Za poduk in kratek čas. Potovanje v Otizo. (Spisal F. R.) (Dalje.) Sedaj pa bi mi še labko rekli: ,,Tudi učitelja nam treba plačati!" nRes je, da jih pla(•ujete vi, pa vedeti morate, da dob6 učitelji svojo plaeo iz ,,deželjiega šolskega zaloga", to se reče: vsi Cehi vse češke učitelje. In kateri okraj ima več šol, srečnejši je. Vzemimo dva veleposestnika, ki imata enaka posestva, plačujeta enake svote dače in oba pošiljata svoje otroke v šolo. Jeden ima v svojej fari četirirazredno ljudsko šolo, a drugi le enorazrednico; vprašam vas, kateri je srečnejši?" nUvidimo, uvidimo", klicali so vsi navzoči, ni potrebno, gospod učitelj, da bi nas dalje navduševali za dobro, prepotrebuo reč — šolo. Takoj bomo z delom pričeli!" In res. Takoj, že prihodnji teden jeli so lomiti kamen za podstavni zid. Ali pri tem delu morali so seei v mošnjo! Za jeden goldinar morali so kupiti smodnika, da so kamen streljali. Nekaj manjših posestnikov pa se je lotilo opeke delati. Drugi so žgali in ugaševali apno. Kmetje vozniki pa so vso stavbeno robo vožili na stavište. Zidarjev so imeli v fari dovolj. Strežaji pa so bili želarji in najemniki. Po gozdih padale so tudi že smreke, bori in brastovi. Ali kaj bom ti vse to na tanko opisoval, povem ti raje s kratka: postavili so si šolo štirirazrednico, pa niso imeli več stroškov, kakor 126 gld. ! Skoraj vse so doma zmogli, samo smodnika ne, iri šipe na okna so morali kupiti. Sedaj pa se še oglediva, dragi čitatelj, nekoliko po našej domovini, preden bova nadaljevala pot v Otizo. Prebivalci Štajarske razdelimo se po narodnosti v Slovence in Nemce. Nemcev je 63 °/0, Slovencev pa 37 %• Kakšne šolske razmere so pri Nemcih, kakšne pa pri nas ? Enorazrednic imajo Nemci prav malo; a pri nas jih je največ. Nemci ustanavljajo enorazrednice le v posameznih vaseh, ki so jedno uro oddaljene od farne šole. Taka enorazrednica ima, kakor se to v muogih krajib najde, le kakih 20—40 otrok. Je-li pri nas tudi tako? Ne, kajti naše enorazrednice so prenapolnjene. Manj od 200 učencev nima skoraj nobena. Naši sodeželani Nemci so tedaj na mnogo boljem. Kjer imajo nad 100 šolarjev, ondi bitro poskrbijo še za jeden razred, t. j. še za jedno sobo. Za učitelja pa jim ni treba skrbeti, njega jim pošlje deželni šolski svet. Tako, dragi slovenski stariši, sedaj pojasnil sem vam šolske razmere naše ter vam tudi povedal, kako je drugod v našej domovini. Posnemajte, kar je posnemanja vredno! Sedaj pa le dalje proti Otizi! Ob potoku ,,Šantovec", ki dela mejo med Stajarskim in pa med ogerskim Medjimurjem, videli smo kakib 9 gomil. Tu počivajo pre ,,Huni". Štajarska ta stran se imenuje ,,Budina", ogrska pa ,,Pešta". Na ogrskej strani, tedaj v Pešti, izkopal je pred 3 leti tukajšnji veloposestnik g. L. Kofler jedno tako gomilo. V nji je našel človečje kosti, črepinje in nekaj kamnenega orožja. Od imenovanega potoka počenši, vozili smo se naprej dobri dve uri vedno po lepem Medjimurji. Medjimurci govorijo jezik, ki je mešanica slovenskega in hrvaškega jezika. Zato pa imajo za svoje šole posebne knjige. Zadnja leta sem pa se jim vriva ailoma madjarščina. Posebej ob štajarskej meji ima skoraj vsaka vas svojo madjarsko šolo, kjer se deca od dneva, ko vstopijo v šolo, madjarščine učijo. Moj sosed, madjarski učitelj. pa vendar trdi, da se Medjimurje ne bode nikoli pomadjarilo. Od štajarske meje pripeljali smo se v pol uri v medjimursko mestece Stridova. Medji- murci, kakor tudi mi sosednji Štajarci pa pravitno: ,,grem v Štrigovo". Katero ime je pravo, tega ne vem; na tabli je zapisano: ,,Strido". (Dalje prih.) Smešnica 14. ,,Stojte", vpije udova možem, ki so zabijali rakev, nza božjo voljo stojte; naj še pogledam enkrat na moža!" ,,No", reče ji sosed, ,,kaj pa bo, saj si ga že gledala dosti dolgo!" ,,Saj mi ne gre", odgovori udova, ,,saj mi tudi ne gre za njegovo lice, ampak za roko — za prstan, ki je brž še na njej".