Fedor Jamnik Papiga Popko To je bila Iepa siva papiga. Prej je iivela daleč daleč od nas, v deželi, kjer ni nikoli zime in mraza. Popko je živel tam s svojo ženo in deco v gozdu na morskem bregu. Kako lep je bil gozd! Kako krasno morje! Zlasti, ka-dar je sonce zahajalo. Takrat se je vselej zdelo, da vse gori: nebo, oblaki, morje in oddaljene obali. In ko je sonce zašlo in se potopilo v morje, je nastala takoj gosta tema. Nebo je bilo mračno in le velike jasne zvezde so se svetile na njem, kakor da prislušku-jejo, kako spodaj morje buči. In v gozdu je bila taka tema, da bi bilo človeka strah. Ko pa se je spet zdanilo, so začele papige od veselja kričati. Zibale so se na drevju in krilile s peruti. Zdajci je prišel lovec v gozd, raz-prostrl mrežo, nasul zrnja in se skril. Papige so začele pobirati zrnje. Ko pa so hotele zleteti nazaj na drevesa, niso mogle, zakaj zapletle so se v mre-žo. Čim bolj so se skušale rešiti, tem bolj so se zapletale. Prišel je lovec in jih pobral. Ujete papige so obupno tožile, a to-žile so tudi tiste, ki so ostale v gozdu. Saj je lovec ujel našega lepega Popka in njegovi otroci in njihova mati so tako žalostno kričali, kakor bi jokali. Spremili so ga prav na kraj gozda, skakljaje z veje na vejo, z drevesa na drevo. Lepi Popko pa je sedel v kletki in tarnal. Žalostno je gledal, kakor bi hotel reči; »Zbogom, ijubi otroci, zbogom žena! Nikoli, nikoli vas ne bom več videl!« Lovec je odnesel ujete papige do- mov, jih naučil govoriti, potem pa jih je prodal. Našega lepega Popka je kupila ma-mica, ki je imela troje otrok, same deklice. Najstarši je bilo ime Toto, srednji Nika in najmlajši Maja. Vse so imele papigo zelo rade. Popko je sedel v veliki kletki, pozimi v obed-nici, poleti na terasi letovišča. Naučil se je mnogo besed in stavkov ter je večkrat izgovoril tudi docela novo be-sedo. Poznal je imena vseh otrok in včasih jim je zaklical kakor njihova mamica: »Toto!« In Toto je brž prihitela, iskala ma-mico, a mamice ni bilo, le Popko je sedel v svoji kletki, pogledal na desno in spet na levo, sklonil glavo k deklici in vprašal: »Kdo je tu?« »Ah, ti, Popko, ti me zmeraj opeha-riš,« je rekla Toto in se vrnila na vrt. Popko pa je nategnil vrat, poslušal in začel spet žvižgati. Nekoč so najeli novega delavca. Ta je šel na vrt in Popko je kričal nanj s terase: »Pa kdo si ti?« Delavec je odgovoril: »Delavec, pa kaj hočeš?« Popko je zelo rad jedel češnje in grozdje, in če mu je Maja prinesla ja-gode v predpasniku, je iztezal vrat in spraševal: »Kaj pa imaš?« Kdor je Popka pogladil, tega je imel rad, kdor ga je dražil, tega ni marai. Če ga je uzrl, se je razčeperil in ga hotel kavsniti. Najrajši je imel Majo. Prinašala mu je razne slaščice in se je pogovorjala z njim: »Papaj, Popko, jaz ti bom pripove-dovala o tvojih otročičih.« Popko je zobal in poslušal. »Tvoji otročiči so zdravi, Popko, a zelo se jim toži po tebi. Kmalu prej-meš pismo od njih, in ko bom jaz ve-lika, te bom odpeljala k njim. To se bodo čudili, kako moder si postal in kaj vse znaš.« Nika je bila večkrat svojeglavna; kadar se je spustila v jok, je jokala tudi po tri ure. Ko je nehala, jo je mati vselej vprašala: »Nika, ti ne jokaš več?« »Še, mama,« je odgovarjala Nika, »samo malo se moram oddahniti, po-tem bom pa spet začela.« Nekoč, ko se je Nika tako oddi-hovala, je izpregovoril Popko: »Nika, ti ne jokaš več?« Nika se je začela smejati. In zdaj se vselej, kadar ji je na jok, spomni na Popka, in takoj se smeje. In Toto je pravila: »Vidiš, kako pameten je naš Popko. Nihče ni mogel Nike odvaditi joka, Popko pa jo je znal.« Nika je bila tudi razposajena; pre-hitro je begala in je večkrat padla. Mati jo je svarila: »Nika, boš spet padla.« In Nika je prav v trenutku, ko je že padala, zaklicala: »Ne, mama, ne bom.« Ravno ni bilo na terasi nikogar ra-zen Popka. Nika je hotela splezati na ograjo. In gotovo bi bila padla, zakaj balkon je bil visok, in lahko bi si bila zlomila nogo. V tem je zakričal Popko prav tako kakor mamica: »Nika, boš padla!« Nika se je ustrašila in ni plezala. Popko pa se je zasmejal: »Ha, ha, ha!« Nika je videla, da jo je Popko tako prestrašil, in mu je očitala: »Grdi Popko, zakaj me strašiš?« Toda mamica je dala Popku sladkor-ček, rekoč: »Popko je priden in pameten, mo-drejši kakor Nika.« Kadar se je začel Popko dolgočasiti in ni bilo nikogar blizu, je kričal: »Kdo je tu? Kdo je tam?« In otroci so prihiteli in klicali: »Popko, Popko, mi smo tu.« In Popko jih je oponašal: »Po—Po— Popko!« Nekoč je prišla k njemu Toto ter mu rekla, da bodo kmalu odpotovali. Popko je bil žalosten. »Popko, Popko, kaj ti je?« so poiz-vedovali otroci. Odpotovali so na le-tovišče. Popko je bil spočetka vesel, potem pa žalosten. Skoraj nikoli ni kričal, samo poslušal je, povešal gla-vico in molčal. Prej je imel tako glad-ko, svilnato perje, zdaj pa je bil raz-čeperjen in se je ves tresel. Tudi jedel je malo. Prišla je k njemu Maja in go-vorila z njim: »Popko, dragi Popko, gotovo se ti toži po tvojih otročičkih. Čakaj, od-prem ti kletko, pa boš poletel k njim.« In zdaj je Popko spet veselo zakrilil s peruti. Maja je odprla kletko, Popko je zle-zel ven, zafrfotal in se hotel dvigniti. Toda pozabil je že letati in je padel v bližnje grmovje. Tam je začel žalostno klicati: »Kdo je tu, kdo je tam?« Zbudilo se je lepo jutro, megla se je »Popko, dragi Popko,« so kričali razprostrla nad morjem, v gozdu so otroci in tekli k njemu. Popko pa se je se prebujali ptiči; Popko vidi svoje vdrl še globlje v grmovje in je še ža- stare znance. Toliko jim ima povedati! lostneje tožil: »Ah, poslušajte, poslušajte vsi, moje »Kdo je tu, kdo je tam»« žalostno pripovedovanje in same od Ko so ga slednjič ujeli in dali v klet- sebe vam pritečejo solze iz oči. Pripo- ko, je zaprl oči in umolknil. • vedoval vam bom o izgubljeni mlado- »Gotovo misli na svoje otročke,« je sti, o dolgih letih ujetništva, o svojem pravila Maja. hrepenenju in svoji žalosti.« Popko pa je spal in se v spanju tre- Vso noč je trepetalo in drhtelo telo sel po vsem telesu. In sanjalo se mu ubogega Popka. Naslednje jutro pa, ko je, da še zmerom leti daleč, daleč v so se otroci prebudili ter prišli na te- svojo rodno deželo, k svoji ženi in raso mleko pit, je ležal Popko mrtev \ svojim otrokom. Lej, je že tam. svoji kletki...