Štev. 11. V Ljubljani 5. junija. Tečaj II. »Brus® izhaja 5. in 20. dan vsacega meseca. — Cena za vse leto 4 gld., za pol leta 2 gld., za četrt leta 1 gld. Posamične številke po 20 kr. — Inserati računijo se po 4 kr. petit-vrsta. Berti osameli. Sebični svet je roži slab vrtnar, Le duha jo, — če usahne, kaj mu mar! Kot bujna roža bujno si cvetela, Sadu zdaj ni, pa tudi cvetja ni . . . Zato oko otožno solzo mi rosi, Ko spet Te gledam, Berta osamela. Zdaj Ti srce ledeno več ne koprni. Umira lice bledo in medli: — Ljubezen bila Ti le britko je trpljenje. Oh, večkrat solze Ti oči kale, Spominjajoč na prazne nade se, želje, Ki jih rodilo prejšnje je življenje. Kako pa češ, da kdaj bi srečna bila, Da bi komu se trajno prikupila, Če želj nemirnega srca ne znaš krotiti ?! Preburnih dnij, presladkih bolečin Ostal samo otožen bo spomin, Ker ne umeš s strastmi se prav boriti. Prostoslav P. V koši v Pariz. Spisal Vinko Lapajne. Prvo, kar je izustil Anže zbudivši se, je bilo: „Kje dobim sedaj drugo ženo?" — „Bodi brez skrbij, dejal sem. mu, v Parizu je dovolj žensk in jedna se bo že dobila, ki se ne bode sramovala vzeti Anžeta Kafola iz Šebrelj “. — „Kje pa jo dobim?" prašal je nestrpno. — „Jako jed- nostavno. Greva v kako pisarno ali bureaux, kjer so ženske razstavljene in tam si lehko izbereš žensko po svojem ukusu — nedolžno, bogato — (če te bo hotela), zape¬ ljano i. t. d. Toda do tija imaš še dovelj časa; glavna reč je, da si ogledava prej razstavo in druge znameni¬ tosti. Najprvo pogledati morava Eifflov stolp." Zajahal sem torej koš in šla sva na Martinovo polje, kjer stoji velikan. Stolpa ne bodem opisaval, ker je vsakdo bral o njem v časnikih, toda tega ne morem zamolčati, da je Anže, zagledavši stolp — okamnel začudenja. Dolgo sem moral nategovati njegovi ušesi, da sem ga spravil iz kamenele letargije. Prostor, kjer je Anže okamnel, zaznamoval sem s križem, narejenim iz vitre kosove. Vsakdo ogleda si lehko prostor kjer je Anže okamenel. Načuditi se ni mogel, kako so mogli stolp po koncu vz¬ digniti. Podučil sem ga, da so najprvo stolp sestavili z železnih kosov in potem s stroji vzdignili jednako kakor v nas „maj“. „No, so pa „kunšt,ni“ pristavil je po dolgem premišljevanji. Pri vhodu v stolp hotel sem plačati dve vstopnici, toda Anže me je takoj dregnil zašepetaje mi v uho, da ne treba plačati dveh vstopnic, ker me on nese itak v koši. To bi bilo sicer jako logično, toda blagajniku nesem mogel ubiti tega v glavo. Plačal sem dve ustopnici. Potegnili so naju s „ascenseurjem“ v prvo nadstropje. V prvem nadstropji je restavracija. Čeravno me je bila Anžetova vinska požrešnost pripravila večkrat v zadrego in sem mu mnogokrat prepovedal upijaniti se, upijanil se je bil vender na stolpu, ko sem ga bil oštel, dejal je: „To bi pa vender bilo škoda, ko bi se jaz jedenkrat v življenji na tako visokem stolpu ne upijanil. To je moja 11 82 BRUS Štev. 11 najvišja opica". Toda njegova pijanost imela je slabe nasledke. Grede po stopnicah s stolpa nizdolu, spodtak- nil se je bil Anže in — ležala sva ob vznožji stolpa. Razven nekaj prask ni bilo nič hudega, čeravno sva padla 60 metrov visoko. Iz tega slučaja vidi se, kako solidno je zidan stolp. Zvečer bil je stolp električno razsvetljen. Anže ni mogel načuditi se svetlobi električne luči. „Ko bi mogel prinesti jedno svetilko „za kolače" domov," dejal je po¬ željivo, glede svetilko. Pa si kupi jedno, odvrnil sem mu. „Bode pa li doma tudi gorela?" prašal je dalje. — „Tako svetlo baš ne, ker nemaš„ umotvorov in dinamit — strojev (po nemški: Motor und Dynamo-Maschine) toda doma vtekneš lehko v svetilko — lojevo svečo. Da imaš le svetilko, to je glavna reč. Ako pa hočeš, da bode ravno tako svetlo gorela, vtekni 200—300 lojevih sveč notri in prižgi — imaš isti efekt in ceneje." — Anže je bil zadovoljen z mojim razpravljanjem. V razstavi je tudi upeljava, da jezdijo ljudje po ceni na oslih. Od daleč videl sem jezditi jednega na omenjeni zverini. „Anže, sorodnike imaš v Parizu," dejal sem. „Nisem nobenega videl do sedaj", odvrnil mi je. — „No le poglej tam, tam ide jeden in celo noseč je. — „Vi ste pa res „žleht“, dejal je Anže. —-— — Danes namenil sem si ogledati razstavo. Zunaj de¬ žuje kakor bi iz škafov zlival, toda to naju ne moti — saj imava koš. In prav praktičen je koš v deževnem vremenu; oba sva nateknila koš čez glavo in šla proti Martinovemu polju — prvič, da me Anže ni nosil. Raz¬ stava leži ob nabrežji Se in e. Ma mostu reke Seine zgu¬ bil je neki gospod listnico. Anže jo je bil takoj pograbil rekoč „Seine oder nicht Seine —- moja je." Ko sem mu predbacival, da se to ne ujema z njegovo Šebreljsko po¬ božnostjo, dal je listnico nazaj. Prišedši v razstavo, ogledala sva si najprvo razstavo človeških stanovanj. Kakor je vsakemu znano, imamo v zgodovini tri dobe: prazgodovinsko, zgodovinsko in po- zgodovinsko. Istotako stanovali so ljudje v vsaki dobi drugače. V prvi dobi stanovali so ljudje pod milim nebom. Oddelek te dobe je kaj lepo razstavljen. Nebo je bilo kaj dobro zadeto, ako ravno radi deževnega vre¬ mena ni bilo milo. Stanovanje je bilo tedaj jako po ceni; noben davčni eksekutor ni mogel zarubiti stano¬ vanja. To dobo imenujemo: dobo prostosti. V drugi dobi stanovali so ljudje že po luknjah in pečinah; radi tega imenujemo tudi to dobo zapečeno ali kamenito. Tretja doba je sedanja, ki združuje obe dobi. Hiše so kame- nite (doba II) in ako hišniku prodajo hišo, stanovati more lehko po dobi I ali II. Pred vsako razstavljeno hišo je tudi vrt. Najbolj ugajal je Anžetu vrt indijske hiše, ker so rasli dateljni na vrtu in pomeranče na palmah. Stopila sva na vrt, da bi si nabasala žepe dateljnov. To je bilo tudi lehko, ker sem stopil v koš in bil tako višje od tal. Jedva sem začel dateljne nabirati, ko prisopiha policaj. Anže je takoj slutil nevarnost, ter jo z menoj popihal. Skoro gotovo bi bil Anže pete odnesel, da nesem bil pretežek; to je bila tudi moja nesreča, kajti najedenkrat udere se dno koša in — štrbunk! ležal sem na cesti v blatu. Policaj me je pobral in odvedel na policijo, kjer sem vsled svo¬ jega eksotičnega poželjenja do dateljev sedel 24 ur. Anže je bil prišel srečno domov. Novo dno koša stalo me je jeden frank. Anže je kupil danes srečko razstavne lote¬ rije. Radoveden sem, bode — li kaj zadel. Mogoče! Osli imajo srečo. Vederemo! (Dalje prih.) Kako si nekateri gospodje še vedno mislijo ravnopravnost. Tri bele vrane. I. V pomladi razveseljuje naše oko in srce vsa pre¬ bujena narava s svojim zelenjem in cvetjem, a naše uho prijetno zabava milo petje drobnih ptic po senčnatih gozdih in vrlih. Tudi nas so letošnjo pomlad posebno razveselile tri ptice, katere sicer niso nič kaj priljubljene, a vender kadar svojemu perju barvo izpremene, takrat jih radi vidimo, ker tudi njihovi glasovi našemu sluhu vse drugače done, kakor njihovih navadnih sivočrnih sestric. Bile so to namreč tri bele vrane, ki so priletele k nam v podobi treh člankov v „tlovenci“, kateri so pa na naš mlin napeljali toliko vode, da bi bilo zares škoda, ako bi ne namleli nekoliko stotov bele pšenične moke za našo pošteno in pravično reč. Prva taka bela vrana je prihitela v Ljubljano že takrat, ko je sv. Gregor opominjal našega kmetiča, da je treba pripraviti plug in brano za novo setev. Usela se je na okno znane palače, od koder izvira v novejšem času vse naše zlo, ter je zapela to-le milotožno pesem: „Ali veste, kakošen hasek donaša katoliški cerkvi po slovenskih deželah tisto pretirano latinsko-cecilijansko petje ? Če morda ne veste, ali ako se nalašč delate gluhe in slepe, tak Vam pa jaz povem : Jedino ta, da se zdaj hitro širi tisto grdo „klafarsko petje", kakor še nikdar poprej. In temu se ni kar nič čuditi; kajti poprej se je naučila mladina obojega spola, posebno pa dekleta, v cerkvi od cerkvenih pevk, pobožnih pesmij katere so se potem prepevale doma in na polji, pri žalostnih in ve¬ selih prilikah, a zdaj se jih nerazumno latinsko petje ne more prijeti, zato je poseglo kar vse od kraja po „kla- farskih". Tako daleč je že prišlo, da se je morala slo¬ venska cerkvena pesem umakniti k poddružnicam. Tukaj se še smejo zbrati pevke iz Riharjeve dobe, in potem romarji iz devetih fara na okrog doma pravijo, kako milo so prepevale pevke pri sv. Neži na sv. Kumu stare pesmi, a naše sedanje domače pevke ne znajo nič več tako lepo peti, kakor nekdanje. Da, še celo pri mrličih so „klafarske“ izpodrinile poprejšnje pobožne pesmi." Tako nekako se je glasila melodija te nenavadne ptice, in kar je pela, tisto je moralo biti resnično, ker Štev. 11 BRUS 83 ugovarjati si ni upal niti jezični »Rimo-katolik". Tudi mi podpišemo vsako besedo, ker pogosto smo že culi v veselih družbah iz sedanjega cerkvenega petja norce briti, in radi bi bili o tej važnej zadevi kaj pisali, a opustili smo to, dobro vedoč, da bi se bilo v nasprotnem taboru na vsej črti zakričalo: Glejte jih, že spet vero motijo! »Slovenec 11 pa menda vender vere ne moti, zato nas je v njem tista odkritosrčna in možata beseda prav zelo razveselila, ker v njej vidimo dobro znamenje, da se je jelo gospodom počasi daniti, kam so jo zavozili s svojim ekstremom. Tukaj se zopet vidi, kako težavna in dolga je pot do resnice in pravice, osobito tam, kjer se resnici in pravici stavijo umetne ovire. Nadalje je iz tega raz¬ vidno, kako nedosledno in nelogično je delovanje go¬ spodov, ki imajo v tej zadevi odločilno besedo. Kajti beseda in dejanje se ne ujemata. Tukaj imate dva do¬ kaza : Na leči silno gromite proti pohujšljivim „klafarskim pesmim 11 , a na koru ukazujete svojim organistom in pevkam peti v starem, tujem jeziku, katerega ne raz¬ umejo niti pevke niti poslušalci. Kako more tako cer¬ kveno petje izpodrivati »klafarske pesmi", nad katerimi se po pravici hudujete? Na leči učite, da je naša molitev samo takrat Bogu všeč, kadar ga molimo z duhom in srcem, a tista mo¬ litev, ki je samo na ustnicah, mu je zoprna. Ker je pa cerkveno petje samo drugačna oblika navadne molitve, zakaj torej silite naše mile slovenske pevke, da morajo na koru Boga moliti samo s svojimi čistimi grli in rož¬ natimi ustnicami? Kajti z duhom in srcem revice svo¬ jega stvarnika tudi pri najboljši volji ne morejo moliti, ker ne umejo v pesmih niti besedice; vsaj niso študirale latinskih šol in lemenata. To nespametno početje nam pa zopet kaže, kaka uboga para je naš mili slovenski jezik. Kjer imajo Nemci in Lahi v naših pokrajinah oblast, tam ga mečejo iz šol in uradov, a novodobni Vihingi zapodili so ga — menda v posmeh (Tisočletnici Ciril - Metodovi) — še iz farnih cerkev k poddružnicam gor na najvišje verhunce! Ko je bil nepozabni Slavjanskij s svojim izbornim korom zapel tudi dve cerkveni pesmi, kakeršne se pojo v pravoslavnej cerkvi, takrat je »Slovenec" -— kojemu se vnetost za pravoslavno cerkev gotovo ne more očitati — globoko vzdihnil, pišoč: „ Tako petje je zares prava molitev! 11 Gospodje, roko na srce! ali si o našem seda¬ njem cerkvenem petji upate izreči tako laskavo kritiko- 1 Ker pa tega ne morete storiti, zato posnemajte Slav- janskega, ker on Vam je izvrstno dokazal, da se da iz¬ borno koralno peti tudi v slovanskem jeziku! Glejte, tu Vam leži še ogromna ledina, te se lotite, to preorjite, a za trud boste želi boljši in obilnejši sad, nego da iščete v potu svojega obraza po vseh kotih slovenskih brez¬ vercev ! II. Druga nenavadna ptica je priletela v naše mesto velike srede večer, pohitela je nemudoma v »Katoliško tiskarno", zagrabila tam s kljunom več izvodov „Slo- venca 11 tega dneva, v katerem je stal baš iskreno pisan članek o »Družbi sv. Cirila in Metoda 11 , raznesla ga je urnih kril po oknih bogatih kapelanov, ki so baš tiste dni v podobi debelih bankovcev darove donašali svojemu novodobnemu zlatemu teletu, beri: »Katoliško politično društvo 11 , ter je zraven na vsakem oknu glasno zapela: »Bogati gospod, tu notri čitajte, kako se godi sloven¬ skemu učencu katoliških starišev tam, kjer odločujeta pri šolstvu Nemec in Lah! Zakaj ne postanete, ker ste tako imoviti, pokrovitelj versko-šolske družbe sv. Cirila in Metoda?" Da, šalo na stran! Dotični članek je bil zares pisan tako navdušeno in prepričevalno o veliki potrebi in obilni koristi omenjene družbe, da bi se jej bil jaz, ako bi bil bogat, odzval takoj z jednim tisočakom za »pirhe". Ta izborni članek je blaga duša, ki se ni dala iz Gorice okužiti, napisala brezdvomno pod utisom, kojega je nanj napravilo čudno početje njegovih zbeganih stanovskih tovarišev, ki so se v novo politično društvo tako za te- lebali, da niso videli ničesar druzega. Vrli člankar si je gotovo mislil: »Za Boga, kaj bode ostalo pa za »Družbo sv. Cirila in Metoda", ako boste blagajnico novega dru¬ štva, koje je osnovala baje samo »sitnost" mojega tova¬ riša, mašili kar z debelimi bankovci!" Svetujemo, da si ta izvrstni članek pod steklo de¬ nejo vsi naši premožni ljudje, bodisi duhovskega ali po¬ svetnega stanu. In kadar bode koga skušnjava obhajala, j poslati darilo »Katoliško političnemu društvu", takrat naj ga še jedenkrat prebere, in prepričani smo, da se bode adresa nehote spremenila na »Družbo sv. Cirila in Metoda". Kako je moralo blago srce spretnega pisatelja še le potem boleti, ko je videl, kaj se s tistim denarjem počne, ki bi bil sicer morda došel šolski družbi v pomoč, kako so se zanj najeli delomrzni agitatorji, ki so, pijani ko muhe, nadlegovali mirne ljudi po gostilnah in kavarnah z raznimi psovkami; kako so se zanj kovali, tiskali in brezplačno raznašali ostudni napadi posebno na dva od¬ lična odbornika »Družbe sv. Cirila in Metoda", ki se ne strašita niti izdatnih stroškov niti najdaljše poti, kadar velja kaj storiti v prospeh te prepotrebne družbe! Se jeden dober svet imamo pri rokah : Ker je odbor novega političnega društva izvestno že uvidel, da je letos za »Šturm" na Rim že prepozno, ker bi bilo doli našim ljudem prevroče; ker je to sploh tako kočljivo vprašanje, da se ga celo ni upal lotiti sam Bismark, dasiravno se mu je s pošiljatvijo Kristovega reda namignilo; ker ste nadalje tudi videli, da ima minister Gauč za Vaše reso¬ lucije in prošnje za »mežnarsko šolo" — v koji bi imel postati 24letni kapelan vodja, a 60letni skušeni učitelj pa njegov ponižni sluga —- samo ironičen posmeh, — vsled vseh teh in še druzih razlogov tedaj svetujemo, da naj pri prvi odborovi seji kdo ustane in reče : »Dosti smo se pehali in potili, pa skoro ničesar nismo opravili, radi tega je najbolj pametno, kar moremo storiti, da naše društvo razpustimo, a denar, kolikor ga je ostalo našim žejnim agitatorjem, pošljimo »Družbi sv. Cirila in Metoda", saj njene šole so menda vender zadosti verske." Samo par stotakov pustite v blagajniei društvenemu osnovatelju g. Kalanu, ker se mu je zopet ponudila lepa prilika za novo sliko in ž njo za novo prikupljenje. Kakor je poizvedel „ Wochmblatt u se je ta gospodek s tisto ponesrečeno sliko, namenjeno v Dijakovar, hotel samo prikupiti svojemu prevzvišenemu pokrovitelju , kateri baje gleda svojega tovariša tam doli s takim oče¬ som, kakor nekdaj Vihing sv. Metoda. A z novo sliko se lehko prihlini svojemu mojstru tam ob Soči. Tega je do¬ letelo namreč te dni izredno odlikovanje: „ Deutsche Wacht “ in „Wochenblatt“ kličeta na ves glas: „Hoch! Dr. Mahnič! (Similis simili gaudet)“, zato ker v svojem »Rimo-katoliku" kliče zopet policijo na pomoč zoper vrlega pesnika, g. Aškerca. Ker mu pa to vedno klicanje po policiji zoper narodna društva in slovenske pesnike za plačilo donese izvestno mitro, zato naj zanj naroči njegov verni učenec tako-Ie sliko: 11 * 84 R B U S Štev. 11 Dr. Mahnič naj v škofovskem ornatu ošabno po¬ konci stoji, na škofovsko palico naj se obesijo tiste znane škarjice, s kojimi novi prorok ženskam jezike reže, na to palico naj se tudi prilepi seznam z rdečimi napisi vseh onih narodnih društev in slovenskih pesnikov, ki se morajo s pomočjo policije uničiti, a pred knežjo mi¬ lostjo naj ponižno klečita vsak s kadilnico v roči ured¬ nika „Deutsche Wacht“ in n Wochenblatta u . (Za dolge in rdeče nosove teh dveh ne pozabiti obilo bakrene barve.) > To prekrasno sliko naj g. Kalan nese z deputacijo tja v Gorico in ž njo se bode tako močno prikupil, da mu kanonikat ne uide. Če mu v Ljubljani izpodleti, kar pa skoraj ni mogoče, ga dobo pa tam, kjer bode imel oblast škof in spe na tej novej sliki. Da, da: Providentia est mater.»časti in masti", kakor uči Vaš novi prorok. Posnemajte ga, gospodine mladi! III. Tretja ptica redke prikazni je priletela v belo Ljub¬ ljano dne 17. maja „Izpod snežnikov". Najprvo je prav gorko oštela našo stranko, a pozneje je po krivici pri¬ zadete udarce popihljala s svojim nežnim perjem, da nas niso kar nič več skleli. Opravivši delo v Ljubljani je j brzih perot sfrčala v Gorico. Tu je loputnila z močnim kljunom na neko okno, da je znanemu zelotu, pisavšemu baš ovadno pismo na policijo zoper pesnika Aškerca, kar omazano pero iz roke odletelo. Zdaj mu je začela za njegovo prokleto delo peti te le prav zaslužene levite: j „Kaj dlako cepiš in iščeš v narodnih društvih kaj iz- dajskega? Vesel bodi, da še nekaj narodnjakov imamo, kajti časi so resni! Ob vseh naših mejah, razun brvatske, preži sovražnik na nas, in to še v takih krogih, s ka¬ terimi »nekateri" simpatizujejo, namreč nemško-konser- vativnih (kdor je skusil in videl, pa ve), in zdaj bi bil čas, narodno idejo preganjati? To se pravi, sovražnikom vrata trdnjave odpirati! Politikuje naj le praktičen mož, ne pa razmišlje- valec in preiskovalec!“ Poklicavši zelotu v spomin, po ovaduštvu opešani, še Izveličarjeve besede: »Ne sodite, da ne boste sojeni!" — je zletela zopet pod snežnike, kjer se mirnejše živi, nego v teh dveh mestih, v kojih zelotovi tovariši najbolj zdražbo delajo. Živio, čestiti g. Illyricus! to so možate besede ob jednajsti uri. Iz teh in druzih Vaših »Različnih mislij" logično sklepamo, da Vi pripadate pravo za pravo k naši stranki, ker imate v svojem idealnem srci skrite jednake težnje kakor mi. Vi pišete: »Nam Slovencem bi bilo treba celih možakov, takih, ki poznajo politični položaj in nevarnosti, ki nas obdajajo od vseh stranij; vseh pravih slovenskih možakov, ki dalje vidijo, ko do Šiške ; oni naj preudarjajo naš revni stan in dvomljivost naše bodočnosti." Nadalje pišete: »Ali bi ne bilo možato, po¬ ganjati se za združenje slovenskih pokrajin s Hrvatsko, Dalmacijo in Bosnijo ter tako osigurati obstanek našega naroda v okviru avstrijskih mej in s tem z jednim udarcem posekati glave nemškutariji in lahonstvu in vsem zlom, ki nas stiskajo." Na drugem kraji kličete: »Čas pa je tudi, da se v razgovor spustimo z narodnimi Hrvati. Mi ne moremo biti brez njih, oni ne brez nas. Le slovensko lirvatska trdna zveza in vzajemnost dala bo Avstriji drugo lice." A za tem zopet: »Priporočam Slovencem za danes le-te reči: eneržijo, požrtvovalnost, delavnost, dobro gospodarstvo in skrb za čast našega naroda. Ako imamo te lastnosti, ni se nam nasprotnikov nič bati." Glejte, vrli Illyricus! to je ja do pičice naš pro¬ gram. In baš radi tega, ker delujemo neumorno za to, da bi ta program dobil kosti in meso — se je začela po najetih, žal, celo slovenskih pisunih, klicati križarska vojska zoper nas. Ustanovilo se je »Kato!.-polit, društvo" jedino v ta namen, da bi izbacnilo iz vseh zastopov može, ki odločno in brez ozira na kako zamero zasto¬ pajo ta program. Da bi pa svoj namen ložje dosegli, vzeli so v roke ceno orožje: Oklicali so nas verne sinove slovenskih mater pri nevedni množici za brezverce in nekatolike! Ker živite pod snežniki, zato morda ne veste isti- nitega sedanjega programa Vaše stranke. Tak le je: Naš komaj malo probujem' narod zazibati v smrtno spanje pred 1848. letom. Zato se je narodnost oklicala za ma¬ likovanje, narodna društva za veleizdajska, slovenski pesniki za vredne ječe v Gradiški, da bi jim Goriški zelot ložje korenček bratovske ljubezni strgal. Bog varuj, pogledati čez mejo Šiške; zato ni več črhniti besedice o »Sloveniji", kaj še le v Vašej Jugoslaviji, ker tako je nasvetoval naš » remi politik “ na Dunaji, ki se grozno boji nekje velike zamere. Po zborih vsemu prikimati, da se le ne moti spanje kakemu visokemu gospodu. Kdor pa slepo ne podpiše tega programa: Anathema sit! In kakšen hasek se pričakuje za naš narod po iz¬ peljavi tega programa? Kaj je narod! Prvi, ki je to lu- liko med pšenico zasejal, pričakuje kardinalskega klo¬ buka, zato je že lani ministru opisal naš jezik ko pravo kolobocijo, ki se žlobudra baje v daljavi vsakih dveh ur j drugače, dasiravno je par mesecev poprej v »Pastirskem listu" javkal in tožil, da se krivi nauki — narodna prebu- j jenost— širijo po deželi »v zapeljivo lepem jeziku" (Ipsis- sima verba!) Od njega najeti pisuni pa: ta mitro, drugi kanonikat, tretji dobro faro, četrti mastno službo v ml- nisterstvu, i. t. d. Verujte mi, gospod Illyricus, vera ima pri vsem tem samo opravilo peska v oči nevedni mno¬ žici. — In glejte ostudne igre! Zato, da bi nekateri, ki so vse nam in Vam svete ideale vrgli med staro šaro ložje dosegli svoj sebični namen — zato naj se mi vsi drugi zavedni rodoljubje duhovskega in svetnega stanu, ki smo bili še nedavno najboljši prijatelji, med seboj lasamo, pulimo in grdo gledamo v glasni posmeh našim dušmanom, ki dobro vedo, da bode nasledek temu pre¬ piru gotova propast našega naroda! Da je temu v resnici tako, vidite iz lastne skušnje. Sklepaje svoje lepe »Različne misli" ste pristavili: »Go¬ spod urednik, jaz sem govoril, zdaj pa Vi govorite. In g. urednik »Slovenca" je pripomnil: »Resna stvar po¬ trebuje časa." Vi ne veste v kako zadrego ste ga s tem spravili. Že radi tega, da je Vaše misli dal tiskati, so ga poklicali najbrže v palačo: ad verbum! Zato zaman čakate odgovora. Gospod na uho Vam povem: Saj ne sme pisati o »Sloveniji", kamo še li o Vašej Jugoslaviji! Slo¬ venijo bodo ti »resni politiki" ustanovili takrat, kadar jo bodo po taborih burno zahtevali germanizirani Slo¬ venci in nemški kolonisti »Siidmarke". Taka je v tem momentu situvacija naše male in velike politike. Mislečemu rodoljubu poka srce in se krči pest. Obupati bi bilo nad narodovo bodočnostjo, ako bi nas ne tolažila misel, da je tacih Ilirov še lepo število med Vašim čestitim stanom; samo pogumno povejte vselej resnico, kakor zadnjič, in kukavice bodo kmalu utihnile! Srčno Vas pozdravlja: etiam Illyricus! Štev. 11 BRUS 85 Izidorja Muzloviča premišljevanja. Žalostno, a resnično je, da se nekatera vprašanja v nas Slovencih kar ne ganejo, ali da se razmeroma ve¬ liko prepočasno pomikajo naprej. Mej drugim ima višja dekliška šola v Ljubljani to nezasluženo usodo. Drugod bi bili za darilo, kakeršno nam je poklonil naš mecen Gorup, do komolca zahvalni, v nas pa se stvar zavlačuje in višje dekliške šole ni, pa je ni, dasi bi nam bila tako potrebna, kakor oči v glavi. Jednako godi se z deželnim gledališčem. Koliko napora je bilo treba, da so se pridobili nekateri naspro¬ tujoči deželni poslanci za to uprašanje! In sedaj, ko hoče dežela zgraditi gledališče, od katerega bi mesto imelo največ koristi, pa zastopniki mesta Ljubljanskega naspro¬ tujejo, nekateri celo s tacimi ugovori, ki živo spominjajo na znanega „Bezirksbergerja“. Duh negacije je nekater- nike tako prevzel, da ne uvidijo, kako neobhodno po¬ trebno nam je gledališče ne le z ozirom na mesto, ampak tudi z ozirom na mlado našo dramatiko, katera v seda¬ njem svojem začasnem zavetišči uspevati ne more. Zakaj tako nasprotstvo? Moj prijatelj ti di, da zato, ker so klerikalni gospodje izborni glumači in jim je ne¬ ljuba celo konkurenca na gledališkem odru. Trditev ta je zelo hudomušna, a tudi resnici podobna, ker sam gledam, kako nekateri gospodje vrše razne svoje uloge. Kakor so me ti dogodki žalostili, tako sem se raz¬ veselil, dobivši v roke n Slovenca“ z dne 29. maja. v ka¬ terem kapelan Žitnik krtači znanega Lienbacherja, pišoč: „Kakor je znani Lienbacher že od nekdaj čudak, tako čudno je tudi sedanje njegovo postopanje. V Solnogradu je osnoval volitveni odbor, ki je „konsemativen pa ne kle- rikalen“. Radovedni smo, koliko kalinov bode vjel na to suho limanico Tako piše „Slovenec", ki se je še nedavno naslova ^klerikalen" branil, kakor peklenšček blagoslovljene vode in na vse pretege potegoval se za svojo konservativnost. Takrat bila je vsa njegova stranka le konservativna, sedaj pa imenuje vsacega kalina, kdor bi se ušel na konserva¬ tivne limanice. To je vender tako hiter preobrat, da res ne vem, ali ga je zakrivil slab spomin ali pa kaka druga nezgoda v „ Slovenčevem" uredništvu in „katoliškem po- litiškem društvu". Vsekakor pa je znamenito, da so po omenjenih besedah vsi člani, ki so kot „ konservativci “ pristopili temu društvu, zmatrajo za kaline. To je lep poklon in gospodje člani ga smejo biti veseli. Sicer je pa „Katoliškopolitiško društvo" oboga¬ telo za imenitnega člana. Pristopil mu je namreč tudi profesor Šuklje. Nad tem jednim spokorjencem mora biti večje veselje, nego nad 99 pravičneži, ki pokore ne potrebujejo. In s tem bodi za danes dovolj. Skupil jo je. Nekoč pride na Jesenice tujec Nemec, kateri je druge nemške tujce v tem posnemal, da je sedeč v go¬ stilni grozno zabavljal o razmerah na Kranjskem. Slu¬ čajno v istej gostilni sedečemu potniku — Cehu je to zabavljanje že presedalo in premišljevati je začel, kako bi tega oholega tujca splačal. Pa dobro jo je pogodil. Ko se je tujec napotil na kolodvor, sledi mu tudi Ceh: in ko Nemec ustopi v kupej, pošlje mu Čeh po železniškem slugi pred odhodom vlaka listek z nastopnimi vrsticami: Assling liegt am Savestrand, Am Rhein liegt Ober-Wesel, Zum Bessermachen gehort Verstand, — Kritisiren kann jeder Esel. Na poljedelski in gozdarski razstavi na Dunaji zgradili so naši kapelani od orehovih lupin in žabjih dlak poseben, jako krasen paviljon, v katerem so raz¬ stavili : a) Uredništvo „ Slovenca “: 1. ) Načrt in fotografije mesta „Brabanqonne“ z na¬ tančnim popisom. 2. ) Slovenska berila za meščanske šole. 3. ) Pet loncev „mnogolicne jednolienosti 4. ) Dva koša »raznovrstne jednakomernosti“. 5. ) Deset snopov »šepecih žarkov “. b) Kapelan Kalan: 1. ) Železnico, ki jo je zgradil in v prometu imel že 1805. 1. 2. ) Netopirja s kljuni. 3. ) Dihurjevo gnezdo. 4. ) Vse akte svoje pravde proti „Brusu“. 5. ) Zemljevid, na katerem se vidi in čuje, kako Savinja preko Gornjegrada in mimo Sent Jurija teče. Drobiž. Bolnica: Ah, gospod doktor, vi mi morate kaj za¬ pisati. Doktor : Vam, milostna gospa, treba samo miru. Vi imate razdražene živce. Bolnica : Bog varuj, poglejte samo moj jezik . . . Doktor: Baš vaš jezik potrebuje miru. V nekem lokalnem listu bil je inserat: „Prodaj a m vso svojo zalogo in dajem blago pod ceno". „To ni mogoče, da bi pod ceno prodajal," opazil je nekdo. „Zakaj pa ne?" „Zato, ker on za to blago še ni niti krajcarja plačal". Upnik : Gospodine, kadar koli vas pridem terjat, vselej pravite, da nemate denarja. A denarja pa imate, da pijete in plačujete toliko šampanjca? Dolžnik : Kdo vam je pa to v glavo utepel, da kadar pijem, tudi plačam? 86 BRUS Šlev. 11 „Nemorem si pomagati milostna gospa, moram vam stanovanje odpovedati. Vse stranke se pritožujejo zaradi vednega igranja na klaviru.“ — „ Prosim, to je samo zmota. Od nas nihče igrati ne zna. Samo tam-le Pepček za svojo zabavo malo po glasoviru tolče, to pa se ne pravi igrati." Praskarjev Jarni. (Zve se, kako in kje je „krekodile“ videl, in kako se je bril.) (Konec.) Pa, da vam povem kako je bilo s krekodilem. Grem, proti Sežani, po tisti dolgi cesti, kar se ti za kaka dva streljaja pred menoj zakadi. Ustavim se, zažgem tobak, gledam, ne rečem ničesar, — strah me ni bilo tega ne, saj je bil dan krog in krog mene, — sedem na cestni kamen, — pa čakam. Kar se ti prikadi naravnost proti meni, — osem komendijantov je bilo (kakor sem potlej zvedel) še zdaj vem, na vsaki strani štirje. Pa ti sprednja dva držita motvoz, a na njem bil je privezan „krekodil“. — „Pa kako veš, da je bil krokodil ?“ primetne Br- burjev. „Kaj jaz nevedel, — mojduhaj?! kriči srdit Jarni, mari misliš, da sem molčal ko pil, kali? H komendijantu stopim, prašam po imenu zveri — pa mi pove . . „No, saj ti verujemo,“ hihitajo vsi, „pa vendar kakšen je bil, a?“ „Saj vam pravim, poslušajte; zverina bila je „puntna“, v zadnjem „tali“ podrta, a v sprednjem „speščena“, — to se pravi v sprednjih nogah visoka, v zadnjih nizka, vsakako pa odprta v „stopnji“ in ogarati si kolen ni¬ kakor ni mogla . . . „Nu, a druzih posebnostij ni imela? prašajo vsi jednoglasno, in oči bile so jim stisnene in ustna napeta vsled zadržanega smehu. „Kdo pravi da ne“ huduje se Praskar; berdja bila je prav take dlake kakor zajec, a bulilo je v me kakor sama živa spaka “ Vsi trije vdarijo glasen grohot z opomnjo, da se ne smejejo njemu, ampak kar tako, pa je; in vprašam, kje je takov Tomaž, da ne bi verjel točnemu popisu tuje živali ? Krčmar Tone prinese še parkrat ukazane pijače možem, z opomnjo naj hitro izpijejo, ker bliža se polu- noči, in čas je vsakemu krščanu leči. — Jarneju vdari pijača v glavo ter ga omami. In v tej omamljivosti dvigne se strah v njegovi duši v podobi zle njegove žene. Njemu na čast bodi povedano, — bal se je zelo sedaj-le svoje Francike. Tisto neznosno reg- lanje, in „da capo“ — tisto polence čutil je že sedaj na hrbtu svojem. Strahoma spomni se neobritega obraza. ! ,,Moram na vsak način k Vrbanu, da me obrije, drugače me ta vragulja babja „fardama“. — A revež ni pomislil ni, da je svetloba samo še v Ščetinčkovi krčmi, da so | drugje luči pogasnile, — da so ljudje v počitku. In ko j so bili frakeljni prazni, tedaj pravim, morali so ven pod milo nebo. In tako se je končala šala z Jarnejem tistega J dne, in čakale so ga nove težave. Nadelani bili so vsi, ter so opotekaje merili vaško ulico — vsak proti svo¬ jemu domu. Jedini Jarni postoji, premišljuje, kaj bo. Zona ga pretrese, še bolj pa pijača in konečno spusti se tudi on [ negotovih korakov. In res, človek bi mislil, da je Jarni j vaško ulico v najem vzel. „Saprabavs, še kamenje" hu- j duje se Jarni tiboma, — „da bi te ... . mojduhaj!“ In tam za kaka dva streljaja od Ščetinčkove krčme stala J je in še stoji Škrlova hiša, — saj ste ga poznali Škrla vem da, tisti kojemu se je sin izneveril ostavivši du- hovsko in živeč sedaj tam nekje v Prusih; nu da, kaj sem hotel reči — prav tam tik vaške poti sezidal si je oče Skrl, kakor veste, svinjak, nad njim širila in štrlela je stara rnurba, metajoč čudovite sence v mesečnej svet¬ lobi. In tam v svojih sobah spal je oče Škrl s svojci, — tu v svinjaku svinja, a sem po poti proti svinjaku ro¬ govili Praskarjev stric. In bilo je, da se ravno pri svinjaku Praskarjeve noge odpovejo svojemu službovanju, in z vso težo in silo svojega života, seveda z glavo naprej, telebne Jarni ob vrata svinjskega domovanja. — In odpro se vrata vsled silnega pritiska Jarnejeve lobanje, in čuteč blagodejno toploto zavleče še ostali del svoje mesenosti pod ostrešje. — Zgoraj nad svinjakom smijalo se je ponočno nebo posuto z neštetimi zvezdami, a zdolaj, — v hlevu namreč, godile so se v Jarnejevem telesu nezapopadljive bolesti in težave. Poznate li Etno? in da jo poznate, veste, kako bruha iz žrela ognjeno lavo, kojo pali v zemeljskem osrčji v strah ondotnim prebivalcem. — Prepričan sem, da veste, kaj hočem. No, prav s tako močjo rukale so žgane snovi v Praskarjevem drobu, in podile so se mu, po glavi paleče misli: pijan, neobrit, baba hu .... In od blagodejne toplote preveran in čuteč tovariša zraven sebe, ali prav za prav tovaršico, bil je popolno uverjen da je pri brivci Vrbanu. In tedaj, pravim obrne svojo mesenost in v znotrajnosti njegovi .... nu, kaj bi, — Štev. 11 BRUS 87 tam torej nastane grozna huka in buka. In slišali ste o bruhajoči lavi. Torej dovolj! Izjema bila bi le, da nedo- statnosti Praskarjevega želodca neso bile prašiči nikakor v strah, — ampak prav flegmatično pristopi odstranujoč z neverjetno lahkoto posledico „nezmasnosti“ raz Pras- karjev obraz. In kaj bi vam nadalje pravil? Jarni, dasi pijanček, trd pod oblastjo žene svoje, skrbel je vendar za dele svojega telesa. Čuteč torej lehko pohajanje svinj¬ skega rilca po svojem obrazi, misli si, kakor za pribito, da je to britev Vrbanova. In tedaj odpre usta in reče: „Pa počasi „meštro“ Vrban, veš, da me ne vrežeš." In mi, kakor vestni poročevalci, vemo prav za gotovo, da je svinja prav točno in vestno zvršila ukaz Praskarjev, kajti prav nič ni bil za druzega dne pri Sčetinčku poravsan, ampak nasprotno bil je prav gladek, kakor led. In ko je vstajala zora tistega dne, ter so skakljale po grmovji pojoče ptice ter se je vsaka živa stvar radostno gibala — tedaj pravim, ostavi tudi Jarni svoje ležišče, ter jo težkih in slabotnih kolen maha proti domu. Zgodovina molči, kako se je za istega jutra vršila obravnava med Jarnejem in Franico. Pač pa se smemo za gotovo zanesti na besede stare Ulantkovke, kupčevalke z jajci in kokoši, da je bila za tistega jutra z Jarnejem neki grozna melja. Pričetkoma neki grozen kreg in šunder, pred kojim nas sama sv. Trojica varuj, a konečno udarci, kakor bi bilo poleno, ihtenje in poslednjič tihota ... In radi ji verujemo Dlantkovki in Jarneja le pomilujemo, da je prišel iz svinjaka v levnjak, z izjemo — da mu ni Habakuk pri¬ nesel južine, nego le žena pozdravila ga je s polenom. — In siljeni smo konečno trditi s Praskarjem: da taka žena kakor njegova pa živ vrag v hiši. In tako porinil sem vam pred oči čednosti in ma- roge Praskarjevega strijca. Prepričam se, da, ako on slu¬ čajno o tem zve, mi drage volje odpusti, da še vesel bi j bil in čndil bi se, da je prišel v „branje“. Vem sicer o njem še marsikatero reč, koja bi ga gotovo odlikovala, postavimo, kako je on „fantoval“, in kako je za sedanje dobe ukrotil nagajiv ,,madron“ ali po njegovem „vetrove“, pa, ena je, — ne vem, ako bi me drage volje poslušali, druga — časa mi ne preostaja. Torej z Bogom! — Fran Aleksandrov. Iz vsakdanjega življenja. Hišni gospodar : Predno mi ne plačate, vas ne pu¬ stim iz stanovanja. Najemnik: Saj pravim, midva ne prideva nikoli narazen. Luniski Vojki Od Tebe, Vojka, pesni mi poslane So neizrečeno res neslane. Oprosti! Staro naj povem resnico: „Pri miru strune rajši naj pusti, Kdor le brenčeče glase nam budi 8 , Ker mesto Pegaza on jaha le — telico! Kaj svetu mar so vzdihi Tvoji, Nadležni saj že vsakomu so svoji! Kak o nezvestem tožiš luni bledi, So fraze prepisane prav po ceni — Tajiti pač ne moreš tega meni, Ki vere nemam nič o Tvoji bedi! Mesto da pišeš balade slabe in romance, Glej v kuhinji kako se kuha dobre žganjce ; Mesto da kuješ bombastičnodoneče triolete, Poglej , če latvice so mleka že posnete; Mej tem ko z raznih od si kuješ novo odo, Šivala rajši bi in lepo si pomela sobo. Prostoslav P. Kratek posnetek iz Valvazorja. Slavni naš kronist pripoveduje v IX. knjigi na 21. strani o sporu mej Ljubljanskim škofom Žigo in nekim jako oblastnim patrijarhovim generalnim vikarjem, ki je „panal“ deželnega glavarja, škofa, prošta in ves stolni ka¬ pitel Ljubljanski ter potem opaža: „Daraus dann unschvver hervor blickt, dass selbiger Patriarch ein eyfriger und hitziger Mann miisse gevvesen seyn, der gewisslich, wann dieser Handel nicht zivischen Laybach und Aglar, sondern im Gartem Getsemane hette miissen ausgefochten »verden, dem Hohenpriester-Knecht Malcho nicht nur eines, sondern beide Ohren besorg- lich abgehauen, ja gar dem Hohenpriester wol selbsten im Pallast (wann er nicht allzuscharfen Widerstand zu forchten gehabt) eins versetzt hette. Geistliche miissen um zeitlicher Angelegenheit willen nicht so hurtig heraus blitzen, zumal wenn das Recht noch nicht allerdings klar und ausfiindig, sondern etwas tunckel und strittig ist. Sie sollen Lichter der Langmut und keine Flammen dess Zorns seyn. Allein Gott findt noch heut bisstceilen Thorheit in seinen Boten. u Tako je Valvazor pisal pred dobrimi dvesto leti, a vender se njegove besede še danes čitajo tako, kakor da so mu nekateri Ljubljanski kapelani sedeli za „model 8 . Dobro jutro — po nemški. Delavec slovenskega pokoljenja, kateri pa žalibog ne zna nemški, kar nekaterniki zmatrajo za velikansko pregreho, pozdravi spoštljivo ravnatelja pri kranjski obrtni družbi na Savi T, ki je tam nekje doma iz nemškega rajha rekoč ,,Dobro jutro". Izobraženi Nemec, kateri si sme nekaj domišljevati na svojo nemško vzgojo, pa mu na ta lep slovenski pozdrav odzdravi: Halt s Maul. Komentarja ni treba. 88 BRUS Štev. 11 Češko-nemška sprava. Nekaj malega o dr. Šušteršiči. NedavDO sedelo je več mladih gospodov v krčmi, I mej njimi bil je tudi dr. Šušteršič. Govor sukal se je ob politiki in nekdo opazil je, zakaj ima mej klerikalci ; kapetan Kalan tako odlično ulogo. A na to odvrnil je dr. Šušteršič , da to ni res, ter porogljivo vskliknil: ,, Kaj nam Kalan!?“ Vsled tega bilo je mnogo smeha in nekdo je šaljivo i opazil: Predno je petelin jedenkrat zapel, je dr. Šušteršič Kalana dvakrat zatajil. V šoli. Učitelj: Imenujte mi živali, ki imajo roge! Učenec: Krava, vol, koza. Učitelj : Kd o še ve katero ? Poštarjev Dolfek: Postiljon! Telegrami „Brusu“: Celje: Tukajšnji pragerman profesor Michel Knittel uložil prošnjo, da se bode v bodoče „ KniitteP pisal. Novomesto: Fekete došel semkaj. Prav nič se ni iz- premenil, zato je „brusa u zelo potreben. Novomesto: Narodna popustljivost zelo napreduje. Te dni prišlo mi je v roke neko vabilo, v katerem se mej drugim čita, da bode: „Am Sonnabend (naeh Pfingsten) 8 Uhr Abends Lustbarkeit mit Essen und Trinken um bil- liges Geld, am Sonntag ein Friihschoppen mit Lecker- bissen so gar zierlich und appetitlich angerichtet sind, auch allerlei Kurzweil.“ Na tem vabilu čitam imena treh odličnih slovenskih juristov, ki so tudi kot rodoljubi na glasu. Četrto pa je ime nekega nemškutarskega sodca. In vidite jednemu Nemcu oziroma nemškutarju na ljubo, popustili so trije Slovenci svoje narodno stališče in dali svoja imena za nemško vabilo. Več o tem Vam pišem prihodnjič. Babna gorica v barji pod Ljubljano : Ko se je zad¬ njič tukaj razkrila rimska cesta, hotel je gosp. Riiting po vsej sili trditi, da so to razvaline nemškega gradu. „Da muss eine deutsche Ritterburg gestanden sein!“ Na to trditev nastal je tako komeričen smeh, da so vse žabe v barji potihnile. Krasno izdelana v veliki obliki, v dveh barvah na karton tis¬ kana, dobiva se v „Narodni Tiskarni po 30 kr., po pošti po 35 kr. % , 1 - Izdajatelj in odgovorni urednik Ivan Železnikar. — Tisk „Narodne Tiskarne" v Ljubljani.