264
Zato pripovedujem
TIK OB SRCU    iz istih prvin je kot pesem: zmes čustva in strasti
OREH     z lupino obdana
sva dve polovici jedra
najina ljubezen
je vedno imela
okus po orehih
bila je močna
zaužita
je vselej vzbujala slo
po ponovnem uživanju
samo rahlo je bila greneča
midva -
polovici istega jedra
zavselej povezana
s skupnim zorenjem
četudi nekoč
to lupino stro
tuje roke
in jedro prepolove
Maja Razboršek
Zato pripovedujem
kot moja pesem je prebrana s tujim glasom obotavljaje ga imenujem moj sin
odkar poznam še eno ljubezen sem še bolj ranljiva
SINU    sanja o vratih
ki se mu niso odprla in v spanju ihti
vse življenje
bo tovoril spomin
ki je starejši od njega
vsa vrata
ki jih zmorem
mu zato odpiram
kot po dolgem molčanju
se mi nenadoma zdi
da imam mnogo povedati
zato pripoveduje
kot da eno k drugi
razvrščam zeli
ki sem jih - zdravilnih -
tako dolgo iskala
zato pripovedujem
PREBUJENA    pod ledom ki je čas zamrznjen moj obraz: bila sem
¦ koraki ki so odzvanjali
poltema ki še ni predramila luči:
bila sem
265
ZATO PRIPOVEDUJEM
266                                                                                                       Maja Razboršek
prebujena sem od tedaj ko me je poklical glas nežnejši od vsega kar sem doslej doživela
NEJEVOLJNA    pogledam okoli sebe:
vsepreveč nakopičenih predmetov vsepreveč nakopičenih spominov
kot da sem - nejevoljna -naplavljena v čas ki si ga nisem izbrala
in če sem povsem iskrena
sama s sabo:
bi si sploh katerega?