Boris Urbančič
O KRITERIJIH PRAVILNOSTI V KNJIŽNI SLOVENŠČINI
(Kanec)
Današnja slovenščina je reziiltat mnogostoletnega razvoja našega jezika, in to ne samo njegovega slovničnega sestava m 'besedišča, temveč tudi fiuikcij, ki jih je kot sreidstvo za sporazumevanje dobivala ali zgubljala v posameznih obdobjih. Knjižni jezik je tesno povezan z nacionalno politično in kulturno zgodovino, zato njegov položaj v jezikovni skupnosti ne ostane brez vpliva na njegovo podobo. Za slovenščino so bila izredno pomembna takšna zgodovinsk.a dejstva, kakor je bila izguba lastne državnosti, pomanjkanje močnega slovenskega političnega in kulturnega centra, tujejezičnost imovitih slojev, prosvetljenstvo s svojim 'družbenim in elkonoaniskim ozadjem, germanizatorski pritisk in poskusi jezikovnega približevanja drugim Slovanom, politična združitev z ostalimi narodi Jugoslavije itd. Vse to in še mnogo drugega je .pustilo svoj pečat v jeziku in- tempiu njegovega razvoja. Objektivni činitelji, ki nam niso bili naklonjeni, so bili vzrok, da se je naš knjižni jezik razvijal s težavami in zakasnitvijo, da je slovenski 'bralec razen nepomembnih dzjem šele v tretjem stoletju po izidu prve slovensike knjige začel dobivati v roke telkste 's iposvetno vsebino in da je naš jezik potem polagoma in išele od konca prve svetovne vojne pospešeno prevzemal nove funikcije, s tem pa tudi nove možnosti za razvoj. Tako je morala v zadnjih -dve sto letih napraviti silo venska pisana beseda pot od molitvenikov preko prakfcično-poučnih beril za kmeta do najsubtilnejš'ih pesniških izpovedi in razpravljanj o najbolj zapletenih prablem'ih sodobne znanosti.
V zvezi z nastajanjetm slovenske umetniške literature, znanstvenih del in publicistike ter prodiranjem slovenščine v urade in poslovno življenje se je knjižni jezik bogatil z novimi 'izrazi, obenem pa si je vsako teh po'dročij tudi z načinom uporabe jezikovnih sredstev oblikovalo določene specifičnosti, ki so značilne samo zanj. Te specifičnosti •— predvsem so leksikalne in sintaiktične — so podlaga jezikovnim stilom. Cim bolj je jezik kultiviran, tem bolj se je sposoben prilagajati vsaki svoji funlkciji, in olbratno, čim več funkcij dobiva jezik, tem bolj se kultivira, tem več stilov si ustvari. Osnovnih stilov bi lahko našteli pet. To so umetniški, znanstveni, poslovni, puiblicistični in konverzacijski stil.*
Sredstva umetmiškega stila so naravnost neomejena. Lahko se poslužuje vseh ostalih stilov, še več, tudi nelknjižnih jezikovnih tvorb (narečij, pogovornega jezika ipd.), aUhaizmov in oelo tujih jezikov, z edinim po'gojem, da so funkcijsko upravičeni, to je uporabljeni zato, da izrazijo ali podkrepijo določeno zamisel. Umetnišiki stil ni enoten. V ljudski povesti je drugačen kakor v odi, v psiholloSkem romanu drugačen kalkor v gazeli. Skupno je le podajanje resničnosti z umetniškimi sredstvi, to je na način, ki v drugih jezikovnih stilih ni v navadi.
* Nekateri ločijo samo umetniški in neumetniški stil, drugi razlikujejo umetniški, strokovni in pogovorni stil, tretji dodajajo še publicističnega, četrti govorijo o strokovnem, novinarskem, govorniškem, uradnem, družabnem in umetniškem stilu itd. (Prim. še recenzijo R. Štefanove o poljski stilistiki v tej in prejšnji številki JiS.) Seveda bi se dalo oporekati tudi naši razdelitvi, ki je precej pogosta v sovjetskih konkretnih stilističnih delih (Jedlička, Nove sovStske prace o otäzkäch stylu a stylistikv Slovo a slovesnost, 1954, 69).
200
Tudi drugi stili niso enotni. V znanstvenem stilu ima na primer jezik zakonov nekatere pose<bnosti v primeri z jezikom znanstvenih razprav, mnogo pa je tudi skupnega. Za znanstveni stil so značilni strokovni izrazi in zaradi narave predmeta težnja po efcsaktnem, stvarnem in jedrnatem izražanju. Temu ustrezajo samostalniške konstrukcije, dolga in številna podredja in raba pasiva. Znanstveni sibil se izogiba lokalizmom, (besedam in oblikam s čustveno obarvanostjo in drugim jezikovnim sredstvom, iz katerih je čutiti avtorjevo osebo, ker se to ne bi sikladalo s strogo obje'ktivnoStjo ali splošno veljavnostjo ugotavljanih dejstev.
Poslovni stil, ki ga uporabljajo pri svojem delu uradi in podjetja (akti, naznanila, vabila, okrožnice, formularji, korespondenca, pogodbe itd.), ima z znanstvenim stilom skupno •—¦ samo v manjši meri •— brezosebnost, jezikoAma sredstva pa so siromašna, njih raiba vsaj v slovemščini najveflkrat okorna in včasih tudi napačna, poseibnost pa so številne stalne fraze, tako imenovani klišeji.
PuiMicistični stil, t. j. jezik poljudne znanosti in časopisov, ima z znanstvenim stilom sicer lahko skupno tematiko, cilj pripovedi pa je drugačen: informacija, pouk, agitacija. Medtem ko so znanstvena dela namenjena ozkemu krogu strokovnjakov, računajo v publicističnem stilu pisani teksti na širše občinstvo in hočejo biti splošno razumljivi. Zato je ta stil svobodnejši v izbiri jezikovnih sredsitev, vendar ne sme prestopiti okvira, ki mu ga odrejata cilj in ozir na bralce.
Konverzacijski stil tvori nekakšen most med jezikom knjig in pogovornim jezikom. Je kultiviranejši od tega in manj »učen« od onega. Besedišče je preprosto, stavki niso dolgi in priredja so otoičajnejša kakor podredja. Ta stil je tipičen za govorjeno besedo v zadevah vsakdanjega življenja med izobraženci, v nepripravljenih diskusijah s široko tematiko, pa tudi v odrskih delih in filmih. Posamezni elementi pogovornega jezika dajejo konverzacijskemu stilu domač-nosten, neprisiljen izraz. Ker je v 'knjigi jezik pod vplivom tradicije in zato nagnjen k arhaiziranju, se večina jezikovnih sprememb pojavi najprej v konver-zacijskem stilu — pravi njih začetek je lahko in večinoma tudi je v drugih jezikovnih tvorbah ¦— in šele od tod polagoma prodirajo v knjigo kot slovnični spodrsljaji in dublete, dokler jih ne usvojijo tudi normativni jezikovni priročniki. Proučevanje konverzacijskega stila zasluži zaradi tega še prav posebno pozornost jezikovnih teoretikov.
Jezikovni stili so potemtakem odraz fumikcij, ki jih dodeljuje družba jeziku. Cim več funkcij ima knjižni jezik, tem več Jeksikalnih in sintaktičnih sredstev potrebuje, bolj se razvija. Zato je zgodovina knjižnega jezika v bistvu zgodovina jezikovmih stilov.
Prve pogoje za nastanek stilov v slovensikem knjižnem jeziku je prineslo prasvetijenstvo z razširitvijo uporabe slovenščine na posvetno literaturo, zlasti pa prizadevanja Zoisovega in še bolj Prešernovega kroga, da bi slovenski knjigi utrli pot do odtujenega meščanstva in izobraženstva. Tak program je zahteval od jezika stposabnost, služiti drugačnim kulturnim potrebam, kakor jih je imel kmet, do tedaj poleg duhovščine edini bralec slovenskih knjig. Takšna prizadevanja ibi se utegnila zdeti komu pred 130 leti naravnost fantastična, če pomislimo na Čopovo razmišljanje v albecedni vojni, ko pravi: »Samo če se jezik polagoma uvaja v višje življenje in znanistvo, ga je možno pravilno gojiti in dograditi. Prav tega pa manjka kranjsiko-slovenskemu jeziku v večji meri kakor
201
kaiteremukoli drugemu slovanskemu (izvzeta je nemara lužiška srbščina); o tem se lahko vsak sam prepriča, če poskusi napisati v olikanem slogu ne morda . kako znanstveno ddlo, ampak navadno pismo . . .« (Čop, Izbrano delo. Cv. iz dom. in tujih logov, 1935, 50.) Cop očita pisateljem, da se niti ne trudijo najti vsebini svojega pisanja primeren stilni izraz: ».. . njim se zdi opravljeno že vse, če kmečko govorico, kakršna je, čim natančneje prenesejo v knjigo. Zato rabijo v svojih spisih izraze in rečenice, ob katerih se spiotika celo zdravi čut kmeta samega, ker pogreša izraza, ki bi bil dostojanstvu predmeta primeren.« (Istotam, 50—51). V pismu Celakovskemu 14. miarca 1833 pa čisto določno pokaže na janzeniste, katerim »se zdi vsako pisanje, ki se ne ozira na potrebe kmeta, .. . vsaj nepotrebno ... Ti ljudje mislijo, da je jezik že zadostno dograjen, če lahko pišejo v tem jeziku katekizme in molitvenike.« (Istotam, 38—39.)
Med takimi nazori in današnjim »ljudskim« jezikom kot iidealom je sorodnost na dlani. Poveličevanje »ljudsikega« jezika je objektivno vsekakor nasprotovanje usposabljanju slovenščine »za višje življenje in znanstvo«. Zato pada na purizem vsaj del krivde, da je jezikovna stilistika najsbolj neohdelano področje slovenskega jezika in da se tudi v praksi premalo pazi na stilno vrednost besed in sintaktičnih kategorij.
Knjižna slovenščina je sicer izišla iz narečja, iz živega ljudskega govora, toda čim bolj so rasle njene funkcije, tem bolj se je oddaljevala od svojega izvora. Danes sta knjižni in »ljudski« jezik dve jezikovni tvorbi. Vsaka ima svojo funkcijo, zato bi bilo zgrešeno, če bi v enem ali drugem videli ideal, ki naj bi se posplošil. Medsebojni vplivi so sicer mogoči in jih tudi zapažamo, ne smemo pa jim pripisovati posebnega pomena. Kakor ne more ne ta ne oni služiti drugemu za kriterij pravilnosti, talko tudi tipična jezikovna sredstva posameznega stila (n. pr. umetniškega, kakor se to večkrat dogaja') ne morejo biti za zgled drugim stilom.
Medtem ko slovnica jasno in podrotono ugotavlja pravila in zakonitosti, ter pravopis in pravorečje prav tako dajeta natančna navodila, pa veljajo za izbor in način uporabe jezikovnih sredstev, torej za področje stila, le nekatere manj preciKiraine določbe. To je seveda razumljivo, če upoštevamo, da se da ista stvar povedati na več načinov, odvisno od osebe, ki pripoveduje, snovi, ki se obravnava, in občinstva, h kateremu se obračamo. Pa ne samo to. Tudi ena in ista oseba lahko pod enakimi pogoji, to je v okviru istega osnovnega stila, uporabi raalične možnoisti. Zato nas zlasti v umetniških stvaritvah zanima tudi imdivi-dualni stil avtorja in stil posameznih njegovih del.
Stilne slabosti se javljajo pri piscih, ki imajo premalo izostren občutek za adekvatnost izraza vsebini in namenu teksta, ali z drugimi besedami, ki brez funkcijske upravičenosti uporabljajo specifičnosti enega stila v tekstu, ki zahteva drug stil. Tako n. pr. v uradnem dopisu ali znanstveni razpravi niso primerni familiarni izrazi, v dnevnem časopisju ni mesta malo znanim tujkam, dolgim in kompliciranim stavkom itd. Za vse to sicer ni natančnih predpisov in tudi iz slovnic se tega ni mogoče naučiti. Toda medtem ko adekvatno rabljenega jezikovnega sredstva sploh ne opazimo, zbudi neadekvatno sredstvo našo pozornost, prav tako kakor slovnična ali pravopisna napaka. Mešanje spe-
* Prim. tudi trditev v Slovnici 1955, češ da razvoj knjižnega jezika xJolocuje ne samo ljudski govor, marveč tudi raba najboljših pisateljev«. Ce je bilo pred mnogimi desetletji kaj resnice na tem, za današnji čas to gotovo ne velja. Korektor pri količkaj pomembnem časopisnem podjetju lahko bolj vpliva na knjižni jezik kakor še tako slaven pisatelj.
202
cifi'čnih sredstev različnih stilov izdaja torej slabega stilista. Dopustno je samo v umetniških delih, če je funkcijsko upravičeno.
Da je v pogledu stilne vrednosti jezikovnih sredstev v našem knjižnem jeziku premalo jasnosti, naj pokažejo trije primeri iz časopisnega stila. Lani se je v okviru radijskih jezikovnih pogovorov neki novinar zavzemal za to, da bi naš dnevni tisk poživili z ljudskimi rečenicami, torej nekako takole: s prebujenimi ljudstvi v kolonijah ni dobro češenj zobati; blokovsike države se držijo svojih metod kakor pijanec plota, in podoibno. Na srečo se naši časopisi za ta predlog niso ogreli. Pač pa niso osamljeni takšnile stavki, značilni za znanstveni stil, toda nesmiselno zamotani: »V neskončnost pač ni mogoče pritrjevati politiki, ki je, resnici na ljubo, za sedaj po sili razmer in hotenja, razviti tu na Krasu turizem, taka, da človeku še plača, če se le odloči in gre občudovat naravne lepote.« (Ob stagnaciji obiska v Škocjanskih jamah. Delo, 19. 12. 1961.)
Zelo ilustrativna je adverbialna raba kratkega infinitiva moč v naših časopisih, ker se z njo greši v več pogledih. V obliki moči se ta besedica kot sinonim za mogoče v knjigi že dolgo rabi. Ce jo srečujemo razmeroma redkokdaj, kljub temu, da je enako kakor mogoče nevtralna, to se pravi primerna v vsakem stilu, je to pač zato, ker bi jo prvi hip lahko zamenjali s samostalnikom moč, moči. Takih besed pa se rajši ogibamo. Naši klasiki so jo včasih zapisaH. N. pr. Jurčič: »Ni bilo moči ogniti se Neži.« (Cvet in sad. ZD VII. DZS 1953, str. 260.) Kersnik: ». .. tako da mi bilo moči videti skozi njo.« (Otroški dohtar. LZ 1887, str. 658.) Na isti strani jo rabi še enkrat, toda s strešico: ».. .in urno, kolikor mu je bilo moči, stopil na cesto.« Stritar: »Brez potrebe nam oživljajo in vrivajo stare besede in oblike, katerih poprijeti se nam ni moči.« (Z 1879, str. 158.) Tavčar: ». .. sedaj pa, ko je Elvira dorasla, ni moči več krotiti hudobnih jezikov.« (Cvetje v jeseni. LZ 1917, str. 186.) Zanimivo je, da ima Tavčar v rokopisni varianti na tem mestu moč (ZD VI. DZS 1956, str. 297) in je torej oblika z -i najbrž popravek Zvonovega urednika. Prešeren je v svojih Poezijah vsesikozi pisal moč, Levstik pa je v Klasju 1866 takim oblikam povsod dodal apostrof (v Ukazih, v četrti gazeli in v 13. kitici Krsta). V prislovni rabi se anfinitiv moči že kakih sto let občuti kot knjiižna oblika, podobno kakor peči, reči, leči, seči, tolči itd. Zato imata Pleteršniik in Glonar samo obliko z -i, četudi se je tuintam pisala tudi oblika brez njega. Kratki infinitiv moč je kakor vsi kratki infinitivi značilen za pogovorni jezik in konverzacijsiki stil. Po zdaj veljavnih pravopisnih načelih kratki infinitivi v knjižnem jeziku niso dovoljeni in je torej pisava moč grobo kršenje pravopisnih načel knjižne slovenščine in neutemeljeno in zato neupravičeno prenašanje eilementov pogovornega jezika oz. konverzacijskega stila v časopisni stil. Oblika moč je možna samo v govoru, kjer s svojim širokim kratkim o-jem tudi ne daje povoda za dvoumnost. Nekaj let pred ukinitvijo Ljudske pravice pa se je nenadoma pojavila v tem dnevniku. Tako rekoč čez noč je iz njenih rubrik izginil običajni prislov mogoče in bil dosledno nadomeščen z moč. Ta oblika je potem prešla (najbrž s svojim začetnikom) v Delo in tudi v nekatere druge časopise, kjer se z neverjetno vztrajnostjo ponavlja iz dneva v dan, iz članka v članek: »Mir je moč zagotoviti samo z miroljubnimi sredstvi«, »V kratkem je moč pričakovati sklenitev novih pogodb« itd. itd. Nepojmljivo je, da novinarji dopustijo takšno samovoljo in nasilje nad jezikom. 2e zaradi večnega ponavljanja se mora tej sicer malo rabljeni besedi upreti tudi manj razvit jezikovni čut, kakor pa ga smemo zahtevati od ljudi, ki jim je pisanje poklic. Kako nepismeno zveni zaradi tega prevod pasusa iz Titovega govora
203
v gainskeni parlamentu; »Ali je moč po vsem tem dopustiti, da bi se ponavljali podobni zakulisni manevri . . .? Seveda ni moč, ker toi bilo to konec OZN.« (Delo, 3. marca 1961.) Ali pa takle stavek: »Obeh ni moč imeti za zmagovalki, ne ene ne druge pa ni moč imeti za poraženo.« (Delo, 15. marca 1962.) Ce kdo v naglici piše površno, je to nekako razumljivo, toda neodpustljivo je, iz vprav bolestne zaverovanosti v neko besedo pisati izmaličen jezik. Neštetokrat bralcu tudi po nepotrebnem otežujejo razumevanje teksta, ker se šele naknadno zave, kaj »moč« pravzaprav pomeni, n. pr.: »Govori predstavnikov izvenblokovskih držav. . . kažejo, da se je moč številnih vprašanj, ki so bila videti nerešljiva, ob skupni' pripravljenosti in dobri volji lotiti na način, ki bi omogočil njih uspešno rešitev.« (Delo, 24. marca 1962.) Ker imajo časopisi s svojo razširjenostjo danes nedvomna največji vpliv na knjižni uzus, se ne smemo čuditi, da so začeli rabiti obliko moč že tudi nekateri pisatelji. Tako beremo n. pr. pri Kocbeku, ki mu sicer ne moremo očitati, da se ne bi znal izražati, takšnole okorno formulacijo: »... kako naj jih razumem, kajti moč jih je razložiti na razne načine . . .« (NSd 1961, str. 1074.) Podporo takemu pisamju pa daje SP 1950, ki je iz neznanega vzroka dovolil kratki infinitiv moč kot dubleto k moči, se preden je to postalo časopisna moda. Zaradi enakšne pisave samostalnika moč pa se tumtam kratki infinitiv že izgovarja z dolgim ozkim o-jem, s čimer se zmeda prenaša tudi v govor.
Po tem ekskurzu na področje jezikovne stilistike, ki nam s svoje strani osvetljuje nevzdržnost purističnih kriterijev pravilnosti, nam preostane še tretja značilnost purizma, zapostavljanje novejših besed za sitarejšimi.
Kakor-je vse, kar ima svoj začetek, neizprosno zapisano staranju in končno smrti, tako imajo tudi jezilkovna sredstva določeno življenjsko dobo. Slovenščina je nekatere izraze ohranila skozi vso svojo zgodovino do dana;šnjega dne, drugi se nekaj časa rabijo, morda sčasoma spremenijo svoj pomen, svojo funkcijo, nekoč pa zastarijo. Nehajo se rabiti, ker izginejo predmeti ali pojmi, ki jih označujejo, ali pa dobe drugačna imena, ki spočetka tekmujejo s prvo;tnimi kot sinonimi in postanejo značilnost mlajše generacije ali določenih slojev,, prejšnje pa se polagoma umaknejo v pasivni besedni fond, to se pravi med besede, katerih pomen je znan, a so prišle iz rabe, in končno nanje popolnoma pozabimo. Pa ne samo besede, tudi besedotvorni elementi, se »postarajo«, s tem da postanejo neproduktivni, in cele kategorije oblik izginjajo. Slovenščina je zgubila večino samostalniških sklanjatvenih tipov, vokativ, imensko sklanjatev pridevnikov, nekatere čase in participe itd. Izrazna moč slovenščine s tem ni bila niti najmanj prizadeta, kajti noben jezik ne opusti sredstev, ki so mu potrebna. Nekateri jeziki nimajo sklanjatve, dvojine, spola, infinitiva, glagolskega vida itd., drugi imajo številne sklanjatve in čase, dva ali tri spole in najrazličnejše druge oblike. Poznamo celo jezike, ki imajo štiri števila. Ni najbolj popoln tisti jezik, ki ima najbolj komplicirano oblikoslovje, ampak tisti, ki brez težave lahko vse izrazi. Ce se torej pri nas včasi graja opuščanje pluskvam-perfekta in raznih participov, češ da se s tem jezik siromasi, je to v najboljšem primeru ostanek jezikovne romantike. Načelno vztrajanje pri zastarelih jezikovnih sredstvih pa ima svoj izvor v idejnih konceptih, katerih izraz je purizem. Kriterij za pravilnost jezikovnega sredstva ne more biti njegova starost, ampak vedno le ustreznost njegovemu namenu — čimboljšemu sporazumevanju.
Obramba arhaizmov je pri nas stara kakor drugi puristični kniteriji. Matevž Ravnikar je v predgovoru k Zgodbam leta 1815 opravičeval zastarelo
204
rabo participov na -vši, zaradi katere si ga je privoščil Prešeren z epigramom, med drugim s pojasnilom, da »tako govore vsi drugi Slovenci (t. j. Slovani — B. U.), tako so naši krajnski sprednifci vsi govorili, kar se iz starih nekdajnih bukuv pokaže, tako je sveti Ciril pred devetimi vekmi ali devet sto letmi še pisal v našim, jeziku«. Z umetnim podaljševanjem življenja zastarelim jezikovnim sredstvom se brez potrebe povečujejo razlike med živo dn običajno knjižno rabo.
Koliko ljudi, ki uporabljajo knjižno slovenščino, se zaveda, da je v soznač-nicah sposoben in zmožen, nada in upanje, hraber in pogumen, pester in pisan, vzor in zgled, beden in reven itd., prva manj vredna od druge, in sicer zato, ker je mlajša? »V vseh teh primerih, ki še daleč niso izčrpani, imamo opraviti s pari dublet, ki izražajo natančno isti pojem; nasproti stvarno popolnoma nepotröbnim in zgolj asimilacijskim knjižnim izposojenkam stojijo stare domače besede ali stare ljuidsike izposojenke, ki jih ljudstvo uporablja že dolga stoletja.« (NS 1950, 951.) Ni dvoma, da po tem kriteriju noben Slovenec ne bi mogel pisati dobre slovenščine, med jezikoslovci pa bi nastala neskončna akademska prerekanja o starosti in mladosti besed, ki ne bi nikamor pripeljala.
Toda kriterij, ki dosledno presoja pravilnost po starosti, postane nazadnje nezaupljiv do današnje knjižne slovenščine sploh. In tako beremo v nekem članku o nedoločniškem predmetu v zanikanih stavkih: »Vprašanje je pa, ali je jezikovni občutek današnjih pišočih ljudi taiko zanesljiv, da bi se smeli po njem ravnati, ko pa govori raba pri naših starejših pisateljih za genitiv.« (JiS V, 255.) Znajdemo se v slepi ulici, iz katere je izhod samo v jeziku dedov. To pa pomeni, učiti se slovenščine kakor tujega jezika. Bil bi sicer še drug izhod. Tudi tega nam pokaže avtor, ko pravi: »Po moji sodbi nikakor ne gre, da bi se v slovničnih rečeh ravnali po današnjem občutku šolanih ljudi. Kaj vse je za tak občutek danes pravilno! Današnji izobraženec nima več občutka, kaj je ljudsko, kaj izposojeno, kaj narejeno. Poslušajmo rajši preprostega Slovenca . ..« (Istotam, 256.) Iz tega sledi; šola in izobrazba sta za knjižni jezik pogubni in hudo napak je, da ne hodimo za Prešernovim Pisarjem.
Zal je k arhaiziranju nekoliko nagnjena tudi Slovenska slovnica 1956, da se omejimo samo na zadnjo izdajo. Nekaj slučajno pobranih primerov: enajsta ura ne mini (str. 162), šesto uro enkrat (162), glagoli, kakor so zadoščevati, na-znanjevati, posojevati, obsojevati, nameščevati, sporočevati (199), spregatev badem, bodeš kot enakovredna dubleta k bom, boš (185, 201), prislovi navdan, dosegamal (245), nedeljski oblečen (245), adverbialni komparativi glaje, glo-boče, kašnje, laglje, meče (247), v kratih plačati (253), proti sebi je mleko dražje od masla (268) itd. Ali pa takšna opozorila: »Samostalnike s premičnim poudarkom (gre za tip polje — B. U.) smeš sklanjati tudi po zgledu mesto, vendar se zavedaj, da s tem siromašimo slovensko starino in živo ljudsko izgovarjavo« (104). In še na str. 190: »Danes se smejo rabiti tudi mlade oblike usahnjen, zamrznjen, otrpljen, ugasnjen, a lepa ljudska starina so zgornje« (t. j. usahel itd.).
Z opuščanjem zastarelih jezikovnih sredstev po mnenju njihovih zagovornikov jezik siromašimo. Kakor bi se na prvi pogled zdelo to res, če bi namesto stare in nove besede, torej namesto dveh, obdržali samo novo, pa je stvar vendarle drugačna. Predvsem stara in nova beseda (ali katerokoli jezikovno sredstvo) lahko živita druga poleg druge le kot sinonima, n. pr. sposoben in zmožen, nada in upanje, hraber in pogumen. Pri njih še ne čutimo, da bi se ena »postarala«, četudi imata različno Irekvenco. Toda vzemimo bukve in knjigo. V Prešernovem času sta bila živa oba izraza, le da je bil prvi običajnejšd (Prešeren ga
205
rabi večkrat v Novi pisariji in v pismu Celakovskemu) kakor drugi (v epigramu na Copa-dihurja v Krajnski čbelici 1832). Stritar je še mnogo let pozneje videl v knjigi nepotrebno novotarijo, ko je pisal; ». . . še vedno berem stare bukve, ko drugi čitajo nove knjige« (SG 1868, 136). Buiive so postajale čedalje bolj značilne za govorico starih in preprostih ljudi, knjiga pa za jezik izobražencev, nekako tako, kakor je danes razmerje med vojsko in vojno. Subst. bukve je tako nehal biti nevtralna beseda in sinonim za knjigo in je dobil posebno stilno vrednost. Medtem ko Stritar tega ni čutil, je v istem času Jurčič uporabljal oba izraza, vendar navadno v različnih funkcijah. Oglejmo si, kako jih rabi v Desetem bratu in Cvetu in sadu.
Kadar pripoveduje pisatelj sam, navadno uporaibi knjigo. V Desetem bratu (ZD III. DZS 1949): v dolgočasne knjige zreti (str. 185); na klopci vidi Manioo sedeti s knjigo v rokah (227); ko knjigo odpira (237); se je prav z veseljem in pridom pečal s svojo knjigo (283); deklica je sedela pri neki knjigi (352). V Cvetu in sadu (ZD VI. DZS 1953): morala je ... knjige itd. preskrbljevati (190); med veselimi prijatelji in svojimi knjigami (190); Leon je bil pustil knjigo pod orehom (204); teta vzame knjigo (204); imela je knjigo pred seboj (226); knjigo ... odložil je na stran (251); Leon ji je moral.. . iz ne vem katere svete knjige citati (271); usede se h knjigi (272); odpre zapisno knjižico (295); bile so vendar njemu drage knjige (318). Bukve mu pomenijo večinoma staro ali nabožno knjigo. V Desetem bratu: tam je imel spredaj klopco zase plačano in je ves čas iz nekih črnih bukvic bral, ne ozrl se ni na levo ne na desno. Nekdaj je bil pozabivši to knjigo v cerkvi pustil in kruljavi Mihelj, ki se je bil svoje idni pri kanonirjih v Nemškem Gradcu brati izučil in je te bukve pobral. . . (184). Tu je enkrat zapisal knjigo, pač zato, da si ista beseda ni trikrat sledila. V Cvetu in sadu: Barba ji prinese bukve (185). Tudi tu ima takoj nato: komtesa odpre knjigo. (Stara žena je brala Tomaža Kempčana.) Vzel je drugi dan v njeni knjižnici debele, bukve v latinskem jeziku: 5>De civitate Dei« (204); vedela je, da je te bukve spisal sv. Avguštin (204—205); molitvene bukvice (207); »Kaj bi rad?« vpraša komtesa, naočnike sname, butkve zapre in Žagarja gleda (233); egiptovske sanjske bukve (237, dvakrat; v tem primeru bi še danes lahko tako rekli, vendar bi se v tem čutila rahla ironija). Se dvalkrat rabi bukve, najbrž zato, da bi se izognil ponavljanju knjige: Njegove bulkve .. . ležale so še na klopci (Desefi brat, 237); odloži bukve fCvef in sad, 272). Končno rabi Jurčič bukve, kjer se mu ta izraz bolje prilega. Pri opisovanju starinske sobe starega Piškava; Na mizi je stala siteklenica vina in prazna kupica zraven kopice razmetanih bukev. Soba ni imela nobene lepote in, ko bi ne bilo velikanske z bukvami založene omare ... (186). Podobno v Cvetu in sadu: Stari učitelj pak, ki danes z bulkvami v roki in v svoji najlepši suknji hodi med klopmi. . . (2401. Od Jurčičevih oseb rabi knjigo samo mladi izobraženec Lovre Kvas v Desetem bratu (pri Leonu in profesorju v Cvetu in sadu ni ne takih ne drugačnih primerov). Ce izjemoma izapiše bukve, se hoče verjetno izogniti prečestemu ponavljanju: »Ali ste še potlej kaj pečali se s knjigami?« (160) V pismuprijatelju: ko sva v samotoi izbici odložila knjige (196); kako pri tem ve navajati primerne in neprimerne latinske izreke iz raznih knjig (199); pride k meni ter mi knjigo iz rok vzame (199); kadar mi bulkve iz rok vzame (199); in tam v kolibici včasi najdem gospodično pri bukvah (202); vzamem neko knjigo (209); odprem knjigo (210); zaprem knjigo (210). Vse ostale osebe govorijo brez izjeme bukve. Dolef: »Ce ste kaj učenih bukev prinesli, bodeva jih enkrat skupaj pogledala« (161);
206
Marijan: »Kdo bo zmerom v tistiti bukvah ril« (223); deseti brat: »Rajši sem letal okrog po hosti in polju, nego sedel pri bukvah« (301); stara komtesa: »Prinesi mi 'bukve« (184); poštar: »Jaz ne verujem, da bi se kmetija dala v bukve spraviti« (224); župan: »Gledam tulkaj v bukve« (237); Žagar: Kaj se bere v taistih bukvah?« (237); dekan: »ko si ga bil k meni poslal po tiste bukve! ... Ali si dobil to pomlad bukvice« (245); profesorjev najemnik, kmet: »Vse bukve in pisma je prebrskala« (317); dekla Barba pa celo pravi: »in ponoči v pismo gleda« (275), s čimer hoče reči, da bere knjigo.
Iz teh primerov vidimo, da je v Jurčičevem času knjiga postajala nevtralna beseda, ker jo pisatelj kot takšno največ uporablja. Beseda bukve je dobivala stilno obarvanost, vendar še ne tako izrazite, da je ne bi bilo mogoče zapisati namesto knjiga, kadar se hoče pisatelj izogniti ponavljanju te besede. Bukve govorijo pri Jurčiču stari in neizobraženi ljudje (Dolef, Marijan, deseti brat, komtesa, dekan, poštar, župan, Žagar, kmet), pisatelju pa služi ta izraz tudi za povečanje efekta pri opisu (Piškavova soba, stari učitelj) in za stare oz. nabožne knjige. Danes so bukve že tako zastarela beseda, da bi jo mogel uporabiti pisatelj samo še v pripovedi iz starih časov. »Starajoče se« besede in arhaizmi so torej lahko dragocen jezikovni pripomoček v umetniškem stilu, če jih rabi pisatelj s tankim posluhom. To pomeni, da v resnici siromasi jezik tisti, ki jih nasilno ohranja med nevtralnimi jezikovnimi siredsstvi, ker jim s tem odvzema obarvanost, ki so si jo pridobile, ko je stopila na njihovo mesto nova beseda. Zapisati torej leta 1956 v strokovni reviji besedo bukve, je hud anahronizem, in stavek ». . . ali je naš cilj kar se da veliko število slovenskih besed, če pa vendarle ne pomeni našega pravega bogastva, saj je lahko cela vrsta takih, ki tičijo in bojo obtičale le v bukvah. ..« (JiS II, 54—55) — je dvakrat slab: zaradi vsebine in zaradi jezika.
Toliko o purističnih kriterijih pravilnosti.
Med ostalimi kriteriji pravilnosti, ki so napačni, ker izgubljajo izpred oči dejansko vlogo knjižnega jezika, sta omembe vredna dva. Eden se opira na logično mišljenje, drugi na slo-vnična pravila. Spor nastane, kadar prideta v nasprotje z ustaljeno knjižno rabo ali našim jezikovnim čutom.
Geslo Vsaicemu svoje bi se moralo glasiti Vsaicemu njegovo in je bilo tako tudi že predlagano, da bi ta oblika »ne bila sprta z logiko« (JiS V, 128). Vendar je bil s pravilno utemeljitvijo predlog zavrnjen: »Po logični analizi je krilatica sicer napačna in pomeni pravzaprav nekaj drugega, kakor bi rada povedala, toda razumemo jo vsi enoumno« (JiS V, 253). Ce bi hoteli Izločiti iz slovenščine vse, kar je nelogično, bi povzročili v jeziku zmešnjavo, ki je ne bi odpravili z nobeno logiko. Koliko imamo nesmiselnih besed, kalkor so n. pr. nogomet, kolodvor, drevored! Koliko je zvez, kakršne so nikdar in nikoli, ni ne konca ne kraja, okrog in okrog, kjer se sploh ne zavedamo, da ponavljamo nekaj, kar smo rekli trenutek poprej! In navsezadnje bi lahko očitali Zupančiču, da nas pita z nesmisli, če piše verze kakor Tiho večer nad sanjajočim se jezerom boči. Nogomet je sila nerodna beseda, toda ker se vsesplošno rabi in je njen pomen vsakomur jasen, je nismo upravičeni preganjati. V zvezah, kakršna je nikdar in nikoli, s sinonimom ali ponovitvijo stopnjujemo pomen prvega člena. Zupančičev verz pa spada-na področje poetike, ki ima spet drugačno logiko. Jezik je čudežen inštrument; kdor ga obvlada, lahko izvablja iz njega nešteto melodij in tonov. Samo ne zahtevajmo od njega drugega kakor to, za kar si ga je človek ustvaril.
20?
Ce jezikoslovec ne sledi jezikovnemu razvoju in čutu kolektiva, ki uporablja knjižni jezik, ampalk predpisuje pravila in oblike na osnovi tako imenovane slovnične pravilnosti, ki včasih korenini še v praslovanščini, po nepotrebnem jezik komplicira in arhaizira. Primeri, da si jezikoslovec lasti zakonodajne pravice, žal niso tako osamljeni, da bi smeli molče mimo njih. Naj jih neikaj navedemo.
Po praslovanski palatalizaciji velarov imamo v slovenščini regularne pala-talizirane oblike otroci in pri otrocih v nom. in lok. pl., proti prav tako regularni z otrolii v mstr. pl. Analogno po prvih dveh, ki imata kakor instr. pl. danes v končnici vokal i, je živa tudi oblika z otroci, toda ta ni dovoljena. — Uganka je, zakaj komparativi bolj širok, bolj lahek, bolj čvrst na splošno niso dovoljeni. Današnji jezikovni čut se jim prav nič ne upira in je vprašanje, če še jim je sploh kdaj. — Prepovedana je oblika prsa, ki je ravno toliko ,napačna' kot ušesa. — Do marca letos smo vsi govorili in pisali samo srečolov (tako tudi SP 1950) in nikogar ni motilo, da beseda ni čisto pravilno narejena. Zato je treba odkloniti .pravilno' obliko srečelov, ki je bila predlagana v radijsküi jezikovnih pogovorih. — Isto je z elektrikom, ki bo ostal pač mrtva beseda v slovarju za električarja (glej o tem JiS VII, 125), — Slovnica iz 1956 uči, da se izvedenke iz glagola stati, stojim pravilno glasijo nastajati, postajati, vstajati, in tako tudi obstajati, pristajati, ne pa obstojati, pristojati, češ da tudi oblik nastojati, postojati, vstojati nimamo (str. 192). Ni zdaj važno, da je sklicevanje na glagole nastajati itd. zmotno, ker gre za različne izhodiščne oblike (prim. JiS II, 132), nepravilnome sklicevanje na nekakšno pravilo, ki naj bi odločalo o tem, ali se neka živa oblika sme rabiti ali ne. Oblike obstojati, obstojam, pristojati, pristajam se ne občutijo kot neknjižne, zato bodo morale postati ,pravilne', enako kakor so že ,pravilne' ogrožati, ogrožam, poleg ogražati, ogražam, čeprav na primer pri nedovršniku zgražati se, zgražam se, ki je tvorjen iz iste osnove, dubleta z -.0- ni v rabi. — Podobno zavrača slovnica obliki zaželjen, poželjenje, sklicujoč se na ,pravilne' oblike žvrgolenje, hrepenenje itd. (prav tako str. 192), dasi mora ,po drugi strani priznati, da imamo namesto ,pravilnih' glagolnikov živenje, trpenje — kakor so pisali še v 17. stoletju in je zahteval tudi Levstik —- dames ,nepravilne' življenje, trpljenje. — Kam nas lahko privede kriterij, ki hoče izdelanemu pravilu podrediti jezikovno prakso, namesto da bi, obratno, praksa bila podlaga za ugotavljanje tendenc in zakonitosti, naj pokaže posebno značilen primer. Danski slavist Svane, ki je leta 1958 izdal v Kodanju nemško pisano slovnico slovenskega knjižnega jezika, navaja Ob pridevniških paradigmah v akuz. sg. za srednji spol poleg končnice -o tudi -ega. Ocenjevalec te slovnice v JiS IV, 178 si., je bil zelo presenečen nad tem, kajti Svane tega ni mogel najti v nobeni naši slovnici. Zanimiva je ocenjevalčeva ugotovitev, »da je ta preskok iz srednjega spola v moškega tako pogosten, da ga je opazil tudi tujec in ga postavil v sklanjatveni obrazec, česar si doma še dolgo ne bo nihče upal, saj po taki posebnosti v nevtralni sklanjatvi slovenščina odstopi od indoevropske skupnosti. . .« Vendar omenja primere, kjer »bi nas nevtralna oblika prav motila«. »Da, imamo celo primere, kjer se nam .pravilna' oblika zdi skoraj nemogoča in se .napačna' kar vsiljuje, n. pr.; ,Z jadrom, ki ga je imel obešenega na visokem jamboru' . . .« To dokaj oprezno stališče ocenjevalca pa je bilo nato kritizirano (NOja 1959, 250) in raba moške oblike odklonjena kot napaka izobražencev, »ki v naglici ne utegnejo več pomisliti, ali gre za moški ali za srednji spol«. Da pa ne bi bili prisiljeni uporabiti oblake obešenega in se torej
208
pregrešiti proti slovničnemu pravilu, je bila predlagana formnlacija stavka z malce drugačnim pomenom: »Z jadrom, ki je bilo oibešeno. . .« Takšno stališče do jezikovne pravilnosti pa pomeni z drugimi besedami: jezik imamo zato, da z njim potrjujemo pravilnost večnih slovničnih pravil.
Spričo vsega tega se nam sledeča ugotovitev istega kritika, s katero naj zaključimo to razmišljanje, a bi mu bila prav tako lahko motto, ne bo zdela tako tragična, kakor se je morda njemu: »Tisti, ki sestavljajo jezikovna rešeta, sita in podobne reči, imajo sploh bridko usodo. Ze nekaj desetletij preganjajo vse mogoče napake, toda če danes odprejo naše časopise ali knjige, bodo spet naleteli na svoje stare znanke, zbrane skoraj od prve do zadnje« {NOja 1956, 118).