List 1.
Pripomočki zoper dragino.
Od dragine današnjih dni govori ves svet. Pametni možje pretresajo to reč v političnih in gospodarskih časnikih in terdijo, da te občne nadloge ni kriva tako imenovana smešna odertija žitarjev, ampak slabe letine zaporedoma več let, bolezen krompirja, kuha žganja iz žita, obilniša potreba živežev, vojska in pa manjša cena papirnatega dnarja.
Tako začenja časnik štajarske gospodarske družbe svoj sostavek pod gori postavljenim nadpisom, in ker smo že tudi mi marsiktero besedico pregovorili o dragini v teh listih, bcmo poslovenili svojim bravcem tudi ta sostavek, ker obsega veliko veliko zlatih resnic.
Ne bomo se pa — pravi pohvaljeni list na dalje — spušali v pretresovanje ravno omenjenih vzrokov dragine, ker prazne besede nič ne pomagajo in tudi vprihodnje pomagale ne bodo za odvernjenje dragine; mi bomo to rec djansko pred se vzeli in si prizadjali pripomočke pozve-diti: kterih naj bi se gospodarji in vladarji poprijeli, da se po naravni in gotovi poti ti nadlogi v okom pride kar je moč.
Začeli bomo pervič od tega: kaj naj storijo gospodarji (kmetovavci *¦), da odvernejo, kar je moč, nadloge, ki izvirajo iz dragine?
Dva pripomočka sta gotova odvračati pomanjkanje: v a r č-nost (šparovnost) in pa skerb pomnožiti pridelke. Slišimo že nektere hrup zagnati: „šparaj, šparaj, če nimaš 8 čem!" Kikarte, prijatli! tako hudo; mi se čemo prijazno pogovoriti in do dobrega pretresti vse, in spoznali bote, da se pri poljskem in domačem gospodarstvu še vse premalo varčno ravna, in da veliko veliko v zgubo gre, kar bi se lahko prihranilo.
Poslušajte me!
i. Sejete še zmiraj z roko in seme z brano podvlačvate. Na milijone žita gre pri tem v zgubo, in prav po pravi besedi mečete žito preč in ga tako zamečete sila veliko; seme ne pride lepo globoko pod zemljo; veliko ga ostane na verhi, da ga tiči pozobljejo ali mraz vzame , ker pozebe.
Bomo prevdarili te napake bolj na drobno.
Naše cesarstvo ima 36 milijonov oralov (johov) polja; če postavimo, da le polovica tega zemljiša ali 18 milj. oralov se
*3 Memo grede rečemo, da radi rabimo besede „gospodar", „go-spodarski-a-o", ^gospodarstvo" za to, da s tem naznanjamo,da sostavki pervih strani našega lista niso pisani samo za naše bravce kmečkega ali kmetiškega stanu, temuč za vsacega posestnika zemljiš, naj je na kmetih ali v mestu. „Kmetu, ^kmetija", „kmetovatiu ima navadno pri nas ožji pomen, kakor je po zapopadku naših gospodarskih sostavkov. ki se ločijo od sostavkov druzih „landwirthschaftlicher Zeitungen", le v tem, da so v domačem jeziku pisane, za grajšake ravno tako kakor za kmeta. Tudi c. k. gospodarska družba češka imenuje svoj v češkem jeziku izdajam* list „hospodarske novinyu in družtvo gospodarsko za Horvatsko in Slavonijo svoj list ^gospodarski list". Ravno tako smo tudi nadpis „ro kod elsk" že davnej premenili v besedo obširnešega pomena „obertnijsku, ker „rokodelstvo" (Handvverk) se loči od „obertnijstvau, „obertnijeu (Gewerbe): „obcrtniktt je vsak, ki obrača kako sirovino v izdelano blago in to v kupčijo; tedaj je tudi fabrikant obertnik, rokodelec pa se ne more imenovati, čeravno je rokodelec tudi obertnik. Toliko v razjasnjenje prijatlom, ki so nas zavolj teh besed ie interpelirali; v vsem je prav, da se porazumimo.        Vred.
obseva s pšenico, režjo, ječmenom in ovsom, se za seme vsako leto naj manj potrebuje 54 milijonov vaganov (mee-nov) žita.
Ce pa se seje s sejavnico (mašino), se pri vsakem oralu prihrani en ali poldrug vagan semena. Recimo pa, da se ga prihrani le en vagan, tedaj znaša to za vse cesarstvo 18 milijonov vaganov žita ali 72 milijonov forintov (goldinarjev), ktere vsi gospodarji skupaj vkradejo celemu premoženju in po tem takem tudi sebi, ker 18 milijonov vaganov s svojo lastno roko zamečejo.
To, prijatli, je gotovo, kakor amen v Očenašu, in kdor ne verjame, naj gre, da se z lastnimi očmi prepriča, gledat take njive, ktere so bile s sejavnico obsejane, pa ne z roko; žito se vse bolje ukorenini, lepše in čversteje raste in večji pridelk donaša. Saj že to sama pamet da, da vsako zernice, v pripravno globokost položeno, gotovše klije, bolj močno raste in več rodi. Le mašina zamore to delo opravljati za vsako zerno enako in prav, kakor gre. Naj naredi, če kdo more, s prosto roko verste enako ravne in enako globoke kakor z mašino! Reči skor smemo, da sejavnice žito sade, in kar se sadi, je vselej bolj varno spravljeno, kakor kar prosta roka okoli meče ali seje.
Skušnje s sejavnicami so vendar tako očitne, da jih vsak lahko z roko potipa; zato ni z ap op as ti, kako da je mogoče, da gospodarji večjih zemljiš in da občine (soseske) nimajo že povsod sejavnic, da bi si ž njimi pomnožili pridelke in bi se po vsem cesarstvu prihranilo na milijone vaganov žita.
Pravijo sicer nekteri gospodarji, da na naravnih zem-ljiših in na debeli zemlji niso sejavnice za rabo; al to ni res; skušnje kažejo vse drugač.
Sejavnica velja pri Vonihr-u v Gradcu (Murvorstadt, Josefigasse) 66 fl. 40 kr. in pri J. Rošger-u pri sv. Marjeti (St. Margarethen an der Raab) 65 fl.
Kdor ima, na priliko, le 16 oralov njiv za žito, temu se s samim prihranjenim semenom mašina že pervo leto splača, ako se cena žita imenovanega čveterega, eno k drugemu, le po 4 fl. vagan rajta.
Res je, da stara navada je železna srajca; al pameten gospodar se bo skusil znebiti take srajce, ki ga preveč gara, in si omislil drugo, ki jo lože nosi.    (Dalje sledi.)
List 2.
Pripomočki zoper dragino.
(Dalje.)
2. Vidili smo dozdaj, da se s sej a vilicami zamore veliko prihraniti (prišparati). Pa tudi z mlativnicami, to je, z mašinami, ktere same mlatijo, se da to doseči.
Niso pa vse mlativnice po eni osnovi napravljene. Recimo, da imajo gospodarji Hensmanovo mlativnico, ktero gonita enojni vleček (Goppel) in pa ena živina, in kteri strežejo 4 delavci. Znano je, da vsako uro omlati ta mašina 2 kopi ^Schober) žita. Postavimo sedaj, da na 100 oralih polja se je pridelalo 1000 kop, in da vsaka kopa daje le po poldrugi vagan. S Hensmanovo masino se bo imenovanih 1000 kop v 50 dneh omlatilo, in stroški bojo 100 fl. za 4 delavce, po 30 kr. na dan, 75 fl. za živino, po 1 fl. 30 kr. na dan; če zraven rajtamo se 30 fl. za masino vsako leto, in pa 10 fl. za mazilo mašine in druge stroške, — znese vse to skup 215 fl.; po tem takem pride na vsaki omlateni vagan ali na 2 mernika 8 kraje, in pol.
Ce pa imenovanih 1000 kop omlatijo 4 mlatiči in če prejmejo za mlatvo brez hrane (košte) vsaki dvanajsti vagan, bojo stroški mlačve znesli 125 vaganov žita ali pa 500 fl., — če vagan žita cenimo počez na 4 fl. — ali pa 20 kr. za vsaki omlačeni vagan.
Z masino se tedaj memo mlatičev prihrani po tem takem 285 fl.; pri tem pa še ni to v rajtengo vzeto, kar se po mašinah več namlati.    Na grajšinah kneza Esterhazy-a
na Ogerskem so skušali to natanko zvediti: ali se z maši-nami kaj več namlati in koliko več, in zvedili so poteh skušnjah, da pri vsacih 100 kopah se namlati 10 vaganov več, to je, pri eni kopi, če daje po poldrugem vaganu, deseti del vaganaveč, tedaj pri 1000 kopah 100vaganov ali 400 fl. Recimo pa, da se pri eni kopi le dvajseti del vagana več namlati, tedaj znese to pri 1000 kopah 50 vaganov ali 200 fl. Ce ta prihranek k zgorej prihranjenim 285 fl. prištejemo, znese celi prihranek 485 fl.; s temi pa sta se že mašina in vleček popolnoma splačala.
Obernimo sedaj ta prihranek na celo poljodelstvo našega cesarstva, in recimo, da le 18 mil. oralov polja se obseva z žitom in da vsako leto se ga pridela 180 milijonov kop ali 270 milijonov vaganov, ktero se z mašinami omlati z 38 milijoni in 700.000 fl., z mlatiči pa z 120 milijoni fl.
Ce bi tedaj vsi gospodarji našega cesarstva žito z mašinami mlatili, bi si prihranili vsi skupaj 81 milijonov in 300.000 fl. na mlatnini, 48 milijonov dni bi zamogli mlatiči za kakošno drugo delo biti, in 9 milijonov vaganov žita v ceni za 36 milijonov fl. bi se več namlatilo , tedaj dobiček vsega tega bi znesel na leto za vse cesarstvo več kot 117 milijonov fl.
To je pač lep znesek! Nikar naj nihče ne misli, da to je le lepa rajtenga na papirji, pa prazna reč v resnici. Tudi tisti, ki po nepotrebnem zameče na dan en krajcar, ne porajta, da je zavergel leto in dan 6 fl. in 5 kraje. Enega krajcarja ne porajta; če bi pa imel 6 fl. preč vreči, jih bo le vendar pogledal, preden jih bo zavergel.
Mi pa še pri uni rajtengi gori nismo rajtali, kar se da z boljimi mašinami še bolje opraviti, kakor je Hens-manova.
Da bi se v našem cesarstvu v obče (sploh) napravile mlativnice, je prav lahko mogoče, ker v večjem delu naših dežel še niso zemljiša tako na drobno razdeljene , da bi ne bilo posestnikov z večjimi zemljiši, ki bi imeli malim kmetom v izgled biti in kteri bi si lahko omislili take mašine, da bi sami svoje žito ž njimi mlatili, pa jih proti primernemu plačilu tudi svojim sosedom izposojevali in si s tem marsikaj zaslužili. Saj na Staj ar s k em že vidimo, da kmetje tam pa tam svoje žito po dve uri deleč vozijo k mlačvi z masino, če ondi zamorejo tudi koj omla-čeno žito izčistiti (na pajtel djatf); za mlatvino odrajtujejo t r i n a j s t i vagan omlačenega žita.
Tudi občine (soseske) bi se lahko združile in si skupaj napravile takošno masino, ktera bi vsim sosesčanom mlatila žito, zraven paše proti plačilu drugim. Dobiček bi bil gotov.
Res čuda je, da poljodelstvo naprej spraviti je tako težko! Če bi naši obertniki in rokodelci še zdaj vse po stari šegi delali, kaj bi počeli? Le poljodelstvo se ne da omajati od starega kopita, čeravno je zemlja tista stvar, s ktero se da z umnostjo naj več storiti.
Pa morebiti se kteremu gospodarju mlatiči smilijo, ki bi potem ne imeli nobenega zaslužka. Al ne vemo se spomniti, da bi bil kadaj kak gospodar se pritožil, da so delavci predober kup; vsi vpijejo le zoper presilno dnino.     Ce mlatičev ne bo potreba, bojo že  drugih del
6
si iskali in jih tudi dobili. Tudi domači družini ne bo dru-zega dela manjkalo.
Ce bi se v našem cesarstvu vse žito z mašinami mlatilo , in sicer s takimi, ktere vsaki dan 40 kop ali 60 va-ganov žita omlatijo, in 100 dni skozi celo leto mlatijo, bi jse za vse naše cesarstvo potrebovalo 45.000 ta-cih mlativnic, da bi se vsako leto pridelk od 18 milijonov oralov polja omlatil.    (Dalje sledi.)
Pripomočki zoper dragino.
(Dalje.)
3.  Veliko se da prihraniti pri klaji (kermi) živinski. Koliko milijonov centov naj bolje merve (sena) potepta živina vsako leto po nemarnosti poslov, ako jim je bolj pri rokah kakor stelja; koliko tisuč in tisuč centov se je potrosi po hudobnih poslih, ki imajo iz službe iti, češ, da naj bi je njih naslednikom zmanjkovalo! In sto družin potrat je še. Koliko ovsa, koruze in sploh žita se potrati zato, ker se popred z mašino ne zdrobi (šrota). JVa enega konja se na leto rajta 60 vaganov ovsa, ako se mu po navadi cel ali nezdrobljen zobati daje; ako se mu pa po-klada zdrobljen (jsrotaif), se ga prihrani na leto četerti del, to je, 15 vaganov. V našem cesarstvu se šteje 3 milijone konj; tedaj bi se po tem takem čez leto prihranilo 45 milijonov vaganov ovsa ali 90 milijonov forintov (goldinarjev).
To je veliko dnarja, ki se potrosi, da nikjer ne zaleže, ker se po nemarnem zameče med gnoj. Lahko bi se ta dnar občinstvu prihranil, ako bi ravnali gospodarji tudi pri nas, kakor ravnajo na ^Angležkem, kjer na mašinah ircljejo vsako žito , ki ga pokladajo živini *).
4.  Dokaj dokaj   bi se dalo tudi prihraniti,   ako   bi vse zamečke   pri   gospodarstvu   v   prid   obračali.    Sto in sto stvari je, ki se pogubljajo ,   namesto  da bi  se   porabile za gnoj, kteri pomaga polju k rodovitnosti in obilnišim pridelkom.   Pa veliko   stvari   je  tudi,   ki   Y   se dale  v  živež ljudem ali živini obei niti, sedaj pa grejo v zgubo.    Le eno tako stvar  hočem   tu v misel vzeti,   namreč   izrobkane ali prazne   turšične   storže (Maiskolben),   kteri se ali   na gnoj mečejo ali k večemu v peč. Po skušnjah c. k. štajar-ske gospodarske družbe **) je gotovo,   da iz enega centa izrobkanih suhih storžev se naredi 33 funtov lepe  moke za živež človeški, 23 do 29 funtov pa debele moke za živino. — Gosp. F. 8 ran k,  oskerbnik  neke fabrike v Ptujem   na Štajarskem, je znajdel napravo, po kteri zamore z majhnim dnarjem vsaki mlinar pri vsakem mlinu,   če ima le dovolj vode, kamen tako napraviti, da melje suhe storže, kte-rih v eni uri zmelje 8 vaganov ali en cent za 9 do 18kr. Gosp. Šrank je na to znajdbo vzel patent, in za 10 11. vsakemu to znajdbo razodene.
Tako zdrobljeni (jsrotani) storži se dajo prav dobro porabiti za živinsko klajo. Kdor pa iz tega drobii (šrota) želi moke, ga zamore dati v vsakem navadnem mlinu v moko zmleti, kakor se rež melje, in pri tem dobi 56 do 62 funtov moke in 16 do 22 funtov otrobov iz centa storžnega drobii. Ce tudi stroške drobljenja za 3 do 18 kraje, odštejemo od vrednosti, ki jo ima cent drobii iz storžev, je ta še zmiraj 1 fl. 22 kr. do 1 fi. 37 kr. vreden. Če dalje rajtamo, da cent tacega drobii v moko zmletega velja 30 kr., ostane tedaj še zmiraj 52 kraje, do 1 fi. 7 kr. čistega dobička, ki ga gospodar iz mlina nese v moki, ki jo je dobil iz praznih turšičnih storžev.
*) Tu in tam imajo gospodarji,  toda redki so,   take koristne   ma-šine (drobače),   kakor   se tudi   na   pristavi   c. k.   gospodarske družbe na Poljanah v Ljubljani vidi. **) V lanskih „Novicahu so bile te skušnje natanko popisane.
Vred.
Ako pomislimo, da navadni mlini marsikrat brez dela stoje in da ob tem času eno kolo v 24 urah z zmlenjem turšičnega storžnega drobii 2 fi. in pol zaslužiti zamore, je pač lahko zapopasti, da se na vsako stran splača ta mletev.
Lahko rečemo, da v našem cesarstvu se vsako leto pridela 15 milijonov centov turšičnih storžev, kteri imajo okoli 4 milijone centov živeža v sebi, ki je vreden blizo 25 milijonov fi. Vsi ti pa grejo brez koristi na gnoj ali le malo vzdajo pri kurjavi.
Ce rajtamo, da en človek potrebuje na dan 2 funta živeža, bi se po tem takem naj manj 2 milijona ljudi skoz 100 dni ob času potrebe preživiti dalo s to moko, ktera je za žgane e in polento ravno tako pripravna kakor navadna turšična moka, le da se mora bolje soliti in zabeliti. Za kruh sama ni dobra; ako pa se pomeša s polovico re-žene ali pšenične moke, se pa speče kruh tako dober, da v marsikterih deželah našega cesarstva tacega nimajo, in vendar ne velja funt tacega kruha več kakor 2 kraje.
Preglejmo sedaj vse to, kar bi se v našem cesarstvu prav lahko prihraniti dalo, namreč 72 milijonov fi. s sejavnicami, 81 mil. fi. z mlativnicami, 36 mil. fi. io čistejši mlačvi žita, 90 mil. fi. z drobljenjem žita za živinsko kermo in 25 mil. fi. z obračanjem praznih turšičnih storžev za drob in moko, — tedaj vidimo, da 304 milijone gold. bi znašal prihranek vsako leto.
Tako pa grejo v zgubo, zakaj? Zato, ker sejem o žito kakor'veter, — ker klestimo s kolom po snopih, — ker vrabce in mergoljince pitamo z zernom, ki nepovžito gre z blatom vred od živine, in ker ošabno   z   nosom   mer damo    čez   izrobkane  turšične
v
storže. Ce hočemo biti dobri gospodarji sami sebi in pa koristiti domovini, — če hočemo vredni biti častnega imena, da smo „dobri gospodarji", in če si hočemo kaj premoženja pridobiti, je pervo: da nismo zapravljivci v nobeni stvari, da lovimo vsak dobiček, ki nam je gotov po skušnjah novega časa, ki ne pravi več:
„Poj, poj,
Ticek moj!
Kakor si pel", ampak nam resno na uho trobi:
Drugi časi,
Druga viža!                   (Dalje sledi.)
List 3.
Pripomočki zoper dragino.
(Dalje.)
V poprejšnih sostavkih smo spolnili pervi del svoje naloge, in braveem svojim pokazali, kako se zamore z varčnostjo veliko prihraniti pri gospodarstvu, kar brez nje v zgubo gre. Sedaj pridemo na drugi del svojega namena, namreč k temu, kako naj bi delali, da nam bo zemlja obilniše pridelke donašala.
Bogu samemu je bilo mogoče svet vstvariti iz nič, al noben človek, nobena žival, nobena rastljina ni v stanu iz nič kaj narediti. Da zemlja rodi, ji je treba listih stvari, iz kterih v pravi in dostojni razmeri raste to in uri o. Zemlji moramo pred vsem moči dati, da zamore biti rodovitna.
S k ter i mi stvarmi pa se pospešuje moč in rodovitnost zemlje? utegne vprašati kdo. Ali s solitarjem kiliškim, ali s tistim gnojnim prahom, ki se ljudem priporoča, da čudeže dela v zemlji, ali s kako drugo dragoceno robo ?
Gorje kmetovavcem, ako bojo gnoj v škatljicah kupovali !
Kdor hoče umno gospodariti, se mora vesti po skušnjah djanskih kmetovavcev, kterih um je razsvit-Ijen po pravilih, ktere jim daje učenost kmetijstva.
Tisučletne skušnje nas učijo, da pesek, ilovcain apno so trojna podlaga rodovitne zemlje; one nas dalje uče, da le prava razmera zmešane te trojne zemlje dela zemljiša rodovitne in da vsaka le sama za-se ali nič ne rodi ali celo malo.
Dosihmal je pa kmetijska učenost in kmetijske skušnje še niso tako deleč prignale, da bi po številkah natanko za-mogli povedati: koliko je apna, koliko je peska, koliko pa ilovce potreba, da je zemlja bolj ali manj rodovitna. Vendar nas te skušnje sploh uče, da je ilovce treba primešati prerahli in suhi zemlji, peska ali apna pa težki, vlažni in merzli zemlji.
Gospodarji v severnih krajih Europe, ki imajo pešene zemljiša, so si že davnej zapomnili ta nauk — tedaj vsakih 10, 15 ali 20 let laporijo svoje polje, to je, laporja ali soldana vozijo na njive, v kterem dobi zemlja ilovce in apna.
Gospodarji na Angležkem v tistih krajih, kjer je zemlja debela, težka in vlažna, imajo za polje nalašč peči napravljene, v kteri žgo apnjenik, da z apnom potem popravljajo polje; apno rahlja debelo zemljo, ji jemlje mokroto, jo greje, spuša zrak v njo, da je pridelk potem na nji dvojni.
Gospodarji na Nizozemskem imajo parnice, to je, take mašine , ktere goni vodeni sopar, da ž njimi morje na suho devajo, mlakužo in pesek iz njega jemljejo in vse to vozijo na njive, da zemljo rodovitijo.
Vsega tega pa vidimo pri nas celo malo ali skor nič! Še mlakuže iz bajerjev in grabnov, še cestnega blata ne vemo rabiti, čeravno je jasno kot beli dan, da po vsem tem se rodovitnost njiv, senožet, vinogradov itd. obilo povzdigne. In kako je v našem cesarstvu z mokrimi senožeti in drugim mokrim (vohkim) svetom? Drenaža, tako koristna, je še tako malo vpeljana, da to, kar se je dosihmal storilo, ni v nobeni razmeri s tem, kar je še storiti.  Dokler pa ne
List 6.
bomo svojih zamočenih, kislih senožet osušili in dokler pre-suhih ne bomo močili, ne bomo povzdignili živinoreje, in tako dolgo bo cesarstvo naše vsako leto blizo 9 milijonov goldinarjev v p tuje dežele pošiljalo za klavno živino in kože. Naj se še tako živo in iskreno gospodarjem priporoča, naj bi na njivah sejali več detelje in trav; naj se napiše s temi priporočili toliko papirja, da bi ga deset hlapo-nov peljati ne moglo, — vse to ne bo nič zdalo, dokler bojo na milijonih oralih travnikov regljale žabe in one tu gospodinile, kjer bi imela rožnata trava rasti!
Včasih pa je podlaga ali spodnja parst zemljiš prava; tudi svet ni moker, in vendar zemljiše ni kaj rodovitno, je le za nektere sadeže dobro, pa še ti, če je leto le kolčikaj deževno, medleti začno in rumenkasto barvo dobivajo. Kako to? Zato, ker je ali perst ali berna (Dammerde) preplitva, ali ker spodnja zemlja ne spuša vode skozi in je zemljiše ravno polje. Zemlje, na ktero nas je Stvarnik po-sadel, ne moremo raztegniti, naj se človeški rod tudi pomnoži kakor zvezde na nebu ali pesek v pušavah. Razširiti tedaj svojega posestva ne moremo ne na dolgo ne na široko, — al več persti ali berne si zamoremo napraviti in tako množiti pridelke.
Da naj bi se napravljalo z globokejim (se ve pada le s primerno globokim) oranjem več rodovitne zgornje persti, je bilo že velikrat in dobro priporočano, al če iščemo plugov za globoko oranje (Untergrundpfluge) matik , krampov itd., ki imajo djansko izpeljati to, kar o tem umno kmetijstvo tako živo priporoča, bomo našli le malo sledu, da se ta važni nauk prijema naših gospodarjev. Marveč vidimo pogostoma, da na peščenih zemljiših delajo ozke kraje ali ogone, na kterih spravljajo perst sku-pej, da je saj toliko pridobe, da zamore žito s plitvimi koreninicami v nji rasti. Vsak ve, da na vozni cesti, na ulici, kjer leto in dan ljudje sem ter tje hodijo, nič ne raste kakor terpotec in toškovec, in vendar nas to ne zmodri^ da bi leto za letom ne orali po starem kopitu enako globoko , da bi ne teptali spodnje zemlje v terdo skorjo in tako sami sebi v škodo ne hodili. Ce je na to vižo spodnja zemlja terdo poteptana, ker le zgornjo perst plitvo rahljamo, se nabera mokrota spodaj, ta pa dela merzlo zemljo in vse skupaj brani zraku , da ne more globoko skoz in pod zemljo. In vendar je na gorki spodnji zemlji sila sila veliko ležeče; saj to vsak ve rt n ar ve; zakaj mu rastejo na njegovih gredicah vse rastline tako veselo in hitro? Zato, ker spod poklada vroči konjski gnoj, ki poganja življenje vsih rastlin, da je kaj. Ce bi kmetovavci mogli svojim njivam ravno tako gorko podlago dati, bi zamogli na njih ravno tako dvakrat in trikrat v letu pridelkov imeti, kakor jih imajo vertnarji.    (Dalje sledi.)
List 7.
Pripomočki zoper dragino.
(Dalje.)
Rodovitvost zemlje pomnožuje obila, bogata perst.
Naj od tega kaj povemo svojim bravcem.
Kdor koli se je oziral po gojzdih , je imel priložnosti dovelj zapaziti, da v gojzdih, kjer se še nikoli les sekal ni, pa tudi v tacih, ktere oskerbuje umen gospodar, se nahaja plast černe persti, v kteri ne raste le samo les prav čversto in veselo, temuč tudi mnogo drugo rastlinje. Pojmo na Pohor, na Nanos in druge planine , in vidili bomo kako lepo zelje ondi pridelujejo brez gnoja! Ta černa rodovitna perst se je kadaj, ko se je malo lesa in stelje potrebovalo, prav na debelo delala; ako je sedaj tolikšne ne vidimo, nam pač ne bo treba dolgo uganovati: zakaj ne. Deževje je splavilo perst z gora in jo naneslo v doline, kjer je ta nanos naj sedaj rodovitniša zemlja.
Ako slujete ogerska in marska kot naj rodovitniši deželi, — ako Ogersko še današnji dan gnoji trud in pot kmetovavcov sosednih dežel, je vzrok temu le lega teh blagoslovljenih dežel. Ogersko in Marsko ste tiste velike Boak^, Lamor so z o k olj ni h gora in planin hudourniki nanesli rodovitne persti na kupe.
Pa ne le nekdaj je tako bilo. Tudi dan današnji gledamo — roke križem deržeč — kako plohe spirajo naše njive in nograde in jim jemljejo neprecenljivo bogastvo. V Europi edino le kmete v saksonskem Altenburgu vidimo, kako pridno napravljajo jarke in grabne, v ktere vjemajo mlako, ktera iz gora dere , in kako lepo s to vlovljeno mlakužo rodovitijo svoje polja.
To pa še ni vse. Med kamnjem in živaljo je še neka stvar vmes, ktera redi živino, ker kamen ji ni živež. Ta sredna stvar je rastlina, ktera živi od persti, od ktere pa potem živi žival. Kdor tedaj skerbi za rastlinstvo, skerbi za živalstvo in po tem spet za rastlinstvo. Zato so tisti gospodarji naj umniši gospodarji, kterim so čeva naše domače živine naj bolj a gnojna fabrika, kteri gnoj pridno na-berajo in spravljajo, — kteri živino namesto na paši v hlevu redijo , — kteri imajo ceste razdeljene na dele, iz kterih pobe-rajo gnoj, — kteri povsod le gledajo, kje bi ga kaj vlovilu
Kako narobe svet je pa v tem marsiktero gospodarstvo I Kako nečimerno se tu in tam ravna z živinskim gnojem; koliko tega naj boljega cveta steče po ulicah in se ga pogubi v nič, — koliko ga gre v zgubo, ker ga dež spira ali sonce sožiga! Vsega tega pa ne vidimo in nočemo vi-diti! Zlo enaki so taki gospodarji takim, kteri fanta love in pretepajo, če jim je splezal na jablano in jim pobasal kake dve jabelki — cele koše pa jih dajo dobro-voljno gosencam pozobati!
Smešno je pri vsi potrati, ktero uganjamo z domačim gnojem, ako vidimo in slišimo, kako ravno tisti, ki dajo na cente naj bolje gnojnice v zgubo iti, hrepene po novih, umetno napravljenih mešancah, ktere naj bi jim namesto-vale naj bolji domači pridelk. Taki žele iz snega sladkor ali moko delati!
Spoštujemo kmetijsko vednost, ktera nas povzdiguje na višjo stopnjo znanstva, pa ne prezrimo tudi nikdar proste   domače   skušnje,   ktera   tako  umevno k nam
26
govori, kaj nam je storiti, da pomnožimo, kar imamo, in se obvarujemo, saj kolikor je moc, tistih nadlog-, s kterimi žugate dragina in lakota. (Dalje sledi.)
Pripomočki zoper dragino.
(Dalje.)
Povedali smo svojim bravcem v poslednjih dveh listih, kako se da zemlja sploh rodovitiieja narediti in na nji več pridelati.
Kako se pa to zamore hitreje doseči, bomo tu še povedali pripomočke že za to leto.
1.  Koruza (turšica, debelača) je med vsim žitom naj več vredna. Priporočamo jo že veliko let in prepričali smo se, da tudi v merzlejih krajih dobro plenja. V goratih krajih naj se ji odločijo sončni in vetrov bolj obvarovani kraji, in za seme naj se vzame tista sorta, ki bolj zgodej zori in je drobnega zerna. Ne bomo nadalje razlagali, da ni nobene fruge, ktera bi kmetovavcu toliko vergla kakor turšica, in da ravno s tem, če bi se prav veliko turšice sadilo , bi bili naj bolj lakote in dragine obvarovani, zlasti ako bi med koruzo še zgodnji fižol ali zgodnji bob sadili. Kmetom , ki nimajo veliko zemlje , moramo to posebno živo priporočati, ker fižola ali boba se med turšico 6 do 12 va-ganov na oralu (johu) pridela.
2.  Noben sad ni od kmetovavcov dosihmal tako zanemarjen bil kakor laška ali papeževa repi ca (Topinam-bur) , čeravno smemo reči, da ni sadu, ki bi bil tako s slabo zemljo zadovoljen kakor je ta repica; ona rodi na zlo pešeni, pusti zemlji obilno, če se ji zemlja le saj naj manj za 1 čevelj izorje, da zamore s svojimi koreninami se razširiti. Ce tako pusto zemljo globoko orjemo, in kadar pervikrat papeževo repico sadimo, k vsaki enmalo gnoja veržemo, zamoremo tudi na takih zemljiših kaj pridelati, na kterih dosihmal ni nič rastlo. Res čudno je, da pametni možje zamorejo po ptujih sadovih: po makvi, papiti, dio-skoreji ali jamsu, po asfodilu hrepeneti, — to kar imajo pred nosom, pa zanemarjati!
Prašajmo umne krnetovavce: kteri sad sterpi tudi čez zimo na polji? kterega zamoremo spomladi, kadar koli ga potrebujemo, iz zemlje vzeti, in je za ljudi in živino dober, tudi za žganjarije pripraven in se sam po sebi množi? — in dobili bomo odgovor, da noben drug kakor laška ali papeža repica.
3.   Skušnje so poterdile, da bob med krompirjem se kaj dobro obnaša, da varuje krompir bolezni, uši se pa na tacih njivah tudi boba ne lotijo. Okrogli bob (konjski bob) je veliko bolji in tudi tečniši od plošnj a te ga (svinjskega boka), tedaj naj se okrogla sorta sadi.
4.   Seme pri vsih pridelkih večkrat preminjati, posebno pa seme jemati iz tacih krajev, kjer se kak sadež posebno dobro obnaša, je pravilo (regelca), ktero naši gospodarji, razun lanu in detelje, še vse premalo obrajtajo, čeravno bi lahko spoznali, da z večkrat premenjenim semenom se dajo obilniši in boljši pridelki doseči.
5.  Kako silo dobra je drenaža za mokre zemljiša, ne uče le skušnje na Angležkem, temuč tudi na Francoz-kem, v Belgii, na Pruskem, Austrijanskem itd. — al nikjer se ta koristna poprava tako počasi ne razširja kakor v Au-strii, ker le posamni posestniki večjih zemljiš so dosihmal svoje močirne zemljiša drenažili in tako njih rodovitnost pomnožili.    So res mnogi zaderžki,   ki overajo  to veliko
veliko dobroto kmetijstva, al vsi zaderžki se dajo odpraviti, če je le resna volja za zboljške poljodelstva. Gospodarske (kmetijske) družbe zamorejo o tem naj več storiti, če vdinjajo inženire za drenažo, če se učenci kmetijskih šol tega uče, če skerbe za napravo drenažnih mašin in izdelovanje drenažnih cevi. Gospodarske družbe zamorejo na ti poti več doseči, kakor če izdajajo še tako obširne popise tega, kar se je govorilo v dolgočasnih zborih , — tudi razstavljanje živine na ogled, darila (premije) za naj lepšo živino in marsikaj enacega je dosihmal še prazna slama. Živinoreja se bo povzdignila brez razstavljanja, brez ogledovanja in brez premij, kadar bo dobre klaje dosti; dokler pa imajo gospodarji za svojo živino premalo klaje in še to kislo, tako dolgo bojo le mlinarji, olarji in žganjarji se šopirili s svojo živino pri očitnih razstavah in premije vlekli , drugod pa bo hirala živinoreja in leto za letom bo šlo 5 milijonov gold. za klavno živino in 3 milijone gold. za sirove kože v p tuje dežele iz našega cesarstva.
6, Kadar je slabo vreme za seno in otavo, kaj počnejo večidel naši gospodarji? Roke derže križem in tožijo in gouenijajo, da je letina slaba. To je vse. Da bi pa mislili, prevdarjali in delali, in da bi pomanjkanju klaje v okom šli s tem, da bi sejali ječmena, koruze, prosa, metelke (lucerne ali nemške detelje), da bi sadili buč, graha, repe itd., — na vse to pa le malokdo misli. Rež je kaj dobra klaja, če se pokosi, kadar začne v klasje iti, in se potem s slamo v dolgo rezanco izreze. Ce se košata rež(Stau-denroggen) od srede augusta do srede septembra seje, se da še tisto jesen za klajo pokositi ali pa je za ovce obila paša. Ce smo njivo dobro pognojili, kjer smo rež za klajo sejali, zamoremo na njo prihodnje leto mesca majnika turšico saditi, in potem takem bomo klaje pridobili, da bo kaj, in ne ene žetve nismo zgubili.
Buče in metelko (nemško deteljo) za živinsko klajo naši gospodarji še vse premalo porajtajo. Res je, da buče hočejo imeti naj več gnoja, — al od nobenega sadii se na pusti zemlji z malo gnojem toliko ne pridela kakor buč. „Se mešate — utegne kdo reči — da sedaj ravno narobe pravite, kar ste pred rekli". Ne! To je takole : Bučne peške se sade po 6 čevljev na dolgo in široko saksebi iu v vsako jamo se dene 5 do 10 funtov mastnega gnoja. Recimo, da iz ene sadike izraste le dvoje buč po 40 funtov, tedaj se na oralu pridela 3200 buč, ki vagajo 128,000 funtov ali 1280 centov, ktere so bile pridelane z 80 ali 100 centi gnoja. Kdor je potoval po doljnem Stajarskem , je lahko zapazil velike kupe buč poleg hiš; one so živež prešičem in govedom, ljudje jih jejo okisane kakor kislo repo, peške nabirajo, lušijo in delajo dobro olje iz njih. Stajarski gospodarji so mojstri v pridelovanji buč in njih rabi, zato ker so se do dobrega prepričali, kako koristne so, — ker vejo, da se med koruzo dobro obnašajo, pa tudi same sajene na pusti zemlji z malo gnojem naj večje pridelke donašajo. (Dalje si.)
List 8.
Pomočki zoper dragino.
Konec iz lista 8. v Dozdaj smo razložili pomočke, po kterih si zamorejo k m e t o v a v c i na eni strani marsikaj prihraniti, na drugi pa si pomnožiti pridelke. Skusili bomo sedaj še omeniti tistih pripomočkov, po kterih bi zamogla vlada povzdigniti kmetijstvo in kolikor toliko zajeziti dragino.
1.  Poglavitna overa kmetijstva, desetina in tlaka, je odpravljena. Da bo pa kmetijstvo čedalje bolj napredovalo, je treba v šolah pospešiti kmetijski nauk, ker vednost je tista čudodelna moč, ktera išče in najde tudi v zadregah saj nekoliko pomoči; hvale vredno je tedaj, da vlada upeljuje realne in kmetijske šole, ker one so podlaga umnega kmetovanja. Naj bi se tudi bogoslovci in učitelji ljudskih šol dobro izurili v kmetijskih vednostih, ker oni so aposteljni, po kterih gre djanski napredek kmetijstva po deželi.
2.  Potreba je postave za obdelovanje senožet, ker dostikrat želi kak gospodar zamočeno zemljišče na suho djati, pa ne more, ker se ustavljajo nemarni in samo-glavni sosedje in delajo sto in sto over.
3.  Močenje senožet jim je velika dobrota in prav lahko bi se dalo to večkrat izpeljati, ko bi spet sosedje tega ne branili sosedu. Tudi take postave, kako bi se smela kakošna voda porabiti v ta namen, je sila potreba.
4.  Postave za družino (za posle) potrebujejo gospodarji kakor riba vode.
5.  Postave, ki varuje polje pred škodo malo-pridnežev, nam je ravno tako treba.
6.  Nizka cena živinske soli je povsod in že davnej zaželjena.
7.  V izhodnih deželah austrijanskega cesarstva manjka delavcov tako, da se na Ogerskem pogostoma primerja, da spod 2 gold. na dan ni delavca dobiti; v mnozih družin deželah cesarstvav pa je toliko ljudi, da morajo stradati, ker zaslužka nimajo. Živa potreba bo, da na kakoršno koli vižo se bojo prej ali pozneje nove naselitve na Ogerskem, v Galicii, Bukovini itd. napravile, da bojo gorjanci iz Češkega, Marskega in Šlezkega, ki nimajo doma živeža in so tedaj vsako leto dobrotnikom in pa deržavnemu zakladu na glavi, se tje preseljevali.
8.  Po mestih žive ljudje skupoma in napravljajo dosti gnoja — pa škoda! da na milijone vrednosti ga steče po kanalih v vodo in se pogubi brez koristi. Škoda je silno velika, ker od enega človeka se na leto blata in scavnice rajta dobrih 8 centov. S poltretjim centom človeškega gnoja se pa da pridelati en vagan žita, tedaj pridela en človek s svojim gnojem na leto čez 3 vagane žita ali 315 funtov kruha, ker iz vagana žita se zmelje 63 funtov moke, iz 100 funtov moke pa se speče 150 funtov kruha. Od 40 milijonov ljudi, ki jih šteje naše cesarstvo, jih živi blizo 10 milijonov v mestih , in ti narede na leto okoli 80 milijonov centov gnoja, kteri je zadosti za pridelk 33 milijonov va-ganov žita ali 31 milijonov centov kruha. — Da bi taki dobrotljivi kapitali se po nemarnosti ne pogubljali, naj bi vl#da povsod ukazala, da naj se po mestih z gnojem tako ravna, da ne gre kmetijstvu v zgubo in da ne bo zdravju v škodo, kar ne more drugač biti, dokler se gnoj v vode izceja.
List 19.