvsem prijateljski 5 klepet in obujanje spominov. Naslednji dan se bomo po zajtrku £ odpravili v mesto in se vkrcali na
ladjo. Dan bomo preživeli med rovinjskimi otoki. Kajpak bo za vse potrebno dobro poskrbljeno. Tudi za kosilo, žejo in razvedrilo. V popoldanskih urah bomo obiskali naš gozdiček pod Brajkovičevo domačijo, večer pa bomo preživeli v starem mestnem jedru, kjer bo tudi skupna večerja.
Nedelja, to je zadnji dan srečanja, bo namenjena aktivnemu športnemu razvedrilu. Poslovili se bomo po skupnem kosilu.
Prijave za srečanje prijateljev Rovinja zbira turistična agencija ALTATURS, Ljubljana, Trg revolucije 3 (nekdanja stolpnica Iskre), tel. 061/12 62 262. Priajvite se lahko tudi v upravi podjetja (Parmova 53/3, tel. 061/13 17 303). Cena aranžmaja je 125 nemških mark, seveda v tolarski protivrednosti. Za prihod v Rovinj in vrnitev domov bo moral poskrbeti vsak sam. S prijavami je treba pohiteti, saj jih bo agencija ALTATURS zbirala le do srede, 31. maja.
A. U.
TUDI REVNI KUPCI SO KUPCI
Siromašnejše kategorije prebivalcev dolgo niso bile zanimive za marketinške strokovnjake in oglaševalce, čeprav so številne maloprodajne verige, tudi znani Walt-Mart, obogatele prav na račun povprečno ali podpovprečno bogatih kupcev. Po uradnih statističnih podatkih ima 40 odstotkov gospodinjstev v ZDA letni dohodek manjši od 25.000 dolarjev, 14 odstotkov pa jih živi pod uradno mejo revščine (leta 1993 je bila spodnja meja letni dohodek 14.674 dolarjev). Toda nekatere raziskave so pokazale podobnost nakupnih navad ne glede na dohodek.
Družine z manjšim dohodkom porabijo večji odstotek plače za hrano in obleko ter stanovanjsko opremo. To lahko razložimo z dejstvom, da nimajo denarja, da bi ga trošile v restavracijah, za večerne zabave, izlete ob koncu tedna, drage poletne počitnice, zato si želijo imeti vsaj kanček udobja doma. Proizvajalci žganih pijač že dolgo vedo, da svoje izdelke lahko prav tako dobro prodajajo v siromašnejših četrtih. Denar je denar in na njem ne piše, odkod prihaja.
V MAJU 1995 nudi sindikatom, društvom, družbenim organizacijam, krajevnim skupnostim, dobrodelnim organizacijam, obrtnikom, majhnim pravnim osebam in fizičnim osebam nove pogoje varčevanja:
Nove obrestne mere na revalorizirano osnovo
Revalorizacijska stopnja za mesec MAJ 1995 znaša 0,00% mesečno.
OBRESTNE MERE ZA VARČEVANJE BANČNIH VLOG:
Pravne osebe:
-vezane vloge do 30 dni
:
vezane vImo nad 60 dn'
Mesečne
0,08 %-0,173 a33%^428
Letne
»*- :
ilHUi
:=Š™I EL,
Privatne osebe:
'illr
9,00 %-10,00%
OBRESTNE MERE ZA POSOJILA ČLANOM SINDIKATOV:
(rbk vračila: 6_in 12 mesečev)
Kratkoročna posojila lahko dobijo člani sindikatov, ki varčujejo sredstva v Hranilnici, dolgoročna posojila pa lahko dobijo delavci, člani lastnikov kapitala Hranilnice in tudi varčevalci Hranilnice z dolgoročno vezavo depozita.
VARČUJTE SVOJA SREDSTVA V VAŠI DELAVSKI HRANILNICI. USTVARITE MOŽNOST, DA BODO ČLANI VAŠEGA SINDIKATA LAHKO DELEŽNI STORITEV DELAVSKE HRANILNICE.
Naše geslo je: KAKOVOST SO LJUDJE!
Naš žiro račun je 50101-625-7316.
Dodatna pojasnila lahko dobite na sedežu Hranilnice tel. (061) 312-098, 316-881.

Borza sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO
ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, “Prejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivo-l1’ organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, °ungalovov, prikolic in drugih možnosti.
Pišite nam ali telefonirajte na 061/131-00-33, int. 384, 385, 061/326-982 ali “«2-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601-«2077 - Atris.
Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30.
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO
HRIBI
.J- POČITNICE NA POKLJUKI V DVO- ALI ŠTIRIPOSTELJNIH APART-J^AJIH - veliki apartma 62 DEM,mali 46 DEM, brunarica za 8 oseb 125 DEM tolarski protivrednosti. Termini vsako soboto. Turistična taksa ni vključena. . 2. POČITNIŠKE HIŠICE V BOHINJU, UKANC - hišice s tremi oziroma ,tlrimi spalnicami - sedem ležišč, kmečka dnevna soba, kuhinja z jedilnim Y°tom, predprostor, kopalnica, wc, lastno parkirišče. Cena 79 DEM dnevno. Cistična taksa ni vključena. Posamezni termini v maju.
3.	KOPE - garsonjere za štiri osebe, posamezni termini v maju. Cena sezoni 51 DEM v tolarski protivrednosti. Praviloma tedenski paketi - termini s° določeni.
4- SORICA - PLANINSKA KOČA do 50 oseb, primerno za šolo v naravi, PShzion 24 DEM, prometni davek in turistična taksa nista vključena. Termini v 'fiaju.
5.	KANINSKA VAS - stanovanje za štiri osebe, cena 72 DEM. Termini v eiaju.
6.	KRANJSKA GORA
~ apartmaji za 4 osebe, cena 55 DEM, termini v maju,
~ stanovanje ali garsonjera v maju, cena 50 oz. 40 DEM.
'■ BOHINJSKA BISTRICA
f." dvosobno stanovanje za 4 do 5 oseb, opremljena kuhinja, kopalnica, VVC, balkon, cena 82 DEM na dan, termini v maju,
~ počitniška hiša z dvema dvoposteljnima sobama in dvema triposteljnima °bama, opremljena kuhinja, kopalnica, WC, dnevni najem 20 DEM na sebo, termini v maju.
8- KANIN - garsonjere za 4 osebe, termini v mesecu maju, cena 52 DEM.
9.	BLED
, " komfortno stanovanje, dnevni prostor, spalnica, kuhinja, kopalnica, WC, 6rrnini po dogovoru, cena 70 DEM,
, " apartma za tri osebe, spalnica, dnevna soba s kuhinjo, kopalnica, WC, a|kon, lastno parkirišče, cena 75 DEM na dan, turistična taksa 2 DEM.
10.	ROGLA - garsonjera, dve ležišči in eno pomožno, posamezni termini, C6na 72 DEM.
11.	VELIKA PLANINA - apartma za 6 oseb, prosto po 3. maju, cena Cevnega najema 48 DEM.
TOPLICE
12.	MORAVSKE TOPLICE - ogrevan kontejner za 4 osebe, termini po 3. maju.
13.	PODČETRTEK - ATOMSKE TOPLICE - garsonjera za 4. osebe, v ceno 74 DEM so vključene kopalniške vstopnice s 50% popustom, termin v maju.
14.	ČATEŽ - hišica za 4 osebe, posamezni termini v maju, prosto od 6. do
16.	maja. Cena dnevnega najema 73 DEM.
15.	PTUJSKE TOPLICE - apartma za 4 osebe, posamezni termini, cena 105 DEM.
16.	ZDRAVILIŠČE ROGAŠKA - POLNI PENZION V DVOPOSTELJNI SOBI, 10.000,00 tolarjev v hotelu Donat, 4.500,00 tolarjev v hotelu Boč. Poseben cenik za zdravniške storitve: program hujšanja, antistres program, gastro program, program za diabetike. CENE V AGENCIJI.
17.	ROGAŠKA SLATINA - privatni penzion, čajna kuhinja, tri sobe in apartma, lasten bazen, parkovna ureditev vrta, cena 16 DEM na osebo, turistična taksa ni vključena, otroci do 12. leta imajo 40% popusta.
MORJE
18.	PORTOROŽ - apartmaja za 4 osebe, ogrevano. Dnevni najem 45 DEM - lastna posteljnina.
19.	PIRAN - sodobno opremljeni apartmaji za dve ali štiri osebe, cena 42 oz. 58 DEM za enoto. Termini v maju.
SINDIKALNE ORGANIZACIJE ALI KAR TAKO OBLIKOVANE SKUPINE VABIMO, NAJ NAM POSREDUJEJO SVOJE ŽEUE ZA DRUŽABNI ALI STROKOVNI IZLET ALI POTOVANJE DOMA ALI V TUJINO. PLAČILA V 2 OBROKIH.
SINDIKALNI IZLETI
1.	BUDIMPEŠTA - TRIDNEVNI IZLET ZA VIKEND ALI PA KAR TAKO ZA SKUPINE 40 DO 50 OSEB. AVTOBUSNI IZLET V BUDIMPEŠTO, OGLED ZNAMENITOSTI MADŽARSKE PRESTOLNICE, POLDNEVNI OBISK TIPIČNE KMETIJE V MADŽARSKI STEPI Z DRUŽABNIM DELOM IZLETA, TRETJI DAN NA POVRATKU V LJUBLJANO ALI V KRAJ, OD KODER JE SKUPINA, KOSILO V ČARDI. CENA 245 DEM, PLAČLJIVO V DVEH OBROKIH.
2.	ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI - obisk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALOVIH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb.
ORGANIZACIJA SEMINARJEV
Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS V Bohinju:
Organiziramo eno- ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.350 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena.
POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO
1.	POČITNIŠKE HIŠICE V ČATEŽU, ATOMSKIH TOPLICAH ALI MORAVSKIH TOPLICAH, BANOVCIH, PTUJSKIH TOPLICAH, ROGLI, KRVAVCU, KANINU, BOHINJU ALI KRANJSKI GORI za vsa obdobja.
2.	LASTNIKE POČITNIŠKIH DOMOV V SLOVENSKEM PRIMORJU ALI V HRVAŠKI ISTRI, KI BI V 1995. LETU DALI OBJEKTE V NAJEM, VABIMO, DA NAM POSREDUJEJO PONUDBE.
ATRISOVA PONUDBA ZA POLETJE 1995
1. SAVUDRIJA - ZAMBRATIJA - apartmajske hišice: dve spalnici, wc, tuš. Polpenzion ali penzion. Cene v pred- in posezoni od 33 do 39 DEM NA OSEBO, V VISOKI SEZONI OD 10. 7. DO 28. 8. pa 45 DEM - polpenzion je 5 DEM cenejši.
2.	OTOK PAG - PAG - dvosobni apartmaji s kuhinjsko nišo v dnevnem prostoru, kopalnica, terasa, za 5 oseb. Cena do 24. 6. 50 DEM, do 1.9. pa 78 DEM.
3.	POREČ
-	paviljoni BELEUVE DVOPOSTELJNE SOBE POLPENZION OD 25 DO 45 DEM. Cene so odvisne od sezone.
-	apartmaji LANTERNA - NAJEM APARTMAJA ZA 4 OSEBE, dve spalnici, kuhinja, kopalnica od 38 do 112 DEM, odvisno od sezone.
-	NAJEM APARTMAJA ZA 6 OSEB, tri spalnice, kuhinja, kopalnici, terase. Cene od 47 do 148 DEM, odvisno od sezone
-	HOTEL LOTOS ISTRA - DVOPOSTELJNE SOBE, POLPENZION, v ceno za osebo od 42 do 57 DEM, odvisno od sezone, je vključena turistična taksa.
-	HOTEL NEPTUN - POREČ - DVOPOSTELJNE SOBE, POLPENZION, cena od 45 do 65 DEM na osebo, odvisno od sezone.
-	APARTMAJI LUNA - POREČ - DNEVNI NAJEM ZA 3 OSEBE OD 43 DO 104 DEM, ZA 4 OSEBE PA OD 48 DO 113 DEM. Cene so odvisne od
sezone.
-	HOTEL TAMARIS - polpenzion, bivanje v dvoposteljni sobi, hotel visoke B kategorije. Cene do 23. 6. 50 DEM, do 25. 8. 72 DEM.
-	OTOK SVETI NIKOLA - polpenzion, bivanje v dvoposteljnih sobah. Cena do 24. 6. 60 DEM, do 25. 8. 80 DEM.
4.	FIESA - tri- ali štiriposteljne š6be s kopalnico. Polpenzion 48 DEM na osebo, penzion pa 56 DEM na osebo, otroci do 10. leta imajo 30% popusta.
5.	ANKARAN - dvosobno stanovanje, opremljena kuhinja, možno bivanje za 5 oseb. Cena dnevnega najema 70 DEM.
6.	MAREDA PRI NOVIGRADU - dvosobno stanovanje, opremljena kuhinja, možno bivanje za 5 oseb. Cena najema 65 DEM na dan.
7.	STINICA - garsonjere za 3 osebe, bivalni prostor s kuhinjsko nišo, kopalnica, terasa. Termini od 27. 6. do 15. 8. in od 5. 8. do 25. 8. Cena najema na dan je 47 DEM.
8.	ANKARAN - počitniška prikolica za 4 osebe, dodatna zunanja kuhinja, baldahin, TV. Cena do 24. 6. 55 DEM, do 1. 9. pa 78 DEM.
9.	LUCIJA PRI PORTOROŽU - tri- in štiriposteljne sobe s TWC, termini devetdnevni od 15. junija do 3. septembra. Cena polnega penziona za odrasle 48 DEM, otroci do 4. leta brez hrane 300 tolarjev, od 4 do 7 let 17 DEM, otroci do 12. leta 24 DEM na dan.
10.	ROGLA - garsonjera oz. dvosobno stanovanje 65 oz. 76 DEM dnevno.
11.	KOPE - garsonjera za 4 osebe, cena 52 DEM dnevno.
12.	Posamezni termini v apartmajih v Bohinju - Stara Fužina, Kranjski Gori, v Kaninski vasi.
PRI PRIJAVAH DO 20. MAJA Sl Z VPLAČILOM 50% REZERVACIJE ZAGOTOVITE POPUST. PONUDBA BO TEDENSKO DOPOLNJENA.
Informacija gostom Atrisa
PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30 % celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite.
PROGRAME V TUJINI OBRAVNAVAMO V SKLADU S SPLOŠNIMI NAVODILI POTOVALNE AGENCIJE, KI JE ORGANIZATOR POTOVANJA IN JIH GOSTJE PREJMEJO OB PRIJAVI. PRIJAVA JE SPREJETA, KO JE VPLAČANIH 30% CENE ARANŽMAJA. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami razrešujemo sporazumno.
Prijetne praznike!
ATRIS je povsod, kjerkoli ste.
Metod Zalar, direktor borze
18
IT?	____________ŽIVLJENJSKA RAZPOTJA
VEČ KOT 6000 INVALIDOV BREZ DELA
Letos aprila je bilo v Sloveniji prijavljenih 119.146 oseb brez dela. Brezposelnost pada v Sloveniji poldrugo leto, vendar ne v vseh občinah enako. Po podatkih Republiškega zavoda za zaposlovanje se je tudi letos aprila število brezposelnih zmanjšalo, a veliko manj kot mesec poprej in znatno manj kot pred letom dni.
V sestih starih občinah (Novo mesto, Cerknica, Lenart, Gornja Radgona, Pesnica, Ormož) pa je bilo skupaj 210 oseb več brez dela kot decembra leta 1993, ko smo v Sloveniji beležili najvišjo brezposelnost. Takrat je namreč bilo prijavljenih kar 137.142 brezposelnih.
Letos aprila se je v primerjavi z marcem število brezposelnih zmanjšalo za 661 oseb ali za 0,6 odstotka. Marca se je število brezposelnih skrčilo bistveno bolj, in to za 1590 oseb, lani aprila pa kar za 2213 oseb. Aprila se je brezposelnost najbolj zmanjšala v občini Nova Gorica, in sicer za 110 oseb, sledi občina Ptuj in ljubljanske občine. V primerjavi z decembrom 1993 so uspeli število brezposelnih najbolj zmanjšati v ljubljanskih občinah in v Kranju.
Četrtina brezposelnih je v Mariboru
Tudi v Podravju se brezposelnost počasi zmanjšuje, če-
prav je na tem območju še vedno prek 31.000 brezposelnih, kar je še vedno četrtina tistih brez dela. V preteklem letu.se je brezposelnost v Sloveniji zmanjšala za 9,9 odstotka, v Podravju pa le za 1,4 odstotka, tako da je v državi stopnja brezposelnosti 14,-2 odstotka, v mariborski regiji pa nekaj več kot 22. Ker so nekatera podjetja s svojimi sanacijskimi programi še vedno na začetku poti, pričakujejo v Mariboru kmalu nov val brezposelnih delavcev.
V mariborski regiji zaostajajo tudi pri nastajanju novih podjetij, zaposlenost v gospodarskih dejavnostih pa se je lani zmanjšala celo za 7,3 odstotka, medtem ko se je v državi zmanjšala le za 2,3 odstotka. Po drugi strani pa se je v Sloveniji povečalo število zaposlenih v negospodarstvu in skoraj za prav toliko v Podravju. Po statističnih podatkih, ki' so na voljo za mesec januar, število zaposlenih v podjetjih še vedno pada,
v negospodarstvu pa ne. Zanimiv pa je podatek, da se najbolj povečuje število zaposlenih pri zasebnikih, pa tudi samozaposlenih.
Tri petine potreb po delovni sili za prosta delovna mesta je nastalo v zasebnih podjetjih, medtem ko so podjetja v družbeni lasti prijavila slabo tretjino, podjetja v mešani lasti 6,6 odstotka in podjetja v zadružni lasti 0,3 odstotka od vseh v marcu prijavljenih potreb po delavcih.
Največje povpraševanje je še vedno pq pomožnih delavcih, brez poklica in gradbenih delavcih, precej povpraševanja je tudi po zidarjih, prodajalcih živilsko prehrambenih izdelkov, natakarjih in ekonomskih tehnikih. Na podlagi predhodno prijavljenih potreb se je v prvih treh mesecih letos zaposlilo nekaj več kot 24.000 oseb ali dva odstotka več kot v enakem obdobju lani.
Dve tretjini brez pomoči
Vedno manj pa je takšnih brezposelnih, ki prejemajo denarno nadomestilo ali denarno pomoč. Brez tovrstnih prejemkov je kar dve tretjini brezposelnih, le 25,5 odstotka
brezposelnih prejema denarno se je marca gibala od 24.109 nadomestilo in le 8 odstotkov tolarjev bruto oziroma 17.726 denarno pomoč. Tako je zavod tolarjev neto do štirikratnika marca izplačal denarno nado- tega najnižjega zneska, v pov-mestilo 30.570 in denarno po- preč ju pa je upravičenec premoč 9.416 brezposelnim. Vi- jel denarno nadomestilo v višina denarnega nadomestila šini 43.000 tolarjev bruto. Vi-

šina denarne pomoči je enaka za vse prejemnike in znaša 80 odstotkov zajamčene plače v Sloveniji.
Primerjava letošnje in lanske marčevske brezposelnosti pa tudi kaže, da se med tistimi brez dela nenehno povečujejo deleži brezposelnih brez strokovne izobrazbe, brezposelnih starih nad 40 let, iskalcev prve zaposlitve, dolgotrajno brezposelnih in invalidov.
Medtem ko brezposelnost vseh pada že poldrugo leto, nevzdržno raste brezposelnost invalidov. V prvih štirih mesecih letos je bilo brez dela okrog 6.000 invalidov. V tem obdobju se je zaposlilo le 145 invalidov, kar je približno enako kot lani v istem obdobju. Izjemno resno je na področju Maribora. Število brezposelnih invalidov je v tej območni enoti zavoda za zaposlovanje najvišje. Ravno stanje na področju zaposlovanja invalidov nam pove, kako slabo skrbimo za zaposlovanje težje zaposljivih brezposelnih oseb, kar pomeni, da se marginalno prebivalstvo vedno bolj širi. In to je tudi eden ključnih problemov slovenske brezposelnosti.
Marija Frančeškin
BOLNIŠKA V PORASTU
V Sloveniji imamo v zadnjih treh letih trend naraščanja odsotnosti z dela zaradi bolezni (bolniška odsotnost). Še posebej je ta trend viden v gospodarstvu. Na ta problem nekateri (predvsem.kadroviki v podjetjih) opozarjamo že kar nekaj časa.
.. BOLEHHTE Z(\ PLJUČNO STAGNACIJO, IMATE PA TUDI VSE SIMPTOME EPIDEMIČNE6 , NELIKVIDNOSTI/.
Vendar vsaj do sedaj ne vem, da bi se ustrezne institucije temu problemu celoviteje posvetile. Znani so mi sklepi oziroma ukrepi, sprejeti na seji skupščine Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (dne 20. 4. 1995), ki pa po mojem mnenju pomenijo enostranski poskus gašenja požara (varčevanje v zdravstvenih organizacijah, zmanjšanje izdaje receptov, poostritev dela zdravniških komisij, apel na zdravnike,...) in ne bodo prinesli večjih učinkov (zaradi česar v kratkem pričakujem predlog za povečanje deleža za obvezno zdravstveno zavarovanje). Ti ukrepi poskušajo gasiti posledice, ne posegajo pa v odpravo globljih vzrokov za porast bolniške odsotnosti.
Po drugi strani me tudi čudi, da temu problemu ne posvečajo dovolj pozornosti druge ustrezne institucije. Ogromno naporov in časa je bilo na primer vloženo v poga-‘ jan j a o višini plač za leto 1995. Čeprav višina sedanjih plač (v gospodarstvu) verjetno ni tako velik problem kot vse slabša izkoriščenost delovnega časa in vse večja odsotnost zaradi bolezni. Rešitev tega problema bi zlahka pomenila možnost večjih plač (tudi na raven, ki jo v tem trenutku predlagajo sindikati).
Seveda se zavedam, da problema bolniške ne more rešiti ena sama institucija. Prav pa bi bilo, da pobude za obravnavo in celovitejše reševanje tega problema dobijo ustrezen odziv. Prepustiti reševanje bolniške odsotnosti samo zdravnikom in posameznim podjetjem, tega problema ne bo rešilo. Reševanje bolniške odsotnosti pomeni analizirati vse vzroke, ti pa niso samo pri posamezniku niti ne samo v posameznih podjetjih, ampak so tudi širši - družbeni in sistemski.
Naj na kratko poskušam osvetliti (po mojem mnenju) osnovne vzroke bolniške odsotnosti:
Vzroki v podjetju
Na porast bolniške v podjetju vpliva predvsem:
stopnja in iztrošenost tehnološke opreme, prostorski in klimatski pogoji dela, organizacija dela in delovnega časa,	medosebni odnosi
(med sodelavci in odnos do nadrejenega vodje), kadrovska sestava in struktura zaposlenih, število delavcev z omejeno delovno zmožnostjo (ki je v porastu).
Dosedanje analize vzrokov za bolniške odsotnosti, ki so bile opravljene na podjetniških ravneh, so najbolj številčne in znane. Seveda je situacija na tem področju med podjetji različna, upam pa trditi, da se osnovni pogoji dela v podjetjih v zadnjih treh letih niso tako poslabšali, da bi bili glavni krivec za porast bolniške odsotnosti. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da je v večini podjetij v zadnjih letih potekal proces tako imenovanega kadrovskega pre-
strukturiranja (dokupi delovne dobe, pospešene invalidske upokojitve...) in s tem izboljševala delovna sposobnost.
Če ob tem omenimo tudi trend novega zaposlovanja mlajših delavcev, je porast bolniške odsotnosti še toliko bolj nelogičen. Podatki kažejo tudi na pomembno dejstvo, da je porast bolniške odsotnosti pri mlajših delavcih večji kot pri starejših (to si verjetno lahko razlagamo z drugačno delovno moralo in drugačnimi vrednotami pri mlajših generacijah kot pri starejši). Glavnih vzrokov porasta bolniške torej ne vidim le v podjetjih.
Družbeni vzroki
Menim, da so na porast bolniške odsotnosti v Sloveniji vplivale ekonomske in družbene spremembe v zadnjih letih. Uvedba tržnih zakonitosti (posebej trga delovne sile) je sprožila bojazen za izgubo de-
lovnega mesta in posledično beg v bolniško. Istočasno je poslabšanje gospodarskega položaja posameznih podjetij (predvsem zaradi izgub jugoslovanskega trga) povzročilo padec realnega standarda predvsem delavskega sloja. To je povzročilo v mnogih primerih beg v bolniško in v dodatno delo (na črno ali doma).
Padec realnega standarda predvem delavskega sloja neposredno vpliva tudi na kakovost življenja, ki se je zmanjšala. Tudi to je eden od razlogov za povečanje boleznin in bolniške odsotnosti.
Sistemski (zakonski) vzroki
Posebej bi izpostavil sistemske spremembe, ki so prav gotovo povzročile porast bolniške odsotnosti. Analiza porasta bolniške odsotnosti v mnogih podjetjih (Titan, Aero, Labod, Beti, Mura, Sava, Kika, Droga, Julon, Gorenje...) kaže na časovno ujemanje porasta bolniške odsotnosti s sprejemom zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (februar 1992).
Nekaj ugotovitev
• Zakon je uvedel svobodo izbire zdravnika. Po določilih tega zakona lahko tudi zaposleni sami izberejo svojega zdravnika, ki jih zdravi in hkrati seveda odobri bolniško odsotnost (do 30 dni). Prej so to pristojnost v mnogih podjetjih imeli zdravniki obratnih ambulant, ki so tudi bolj poznali delovna mesta, pogoje dela in so lahko celoviteje ocenili, ali je delavec glede na svoje zdravstvene težave res nezmožen za delo na konkretnem delovnem mestu. Torej, obratni zdravnik je imel v ospredju oceno zmožnosti ali nezmožnosti opravljanja konkretnega dela. Ta kriterij je z novo zakonodajo izpadel. Danes ni več obratnih zdravnikov, ampak so osebni zdravniki, ki ocenjujejo posameznikovo splošno zdravstveno stanje.
V povezavi z obratnimi zdravniki je bil možen tudi preventivni pristop (skupna analiza vzrokov poklicnih bolezni...) Danes to ni možno
zaradi množice zdravnikov, kamor hodijo zaposleni.
•	Zakon je uvedel privatno zdravniško prakso. Zanimivo je, da je opazno največje odobravanje bolniške prav pri zdravnikih v privatni praksi.
•	Čeprav je v porastu vsa bolniška odsotnost, ne gre prezreti dejstva, da je bolniška odsotnost do 30 dni v večjem porastu kot bolniška odsotnost nad 30 dni. Ob tem je seveda treba imeti pred očmi, da gredo nadomestila za bolniško odsotnost do 30 dni v celoti v breme podjetja.
V praksi večkrat prihaja do primerov prekinitve bolniške odsotnosti pred 30 dnevi, po nekaj dnevih dela pa gre delavec zopet v bolniško. Zakon omogoča, da se podjetje v takšnih primerih pritoži, vendar so takšni primeri v praksi praktično neizvedljivi.
Navedena problematika, povezana z novim sistemom zdravstvenega	varstva in
zdravstvenega zavarovanja, kaže torej na določene sistemske pomanjkljivosti. Ni moj namen rušiti ali kritizirati nov sistem, želim samo poudariti
potrebo po njegovi nujni dopolnitvi in dograditvi.
Ce na koncu povzamem:
Moj osnovni namen je spodbuditi celovitejšo razpravo o vzrokih vsesplošnega porasta bolniške odsotnosti v Sloveniji, s posebnim poudarkom na porast bolniškega staleža v gospodarstvu. Le-ta bistveno vpliva na nizko izkoriščenost delovnega časa, povečuje stroške delovne sile, zaradi povečanja teh pa se povečuje pritisk na zniževanje plač zaposlenih.
Po drugi strani pa je moj namen opozoriti na dejstvo da pravi vzroki za porast bolniške odsotnosti niso same v podjetjih, ampak tudi zuna; njih. Dolžnost ustreznih institucij je, da se temu dejstvi posvetijo, upoštevaje celovitost problematike. Verjetno b po takšnem pristopu najpre sledila priprava celovitejši analize uresničevanja zakon: o zdravstvenem varstvu ii zdravstvenem zavarovanju p< treh letih od njegovega spre jema.
Drago Bahw, direktor kadrovsk splošnega področja Gorenju Gospodinjskih aparati


S Vsak teden pregled najpomembnejših dogajanj v politiki, gospodarstvu in sindikatih skozi pisanje slovenskih časnikov na 64 straneh A5 formata
• Kako pišejo različni časopisi o istih dogodkih?
S Informacije, komentarji, intervjuji, polemike, mnenja, predlogi, kritike • Kratko, udarno
>š
Naročilnica
Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4 nepreklicno naročam(o) ______izvod(ov) PUBLIKACIJE ČAS (Mesečna naročnina 2000 SIT)
Naročeno pošljite na naslov:-----------------------------
Ulica, poštna štev., kraj:-------------------------------
Ime in priimek podpisnika:-----------------------------------------
Naročeno dne:------------------------------------------------------
Žig	Podpis naročnika
1.	Račun bomo plačali v zakonitem roku
2.	Kot ind. naročniku mi pošljite po povzetju
Auto Makar v kaluži slovenskega avtomobilskega trga
TUJEC V LASTNI DRŽAVI
, Slovenski avtomobilski trg je nedvomno med tistimi sektorji narodnega gospodarstva, ki so se jih najprej in najbolj korenito prijele novosti tržnega gospodarstva. Te so bile po svoje dobrodošle, saj so same po sebi razbijale monopol nekdanjih socialističnih avtomobilskih distributerjev, ee se strinjamo, da v njihovem primeru ne moremo govoriti o trgovcih v pravem pomenu besede. Zal pa je s temi novostmi prišla v Slovenijo tudi kopica slabosti, ki v nekaterih primerih že mejijo na anarhijo, kar seveda na svoji koži predvsem občutijo tako ali drugače opeharjeni kupci.
Dejan Majkič iz Auta Makar d.o.o. ugotavlja, da se množica avtomobilskih uvoznikov do slovenskega trga vede podcenjujoče, za kar ne vidi niti enega pametnega razloga. Gorje pa tistemu, ki se skuša na tak ali drugačen način tej anarhiji postaviti po robu. Čaka ga utečen mehanizem najrazličnejših pritiskov in ši-kan, ki ga v končni posledici lahko spravijo na cesto. Poudariti pa je treba, da se slovenska država glede tega Vede, kot da jo stvar sploh ne Zanima. Že res, da je ta dražva kopico stvari prepustila trgu, Vendar hkrati ne gre spregledati, da pa si je hkrati prav na avtomobilskem področju pridržala kar nekaj pristojnosti, ki zadevajo zakonitost in varnost voznikov. Torej lahko rečemo, da je prva, ki bi na avtomobilskem trgu morala napraviti red.
Trg drugega razreda
Firma Auto Makar na pri-nier uvaža v Slovenijo Fiatova Vozila. Italijanski proizvajalec jo je pooblastil za svojega generalnega zastopnika v naši državi. Se pravi, da je grosist, Pri katerem se s Fiatovimi avtomobili v Sloveniji oskrbuje kakih ducat prodajalcev, pri čemer velja omeniti še mrežo Pooblaščenih servisov, ki jo je ■torto Makar večinoma nasledil od Adrie Avta.
, Podjetje je v celoti v lasti Julijanskega kapitala. To samo po sebi seveda ne bi nikogar motilo, če bi se Italijani do slovenskega trga vedli v skladu z normami in običaji, ki jih ta trg zasluži in ki veljajo v Evropski skupnosti. Resnici na ljubo pa je treba toči, da je kar nekaj utemeljenih razlogov, ki nas prepričujejo o nasprotnem. Auto Ma-
kar je na primer pred časom uvozil avtomobile tipa Uno brez vzglavnikov in vozila so šla v prodajo brez njih. To je bilo preveč celo za ministrstvo za znanost in tehnologijo, ki je podjetju za ta tip vozila za-
trgu lahko prodajajo le vozila z levim, desnim in centralnim vzvratnim ogledalom.
Kako si Italijani, ki uvažajo Fiatova vozila v Slovenijo, predstavljajo njen avtomobilski trg, veliko pove tudi rekla-
za vožnjo. Seveda se je kupec obrnil na Auto Makar, ki je vozilo uvozil in je tudi nosilec garancije.
Izigravanje kupcev se kaže tudi pri cenah. To poteka na relaciji Auto Makar - prodajalci. Kaže pa se tako, da ima uvoznik, se pravi Auto Makar uradne cene za posamezne tipe vozil, kar pomeni, da so v te cene vštete marže in drugi stroški prodaje, ki jih uvoznik priznava prodajalcem. V res-
časno odvzelo tipsko homolo-gacijo.
Ko smo že pri napakah, ki pa niso slučajne, temveč jih lahko jemljemo zgolj kot zunanji izraz odnosa Italijanov do slovenskega avtomobilskega trga, vsekakor velja omeniti tudi dejstvo, da se je pred časom na avtosejmu na gospodarskem razstavišču v Ljubljani pojavil avto leta Fiat Punto brez desnega ogledala, čeprav slovenski predpisi jasno določajo, da se na našem
macija enega od kupcev, ki so mu prodali tovorni avto Fiat Ducato maxi brez pregradne stene med tovornim in potniškim prostorom. Kupec je imel zaradi tega preglavice pri registraciji vozila, prav tako pa ga ni mogel uporabljati za mednarodne prevoze, saj vozilo ni ustrezalo carinskim predpisom o prevozu blaga. Logična posledica navedenih dejstev je preprosta ugotovitev kupca, da je zanj takšno vozilo neuporabno in nevarno

Po več stoletjih ponovno
PROTESTANTSKI KATEKIZEM na Slovenskem.
Knjiga s 500 stranmi kot - dialog ' med posameznikom in religijo med teologijo in humanistično znanostjo med cerkvijo in družbo
Dodatek v PROTESTANTSKEM KATEKIZMU prinaša:
-	vse predgovore slovenskih protestantskih piscev v njihovih delih v sodobnem slovenskem knjižnem jeziku (Trubar, Dalmatin in prekmurski protestantski pisci)
-	literarnozgodovinski esej
-	fotografije vseh slovenskih evangeličanskih cerkva s temeljnimi zgodovinopisnimi podatki PROTESTANTSKI KATEKIZEM bo izšel v začetku letošnjega junija.
Založnika sta ČZP Enotnost in Evangeličanska cerkev v Sloveniji.
Maloprodajna cena PROTESTANTSKEGA KATEKIZMA bo 10.000 SIT. V prednaročilu vam nudimo 20-odstotni popust in plačilo v enem ali v dveh obrokih.
Prvi obrok v prednaročilu znaša 5.000 SIT. Knjigo lahko naročite in plačate prvi obrok pri ČZP Enotnost, Dalmatinova4, Ljubljana.
Drugi obrok v znesku 3.000 SIT boste plačali ob prevzemu PROTESTANTSKEGA KATE-KIZMA.ali pa po prevzemu knjige na pošti.
Prednaročila sprejemamo do 15. aprila 1995.
Zaradi omejene naklade vas pozivamo, da knjigo nemudoma naročite!
KNJIGA, KI JE VEČ KOT KATEKIZEM!
K-
Naročilnica za Protestantski katekizem
. izvodov Protestantskega katekizma
Pri ČZP Enotnost naročamo___________
Knjigo pošljite na naslov:____________________________________________________________________________________
Ulica, poštna številka in kraj:_______________________________________________________________________________
Ime in priimek podpisnika: ___________________________________________________________________________________
1.	Račun bom(o) plačal(i) v enkratnem znesku - po povzetju (v predplačilu do 15. aprila 1995 je cena 8.000 SIT)
2.	Račun bomo plačali v dveh obrokih (v predplačilu do 15. aprila 1995 znaša I. obrok 5.000 SIT, po prevzemu pa še 3.000SIT)
3.	EMŠO za individualne naročnike_____________________________________________________________________________
Datum naročila______________________
Podpis naročnika .
Stroški" dobave in 5-odstotni davek so vključeni v ceno
niči pa prodajalci, seveda ne vsi, na to ceno nabijejo še dodatno provizijo, kar bi moral Auto Makar preprečiti, vendar tega ne počne. Seveda se lahko samo vprašamo, kaj počne tržna inšpekcija in konec koncev tudi zveza za zaščito potrošnikov. Še svež je primer ogoljufanega kupca, ki je dobil vozilo Fiat Punto brez desnega ogledala, kar je seveda v nasprotju s predpisi o homologaciji vozila, zraven tega pa je za avto plačal še približno 800 DEM več od uradne cene. Odveč je poudarjati, da je bil kupec tako dvakrat ogoljufan.
Delavci ustanovili sindikat
'Delavcem podjetja Auto Makar seveda takšen odnos do kupcev na domačem avtomobilskem trgu ni povšeči, saj so običajno prav oni tisti, v katere udarjajo strele razjarjenih kupcev kot tudi pristojnih organov, na katere se ljudje obračajo. To je bil le eden od mnogih razlogov, ki so osem delavcev podjetja silili v ustanovitev sindikata. Je pa še kopica drugih. Dejan Majkič na primer nikakor ne more razumeti, da mora z nadrejenimi govoriti v italijanskem jeziku. Pravi: »Ko sem šel jaz študirat v Italijo in Anglijo, sem se moral naučiti italijansko oziroma angleško. Ne razumem, zakaj ne bi to veljalo tudi za tujce, ki prihajajo k nam. Konec koncev je na dlani, da v tem primeru Italijani delajo posel na našem trgu, da služijo na račun Slovencev, kar pomeni, da bi se morali tudi vesti temu primemo. Ne vem, kaj in kako gleda na te stvari slovenska oblast, toda zame je ponižujoče, da moram v firmi v Sloveniji govoriti v italijanščini. Počutim se kot tujec in hlapec hkrati v lastni državi.«
Majkič nam je povedal, da so prišli na idejo, da ustanovijo sindikat, najprej zaradi tega, ker se italijanski delodajalci niso držali ustnih obljub,
ki so jih dali ob sklenitvi delovnih pogodb. Kar nekaj razlogov za to pa so videli tudi v odnosu Italijanov do slovenskega kupca.
Po njegovih besedah .se Italijani zelo dobro , zavedajo splošnih gospodarskih in socialnih razmer v Sloveniji in se do delavcev tudi temu primerno vedejo. Njihov odnos do zaposlenih je ponižujoč, zato so slednji videli edini izhod v ustanovitvi sindikata
Dejan Majkič
v okviru sindikata trgovine znotraj ZSSS. Italijani tega seveda niso mirno gledali. Takoj so pripeljali svojega odvetnika. Hkrati je direktor podjetja Gianrico Riccardi izrazil svoje začudenje, kako lahko samo osem delavcev ustanovi svoj sindikat.
Majkič pravi, da se nikoli v življenju ni kot strokovnjak (je konstruktor avtomobilov, doštudiral pa je v Italiji) počutil tako ponižanega kot takrat, ko mu je Miha Luck-mann v znani aferi z vzglavniki z urada za standardizacijo v ministrstvu za znanost in tehnologijo dejal: »Majkič, za te napake ste vi krivi, vi ste servisni inšpektor!« Naš sogovornik se je za to odločil, da ne bo več popuščal šlamastiki v podjetju in da bo deloval skladno s slovenskimi predpisi o standardizaciji. Kaj hujšega, takoj je izgubil poo-
blastila v podjetju, da dela tipsko homologacijo. Po njegovih besedah Italijane malo zanimajo predpisi, temveč od naših delavcev zahtevajo le lojalnost. Nas seveda zanima, kdo bo kriv v primeru morebitne nesreče z enim od še- > stindvajsetih vozil Fiata Ducato brez pregradne stene, ki vozijo po naših cestah in so smrtno nevarni. Dejan Majkič, ki mu je italijanski direktor vzel pooblastila za tipske homologacije, ali on, ki je vozila uvozil mimo predpisov? Seveda si v tem primeru ne bo mogla po pilatovsko oprati rok niti slovenska država, ki dopušča takšno »divjino«.
Tem bolj, ker Italijanom takšne okoliščine naravnost ustrezajo, kar po svoje kaže njihov odnos do novoorganizi-ranega sindikata, v katerem skušajo skregati zaposlene, za kar imajo glede na razmere 4* v Sloveniji kar nekaj možnosti.
Nam se seveda ob vsem tem zastavlja drugo vprašanje, in sicer, kakšna pravila igre postavlja slovenska država tujemu kapitalu na ozemlju slovenske države. Ali ta država * lahko dopušča šikane delavcev, ki so bolj kot do delodajalcev lojalni do predpisov države? Ali še drugače: kaj je prej in bolj pomembno - spoštovanje zakonodaje in kupcev ali lojalnost do tujih de- , lodajalcev, ki jim gre izključno za profit?! In še: Ali se delavci tem stvarem lahko postavijo po robu le z organiziranjem sindikata ali mora svoje odigrati tudi država? Preizkus z lakmusovim papirjem se nam v tem primeru ponuja sam od sebe. Če bo Dejan Majkič zaradi tega svojega javnega nastopa izgubil službo, je jasno, da tuji kapital v Sloveniji lahko počne, kar ga je volja. Seveda pa se moramo potem vprašati, kakšna je ta država, ki ne ščiti svojih delavcev pred aroganco •* tujega kapitala. In končno: je ta država resnično samostojna, če se v njej delavci pod tujim kapitalom počutijo kot tujci v lastni državi in če morajo doma občevati v tujem jeziku. Odgovore potrebujemo že danes, jutri namreč utegne biti že prepozno!
Ivo Kuljaj
JAVNI POZIV
POSLANCEM DRŽAVNEGA ZBORA,
NAJ SPREJMEJO PREDLAGANE SPREMEMBE ZAKONA 0 DENACIONALIZACIJI
Izvajanje zakona o denacionalizaciji povzroča pri podjetjih, ki jih zakon zavezuje k fizičnemu vračanju podržavljenega premoženja, vse več negativnih gospodarskih in socialnih posledic. S tem je zanikana tudi večkrat poudarjena teza o popravi krivic razlaščencem, saj koncept zakona, ki temelji na vračanju premoženja v naravi, povzroča nove krivice, in to ljudem, ki jih niso nikomur storili.
Poleg tega, da je slovenski koncept denacionalizacije edini, ki s fizičnim odvzemanjem premoženja pravnim osebam »rešuje« problematiko denacionalizacije (vse druge države so to naredile drugače), je v vrsti določb tudi pravno in postopkovno nedorečen in nejasen, kar povzroča vrsto težav, dvomov, pa tudi upravičenih zahtev za revizijo številnih denacionalizacijskih zahtevkov, na kar so opozorili tudi številni poslanci državnega zbora.
Izhajajoč iz prepričanja, da predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji omogoča popravo krivic denacionalizacijskim upravičencem, sočasno pa ohranja funkcionalno celovitost podjetij zavezancev in s tem socialno varnost pri njih zaposlenih delavcev, pozivamo poslance državnega zbora, naj sprejmejo predlagane spremembe zakona o denacionalizaciji.
Jožef Šketa, Konzorcij zavezancev za vračilo podržavljenega premoženja
■»
■*
zt
20
TE
18. maja 1995
NAJPOMEMBNEJŠA STRAN
z- Humoreska ■
M
Pojoča diplomacija
»Po se je spet pokazalo, kako smo Slovenci slabi diplomati,« je izza sanka bifeja Bližnja srečanja posebne sorte, kjer ponavadi tiči in pije svoje pivo, oznanil tovariš Neposredni proizvajalec raznih strok.
-	Ali mislite na ponoven italijanski veto na naša prizadevanja po pridruženem članstvu v Evropski uniji, smo se takoj vmešali.
»Ah, nisem imel v mislih tega, čeprav tudi to dokazuje, da smo Slovenci slabi diplomati, pa če smo z desne ali z leve ali iz sredine ali pa od nikoder.«
-	Na kaj pa ste mislili, če niste hoteli komentirati italijanskih nasprotovanj?
»No, naša diplomatska nesposobnost se je izkazala tudi pri letošnji evrovizijski popevki.«
-	V čem pa?
»Nikakor nismo znali doseči recipročnosti.«
-	Kakšne recipročnosti?
»Poglejte, Hrvatje so naši popevki namenili vsega tri točke, mi pa smo jih v našem glasovanju uvrstili najvišje in hrvaški popevki dodelili kar dvanajst točk. In tudi zato so nas Hrvati potem pustili za eno mesto za seboj...«
-	Ampak saj tu ne gre za politiko in diplomacijo, tu gre za umetnost. Tu se glasuje, ne da bi posamezne komisije vedele, kako so glasovali drugi.
»Že res, ampak Hrvatje so glasovali kakšnih deset mest prej kot mi. Po mojem bi se med hrvaškim in našim glasovanjem že dalo malce popraviti naše glasove...«
-	Oh, saj naša pevka ni bila tako slaba. Zasedla je menda sedmo mesto. Če bi to gledali z diplomatskimi očmi, je šlo kar za lep uspeh. Glejte, Nemci so dobili le eno točko, naši pa kakšnih osemdesetkrat več.
»Hočete reči, da smo boljši pevci kot diplomati?«
-	To prav gotovo.
»Torej bi bilo bolje, če bi bila Darja Švajger zunanja ministrica namesto Zorana Thalerja.«.
-	Nisem prepričan, kajti tudi Peterle rad poje, pa ni imel kakšnih posebnih diplomatskih uspehov.
»Ja, ko pa naša vlada ni bila zadovoljna s Peterletovim petjem.«
-	Zdaj pa samo recite, da bi Peterle, če bi nastopil na evrovizijski popevki, dosegel boljši plasma od Darje Švajger?
»Če bi bila kakšna komisija sestavljena iz eldeesovcev, bi zagotovo ne dobil niti ene točke. Sicer pa, če natančneje pomislim, se strinjam z vami, da smo kot pevci precej boljši diplomati kot pa v mednarodnih stikih.«
-	Zakaj pa ste zdaj spremenili mnenje?
»Zato, ker na evrovizijski popevki ni nastopila Italija.«
-	In kakšno zvezo ima to z našimi pevci oziroma našo diplomacijo?
»Oh, brez dvoma smo Slovenci dali veto na italijanski nastop v Dublinu. Tako kot oni dajejo veto na naše pridruženo članstvo v Evorpski uniji.«
-	In zakaj naj bi dali veto na italijanski nastop?
»Oh, kar tako. Zaradi dobrososedskih odnosov. Saj Italijani tudi kar naprej čvekajo od dobrososedskih odnosih in odprti meji, ampak ko pride do glasovanja o našem članstvu v Evropski uniji, v hipu pozabijo na vse lepe besede...«
-	In s čim bi lahko uveljavili takšen naš veto?
»Podobno kot oni. Recimo, da na njihovem nacionalnem izboru za popevko še nikdar ni nastopil ansambel, ki bi pel v slovenščini, čeprav tam živi naša manjšina. In Primorci lepo pojejo...«
Bogo Sajovic

	Horoskop
	Tudi večerja
Španskemu imperiju je v njegovi zlati dobi vladal kralj Filip II. (rojen 21. maja 1527). Kralj Filip je bil edini zakonski sin cesarja Karla V. Ko se je stari cesar umaknil, je_ svojemu bratu zapustil del ozemelj in cesarski naslov, svojemu sinu pa Španijo, Neapelj in Sicilijo. Španskemu kolonialnemu imperiju je v tistem času pripadalo tudi ozemlje današnje Nizozemske in Belgije, večina Karibov, pokorjena ozemlja nekdanje azteške in inkovske države, pa še več naselbin v Ameriki, Filipini in nekaj otokov na Tihem oceanu. Filip II. je vodil strogo katoliško politiko, zato je bil stalno v vojni. Vmešaval se je v verske boje v Franciji. Njegova politika je pripeljala do upora dela nizozemskih provinc, ki je sprožil dolgotrajno vojno. Leta 1585, ko je protestantska kraljica Anglije podprla nizozemske upornike, je prišlo tudi do skoraj dvajsetletne vojne z Anglijo. Filip II. je vodil tudi dolgotrajne vojne s Turki. Leta 1571
je krščansko ladjevje, katerega dobršen del so sestavljale španske ladje pod vodstvom Don Juana Avstrijskega (nezakonskega sina Filipa II.), premagalo muslimansko ladjevje pri Lepantu. Kralj Filip II. je poizkusil tudi Anglijo poraziti na morju, vendar je leta 1588 njegova »nepremagljiva armada« doživela uničujoč poraz. Uspešnejši je bil v na Portugalskem, ko si je po smrti portugalskega kralja prilastil državo in njen imperij s kolonijami v Afriki, Indiji, jugovzhodni Aziji, na Kitajskem in v Južni Ameriki. Čeprav sta bili formalno to ločeni državi (ko se je okronal za portugalskega vladarja leta 1580, je za portugalski del države prevzel ime Filip L), se je dejansko spremenil v najmočnejšega monarha sveta, v vladarja imperija, v katerem sonce nikoli ni zašlo. Čeprav je bil štirikrat poročen, z Marijo Portugalsko, Marijo I. Angleško, Izabelo Francosko in Ano Avstrijsko, je le s slednjo imel sina, ki je po njegovi smrti 1598 podedoval kot Filip III. prestol. Podedoval pa je tudi še trajajoče vojne z Anglijo in Nizozemsko in zaradi očetovih neprestanih vojn gospodarsko izčrpano državo.
Filipu II. so rra nekem popotovanju predstavili slavnega pisatelja Cervantesa. Kralj je videl, da je v denarni stiski, zato mu je dodelil dvesto zlatnikov letne pokojnine, »da bo lahko vsaj dostojno kosil«. Červantes je takoj vprašal:
»Vaše Veličanstvo, kaj pa večerja?«
Kralj mu je pokojnino zvišal na tristo zlatnikov.	Deni
Ijjjlj					DELAVSKA ENOTNOST	PRIVRŽENEC NOVOROMAN- TIKE	GRŠKI JUNAK	IZRIT KUPČEK ZEMLJE	s»	KRAJ ,NA KOČEVSKEM	SEVERNO AMERIŠKA L0V0R0VKA Z RUMENIMI CVETOVI	NAGRADNA KRIŽANKA	SMER V EVROPSKI LITERATURI	ANDRES ZORN	SVEČAN MOŠKI SUKNJIČ	PREDNIK KLAVIRJA	SLOVENSKA TV NAPOVEDOVALKA
					NAJVEČJI OTOK V KIKLANDIH							KRINKA					
					TAJNA POLICIJA V CARSKI RUSUI							HIDROELE- KTRARNA NA KRKI DOMAČE SUKNO					
					VIJAK PRI STISKALNICI				PESNIK MEKULI					KOPALNA BANJA			
									PERJE PRI REPI					INDIJSKI PISATELJ (RAJA)			
					ČEŠKA IGRALKA KRAJ POD :RUŠK0 GORO												
					►					ŽUPNIJA RAZLIČNA VOKALA					IVANA KOBILCA PREGOVOR		
AVTOR: BORUT LEVEC	GERMANSKO PLEME	NEKDANJI RUSKI KOŠARKAR (SERGEJ)	PISEC GLOS									EVROPSKA KUNA					
			ANTIČNA LJUBLJANA									NADA ZGUR					
LOJNA BULA							FRANCOSKI TENISKI IGRALEC OTANNICK)	SPANSKO ZENSKO IME JAPONSKI DENAR						GRŠKI BOG VETROV			
DOVAJANJE V0DEZA BOLJŠO RAST			•							STEV0 ŽIGON			PRIPRAVIL: SALAMONOV .UGANKAR	ZEMELJSKA OŽINA NA MALAKI			
PLEMIŠKI NASLOV					BIBLIJSKI OČAK				MESTO NA PRIMORSKEM OB SOČI	ENO IZMED IMEN KENIJSKEGA PREDSEDNIKA M0IJA	GLAD	DELAVSKA ENOTNOST	PREBIVALEC ROVT	VULKAN NA FILIPINIH	DRAGAN NIKOLIČ VELIKO MESTO V INDIJI		
BALERINA STRANIC					REDKA ZELO ODPORNA KOVINA							ZGODOVIN. MESTO V SRBIJI OB DONAVI				GRŠKI POVELJNIK PRED TROJO	ZIMSKO PREVOZNO SREDSTVO
ČLOVEK Z VELIKIMI OČMI					IVANKA GERG0LD			TALIS0VA 0RANZADA				NOR. SMUČ. SKAKALEC (VEGARD) GL MESTO NORVEŠKE					
					IGRALKA KARINA			SL. DEFEKTOLOGINJA (ANGELA)									
^SARAJEVO			NIZOZEMSKA JADRNICA				ŽELEZNIŠKI DELAVEC										
			SPODNJI DEL PROSTORA				TEKOČA ZAČIMBA										
"“IGRALEC NAUS						NARAVNO GNOJILO								NORDIJSKA BOGINJA MORJA			
						0LEG ANTONOV								ČARGO IVAN			
žice ZAVTTEV ZAVOJNICE										PODLOŽNIKI V FEVDALIZMU							
“NORVEŠKI JEZIKO- SLOVEC				'						PRETEKLI ČAS							DELAVSKA ENOTNOST
Nagradna križanka št. 23 •
Rešeno križanko nam pošljite do 30. maja 1995 na naslov: ČZP Enotnost, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, p.p. 479 na dopisnici ali v pismu s pripisom Nagradna križanka št. 23. Nagrade so 5.000, 3.000 in 2.000 tolarjev.
Rešitev nagradne križanke št . 19:
KOSTENIKA, OSTROGORSKI, IRAK, NAKIT, PRVI MAJ, ŠARA, PRINC, AE, RIK, MAKARONI, SUKNO, LA, AROMAT, CITRONČEK, NAKAZA, ANAA, AARON, GLENN, KRNA, LANA, OST, ISA MIRANDA, DG, KASKADA, TIR, ARA, ADDISON, ONATAS, RASTER, KLOVN, MIŠA, IDEAL, BEIRA, MALIK, MARNA, CRNAT, TRANI Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 19:
1.	Vera Janežič, Kančeva 14, 61000 Ljubljana
2.	Miro Rajlič, Pod vinogradi 3, 68251 Straža
3.	Cveta Levec, Bračičeva 21, 61380 Cerknica
Rešitev nagradne križanke št. 20:
RESK, ESTETIK, AMERIŠKA TRTA, PILAR, ATAMAN, PISATELJ, P ALI, FLORA, INA, RA, IB, AREAL, RENETKA, AJA, BERILO, KOCINA, KAL, EPINAL, ASANA, SA, LE, ŠKIS, RAFTING, NOČ, KASBA, EROTIK, STRESALKA, PLIN, MV, RATKO, TANČICA, ONO, ABE, TROSKOK, SEKAČ, GOGALA, KEKEC, LESK, ARAKAN, ATALA, ARTA
Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 20:
1.	Ahata Otrin, Zikova 7, 61240 Kamnik
2.	Erika Marn, Novo polje c. V/8 a,
61260 Ljubljana-Polje
3.	Stane Setničar, Kresnice 34a,
61281 Kresnice
- Nagrade bomo poslali po pošti.
Križanki pripravil
UGANKAR
Vitomir Gros, šef Liberalne stranke, je naslovil na predsednika države popolnoma resen poziv, v katerem od njega zahteva, naj zamenja predsednika vlade. Razlog naj bi bila Drnovškova osebna odgovornost, ker so po Grosovem mnenju »nasledniki komunističnih hudodelcev v nasprotju z načeli pravne države, brez kakršnega koli postopka in z brutalno uporabo sile odpeljali v smeti žare s sveto zemljo skupaj z nedogorelimi svečami«. Gros je seveda ■ pozabil povedati, ali so bile žare s sveto zemljo na Trgu republike postavljene v skladu z načeli pravne države, ki za takšna dejanja predvidevajo čisto določene upravne postopke. Ker tako imenovani antikomunisitčni legionarji za svoje početje na javnem prostoru niso imeli ustreznih dovoljenj, so bili torej predvsem oni v opreki z načeli pravne države. To so vzpostavili šele »nasledniki komunističnih hudodelcev«, ki so odstranili žare in sveče, kršilce odpeljali na policijsko postajo in jih prijavili sodniku za prekrške. Vse drugo skupaj z Grosovim za lase privlečenim komentarjem in pozivom pa lahko mirno uvrstimo zgolj v domeno (neposrečene političen provokacije. Nekaj je pieteta do žrtev in nekaj povsem drugega njena dnevnopolitična zloraba. Za kaj je šlo v tem primeru, pa naj presodijo predvsem volilci. Še zlasti Grosovi!
Ribičičevo
začudenje
Ciril Ribičič, poslanec ZLSD, se je začudil, »da noben slavnostni govornik ne zna po človeško toplo reči partizanom in aktivistom OF: hvala, ker ste osvobodili Slovenijo!« Pač, kar zadeva tople hvale, je svoje postoril obrambni minister Jelko Kacin v Topolšici. Kar pa zadeva Ribičiča, bi utegnilo biti veliko bolj na mestu njegovo začudenje, kako da vsem sladkim besedam govorcev ni sledila konkretna podkrepitev v vsaj toplem golažu.
Školčev
menu
Jožef Školč, predsednik državnega zbora, je na slovesnosti v državnem zboru dejal, da so »bili domobranci in partizani in plavo-gardisti, vosovci in stražarji; bili so Slovenci, Nemci, Madžari, Italijani, Srbi, Hrvatje, Mongoli, Rusi, bili so plemeniti ljudje z visokimi cilji in navadni zločinci, zavedenci, idealisti, junaki in reve in topovska hrana«. Skratka, bogat menu, na katerem lahko vsakdo izbere po želji. Da pa bi bila stvar popolna, je treba še dodati, da je bila tudi OF in OR. Če bi sodili po Školčevem nastopu, danes zmaguje predvsem slednja.
Kuli
VREME
Piše: Andrej Velkavrh
Spremenljivo
______
2e lep čas traja razmeroma hladno in precej oblačno vreme. Sončni dnevi le redko popestrijo naš vsakdan. Dežja je padlo že kar nekaj. In morda ste opazili, da narava kljub nekoliko nižjim temperaturam in redkim sončnim uram kipi in raste, da spremembe le težko dohajamo.
Zaradi ohladitve letos v maju še ni bilo dosti neviht. Pa še tiste, ki so bile, so bile pohlevne z enim ali dvema gromoma. Le enkrat, ob prvi fronti, ki nas je dosegla še v toplem vremenu, so bile v severovzhodni Sloveniji kar močne nevihte. Razmeroma hladno in spremenljivo vreme nas bo spremljalo tudi v soboto in nedeljo. Potem pa ostane le še deset dni do junija, ko se začne meteorološko poletje. Možnosti sta dve: da bo še junij bolj kisel in ne ravno topel ali pa nas bo spet zažgala nenadna vročina.