Ana Bembič
Podoba Julijana Odpadnika v 
zgodovinopisju Amijana Marcelina
UVOD
Julijan Odpadnik, znan kot zadnji poganski cesar, je bil pogosto portretiran 
v literarnih delih (najdemo ga v srednjeveških legendah, kasneje so o njem 
pisali Lorenzo de' Medici, Alfred de Vigny, Henrik Ibsen, Anatole France, 
Nikos Kazantsakis, Gore Vidal in mnogi drugi). Nad njim so se navduševali 
razsvetljenci, npr. Voltaire in Diderot. S svojim prizadevanjem ne le za ohra-
njanje poganstva, temveč za njegovo obnovitev, je lik, ki vznemirja domišlji-
jo, njegov boj pa spominja na tistega, ki ga je Don Kihot bil z mlini na veter. 
Poganstvo je namreč že izgubilo moč in vpliv, medtem ko se je krščanstvo iz 
dneva v dan krepilo: če je že imelo resnega nasprotnika, so bila to notranja 
razhajanja, ne pa poganski kulti. Moč je začelo pridobivati, ko je oblast nad 
imperijem prevzel Konstantin. Po vladavini njegovih sinov pa je nepričako-
vano zavladal Julijan, vladar filozof (to je vsaj skušal biti), ki je želel obrniti 
kolo zgodovine nazaj. Doba njegovega vladanja je bila prekratka, da bi za 
seboj zapustil kaj zares pomembnega za zgodovino. Tako se nam kaže le kot 
kurioziteta, zanimivost, romantična podoba posameznika, ki se spopada z 
družbo in časom, a je njegova bitka že vnaprej izgubljena in nesmiselna.
Seveda pa Julijana v prejšnjih obdobjih niso videli v tako romantičnih bar-
vah. Kristjani so v njem videli hudiča, ali vsaj nekoga, ki je sklenil pogodbo s 
hudičem. V mnogih legendah ga srečamo kakor poosebljeno zlo. 
Na naše dojemanje Julijana kot zgodovinske osebe je najbolj vplival Gre-
gor iz Nazianza, ki mu je podelil ime Julijan Odpadnik oz. Julijan Apostata, 
s čimer je poudarjal njegov prelom s krščanstvom (Govori 5.38). To ime si je 
utrlo pot v zgodovinske učbenike.
Julijanovo življenje je dobro dokumentirano. Poleg Marka Avrelija, ki je bil 
Julijanov vzornik, je Julijan edini rimski cesar, katerega lastni spisi so se ohranili. 
DOI: https://doi.org/10.4312/keria.23.1.97-136
Keria_2021_1_FINAL.indd   97 23. 08. 2021   13:33:13
98 Ana Bembič
Poganski viri zanj so torej njegova lastna dela, Amijan Marcelin, Libanij in pa-
negirik Klavdija Mamertina. Za razliko od poganskih virov, ki so mu močno 
naklonjeni, so mu krščanski viri sovražni. Najpomembnejši so: Gregor iz Nazi-
anza, Janez Zlatousti, Filostorgij, Sokrat, Sozomen, Teodoret in Rufin. Kasneje 
pa še pisci pasijonov o mučenikih, ki naj bi umrli pod Julijanom.
Vendar pa nas v tem članku zanima predvsem en avtor, ki je pisal o Julijanu, 
in sicer Amijan Marcelin, poganski zgodovinopisec, ki v svojem delu Res gestae 
ne skriva svoje naklonjenosti svojemu idealnemu vladarju. Članek se posveča 
podobi Julijana, kakršno je v svojem delu ustvaril Amijan. Zanima nas, kako 
upodablja Julijana, kaj izpostavi in kaj zamolči, da bi ga prikazal kar najlepše. 
Čeprav velja za objektivnega zgodovinopisca, ta objektivnost ni absolutna, ka-
kor bomo videli, saj zamolči marsikaj, kar je bilo za krščanske avtorje sporno. 
V članku se bomo sprehodili skozi odlomke iz Res Gestae, ki prikazujejo 
nekatere ključne dogodke iz Julijanovega življenja ter ob njih pokomentirali, 
kaj nam Amijan zamolči in kaj priredi.
AMIJAN MARCELIN
O Amijanovem življenju nam ni veliko znanega. Kar o njem vemo, večino-
ma izhaja iz njegovih lastnih zapisov. Prvo omembo najdemo pri slovničarju 
Priscijanu, ki pa se zanj zanima le v jezikovnem pogledu. V splošnem velja 
prepričanje, da je bil iz premožne grške družine iz Antiohije v Siriji. Nekateri 
sicer menijo, da temu ni nujno tako, saj to, da je Antiohijo dobro poznal in 
občudoval, še ne pomeni nujno, da je bila njegovo rojstno mesto, temveč le, da 
je tam dlje časa živel, skoraj dvajset let (od 363 do pribl. 380).1
Bil je udeležen v Julijanovem pohodu proti Perzijcem leta 363, vendar ni 
znano, v kolikšni meri. Nejasno je, kdaj je umrl, najverjetneje pa okoli leta 400.
Amijanov namen je bil z Res gestae nadaljevati Tacitovo delo, kar je tudi eden 
od glavnih razlogov, da se je kot vojak in Grk, kakor se predstavi (31.16.9), od-
ločil Res gestae napisati v latinščini. To je tudi razlog, da je začel pisati s cesarjem 
Nervo, torej na mestu, kjer je Tacit končal. Res gestae zajemajo skoraj tri stoletja, 
vse od Nervovega prevzema oblasti leta 96 pa do Valensove smrti v uničujoči 
bitki pri Hadrijanopoli 9. avgusta 378 in njenih posledic. Delo je bilo razdeljeno 
na 31 knjig, od katerih je prvih trinajst knjig izgubljenih, v njih pa naj bi bilo 
popisano dogajanje med leti 96 in 353. Ohranjene knjige obravnavajo obdobje 
25 let, od leta 353, ki je sedemnajsto leto oblasti Konstancija II., pa do leta 378.
Amijan je najbolj izčrpen, natančen in zanesljiv vir za vojaško in politično 
dogajanje v rimskem imperiju v 4. stoletju, posebno med leti 353 in 378, s či-
mer je močno vplival tudi na moderno interpretacijo tega obdobja.
1 Barnes, Ammianus, 60.
Keria_2021_1_FINAL.indd   98 23. 08. 2021   13:33:13
99Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
Bil je pogan, vendar ni delil Julijanovega verskega navdušenja. Kot člo-
vek svoje dobe je Amijan verjel v astrologijo, usodo in prerokbe, saj je živel v 
obdobju, ki je bilo obsedeno s strahom pred nadnaravnimi silami in je gorelo 
od želje po poznavanju prihodnosti. Verjel je v možnost napovedovanja pri-
hodnosti iz sanj in da bogovi ne lažejo v znamenjih, da pa je lahko človeška 
interpretacija napačna, saj tudi ne zavržemo celotne slovnice, če se gramatik 
zmoti (21.1.13–14). Ta misel je tudi v zvezi z Amijanovim prikazom Julijana 
zgovorna, saj so znamenja eden od prijemov, s katerimi prikazuje Julijana kot 
izbranca bogov, ki je znamenja sicer narobe razbiral, vendar to še ne pomeni, 
da jih ni bilo ali da so bila lažna. Amijan je verjel v vrhovno božanstvo, ki med 
drugim tudi usmerja ljudi na njihovo pot, njihova naloga pa je, da pravilno 
razbirajo znamenja, ki jim jih je poslalo. Glede na to prepričanje Amijanov 
Julijan ni hotel pravilno brati znamenj glede perzijskega pohoda. Enako velja 
za njegov prehod v poganstvo – sledil je svoji poti.
Mnogi hočejo v Amijanu videti nekoga, ki je versko strpen, nagnjen k mo-
noteizmu, niti kristjan niti posebno goreč vernik starih bogov. V 17. stoletju 
pa je bilo nasprotno razširjeno prepričanje, da je bil Amijan kristjan ali vsaj 
naklonjen krščanstvu. Spet drugi so menili, da je bil militanten pogan.
Kakor opozarja Barnes, so za Amijanov odnos do krščanstva najbolj po-
menljive reči, ki jih zamolči. Pogosto preprosto izpusti verske polemike ali 
spore. Tako recimo popolnoma zanemari Konstancijevo versko politiko, če-
prav je igrala veliko vlogo. Konstancij se je udeležil mnogih pomembnih ško-
fovskih srečanj: koncila v Arlesu pozimi 353–354, milanskega koncila poleti 
355, manjšega srečanja škofov v Sirmiju 22. maja 359 in koncila v Konstanti-
noplu januarja 360. Nobeno od teh srečanj ni omenjeno niti z besedo. Podob-
no tudi ne cerkveno ozadje Julijanovega upora Konstanciju: na koncilu v Kon-
stantinoplu leta 360 je bila sprejeta homoijanska veroizpoved (tj. arijanska), ki 
pa je niso hoteli sprejeti kristjani zahodnega dela imperija in so se glede tega 
zatekli k Julijanu. Podobno tudi ne omenja vplivnih osebnosti, kakršna sta bila 
Avguštin ali Hieronim. Po Matthewsovem mnenju pri izbiri poudarkov sledi 
starejši zgodovinopisni tradiciji: zanimajo ga vojne, visoka politika, dvorske 
spletke, herojska dejanja … Odnosi med krščanskimi duhovniki in škofi in 
notranji cerkveni spopadi – to si ni zaslužilo mesta v resni rimski zgodovini.2
Ko piše o krščanstvu ali Cerkvi, Amijan govori z distance. Tak pristop je bil 
sicer pri zgodovinopiscih pozne antike pogost. Vendar pa so običajno na dolo-
čenih mestih izrazili svojo pripadnost krščanski veri, česar Amijan ne stori. Po-
leg tega dvakrat uporabi besedo synodus s frazo ut appellant (15.7.7; 21.16.18), 
kakor da je najbolj pogosta skupščina v četrtem stoletju nekaj zelo redkega. 
Amijan je uporabljal cerkveno terminologijo in vrednote, pri čemer je slednje 
včasih pripojil poganskim. Tako npr. hvali Julijanove kardinalne vrline (pogum, 
2 »Ammianus Marcellinus«, 1119.
Keria_2021_1_FINAL.indd   99 23. 08. 2021   13:33:13
100 Ana Bembič
preudarnost, zmernost, pravičnost) hkrati s praktičnimi darovi (vojaške veščine, 
dostojanstvo, srečo in velikodušnost), ob tem pa doda še čistost oz. izredno spol-
no vzdržnost (25.4.1–2), kar je zelo krščanska vrlina. Tako ne le, da se Julijan ne 
dotakne lepega dekleta, ki mu je ponujeno po zavzetju Majozamalhe, niti poželi 
si je ne (24.4.27). To je zelo krščansko, saj bi bilo poželenje že greh (Mt. 5.28). To 
ni ravnanje, ki bi ga kot posebno vrlino izpostavili zgodnejši pognani.3 Athanas-
siadi-Fowdenova upravičeno pravi, da bi Julijan, če bi se pojavil v klasični Grčiji, 
veljal za tragičnega posebneža Hipolitovega tipa; ker pa je živel v 4. stoletju, nas 
ne preseneča, saj je bilo takrat asketstvo v modi.4
Amijan preprosto noče priznati pomena vplivu, ki ga je krščanstvo imelo 
na politiko, družbo in kulturo po Konstantinu.5 Zato bi bilo toliko bolj zani-
mivo, če bi imeli ohranjen tisti del Res gestae, ki je pripovedoval o Konstantinu 
– je morda tudi njega obravnaval popolnoma ločeno od krščanstva in zamol-
čal vse njegove verske ukrepe? To je seveda huda špekulacija, a tudi dokazov o 
nasprotnem ne bomo dobili nikdar.
JULIJAN IN OBLIKOVANJE NJEGOVE PODOBE
Julijanu ni bilo namenjeno biti cesar, ta vzpon je bil zanj in za druge popol-
noma nepričakovan. Ravno ta nepričakovani preobrat bi utegnil vplivati na 
njegovo razumevanje vloge, ki jo ima v svetu, in na njegovo prepričanje (in 
prepričanje njegovih podpornikov), da je božji izbranec.
Julijan se je rodil leta 331 ali 332 v Konstantinoplu, v času Konstantinove 
vladavine. Njegov oče je bil Julij Konstancij, cesarjev polbrat. Julij Konstancij 
ni zasedal nobene pomembnejše funkcije, saj je Konstantin raje pridržal oblast 
zase ter deloval s podrejenimi kakor s sodelavci iz lastne družine. 
Ko je 22. maja 337 zaradi bolezni umrl Konstantin, so njegovi trije sino-
vi, Konstantin, Konstancij in Konstans obračunali z drugimi potencialnimi 
kandidati za prestol in 9. septembra 337 sta se med žrtvami znašla tudi Julij 
Konstancij in njegov najstarejši sin. Njegovemu drugemu sinu Galu je bilo pri-
zaneseno, saj so menili, da bo zaradi bolezni kmalu umrl, Julijanu pa menda 
zato, ker je bil star le pet let. Julijan je na ta dan izgubil očeta in še osem drugih 
sorodnikov. Ta travmatični dogodek ga je gotovo globoko zaznamoval. Zgolj 
mladost ni zadosten razlog za to, da so ju pustili pri življenju, nejasna pa ostaja 
tudi vloga Konstancija pri pokolu. Amijan okoliščin ne predstavi.
Po pokolu so otroka ločili in poslali v izgnanstvo, Gala v Efez, Julijana pa 
v Nikomedijo (dan. Izmit). Okoli njegovega dvanajstega leta (med letoma 342 
in 344) je Konstancij polbrata združil in ju namestil na posestvu Macelum v 
3 Barnes, Ammianus, 80–84.
4 Julian, 231.
5 Barnes, Ammianus, 93–94.
Keria_2021_1_FINAL.indd   100 23. 08. 2021   13:33:13
101Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
Kapadokiji, kjer je Julijan ostal približno šest let. Julijan se je v svoji osamlje-
nosti navadil zatekati v knjige in študij, pri čemer mu je bil v pomoč kapado-
ški škof Georgij, ki mu je dal na voljo svojo obsežno knjižnico. Vzgajan je bil 
v krščanstvu, ki je bilo po Konstantinu že zelo močno. Kolikšen je bil delež 
kristjanov ali poganov v določenem obdobju, ne vemo. Seveda so se ti deleži 
razlikovali med različnimi sloji prebivalstva, najdlje so se pogani ohranili na 
podeželju in ob meji z barbari.
Vprašanje, kdaj točno je Julijan postal pogan, ostaja odprto. Julijan sam 
zapiše, da je bil kristjan do svojega dvajsetega leta (Pisma 47.434d), Amijan 
pa piše le, da je bil kristjan, vendar se je v mladih letih postopoma oddaljil od 
krščanstva (22.5.1). Krščanski pisci pogosto trdijo, da je bil zgleden kristjan. 
Ta misel je ugajala tudi Libaniju, ki je njegov preobrat k poganstvu raje videl 
kakor trenutek milosti (Govori 12.33–34; 13.11). Nekateri so si namreč Julija-
novo spreobrnjenje radi predstavljali kakor Pavlovo na poti v Damask.6 Svojo 
pogansko vero je skrival vse dotlej, ko je utrdil svojo oblast kot avgust.
V času bivanja v Macelumu je Konstancij postal edini vladar velikega im-
perija in potreboval je pomoč. Ker je bilo njegovo sorodstvo razredčeno, sam 
pa ni imel otrok, ni imel veliko izbire. Pozimi leta 351 je v Sirmiju imenoval 
takrat petindvajsetletnega Gala za cezarja na Vzhodu in ga poročil s svojo sta-
rejšo sestro Konstancijo. Julijan pa je dobil dovoljenje, da je zapustil posestvo 
in se posvetil študiju.
Med svojim študijem si je za učitelja izbral Maksima iz Efeza, ki je pove-
zoval filozofijo z mistiko in teurgijo. Bil je vedeževalec in čudodelnik, ki naj 
bi pripravil kamnit Hekatin kip do nasmeška (Evnapij, Življenja sofistov 435). 
Poleg branja tekstov je izvajal različne obrede, ki naj bi omogočali spajanje z 
Enim. Ni bil toliko filozof kakor izvedenec v teurgiji, vedeževanju in čudežih, 
ki ga je odlikovala karizmatična osebnost. Browning zapiše, da je bil Maksim 
verjetno nekakšen napol šarlatan, ki najprej prevara sebe, nato pa še druge.7 
Maksim iz Efeza je dal Julijanu točno to, kar je iskal. Nanj je imel velik vpliv 
in pri starosti dvajset let se je mladenič posvetil v njegove nauke in takrat tudi 
tajno prekinil s krščanstvom (Julijan, Govori 7.235). Da se je spreobrnil, je 
bila seveda skrivnost, prihranjena le za tesne prijatelje, javno pa se je še vedno 
udeleževal krščanskih obredov.
Medtem, ko se je Julijan posvečal v teurgične nauke, je bil njegov brat Gal 
imenovan za cezarja in poslan v Antiohijo. Amijan ga prikaže kakor krvoželj-
no pošast, ki jo je pri zločinih spodbujala njegova žena, Konstancijeva sestra. 
Glede na to, da Gal ni bil nikoli avgust, mu Amijan namenja nenavadno veliko 
pozornosti. Kakor Julijan tudi Gal vdira v pripoved o Konstanciju – morda kot 
Julijanov protipol? Takoj na začetku 14. knjige nam slikovito predstavi Gala:
6 Bidez, La vie, 60.
7 The Emperor Julian, 56.
Keria_2021_1_FINAL.indd   101 23. 08. 2021   13:33:13
102 Ana Bembič
[1] Potem ko so preživeli dogodke nevzdržne vojne,8 so bile izčrpane moči 
obeh strank, ki so jih zlomile različne nevarnosti in napori. Ni še potihnil zven 
trobent in ni še bil vojak nastanjen v zimskih postojankah, ko so besneče nevi-
hte Fortune razširile druge viharje nad cesarstvom prek mnogih in strašnih 
zločinov cezarja Gala, ki se je na začetku svoje odrasle dobe iz najglobje umaza-
nije revščine dvignil na sam vrh z nepričakovanim preskokom,9 prestopal skra-
jne meje dodeljene oblasti in vse uničeval z izredno grobostjo. Zaradi sorodstva 
s kraljevim rodom in takrat tudi družinske povezanosti s Konstancijevim im-
enom10 ga je zanesel napuh, da bi si, če bi bil močnejši, drznil začeti sovražnosti 
proti povzročitelju lastne sreče (kakor se je zdelo).11
[2] Njegovi krutosti je bila v močno spodbudo njegova žena, zaradi sorojen-
stva z avgustom čezmerno domišljava, pred tem jo je oče Konstantin poročil 
s Hanibalijanom,12 sinom kraljevega brata, bila je nekakšna smrtna Megajra,13 
neutrudna podžigalka divjanja, nič blažja od svojega moža v želji po človeški 
krvi. Postopoma sta v teku časa postala bolj izurjena v škodovanju, s pomočjo 
skrivnih in pretkanih obveščevalcev, ki so bili vajeni lahkotno dodajati kaj 
zlega svojim poročilom, sta se podučila o lažnih in njima ugodnih stvareh, 
nedolžne sta povezovala s krivimi obtožbami veleizdaje ali uporabe magije.14 
(14.1.1–2)
Če pozorno preberemo odlomek, nam nekaj postane očitno: da, Gal je 
pošast, je okrutnež, a večina navedenih lastnosti je identična z Julijanovimi: 
oba sta se iz revščine povzpela »z nepričakovanim preskokom«, oba sta pre-
stopila meje svoje oblasti (le da je bil Julijan pri tem uspešen), oba sta bila 
kraljevega rodu in oba poročena s Konstancijevo sestro (ko postane cezar, 
se Julijan poroči s Konstancijevo sestro Heleno). Gal bi bil pripravljen začeti 
sovražnosti do svojega dobrotnika, Julijan jih je začel. Iz odlomka razvidna 
razlika je pravzaprav le to, da je imela žena na Gala škodljiv vpliv, medtem 
ko je bil Julijan do svoje skoraj ravnodušen. Verjetno bi bilo preveč dejati, da 
8 Vojna proti Magnenciju, ki se je leta 350 oklical za cesarja, Konstancij ga je premagal leta 351 v 
Mursi na Dravi in leta 353 v Kotijskih Alpah. Magnencij je po porazu storil samomor.
9 V Seyfarthovi izdaji, iz katere je vzeto besedilo, je navedena beseda cultu, pri čemer avtor sledi 
rokopisu, imenovanem Codex Vaticanus Latinus 1873, ki je edini prepis Amijana iz zgodnjega 
srednjega veka. Tako naj bi bil insperato cultu atribut k principale culmen, torej z nepričakovano 
častjo. Glede na poudarjanje kontrasta med revščino in vrhom oblasti pri prevodu sledim dru-
gemu možnemu branju, saltu (Kellerbauer, Kiessling).
10 Namreč zaradi poroke s Konstancijevo sestro Konstancijo, hčerko Konstantina in Fauste. 
Pogosto se jo napačno imenuje Konstantina.
11 Tukaj Amijan premeteno predstavi lastno interpretacijo kakor nesporno dejstvo, nato pa doda: 
kakor se je zdelo.
12 Konstantin mu je podelil oblast nad Pontom, Malo Armenijo in Kapadokijo, leta 338 pa je bil 
žrtev iste čistke kot Julijanov oče.
13 Ena izmed Furij.
14 Za oboje je bila zagrožena smrtna kazen.
Keria_2021_1_FINAL.indd   102 23. 08. 2021   13:33:13
103Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
sta ženi zakrivili različnost v njunem obnašanju: veliko smiselnejša razlika 
je v njunem samoobvladovanju. Julijan je obvladoval svoje želje, zato so ga 
bogovi povzdignili in bil je vreden svojega vzpona.
Amijan je do Gala očitno sovražen in danes med poznavalci vlada so-
glasje, da ga ne prikazuje objektivno. Browning meni, da je Gal skušal na 
svoj način rešiti težave na vzhodu, pri čemer seveda ni imel izkušenj, se pri 
tem zameril vplivnim ljudem, naposled pa bil obtožen prilaščanja oblasti in 
sumničavemu Konstanciju so obtožbe hitro zadostovale – Gal je bil aretiran 
in kmalu zatem, novembra 354, usmrčen v okolici Pule.15 Amijan pomenlji-
vo pove, da blizu kraja, kjer naj bi bil usmrčen tudi Konstantinov sin Krisp 
(14.11.20). Thompson očita Amijanu, da ni dovolj prikazal krivde mož, ob-
sojenih pod Galom, omeni le, da je šlo za zaroto; prikril je Galovo priljublje-
nost pri nižjih slojih zaradi pobožnega ravnanja z Babilasovimi relikvijami; 
prikril je Galove vojaške sposobnosti (zatrtje judovskega upora); kakor tudi 
to, da je imel Gal pravzaprav precej uglednih prijateljev.16
Blockley pa izpostavi nekaj, kar je bilo morda še bolj bistveno za ta portret: 
poleg različnih razrednih pogledov in moralne sodbe so na Amijanov negati-
ven prikaz Gala vplivali tudi čisto literarni razlogi. Če je želel predstaviti Julija-
na kot idealnega vladarja, je potreboval kontraste in prikaz Gala kot okrutneža 
je odlično služil temu namenu. Poleg tega je lahko na njegovem primeru po-
nazoril Konstancijev odnos do svojih mlajših sorodnikov na cezarskem po-
ložaju: postal je sumničav do obeh in jima je skušal vzeti vojsko (Gal: 14.7.9; 
Julijan: 20.4.1–3), pri čemer je bil Gal tako osovražen, da ni imel podpore niti, 
če bi se skušal upreti, medtem ko je bil Julijan spontano imenovan za avgusta. 
Oba sta se morala srečati z nasprotovanjem Konstancijevih uradnikov. Poleg 
tega mu je Gal služil kot značajsko nasprotje. Julijan je bil idealen vladar, Gal 
nasprotje tega ideala. Gal naščuva drhal proti guvernerju Sirije, Julijan je be-
sen, ko ga senat ovira v Antiohiji, vendar se vzdrži maščevanja (Gal: 14.7.2; 
14.7.5–6; Julijan: 22.14.1–2), Gal obožuje gladiatorske boje in igre, Julijanu 
se gabijo (14.7.3). Ko Gal postane cezar, postane ošaben, ko Julijan postane 
cezar, si citira Homerja (15.8.17). Naposled zapiše, da sta si bila različna kakor 
Tit in Domicijan, slednji pa je bil vzorčni primer zlega in okrutnega vladarja 
(14.11.28).17 To je v skladu s podobnostmi, ki smo jih zasledili v odlomku: 
brata sta se v enakih okoliščinah različno odzivala.
Amijan prevzame Julijanov pogled: da je bil Gal neprimeren za vladanje, 
vendar si ni zaslužil umreti, ter da je bila njegova smrt le posledica Konstan-
cijeve zavisti in sovražnih spletk evnuha Evzebija (Julijan, Pismo Atencem 
270c–71a; 272a–d).
15 The Emperor Julian, 59–62.
16 Historical Work, 68–71.
17 Blockley, Ammianus, 19–20.
Keria_2021_1_FINAL.indd   103 23. 08. 2021   13:33:13
104 Ana Bembič
Gal sicer ni edini protipol Julijanu, ki ga najdemo pri Amijanu. Takšna sta 
tudi Konstancij in Jovijan; slednjemu zaradi kratke vladavine očita zlasti to, da 
ni zares vladal. 
Konstancij se je v zgodovino zapisal kot previden in uspešen vladar, 
a Amijan ga prikazuje kot nesposobnega in zlobnega tirana. Za njegovo 
vnemo pri iskanju zarot zapiše, da je bila hujša od divjaštva in okrutnosti 
najhujših rimskih tiranov, Kaligule, Domicijana in Komoda (21.16.8). Po 
svoji navadi mu po smrti posveti karakterizacijo njegovih dobrih in slabih 
lastnosti ter videza (21.16.1–19). Ta opis je daleč od opisa objektivnega zgo-
dovinarja. Obtožuje ga tiranstva in uničenja skoraj vseh svojih sorodnikov, 
čeprav ni zares jasno, kakšna je bila Konstancijeva vloga pri pokolu. Amijan 
Konstanciju očita vojaško nesposobnost, nečimrnost, neumnost in vraže-
vernost. Očita mu, da je dvignil davke, kar je po definiciji veljalo za znak 
slabega vladanja (torej nasprotno od Julijana, ki je davke nižal), da je bil pod 
vplivom svojih žena in evnuhov, da si je iz nečimrnosti postavil slavoloke v 
Galiji in Panoniji, čeprav je šlo za državljansko vojno z Magnencijem, da je 
bil nesposoben obraniti meje imperija. Amijan Konstanciju očita, da je bil 
napačne vrste uspešen general: uspešen v notranjih spopadih (Magnencijev 
in Silvanov upor), neuspešen v zunanjih vojnah. Julijan pa je, nasprotno, 
uspešen v vojni z zunanjim sovražnikom (bitka pri Strasbourgu). Le tam, 
kjer Julijan ni vpleten, je Amijan zmožen videti kaj pozitivnega tudi pri Kon-
stanciju.18 Neri meni, da Amijan Konstancija po krivem obtožuje vražever-
nosti, saj je le deloval kot krščanski cesar.19 
Obžalujemo lahko, da ne vemo, kakšno je bilo Amijanovo stališče glede 
Konstantina in kako ga je predstavil v izgubljenih knjigah. Odnos do Kon-
stantina je bil sicer odvisen od tega, ali je bil pisec kristjan ali ne: kristjani 
so mu naklonjeni, pogani pa ne – torej ravno obratno kakor velja za Julija-
na. Zanimivo bi bilo videti, kako se je do Konstantina opredelil Amijan in 
kakšno vlogo mu je namenil v svojem delu – ga je prikazal kot Julijanovo 
nasprotje? Ali skušal vzpostaviti čim več vzporednic, da bi Julijana prika-
zal kakor enako pomembnega vladarja? Kakor Konstantin je bil tudi Julijan 
(slednji glede na Amijanov prikaz) božji izbranec oz. se je skušal prikazati 
kot tak. Zgodba o njegovem zmagoslavnem videnju namreč ni potrjena, še 
manj pa jasna. V skopih omembah Konstantina, ki jih najdemo v ohranjenih 
knjigah Res gestae, Amijan molči o njegovi veri, kar je v skladu z njegovim 
siceršnjim molkom o tem področju. Konstantin je npr. omenjen, ko da Kon-
stancij prenesti obelisk iz Egipta v Rim v skladu z željo svojega pokojnega 
očeta (17.4.13). 
18 Barnes, Ammianus, 132–138.
19 Ammiano, 149.
Keria_2021_1_FINAL.indd   104 23. 08. 2021   13:33:14
105Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
Amijan skuša, kakor pravi Warmington, v skladu z julijansko propagando 
svojega junaka oprati vojaškega neuspeha v Perziji: krivda pripada tistemu, ki 
je vojno začel, to pa je bil Konstantin (25.4.23).20
JULIJAN V GALIJI IN VZPON NA OBLAST
Leta 355 je bil Konstancij v težavah glede Galije. Štiri leta prej se mu je v Galiji 
uprl Magnencij in zahteval prestol, hkrati pa so na mejo na Renu pritiskali Ale-
mani. Ponovno ni imel velike izbire, koga imenovati za cezarja. Preostal je Juli-
jan, ki se je zdel precej varna izbira: bil je filozof, ti pa navadno ne iščejo moči, 
poleg tega je bil brez izkušenj in brez kakršnekoli politične mreže. Julijana ta 
poziv ni osrečil, saj se je ravno posvečal študiju v Atenah, kjer je poglabljal svojo 
pogansko vero. Udeležil se je tudi elevzinskih misterijev, ki so kljub upadanju 
poganskega čaščenja v Grčiji še vedno ohranili svoj ugled. S temi obredi je svoje 
življenje posvetil služenju bogovom, čeprav se je javno udeleževal le krščanskih 
obredov. 6. novembra 355 je povsem nepričakovano postal cezar v Galiji.
Za Julijana je bilo imenovanje za cezarja velik šok. Za tako nalogo tudi ni 
bil primerno usposobljen, saj je bila do takrat njegova izobrazba usmerjena 
v filozofijo. V Milanu je prejel cezarske časti, nekaj dni po razglasitvi pa se je 
poročil s Heleno, Konstancijevo sestro. 
Amijan opiše Julijanovo nejevoljo nad tem imenovanjem, pa tudi občudo-
vanje vojakov, ki ga je spremljalo:
[15] Po koncu tega nagovora ni nihče molčal, temveč so vsi vojaki s strašnim hru-
pom udarjali s ščiti ob kolena (kar je znak polnega soglasja; nasprotno namreč v 
dokaz jeze in ogorčenosti  tolčejo po ščitih s kopji), s takšnim in tolikšnim 
neizmernim veseljem so vsi razen redkih odobravali avgustovo sodbo in spreje-
mali cezarja, žarečega v sijaju vladarskega škrlata, s primernim občudovanjem.
[16] Dolgo in zavzeto so strmeli v njegove strašne, a očarljive oči in vzne-
mirljivo prijeten obraz ter z njega razbirali, kakšen bo v prihodnosti, kakor da 
bi natančno preučevali stare knjige, katerih branje razkriva notranjost duše prek 
telesnih znakov. Opazovali so ga z velikim spoštovanjem, niso ga hvalili čez 
mero, niti ne manj kot je bilo primerno. Tako so bili njihovi glasovi cenjeni, 
kakor bi prihajali od cenzorjev in ne od vojakov.
[17] Naposled je sedel v kočijo in bil odpeljan v palačo, ob tem pa si je pom-
rmraval Homerjev verz: »Smrt mu škrlatna zagrne oči in močna usoda.«21 
(15.8.15–17)
20 »Some Constantinian References«, 150.
21 Iliada 5.83. Prevod Anton Sovre.
Keria_2021_1_FINAL.indd   105 23. 08. 2021   13:33:14
106 Ana Bembič
Vojaki so prikazani kot modreci, kot tisti, ki vedo, da je Konstancije-
va odločitev pravilna. Že na tem mestu jih Amijan postavlja za razsodni-
ke. Zakaj bi bili takrat njihovi glasovi cenjeni kakor glasovi cenzorjev? Ob 
imenovanju za cezarja niso imeli nobene vloge razsojevalca. To je postalo 
pomembneje kasneje, ko so Julijana sami imenovali za avgusta. Že tukaj jih 
Amijan postavi za tiste, ki so zmožni pravilno oceniti človeka in njegovo 
pravo poslanstvo. Oni namreč čutijo njegovo poslanstvo, kakor da bi bili 
podučeni od vedeževalskih knjig, on pa, čeprav pobožen, si skromno po-
mrmrava Homerjev verz in misli, da ga čaka smrt. S svojim pesimizmom 
Julijan pravzaprav potrjuje svojo podobo vladarja filozofa, saj je v skladu 
s Platonovo mislijo, da bi bilo treba filozofe prisiliti, da postanejo vladarji 
(Država 347b–d).
Kmalu za imenovanjem se Julijanova nejevolja še poveča, saj prispe novi-
ca, da so barbari zavzeli Köln: Julijan si mrmra, da bo samo umrl bolj zaposlen 
(15.8.20). Julijanska propaganda (ki jo ustvarja tudi Amijan), je namreč zatr-
jevala, da je bil Julijan poslan v Galijo umret, ne pa zmagat (Amijan 16.11.13; 
Libanij, Govori 18.37). 
1. decembra 355 je zapustil Milano in odšel v Vieno (dan. Vienne, ob Roni 
južno od Lyona) z le 360 vojaki. Ob Julijanovem prihodu v Vieno Amijan vsta-
vi anekdoto, ki nakazuje na njegovo kasnejšo politiko:
Takrat je neka starka, ki je bila oropana vida, povprašala, kdo je vstopil, in ko 
je izvedela, da cezar Julijan, je zavpila: to je ta, ki bo obnovil templje bogov. 
(15.8.22)
Slepim ljudem se v antiki pogosto pripisuje preroške sposobnosti in taka 
je vloga starke v pripovedi. Teitler pravi, da gre zagotovo za apokrifno anek-
doto, ki služi Amijanu, da lahko kasneje zapiše, kako je Julijan, ko je decembra 
361 vkorakal v Konstantinopel, odprl templje, obnovil žrtvovanja ter čaščenje 
starih bogov (22.5.2).22
A tudi če je anekdota apokrifna, služi svojemu namenu. Tako kot vojska 
čuti v cezarju Julijanu nekaj več, tako tudi slepa starka (da je slepa, ni naklju-
čje) vidi njegovo prihodnost in usodo. Obnovil bo templje bogov.
V Galiji se je Julijan, ki je brez kakršnih koli vojaških izkušenj, soočil z no-
vim položajem, ki mu glede na svojo izobrazbo ne bi smel biti kos. Ni namreč 
bilo naključje, da je bil Julijan šolan v grškem jeziku: ni mu bila namenjena 
vloga prestolonaslednika, zato so ga vzgajali za »kulturno brezdelje« in ne za 
državne zadeve. Kljub temu se je s pomočjo filozofije in discipline hitro prila-
godil novemu položaju:
22 The Last Pagan Emperor, 49.
Keria_2021_1_FINAL.indd   106 23. 08. 2021   13:33:14
107Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
[4] Tako se je dogajalo, da si je razdelil noči na tri dele, na počitek, državniške 
zadeve in muzične zadeve, tako kakor beremo, da je počel Aleksander Ve-
liki: le da je bil [Julijan] veliko zmogljivejši. Oni je namreč v iztegnjeni roki 
nad broneno posodo ob postelji držal srebrno žogico, da mu je, ko se je po 
njem razlil sen in mu zrahljal moč mišic, žvenket spolzelega bremena pre-
kinil spanec.
[5] Julijan pa se je prebudil brez kakršnegakoli pripomočka, kolikorkrat se 
je hotel, vstal je vedno sredi noči, ne iz pernatih blazin ali svilenih odej, ki bi 
sijale s pisanim leskom, temveč s preproge in izpod grobe krznene odeje, ki jo 
ljudska preprostost imenuje susurna, in skrivaj molil k Merkurju, o katerem 
teološki nauki učijo, da je hitri duh sveta, ki spodbuja tok misli.23 In kljub 
tolikšni materialni skromnosti je natančno opravljal državniške dolžnosti.24
[6] Ko je končal s temi vzvišenimi in resnimi rečmi, se je lotil tistih, ki izobliku-
jejo značaj, in neverjetno je, s kakšnim in kolikšnim žarom je raziskoval vzvišena 
znanja o počelih, kakor bi iskal nekakšno hrano za k presežnemu vzpenjajočo se 
dušo; z bistrim premislekom je hitel skozi vse veje filozofije.
[7] Vendar pa ni, ko je učinkovito in v polnosti pridobil ta znanja, preziral 
skromnejših ved, solidno se je izuril v pesništvu in govorništvu, na kar kaže ne-
prekinjena dostojanstvena prijetnost v njegovih govorih in pismih, in v razno-
likosti naše in tuje zgodovine. Vsemu temu je dodal še za razpravljanje zadostno 
znanje latinskega jezika.
[…]
[10] Ko je moral ta filozof v vlogi cezarja izvajati osnovne vaje vojaške veščine in 
se učiti ritmičnega korakanja ob plesu z orožjem in spremljavi piščali, je pogosto 
omenjal Platonovo ime in navajal oni stari rek: očitno je, da mi to breme pristaja 
kakor kravi sedlo.25 (16.5.4–10)
V tem odlomku Julijan presega Aleksandra Velikega v neki manj po-
membni lastnosti (iz česar bi sledilo, da mu je vsaj enakovreden v drugih la-
stnostih). Ponoči, ko ostali spijo, se Julijan skrivaj posveča čaščenju bogov in 
filozofiji, pa tudi retoriki in zgodovinopisju. S pomočjo filozofije pa se je bil 
zmožen spopasti tudi z vojaškimi vajami in disciplino; filozofija mu je poma-
gala osvojiti veščine, v katerih ni bil načrtno izurjen.
23 Nauki hermetikov, častilcev Hermesa Trismegista.
24 Za črko m sledi v glavnem rokopisu Vat. Lat. 1873 vrzel petih črk. Pri prevodu sledim predlogu 
munera (Novák) oz. munia (Pighi).
25 Dobesedno: »Na vola je pritrjeno sedlo. Jasno je, da to ni breme zame.« Rek je dobesedno pre-
vzet iz Cicerona (Pisma Atiku 5.15.3).
Keria_2021_1_FINAL.indd   107 23. 08. 2021   13:33:14
108 Ana Bembič
Julijanova predanost in disciplina sta kmalu obrodili sadove. Njegov naj-
večji vojaški uspeh v Galiji je bila bitka pri Argentoratumu (dan. Strasbourg) 
leta 357 proti zvezi alemanskih plemen, ki so številčno zelo presegala rimsko 
vojsko (30.000 Alemanov proti 13.000 rimskim vojakom). V bitki, ki je pote-
kala na levem bregu Rena, so Rimljani uspeli pregnati Alemane v močvirje 
in reko, ujetega kralja Hnodomarja pa je Julijan poslal Konstanciju, ki je pra-
znoval triumf. Amijan jo izkoristi za predstavitev Julijanove vrline, ki je nuj-
na za uspeh – poleg seveda nujno potrebne naklonjenosti bogov. Amijan pri 
predstavitvi udeleženih sledi staremu in uveljavljenemu vzorcu prikazovanja 
konflikta med Rimljani oz. Grki in barbari. Vendar pa to niso več barbarski 
Germani iz Tacitovih časov. Mnogi so pridobili izkušnje v rimski vojski in 
poznali njeno taktiko.26
Barnes opozarja, da zmaga ni bila Julijanova zasluga. Julijan je namreč 
predlagal, da se vojaki odpočijejo in se šele naslednji dan spopadejo z Ger-
mani, ki so prečkali Ren. Zamisel, da napadejo Germane takoj, preden vsem 
uspe prečkati Ren in se razpršiti, je bila po Barnesovem mnenju Florencijeva 
– Florencij pa je bil pretorski perfekt, nastavljen od Konstancija za pomoč 
in nadzor Julijanu (16.12.9–14). To, da Amijan zapiše oba predloga, posta-
vlja Julijana v slabšo luč oz. mu manjša zasluge za njegovo najbolj slavno 
zmago.27
Ross zapiše podobno, namreč da Amijan opisuje bitko skozi perspektivo 
vojske in na tem mestu ne slavi Julijana. Odločitev za napad Amijan pripiše 
vojski (in ne Florenciju), ki je na tem mestu orodje bogov, kakor se bo zdelo 
tudi ob imenovanju za avgusta. Tako naj bi Julijan svojo zmago v resnici dol-
goval vojakom oz. bogovom.28 Vlogo usmerjevalcev božje volje jim je namenil 
že ob Julijanovem imenovanju za cezarja, kakor smo že videli. Se je pa Julijan 
v bitki izkazal in uspešno spodbujal in usmerjal vojake.
[63] V tej bitki je padlo približno dvesto triinštirideset Rimljanov in štirje vi-
soki častniki: Bajnobavd, tribun Kornutov, kakor tudi Lajps in Inocencij, vodja 
oklepljenih konjenikov in neki prosti tribun, katerega ime mi ni dosegljivo. Od 
Alemanov pa je bilo naštetih šest tisoč na polju ležečih trupel, množico drugih, 
katerih števila ni moč oceniti, pa so odnesli valovi reke.
[64] Takrat je Julijana, ki se je zdel večji od svojega položaja in po svojih zaslugah 
zmožnejši od svojega naziva, vsa vojska z vzkliki složno imenovala za avgusta. 
On pa je grajal nepremišljenost vojakov, ki so to sprožili in s prisego zatrjeval, da 
na ta položaj noče niti upati, niti ga sprejeti.
26 Rosen, Studien, 125.
27 Barnes, Ammianus, 153–154.
28 Ross, Ammianus’ Julian, 141; 148–150.
Keria_2021_1_FINAL.indd   108 23. 08. 2021   13:33:14
109Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
[65] Da bi povečal veselje, ki je sledilo dogodku, je na posvetu29 ukazal predse 
privesti Hnodomarja, ki se je najprej priklonil, nato pa ponižno legel predenj 
na tla in v maternem jeziku prosil za usmiljenje. [Julijan] mu je velel, naj oh-
rani upanje.
[66] Nekaj dni kasneje so ga odpeljali na cesarjev dvor, nato pa poslali v Rim, v 
Kastro Peregrino na Celiju,30 kjer je preminil od starostne bolezni.
[67] Ko se je zgodilo toliko stvari te vrste ob uspešnem razvoju dogodkov, so 
nekateri v Konstancijevi palači obtoževali Julijana. Da bi razveselili vladarja, so 
ga posmehljivo imenovali Zmagec, češ da je v svojih sicer skromnih poročilih 
pogosto omenjal premagane Germane.
[…]
[70] Skratka, obstajajo izjave tega vladarja,31 zapisane v uradnih vladarskih 
tablicah,32 ki poročajo, kako se je bahal in se povzdigoval v nebo. Ko se je bila 
bitka pri Strasbourgu, je bil nastanjen štirideset dni hoda stran, opisuje pa bit-
ko, kakor da bi razvrstil čete, stal med zastavonošami, pognal v beg barbare in 
lažno razglaša, da je bil Hnodomar priveden predenj, kakšna sramota! Molči pa 
o Julijanovih slavnih delih, ki bi jih najglobje zakopal, če ne bi bilo nemogoče 
zamolčati slave tako velikih dejanj, ki so jih mnogi skušali prikriti. (16.12.63–70)
Po veliki zmagi hočejo vojaki Julijana imenovati za avgusta, saj mu je 
uspelo vzpostaviti mir v Galiji. Browning piše, da so se po njegovih zmagah v 
Galiji začela pojavljati ugibanja, ali bi bilo mogoče, da bi mladi cezar, ki je rešil 
Galijo pred Germani, rešil tudi grško kulturo pred kristjani.33 Takrat se naziva 
uspe ubraniti, Amijan pa nam prikaže še njegovo usmiljenost do sovražnika, 
kar bi spet lahko bila krščanska vrlina. Hkrati pa oblati Konstancija, ki si pri-
lašča Julijanove zasluge. 
V nadaljevanju Amijan Julijana prikaže kakor nekoga, ki skrbi za svoje 
ljudi, tako noče podpisati zvišanja davkov v Galiji, ki ga zahteva Konstan-
cij. Takšno zvišanje lahko uniči provinco, kakor se je zgodilo v Iliriku (17.3). 
Medtem ko ščiti svoje ljudi, pa se na Konstancijevem dvoru norčujejo iz njega 
(17.11). Jasno je, kdo bi moral biti na položaju avgusta.
Med vojaškimi spopadi v Galiji se je Julijanu in Heleni v Vieni rodil sin, ki 
pa je kmalu po rojstvu umrl. To je bil edini Julijanov otrok, njegove smrti pa 
ne omenja nikjer v svojih besedilih in ni videti, da bi ga posebno vznemirila. 
Seveda je tudi res, da so bile smrti komaj rojenih otrok v tistem času nekaj 
29 Na tem mestu je v rokopisu vrzel devetih črk.
30 Eden od sedmih rimskih gričev.
31 Namreč Konstancija.
32 Sledi vrzel sedemindvajsetih črk.
33 The Emperor Julian, 98–99.
Keria_2021_1_FINAL.indd   109 23. 08. 2021   13:33:14
110 Ana Bembič
precej vsakdanjega. Julijan ni imel več otrok, poleg tega je živel zelo vzdržno, 
ena njegovih glavnih vrednot pa je bila čistost.
Amijan piše, da so se ob smrti Julijanovega prvorojenca pojavile govorice, 
da je zanjo poskrbela Evzebija (16.10.19), ki je bila sicer Julijanu precej na-
klonjena in ga je pogosto varovala pred Konstancijem. Vendar sama ni imela 
otrok, kakor jih tudi Konstancij ni imel iz prejšnjega zakona, kar je pomenilo, 
da sta ostajala brez naslednika.
Medtem ko je Julijan nizal uspehe na zahodu, je Konstancij na vzhodu iz-
gubil Amido (dan. Diyarbakır) in ni imel nikakršnega resnega uspeha v vojni 
s Perzijci. Moral je okrepiti vojaško moč na perzijski fronti in tako je Julijan ja-
nuarja 360 prejel ukaz, da mora odstopiti štiri od svojih najboljših čet in še po 
tristo mož iz vsake od preostalih enot ter jih čim hitreje odposlati na Vzhod.
Ukaz je sprožil veliko nezadovoljstvo med vojaki: premeščeni vojaki so 
bili večinoma domačini, pogosto germanskega rodu, poročeni z domačinka-
mi, njihove družine so živele v mestih in vaseh severne in vzhodne Galije. Ne-
kateri so bili celo vpoklicani od svojih poglavarjev z obljubo, da jim nikdar ne 
bo treba služiti preko Alp. Bojevanje v Mezopotamiji bi za mnoge pomenilo, 
da ne bodo nikdar več videli svojega sorodstva.
[1] Konstancij je hitel pripeljati okrepitve na Vzhod, o katerem so prebežniki in 
vohuni poročali, da ga bodo kmalu vznemirili perzijski vojaški pohodi. Žgale 
so ga Julijanove vrline, o katerih se je glas vse hitreje širil od ust do ust med 
različnimi ljudstvi in poročal o visokih zmagah34 njegovih velikih naporov in 
dejanj, potem ko je porazil nekatera alemanska kraljestva, jih zavezal tributom 
in davkom ter ponovno osvojil galska mesta, prej izropana in potolčena od 
barbarov.
[2] Vznemirjen zaradi teh in podobnih stvari ter v strahu, da se slava ne bi še 
povečala, je spodbudil prefekta Florencija, kot se govori, da je takoj poslal tribu-
na in tajnika Decencija odvesti proč pomožne čete, Herule, Batave in Kelte sku-
paj s Petulanti ter tristo izbranih vojakov iz preostalih čet.35 Ukazal je pohiteti s 
pretvezo, češ da bi lahko bili že zgodaj spomladi pripravljeni za vdor med Parte.
[...]
[4] Julijan je molče ubogal in vse prepustil odločitvi močnejšega. Nečesa pa ven-
dar ni mogel ne prikriti ne zamolčati: da tisti, ki so zapustili domove onkraj 
Rena, ne bi smeli utrpeti nobenih nevšečnosti, saj so od tam prišli z dogovorom, 
da se jih ne bo pošiljalo na nobena območja na drugi strani Alp. Potrdil je, da 
34 Adorea je prvotno pomenilo žito, ki je bilo ob zmagi razdeljeno vojakom. Kasneje pomeni zma-
go. Prim. Horacij, Ode 4.4.41.
35 Julijanova vojska bi se tako zmanjšala za tretjino.
Keria_2021_1_FINAL.indd   110 23. 08. 2021   13:33:14
111Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
se je treba bati, da bodo prostovoljni barbarski vojaki, ki so vajeni pogosto pre-
hajati k nam, to v nadaljnjem nehali početi, ko bodo izvedeli za novico. Toda 
govoril je v prazno.
[...]
[6] Cezar je bil vznemirjen, kaj naj stori glede preostalih čet, ki jih je moral 
poslati. V mislih je pretresal različne skrbi in menil, da mora previdno izvesti 
to nalogo, ker je tukaj pritiskala barbarska divjost, tam pa ukazovalna oblast, 
njegovo negotovost pa je najbolj povečevala odsotnost poveljnika konjenice.36 
Zahteval je, naj se k njemu vrne prefekt,37 ki je pred časom odšel v Vieno, navi-
dezno zaradi oskrbe z živežem, v resnici pa zato, da bi se izognil nemiru v vojski.
[...]
[10] Ko se je to razvedelo,38 je nekdo v taboru Petulantov skrivaj na tla odvrgel 
pamflet, ki je med drugim vseboval sledeče: »Očitno smo kakor zločinci izg-
nani nekam na skrajni konec sveta, naši dragi pa bodo ponovno služili Ale-
manom v ujetništvu, v katerem so bili, preden smo jih prek smrtonosnih bitk 
osvobodili.«
[11] Ko je Julijan v štabu prejel in prebral to besedilo, je razumel upravičene 
obtožbe, in ko je ukazal vojakom in njihovim družinam39 odpotovati proti 
Vzhodu, jim je dal možnost potovanja z državnimi vozovi.40 Po dolgi razpravi, 
po kateri poti nadaljevati, je izbral predlog tajnika Decencija, naj gredo vsi čez 
Pariz, kjer se je do tedaj nepremično zadrževal cezar. Tako se je tudi zgodilo.
[12] Ko so vojaki prispeli, jim je šel cezar naproti v predmestje in po svoji na-
vadi hvalil tiste, ki jih je poznal in spominjal posameznike na njihova dejanja in 
pogum. S pomirjujočimi besedami jih je spodbujal, naj s strumnim korakom 
odhitijo k avgustu, kjer jim bo na voljo velika moč in bodo prejeli dragocene 
nagrade za svoje napore.
[13] Da bi počastil te, ki bodo kmalu odšli, je povabil višje častnike na gostijo 
in jih pozval, naj prosijo za karkoli, kar bi bilo na voljo. Potem, ko so bili tako 
velikodušno sprejeti, so se negotovi razšli z dvojno bolečino in žalostjo, ker jih je 
neusmiljena usoda ločila od blagega voditelja in rodne grude. Polni tesnobe so 
odšli v tabor, ki so ga bili vajeni.
36 Lupicin, ki se je nahajal v Britaniji.
37 Florencij.
38 Namreč za premestitev.
39 Od Septimija Severa je bilo vojakom dovoljeno imeti pri sebi svoje družine. Opisan transport 
tako ni bil nič posebnega, čeprav ga skuša Amijan tako predstaviti.
40 Gre za velike vozove, ki so služili prevozu družin vojakov ali bolnikov.
Keria_2021_1_FINAL.indd   111 23. 08. 2021   13:33:14
112 Ana Bembič
[14] A ko se je začela noč, so razdraženih duhov izbruhnili v odprt upor, kajti 
vse je prizadela nepričakovana premestitev, obrnili so se h kopjem in nasilju ter 
vsi v strašnem hrupu napadli palačo in celotno zgradbo obkolili, da bi preprečili 
komurkoli uiti množici. Z žvenketom in strašnimi klici so razglasili Julijana za 
avgusta in z veliko vztrajnostjo zahtevali, da se jim pokaže. Tako zbrani bi bili 
pripravljeni čakati, dokler se ne bi zasvitalo, vendar so naposled dosegli, da se 
je pojavil. Ko so ga zagledali, so podvojili jakost klica, s trdnim soglasjem so ga 
imenovali za avgusta.
[15] On pa se je z odločno voljo upiral vsem skupaj in posameznikom, zdaj ka-
zal svoj odpor, zdaj iztegoval roke, prosil in rotil, naj po mnogih in tako veselih 
zmagah ne storijo nečesa sramotnega in naj ne ustvarijo razlogov za nove spore 
z nepremišljenostjo in prenagljenostjo ob neprimernem času.
[...]
[17] Po tem [nagovoru] ni bilo vpitje z vseh strani nič manjše, vsi so goreli z 
enim in istim žarom, nasprotovali z največjim hrupom s primešanimi žaljivimi 
vzkliki, in cezar je bil prisiljen privoliti. Postavili so ga na ščit pešaka in ga vi-
soko dvignili. Nihče ni molčal, ko je bil razglašen za avgusta. Ukazali so mu, 
naj prinese diadem, a je zatrdil, da ga nikoli ni imel, zato so zahtevali ogrlico ali 
naglavni nakit njegove žene.
[18] Ker je zatrjeval, da mu po prvih avspicijih ni primerno nositi ženskega na-
kita, so poiskali konjski okras, da bi bil okronan vsaj na nek neugleden način, ki 
bi predstavljal višjo oblast. A ko je tudi za to zatrdil, da je nečastno, si je nekdo 
po imenu Maver,41 kasneje dvorjan, ki je preminil pri ožini Sukov,42 petulantski 
kopjanik, odtrgal verižico,43 ki jo je nosil kot praporščak, in jo samozavestno 
postavil Julijanu na glavo. Na Julijana so pritisnili s skrajno silo in zavedal se je, 
da se z vztrajnim upiranjem ne more več izogniti preteči nevarnosti in obljubil 
je vsem pet zlatnikov in funt srebra. (20.4.1–18)
Amijan predstavlja Julijana, kako ga zaradi zvestobe do Konstancija prese-
neti nenadno imenovanje za avgusta, zato ga noče takoj sprejeti in je v to pri-
siljen. Vendar pa Julijanovi govori in pisma iz obdobja, ko je bil cezar, kažejo 
drugačno podobo. Njegova raba Homerja npr. v Govorih 2.49c–50c kaže na 
njegovo identifikacijo sebe z Ahilom in Konstancija z Agamemnonom, kar je 
precej pomenljivo in gotovo ne naključno. Še bolj očitne in razumljive so nje-
gove želje iz Pisma 4.384b–d, namenjenega Oribaziju, kjer opisuje svoje sanje 
41 Omenjen tudi v 31.10.21.
42 Suki (blizu dan. Šipke) so bili prehod na poti velikega strateškega pomena med Serdiko (dan. 
Sofija) in Filipopolo (dan. Plovdiv).
43 Verižica je bila znak njegovega čina.
Keria_2021_1_FINAL.indd   112 23. 08. 2021   13:33:14
113Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
o velikem drevesu, ki se krivi pod lastno težo in se na koncu prevrne, ob njem 
pa raste mladika, za katero se je v sanjah bal, vendar je preživela. Ob tem mu 
je neznanec dejal, naj se ne boji za svojo varnost. Pomen sanj je očiten, čeprav 
Julijan zapiše: kdo bi vedel, kaj pomenijo.
Sumljivo je omenjanje večerje pred uporom vojakov, ki so razglasili Julija-
na za avgusta. Prišlo naj bi anonimno pismo, ki je obtoževalo Konstancija, da 
je izdal Galijo, ker pošilja čete na vzhod, Julijan naj bi ukazal vojakom ubogati 
povelje o premestitvi, ob sončnem zahodu pa so ga obkolili in razglasili za 
avgusta. Bowersock meni, da so po večerji generali vojake, ki so bili rahlo 
opiti pred premestitvijo, nahujskali k temu, da so ponoči razglasili Julijana za 
avgusta. Amijan seveda prikazuje Julijana drugače, nameni mu dva govora, v 
prvem nagovarja vojake, naj gredo domov.44
Amijanu je bližje interpretacija, da so dogodke sprožili bogovi in Julija-
nu pomagali na oblast s pomočjo ljudi. Ross izpostavi, da Julijana za avgusta 
razglasi vojska, ki je orodje bogov. Vojska je tista, ki ga postavi za legitimnega 
vladarja, medtem ko je Konstancijevo imenovanje Julijana le potrditev te od-
ločitve.45 Ob tem se lahko spomnimo na poudarjanje modrosti vojakov ob 
Julijanovem imenovanju za cezarja. Zanimiva je Evtropijeva navedba, da je 
Julijan postal avgust ob soglasju vojakov (consensu militum, 10.15), torej ne 
na njihovo pobudo, kakor poročajo drugi pisci (tudi Amijan) in Julijan sam. 
Julijan se je znašel pred dilemo, kaj storiti glede Konstancija. Se spopasti z 
njim? Izven Galije ni imel podpore. Skušal se je izogniti spopadu in je od Kon-
stancija zahteval enakost pri vladanju. Konstancij se s tem seveda ni strinjal in 
spopad je bil neizogiben. Julijan je spomladi leta 361 krenil na vojaški pohod 
proti Konstanciju, za vojake pa nenadoma ni bil več problem, da morajo oditi 
tako daleč od doma.
Ob ugodnih znamenjih je legije povedel v Sirmij in prezimoval bližini Na-
isa (dan. Niš). Medtem je napisal mnoga pisma večjim mestom v Iliriku, Grčiji 
in Makedoniji, senatu v Rimu ter seveda senatu v Konstantinoplu, da bi jih 
prepričal v legitimnost svojih potez. Še preden se je pomaknil naprej, si je pri-
dobil podporo Italije in Balkana. Ohranjeno je le Pismo Atencem, iz katerega je 
razvidna sovražnost do Konstancija. V tem času si je tudi začel puščati brado, 
vendar še ni nastopil kot pogan.
Do večjega spopada s Konstancijem ni prišlo, saj je ta nepričakovano zbolel 
in 3. novembra 361 umrl. Njegova smrt je bila napovedana z različnimi zna-
menji, o čemer bo tekla beseda v nadaljevanju, in ta znamenja potrjujejo, da so 
bogovi na prestolu hoteli Julijana, ki je postal edini avgust v Nišu, Konstantino-
vem rojstnemu kraju. Amijan predstavi dejstvo, da je Konstancij kljub sporu za 
svojega naslednika imenoval Julijana, kakor negotovo govorico (22.15.2;5). Če 
44 Bowersock, Julian, 47–52.
45 Ross, Ammianus’ Julian, 123.
Keria_2021_1_FINAL.indd   113 23. 08. 2021   13:33:14
114 Ana Bembič
bi ga nedvomno on imenoval, potem bi se izkazal za soglasnega z bogovi, tega pa 
mu Amijan noče priznati. Kakor pravi Barnes, je Konstancij s tem imenovanjem 
pokazal politično modrost: imperija ni hotel pahniti v državljansko vojno. Po 
tem imenovanju je Julijan opustil napadalnost do predhodnika – če bi ga ime-
noval za tirana, bi ogrozil tudi svoj položaj.46 Julijan ob njegovi smrti ni pokazal 
nobenega veselja: vkorakal je v Konstantinopel in odredil žalovanje.
Ko je Julijan vkorakal v Konstantinopel, se je zgrozil nad razkošjem dvora, 
na katerem so si evnuhi pridobili veliko moč. Tougher v svojem članku meni, 
da Amijanu predstavljajo orodje za kritiko politike in Konstancijevega dvora, 
pripisuje pa jim tudi vpliv na propadanje rimskega imperija.47 Amijan nam je 
ohranil anekdoto o dvornem brivcu:
[9] Tiste dni je bilo brivcu ukazano, naj pride za striženje cesarjevih las, in prišel 
je gizdavo oblečen. Ko ga je Julijan zagledal, je ostrmel in dejal: »Nisem ukazal 
poklicati zakladnika, temveč brivca.« Ko ga je vprašal, kakšno plačilo prejema za 
svojo obrt, je oni odgovoril, da dvajset obrokov kruha, enako količino tudi krme 
za živino, ki se ji ljudsko reče capita, in razkošno letno plačilo poleg mnogih 
bogatih ugodnosti.48
[10] To ga je razburilo in odpustil je vse te vrste, kuharje in njim podobne 
služabnike, ki so bili vajeni prejemati skoraj isto plačilo, češ da mu niso zares 
potrebni, in jim dal dovoljenje oditi, kamorkoli hočejo. (22.4.9–10)
Julijan je imel asketske ideale, ki niso bili skladni z razkošnim dvorom, ki 
je presegal vse meje, kakor vidimo na primeru tega brivca. Hotel je reformirati 
dvor in cesarstvo in pri tem sledil nekakšnemu idealu stare republike, kakor 
si jo je sam predstavljal. Thompson meni, da Amijan ni naklonjen Julijanove-
mu ukinjanju dvornega ceremoniala: sam sicer tudi zavrača razsipno dvorno 
življenje, vendar pa je Julijan s tem odvzel tisti blišč, ki ga je od vladarja pri-
čakovalo navadno ljudstvo. Amijan namreč zapiše, da ni deloval kakor filozof 
(22.4.1). Podobno meni, da Amijana moti, da je Julijan 1. januarja 362 šel peš 
na inavguracijo za konzula (22.7.1), čeprav je v tem Julijan le sledil tradiciji. 
V podoben kontekst Thompson umešča tudi Julijanovo versko politiko, saj 
so velike požrtije z mesom žrtvovanih živali in pijani vojaki rušili ugled ce-
sarja, enako pa tudi veliko število različnih vedeževalcev in da se je Julijan 
zdel bolj vraževeren kakor pobožen (25.4.17).49 Julijanov odpor do razkošja je 
bil namreč selektiven in ni zadeval razkošnih žrtvovanj in obsežnega trošenja 
javnega denarja za obredje.
46 Barnes, Ammianus, 146.
47 »Ammianus«, 57.
48 Brivčeva plača je bila sestavljena delno iz živeža, delno denarja, delno pa privilegijev.
49 The Historical Work, 82–83.
Keria_2021_1_FINAL.indd   114 23. 08. 2021   13:33:14
115Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
AMIJANOV PR IK AZ JULIJANOVE VERSKE POLITIKE
Julijan je imel krščansko vzgojo in viri so soglasni, da je prešel v pogan-
stvo pod vplivom prebiranja filozofije. Niti pri Julijanu ni najti podatka, da 
bi že v zgodnji dobi čutil naklonjenost do poganstva. Amijan pa njegovo 
spreobrnitev obrazloži tako, da je Julijan le sledil že prirojeni nagnjenosti k 
čaščenju poganskih bogov. S tem se izogne temu, da bi Julijan prepoznal, da 
je krščanstvo zmotno. V tem, da je bilo poganstvo že od začetka v Julijanu, 
je bližje cerkvenim piscem, ki so složni v prepričanju, da je Julijanova duša 
po naravi poganska.50
Takoj ob nastopu kot avgust v Konstantinoplu Julijan sprejme nekatere 
verske ukrepe:
 [1] Čeprav je bil od najzgodnejših otroških dni nagnjen k čaščenju poganskih 
bogov in, ko je počasi odraščal, gorel v želji po takšnem čaščenju, se ga je ven-
darle iz mnogih in pomembnih razlogov bal izvajati, razen kolikor mogoče na 
skrivaj. [2] Ko pa so bili odstranjeni razlogi za strah, se je zgodil preobrat, začelo 
se je svobodno obdobje, ko je lahko počel, kar je hotel. Razkril je skrivnosti svo-
jega srca in z javnimi in osvobajajočimi uredbami določil, naj se odprejo templji, 
na oltarje prinašajo žrtve in obnovijo kulti bogov. [3] Da bi okrepil učinek teh 
ukrepov, je v palači sklical izgnane kristjane nasprotnih prepričanj in razdeljeno 
ljudstvo ter jih zelo vljudno opomnil, naj utišajo spore in naj vsak brez strahu 
služi svoji veri, ne da bi mu to kdo prepovedoval. [4] Pri tem je bil tako odločen, 
da se ni bal kasnejše enotnosti ljudstva, saj je večja svoboda povečala razkole. 
Iz izkušenj je vedel, da nobene zveri niso tako sovražne ljudem, kakor je večina 
kristjanov divjih drug do drugega. (22.5.1–4)
Amijan predstavi Julijana kot nagnjenega k poganstvu že od otroštva, a 
šele kot avgust je dobil svobodo, da se je lahko opredelil kot pogan. A pri tem 
se je izkazal kakor boljši od kristjanov, saj jim ni prepovedal njihove vere, ka-
kor so mu oni prepovedovali njegovo. 
Sprejel je tolerančni edikt (leta 362), s katerim je razglasil svobodo vero-
izpovedi. A kakor opozarja Teitler, je bil ta ukrep le navidezno plemenit: po-
leg poganskih kultov so bile dovoljene tudi vse herezije (izgnani heretiki so se 
smeli vrniti iz izgnanstva) in Julijan se je zavedal, da teološka vprašanja tako 
močno delijo kristjane, da se ne bodo mogli združiti. Vsi viri, tako naklonjeni 
kot nenaklonjeni Julijanu, soglašajo, da je bil njegov namen s svobodo veroiz-
povedi pravzaprav le razvneti spore in tako oslabiti kristjane (Amijan 22.5.4; 
Sozomen 5.5.1), saj so bili kristjani tisti, ki so drug drugemu »zveri«.51 Svoj 
namen je s tolerančnim ediktom dosegel le do neke mere: zaradi preklica 
50 Neri, Ammiano, 118–120.
51 Teitler, The Last Pagan Emperor, 38.
Keria_2021_1_FINAL.indd   115 23. 08. 2021   13:33:14
116 Ana Bembič
izgnanstev je prišlo do izbruhov nasilja po imperiju, do nasilnih spopadov 
med donatisti in drugimi heretiki ter katoliki, pa tudi med pogani in kristja-
ni. Julijan ni preganjal ali obsodil tistih, ki so ukazali porušiti templje, vendar 
pa je to sodbo pogosto izvedla kar razvneta množica. Pogani so (nekaznova-
no) obračunavali s kristjani v Gazi, Emesi, Askalonu, Cezareji, Heliupoli in 
še kje. Za Amijanovo pisanje o Julijanovi verski politiki oz. o dejanjih, pove-
zanih z njo, je sicer značilno, da avtor preprosto zamolči ali zmanjša verski 
pomen dogodkov.
Eden od primerov je umor škofa Georgija v Aleksandriji: decembra leta 
361 je izbruhnil upor v Aleksandriji in ubit je bil Georgij iz Kapadokije (pri 
katerem si je Julijan kot mladenič izposojal knjige). Julijan je ob tem dogodku 
vzpostavil prakso, ki se je je držal tudi v drugih primerih nasilja proti kristja-
nom: naredil ni ničesar. Amijan se trudi, da bi čim bolj prikril verski izvor 
upora.52 To skuša prikriti tako, da premesti dogodek na leto kasneje, ko je bilo 
nemirnejše obdobje v Julijanovi kratki vladavini, in sicer tako, da skuša pri-
kazati dogodek kot spor med arijanci in pravovernimi kristjani (22.11.3–11). 
Amijan prikrije, da je Julijan toleriral takšne nemire: zapiše, da je bil besen in 
se je hotel maščevati, a so ga svetovalci pomirili, zato je samo objavil, da bo 
ukrepal, če se kaj takega ponovi. Vendar je iz Julijanovega pisma razvidno, da 
ni kaznoval umora, ker je šlo za uničenje sovražnika bogov (Julijan, Pisma 
21.379b–380d).53
Amijan trdi, da je Julijan napadal kristjane le z besedami, pri čemer ga ni 
vodilo zatiranje kristjanov, temveč zaščita poganov. Kot zatiranje kristjanov 
oz. kot nesprejemljiv ukrep, uperjen proti kristjanom, označi le šolski edikt, ki 
ga omeni kar dvakrat (22.10.7; 25.4.20).
Zanimivo je, da Amijan zamolči spodleteli atentat na Julijana: Libanij ga 
omenja na treh mestih (Govori 15.43; 16.19; 18.199): deset stražarjev je hotelo 
ubiti Julijana v času vojaške parade, vendar so se napili in neprevidno razkrili 
svoje načrte. Dva izmed njih sta bila kristjana, užaljena zaradi nenehnega vo-
nja po poganskih žrtvovanjih. To sta bila Juventin in Maksimin, ki sta bila po-
zneje priznana za mučenika, za datum njune mučeniške smrti velja 25. januar. 
Ostale so izpustili. Barnes meni, da Amijan te epizode ne navaja, ker hoče 
pokazati, da pod Julijanom ni bilo mučenikov, ta zgodba pa bi dokazovala 
nasprotno (saj sta bila med kristjani slavljena kot mučenika). Amijan prika-
zuje, da so bili vsi usmrčeni kristjani pod Julijanom kaznovani za zločine in 
ne zaradi vere, medtem ko krščanski pisci navajajo daljše sezname Julijanovih 
žrtev. Od teh Amijan omenja le enega ubitega kristjana, za katerega pa vneto 
dokazuje, da ni bil v nobenem smislu mučenik. To je bil Artemij, dux Egipta 
pod Konstancijem, ki je bil kasneje v Konstantinoplu priznan za svetnika in 
52 Neri, Ammiano, 65.
53 Bowersock, Julian, 80.
Keria_2021_1_FINAL.indd   116 23. 08. 2021   13:33:14
117Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
mučenika. Amijan pravi, da je bil usmrčen zaradi mnogih in strašnih zločinov, 
obtožen od aleksandrijskega ljudstva (22.11.2–3).54 V Res gestae ni prostora za 
omembo cerkvenih sporov niti v času vlade Valentinijana in Valensa.55
Amijan tudi zamolči verski vidik dogajanja v primeru jeruzalemskega 
templja, ki je bil prikrito protikrščanski ukrep. Julijan je namreč videl v Judih 
naravne zaveznike, saj so zavračali krščanstvo. Obnovitev templja je bila obli-
ka maščevanja kristjanom: Konstantin je dal porušiti znani Venerin tempelj v 
Jeruzalemu in na njegovem mestu postaviti krščansko cerkev. Jeruzalem je s 
krščanstvom postal romarsko središče, v katerega so se stekale množice ver-
nikov in ki je imelo pokazati mnoge predmete v zvezi s Kristusovim križevim 
potom – vse seveda s čudežno močjo. Julijan je hotel z obnovo templja na-
sprotovati kristjanom in priljubljenosti njihove cerkve v Jeruzalemu. Poskus 
ponovne izgradnje templja v Jeruzalemu je velikega pomena za interpretaci-
jo Julijanove osebnosti in politike. Julijan je namreč videl svoje poslanstvo v 
tem, da je restaurator templorum, in obnova judovskega templja se je vsekakor 
skladala s to idejo (sicer je obnovil tudi mnogo drugih poganskih templjev).56 
Pri judovski veri mu je bilo všeč, da pozna žrtvovanja, ki so bila zanj tako 
pomembna: za opravljanje teh obredov pa so Judje potrebovali tempelj. Omo-
gočanje žrtvovanj je bil verjetno eden od glavnih motivov, krščanski pisci pa 
navajajo še en motiv, namreč postaviti na laž Biblijo in njeni napovedi, da tem-
pelj nikdar več ne bo stal kamen na kamnu (Mt. 24,1–2). Njegov neuspeh so 
seveda kristjani z navdušenjem sprejeli.
Amijan izpostavi Julijanovo vnemo, ki pa naj bi imela vzrok v želji, da za 
seboj pusti arhitekturni spomenik, in le mimogrede omeni, da so goreče kro-
gle naredile kraj nedostopen in zažgale nekaj delavcev. Ne omeni nikakršnega 
verskega problema ali kristjanov, krogel ne izpostavi kot kaj nenavadnega ali 
nenaravnega (23.1.2–3).
Kot jasno vidimo, se je Julijan zelo posvečal verski politiki. Browning piše, 
da je Julijan menil, da bo s krščanstvom opravil na intelektualni način: ljudem 
bo razložil nesmisle krščanskega nauka in hipokrizijo Cerkve, spoznali bodo 
resnico ter se vrnili k neki obliki vere svojih prednikov. Seveda bi bile posve-
titve v misterije pridržane manjšini, za množice pa bi verjetno ostali lokalni 
kulti in neka splošna monoteistična religija, kakršno sta predstavljala Sol In-
victus ali mitraizem.57
O tem, kako je videl kristjane, lahko veliko izvemo iz njegovega spisa Proti 
Galilejcem. Zanje je imel v načrtu uničenje – čeprav ni imel v mislih nasilne-
ga uničenja, je bil vendarle njegov cilj, da popolnoma izginejo. Kristjanom 
je očital, da Cerkev uči eno, dela pa drugo, med čemer je velik prepad. V to 
54 Barnes, Ammianus, 53.
55 Neri, Ammiano, 56.
56 O obnovi jeruzalemskega templja povzeto po: Drijvers, »Ammianus«, 19–23.
57 Browning, The Emperor Julian, 109.
Keria_2021_1_FINAL.indd   117 23. 08. 2021   13:33:14
118 Ana Bembič
kategorijo so sodili notranje preganjanje kristjanov zaradi herezij, krščanska 
obsedenost s trupli (od Kristusa do mučenikov) in moralna blagost (največje-
mu zločincu je zlahka odpuščeno, če se pokesa). A morda je bilo še prepro-
steje: kakor zapiše Browning, je bil Julijan globoko konservativne narave in je 
bilo tisto, kar ga je zares motilo, to, da je bilo krščanstvo nekaj novega.58
Vendar pa svojega odnosa do kristjanov ni takoj spremenil, udeleževal 
se je obredov, pomembneje je bilo, da je ponovno dovolil pogansko obred-
je in poganom vrnil zaplenjene templje, preklical pa je tudi izgnanstvo vseh 
kristjanov, izgnanih zaradi herezije – v upanju, da se bo z njihovo vrnitvi-
jo krščanstvo sesulo samo vase. Vsem ukrepom navkljub pa se kristjani niso 
začeli množično spreobračati, kakor je pričakoval, še huje, tudi pogani niso 
kazali zanimanja za njegovo idejo o novoplatonistični cerkvi. Kakor opredeli 
Browning, je imel Julijan glede teh spreobračanj prevelika pričakovanja, saj je 
imel hude težave z razumevanjem iracionalnega elementa: to Browning pripi-
suje njegovi izolaciji v otroštvu. Julijan je bil prepričan, da so racionalni dokazi 
dovolj za spreobrnjenje.59 
Čeprav se je Julijan boril proti cerkvi, pravzaprav ni imel ponuditi no-
bene alternative. Njegov načrt je bil le ustvariti nekakšno organizacijo, ki bi 
bila Cerkvi popolnoma enaka, le da bi bila poganska. Svečenik bi lahko postal 
kdorkoli, ne glede na poreklo, če je le predan bogovom. Vsak dan bi moral 
opravljati žrtvovanja, molitve in obrede, ohranjati bi moral čistost, ne bi se 
smel udeleževati ljudskih zabav ali zahajati v gledališča ali gostilne. Zmeren bi 
moral biti pri hrani, njegovi prijatelji bi ga morali biti vredni. Ne bi smel pre-
birati lahkotne književnosti, temveč bi se moral poglabljati v filozofijo, zlasti 
pitagorejstvo, Platona, Aristotela in stoike (ne pa tudi skeptike ali epikurejce). 
Skrbeti bi moral za revne in bolne, torej se ukvarjati z dobrodelnostjo (kar 
je sicer imela v rokah Cerkev). Ta poganska cerkev bi imela svojo hierarhijo 
svečenikov, na čelu katere bi bil on sam kot pontifex maximus. Opredelil je 
tudi načine čaščenja bogov s pobožno meditacijo in molitvami, ohranjanjem 
templjev, žrtvovanjem na oltarjih, s spoštljivim gledanjem njihovih podob, 
čeprav podobe same niso bogovi (Pisma 22.429c–432). Kot lahko vidimo, v 
njegovem načrtu ni izvirne misli. Amijan tega načrta ne omenja. Verjetno se 
v tem tudi skriva razlog, da je bil neuspešen s svojo versko politiko: ponudil 
ni ničesar novega.
Julijanova protikrščanska politika očitno ni delovala in verjetno je bilo le 
vprašanje časa, kdaj bi postala nasilna. Tik pred perzijskim pohodom se je to 
že jasneje nakazovalo. V pismu kristjanom v Bostri kristjane same nagovarja, 
naj naženejo svojega škofa, češ da deluje proti njim (Pisma 41.437c–438a). 
Poslal je tudi pismo v Edeso, kjer je s sklicevanjem na Biblijo, da bodo revni 
58 The Emperor Julian, 134.
59 Prav tam, 168.
Keria_2021_1_FINAL.indd   118 23. 08. 2021   13:33:14
119Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
lažje prišli v nebeško kraljestvo, zaplenil vse premoženje Cerkve v Edesi, češ da 
jim tako pomaga priti v nebesa (Pisma 40.424c–425a). Res je sicer, da je bila 
njegova vladavina kratka, a tudi, če bi vladal dlje, je bila ta bitka najverjetneje 
že izgubljena. Odziv na njegovo oživljanje poganstva je bil medel. Na grškem 
vzhodu so se navdušeno odzvali le Emesa, Gaza, Hierapola, Aretuza, Heliu-
pola, Apameja, Selevkeja, morda še kakšno sirsko mesto in pa seveda Atene.
Medtem ko pogani nad Julijanovimi načrti niso kazali posebnega navdu-
šenja, pa so kristjani v Julijanu videli okrutnega in zvitega tirana, ki je preložil 
maščevanje na čas, ko se bo zmagoslaven vrnil iz vojne s Perzijci in takrat 
napolnil amfiteatre s krvjo puščavnikov in škofov. Krščanska propaganda ga je 
prikazovala, kakor se običajno prikazuje največjega sovražnika: očitali so mu 
npr. skrivna žrtvovanja dečkov in deklic (Gregor iz Nazianza, Govori 4.92). 
Gibbon tako utemeljeno trdi, da če bi Julijan dlje živel in se nameraval resno 
znebiti krščanstva, bi moral imperij nujno popeljati v državljansko vojno.60
Del Julijanove verske politike je bil šolski edikt, ki ga kritizira tudi Amijan 
(22.10.7). To je bil Julijanov najbolj aktiven ukrep proti kristjanom. 17. junija 
362 je namreč sprejel šolski edikt, ki kristjanov sploh ne omenja, zahteva pa, 
da se učitelji odlikujejo najprej po značaju, nato po zgovornosti. Namen tega 
zakona je bil onemogočiti krščanske učitelje, prizadel pa je zlasti krščanske 
učitelje retorike. Zahteval je, da nihče ne uči nečesa, v kar ne verjame, kar je 
zadevalo predvsem kristjane, ki so poučevali retoriko: izobrazba je imela za 
osnovo še vedno klasična dela. Julijan je bil prepričan, da krščanski učitelj, ki 
prezira poganske bogove, ne more poučevati učencev o Homerju, Heziodu, 
Demostenu in drugih klasičnih avtorjih (Julijan, Pisma 36.423a). Njegov na-
men je bil prisiliti krščanske učitelje, da se odpovedo ali svoji veri ali poklicu. 
Učencev uredba ni zadevala, saj jih je potrebno podučiti; takšen je bil tudi 
sicer njegov pogled na nespametne kristjane: treba jih je učiti, ne pa kaznovati 
(Julijan, Pisma 36.424).
Od te uredbe dalje je učitelj težko ostal nevtralen. Če ni obsodil krščanstva, 
je bil sumljiv. Pred tem je bilo običajno, da je poganski učitelj poučeval kristja-
ne. Zdaj nekateri starši niso poslali otrok v šolo, tisti, ki pa so jih, so se znašli v 
precepu. Začela so nastajati dela, ki so sledila poganskim literarnim zvrstem, a 
so imela biblično vsebino, da bi lahko poučevali tudi krščanski učitelji. Julijan 
je želel ustaviti širjenje krščanstva med višjimi sloji, a živel je prekratek čas, pa 
tudi sicer je bil verjetno že prepozen, krščanstvo si je že utrlo pot tja, grščina 
ni bila le jezik antike, ampak tudi Cerkve. Gregor iz Nazianza ga je obtožil, 
da je hotel ustvariti poganski monopol nad grško literaturo in kulturo (Govori 
4.101–107). Ta ukrep je povzročil več vznemirjenja, kot bi ga preganjanje.
Drugi velik predmet spora pa so bila žrtvovanja živali, ki so jim kristjani 
zelo nasprotovali. Seveda to ni bilo le versko vprašanje, pogosto je pri tem šlo 
60 The History of the Decline, 459.
Keria_2021_1_FINAL.indd   119 23. 08. 2021   13:33:14
120 Ana Bembič
za spore glede financ (za izvajanje obredov je bila namenjena določena koli-
čina denarja). Za kristjane je predstavljalo problem zlasti to, ker so ga izvajale 
osebe po uradni dolžnosti: torej se je lahko zgodilo, da je moral žrtvovanje 
opraviti nekdo, ki je bil kristjan. Če bi se želel izogniti izvajanju žrtvovanj, kri-
stjan ne bi mogel kandidirati za mnoge pomembne funkcije v državi ali mestu. 
Kakor so v prvih stoletjih krščanstva silili kristjane opravljati žrtvovanja, 
je Konstantin preprosto prepovedal poganom opravljati njihove obrede. To 
je bil hud udarec, saj so bila žrtvovanja eden od osnovnih elementov pogan-
ske religije.
Konstancij II. je prepoved še stopnjeval, saj je 19. februarja 356 v Milanu 
izdal zakon, da naj bo vsakdo, ki dokazano žrtvuje ali časti podobe, kaznovan 
s smrtno kaznijo. Pod zakonom je bil kot cezar podpisan tudi Julijan. Teitler 
pravi, da sprejem tako ostrega zakona kaže na to, da prejšnja prepoved pogo-
sto ni bila spoštovana.61 Na to kaže tudi Julijanov obisk Troje jeseni leta 354: 
tam ga je presenetilo, da ljudje še vedno opravljajo žrtvovanja bogovom, kakor 
da tega Konstantin ne bi prepovedal (Julijan, Pisma 19).
Takoj ko je Julijan prevzel oblast, je po tradiciji prevzel tudi položaj vrhov-
nega svečenika, najčastnejši naslov ter obnovil in ponovno odprl poganske 
templje, kar mu je med pogani prineslo naziv templorum restaurator. Povrnil 
jim je premoženje in posestva, ki so jim nekoč pripadala. Ponovno je dovolil 
žrtvovanja, in ne le to, postavil jih je za enega od stebrov svojega režima. Obre-
de žrtvovanja je opravljal tudi sam: prinašal je les, prižigal ogenj, zaklal žrtev, 
sam segal v drobovje ubite živali in iskal znamenja za prihodnost (Amijan 
22.12.6–7). Rad je žrtvoval cele hekatombe. 
Glede hekatomb Teitler meni, da je sicer res, da izraz pomeni žrtvovanje 
stotih (ἑκατόν) volov, da pa je bilo število v resnici manjše. Ali je treba Juli-
janove hekatombe razumeti dobesedno ali ne, ni znano. Zagotovo je šlo za 
velike količine, čeprav morda Amijan pretirava, ko piše, da je Julijan večkrat 
žrtvoval po sto bikov in nešteto drugih živali, kakor bele ptice, ki jih je lovil 
po zemlji in morju (22.12.6–7). Teitler navaja, da so bile količine verjetno 
res velike, saj se je neki neznanec iz Libije iz 4. stoletja hvalil, da je žrtvo-
val štirideset bikov in osemintrideset koz: sklepamo lahko, da si je rimski 
cesar lahko privoščil večja števila. Meso žrtvovanih živali je bilo razdeljeno 
med navadne vojake in druge državljane, ki so sicer pretežno jedli kruh in 
žitarice. Julijan je zagotovo obilno žrtvoval; v tem je bil podoben svojemu 
vzorniku Marku Avreliju, katerega vnemi so se tudi posmehovali (Amijan 
25.4.17).62 Nad njegovim navdušenjem nad žrtvovanji so se zgražali tudi 
mnogi pogani in Amijan mu tudi ni naklonjen. O tem, kako obsežna so bila, 
se Amijan razpiše v naslednjem odlomku:
61 The Last Pagan Emperor, 58.
62 Prav tam, 58–59.
Keria_2021_1_FINAL.indd   120 23. 08. 2021   13:33:14
121Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
[6] Zelo pogosto je močil oltarje z obiljem krvi in večkrat daroval sto bikov, 
nešteto čred različne drobnice in bele ptice,63 ki so jih iskali po kopnem in mor-
ju. Tako so skoraj vsak dan mimoidoči nosili na svoja ramena naslonjene vojake, 
ki so obilno nažrti mesa nespodobno živeli in bili sprijeni od sle po pijači, po 
ulicah iz templjev, kjer so uživali na gostijah, vrednih bolj obsojanja kakor odo-
bravanja, v njihove nastanitve. Predvsem so to bili Petulanti in Kelti, katerih 
samozavest je šla v tem času čez vsako mero. [7] Verski obredi so se neizmerno 
razširili z dotlej nepoznano in obremenjujočo količino stroškov. Komurkoli, ki 
je oznanil, da se spozna na vedeževanje, tako neizkušenemu kakor izučenemu, 
brez omejitev ali določenih pravil, je bilo brez zadržkov dovoljeno preiskovati 
odgovore orakljev in vedeževati iz drobovja, kar včasih razkrije prihodnje do-
godke. Prihodnost se je iskala prizadevno na različne načine, če bi jo le lahko 
razkrili: iz leta ptic in interpretacije znamenj. (22.12.6–7)
V tem odlomku lahko vidimo, da je Julijan razkošje dvora, polnega evnu-
hov, spremenil v razkošje žrtvovanj, kjer so obilno služili vedeževalci in uživali 
pijani ter razpuščeni vojaki. Tej neokusni razpuščenosti Amijan ne more biti 
naklonjen. Kakor se tudi ne strinja s tem, da je lahko vsak postal vedeževalec. 
Morda je ravno ta inflacija vedeževalcev povzročila Julijanovo slepoto za slaba 
znamenja v Perziji?
Preden preidemo k vojni s Perzijo in slabim znamenjem, se ustavimo še 
pri enem dogodku, ki ga Amijan predstavi tako, da prikrije verski konflikt v 
ozadju. Julijan je za priprave na vojno s Perzijo odpotoval v sirsko Antiohijo, 
kjer je postavil svoj dvor. Antiohija je bila grško mesto s tradicijo in ne na novo 
ustanovljeno mesto z latinskimi elementi, kakršen je bil Konstantinopel. Bila 
je bogato mesto, katerega prebivalci so oboževali gledališče, atletska tekmova-
nja in dirke z vozovi: bila je krščansko mesto s poganskim šarmom. Poleg tega 
je bila večjezično mesto s sirskim podeželjem in močno judovsko skupnostjo, 
v kateri je Julijan videl oporo proti kristjanom. Z njo je imel velike načrte, a iz-
kazala se je za razočaranje, saj je bila njegova zamisel idealizirana pod vplivom 
poganskih prijateljev iz tega mesta (npr. Libanija). Antiohija namreč ni bila le 
mesto z grško, ampak tudi s krščansko tradicijo.
Julijan se je s svojim poskusom regulacije cen žita zameril vplivnim ljudem 
v Antiohiji in morda je tudi to vplivalo na njegov naslednji antiohijski kon-
flikt, povezan z versko politiko. Julijan se je udeležil vsakoletnega praznovanja 
v predmestju Dafne v Antiohiji. Pričakoval je razkošno procesijo. Vendar pa se 
je Antiohija spremenila, krščanstvo je bilo močno. Namesto hekatomb volov 
so bogovom žrtvovali le eno gos, žrtvoval jo je edini preostali svečenik v zapu-
ščenem templju (Julijan, Misopogon 361b–362b). Oltar je bil zapuščen, Apo-
lonove prerokbe so utihnile. Razlog naj bi bil, da je območje svetišča umazano 
63 Bela barva je pomenila dobro znamenje. Običajno so bile bele živali žrtvovane nebeškim 
božanstvom, črne pa podzemeljskim.
Keria_2021_1_FINAL.indd   121 23. 08. 2021   13:33:14
122 Ana Bembič
s trupli. Predvsem naj bi bile krive relikvije Babilasa, antiohijskega škofa, ki je 
umrl v zaporu v času Decijevih preganjanj kristjanov in ki je bil skoraj stoletje 
v svojem grobu, dokler ni dal cezar Gal prenesti njegovih ostankov v Dafnin 
gaj. Julijan je ukazal njegove ostanke odnesti nazaj v Antiohijo, kar je spre-
mljala velika procesija. Med procesijo so prepevali Psalm 97.7,64 kar je bila 
žalitev za cesarja in Salutij je moral aretirati nekaj kristjanov. Čeprav jih je 
Julijan dal vse izpustiti, je 22. oktobra 362 pogorel Apolonov tempelj v Dafni. 
Preiskava ni pokazala krivcev, možno je bilo, da bi bili kristjani, a lahko bi bila 
tudi nesreča. Kristjani so v požaru seveda videli Božjo kazen, povzročila naj 
bi ga strela (Janez Zlatousti, Homilija o Babilasu 3.2), Julijan pa je verjel, da so 
Božjo kazen vzeli v roke kristjani sami in podtaknili požar (Julijan, Misopogon 
346b). Sprožil je preiskavo, med tem pa dal zapreti glavno cerkev v Antiohiji. 
Dogajanje je zanimivo, saj je zelo verjetno, da je prav ta tempelj dal Diokleci-
janu prerokbo, da Apolon molči zaradi kristjanov, kar je sprožilo obširna pre-
ganjanja. Kot kaže, je bil tamkajšnji Apolon posebno nenaklonjen kristjanom.
Po tem požaru je bil manj prizanesljiv do kristjanov, postajal je vse bolj 
obseden s čistostjo, tako je npr. prepovedal pogrebne sprevode podnevi, češ 
da trupla žalijo sonce. Prepričan je bil, da nečistost preprečuje njegovo komu-
nikacijo z bogovi.65
Amijan o premestitvi Babilasovih relikvij poroča le mimogrede, pove le, 
da je dal Julijan prenesti drugam blizu templja ležeča trupla (ne omeni imena 
svetnika) in očistiti sveti kraj, ne poroča pa o odzivu kristjanov (22.12.8). Tej 
premestitvi ne pripisuje nikakršnega pomena, sploh pa ne verskega. Nato po-
roča o požaru in sicer omeni, da so bili kristjani osumljeni požiga, vendar tega 
niti z besedo ne poveže s premestitvijo relikvij, kristjani naj bi bili le zavistni 
ob pogledu na lepoto templja. Da bi zameglil verski kontekst dogajanja, raje 
predstavi govorico, da naj bi bile vzrok požara sveče, ki jih je prižgal filozof 
Asklepijad. Da molči o blisku, o katerem so pisali krščanski pisci, menda ni 
potrebno posebej poudarjati.
[1] V tistem času, 22. oktobra,66 je v sili plamenov nenadno pogorel najsijajnejši 
tempelj Apolona v Dafni, ki ga je zgradil vročekrvni in kruti antiohijski kralj 
Epifan,67 in v katerem je bila kopija kipa olimpijskega Zevsa68 enake velikosti. [2] 
Ker je nenadno pogorel v tako strašni nesreči, je to cesarja pognalo v tak bes, da 
je ukazal izvesti strožje preiskave od običajnih in zapreti največjo cerkev v An-
tiohiji. Obstajal je namreč sum, da so to storili kristjani, spodbujeni od zavisti, 
64 »Vsi častilci podob so osramočeni, / vsi, ki se hvalijo z ničevnostmi, / pred njim padajo na ko-
lena vsi bogovi.« Sveto pismo, slovenski standardni prevod, 2006.
65 Browning, The Emperor Julian, 184–186.
66 22. oktobra 362.
67 Amijan se moti, tempelj je bil zgrajen že pred Antiohom IV. Epifanom, ki ga je morda le obno-
vil. Tempelj je namreč stal že v času njegovega očeta.
68 Torej kopija Fidijevega kipa. Avtor kopije je bil Briaksis.
Keria_2021_1_FINAL.indd   122 23. 08. 2021   13:33:14
123Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
saj so neradi gledali tempelj s čudovitim peristilom. [3] Obstajala je tudi šibka 
govorica, da je svetišče zagorelo iz naslednjega razloga: da je filozof Asklepijad,69 
ki smo ga omenili pri Magnencijevih dejanjih,70 prišel iz tujine v to predmestje, 
da bi prijateljsko obiskal Julijana, in postavil pred privzdignjena stopala kipa 
drobno srebrno podobo nebeške boginje,71 ki jo je bil vajen povsod nositi s se-
boj, in odšel, potem ko je v skladu z običajem prižgal sveče. Iz teh sveč so sredi 
noči, ko ni bilo nikogar, ki bi to lahko preprečil, zletele iskre, ki so se prijele zelo 
starega lesa, ki je bil suho gorivo za ogenj, ta pa je sežgal vse, česar se je lahko 
dotaknil, ne glede na višino. (22.13.1–3)
Amijan je morda res občudoval Julijana, vendar ni bil naklonjen njegovim 
načrtom za preoblikovanje poganske vere. Neri trdi, da je bil Amijan prepri-
čan, da je Julijan izrodil pogansko vero tako, kot je Konstancij krščansko. Izo-
giba se namreč omenjanju mitraizma, Julijanove predanosti Heliju in njegove-
mu prakticiranju teurgije. Edino božanstvo, ki se pri Amijanu jasno pojavi kot 
Julijanov zaščitnik, je Genius publicus (20.5.10; 25.4) in ne božanstvo sonca, 
kakor pri Libaniju (Govori 13.35; 18.103). Ničesar tudi ne pove o Julijanovih 
načrtih za »pogansko cerkev«, pri opisovanju znamenj na perzijskem pohodu 
pa Amijan kaže svojo tradicionalno veroizpoved.72 Tudi Barnes se strinja, da 
Amijan raje omenja tradicionalne oblike vedeževanja, ki so jih izvajali haru-
speksi in avgurji. Na mnogih mestih tudi poudari, da Julijan ni hotel upošte-
vati slabih znamenj glede perzijskega pohoda. Nasprotno pa Julijan v pismu 
Libaniju piše iz Hierapole, da so bila vsa znamenja ugodna (Pisma 58.401b).73 
To bi lahko pojasnili ravno z zgoraj omenjeno množico vedeževalcev – med 
tolikšnim razmahom te vede je bilo mogoče najti vedeža, ki je trdil natančno 
tisto, kar je spraševalec želel.
POMEN ZNAMENJ ZA AMIJANOVO UPODOBITEV 
JULIJANA
Kljub temu, da je bil v Antiohiji, kjer se je pripravljal na vojno s Perzijo, sprva 
lepo sprejet, se je njegovo bivanje v tem mestu obrnilo v katastrofo. Prebival-
cem se je zameril s premestitvijo Babilasovih relikvij, neuspešno regulacijo cen 
žita, kritizirali so ga zaradi prevelikega navdušenja nad žrtvovanji. Primerjali 
so ga z njegovim bratom Galom, ki je tudi neuspešno cezarjeval v Antiohiji. 
Postal je nepriljubljen, iz njega so se norčevali, da je klavec, bradač, surovež 
69 Asklepijad je bil kiniški filozof, omenjen pri Julijanu (Govori 7.224) in Simahu (Pisma 5.31).
70 V eni izmed izgubljenih knjig.
71 Verjetno je mišljena različica Venere, čaščene v Siriji in Feniciji.
72 Neri, Ammiano, 101.
73 Barnes, Ammianus, 162.
Keria_2021_1_FINAL.indd   123 23. 08. 2021   13:33:14
124 Ana Bembič
brez občutka za življenje in filozof brez smisla za zabavo (gledališče, arena). 
Med saturnalijami so izbruhnili protesti, v katerih so Julijana s pesmimi zmer-
jali glede njegovih zakonov, verskih prepričanj in tudi brade. Julijan se jim 
ni maščeval, temveč se je na nezadovoljstvo odzval s satiro Antiochicus, bolj 
znano pod imenom Misopogon (Sovražnik brade). Ker je bil v Antiohiji glo-
boko razžaljen, je za seboj na svoje mesto postavil Aleksandra iz Heliupole, za 
katerega je vedel, da bo okruten. Menil je, da mesto to zasluži (Amijan 23.2.3).
Po tem, ko je neuspeh v Antiohiji dodobra načel Julijanovo samozavest, 
je 5. marca 363 krenil nad Perzijo. Odkar je Sirija v 2. stoletju postala rimska 
provinca, je imel Rim mejo s Perzijo, s katero je bil v nenehnem spopadu za 
Armenijo in Mezopotamijo. Julijan je želel stabilizirati vzhodno mejo, torej 
obnoviti mejo iz časa Dioklecijana. Kakor pravi Susanna Elm, je Perzija imela 
osrednjo vlogo v Julijanovem političnem programu. Če bi jo premagal, bi to 
bil dokončni dokaz njegove izbranosti, zlasti ker bi zmagal tam, kjer je njego-
vemu krščanskemu predhodniku spodletelo.74 Poleg tega je bila Perzija dežela, 
ki si jo je podredil Julijanov vzornik Aleksander. 
V tej vojni ni bil posebno uspešen, Amijan ve našteti mnoga nenaklo-
njena znamenja, in kakor piše Browning, je bil sicer res izkušen poveljnik, 
a le proti germanskim plemenom, ki so bila sicer pogumna, vendar pa po-
litično razdrobljena in tehnološko zaostala. Perzijski imperij je bil seveda 
popolnoma drugačen in Julijan ga je podcenjeval: njegove vire in zmožnosti, 
logistiko ter razdalje. 
Julijan je z vojsko prišel do Ktezifonta, perzijske prestolnice, kjer je od-
klonil ugodno ponudbo mirovne pogodbe, hkrati pa se tudi ni odločil za 
obleganje mesta. Pri Ktezifontu se je odločil za potezo, ki ni povsem poja-
snjena, uničil je svojo celotno mornarico. Razlog naj bi bil to, da ladjevje ne 
bi moglo nadaljevati poti in zasledovati sovražne vojske v notranjost države, 
zato ga je raje uničil kakor prepustil sovražniku. Zažgal ga je vključno z ži-
vežem in orožjem.
Po požigu ladjevja in krajšem prodoru Rimljanov je prišlo do spopada 
med Perzijci in rimsko vojsko. Rimska vojska se je dobro izkazala, ubitih je 
bilo petdeset perzijskih veljakov ali satrapov in mnogi od najpogumnejših 
vojakov, vendar pa je bila Julijanu zadana smrtna rana. Vojaški pohod pa so 
zaznamovala mnoga znamenja.
Božanska znamenja so v zgodovini pogosto vplivala na vladarje in rim-
ski cesarji pri tem niso bili izjema, zlasti ne v negotovih časih pozne antike. 
Človek si želi, da bi neko božanstvo usmerjalo njegove odločitve ali jih vsaj 
potrdilo kot pravilne, saj bi ga to razbremenilo teže odločitev, hkrati pa potr-
dilo njihovo »pravilnost«. Za vladarje, torej tiste, od katerih odločitev so od-
visna življenja mnogih, so bila razna znamenja in sporočila bogov še posebno 
74 »Pagan Challenge«, 21.
Keria_2021_1_FINAL.indd   124 23. 08. 2021   13:33:14
125Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
pomembna. A ključna težava znamenj je, da so običajno dvoumna in si jih 
lahko vsak interpretira, kakor mu najbolj ustreza. Tako kakor se je zgodilo 
lidijskemu Krezu, ki mu je preročišče pred vojno s Perzijo prerokovalo, da bo 
uničeno veliko kraljestvo, izpustilo pa seveda bistveni podatek, katero. Izkaza-
lo se je, da Krezovo (Herodot 1.53).
Julijan Odpadnik je bil zagotovo vladar, ki je veliko dal na znamenja. Na-
vsezadnje je bil pripadnik konstantinske dinastije, Konstantin pa je bil vladar, 
ki se je zapisal v zgodovino kot nekdo, ki je znal prisluhniti sporočilu, ki mu 
je poslal Bog in tako z božjo pomočjo premagal Maksencija v bitki pri Milvij-
skem mostu. Šlo je namreč za zgodovinsko zelo vplivne sanje, ki so vodile v 
preobrat v cerkveni in posvetni zgodovini, spremembe v teoloških doktrinah, 
razpad tetrarhij, vzpostavitev Konstantinopla kot centra, spreminjanje krščan-
stva v državno vero – in vse to naj bi bilo vnaprej odobreno z znamenjem (ki 
sicer ni neproblematično).75 
Drugi razlog, zaradi katerega je Julijan verjel, da imajo bogovi zanj pri-
pravljen večji načrt, pa je preprosto to, da se je kot otrok izognil smrti in da 
je potem tako nepričakovano prišel na oblast. Nenehno je iskal napotke in 
naklonjenost bogov, na kar kaže velika količina žrtvovanj.
Pri Amijanu Marcelinu preberemo kar precej o znamenjih, ki so se kazala 
Julijanu – pa čeprav se zdi, da je bil kljub svoji gorečnosti kar selektiven glede 
tega, katera znamenja so resnična in katera ne. Božja naklonjenost je bila v 
Julijanovem obdobju pomembna, saj so poganski bogovi izgubljali pomen in 
bilo je ključno vprašanje, kateri bog je močnejši. Julijan kot odpadnik oz. kot 
nekdo, ki je hotel ponovno okrepiti pogansko vero, je nujno potreboval za-
slombo v bogovih stare rimske religije.
Sanje so pogosto medij, ki vladarju sporoča načrte in želje bogov in po-
membne so te Julijanove sanje, ki jih Amijan umesti na predvečer razglasitve 
za avgusta in ki imajo vpliv na njegovo končno odločitev:
V noči pred dnem razglasitve za avgusta je vladar poročal najbližjim zaupnikom 
o nekem videnju v spanju, ki je privzelo obliko, v kakršni se običajno upodablja 
državni genij.76 Ta je obtožujoče dejal naslednje: »Že dolgo, Julijan, skrivaj opa-
zujem preddverje tvoje hiše v želji, da bi povečal tvoje dostojanstvo in večkrat 
sem že odšel zavrnjen: če niti zdaj ne bom sprejet, ko so mnogi složnih misli, 
bom razočaran in užaljen odšel. Globoko v srcu si zapomni, da s teboj ne bom 
dalje bival.« (20.5.10)
Ker Julijan ne bi zaupal samo vojakom, se mu prikaže genij rimskega ljud-
stva, ki mu jasno pove, da ima z njim velike načrte, in mu skoraj ukaže, da 
75 Weber, Kaiser, 4. Gl. tudi Cedilnik, 67–82.
76 Državni genij se je upodabljal kakor mladenič v togi, ki ima v rokah rog obilja in žrtveno 
posodico.
Keria_2021_1_FINAL.indd   125 23. 08. 2021   13:33:14
126 Ana Bembič
mora slediti svoji usodi. Zagrozi mu, da ga bo zapustil, če se bo trmoglavo 
upiral svojemu poslanstvu.
Na tem mestu ni govora o Julijanovem osebnem geniju, temveč o geniju 
rimskega ljudstva – drugače kakor pri Konstanciju, ki se mu pred smrtjo po-
kaže njegov lastni genij (21.14.2), ali pri Valentinijanu, ki ga zapusti Fortuna 
(30.5.18). Genij je za Amijana pomembno božanstvo, saj mu nameni ekskurz 
(21.14.3–5).
Ni zanemarljivo, da Amijan pove, da je Julijan zaupal svoje sanje le ož-
jemu krogu – torej s sanjami ni spodbujal vojakov, izključeno je tudi, da bi 
bile sanje izmišljene za manipulacijo (če bi recimo zanje izvedeli iz Julija-
novega nagovora vojakom). Hkrati pa bi to lahko nakazovalo na strah pred 
Konstancijem (da bi bil obtožen izdaje). Sicer pa mu genij rimskega ljudstva 
prepušča odločitev. Vendar pa genijev nagovor ni edino sporočilo, ki ga Ju-
lijan prejme v sanjah. Oktobra 360 pomenljivo sanja, da Konstanciju ni več 
namenjeno dolgo živeti:
Ko je Galija že bila pomirjena, ga je spodbadala in podžigala želja napasti še 
Konstancija, v duhu je razbiral mnoge vedeževalske napovedi, v čemer je bil 
izurjen, in imel je sanje, da bo [Konstancij] kmalu zapustil življenje. (21.1.6)
Ta božja sporočila so dokaz, da je bilo Julijanu usojeno vladati. Podobne 
sanje se ponovijo še enkrat:
Pri Vieni se mu je spet sredi strašne noči prikazala neka zelo bleščeča prikazen, 
ki mu je skoraj budnemu jasno oznanila herojske verze in jih večkrat ponovila. 
Zaradi zaupanja tem verzom je ocenjeval, da mu ne grozi nobena nevarnost:
Ko bo Jupiter dosegel široko mejo slavnega vodnarja,
Saturn pa vstopil v petindvajset stopinj device,
takrat bo Konstancij, kralj azijske celine,
dosegel zoprn in boleč konec ljubega življenja.77 (21.2.2)
Julijanova usoda ob razglasitvi za avgusta je v skladu z božjimi željami, 
podobno kakor ob razglasitvi za cezarja (15.8.9–10). Weber pravi, da je Julijan 
vsaj za Amijana le poslušni prejemnik božjih naročil in si ne prizadeva dejav-
no za Konstancijevo smrt. In ko Konstancij res nepričakovano umre, je lahko 
prepričan, da so bogovi na njegovi strani. Glede Konstancijeve smrti je Julijan 
torej prejel sporočilo v treh sanjah, od tega enkrat v verzih, torej v visokem 
slogu. V vseh treh primerih je bil prejemnik sporočila bogov, da ga želijo na 
prestolu.78 Po tolikih napovedi smrti Konstancija zapusti njegov genij in ne 
dolgo za tem tudi umre:
77 Avtor verzov ni znan. Navajata jih tudi Zosim 3.9.6 in Zonaras 13.11.
78 Weber, Kaiser, 222.
Keria_2021_1_FINAL.indd   126 23. 08. 2021   13:33:14
127Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
[1] V tem raznovrstnem nemiru je že omahujoča in mirujoča Konstancijeva 
Fortuna s precej zgovornimi znaki kazala, da prihaja težak konec življenja. 
Plašile so ga namreč nočne prikazni in še ne globoko potopljen v spanec je videl 
očetovo senco, ki mu je prinašala lepega otroka.79 Ko ga je vzel in postavil v svoje 
naročje, mu je ta iztrgal kroglo,80 ki jo je sam držal v desni roki, in jo odvrgel 
daleč proč. To je nakazovalo na spremembo časov, čeprav so mu tolmači dali 
pomirjajoč odgovor.
[2] Kasneje je priznal svojim najbližjim zaupnikom, da je kakor zapuščen, da je 
prenehal videvati nekaj skrivnostnega, za kar je menil, da je bilo nekoč nejasno 
prisotno ob njem. Zdi se, da je bil to neki genij, določen za varovanje življenjske 
moči, ki ga je zapustil, ko mu je bilo namenjeno kmalu oditi s sveta. (21.14.1–2)
[2] V že ostareli jeseni je [Konstancij] odšel in ko je ob že svetlem dnevu prišel 
do predmestja, imenovanega Hipokefal,81 tri milje oddaljenega od mesta, je 
zagledal truplo umorjenega človeka, ležečega z odtrgano glavo na desni st-
rani ceste, stegnjenega proti zahodu. Prestrašen od znamenja, ko mu je usoda 
pripravljala konec, je še odločneje nadaljeval in prišel v Tarz, kjer ga je zgrabila 
blažja vročina. Ker je bil prepričan, da se lahko nevarnosti, ki bi jo prineslo 
poslabšanje zdravstvenega stanja, otrese s potovanjem, so nadaljevali pot po 
zahtevnih cestah Mobsukren, zadnje postaje Kilikije, ki se nahaja ob vznožju 
gore Taurus. Pot je nameraval nadaljevati naslednji dan, toda zadržalo ga je 
drsenje v hudo bolezen. Postopoma se je razžarel kakor ognjišče z izjemno 
gorečo vročino po žilah, da se ni bilo mogoče dotakniti njegovega telesa. Ker 
je bila uporaba zdravil zaman, je zadnjič vdihnil, obžaloval svoj konec in pa, 
kakor se govori, dokler je bil njegov razum še nedotaknjen, določil Julijana za 
naslednika svoje oblasti.
[3] Nato je utihnil v predsmrtnem težkem dihanju, se dolgo spopadal z že 
odhajajočo dušo in zapustil življenje 5. novembra,82 v osemintridesetem letu 
vladanja in štiriinštiridesetih letih in nekaj mesecih življenja. (21.15.2–3)
Napovedi se uresničijo in Konstanciju sanje napovedo njegov konec, po-
leg tega pa ga zapusti njegov osebni genij. Naposled podleže bolezni, ki se je 
sprva zdela precej nedolžna. Za Julijana je to lahko le potrditev njegovih sanj 
in božjih sporočil. Bogovi se mu niso izneverili, izbran je za višje cilje. A v 
trenutku, ko to doseže, ni več zmožen pravilno razbirati znamenj, vsaj ne v 
Amijanovi zgodovini.
79 Otrok lahko simbolizira sorodstvo, Julijana ali Konstancijevega genija.
80 Krogla je simbol cesarske moči, v pozni antiki se pogosto pojavlja na kipih cesarjev in njihovih 
upodobitvah na kovancih.
81 Predmestje v Antiohiji.
82 V večini rokopisov piše oktober, november je Seeckova korektura. Konstancij je namreč umrl 3. 
novembra 361.
Keria_2021_1_FINAL.indd   127 23. 08. 2021   13:33:14
128 Ana Bembič
Poleg sanj o rojstvu, prevzemu oblasti, se glede vladarjev pogosto za-
pisujejo sanje o njihovi smrti (kakor smo ravnokar videli na primeru Kon-
stancija). Julijan je umrl v noči med 26. in 27. junijem 363 in njegova smrt 
je sprožila zelo različne odzive: za pogane je to pomenilo smrt zadnjega 
poganskega cesarja in s tem tudi smrt upov, da bi se poganstvo ponovno 
uveljavilo, za kristjane pa je pomenilo zmagoslavje krščanstva in kazen za 
brezbožnega cesarja.
Julijana je smrt dohitela v Perziji in temu bojnemu pohodu Amijan nameni 
veliko pozornosti. Barnes meni, da je ta pohod osrednja tema (vsaj ohranjenih 
knjig) Res gestae. Posvetil ji je namreč tri knjige (23–25). Zgradba je neenako-
merna, saj te tri knjige obravnavajo le pet mesecev Julijanove vladavine (od 
marca do julija 363). Predhodne tri knjige (20–22), ki tudi govore o Julijanu, 
pokrivajo neprimerno daljše obdobje, skoraj tri leta, od Julijanove razglasitve 
za avgusta v Parizu februarja 360 do antiohijskih sporov jeseni 362.83
Smith razdeli Amijanovo pripoved o perzijskem pohodu na dva dela, eden 
je herojska pripoved o vojaškem pohodu, druga pa pripoved o božjem naspro-
tovanju prek znamenj. V nasprotju s siceršnjim odnosom do vedeževanja je 
Julijan gluh za vsa opozorila.84 Pohod proti Perzijcem namreč že od samega 
začetka spremljajo neugodna znamenja. Še preden Julijan odpotuje, se jih zvr-
sti kar nekaj:
[5] Ko je bilo to urejeno, se je prestrašil nekega znamenja, ki je bilo, kakor je 
pokazal izid, zelo resnično. Nedavno je namreč zaradi krvavitve umrl zakladnik 
Feliks in comes Julijan mu je sledil in ko je ljudstvo videlo javne napise, jih je 
prebiralo kakor Feliks, Julijan in avgust.85
[6] Pred tem se je zgodilo še nekaj neugodnega. Ravno ob januarskih kalendah, 
ko se je [Julijan] po stopnicah vzpenjal h genijevemu templju,86 se je namreč 
nekdo iz skupnosti svečenikov, ki je bil starejši od drugih, nenadoma zgrudil, 
ne da bi bil udarjen, in ob nepričakovanem padcu izdihnil dušo. Očividci so go-
vorili, ni sicer znano ali zaradi neizkušenosti ali zaradi prilizljivosti, da je s tem 
prerokovano starejšemu izmed konzulov, torej zagotovo Salutiju, toda kakor se 
je kasneje izkazalo, ni napovedovalo bližajoče pogube tistemu, ki je bil višje sta-
rosti, temveč višjemu po moči.
[7] Poleg teh so tudi druga manjša znamenja kmalu nakazovala, kaj se bo 
zgodilo. Med samim začetkom vojaških priprav na perzijski pohod je prispe-
lo poročilo, da je Konstantinopel stresel potres, za kar so izvedeni v teh rečeh 
83 Barnes, »New Year«, 1.
84 Smith, »Telling Tales«, 88.
85 Besedna igra s cesarskim nazivom Dominus Noster Claudius Julianus Pius Felix Augustus, ki je 
napovedovala, da bodo vsi trije umrli tega leta.
86 Tempelj antiohijskega genija.
Keria_2021_1_FINAL.indd   128 23. 08. 2021   13:33:14
129Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
tolmačili kot neugodno za voditelja, ki namerava vdreti na tuje ozemlje. Tako so 
[Julijanu] svetovali, naj opusti to namero ob neprimernem času in trdili, da je 
treba spregledati taka in podobna znamenja zgolj takrat, kadar vdrejo tuje vojske 
in velja le en in splošno veljaven zakon: za vsako ceno varovati blaginjo, ne da 
bi se zmanjšala moč. V teh dneh mu je bilo v pismih oznanjeno, da so, kakor je 
ukazal, v Rimu preučili sibilinske knjige87 glede te vojne in da so odgovorile, da 
je cesarju tega leta prepovedano zapustiti meje lastne države. (23.1.5–7)
Perzijski pohod so spremljala slaba znamenja in Amijan jih navaja tako, 
da stopnjuje občutek tragičnega konca. Prvo znamenje se nanaša na to, da 
je Julijanov comes sacrarum largitionum Feliks nepričakovano umrl le malo 
pred smrtjo njegovega strica Julijana. V Antiohiji je množica pograbila geslo 
Felix Iulianus Augustus (srečen naj bo avgust Julijan) in ga zlohotno predelala 
v Felix Iulianus Augustusque, torej v Feliks, Julijan in avgust, kar je pomenilo, 
da bodo v kratkem času vsi mrtvi. Pri navajanju te besedne igre pa Amijan 
zamolči, da so kristjani v Antiohiji dojemali Feliksovo smrt kot božjo kazen, 
saj je bil eden od spreobrnjencev v poganstvo.88
Kmalu ima Julijan nemirne sanje pred smrtjo (23.3.3), vendar nas Amijan 
ne seznani z vsebino. Izkaže se le, da je v času njegove more pogorel Apolonov 
tempelj na Palatinu, z njim pa tudi sibilinske knjige. Seveda ne vemo, katera 
znamenja so bila v resnici najbolj izpostavljena in koliko Amijan manipulira 
z njimi za potrebe svojega literarnega besedila. Kakor tudi ne vemo, koliko je 
bilo znamenj z nasprotnim sporočilom.
Toda Julijan ni hotel upoštevati slabih znamenj, raje si je našel dobra, ka-
kor je smrt konja z imenom Babilonec, ki ga je zadel izstrelek (23.3.6). Podob-
no si v svoj prid interpretira smrt velikega leva, ki ga ubijejo vojaki (23.5.8). 
Seveda je bilo to »znamenje« podobno dvoumno kakor tisto Krezovo: napo-
vedovalo je smrt kralja, a ni bilo znano, katerega. Zgodilo se je še, da je vojaka 
s pomenljivim imenom Jovijan ubila strela, kar je bilo vsekakor slabo zna-
menje. A čeprav so interpreti znamenj odsvetovali nadaljevanje ekspedicije, 
to Julijana ni ustavilo (23.5.12–13). Tik pred smrtjo je skušal žrtvovati deset 
bikov, od katerih se jih je devet od žalosti sesedlo, preden bi bili žrtvovani, 
deseti pa je pretrgal vezi in zbežal (24.6.17). Ross opozarja, da nam Amijan ne 
posreduje Julijanovih odzivov na slaba znamenja, preprosto zamolči jih. Tako 
bralci vemo, da mu je usojeno umreti, vendar ne vemo, ali se tega zaveda tudi 
Julijan.89 Slabih znamenj je bilo očitno zelo veliko, a Julijan je kljub pobožnosti 
drvel usodi naproti. Kajti ljudje radi znamenja interpretiramo tako, kakor je v 
skladu z našo voljo in Julijan pri tem ni bil izjema.
V svarilo so mu bile namenjene še ene sanje:
87 Zbirka prerokb, ki naj bi jih Tarkvinij Ošabni prejel od Sibile iz Kum.
88 Barnes, »New Year«, 7–8.
89 Ross, Ammianus’ Julian, 187–188.
Keria_2021_1_FINAL.indd   129 23. 08. 2021   13:33:15
130 Ana Bembič
[3] Potem ko je bil za kratek čas potegnjen v nemiren in negotov počitek, je, 
kakor je bil vajen, odgnal spanec in v vnetem posnemanju Julija Cezarja pisal 
v šotoru. V temni noči se je posvečal vzvišeni misli nekega filozofa in, kakor je 
priznal najbližjim, nejasno zagledal ono prikazen državnega genija, ki ga je videl 
v Galiji, preden se je povzpel do avgustovske časti, kako je z zakrito glavo in 
rogom izobilja žalostno odšel skozi zavese.
[4] Čeprav je za trenutek obstal odrevenel od osuplosti, je, večji od vsakega stra-
hu, zaupal prihodnost nebeškim odločitvam in zapustil ležišče, razprostrto na 
tleh, in vznemirjen od že zrele noči molil k božanstvom s svetimi odvračilnimi 
prošnjami. Zdelo se mu je, da je videl zelo razžarjeno baklo, podobno utrinku, ki 
je razbrazdala del neba in izginila. Bil je napolnjen s strahom, da se je tako jasno 
pokazala grozeča Marsova zvezda. (25.2.3–4)
Pri opisu se Amijan zgleduje po Plutarhovem življenjepisu Junija Bruta, 
ki se mu pred smrtjo pojavi prikazen (Brut 36.7). Amijan jo poimenuje genius 
publicus, torej spet isti kot v sanjah pred prevzemom oblasti. To je sporočilo 
za Julijanove privržence, da je njihovega vladarja res spremljal bog, ki pa ga je 
zapustil. Po tem, ko se prebudi, vidi utrinek. Svoji usodi ne more uteči in ko 
rimski tabor napadejo sovražniki, se zažene v bitko tako, da si pozabi nadeti 
oklep (25.3.3). S tem gre gotovi smrti naproti:
[6] Ne meneč se za svojo varnost je Julijan z vpitjem in dvignjenimi rokami 
jasno kazal, da so se sovražniki trepetajoč razkropili, in da bi vzpodbudil razs-
rjenost zasledovalcev, se je drzno sam pognal v bitko. Stražarji,90 ki jih je groza 
razkropila, so mu z vseh strani klicali, naj se izogne gmoti bežečih kakor rušenju 
slabo zgrajene strehe, in neznano od kod se je spustilo konjeniško kopje, mu 
odrsalo kožo na roki in se skozi predrta rebra zarilo v spodnji del jeter.
[7] Ko ga je skušal izvleči z desnico, je začutil, da so bile kite prstov na obeh 
rokah porezane z ostrim železom in se prevrnil s konja. Prisotni so hitro pritekli, 
ga odnesli v tabor in mu priskrbeli zdravniško oskrbo.
[…]
[23] Ko so že vsi molčali, je sam s filozofoma Maksimom in Priskom zapleteno 
razpravljal o vzvišenosti duše, ko se je široko razprla rana na prebodenem boku 
in nabrekle žile so zadržale njegov dih, ko je popil mrzlo vodo, za katero je pros-
il. Sredi grozne noči se je lahkotno osvobodil življenja v starosti triindvajset let, 
rojen v Konstantinoplu, v otroštvu sta ga zaradi smrti zapustila oče Konstancij, 
ki je bil po smrti svojega brata Konstantina med mnogimi drugimi uničen v spo-
ru naslednikov za oblast, in mati Bazilina iz stare plemiške družine. (25.3.6–23)
90 Imenovani candidati po beli uniformi, ki so jo nosili.
Keria_2021_1_FINAL.indd   130 23. 08. 2021   13:33:15
131Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
Pri portretiranju njegovih zadnjih ur se Amijan zgleduje po Sokratovi 
smrti, saj se tik pred smrtjo zaplete v filozofsko debato s svojima prijateljema. 
Julijanu je bilo usojeno umreti v Perziji, kar potrjuje tudi prerokba, da bo umrl 
v Frigiji; izkaže se, da je v bližini kraja, kjer je padel, kraj, ki se imenuje Frigija 
(25.3.9). 
Glede rimskega genija, ki je po Amijanovem mnenju očitno tisto božan-
stvo, ki vodi in spremlja Julijana, Weber piše, da ga je najti samo pri Amijanu, 
pri drugih avtorjih pa ne, kar kaže na to, da ni bil posebno razširjen. Možno 
je tudi, da Amijan ni poznal vseh različic Julijanovih predsmrtnih znamenj ali 
pa da nekaterih ni želel vključiti.91
Julijanovo smrt so pogani in kristjani razumeli različno. Pogani so me-
nili, da je Julijana naposled zapustil njegov varuh, bog Helij, in ga kaznoval 
za njegovo prevzetnost (hybris), zaradi katere je zanemarjal poslana svarilna 
znamenja. Medtem pa so kristjani v njegovi smrti seveda videli pravično ka-
zen za brezboštvo.
Amijan Marcelin kot poganski pisec očitno pripada prvi skupini. Bolj kot se 
Julijanu bliža konec, več navaja negativnih znamenj in svaril, za katera pa se si-
cer versko zagreti in pobožni cesar ne zmeni prav veliko. Zdi se, da je bogaboječ 
posebno takrat, ko mu znamenja napovedujejo nekaj, kar je v skladu z njegovi-
mi željami, torej s tem, da je izbran od bogov za višje poslanstvo. Perzijski pohod 
je že od samega začetka zaznamovan s slabimi znamenji, vendar se Julijan za to 
ne zmeni – tako postane tragičen lik, ki se v svoji zaslepljenosti, hybris, požene 
v pogubo. Kljub svoji pobožnosti se Julijan ni zmenil za znamenja, ki so mu jih 
poslali bogovi. To seveda spominja na grško tragedijo, ko se protagonist upira 
bogovom in ga lastna hybris požene v smrt. Zgradbo treh knjig o spopadu s Per-
zijci Rosen primerja z grško tragedijo na podlagi njihove strukture in sloga.92
Skoraj gotovo je, da je kopje zalučal konjenik perzijskega kralja Šapurja 
II., proti kateremu je Julijan začel vojno. Amijan Marcelin, ki je bil udeležen v 
Julijanovi vojski, je zapisal govorice, da je kopje prišlo iz rimskih čet (25.3.6; 
25.6.6). Libanij je prepričan, da so bili za njegovo smrt odgovorni kristjani, 
kot dokaz navaja, da ni bil noben sovražnik nagrajen (Govori 18.274–275). 
Libanijevo tezo so pograbili kristjani, cerkveni zgodovinar Sozomen iz 5. sto-
letja imenuje ubijalca za pogumnega tiranocida (6.2.1). Cerkveni zgodovinar 
Sokrat zapiše govorico, da je Julijana ubil demon (3.21.14–16), mnogi pa to 
dejanje pripisujejo angelom ali svetnikom, pogosto se to dejanje pripisuje 
sv. Merkuriju. Nekateri kristjani so mu dodali še zadnje besede: »Zmagal si, 
Galilejec!« (Teodoret 3.20.7). Nekateri so bili mnenja, da naj bi si Julijan v 
usodni bitki pozabil nadeti oklep zato, da bi se izpostavil, ker je vedel, da ne 
more zmagati (Efrem Sirski, Himne proti Julijanu 3.16). Nasprotno sta Amijan 
91 Weber, Kaiser, 477.
92 Studien, 149–178.
Keria_2021_1_FINAL.indd   131 23. 08. 2021   13:33:15
132 Ana Bembič
Marcelin in Libanij skušala prikazati svojega voditelja kakor Sokrata na smrtni 
postelji, ki pred smrtjo s prijatelji (Priskom in Maksimom iz Efeza) debatira o 
nesmrtnosti duše (Amijan 25.3.15–23; Libanij, Govori 18.272).
Julijan je umrl nekaj ur zatem, ko mu je sovražno kopje poškodovalo jetra 
(ravno tisti organ, iz katerega je rad razbiral prihodnost, pravi Gregor iz Na-
zianza, Govori 5.13), v noči iz 26. na 27. junij 363, potem ko je vladal imperiju 
manj kot dve leti. Umrl je brez naslednika ali potomca in zapustil vojsko v tuji 
deželi, obdano s sovražniki. Nekaj ur po Julijanovi smrti je bil za njegovega 
naslednika imenovan Jovijan. Perzijci so nemudoma napadli.
Jovijan je dal prenesti Julijanove ostanke iz Nizibis v Tarz v počasnem, pet-
najst dni trajajočem sprevodu. Pogani so ga takoj sprejeli med bogove, kristjani 
pa so se veselili njegovega odhoda v pekel. V Tarzu v Kilikiji je tudi pokopan.
Po Julijanovi smrti je vojska za novega avgusta celotnega imperija izbrala 
Jovijana, enaintridesetletnega kristjana, ki je nad legijami ponovno razprostrl 
praporje s križem in labarumom. Takoj je preklical vse Julijanove protikrščan-
ske uredbe, zaseženo cerkveno premoženje je bilo vrnjeno Cerkvi in še dodatno 
povečano. Seveda so se ponovno razvnele ostre debate okoli herezij, ki so za 
časa Julijana potihnile: zdaj namreč ni bilo več skupnega sovražnika. Poganski 
templji so se ponovno zapirali, filozofi so se brili in skrivali svoj poklic. Vendar 
pa je Jovijan poganom dovolil, da opravljajo svoje obrede. Za varen povratek iz 
Perzije je moral Jovijan žrtvovati Nizibis in še tri druga mesta v Mezopotamiji, 
štirinajst utrdb in pet satrapij ob Tigrisu (Amijan 26.9.1–11). Želel je čim prej 
priti do palače v Konstantinoplu, vendar mu ni bilo usojeno, da bi živ vstopil 
vanjo. V nepomembnem mestu Dadastana, med Ankiro in Nicejo je šel počivat 
po obilni večerji in se ni več zbudil. Razlog smrti ni znan, nekateri jo pripisujejo 
gobam, ki naj bi jih zaužil za večerjo, drugi ogljikovemu monoksidu.
ZAKLJUČEK
Zaključimo lahko, da je Julijan res osrednji junak ohranjenega dela Res gestae. 
Sicer drži, da si Amijan zelo prizadeva ohraniti podobo lastne objektivnosti, a 
tudi to je lahko le literarni prijem. Julijanu ne prizanese s kritiko, očita mu zlasti 
šolski edikt in njegovo politiko do kurijalov, razreda, ki mu je pripadal tudi zgo-
dovinopisec. Ravno tako ne soglaša z vsemi sodbami sodišča v Halkedonu, ki ga 
je vzpostavil ob prihodu na oblast, predvsem ne z obsodbo zakladnika Ursula. 
Čeprav naklonjen poganstvu, se Amijan ni strinjal z Julijanovo versko poli-
tiko, motila so ga razkošna žrtvovanja, ki so med drugim vodila v ekscesno ob-
našanje vojakov, sploh pa že omenjeni šolski edikt. Več o Amijanovem odnosu 
do Julijanove verske politike lahko sklepamo iz tega, čému zmanjšuje pomen ali 
o čem ne poroča. Tako ne zapiše, da je Julijan samostojno zapovedal, naj se ne 
preganjajo preganjalci kristjanov v primeru nemirov v Aleksandriji, popolnoma 
Keria_2021_1_FINAL.indd   132 23. 08. 2021   13:33:15
133Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
zamolči verski vidik načrta o obnovi judovskega templja v Jeruzalemu, zmanjša 
razsežnosti verskega konflikta, povezanega s požarom v antiohijski Dafne. O 
dogajanju v Cerkvi ne poroča, kakor tudi zamolči, da so njeni notranji spori 
morda vplivali na Julijanovo imenovanje za avgusta. Izogne se tudi pogostim 
omembam ljudi, ki so imeli na Julijana velik vpliv, a mu niso všečni, npr. Prisk 
in Maksim iz Efeza – čeprav se obregne ob cesarjevo prevneto razkazovanje tega 
prijateljstva. Zamolči tudi Julijanove načrte za pogansko cerkev, ki so nam ohra-
njeni v cesarjevih lastnih delih. Kaj točno je razlog za njegov molk in zmanjševa-
nje pomena verskim dogodkom, ni čisto jasno. Morda so na to vplivale razmere 
v času njegovega pisanja, ki niso dopuščale slavljenja poganskega vladarja, mor-
da pa gre res le za sledenje zgledu sekularne zgodovine. Razlog, da zamolči na-
črte, kakršna je Julijanova ideja o poganski cerkvi, pa bi lahko bil tudi drugačen 
pogled na verska vprašanja. Zdi se, da Amijan sicer skuša biti objektiven, vendar 
pa raje zamolči nekatere Julijanove zablode, kakor da bi jih moral opravičeva-
ti. Julijan namreč ni bil tako idealen vladar, kakor ga skuša prikazati. Njegovi 
verski načrti kažejo na megalomana, ki ni vedno imel stika z resničnostjo, ki je 
podcenjeval iracionalni element v človeku in ki bi naposled državo povedel v 
državljansko vojno: pri čemer ni krščanstvu ponujal nobene resne alternative 
kakor Cerkev, na čelu katere bi bil on sam. Njegov neuspeh v Antiohiji in njegov 
literarni odziv nanj potrjujejo, da je bil pravzaprav občutljiv človek, ki je iskal 
samopotrditev – očitno tudi v božjih znamenjih. To sicer lahko razumemo glede 
na njegovo izolirano otroštvo in nepričakovan preobrat usode.
Za učinkovitejši portret Julijana kot odličnega vladarja Amijanu služi 
demonizacija drugih pomembnih oseb, npr. njegovega polbrata Gala, ki je 
predstavljen zelo slikovito, seveda negativno. Negativec je tudi Konstancij, ne-
nehno ljubosumen in sumničav do svojih sorodnikov: kljub svoji okrutnosti 
je tudi Gal le njegova žrtev. Valentinijan in Valens Julijana niti približno ne 
dosegata, o Jovijanu pa sploh ni smiselno izgubljati besed.
Ne le s sodobniki, pogosto primerja svojega junaka tudi z zgledi iz zgodo-
vine, z najpomembnejšimi poveljniki: in če jih Julijan ne dosega glede vojaških 
uspehov kakor npr. Aleksandra, jih z njim primerja pri neki drugi dejavnosti, 
npr. nočnem pisanju, kjer jih z neko lastnostjo presega.
Amijan skuša Julijana čim bolj oprati vsakega suma o vpletenosti v la-
stno imenovanje za avgusta: v njegovi različici se Julijan na vse možne načine 
upira avgustovski časti, skriva se, nagovarja vojake, se upira vsem predlogom 
kronanja, dokler ga vojska ne prisili v prevzem oblasti. Pa še za tem skuša 
doseči spravo s Konstancijem, kljub temu, da si ta ne zasluži vladanja. Drugi 
viri kažejo drugačno sliko, v Pismu Atencem je bil Julijan Konstanciju odkrito 
sovražen, svoj odnos je spremenil šele po nasprotnikovi smrti.
Za Amijana je Julijan nedvomno božji izbranec, kar dokazuje predvsem pri-
kaz obdobja, preden se zavihti na oblast: pomenljiva apokrifna anekdota o slepi 
starki, navidezno le mimogrede navržena, obiski državnega genija, jasnovidne 
Keria_2021_1_FINAL.indd   133 23. 08. 2021   13:33:15
134 Ana Bembič
sanje. A njegovo vladanje je kratko, ne uspe mu uresničiti zadane naloge: po 
prihodu na oblast ni več prikazan le kot izvoljenec. Zlasti očitno to postane na 
perzijskem pohodu, ko Julijan preprosto ne prisluhne nobenemu znamenju, ki 
ne pritrjuje njegovim načrtom. S tem postane tragičen lik, ki kljub jasnim zna-
menjem drvi v pogubo. Naposled ga zapusti ne le osebni genij kakor Konstancija, 
temveč kar državni genij, zadene ga kopje, ki so ga kasneje pripisovali zunanjemu 
in notranjemu sovražniku, usodni rani pa podleže po filozofskih pomenkih, vre-
dnih Sokrata. Če je bilo morda Julijanovo prizadevanje, da bi bil filozof na presto-
lu, v resničnem življenju neuspešno, mu je vsaj v Amijanovi zgodovini to uspelo: 
vladar, vreden največjih vojskovodij, je umrl po zgledu enega največjih filozofov.
Ana Bembič
ana.bembic@gmail.com
BIBLIOGR AFIJA
Izdaja Amijanovih del
Seyfarth, Wolfgang, ur. Ammianus Marcellinus: Römische Geschichte. 3 zvezki. Berlin: Aka-
demie-Verlag, 1968–1978.
Druga literatura
Athanassiadi-Fowden, Polymnia. Julian and Hellenism: an Intellectual Biography. Oxford: 
Clarendon Press, 1981.
Barnes, Timothy David. Ammianus Marcellinus and the Representation of Historical Reality. 
Cornell studies in classical philology 56. Ithaca in London: Cornell University Press, 1998.
----------. »New Year 363 in Ammianus Marcellinus«. V: Cognitio Gestorum: The Historio-
graphic Art of Ammianus Marcellinus, ur. J. den Boeft, D. den Hengst in H. C. Teitler, 
1–8. Amsterdam: North-Holland, 1992.
Bidez, Joseph. La vie de l’empereur Julien. Collection d'études anciennes. Paris: Société 
d'édition ‘Les Belles Lettres’, 1930.
Blockley, R. C. Ammianus Marcellinus: a Study of his Historiography and Political Thought. 
Collection Latomus 141. Bruxelles: Latomus, 1975.
Bowersock, Glen Warren. Julian the Apostate. Cambridge, Massachusetts: Harvard Univer-
sity Press, 1978. 
Browning, Robert. The Emperor Julian. Berkeley; Los Angeles: University of California 
Press, 1976.
Cedilnik, Alenka. »Filostorgijev prikaz bitke pri Mursi«. Keria: Studia Latina et Graeca 16.1 
(2014): 67–82.
Drijvers, Jan Willem. »Ammianus Marcellinus 23.1.2–3: The Rebuilding of the Temple in 
Jerusalem«. V: Cognitio Gestorum: The Historiographic Art of Ammianus Marcellinus, ur. 
J. den Boeft, D. den Hengst in H. C. Teitler, 19–26. Amsterdam: North-Holland, 1992.
Elm, Susanna. »Pagan Challenge, Christian Response: Emperor Julian and Gregory of Na-
zianzus as Paradigms of Interreligions Discourse«. V: Faithful Narratives. Historians, 
Keria_2021_1_FINAL.indd   134 23. 08. 2021   13:33:15
135Podoba Julijana Odpadnika v zgodovinopisju Amijana Marcelina
Religion, and the Challenge of Objectivity, ur. Andrea Sterk in Nina Caputo, 15–31. 
New York: Cornell University Press, 2014.
Gibbon, Edward. The History of the Decline and Fall of the Roman Empire. Zv. 2. London: 
Strahan & Cadell, 1788.
Matthews, John F. »Ammianus Marcellinus«. V: Ancient Writers: Greece and Rome. 2. zv. 2, 
ur. T. J. Luce, 1117–1138. New York: Charles Scibner’s Sons, 1982.
Neri, Valerio. Ammiano e il cristianesimo: religione e politica nelle Res gestae di Ammiano 
Marcellino. Studi di storia antica 11. Bologna: Clueb, 1985.
Rosen, Klaus. Studien zur Darstellungskunst und Glaubwürdigkeit des Ammianus Marcelli-
nus. Doktorska disertacija. Univerza v Heidelbergu, 1968.
Ross, Alan J. Ammianus’ Julian: Narrative and Genre in the Res Gestae. Oxford Classical 
Monographs. Oxford: Oxford University Press, 2016.
Smith, Rowland. »Telling Tales: Ammianus’ narrative of the Persian Expedition of Julian«. 
V: The Late Roman World and its Historian: Interpreting Ammianus Marcellinus, ur. 
Jan Willem Drijvers in David Hunt, 79–92. Routledge Classical Monographs. London: 
Routledge, 1999.
Teitler, H. C. The Last Pagan Emperor: Julian the Apostate and the War against Christianity. 
New York: Oxford University Press, 2017.
Thompson, Edward Arthur. The Historical Work of Ammianus Marcellinus. Groningen: 
Bouma’s Boekhius, 1947.
Tougher, Shaun. »Ammianus and the Eunuchs«. V: The Late Roman World and its Histori-
an: Interpreting Ammianus Marcellinus, ur. Jan Willem Drijvers in David Hunt, 57–67. 
Routledge Classical Monographs. London: Routledge, 1999.
Warmington, Brian. »Some Constantinian References in Ammianus«. V: The Late Roman 
World and its Historian: Interpreting Ammianus Marcellinus, ur. Jan Willem Drijvers 
in David Hunt, 147–157. Routledge Classical Monographs. London: Routledge, 1999.
Weber, Gregor. Kaiser, Träume und Visionen in Prinzipat und Spätantike. Historia 143. Stut-
tgart: F. Steiner, 2000.
IZVLEČEK
Julijan Odpadnik je bil rimski cesar, ki je v četrtem stoletju, ko se je krščanstvo pod Konstan-
tinom že uveljavilo, skušal preobrniti zgodovino nazaj v čas poganstva. Njegova vladavina je 
bila kratka in nepričakovana, zanjo pa so bile značilne verske reforme in vojaški pohod nad 
Perzijo. Krščanski pisci ga prikazujejo negativno, za poganskega zgodovinopisca Amijana 
Marcelina pa je predstavljal podobo idealnega vladarja. V svojem zgodovinopisnem delu Res 
gestae je Julijana prikazal kot izbranca bogov. Kljub občudovanju mu ni prizanesel s kritiko, je 
pa načrtno zmanjševal pomen verskih in drugih zadev, ki bi lahko škodovale njegovi podobi. 
Da bi mu povečal veljavo, ga je primerjal z mnogimi slavnimi osebami iz grške in rimske 
preteklosti, prejšnjega cesarja Konstancija in Julijanovega brata Gala pa je prikazal izrazito 
negativno. Kljub naklonjenosti bogov pa je Julijan na pohodu proti Perziji zavrnil vsa svarilna 
znamenja, kar ga je stalo življenja. Njegovo smrt Amijan vzporeja s Sokratovo smrtjo in ga s 
tem prikaže kot vladarja filozofa, kar se ujema z Julijanovim lastnim idealom.
Ključne besede: rimsko zgodovinopisje, krščanstvo, poganstvo, Julijan Odpadnik, Amijan 
Marcelin
Keria_2021_1_FINAL.indd   135 23. 08. 2021   13:33:15
136 Ana Bembič
ABSTR ACT
The Image of Julian the Apostate in the Historiography 
of Ammianus Marcel l inus
In the 4th century AD, when Christianity had already been firmly established under Constan-
tine, the Roman emperor Julian the Apostate sought to turn history back to the pagan period. 
His rule was brief and unexpected, characterised by religious reforms and a march on Persia. 
While his portrayal by Christian writers is a negative one, he is considered by Ammianus 
Marcellinus, a pagan historiographer, as a model ruler. Ammianus’ history, Res gestae, pre-
sents Julian as one chosen by the gods. Despite his admiration, he does not hesitate to criticise 
the Emperor, but he deliberately downplays the significance of religious issues and of other 
matters which might tarnish Julian’s image. To improve his standing, Ammianus compares 
him to many famous personages from the Greek and Roman past, while the preceding Em-
peror Constantius and Julian’s brother Gallus are drawn in strikingly negative colours. De-
spite the favour of the gods, however, Julian rejected all warning signs on his march on Persia, 
which cost him his life. Comparing his death to the death of Socrates, Ammianus portrays 
him as a philosopher-ruler, which corresponds to Julian’s own ideal.
Keywords: Roman historiography, Christianity, pagan religion, Julian the Apostate, Am-
mianus Marcellinus
Keria_2021_1_FINAL.indd   136 23. 08. 2021   13:33:15