148
Lizuu.
Popišem naj pošast ostudno,              Najraji se za kitle skriva ,
Povem naj vam prigodbo čudno,        Se plazi, se po kačje zvija.
Prav po domače kar se da.               Je znal obračati kolo.
Od stric-Liziina sladkega.                  Je lizal pljunke in ono.
Liziin je čedne bil postave,               Ker je nalikan bil prezalo.
Al tcrde pa zabite glave,                    Je ženstvo vse za njim zijalo;
Zarobljen, kisel, pust, sirov,             Pomagal je obročenrok,
Kot bil bi cepec brat njegov.             In „kisdenpukelj" rokocmok.
V primeri ž njim naj le se skrije      Tak se slinil je in ongavil,
Tam tisti, ki „mu-u-u!" vpije;        In delec je tako pripravil,
Mu manjkalo ni druj'ga res,              Da med veljake perve zbran
Kot le oslovih par ušes.                     Je v kratkem butec bil neslan.
Liziin zeU gospod postati,                  Zdaj gladko gre mu prav po volji.
To tud želi njegova mati;                  Da se mu vklanja vse okoli,
Si misli: fant glavo imd,  —             To najsladkejše maže ga, —
In hajdi! — v šolo ga pelja!            Zdaj, kar je želel, vse ima.
In čudo!  — če je tele veči,              Ob kratkem :Zdaj je ves presrečen,
Mu gre tudi rajši bolj po sreči!        Pa tud premileno netečen;
Zlizal v šoli je trojkle vse,               Kdo pač ne ve, da prevzetnjak
Nazadnje so že ravne b'Je.              Na cente pust je pa težak!
Kje se navadil bet glavati                  Premajhne so mu oblačila.
Je ys kljuke ravni kol skovati,          Tako ga čast je napihnila!
Se zdaj gotovo prav ne vem,            Nazadnje—hopslkaj se zgodi?
Pa kar sem slišal, to povem:            Oj čudo!  — skor verjeti ni!
Otroče še Lizunče malo                      Ker se šopiri in napenja,
Je z mački rado se igralo,                In le šopiri — in ne jenja —
In mački so lizali ga,                         Prav s silo se enkrat napne,
Tam se navzel je njih duha.              In rask! o joj! — razpoči se!
Živalce te mu najbolj mile                  Zdravniki pač so se čudili,
So pervo šolo ga zučile,                    Ko v njem so meh strašan dobili,
Kako zvijati treba je.                          Ki tlačen bil je v njem napuh«
Da v šolah skoz prerije se.               In pa še tristotavžent muh.
Tako je vil, se silil, rinil,                So najdli 'z rezance možgane,
Spodjedal druge, sladkohlinil.           In nekaj pameti neslane,
Je gural,  gural,  da je šlo —          Modrost pa bila mu je vsa
In prišel skozi je tako.                       Pod jezik nizko vrašena.
Pove tud zgodba starodavna,             So najdli žlezice medene
Da bila je tam navada slavna:           Mu pod jezikom, vse strupene;
Botelje tri, pa koš klobas,                Mu v žolču je prebival gad.
In bil je kmalo — pervi klas.          In v nedrii pa maček mlad.
Zdaj šole bile so dognane.  —           Lizuna so zdaj pokopali ,
Al terda buča in možgane,                 Na grob pa skalo pripeljali.
Ker prazne in sirove so.                    Sto parov konj je vleklo jo5
Kam s temi šel zdaj osel bo?           Na skalo zapisali so:
Tovarši vsi so se ga bali;                 „Tu smo Lizuna položili.
Ljudje ga deleč krog poznali.           In na-nj ta kamen zavalili;
Da je neslan in pust bedak,              Je prej prelizal vsako reč,
In oh! prestrašen  prevzetnjak.          Vsaj zdaj te skale ne bo več!*4
Pa to mu vse le nič ne škodi,          Pa joj, prejoj! spod skale rasti
Liziin se zliže kakor bodi;                 Začele gerde so pošasti,
Kaj vem,  kak motal je in vil,          Ko listja trave jih je b'lo!
Koj lepo službo je dobil.                     Liziini mladi bili so!
Kot kača v raji je storila,                 Gerdobe komaj oživele,
Da je Adama pridobila,                       Po svetu lesti so začele;
Je Eve prej lotila se;                        Vse polno zdaj jih  mergoli,
Tako Liziin tud delal je.                     Zato ves svet od njih smerdi.
M. Vesel.