Tanuš Golcc: Ouasaf. 16 Eno krepko moško strašilo jo je rr-očno podprlo pod levo, drugo pod desno pazduho in že je šlo navkrcber preko gladine v gozd, kjer je vlekel tcžko ženšče le eden, drugi jo je porival od zadaj, eden spredaj je sve-til, ostali so se zabavali od daleč, postajali ter pili žganje iz steklenice, katero je pripeljal od Ilrovata Mačkov Janez. To je bila za debelušasto mamco križeva pot po ozki gozdni stezi, ker jo je eden vlekel, drugi potiskal, da je šlo hitreje. Kap bi jo bila zadela pred ciljem, da se niso večkrat ustavili, da se ji je vsaj nekoliko umirila od strahu, razburjenja in nagle boje preveč razburkana kri in liki kovaško kladivo nabijajoče srce. Dobro uro je bilo treba krepko stopiti od Tinskega potoka, predno so bili na Rudniškem vrhu. Že od daleč jim je puhtel pod nos vzduli po dimu. Na vrbu zbrani so kurili ogenj in dim se je valil proti doliai. Ko so oznanili s tajinstvenirni žvižgi sroj prihod na cilj, so spustili težki plen v krog moškili postav ob svetlo plapolečem ognju. Ženska je kar padla po tleh, ko jo je izpustil izp-od pazduhe njen krepki spremljevalec. Zmakali ter drgnili so jo z vinom ter žganjem, da je razločila položaj in lahko prepoznala, kje in v kaki družbi da se nabaja. Neznanci so je) veleli, da mora sesti na štor ob ognju, da pride glavar, sodniki so že zbrani. Ko je slišala to-le zadnje pojasnilo, &o ji še le zagomazeli mravljinci s-mrtne groze po vsem telesu. Jasno kot beli dan je bilo, da je zašla v past Guzaja ter pomagačev, od koder ne bo živega izhoda. Niti ni utegnila več uravnati vseh rnisli, ko je nekdo zažvižgal, možje v krogu &o hušnili po koncu, med nje je stopil primeroma bolj raajhen Clovek v čedni iovski obleki — Francelj Guzaj. Stisnil je vsakemu roko, serlli so. Stopil je pred smrtne srage pre- livajočo ujetnico, prekrižal roke na hrbtu in uprašal prezirljivo: »Me li poznaš, gospa Ana Klakočer?« Uprašana je prikimala, nakar je nadaljeval: »Ti nisem prisegel, prokletnica, v sodni dvorani celjskega okrožnega sodišča, da se še bova srečala in tedaj bom sodil jaz po'pravici!« Obtoženka je še prikinila, nakar je sedel tudi glavar in ponovil vpričo zbranega tolovajskega sodnega dvora, zakaj je dal privesti Ano Klakočer na zatožno klop na Rudniški vrh pod milo nebo v temni noči. Dasi znana obtožnica, je napravila globok utis na navzoče in pretresla obtoženo do šklebetanja z zobmi. Zavedala se je, da sta obračunali z njo na tem »vetu usoda in roka pravice. Na vsa od groznih nočnih sodnik-ov stavljena uprašanja je le kimala pokorno, govoriti bi ne bila mogla, ako bi jej tudi kurili pod petami. Na vse očitke le pritrjevanja, radi tega je bilo treba le še sodbe in njene takojšnje izvršitve. Tolovaji so si molče namignili; poglavar se je odstranil. Še nekaj skvivnostnega šcpetanjn, dvig rok vseh moških prikazni in iz ust vseh glasni: »Tako je in po naši postavi se naj izvrši!« Krepke roke so dvignile onemoglo obsojeno s štora, jo vlekle navzdol z vrha ter jo spustile na tla ob mogočni bukvi. Rablja sta jej zamašila usta, jo zravnala ob deblo in pritrdila trdn-o za na hrbtu zvezane roke, noge in vrat k bukovemu križu. Strahoten obračun s človeškim življenjem se je doigral v nekaj minutah brez be-sede pritožbe ali krvniškega pojasnila. Klakočerca je ostala sama ob deblu, hič rabljev se je oddaljila proti vrhu, odkoder ni bilo več slišati glasu in ne ko-raka. Obsojena je ostala čisto sama v temno mrzli noči pri polni zavesti, da je izpolnil priseženo maščevanje nekdaj pošten mož in katerega je pahnila njena zloba v razbojniški brlog. Radi zavrnjene ljubezenske vsiljivosti kriva prisega, krivična večletna obsodba in zdaj strašna kazen za vso to hudobijo na bukovem križu, v temni noči pod milim nebom in Logznaj v čegavem gozdu. Z milostjo ni bilo računati. Ni je poznala ona z nedolžnim; je tudi on ne bo vršil nad njo po priznanju ter zasluženju obsojeno. Take in enake misli so se preganjale po Klakočerčini glavi, ko se je začolo daniti in niti jutrajni svit ni motil grozne gozdne tišine. S posinom solnca je pritisnil spomladni mraz, ki je prevzel križano, da so jej otrpnili udje. Zmagala je v njej mehkejša ženska narava. V popolni samoti se je začela smiliti sama sebi, potoki solz so se jej spustili kakor hudourniki po licu in polzeli preko prs ter kapljali po obleki navzdol na listje, ne da bi bili zadeli v grozni samoti na iskrico sočutja in usmiljenja. Med solzno prošnjo po milosti ter usmiljenju se jej je rodilo uprašanje: Kaj bo z menoj, ako ne bo rešitve iz strašnega položaja in bom umrla slabše nego nema zver? Njeno življenje ni bilo uravnano po božjih in še manj po cerkvenih zapovedih. Cerkveni prag je prestopila, kadar so jo k temu silile razmere. Prejem sv. zakramentov jej Je bil — španska vas. In kako bo sedaj, če bode treba stopiti pred sodni stol ne le čisto praznib rok, ampak še z na črno plat popisano življensko knjigo? Očitki vesti so se zbudili z neugnano silo in jo bolj plašili, nego zahteva po življenju. Malo poprej je bridko jokala radi osamelosti ter mraza, sedaj je skušala kričati zamašenih ust radi kesanja ter očitkov nad za večnost izgubljeniin življenjem. Kesanje je rodilo obžalovanje, iskreno molitev in trdni sklep poboljšanja za slučaj čudežne rešitve z bukovega križa. Obračun s samim seboj v vesti, ki se je kesala, molila k poterim ranam Križanega za odpuščanje in še upala na zadoščenje, jo je pomiril, da ni zabredla v brezno nevolje ter preklinjevanja. Solnce jo je pozdravilo še pri zavesti. Uprla je vanj motno zasolzeni pogled, srce je šepetalo gorečo molitev: »Križani, razlij nad menoj usmiljenje ter milosr, če že ne tukaj, vsaj ko stopim pred tebe, ki si trpel pod milim nebom po nedolžnem, a tudi zame krivoprisežnico ter brezbožnico!« Molitev jo je potegnila iz obupa, jej ulila trdno upanje, da večni Sodnik ni kakor zakrknjen človek, ki r.e pozna odpuščanja. Stvarnik in Odrešenik sta ljubczen ter odpuščanje in baš ta aavest je bila njena najtrdnejša ter zadnja tolažba, ko se je popoldne po obsodbi on.esve3tila in se prebudila pred Onim, katerega je vsaj nekaj ur prosila z vso iskrenostjo za milost- odpuščanje in. za odvrnitev vsaj — večno tr_.jajoče nesreče! Čez dobriJi pet let za tein so podirali graščinski btikve na poboeju Rudniškega vrha. Pod debeliin drevesom &o nalete-li na kup človeških kosti z lo-banjo vred. Vrv krog rok ter nog je bila že sicer preperela, a je še vedno priklepala nekaj kosti k ueblu. Ostanki motvoza so bili po letih doka__, da je umiral tukaj človelc grozne smrti in mu je bil pri&ojen grob do b&lih kosti pod milim nebom. Bukve niso poclrli, graščina je pustila nanjo pritrditi Križmega kot znamenje, da je izdahnil strašno obs-ojeni kot l.ristjan! (Dalje sledi.) •%