LJUBLJANSKI ZVON
Mesečnik za književnost in prosveto
XLII. letnik                             1922                                9. številka
K. Ozvald:
O nalogah univerze in inteligence.
(Uvod v Masarvkov govor* o istem  predmetu.)
esem o boljših časih je postala trivijama, hreščeča pouličnica, ki kar noče več utihniti. Ne vrti je samo danemu trenutku živeči bedak na svoji lajni, «boljših časov» si marveč danes želi tudi pre= mišljen človek in bolj «daljnih carstev sin». — A kdo neki jih prinese zbeganemu človeštvu, boljše čase, nego so sedanji? Kdo mu jih prej ali slej pokloni v dar? Čujte, — prinesti so mu jih v stanu edinole boljši ljudje, nego so današnji, to se pravi: od današnjih boljši posamezniki iz vrst narodove «inteligence». To je nekak kulturni aksiom, ki ga bo kulturna politika morala prav resno uvaževati!
Ako se skozi miselno prizmo tega aksioma danes ozremo po naših razmerah, se našim očem nudi precej klavern pogled. Jugo* slovani smo postali državljani velike zajednice SHS in najširše ljudske plasti so poklicane k političnemu sodelovanju pa k politični soodgovornosti, to se pravi: k reševanju velikih in naj* večjih vprašanj, ki se tičejo javnega blagra. Kolika in pa kako lepa naloga je v tem stavljena ljudstvu! Ali jo ljudstvo razume, -ali se zaveda, kaj da v tem oziru zavisi od prave, kaj od napačne rešitve? S težkim srcem bi človek danes odgovarjal na to vpra* sanje.
Ali jo bo vsaj v bližnji bodočnosti razumelo ter vršilo kakor treba, to pa zavisi od naše — inteligence. Toda ta inteligenca se danes nahaja v istem neprijetnem položaju, kakor svetopisemske ( device, ki niso bile pripravljene na prihod ženinov. Naša inteligenca se danes sicer spogledava z demokratsko mislijo in morda celo veli, da je prav za prav že prej vedno bila v srcu demokratska (ne v strankarskem, ampak v kulturnem pomenu besede!). Ali od istinite, to je take demokracije, ki bi tudi ljudstvo
*  Glej «Kroniko».
—   513   —
m
X                            K. Ozvald:   O   nalogah  univerze  in  inteligence.                          X
imela kot nad vse važno postavko v računih svoje ideologije, je današnja inteligenca neskončno daleč. Saj bi ta inteligenca ob pogledu na ljudstvo čestokrat, kakor sramežljiva lady, najrajši siknila: shocking! Ljudstvo! — oh, to diši po ulici!
In v tem je zlo. Zato, ker taka inteligenca ni v stanu, ljudstvo voditi mimo političnih pa socijalnih skal in prepadov, ki z njim ni po duhu eno. In vendar bi našemu ljudstvu trebalo danes vodstva bolj nego kdaj poprej, trebalo bi mu naravnost roke Mojzesove.
Pa odkod se sploh jemlje oni kulturni kvas, ki mu pravimo inteligenca, zlasti še vodilni duhovi na poprišču te ali one kulturne panoge? No, glavni rezervoar, kjer je v deviško prirodnem, neobdelanem in neočiščenem stanju shranjen kulturni materijal človeških sil, je tista kulturna zajednica, ki se imenuje narod. V enem narodu so te sile razmeroma gosto, v drugem bolj redko sejane, vse v smislu globlje segajočih zakonitosti.
Te v posameznih članih naroda dremajoče kulturne sile po= iskati, očistiti, ali bolje rečeno, osvoboditi vsakojakih primesi ter na ta način njihovo dejstvovalnost ojačiti, pa je naloga — države. Zato bodi krepko podčrtano, da je potemtakem svrha prave kulturne politike v prvi vrsti negativna: ne «organizirati napredek«, temveč odstranjati ovire, ki tiščijo k tlom duševne in telesne sile, kakor so posamezniku dane po njegovem rojstvu, ter onim izmed teh sil, ki to zaslužijo, tako pomagati do čim večjega razmaha. Znameniti lipski filozof in pedagog Spranger ima namreč prav, ko trdi, da je beseda o organiziranju napredka zmotna, ker se to, kar je zares produktivnega v človeku, pač ne da zajeti v bolj ali manj komodno pripravljene zanke naših pojmov, ampak uspeva samo v neomejevani svobodi. A naj* važnejše sredstvo, ki ga ima država pri negovanju kulture na razpolago, je — šola, osobito nje najvišja oblika: vseučilišče; saj si je danes pač težko misliti na tem ali onem voditeljskem mestu uspešno delujočega moža brez «fakultetne izobrazbe«, to je takega, ki svojih prirojenih duševnih sil ni prej dobro pre* čistil v čistilnici prav urejenega univerzitetnega študija. Zato pa je — in bo — naša inteligenca do velike mere takšna, kakršne so in bodo naše univerze. In kdor zares hoče dobrih, to se pravi boljših mož, ki nam naj čimprej prineso boljših časov, ta mora pred vsem drugim skrbeti za dober ustroj in razvoj naših univerz.
Sodobno življenje zahteva od univerze kot najpomembnejšega kulturnega organa, da vrši trojno nalogo: da išče resnico, da svoje učence pripravlja na praktično dejstvovanje v poklicu in da jim
—   514   —
X                         K. Ozvald:   O  nalogah univerze  in  inteligence.                       x
daje priložnost, si pridobiti čim več splošne izobrazbe, skratka: da goji znanstvo, da vzgaja in da nudi splošno izobrazbo.
I. Gojitev znanstva.
Tisti paladij, ki univerzi pač za vse čase zajamčuje pravico do obstoja, je in ostane — iskanje resnice z ozirom na toli raz* lične probleme, ki jih našemu umu stavita svet in življenje. Iskanje resnice ali z drugimi besedami: gojitev znanstva, teorija je glavna, najplodovitejša in naravnost blagoslovljena naloga, ki je stavljena univerzitetnemu obratu in ki jo najvišje vrste šola ne sme niti trenutek prezreti, ako noče podžagati veje, na kateri sedi. Šele v drugi vrsti prihaja v poštev vprašanje, kako bi se na tem ali onem področju najdena resnica dala v praksi življenja tudi uspešno porabiti.
Ker pa je brezpogojno iskanje resnice sine ira et studio tudi najuspešnejša pot za gojitev čuta resničnosti, brez katerega si medsebojnega življenja danes niti misliti ne moremo, zato ima profesor na univerzi obenem biti — confessor, to se pravi: ne* ustrašen izpovedovalec tega, kar smatra za resnično. Zavest od* govornosti, ki jo tukaj nase jemlje od svojega poslanstva pre* šinjeni vedec in videč, pa je za vse čase označil in posvetil «vzgo* jitelj človeštva« z veličajno formulo: «... Jaz pa vam pravim ...» In njena «podoba iz sanj» je tale: «Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar dru* gim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč. Mnogokdaj ti je beseda okorna in težka, skriva se, boji se, kakor plah otrok tuje družbe; mnogokdaj okreneš glavo v stran, povesiš oči, ker tudi tebe, najbolj še tebe, na glas govorečega je sram ljubezni. Ali vsaka beseda, iz sramu zatajena, bi te vekomaj žgala na srcu: in ti, o romar, poznaš to bolečino!« (Ivan Cankar.)
II. Vzgajanje bodočih inteligentov «voditeljev».
Druga naloga univerze, nič manj važna od prve, je gojitev stika z živim, to je z življenjem kakršno je. Teoretično in prak= tično poznavanje predmeta, ki si mu posvetil svoje sile, je kaj* pada prvi, brezpogojni zahtevek, ki mora biti izpolnjen, ako hočeš kdaj uspešno izvrševati izbrani poklic. Toda strokovno znanje še nikakor ni vse in kdor zapušča z izpričevalom v žepu
—   515   —
33*
X                         K. Ozvald:   O  nalogah univerze  in  inteligence.                       a
vseučilišče samo kot nekak spoznavni stroj za znanstvene činje? niče s svojega področja, ta nastopa svoj poklic skorajda — ne* pripravljen.
Zanesljivemu poznavanju strokovnega predmeta mora ali recimo rajši: bi moralo stopiti ob stran nič manj zanesljivo po? znavanje življenja, človeka. Ker te namreč prva «služba», ki jo kdaj nastopiš, postavi v ta ali oni življenski krog, sredi med žive, to je ljudi, ki — mislijo, se na zunaj tako ali tako udejstvujejo, čutijo, hočejo, ljubijo, sovražijo, se upirajo, verujejo ..., zato bi moral kot vseučiliščnik neprestano imeti pred očmi, da je poleg strokovnega predmeta tvoj pravi študij — živ človek.
Razmeroma največ pogleda v živo (= doživljajočo) dušo člo? veka odnese danes z vseučilišča absolvent teologičnega oddelka, čeprav je tudi tam v vse prebohotnem cvetju — «učeni bogo? slovni intelektualizem». S pravim življenjem seznanja tukaj bodočega duhovnika več okolnosti. V prvi vrsti bi omenil važni pojem «dušno pastirstvo» ali skrb za dušni blagor posameznega vernika, ki ima v bogoslovnem študiju velevažno vlogo, ter ti? stega, ki se ukvarja s tem študijem, sam po sebi neprestano navaja k resnemu opazovanju vsakdanjega, to je pristnega živ? ljenja, pa k vestnemu razmišljanju o tajnah človeške duše na podlagi lastne notranjosti. Dalje ne smemo nikdar prezreti, da se poslušalstvo te fakultete skoraj brez izjeme dopolnjuje iz kmetskih, to se pravi poglavitnih plasti našega naroda. In to je veliko, zakaj, le tisti si bo kot duhovnik osvojil dušo te ali one skupine ljudstva, ki neposredno (in ne iz knjig) pozna to dušo v vseh njenih utripih, ker sam «spada k tej skupini in je šel skozi njeno tradicijo«. In še to bodi gmenjeno, da se mladim bogoslovcem, pač s pridom, v zadnjem času nudi prilika, znan? stveno poglobiti to, kar iz izkustva vedo o gospodarskih in socijal? nih razmerah našega naroda.
Pesem z juridične fakultete je v tem oziru manj vesela pesem. «Ne samo poznavanje paragrafov, ampak tudi poznavanje živ? . ljenja!» — bi imelo kot napis stati nad predavalnicami te fakul? tete. «Jurist, ki opravlja tako različne posle, se nikoli ne more dovolj poglobiti v realnost modernega življenja. Le ako to stori, spozna vzvode, ki se ob njih da ljudstvo premikati, le tedaj izve za vse rahle pojave neopazno rastočega in se izpreminjajočega pravnega čuta, le tedaj doumeje tiste vedno znova nastajajoče nesoglasnosti med pravnim redom in socijalnim življenjem. Pa ne da bi nemara samo kriminalist moral obvladati tole živo socijalno psihologijo in pa iz nje klijočo socijalno etiko, marveč
—   516   —
X                         K. Ozvald:   O  nalogah univerze in  inteligence.                       X
še bolj je tega treba upravnemu uradniku, ki brž ko izgubi stik z bitjem in žitjem naroda, postane birokrat«. (Spranger.) In ravno birokratizem bi utegnil biti eden izmed najnevarnejših zajedalcev, kar jih pije kri državnemu organizmu. A v prepolni meri zahteva življenje svojih pravic od diplomacije, ki ji je toliko neuspehov prineslo samo — omalovaževanje življenja! Votek državniški umetnosti je poznavanje duš, zlasti tujerodnih duš.
O bodočem zdravniku bi pač mislili, da se najuspešneje pri* pravlja na svoj poklic, če izkuša teoretično in praktično svoje zanimanje osredotočiti na to, kako se da izlečiti ta ali oni bolni del telesa, ter se ne briga za življenje bolnika v celoti. Da je taka misel huda zmota, to na ves glas izpričuje n. pr. naša «ner= vozna» doba, izpričuje v prid trditvi starega Hipokrata, da se telo ne da ozdraviti brez — duše. «Sodobni zdravnik mora znati do skrajnosti individualno postopati; in takisto mora biti v stanu, da prav presodi, kako vplivajo na ljudsko zdravje splošne okol* nosti družabnega življenja. Socijalna higijena je v zadnjem času dobila silen pomen; vsak posamezen primer se da motriti z vidika socijalnega zdravstva, osobito zdaj po vojni, ko bo narod v celoti zahteval mnogo več pozornosti.« (Spranger.) Samo zdrav* niška tehnika še nikakor ni vse v zdravnikovi praksi; nič manjše vloge nima pri izvrševanju tega morebiti najtežjega in najbolj ljudomilega poklica — zdravniška etika, ki se doslej ni dovolj uvaževala.
Slušatelja filozofske fakultete opozarjam na usodepolni ne? dostatek v ustroju njegovega študija, kakor je bil do sedaj običajen. Ako ti, bodoči učitelj, sedaj nemara celo s ponosom zatrjuješ, da ti je samo za čisto znanstvo in nič ko za čisto znanstvo s tvojega področja, boš najbrž kriv hudega greha, ko • kdaj stopiš pred svojega učenca. Bojim se, da boš i v svojem učencu hotel razvijati samo spoznavno plat njegovega duha ter da na ta način iz njega napraviš boljše ali slabše vrste spoznavni stroj. Kakor bi za praktično izurjenost in tehnično obvladanje stvari, za politično mišljenje, socijalno uvrstitev, lepočutno do* življanje, ljubezen, verstvo ... ne bilo tudi v duši učenca prostora in pa pravice za obstoj! Tvoja naloga ne bo, gojiti ali pa po* dajati znanstvo, temveč s pomočjo znanstva — vzgajati, to se pravi, izročene ti duše — voditi. Zato pa nikakor ni dovolj, če se za časa svojih študij ukvarjaš le s čistim znanstvom. Spozna* vanje mlade individualnosti bi marveč za bodočega vzgojitelja imelo biti — suprema lex. In vrh tega tudi spoznavanje življenja, ki   imaš  gojenca   nanj   pripravljati.   Omalovaževanje   življenja,
—   517   —
X
K. Ozvald:  O nalogah univerze in inteligence.
X
istinitega življenja z vsem njegovim bogastvom, z njegovo pestrostjo in velikokrat tudi z njegovo — neskladnostjo, po dvo* reznem geslu «znanstvo zaradi znanstva!» je za šolo isto, kar klic «l'art pour l'art!» za umetnost: bankerot. Ob taki miselnosti je šola postala, je morala postati priskutna puščoba brez živ? ljenja, kjer pred mlado dušo ne stopajo istiniti, ampak šolski predmeti: šolska berila, šolski klasiki, šolski primeri iz matema* tike, šolska fizika, šolska geografija, šolska zgodovina... kakor da fizike in kemije ne veže tisočero niti z gospodarstvom in socijalno politiko ali pa zoologije in botanike s poljedelstvom in gospodarstvom. Kdor hoče dobro naši šoli, ta mora visoko dvig* niti prapor z geslom: «Znanje v službo življenja!« (Spranger.)
In veliki tvoj opravek, prijatelj tehnik, ki se pripravljaš na reševanje civilizatornih nalog, bo obvladanje mrtve prirode po mehanskih zakonih. Ali opozarjam te, opozarjam z najboljšim namenom, da delavec, usposobljen in neusposobljen, ki bo de* janski izvrševal načrte tvojega duha ob stroju, na stavbenem odru, sredi vode..., ni le kos mrtve prirode, temveč — živ organizem, ki mu nikar ne izkušaj vladati po zakonih prirodne mehanike! Lahko bi mislil, da se glavno vprašanje v takem po* loža ju glasi, kako da postaneš «energičen». Nikar! Vprašati se temveč imaš, kako narediš druge energične ter v tem ali onem smislu kar najbolj zbereš njih sile, ki bi se, sebi prepuščene ali pa napak rabljene, prav lahko na neljub način udejstvovale. Če hočeš uspeha, boš moral poleg tehnika biti še tudi precej — pedagoga. «V ta namen pa je treba umetnosti v vodstvu duš, umetnosti, ki uči, se vživeti v druge ljudi, spoznati dušeslovne pogoje njihovemu veselju do življenja in dela, spoštovati njih častičutje ter samega sebe vzgajati za pravo drugovanje z njimi». (Foerster.)
Sklepam. Visokošolska pedagogika ima dolžnost, opozarjati slušateljstvo vseh fakultet na njega veliko — vzgojno nalogo, ki bi jo jezikovno določil takole: Ne skrbi samo, da postaneš kdaj cel uradnik, učitelj, tehnik, zdravnik, duhovnik..., temveč prav v isti meri glej, da postaneš tudi cel, to je tak človek, ki bo ume* val i druge, v vodstvo mu izročene ljudi v vseh individualnih odtenkih, zlasti še v finejših vitrah njihovega bitja in žitja, de* janja in nehanja. To se pravi: razumu ima stopiti ob stran duša, znanju duh, prizadevanju etično hotenje. Za zgled si vzemimo tukaj ameriško visoko šolstvo, ki mu hrbtenice ne tvori samo logika, kakor evropskemu, zlasti nemškemu, temveč tudi — psiho* logija živega človeka, ne papirnate sheme!
—   518   —
X
K. Ozvald:  O nalogah univerze in inteligence.
X
III. Podajanje splošne izobrazbe.
Veljati za izobraženega, to je danes nekaj, česar si marsikdo vsaj na tihem želi. Vprašanje, spadaš li med izobražene ali pa med neizobražene ljudi, to vprašanje dobiva v življenju od dne do dne bolj odločilen pomen. In vseh vrst šole, od najnižje do najvišje, izobraževalna društva, razstave, muzeji in podobne na* prave, kaj so neki drugega, če ne — sredstvo in pot do izobrazbe? Kdo je torej zares izobražen, to se pravi splošno izobražen?
Večkrat slišimo bolj ali manj prikrito mnenje, da je izobražen tisti, ki se je kaj več učil, nego vsi oni, kateri so obiskovali le ljudsko šolo, in ki zato tudi več «zna». Po takem mnenju bi pač najbolj izobražen bil «strokovnjak», to je vsakdo, ki se je do vsakojakih podrobnosti izuril na tem ali onem ožjem poprišču in ki mu radi pravimo «specijalist» (n. pr.: zdravnik za-pljučne bolezni ali oči, botanik s posebnim ozirom na to in to vrsto rastlin, graditelj za betonske stavbe itd.). Toda ali takšen, brez dvoma visoko učen človek, res tudi tedaj zasluži pridevek «iz* obražen», če n. pr. svojega slugo zmerja s sirovimi psovkami, če ne drži dane besede, če ne odgovori na pismo, ki vsebuje važno vprašanje, če se roga ljudem, ki žive po predpisih svoje vero? izpovedi...? Težko!
«Izobraževanje je notranje oblikovanje.« Zato pa ni tisti iz* obrazen, ki se je morebiti do vrha natrpal z vsakovrstno šaro mrtvega znanja, a sicer ostal isti Janez, kakor nekoč. Zares iz* obrazen je marveč le tisti, ki — «je organsko zrastel v notranjo in vnanjo kulturo svoje dobe in svojega naroda«, to je tisti, ki vse svoje duševne sposobnosti brez prestanka razvija, jih raz* vija do take stopnje, da mu je mogoče, ako si n. pr. tega zaželi, v kar najobilnejši meri postati deležen kulturnih zakladov, ki jih vsebuje znanstvo, umetnost, javno življenje, pravni red, teh* nika, verstvo itd.
In prav zato, ker gojitev znanstva ali teorija, ta najvišja na* loga univerze, po svojem bistvu vodi bolj ali manj v specijali* stovstvo, to je v enostranski intelektualizem — prav zato bi morala univerza svojim obiskovalcem nuditi dovolj prilike, da se čim bolj očvrstijo in razmahnejo tudi neintelektualne plati njihove duše, zlasti hotenje kaj vrednih ciljev in pa ocenjevanje sveta in življenja.
Le ob takem pojmovanju in izvrševanju svojih nalog, ki druži iskanje resnice z vzgojo pa z izobraževanjem človeka, bi univerza ustvarjala resnično inteligenco, ki ima biti okostje v socijalnem
—   519   —
X                         K. Ozvald:  O nalogah univerze in inteligence.                         >j
organizmu naroda. In na ta način bi univerza, sicer indirektno, pa vendar zanesljivo, silno veliko storila za — vzgojo najširših plasti naroda. Na zgoraj očrtani način vzgojena inteligenca bo namreč najzanesljivejši antiseptikum zoper vse tiste nevarne in hudo nalezljive bolezni v sodobnem državnem življenju.
Indirektno pot, ki vodi od narodove inteligence in njenega zgleda do narodovega jedra, pa bi trebalo izpopolniti z direktnim učinkovanjem na vse sloje naroda — recimo v obliki «ljudske» univerze ali ljudske visoke šole, katere idejni votek bi naj bil vzet iz bitja in žitja prave univerze, ustrojene v smislu gorenjih troje načel. Ljudska univerza, oziroma ljudska visoka šola, bi namreč ne smela biti kaka žalostna potvora sedanje prave uni? verze v obliki bolj ali manj pisanega predavalnega omnibusa, temveč — «princip in organ nove kulture pa vzgoje ljudstva«.
Vse zavisi od tega, da jo prav pojmujemo, to je v tem smislu, da ljudska univerza ne bodi samo znanstvena, temveč tudi ali pa celo v prvi vrsti izobraževalna, vzgojevalna šola, ki ima na? men, iz človeka, kakršen je, napraviti takega človeka, kakršen bi imel biti v svojem interesu in pa v interesu svojih sočlanov v rodbini, občini, narodu, državi... In dostopna naj bi ta šola bila vsakemu državljanu, ki je normalen po duhu, ne samo gospodi, ampak tudi delavcu, hlapcu in dekli!
Tudi ljudska univerza ne more izhajati brez znanstva. Samo da se tukaj nima podajati zgolj teoretično in tudi ne zgolj teh? nično, za ta ali oni poklic potrebno znanje, kar je naloga stro? kovnih šol; tukaj bodi marveč znanstvo spojeno z vsem polo? zajem tistega človeka, ki pohaja to šolo! Namen ljudske univerze ni, iz kmeta, malega obrtnika, industrijskega delavca... napraviti inteligenta v današnjem smislu besede; prej bi njen namen utegnil biti ta, da današnjega «intelektualca» — počloveči. Ljud? ska univerza namreč naj v življenje kmeta, malega obrtnika, industrijskega delavca... zanese nekaj takega, kar jim njihovega poklica ne bo priskutilo in osovražilo, kakor to dela današnji način izobraževanja, temveč kar jim ga pomaga vzljubiti ter jim ga pokaže v lepši, to je v plemeniti luči duha! Lepe misli v tej smeri je nedavno izrazil Ragaz v svoji knjigi «Die padagogische Revolution» (1920).
Ljudsko univerzo pri nas na najširši podlagi organizirati, ne? mara po danskem zgledu, ter skrbeti za njeno uspešno funkcijo? niranje pa ni toliko naloga vseučiliščnih profesorjev, ampak bi v prvi vrsti bila dolžnost od vseučilišča prav vzgojene inteligence.
—   520   —
X
E. Rostand = O. Župančič:   Roksanin   poljub.
X
In tako torej vidimo, da sta univerza in pa inteligenca dvoje silno važnih činiteljev v kulturnem življenju današnje družbe. Ves narod in celotna država bosta namreč taka, kakor ju vzgoje njuni najboljši sinovi.
¦¦¦¦¦¦•»¦¦¦»¦¦¦¦¦¦»¦¦¦»¦¦>>¦»¦••>••*••*¦¦»•*<¦¦¦¦»¦•«*>»¦»»»¦¦¦•»»¦¦¦¦¦¦¦»¦*•>*••••**•»¦¦¦*¦¦¦**¦»***•»»****¦*•¦¦••••••••••••••••¦¦¦•¦¦¦•¦•¦¦¦¦••¦¦¦¦•*•****
E. Rostand=Oton Župančič:
Roksanin poljub.
Tretje dejanje heroične komedije «Cyrano de Bergerac».
Majhen trg v nekdanjem Maraisu. Starinske hiše. Progled v več uličic. Na desni Roksanina hiša in vrtni zid, preko katerega visi gostolisto vejevje. Nad vrati okno in balkon. Poleg vrat klop.
Po steni pleza bršljan, po balkonu se opleta jasmin, drhteč, upognjen.
S klopi je po kamenju, ki moli iz zida, lahko splezati na balkon.
Nasproti starinska hiša v istem slogu, iz opeke in kamena, z vhodnimi vrati. Tolkač na teh vratih je ovit s platnom kakor bolan palec.
Ko se dvigne zastor, sedi na klopi duenja. Okno na Roksanin balkon je na stežaj odprto.
Poleg duenje stoji Ragueneau, oblečen v nekako livrejo: briše si oči in končuje pripovedovanje.
Prvi prizor.
Ragueneau,   duenja,  pozneje Roksana,   Cvrano  in  dva  paža.
Ragueneau: ... Nato jo z mušketirjem tem pobriše!
Jaz, od sramote in od reve same,
kar vrv za vrat. A Cvrano me sname
in spravi me za dvornika te hiše. Duenja: A kdo vam je razvlekel vse imetje? Ragueneau: Njeni vojaki in moji  poetje!
Apol in Mars skup jedla sta kolače:
šlo je navzdol, kako naj bi drugače! Duenja (vstane in kliče proti odprtemu oknu):
Roksana, bo že kaj? Roksanin glas (skozi okno): Takoj, takoj. Duenja (pokaže Ragueneau ju vrata na nasprotni strani):
Nasproti tukaj čaka nas Klomira.
Danes sprejema; družba se že zbira;
o nežnem bo predavanje nocoj. Ragueneau: O nežnem?
Duenja (izprenevedaje se): Da... (Zakliče proti oknu:)
Roksana pa bo kriva,
počasnica, če nežnost zamudiva!
Roksanin  glas:  Takoj!                        (Godba  na strune  se približuje.)
—   521   —