Drobtinice iz dnevnika slovenskega učitelja. Spisuje Josip Levičnik. Motto: ,,Nulla dies sin« lineal" Suri rimljanski pregovor. Dalje pridemo pri gospodarstvenem uku do koruze. Imenoval jo je g. docent nnaj dragocenejši dar, ki ga imamo iz Amerike". (Tudi podzemljice, tobak in solnčnice nam je dala Amerika.) V Avstriji se je zlasti na Ogerskem prav veliko pridela, in daje dobro moko, dobro kertuo, slamo, žganje, pivo 13* itd. *) Turšica je sicer le enega plemena, a zernja je različnega. Tista, ki ima drobno, močno-rumeno in tanko-luščinasto zernje, je veliko boljša mimo one z debelimi svitlo-ruraenimi zerni. Turšica ljubi mehko podnebje, vender se na višinah 2000 čevljev čez morje še dobro ponaša; sploh pa rodi naj bolje v vinskih krajih. Vgodno ji je vsako zemljišče, in sme se ji dobro gnojiti. Orje naj se ji globoko. Xaj boljši zerni so pri sredi storžanov, in dobro je, ako se ti zerni odbirajo za seme. Sadi naj se turšica ne pred sredo meseca aprila; še bolje pa je, če se sadi še le meseca niajnika, ker si z mrazoni ne živita v prijateljstvu. S turšico je med rastjo mnogo dela, posebno z okopovanjem, in se dobro ponaša v tovaršiji z bučarui, s fižolom in krompirjem. — V nekterib krajib imajo napčno navado, prav za prav razvada, da turšici verhe prižanjejo in ji tudi perje tergajo o mislili, da s tem rast pospešujejo, kar pa nikakor ni res, roarveč sadežu tako na mnogostran škodujejo. Zernje take turšice je namreč slabše, laglje **), in tudi kalivost zarad tega terpi. K večjemu se sme, ako se zastran zgodnjega mraza hoče zorenje pospeševati, slama od storžičev odviti, da je tako sad bolj solncu razpostavljen. Za tim se je povedalo nekaj o turšičnih boleznih; zlasti rja in snelje ji radi škodujete, in kot pomoček zoper to se je svetovalo, da naj se seme nekoliko časa namakva v vitrijolu (Kupfervitriol). Govorilo se je tudi o nekterih škodljivib živalicah in zaželkah, ki so temu sadežu v kvar. Zrela je turšica lakraf, kedar začenja perje veneti, in storžiči suhi postajajo. Za robkanje so se svetovali razni stroji. Sploh se nam je o tem pridelku skoraj naj več govorilo, in priporočevalo se je (udi sejanje turšice spomladi na zelnike ali druge prazne prostore kot presna piča, kar se tudi pri nas po Kranjskem že prav pogosto vidi. ***) *) Po zagotovila g. dacenta turšica celo brez maščobe ni, in so po odstranjenju otrobi že olje iz nje dobili. Od tod izvira gotovo tudi njena redivna moč, ako se z njo živina pita. Pis. •*) Nalašna škušnja je pokazala, da je vagan turšice pri neposekanih verhovih tehtal 89 f., pri posekanih pa le 80 f. Pis. ***) Znamenito mi je bilo slišati, da tako zgodno turšico v nekterih krajih — kisajo. Delajo pa to tako-le: Na suhili. vodeprostih krajih skopljejo globoke, v koncih okrožene jame, kakor jih pri nas n. pr. napravljajo za apno gasiti. Turšica se pokosi, sc pusti 1 ali 'i dni na njivi ležati, da že malo zveni; potem se poveže terdno v enope. Ti snopi se poteni v jamo vložijo in se tako zel6 etlaeijo fkakor ge n. pr. stlači zclje v kadi), da se vzame zraku pristop. Bolje ko so snopi vkup zgnjedeni, bolje je. Na to se nasuje po verlm 2 do 3 čevlje zemlje, kar ee pa tudi moro dobro pohoditi in zatlačiti. Paziti je Od tursice prestopili smo na proso, o kterem pridelku je g. docent vender vedel, da raste tudi po Kranjskeni in spodnjem Stajerskem. Tudi prosa je več plenien, in se ponaša povsod dobro, kjer rada rodi (uršica. V mnogih krajih tudi proso sejejo, da ga imajo enako zgodnji turšici za presno kerrao. Na proseno žetev je treba posebno dobro paziti, ker ta sadež zeld neenako zori. Sočive (grah, leča, fižol in bob), o kterem oskerbljevanji smo se dalje učili, imenoval je g. profesor naj tečniši živež za Ijudi in živino, in sicer sad za Ijudi, stročje pa za živino. Poslednje vender ne sme biti plesnivo ali rjavino. Soeive so navadno poletenski sadež; v nekterib krajih primesijo tudi zimski grah med ozimno rež,kar daje posebno dobro pičo. Naj boljšo zemljo zahteva bob; druga sočiva je v tej zadevi manj zbirčna. Sadijo se ti sadeži meseca aprila; fižol pasele meseca niajnika, ker ga prezgodnjega rad pomladanski mraz pricverkne. Ajda — ktera je dar srednje Azije — je prav pohleven sad, ker povsod rada raste, in ne potrebuje kaj posebnega oskerbovanja. Da ajda daje dobro kermo za čebele, je sploh znano, kakor tudi to, da ji veter o času cvetja in tudi mraz zeld škodujeta. 0 podzemeljskih sadežih se je v obče govorilo, da se jim more globoko orati in gnojiti, zato pa pustijo tudi v toliko boljšem stanu njive za prihodnje poljnine. Izmed ninogih plemen repe, pese, krompirja in korenja bvalila se je zlasti sladkorna pesa, iz ktere delajo, kakor že ime pove, sladkor. Omenjalo se je za vsako teb rastlin, kako zemljišče ji je vgodno, koliko naj se jim gnoji, kdaj naj se sejejo ali pa sadijo, kako med rastjo oskerbljujejo in zrele spravljajo, vendar zavoljo obširnosti predmeta ne .noreni o vsaki reči posebej govoriti; Ie o kroinpirju, ki je eden poglavituiših sadežev naših krajev, naj povem, da se je priporočevalo, naj se sadijo celi krompirji, ali če so debelejši, naj se razkerhljajo na večje kose, da ima mlada rastlina v zenilji o kalitvi več živeža. (Tako sem omenjal tudi o pšenienem semenu). Premajbne obrezke saditi — kakor je pri treba, če se zemlja kaj spoka, da se epranje zopet dobro zadelajo. Turšica se potem pod zemljo spari frazkroji). V 6 do 8 tednih jc parnica (Prozess) končana, turšica je skisana, in živina jo žre, zmešeno s suho klajo, kaj rada, in je nek taka kerma za pitovno in vožno živino prav dobra in tečna piča. Ohrani se skisana turiica 1 do 2 leti. — Tudi repnik se baje daje tako kisati. Pis. nas po Gorenskem v mnogih krajih navadno — ni dobro. Priporočevalo se je tudi, naj se sadi zjutraj ali pa pod noč, in ako je mogoče, na oblačni dan. V niisel se je jemala tudi krompirjeva bolezen, ktera je bila že v pretečenein stoletji znana, pri nas pa se še le 1. 1845. in 1846. prikazala. Ta boIezen izvira od nekake gobe, se pričcnja na perji *), in se zavleče potem v steblica in v sad. Svarilo se je v zadevi krotnpirjeve bolezni zeld pred slabim semenom in pred bolnitn sadikom. V daljnih ukih prestopili smo na kerume rastline, ki so ali detelja, ali pa nji sorodne trave. V Avstriji sejejo deteljo še le od kakih 100 let sim. Posebno je bil za razširjenje te rastline vnet neki Hubart, zato ga je pa tudi cesar Jožef povzdignil v plenienili stan z naslovom: vitez Kleefeld-ski. Detelje naštelo se je 10 ali 11 plemen, in govorilo se je več ali manj bolj na drobno o njeni ponaši. Akoravno so vsa deteljna plemena zastran njih redivnih obstankov priporočila vredna, se je vendar posebno Iucernki (doma iz Perzije) govorila gorka beseda, ker na dobri zemlji rodi po 10 in še več Iet. Zabtevajo pa kermne rastline vse od kraja globoko orano, dobro zrabljano, plevela prosto zendjišče. Skerbi naj se tudi, da se med senienom samioi ne nahaja plevel; seje naj se prav gostto, in naj se po potrebi prignoji z mavcem, s lilevnim gnojem, z gnojnico itd. Mraz, mdča, suša, niiši, tudi polži so detelji škodljivi. Mišem v nekterih krajih pokladajo slrapa, kar je pa zeld nevarno. Mišnice naj se rabijo v to. Zoper polže, ki tudi na deteljščih veliko škode napravijo, v nekterih krajih potegnejo okoli deteljišča brazdo; po Ceškem pa nasujejo žaganja okrog takih njiv, kjer se boje tega merčesa. Seče naj se detelja takrat, kedar začenja cveteti. 0 tei« nam je g. docent navedel nek švicarski pregovor, ki se nam zdi tako originalen, da ga od besede do besede tii ponovimo , namreč: ,,Man muss das Futter maben, so lange es einem noch wehe thut", kar bi se po našeui n. pr. reklo: Kosimo kermo, ko se nam je še skoda zdi! Ko se je dalje še priporočevalo, naj se detelja ne pusti na polju lako zeld posušiti, da bi se ji perjiče osipalo, se je potem govorilo še o nekeni drugem načinu, deteljo kot dobro kermo pripraviti in rabiti. Pusti naj *) Perje je imenoval gosp. docent kuhinjo, ktera krompirju življenje pripravlja. Pis. se namreč pokošena detelja na pol oveneti, potem naj se naloži na kup, naj se dobro stlači in s slamo zakrije. Detelja se spari, ter se začenja kaditi; pa kup naj se le pri miru pusti; v 6 ali 8 tednih se srne potem taka detelja že khisti, in jo živina nek prav rada je. — Priporočale so se dalje kot zelena (presna) kerma še sočiva, tako n. p. grab, grahorica; dalje ajda, ogeršica, tudi bela gorušica. Zadnjič so se svetovale tudi še razne trave, ki se sejejo med deteljo, kar so tudi ^Novice^ našim slovenskim gospodarjem že mnogokrat priporočevale. Te trave so zlasti za take kraje in zemijišča dobre, kjer se detelja sama preslabo obnaša. (Daije prih.)