940
BRANKO  ŽUŽEK,  PADAJO  ROŽNATI LIS T I'
Idiličnemu naslovu ustreza lirika v prvi pesniški zbirki Branka Žužka: tiha, samotarska in uraA-novešena. Kdor bo v njej iskal drznili misli iu podob, bo hudo razočaran. Nepotešen bo odložil knjižico tudi tisti, ki bi se rad s pesnikom zamislil nad našim časom in usodo. Našel ne bo namreč niti ene resnično razburljive pesmi, pač pa bo odkril plahega, skoraj sramežljivega lirika, ki se rad pogovarja sam s seboj o zelo starih in vedno novih človeških zadevah. Ta monolog — recimo rajši tako namesto: izpoved — pa jo prisrčen  in  nežen,  tako  da  je  kot  lirika  zanimiv  tudi  za  občiaistvo.  Ce  se
^ Branko Žužek, Padajo rožnati listi. Primorska založba Lipa. Koper, 1956.
človek na ta spokojni svet nameri v pravi uri, bo v njem našel celo svojevrstno uteho.
V   prvi razdelek je Žužek uvrstil razpoloženjske in refleksivne pesmi. Drobni, toda dokaj spretno zaokroženi motivi pripovedujejo večidel o liri-kovi samoti, nostalgiji po mladosti in doživetjih v naravi. Teh pesmi nikakoir niso porodile silne strasti; pesniški svet je ozek, sreča in bridkost v njem sta majhni in poet ju sprejeima z enako vdanostjo. Zaniniive so prve strani, na katerih se trdovratno ponavljajo dvomi o pesniškem poklicu; nemir, ki se sramežljivo skriva v ljubkih motivih, namreč razodeva resen osebni problem. Nemara še bolj preseneti najboljša pesem v zbirki Konji; naenkrat v tej idilični pokrajini završi divji nemir in .se poprej tako lepo uravnoteženi verzi prelomijo od koprnenja po sprostitvi:
K onji, konji v široki ravnini, z grivami d sinji zenit, konji, konji v prašini večno nemirnih kopit...
Prej je pesnik pogosto zaključeval samogovore z razsodno mislijo, zdaj pa se mu je pesem pretila v krčevit krik, v eno samo slikovito podobo ne-ugnane strasti.
V  drugem ciklu so ljubezenske pesmi. Kot mili trubadurjevi spevi po-jo o dekletovi lepoti in moledujejo za ljubezen; poprejšnji monolog se je torej razširil v dvogovoT med ljubimcem in njegovo lepotico. Ognjevitosti ni veliko v tej ljubezenski igri, kajti poet je sanjač in zadovoljen s plahim dvorjenjem. (Strast v prvih dveh kiticah pesmi Na dnu se v zadnji naglo poleže!) Zato pa je snubljenje zelo iskreno in ljubezenska govorica skrbno izbrana. Ta razdelek je celo najbolj enoitno uglašen: Žužkova erotična lirika je preprosta, toda dovolj naravna, da vzbudi odmev.
Tretji cikel zajema daljšo pesnitev o smrti. Sestavljajo jo soneti, ki jih pojo: Glas, Smrt, Zbor, Vojak, Mati, Talec in Dekle. Kompozicija je torej zelo širokopotezna, celo preveč zapletena za eno samo poglavitno misel, ki jo lirik variira skozi ves cikel:
Ukazano je. da umremo vsi...
Pesnitev je nastala pod vtisom vojnih grozot, s simboliko spominja na misterij, idejno in formalo pa se je uglasila ob Gradnikovih stihih. Elementarno doživetje smrtnega plesa je tudi tokrat izostalo; zategadelj v sonetih ne odmeva težka, zamolkla govorica« de profundis«. Posamezne resnično pretresljive tercine preglasi preveliko število stihov.
Po vsem tem je lahko presoditi, da je Žužek dovolj nadarjen in prisrčen, vendar pretih, preveč plah lirik. Tudi ni težko dognati, da se je pri ekspresionizmu naučil skrbeti za besedno blagoglasje, pri Gradniku pa za strogo obliko. Teže pa je z njegovim pesniškim svetom. Vsekakor ni dovolj izrazit — zakriva ga koprena idiličnega miru. Nekatere pesmi dajo vendarle slutiti, da za njo valove drugačna čustva. In razvoj bo od pesnika prej ali kasneje neizprosno terjal, da se bo otresel sramežljive zadržanosti (do neke mere je seveda to simpatična lastnost) in premagal plaliost — da bo sprostil in razmahnil svojo osebnost. Šele tedaj bo prijeten in obetajoč saniogovoT lahko dozorel do pomembne lirične izpovedi.                                  M i t j a  M e j a k
941