Pater Bernardin.
(Veclav Kosmak, Jožef Gruden
1 ukovski župnik je bil na stara leta nadušljiv in čestokrat nespo-soben, da bi bil cpravljal svoje dolžnosti, Zato si je izprosil duhovnega pomočnika, kapucina p. Bernardina, Ta vse Časti vredni duhovnik je ljubil otroke iz vsega na videz strogega srca, pa je celo z veliko požrtvovalnostjo bolj nadarjene dečkc v svoji siromašni kaplaniji pripravljal za srednje šole.
Moj cče je izvedel zanj in ker je želel, da bi imeli kdaj otroci »lažji kruh« nego on — kakor je rad rekel — me je vedel nekoč k prijaznemu kapucinu in ga prosil, da me sprejme v pouk.
P. Bernardin je stal pred menoj resen kakor sveti FrančiŠek Pavlan-ski na oltarju v martinkovski cerkvi. Toda čudno to: nič se ga nisem bal. Zrl sem vanj z veliko spoštljivostjo kakcr v svetnika, pa odgovarjal sem na njegova vprašanja, kar mi je prišlo na jezik.
Čez nekaj časa je rekel pater mojemu očetu: »Gospod Kosmak, pošiljajte torej Vcnčka v božjem imenu k meni. Zdi se mi, da se bo iz njega kaj napravilo.«
Odsihmal sem hodil sleheren dan — izvzemši nedelje  in praznike
— k p, Bernardinu v Lukov, celo poldrugo uro tja in poldrugo uro domov
—  in dečki korakajo dobro! — Ondaj mi je bilo devet let.
Nekqč v adventu jc biia zjutraj gosta megla in jclo je snežiti. Mati so prosili očeta, da bi smcl ostati doma, češ, da danes ni varno življenja. Toda oče so zavrnili, naj mati ne kazi otrok — ej, to se je malokdaj dogajalo! — ter mi veleli, naj odidem takoj. Mati pa so mi deli v vsak žep kos gorke pogače, me pokrižali — pa sem jo ubral v imenu božjem proti Lukovu. Odkritosrčno povedano, kar nič sitno mi ni bilo to. Vajen sem bil teči kakor zajec na polju, pa mi Še na misel ni prišlo, da bi ne storil, kar so ukazali oče.
V Lukov sem pritckel zasncžen kakor snežen možiček. Ko me je zagledala dobra župnikova kuharica, je plosknila z rokami, pa pcklicala
109
gospoda župnika: »Častiti gospod, pojdite no gledat. Venček je v tem snegu prišelf   Ubožček, kakšen je!«
Gospod župnik je pogledal name in se zavzcl: »Fantiček, ti si pa za kaj!   Se nisi nič bal?«
Jaz sem pogledal nanj začudeno:   »NeJ«
»Prav praviš. Tebe nihče ne ukrade, in angeivarih hodi s tabo. — Nežika,« je naročil kuharici, »dajte mu kaj jesti, deček je ves premrl,«
Usmiljena kuharica me jc poživila; potem sem se šel pa h kapucinu učit.
Sneg je padal ves božji dan in čimdalje gostejši.
Kapucin se je bal zamc in mi je takoj ob dveh rekel: »Venček, kar domov pojdi, da ne boš hodil v temi. Ako bo pa jutri zopet tako kakor danes, pa ostani doma.«
Pa sem se oblekel, vzcl torbo s knjigami, poljubil kapucinu roko in krenil proti domu,
Gospod župnik je stal raed vrati pa kadil. Kakor se spodobi vljud-nemu dečku, sem poljubil roko tudi njemu.
»Kam pa greš?«   me je vpragal.
»Domov.«
»Te je p. Bernardin poslal?«
»Da.«
»Nikamor ne moreši Tukaj boš ostal,« se je obregnil name, »V kuhinjo pojdi, pa uči se.«
Meni je šlo na jok.   »Doma me bodo, če ne grem,«   sem zatarnal.
»Nič se ne boj,« me je pogladil dobri gospcd, »bom že )az zate govoril.   Pojdi lc z mano.«
Prijel me je gospod za roko pa odpeljal v kuhinjo. »Ncžika, gosta vam peljcm. Le pomislite: dccek je mislil v tem vremenu domov. Jaz pravim, naj cstane pri nas.  Brez srca bi bil, če bi ga pustil v ta metež.«
»I, saj res ne more nikamor,« je pritegnila kuha^?ca. »Ostani kar lepo tukaj, fantek! Viš, tamle na peč boš legel, pa se boš naspal na gorkera.«
»Naši bodo zame v strahu, če me ne bo,« sem potožil in mislil na dobro mater.
»Naj bodo, nič za to. Drugič te vsaj nc bodo v takem »vremenu pošiljali z doraa. — To je vest,«   se je zajezil gospod župnik.
Slekel sem torej suknjo, sedel na stolček pod oknom, pa se začel učiti.
Kuharica mi je prinesla kos kruha pa dve jabolki. »Ni južino, Vcn-ček, pa odloži knjige.   Saj si se cel dan učil.«
Pogledal sem jo z radostno hvaležnostjo, ki je ljudem najkrasnejše plačilo za izkazane dobrote, pa sem se ji zahvatil.
Pogladila me je: »No, no, si že priden. Ko se bodo vrnili gospod župnik, jim boš pa zapel.   Spomni se medtem na kakšno lepo pesem.
110
Ko se je začelo mračiti, je prišel gospod župnik spet v kuhinjo, pa je sedel poleg ognjišča na naslanjač.
»Kaj pa zvečer doma počneš?«   me je vprašai.
»Malo se uČira, potem grem pa spat.«
»Kaj pa delajo vaši?«
»Šivajo pa prepevajo,«
»Ali ti kaj znaš?«
Pokimal sem z glavo, da znam.
»No, pa zapoj gospodu župniku,« mi je prigovarjala kuhanca. »Čc boš zapel lcpo, boš dobjl pa za večerjo jetrnico.«
Ni me bilo treba dolgo prositi.
Starček in kuharica sta sedela tiho. Zunaj je pa tulil veter in sneg je pral okna.   V peci je prasketal ogenj, jaz pa sem pel;
Naglo si mi zašla, zvezda mojih dni, kot utrinek zvezdni šine sred noči.
Kmalu si zgasnila — nisem se nadjal — v eni sami noči cvet je z grma pal.
Oh, zastonj na cvetko z neba hlad rosi, nikdar več ne vrne revici moči.
Iz oči zastonj mi tečejo solze, tvoja bleda lica več ne zarudč.
Tvoje lice bledo več ne zarudi, rožica premila več ne zacveti.
Več ne boš dehtela, roža, meni ti, več ne boš sijala, zvezda mojih dni.
Gospod župnik si je odkašljeval, kuharica si je pa otirala solze. V tem je pa zunaj zapel zvonček.
»I, kdo pa zdaj?« se je začudil gospod župnik. »Pa menda vendar ne bo treba kam z Bogom?«
Kuharica jc zaklicala v hištrno dekli, naj gre odpirat.
Dekla je skočila, in kmalu sem zaslišal iz veže očetov glas: »Sam Bog vam povrni!   Bal sem se že, da ga je zamelo.«
Tedaj so vstopili oče.
»Aha!« jim je zaklical župnik veselo. — »Dober večer, Bog dai, Kosmak.   Ste se že bali za fantka, kaj?«
»I, kako bi se ne? Šel sem mu naproti, pa ko ga nisem srecal, sem kar trepetal.*
»No, saj stc tudi Iehk6. — Človek, kje imate pa pamet? V takera metežu pa pošiljate dečka tako daleč!«
»Ponižno prosim, rad bi videl, da bo kaj iz njega,« so se opraviče-vali oče.
»To je vsc dobro! Toda le po pameti! Ti presneti človek, ti, čc bi bil deček na cesti konec vzel, kaj bi bilo potem? In iz tega fantka bo še kaj! Vestc kaj — jaz mu preskrbim streho, in kadar bo grdo vreme, bo ostajal pri nas, da ne umre na cesti.« 
Pogovarjali so  se potcm še nekoliko  z očetom,   gospod župnik je          4
očeta pogostil, in razšli smo se v najboljši ljubezni.                                           i
Konec vseh koncev je bil pa ta, da sem pozimi ostajal v Lukovu.         J
Drugače bi si bil gotovo  nakopal  smrtno bolezen, ali pa bi bil moral          i
obesiti vse učenje na klin.