—   259    —
Novičar iz austrianskih krajev.
Iz Gradca. Odbor štajarske kmetijske dražbe se je soidel pretekli mesec, da je po nasvetu podružnic določil darila pridnim poslom iz tistega zaklada, ki ga je lani štajarska hraniluica v spomin srečne otetbe presv. cesarja Franc-Jožefa iz smertne nevarnosti namenila za vse prihodnje čase. Oglasilo se je za te darila, ki obstoje v hranilčnih bukvieah po 20 gold., 4029 poslov. Težko je bilo hranilnici med mnogimi vrednimi, ki služijo po 20 do 50 in še več let pri enem gospodarju, izbrati naj vredniših 99, kteri imajo to leto obdarovani biti z določenimi darili. Drugo pot bomo naznanili obdarovance iz slovenskega Stajerja, danes le se to omenimo, da vse te darila se imajo razdeliti 18. dan t. m., ki je god presvitlega cesarja, in da tisti, ktere letos zavolj premajhnega števila premij ni doletelo nobeno darilo, se ga zamorejo nadjati drugo leto.
Iz Celovca. Ministerstvo nauka je velelo, naj se 1. oktobra 1.1. pervi klas višje realne šole začasno začne.
Iz Komenda sv. Petra 10. augusta. Vlani se je na sv. Lorenca dan 120, letos pa ravno ta dan 140 otročičev k očitni preskusnji zbralo; toliko jih je vedno in brez zamude obiskovalo komensko šolo, ki ima zdaj tudi prav pridnega za dušni in telesni blagor mladine vnetega učitelja gosp. Jož. Letoar-ja, 50 jih je bilo pa izostalo, ktere je pa vendar vsaj pol leta marsikako dobro zernice doletelo. Po dohodu gosp. dekana kamniškega izprašajejo gosp. kaplan in katehet Brence ker-šanski nauk in zgodbe sv. pisma. Tako živo, prijetno, otročičem primerno, ljubeznjivo in tako ganljivo se ne sliši povsod razlagati. Tukaj se ne obteža samo pamet (spomin), ktera nič več žlobudrati ne ve, kadar perve besedice pozabi; tukaj ima tudi več ali man) razum in posebno serce opraviti, ktero se spodbada in za vse dobro unema. — Ko so bili šolarčki, ker se je pri izpraševanju veliko poslušavcev, zlasti starišev (kar je prav hvale vredno) snidilo, zavolj vročine že zlo utrudeni, velijo gospod katehet zelenih vej prinesti in začno sadjorejce poskušati. Dobro so odgovarjali, obrezovali veje in cepili tako ročno, da je bilo veselje gledati. Zares so se sadjoreje tako goreče poprijeli, da ima letos ena sama deklica 966 drevesic, ko so vlani vsi šolarji skup jih le 955 imeli. Število vsih skup je letos skor  7700, pa bi jih bilo še dvakrat toliko, ako
bi jih ne bil več mramor spodjedel. Oddahnivši pri cepljenji zelenih vej in odpevši pesem od pridnih sadjo-rejčkov (Solsk. prijat. 1854. čislo 4.) začnd okrepčani šolarčki računi ti in potem na tablo pisati. O računstvu sem slišal nekega poslušavca reči: „Ti presneti fant ti! jaz bi te rajtinge ne bil naredil". Pisanje tudi ni samo lepopisje. Res! nekteri prav lepo pišejo, ali naj večja zasluga učiteljev obstoji v tem, da se otroci hitro navadijo, vse potrebne reči sami zapisovati. Vidil io bral sem naloge, v kterih so domače orodja, živali itd. zapisovali; vidil sem in bral iz glave ne is bukev zapisane evangelije, zgodbe vsakdanje, pisma itd. Kaj bi neki kmetom pomagalo vsako čertico prav po vodilih lepopisja vleči, pa nobene reči ne znati zapisati? Zasmehujejo tacega ali ga clo zaničujejo vsi sosedje. To pa je veselje otrokom in staršim že v pervih šolskih dneh očiten dobiček vgledati.
Zdaj je bila preskušnja končana. Duhovšina in vsi poslušavci so bili v serce ginjeni. Gospod dekan potem govore staršim od naj boljše dote, ktero otrokom dati zamorejo: od skerbne izreje in poduka; opominjajo jih ta-daj za to doto skerbeti, otročiče pa k vedni pridnosti spodbadati. Slednjič naj pridniše obdare s primernimi bu-kvicami, bolj ubožne pa tudi z oblačilici. Potem vsi skup primerne pesmi zapojo. Naj lepši in naj mileje pa se je vsim zdel govor, ki ga je govorila majhna deklica brez vsega strahu in dosti glasno, takole:
^Hvaljen bodi Jezus Kristus! Slišali smo, da je naš Gospod in Izveličar Jezus Kristus nedolžne otročiče posebno ljubil, jih k sebi klical, roke na nje pokladai in jih žegnoval. Tudi Vi, visoko častiti gospodje in prijat i i naši! ste po Njegovem izgledu nas obiskali in razveselili; hvala, serčna zahvala Vam bodi zato!
Hvalo, serčno zahvalo v imenu vsih svojih součen-cov in součenk bi jez danes naj pervo visoko spoštovanemu grajskemu najemnemu gospodu rada izrekla, ko bi tukaj bili. Zakaj, oni so nam to lepo izbo za šolo dali, oni so že cele dve leti z nami in našimi napakami veliko poterpeli. Dobri Bog, kteri še enega požirka vode brez plačila ne pusti, to dobroto gotovo tudi njim po-vernil bo.
Prečastitljivi gospod tehant! častitljivi gospod fajmošter! in drugi pričujoči častiti gospodje! vsim iz serca rečem: Bog Vam poverni za čast in prijaznost, ki ste jo nam revnim otrokom s svojim obiskanjem skazali, da ste priče biti hotli naše sreče, ki jo v šoli imamo, in da ste naše veselje povikšali!
Blagi župan in šolski zornik! Bog naj po-poverne tudi Vama vse, kar sta pri napravi šole v naš prid storila!
Kaj pa jaz sirota reči hočem Vam, naš Ijube-znjivi gospod prijatel in katehet! in Vam, naš dobri gospod šolski učitelj! Za vse, kar sta Vi dva nam ubožčikom dobrega storila, za veliki trud in za težave, ki sta jih z nami imela, se Vama dosti zahvaliti ne moremo; obljubimo pa, po danih naukih zvesto živeti in hvaležno za Vaji moliti.
Preljubi očetje in matere! sami ste slišali, koliko lepega in potrebnega smo se v šoli naučili; sami zdej spoznate, da nas niste brez prida v šolo pošiljali, da ure, ki smo jih tukej prebili, niso zgubljene. Glejte I vse, kar smo se naučili, nam bo k polajšanju časnega življenja in k zadobljenju izveličanja našega pripomoglo. Ali ni to sreča za nas in za Vas?
Ljuba moja mati! troje ste nas v šolo pošiljali, marsikak krajcar ste dali za bukve in papir, vse potrebno ste namoskerbovali; pa vendar, kaj ne? Vam zdej za to gotovo ni žal, zavoljo tega niste nič bolj ubožni, in tu Ji domače  opravila   zavolj   tega   niso   zanemarjeno
bile. Kot hvaležna hčerka Vam zdaj očitno rečem:  Bog Tam poverni to dobroto!
V imenu svojih šolskih tovaršev in tovaršic se pa tudi v si m drugim staršim danes serčno zahvalim, da ste nas vse radi in ekerbuo v šolo pošiljali; vpričo vsih pričujočih Vas pa tudi še ponižno prosim: Bodite tuki zanaprej naši dobri starši, in pošiljajte nas še skerbno v šolo. Bodite prepričani, da kolikor bolj bote Vi za naše potrebno podučenje in keršansko izrcjenje skerbeli, toliko bolj bo gospod Bog za Vas skerbel, toliko veči srečo bo tudi Vam dal.
Ljubi bratci in sestrice moje! Res, da nas je včasih dež pral — res, da smo včasih po blatu bredli — res, da nas je včasih tudi zlo zeblo, ko smo v šolo hodili; pa, hvala Boga; vse je minilo, vse smo prestali, vse premagali. Kako veselo in dobro pa je zdaj, ko brati, in pisati, in rajtati in drevesca izrejati znamo, in posebno ker toliko lepega in potrebnega vemo od ljubiga Bog:a v zveličanje svoje. Po naukih, ktere smo tukaj slišali, sklenimo tudi stanovitno živeti; po izgledu svojega patrona svetega Alojzja hočemo lepo moliti, radi v šolo hoditi, starše U\ učenike zvesto ubogati in še pridniši in pobožniši biti. Ako pa to storimo, nas bodo veseli angeljci in vsi dobrotniki naši; usmiljeni Jezus bo tudi nam preserčen prijatel in varh v tem življenju , po smerti pa nas bo svojim izvoljenim čistim dušam pridružil, kjer bomo tudi mi
„Tam hvalo Bogu dajali Pred Jagnjetom veseli, V nebesih se sprehajali, In novo pesim peli !w —
Duhovšina se čudi, etariše pa govor ta tako pre-sune, da so jim solze veselja po ogorelih licih lile, in ena mati iz srede poslušavcov na glas učiteljema reče: rBog vama plačaj za nauk!" Zopet druge sem slišal reči: ^Nikoli ne bom tega due pozabila!"
Komenčan.
—    260    —