Štev. 8.	T Ljubljani X. avgusta 1876.	Leto VI.
Časopis
podobami za slovensko mladino.
Livada in deklica.
[e se šopiri,	„„Ljuba sestrica.
'Cvetna livada!	Déklica mlada!
Prišla bom srpom	Nič ne boji se
Deklica mlada.	Tebe livada.
Z oslo kamnéno	Tebe ni bilo.
Bom ga brusila.	Jaz sem cvetela.
Zraven pa tako	Tebe ne bode,
Mu govorila:	Jaz bom cvetela,
„Lepo to prosim,	Pridi, prinesi
Srpič jekleni!	Srpič jekléni,
Ne prizanesi	Ako zavidaš
Cvetki nobeni!	Rožice meni.
Vse mi pokosi	Da se le pomlad
Cvetke dišeče,	Bo ponovila,
Bele, rumene,	Meni bo novo
Plave, rudeče!	Cvetje rodila.
Da se ne bodo	Ako pa tebe
Z mano skušale,	Srpič zadéne,
S svojo lepoto	Tvoje obličje
Meni bahale." —	Vekomaj zvéne.
Pub ti mi cvetje, Draga sestrica! Skrbi za roie Lastnega lica.""
Fr. Cegnar.
Bog pomaga pridnemu, a lenuhu nikdar.
ober večer, oče!" — „Bog ga daj, ljubi otroci! Kako ste? Ste-li bili pridni in slnäali mater?" Tako je vprašal oče Gregorec otročiče, ki mo so vselej naproti pritekli in ga veselo pozdravljali, kadar se je z večera truden težkega dela domóv vrnil. Otroci mu so potem pripovedovali, kaj so čez dan delali, a oče jim je znal zopet povedati kako lepo pripovedko, kar je otrokom delalo veliko veselja.
Gregorec je bil ubog zidar. Lesena, sè slamo pokrita hiša in kos vrta, to je bila vsa njegova imovina. A blagoslovil ga je Bog sè štirimi zdravimi, čvrstimi otročiči. Najstarejši je bil Ivanek, deček o desetih letih, ki je bil posebno darovitoga duha in lepe nravi. Drugi trije so bili še majheni ter še nijso hodili v šolo. Ivanek je često premišljeval, kaj hode danes ali jutri ž njim. Oče bi imel najrajše, da je Ivanek duhoven ; ali kje bi vzel pripomočke, da se mu sin izšola ? On je ubog zidar, in jedva toliko na dan prisluži, da more sebe, ženo in otroke z najpotrébnejSim oskrbeti. Po letu so še nekako izhajali ; bilo je več zaslužka iu tudi žena je na vrtu nekoliko pridelala, da so se Jaže preživeli. Ali zdaj po zimi je bilo težavno ; nikjer nobenega dela, k večjemu, če je bilo treba kje kako kuhinjo pobeliti ali kako staro ognjišče popriviti. A pri tem je bilo malo zaslužka.
Da-si siromašni, vendar je znala mati otroke na red privajati in jih vsega lepega učiti Otroci so bili bogoljubui, pridni in pošteni, ter so vsacega starejšega od sebe spoštovali. Bili so krotki, mirni in poslušni otroci.
Ivankova največja želja je bila, da bi se kaj koristnega naučil. Kadar koli je slišal pripovedovati, kako velik da je svet in koliko različnih rokodelcev se živi z umom in pridnimi rokami, vselej Be je globoko zamislil pri takih razgovorih. Nihče nij mogel uganiti, kaj Ivanek misli in kaj se snuje v nje-govej bistrej glavici. Kadar je bil sam, vedno je bil zatopljen v globoke misli, a kaj je mislil, o tem nij hotel povedati nikomur. Njegova mati, ki ga je najbolj ljubila in je natanko poznala vse njegove lastnosti, vprašala ga je nekega dne: „ljubi Ivanek, povedi mi, kaj misliš?"
„Naj vam resnico povem, draga mati, rad bi znal, kako je po svetu. Najraje bi šel v kako veliko mesto, da vidim vse one lepote, katerih pri nas nemamo."
„Opusti, dragi Ivanek, take misli" rečejo mu mati; „koliko ljudi nas je, ki nijsmo bili nikamor po svetu, pa smo ipak, hvala Bogu, zdravi, živi in tndi zadovoljni." — Nu Ivanek s takim odgovorom nij bil zadovoljen. Ko je
izvršil domačo ljudsko šolo z dobrim uspehom, namenili so oče, da ga dadé učiti kakega rokodelstva, ker se jim njihova želja, da bi Ivanek bil dnhoven, zaradi uboštva nij mogla izpolniti Sklenili so ga dati k svojemu prijatelju in sosedu Škerbincu, ki je bil črevljar in krstni kum Ivankov.
Ivanek se je moral podvreči očetovej volji, da-si nij imel niti najmanjšega veselja do žrevljarstva. A vedno ga je še mikalo, da bi šel po širokem svetu. Ta želja se mu je tako ukoreninila, da je nij mogel zadušiti. Zatorej sklene nekega dne pustiti očeta in mater ter iti v daljni svet, naj se zgodi potem ž njim karkoli hoče.
V razgovoru je Ivanek poskušal očeta, bi li ne bilo mogoče, da bi ž njihovim privoljenjem šel od hiše; ali oče so se delali, kakor da bi ne razumeli, kaj želi njih sin. Zatorej se deček neko noč, bilo je v pomladi, na tihoma nkrade iz očetove hiše ter otide, da nij nihče znal kam in kod.
Ubogi Ivanek! Siromak je mislil, da se mu bode v širokem svetu bolje godilo nego li doma v očetovej hiši. V svojej otročjej, še nedozorélej pameti nij pomislil na to, koliko žalosti naredi starišem sè svojim skrivnim odhodom. Njemu je bilo samo to pred očmi, kako pridno se bode učil, da postane danes ali jutri imeniten in razumen človek. To so bile res lepe in plemenite misli; ali s čim, kje, kako in kaj se bode učil? tega siromak nij pomislil
Ko ga dražega dne zjutraj nij bilo doma, mislili so stariši, da je šel po navadi v bližnji gozd, da nabere pomladnjega cvetja ali pa zelenega šibovja. Ker ga pa tudi o póludne nij bilo, začelo je stariše skrbeti, da mu se no bi kaka nesreča prigodila, zatorej povprašujejo povsod, je-li kdo videl njihovega Ivanka. A povsod dobčdo odgovor, da ne. Zdaj se oče Gregorec s težkim srcem vzdigne, da gre iskat sina. Ali zamin! tndi on ne najde Ivanka, niti m pride na trag, kakor da bi ga bila zemlja požrla! V tem, da so ubogi stariši jokaü za izgubljenim sinom, udaril je on po stranskem potu čez gozd preko visokega brda ; kajti dobro je znal, da mu ne kaže iti skozi vasi in tudi ne po velikej cesti, ker bi ga tu kmalu zaslédili.
U8é se je jelo daniti, da prisopiha na vrh gore. Ker je bil zelò truden od daljne hoje in zaspan, sede na neki parobek. Do tukaj je bil še precej dobre volje in je hodil z lehkim srcem, ali zdaj, videč se samega na visokej gori v ptujem kraji, vse okoli sebe pusto in tiho, bilo ga je strah in groza. Tam pred njim izza daljnega gorovja vzdigalo se je zlato solnce, a na drugej stràni se je razprostirala velika ravnina z belimi hišami, cvetočimi vrtovi in sado-nosnim drevjem.
Gledajoč to prirodno kTasoto, bilo je Ivanku nekako tesno pri srci ; vroče solze ga oblijđ. sklene roki, povzdigne oči k nebu ter moli: „Oče nebeski! vodi me po pravem potu, da ne zaidem, in pripelji me k dobremu, poštenemu človeku, ki bi me vzel k sebi in me dal učiti, da postanem danes ali jutri pameten in srečen človek, ter da sem svojim starišem v podporo. Jaz hočem biti priden, pošten in pokoren, samo tvoja sveta roka naj me vodi in pelje, dokler sem še tako malozmožen in mlad."
Potem se vzdigne sè zemlje, na katero je bil pokleknil in se spusti v dolino. Dolgo je taval sem ter tjä po neznanoj mu okolici in je živel od tujo milosti. Nikjer ga nij bilo človeka, ki bi se ga bil usmilil, in nikjer nij büo videti velikega mesta, po katerem je toliko hrepenel. Tako se je potikal od
8«
kraja do kraja, ter je nže mislil, da ga je Bog kaznoval zaradi tega, ker je svoje dobre stariše zapustil brez njihovega dovoljenja. In gotovo ga je tndi Bog ravno zato nekoliko kaznoval, ter posknšati hotel, ali deček ostane v dobrem stanoviten. Uže je nameraval domóv se vrniti in svoje stariše od-puščenja prositi, ko pride nekega jutra do lepe grajščine. Ne daleč od grajščine sreča priletnega gospoda s knjigo v roci. Ivanek se ustraši, plaho pogleda gospoda in ga ponižno pozdravi: „hvaljen bodi Jezus Kristus!" Gospod dečka prijazno pogleda, odzdravi mu in ga vpraša: „od kod prideš tako zgodaj, dečko?" Ivanek mu pove vse odkritoserčno ter reče: „rad bi po svetu, da se kaj naučim, ter postanem srečen in pameten človek." — „A to je lepo od tebe: je-li pa tudi imaš voljo, da se kaj dobrega in koristnega naučiš?" vpraša ga dalje gospod. „Oh, gospod! to mi je največja slast; ali v visi, kjer sem doma, nemam priložnosti, da bi se dalje učil," odgovori Ivanek.
Gospodu se je dečkova odkritosrčnost zelò dopala, zatorej mu reče : „idi z menoj, da vidim, kako in kaj je s teboj." Gredóé gaje marsikaj izpraševal,
službo in se je podal na svojo grajščino, da bi tu v miru preživel ostale dni svojega življenja. Knjige o različnih znanostih so mn bile jedino veselje. Bilje poprej tudi oženjen in je imel dvoje otrok, a vse mu je pomrlo in zdaj nij imel nikjer nikogar na svetu, ki bi mu uri oči zatisne
in komu naj zapusti svoje veliko premoženje. Sreča je Ivanka ravno v dober čas nanesla na njega. Vidččza nekaj časa, da je ubogi Ivanek prav razumen, priden in pošten deček, vzel ga je k sebi in ga je podučeval v raznih znanostih. Ivanek je rad poslušal gospodove nauke in si je vsako besedo globoko zasadil v svoje srce. A posebno veselje je imel do zemljepisja, risanja in računstva. Večkrat je narisal kako žival ali kak drugi tak predmet tako lepo in živo, da je gospođa to zelò veselilo. Vrlo ga je zanimalo tudi zemljepisje, ter je vedno povpraševal gospoda o zemlji in njenij obliki, o njenem gibanji in razdeljenji. A znal je tudi povedati, kako se zemlja suče okoli svoje osi in kako teka okoli solnca. Dalje kako se naredi dan in noč. in kako štirje letni òasi : pomlad, poletje, jesen in zima. Bilo ga je veselje poslušati, kadar je pripovedoval o solnei, luni, zvezdah in drugih zemljepisnih znanostih.
in Ivanek mu je vrlo dobro odgovarjal na vse, samo to je zamolčal, da je od svojih
starišev na skrivnem pobegnil Gospod je bil vlastnik omenjene grajščine . ter je bil poprej več let v državnej
službi višji uradnik. Ker je bil sam in vedno bolehen, popustil je višjo bil v rodu.
Zato ga je večkrat skrbelo, kdo mn
poslednjej
Gospod je Iranka ljubil. kakor da bi mn bü pravi sin. Yidéf. da ima Ivanek poseben talent, pošlje ga v glavno mesto, da se onda izuči v potrebnih nankih. ter danes ali jntri postane srečen in pošten človek. Zdaj še le je Ivanek povedal svojemu dobrotniku, da ima starine, ki živč v väsi I., ter da je brez njihovega privoljenja šel po svetu. To je gospoda v prvem hipu zelò neugodno zadelo, in Bog zna, kako bi se bilo z Ivankom izSló, ako bi ne bil gospod iz njegovega daljnega govora spoznal. da je ubogi deček z dobrim in plemenitim namenom zapustil svoje stariše. Vsled tega je gospod takój napisal list njegovim starišem. ter jim je dal na znanje, da je njihov Ivanek pri njem, kjer se prav lepo vede, in zato ga bo dal v mesto, da se izuči v višjih naukih. Ker je gospod med tem slišal tudi od svojega oskrbnika, ki je Ivankove stariše dobro poznal, da so to res pošteni in zelò siromašni ljudje, pošlje jim s pismom vred tudi nekoliko novcev z obljubo, da jim bode večkrat pomagal Tudi Ivanek je z lastno roko napisal starišem list, v katerem jih prosi odpuščenja. Oče, ki uié dve leti nij nič slišal o izgubljenem sinu ter je mislil, da ga uìé davno nij več med živimi, začel je skakati od veselja, a mati od radosti solze točiti, ko sta dobila bike vesele glasove o svojem otroku. Kdo je bil zdaj srćčnejši od njiju? Nu Bog jima je dal doživeti še večjo srečo.
V jeseni, ko so se zopet šole začele, pelje se gospod v mesto in vzame Ivanka sè soboj. Ondn ga izroči svojemu prijatelju, kateremu se deček kmalu prikupi. Ker je imel Ivanek največ veselja do risanja, zatorej se posveti naukom za zemljemerca. Učil se je z največjo pridnostjo in veseljem, samo da bi nauke poprej izvršil, ter bi svojemu dobrotniku ne delal prevelikih troškov. On nij maral za nobene zabave in razveseljevanja, kakoršoih je po velikih mestih mnogo, ki so uže marsikaterega mladeniča nesrečnega storile, ampak živel je samo šolskim naukom. Zato jih je pa tudi srečno izvršil in je napravil najboljši izpit, o katerem je takój svojemu dobrotniku poročil. A gospodova želja je bila, da bi Ivan še nekoliko sveta obhodil, ter se tako seznanil z raznimi umotvori pojedinih narodov. V ta namen mu pošlje precejšno svoto novcev za popotovanje. Ivan se je jokal od veselja, prebravši gospodov list, v katerem mu je poslal uovce in mu želel srečen pot. Z zadovoljnim srcem se podä blagi mladenič v daljni svet, a njegov dobrotnik še dalje skrbi za njegove stariše, da jim nij treba toliko trpeti za vsakdanji kruh.
Očetu Gregoren je dobro došla novčna podpora blagega gospoda. Popravil si je slabo leseno hišo in lepo obdelal vrt, pa tudi ostale otroke je laže preskrboval. Svojega rokodelstva nij hotel popustiti, marveč je bil toliko srečen, da mu je bilo treba privzeti dva pomagača, ki ga sta pri zidarskih opravilih podpirala.
Ivan dobi nekega dne na svojem popotovanji list, da se naj takój vrne v domovino, ker je njegov dobrotnik nevarno zbolel. To se vé, da Ivan na ta poklic takój odpotnje, a ne najde več svojega blagega dobrotnika pri življenji. Ravno nekoliko dni poprej so ga bili pokopali. Grajski oskrbnik pokliče Ivana k sebi in mu poviS, da je pokojni gospod napravil oporoko, v katerej vse svoje premoženje ostavlja njemu. Iz hvaležnosti dadó Ivan svojemu dobrotniku postaviti prekrasen spominek na grob. ter uredivši svojo imovino, odpravi se v svoj rojstui kraj. Domóv dospevši, najde stariše ravno na vrtu. Takój poleti k njim ter veselo zavpije: „preljubi oče! preljuba mati!
evo me pred vami, da mi oprostite, ker vas sem tako nehvaležno zapustil!" Objemši očeta in potlej še mater, brate in sestre, začel je jokati, kakor majhen otrok. Stariši na prvi hip nijso mogli veijeti svojim očem, da bi to njihov Ivanek bil; tako lep, tenäk in krepàk mladenič je stal pred njimi. Spoznavši
_	___ ^ in tudi ma-
^ T	tori ne z ob-
~ delovanjem vrta, ker jih on vzame k sebi. Svoje
ga, objemali in polju-bovali so ga brez kraja in konca, jim Ivan ob
C«
kratkem razloži vse. kako se mu je godilo, kar je otišel iz doma,pri- , stavi naposled. da so zdaj vsi bogati in srečni, ter se ne bode več treba očetu mučiti s težavnim rokodelstvom spoštovan človek, doživeli ter jemu sinu.
malo gospodarstvo so prodali in preselili so se v graj-ščino k dobremu sinu Ivanu. Pozneje se je Ivan ustanovil vglav-nem mestu, kjer je še dandanes zemijeme-rec in obče
Stariše je pustil na svojej grajščini, kjer so visoko starost čas svojega življenja Boga prosili sreče in blagoslova svo-
(v.Smi(je.u)
Hiša.
Veselo so se igrali otroci na cesti. Kar pribuči veter ter razkropi male drobljance na vse strani Kako dobro je bilo, da so otroci znali ktaj, kamor veter nij mogel za njimi. Nu, zdaj le razgrajaj, kolikor se ti poljubi, stari razgrajač ! Ne bojimo se te, ne ; tukaj v hiši pri očetu in materi smo v varnem zavetji, ter gledamo pri zaprtem oknu, kako se jeziš iu noriš zunaj po cesti, po polji iu po vrtéh. Ha, ha, kako ropotaš z vrati in okni! A vse zam&n, v hišo ne prideš, dobro smo se zaprli ; zato je napravil ključaničar ključe in ključanice.
Veter videč, da ne more v hišo k nagajivim otročičem, da bi jim preobrnil nekoliko miz in stolov, potegne jo gori na streho, poruka veternico, mlati iu razbija po strešnih opekah, kakor da bi bil zblaznel, pogleda skozi lino v podstrešje ter jo pobriše naravnost v dimnik. kjer se bučćč sprehaja doli in gori. To je bila godba, kakoršne nijste slišali še nikoli. Ako bi ne bil dimnik tako dolg, gotovo bi jo bil stari razsajač pobrisal tudi v kuhinjo. To bi bilo zanj! V kuhinji je bilo vse polno skled in skledic, pladnikov,
loncev starili in novih, velikih in majhenih. kožic in rén. kotlov, ponev in drugih takih stvari. Kako prijetno bi se dalo ropotati s kotli, renami in ponvami !
A nikjer nij mogel veter napraviti kake škode trdo zidanej hiši. Doli v klet se mu ne poljubi. pogledal je samo pri ključanici in zdelo se mu je ondu pretémno in predolgočasno. Veliki sodi in kadi so stale notri, ki se ne dadč tako lehko prevračati, kakor bi se njemu po(jubilo. Tam v kotn je korun in repa v velikih kupih, s katerimi se tudi ne da igrati, kakor bi rad. Bolj prijetno se mu zatorej zdi zunaj na dvorišči Tu je začel v kolo vrteti slamnate bilke, listje in kurje peTje, daje bilo vesele gledati kako so plesali Potem otide pri odprtih vratih v skedenj, kjer je pihal po ogréijì in Ifaoezih, ter celò vrabcem v gnezdih nij dal mirò.
V hleve na dvorišče pa nij mogeL V prvem hlevu so stali lepi konjiči, ki so zobali rumeni oves k lesenih jasel. V drugem hlevu so ležale lepe kravice na mehkem ležišči, prežvekaj6č sladko senó. Takčj zraven v tretjem hlevu so bili debeli in tolsti prašiči in za njimi velik hlev, polhen lepih, belih ovac, ki so prišle rarno s pašnika domóv, ter jim je bilo za veter toliko mar. kakor konjem, kravam in prašičem. To je veter zelò jezilo: prekucnil je še pred skednjem stari koš in potem jo je ves zelen od jeze popihal domóv. Kje stoji njegova hiša, tega vam povedati ne znam, pa me tudi malo briga, ker vesel sem, da morem v hiši stanovati, ki me varuje vetra in hudega vremena. V hiši so pa moji preljubi stariši, ki mi dadč jesti in piti. pa tudi mehko posteljo, v katerej sladko in mirno spim.	_é.
Volčja črešnja ali pàskvica.
Oče so šli sž svojima otrokoma, dečkom in deklico, na bližnji griček. Otroka st a se veselila in sta brala rudeče jagode, ki so rasle v obilnem številu po močvintej dolini poleg ceste.
Zdajci zaslišijo oče veseli krik svojih otrok ter se čudijo, kaj bi bil vzrok tolikemu veselju. Pristopijo bližej ter vidijo, kako držita otroka v roki vsak po lep sadež, ki je podoben rudečej črešnji ter ga ogledujeta, da bi ga okusila.
Oče vzamejo otrokoma črešnje iz rok, vržejo je na tla iu je pomaudrajo z nogama. Pfftlej izderi iz zemlje še rastlino s črešnjami vred. ki so na njej rastle ter jo tndi pokončajo. Otroka začneta godrnjati ter z nejevoljo pogledujeta očeta. A oče molčč in gredó dalje.
Naposled otroka vendar povprašata očeta ter pravita: „kako ste vendar mogli, ljubi oče, najlepši sad z nogami poteptati? Zakaj ste storili tako?3
„Otroka", odgovore oče, „ako bi bila 6ni sad jedla, bila bi umrla, ker to je bil sad od volčje črešnje ali päskvice, ki je zelò strupena rastlina."
Otroka pobesita oči ter se očetu zahvalita, rekoč : „ljubi oče, zakaj nama nijste tega poprej povedali? Midva bi vas ne bila žalila z najinim mrmranjem."
Oče odgovorč: „ravno vajina nejevolja in mrmranje mi nij dalo govoriti. Ali menita, da bi vama bil branil sladke in zdrave jagode brati ? — Zdaj tedaj vesta, kakega veselja vama ne privoščim." Tako so ju podučili oče.
A mi si zdaj poglejmo to rastlino bolj natančno, da jo bodemo v prihodnje dobro poznali in se je znali movati.
Volčja črešnja ali pistvica (Atropa Belladonna) ima debelo, valjasto razraščeno korenino. K višku stoječe 9 do 15 deeimetrov visoke, pri vrhu rogovilaste veje imajo kakor vsi njeni zelnati deli majhene koeiniee. Pecelj-nati, jajčasti in celorobi listi stojé spremenjema in sicer na najgorenjih vejah po dva in dva skupaj V pashah vej in listov se prikažejo veliki umazani rujavi cveti posamezno ali po dva skupaj. Ti cveti imajo valjasto zvončast venec, ki je pri dnu zeleno-ramen z rujavkastimi žilami preprežen. a pri vrhu umazano-vijolčasto rujav. Prašnikov je pet : pestič jeden, ki se razvije v mnogosemensko svetlo-črno jagodo, ki je po obliki in velikosti črešnji podobna. Ta jagoda je napolnena z rožno-rudečim sokom in sedi v razšiijenej in povekšanej časi.
Piskvica ali volčja črešnja je najbolj strupena in najbolj omotna rastlina. Njene črešnjam podobne jagode so uže večkrat zapeljale nevedne, da so jih utrgali in povžili, akoravno jih je lahko spoznati Pogosto se najde ta rastlina po gorskih gozdih in močvirnih dolinah, a tudi ne povsodi. Cvetè od meseca junija do avgusta.	Poslovenil Fr. Gu%elj.
Na koncu šolskega leta.
Zlataijev Miško se je tndi letos v šoli najbolje obnesel. O koncu šolskega leta stopi na oder ter govori v nazočnosti mnogo zbrane gospode svojim so-učencem naslednji govor v slovó :
Preljubi moji tovàriSi! Veselje in žalost navdaja moje mlado sred, ko stopim danes tukaj na to vzvišeno mesto, da v nazdčnosti toliko čestitih gospodov in v krogu vašem, preljubi moji toviriši, izpregovorim nekoliko besedi v slovó na koncu šolskega leta. Toliko spoštovanih poslušalcev nam je pač živa priča, predragi moji tovdriäi, da je skrbno in pozorno okó obrneno na naše delovanje in da tndi naši preljubi stàriSi z nami vred delé ono veselje in ràdost, katero čutimo danes mi na koncu šolskega leta.
Kadar jemlje sin slovó od svojega dobrega očeta, hči od svoje matere, od svojih bratov in sestric — pač jim sè solznim očesom podaje rokó ter z žalostnim srcem izgovori svoj poslednji: „z Bogom!" — in kadar preljubi starisi pusté svojega sina ali svojo dobro hčerko iz preljube domače hiše v daljni svet, oj kako jim bije takrat srce, kako skrbno jih spremlja njih solzno okó in kako težko jih pusté iz svojega varstva. Danes, predragi moji toviriši, tudi mi jemljemo slovó, — a ne od svojih ljubih stdrišev , ne od svojih bratov in sestric, tudi ne od svoje domače hiše, nego slovó jemljemo drug od druzega, ker je sploh ta navàda, da se ločimo konee šolskega leta. Nekateri izmed nas se bodo ločili za zmirom od naše šole, ločili se bodo za zrnirom od naših preljubih učiteljev, ki so jih skozi več let tako skrbno in lepo pod-nčevali, ter si na vso moč priz&dévali, da bi jih pripeljali na pot koristnih znanosti in prave človeške sreče. Ločili se bodemo tedaj danes drag od dražega, ter dobro vemo, da se vsi, kar nas je danes tukaj zbranih, nikdar in nikjer več v tem številu ne vidimo.
Mladi in čvrsti smo še, preljubi toväriäi, vsaka žilica t našem telesu nam veselo bije, vsak glas drobnih ptičič nam proroknje srečo, vsaka travica nam daje veselo nado do lepe zlate prihodnosti naše; mladost čutimo, kamor koli pogledamo, nedolžnost biva v naših srcih, tudi sveta še ne poznamo, od katerega smo našli do zdaj samo 6na velika vrata, skozi katera nas pelje pot našega življenja. Mladi smo še, ter ne poznamo rev niti nadlog tega sveti. Zato se kakor malozmožna mladina obračamo danes na koncu tega šolskega leta najprej do vas, preljubi naši učitelji, ki ste nas tako skrbno in umno vzrejevaLi, ter vam tukaj v nazočnosti toliko odlične gospode izrekamo prisrčno zahvalo za ves irud in ljubezen, ki ste jo imeli do nas šolske mladine. Javno vam obljubujemo, da hočemo na vseh potih našega prihodnjega življenja povsod in vselej imeti vaše lepe nauke pred očmi. Posebno pa obljubujemo. da hočemo po teh vaših naukih spoštovati svoje predpostavljene, pokorni biti svetnej in dnhovskej oblàsti, ter ves čas svojega življenja napredovati v krepósti in znànostih, ki so najčvrstejši stebri človeškega življenja.
In kaj bi Tebi danes obljubili, preljuba Avstrija, občna naša domovina ? Jaz mislim, ako vestno izvršujemo to. kar smo ravno obljubili. da mi potem nij treba še posebej naštevati dolžnosti, ki jih imamo do Tebe. Hočemo Ti biti vérni sinovi, ter za Tvoj blagor in Tvojo srečo žrtovati vse svoje moči. Vedno, vedno se bodeš smela ponàSati z nami, ki Te prisrčno ljubimo kot pravi in zvésti sinovi našega velikega in mogočnega avstrijskega cesarstva. Za Te smo pripravljeni žrtovati blagó in življenje, ako bi bilo treba.
In tako čestiti gospodje učitelji, za vaš trud vam danes drugega dati ne moremo nego čvrsto našo besedo, da od tega, kar smo obljubili, nikoli ne odstopimo. To vam obljubujemo tukaj pred podobo našega dobrega presvitlega cesarja Franca Jožefa I., katerega nam Bog ohrani še mnogo iunogo let. Obljubujemo vaiu to danes slovesno in glasno, ter vam v zahvalo vaše ljubezni do nas podajemo svoje nedolžne ročice, klicaje vam: „z Bogom I z Bogom!"
Meka.
Meka je staro mesto, katero leži v brdovitem predelu takó zrane „srečne Arabije." Tu se je rodil 571. leta po Kristu Muhamed, ki je kot prorok velikega Alaha ustanovil mubamedansko ali denašnjo turško vero. Zaradi tega prigodka, in še bolj, ker je v tem mestu muhauiedansk tempelj — K a b a — Muhamedanci ta kraj s tako pobožnostjo čas tč. da razven pravovernikov nij nobenemu dovoljeno v orožji stopiti na to sveto zemljo. Ako ondu zatekó kristjana ali dmgovernika, takój ga brez milosti ubijó ali sežgč.
Mej največje dolžnosti muhamedanske vere spada, romati v to sveto mesto. V sredini Meke stoji poslopje na štiri nadstropja, ki je obgrajeno z zidom. To je sveti hram: Kaba. V tem svetišči je studenec, kateri ima še precej dobro vodo za oni kraj; vse druge vode se niti piti ne morejo zaradi prevelike gorkote. Na desnej stràni znotraj na vratih leži velik črn kamen, ki je v srebro okovan, o katerem Muhamedanci pripovedajo, da ga je pri zidanji tega svetišča prinesel angel. Kamen je bil bajü izprva bel, a pozneje
da je poćrnil od premnogih solz, ki jih je angel prelival zaradi grehov človeškega rodiL Kabo kinčajo Muhamedanei vsako leto z novimi dragocenimi sägovi, katere darujejo paše in drugi odlični knezovi. Romarji potujejo v Meko ali iz pobožnosti ali pa da si kupijo onda bl&gä in se očistijo kazni, ki so si je sè svojimi grehi naložili na dušo. Ta božja pot, tako mislijo Mu-hamedani. odvzame vsakemu vse kazni, kijih je zaslužil zaradi brezbožnega življenja, ter ga zopet nvrstuje mej poštenjake. Da-si je naméra tega pota različna, vendar ga večina podvzéma z največjo — večkrat se vé da le z navidezno — pobožnostjo, ter na celem potu ne delajo nič dmzega, nego pojó, molijo in milostinje delé.
Ufcé dva dni prej nego dospó romarji v Meko, slečejo se vsi skoraj do golega; da pa ne onečastž te svete zemlje, podvežejo si k nogam podplate. Ves ta čas si ne smejo niti las striči, niti sitnih mrčesov na svojem telesu pobijati, niti kaj kupovati ali prodati, niti služabnikov psovati — v obče nobene zlé besede izgovoriti Konec teh osem dnij treba da vsaki zakolje ovna in ga pokloni siromakom. Ko pridejo v Meko. ostanejo ondu tri dni, ter v tem času obiščejo svete kraje. Jednega od teh dni mora vsaki, neprestano molé? in Pil imana (vélikega svečenika) peljan, sedemkrat oblžlziti Kabo.
Ko so ti trije dnovi minuli, idó v Minet, neko bližnje mesto, ter tjà okolu velike noči prispó. Na velikonočni dan vsaki po svojem imetku zakolje nekoliko ovnov, ter jih porazdeli mej siromake. Zdaj si ostrižejo lasé. oblečejo svoja navadna oblačila, ter gredó na goro Ararat, ki je jedva jeden dan hodi oddaljena. Od tod se napoti veČina romarjev v Medino, neko drugo mesto v Arabiji, k grobu Muhamedovem, o katerem se pripoveduje, da je v nekej sobi, čegar stene so tak<> obložene z magnetom, da visi železna krsta (truga) popolnem v zraku.
Po priliki poldrugi mesec, odkar je karavana odšla iz Kaira, in ko se už0 misli, da je oprivila božjo pot, gre aga iz Kaira, da vračajočim se romarjem prinese jestvine, ki jim jo pošiljajo prijatelji in znanci. Pričaka je obično na pol pota ter je spremi domóv, kder je uže željno in z veseljem sprejmó vsi domači.	v. —»—»
iFTisegra. *)
Na zemlji prekrasnej lep biser svetàl
Oči na je, ktero gani Bog mi je dàl ;
Svobodno, pobòino verujem v Bogà:
Oćini se dnsa naj moja uda,
Oćini v ljubezni naj se zaroti.
Da njene do smorti so moje moči!
In Ti, Vsemogoči! podàj mi krepost.
Da to bi izpolniti mogel dolžnost !
_______Lujiifa Petjakova.
•) V zadnjem Hrta se nam Je pri tej poant iallhog po naključji vrinila velika pomota, namreS ta, d» je ves peti verz, glasse so: „OffnI v ljubezni se tiaj zarod," IzpusJen: zatorej podamo v denainjem listu našim Čestitim čitateljem io prelepo pesen ie jedenkrat, nadejajo se. da nam jo kmalu kak spreten skladaleIj tudi vflisbl, ker Je ta glasbeno kompozicijo posebno pripravna.	,UrednlJt vo."
Učenci z učiteljem na prvem poletnem sprehodu.
(Konec.)
Tam iz srede trave se dviguje lepa rumenocvetoča rastlina, ki nas nekoliko na solnčnico opominja Imenuje se travniška kozja brada (Tra-gopogon pratense, "Wiesen-Bocksbart). Na k višku stoječim steblu, ki nosi prišpičene liste, je krasen košek rumenih cvetov, ki se pa časoma izpremené. kakor pri regratu, v zvezdaste kodeljice. Prav poleg nje stoji navadna kislica (Rumei acetosa, Sauerampfer). Prav lehko se pozna na malih ru-dečkasto zelenih in okroglasto pločatih cvetih, ki stojé skoraj na pol metra visokih steblih, nosečih puščičaste s prijetno kiseljkastim sokom napolnene liste. — Te cvetice tukaj z rudečimi glavicami vsi poznate. Vsak kmet je rad ima zaradi dobre živinske klaje. Imenuje se travniška detelja (Trifolium pratense. Wiesenklee). Ima k višku stoječa, vejnata stebla in trojnate liste. — Ondu na njivi pa vidite mnogovrstne vijolčaste in bele grozde tako imenovane meteljke ali nemške detelje (Medicilgo sativa, ewiger Klee). Ta detelja je iz Španskega doma in zelò priljubljena po naših apnenib njivah.
—	Ondu iznad trav se dviguje rnuogo belih cvetov, ki stojé na kakih 3 dm. visokih listnatih steblih. To rastlino imenujemo kresnico (Chrisänthemum Leucanthemum, weisse Wucherblume). — Predno se učitelj iz tega kraja z otroci pudii, pokaže jim še kümeno (Carum Carvi, gem. Kümmel), ki nosi do 4 dm. visoka vejnata stebla, na katerih so v kobuljih sestavljeni beli drobni cveti. Seme ima močno dišavo in zdravilno moč. — Zdaj se otroci glasno zasmejejo, ko slišijo sem iz loga veselo petje: „siv kobil" — „strijo motovilo, ai videl mojo kobilo!" — „Ali slišite vugo!" oglasili so se takòj dečki — „užč na črešnje čaka." „Vuga ali kobilar je," reče učitelj, „ki ga pa ne prištevamo k domačim pevcem, ker on pride ob času vnebohoda k nam. ter otide med malo in veliko gospojnico zopet nazaj v svojo domovino, daleč v gorko Afriko. On je pravi gizdalin. A ponašati se pa tudi sme, ker ima najlepšo obleko med vsemi pticami pevkami." — Ko pridejo otroci iz srede travnika. zaslišijo vedno ponavljajoči glas: „hup, hup!" To je bilo veselje za otroke, in vsak je oponašal znanega udeba ali smrdokavro. V tem pridejo otroci v zeleni log, katerega so bili užč na prvem pomladnem sprehodu obiskali. A kako je zdaj vse drugače ! Povsod lepa in prijetna senca. „Sédimo in po-čijmo malo !" reče učitelj. Otroci ga vbogajo in zapojč pesen „veseli otrok"
—	in „opomin k petji" Med tem, ko se živahni glasovi po vsem logu razlegajo, prinese učitelj nekaj rastlin, o katerih ovako pripoveduje: „To je poljski ostrožnik (Delphinium consòlida, Feldrittersporn), katerega vijolčast cvet nosi po jedno dolgo ostrogo. Tej rastlini v rodu je orlica (Aquilègia vulgaris, Akelei), ki ima temnovijolčast in mnogo ostrogast ovet. Ta lepa cvetica je kinč apnenib gričev. — Tukaj poglejte to le rastlino, ki sem jo s korenino vred izdrl. Za pol metra je visoka in nosi goste temuo-zelene, globoko narezane liste. Na vrhu ima grozd vijolčastih iu bledo-belih cvetov, ki se na tri dele porazdelé. Zgornji je čelada, ki pokriva dva spodnja. Ta rastlina je zelò strupena in se imenuje lisjak ali preobjeda (Aconitum, Eisenhut). Tam po griču vidite mnogo lepo rumenega cvetja, ki je prava krasota po solnčnih brežinah. V gostih šopkih stojé posamezna, komaj kakih

15 cm. visoka, brezlistna, pločata stebelca, ki nosijo v klaskih krasno rumeno cvetje. Imenuje se koščeničiea (Genista sagittalis, pfeilförmiger Ginster). Poleg nje stoji ramšelja (Polygala vulgaris, gem. Kreuzblume) zelò nizka vijolčasto cvetoča rastlina z navskriž stoječimi suličastimi listi Tudi nekaj plemen detelje najdemo tu, in sicer: ranjek (Anthyllis Vulneraria, Wundklee), s kosmatimi, belo-rumenkastimi glavicami. — Preeej visoko je izrastel device Marije kožušček (Lotus corniculatus, Hornklee), s troj natimi, narobejaj-častimi listi. Vrh pa nosi rumene v kobuljih stoječe, metuljčaste cvéte. — Najlaže se pa poznajo tako imenovane kl inč nice, to so zelišča s kolenčastimi stebli in suličastimi listi. Izmed teh je pri nas najbolj znana k u k u-vičja roža (Lychnis flos Cùcùli, Kukuksblume) z višnjavo-mdečimi, drobno narezljaniini cveti. Poleg nje stoji smolnica (Lychnis viscària, Pechnelke) •L rudečinii listi in smolnatimi stebli. — Na tem kraji cvetó tudi pokal ice (Silene, Leimkraut), ki nosijo vej nate vejice, a v vrhu imajo mehurčke z belimi cveti. — Poglejte zdaj to rastlino tukaj, ki raste navadno pod grmovjem in je zelò podobna mrtvej koprivi. Zove se pisana šuplozobuica (Galeopsis versicolor, bunter Hohlzahn) in ima velike ustnate pisane cvetove. — Po solnčnatih gričih in travnikih pa cvetè grintovec (Scabiosa. Scabiose), ki se po vijolčastih, pločatih listnih koških lehko poznà.
Na potu. ki je peljal memo žitnega polja, kazal je učitelj v pšenici cvetočo purp e li co ali divji mak (Papaver Rhoeas, Klatschrose) s k višku stoječim ščetinastim steblom in s terano-škrlatastimi cveti. Rastlina je močno strupena in je med žitom zelò siten pleveL — Tam raste tudi mačeha (Viola arvensis, Stiefmütterchen) z rumenimi ali vijoličastimi pegastimi cvetL Rabi se v zdravilstvu. Na polju se ta mesec tudi najde kamilica (Matricaria Chamomiila, Kamille) z belimi zavihanimi cveti in sè škrlato-rudečimi vernatimi stebli, ki je povsod znana za zdravilo. Med žito se je zasejalo tudi mnogo p la vi c (Centaurea Cyanus, Kornblume) s posebno lepimi višnjavimi venčiči in pa k o kalj (Agrostemma githago, Kornrade) z rudečimi cveti Obe rastlini ste siten plevél po našem žitnem polji."
Učitelj še jedenkrat našteje vse rastline, o katerih se je danes z otroci pogovarjal in potlej reče otrokom, da naj gre vsak na svoj dom ter naj o tem premišljuje, kar je danes slišal.	Ognjesian a — Mo%ir»kL
V g oz d k u.
Tja v gozdek. tjà v gozdek Srcé si želi, Posvetnega vrišča Tam v gozdeku ni!
Prelepo tam v gozdku
Mi ptič'ce pojó. In srnice mlädo Skakljajo prosto.
Potoček pohlevno Po gozdku šumi. In pisane cvetke Z vodico poji.
Ce vroče je, vležem Se v senco dreves, Ter hvalim pevàje Očeta z nebes!
J. Leban. Ubijauški.
I3:rix*odopi^iio-imtoi"oz!i»iislio po\je.
V daljnem severnem morji živi presudna žival, ki se morski som ali k i t imenuje. Kit je velikan vseh velikanov , največji med živalmi, kar jih premore široka zemlja in globoko morje. Afeo si to žival ogledate samo po vnajnosti. mislili bodete na prvi mah, da je to kakšna velikanska riba, ker živi v vodi in je tndi res podobna ribi. A vendar nij temu tako. Le poslušajte, kakšna razlika je med kitom in ribo. Glavo ima tako strahovito, da se jej vsak čuditi mora, ko to žival ugleda; glava sama iznosi tretjino telesa, ki meri v dolgosti po 18 do po 22 metrov. Recimo, da je kit 18 metrov dolg. to ima	Kadar žival
potem sama	SE—i	zine. odprè se
glava 6 me-	:rašanska
Jezik je negibčen in tako meliak. kakor blazina. Dolg je po fi metrov in po 3 metre širok, ter sam jezik tehta 448 kilogramov (8 centov). Zobd kit nema nobenega, ali usta so polna roženih pldč, ki je „ribja kost" imenujemo. Te rožene pldče mu vise v gornjej čeljusti jedna tik druge. Srednje najdaljše so blizu do 5 metrov dolge, sprednje in zadnje so nekoliko krajše. Taeih roženih pldč ima kit preko 300 v svojih ustih. Pod očmi ima na vsakem kraji dve po 5 metrov dolgi in ravuo toliko široki plavuti. Te plavuti vabi najbolj takrat, kadar se hoče obrniti, a ne tako kadar vesli. Največji pripomoček, da more umo veslati, mu je skoraj po 2 metra dolg in fi metrov širok, na konceh k višku zavihan rep. Ž njim lehko najmočnejši čoln razbije. Gobec je podoben po strani ležečemu co, 6 metrov je širok ter tako velik in prostoren, da se mornaiji z majhenim čolničkom prav lehko v njem sem ter tjà vozijo — to se znä, da samo takrat, kadar ga umoré. Največji kit je gotovo višji in širji nego največji voz send . in daljši nego kakih pet voz skupaj. Tehta dostikrat preko 15 sto centov stare ut6žne mere. Kožo ima čvrsto in
Morski som ali kit.
trov. Na glavi oij videti uhljev. tudi nosnici nij ste spredaj na gobci kakor pri drugih živalih . nego na temenu. Oči so maj-hene, malo večji od volovskih in stoje skoraj v kotu. kjer se nstaodpirajo.
globina.vka-terej bi vas lahko 20 o-trok sedelo. Na najvišjem mestu glave ima zbuček, na katerem stedve luknji. Skozi ti luknji pluska vodo s tako močjd, da se njen šum skoraj po dve u-ri daleč sliši.
äe dosti tenko, mehko in mastno, a ne ljuskavo kakor ribe. Pod kožo ima tri pedi na debelo same masti, zarad katere kita tudi največ lové.
Kit je sploh družna, miroljubna in plaha žival. Navadno plava pri vrhn tako. da nosnice gledajo iz vode ; pri dihanji brizga vodo jako visoko v zrak s tako silo, da se cvrčeč in sikajoč v meglo razkadi Eanjen kit švigne kakor strela v globočino, kjer lebko po četrt ure, nekateri trdijo celò po pol ure brez zraka živi, ker ima neznansko velika pljuča.
Kita ne prištevamo k ribam, ampak med čveteronoge živali ali sesavce, a to zategadelj, ker ima toplo rudečo kri in pljnča za dihanje.
Kit tudi ne leže jajec kakor navadne ribe, ampak ima žive mlade, ki je ona z mlekom doji. Mladi kiti so nže kadar na svet pridejo tako veliki kakor največji vol.
Meso od mladih kitov je rudeče in užitno, ako se masti očiščeno dobro speče, od starih je pa črno in nij za jed. Evropljani lové kita samo zaradi masti in tako imenovane ribje kosti. Mast na kosce razsekajo in v sode naložb, katerih po velikosti ribe preko sto napolnijo. Iz nje potlej kuhajo tako imenovano ribjo mast Som srednje velikosti vrže prodan okoli deset tisoč goldinarjev.
Morski somi ali kiti živć dandanes samo v ledenih morjih posebno okoli Grenlanda v Hndsonovem in Baffinsovem zalivu. Tudi okoli južne Afrike in Amerike se dobode nek manjši kit, ki časih potuje v velikej družbi.
Vsacega leta gré sto in sto ladij evropejskih in amerikanskih lovit kitov po severnih in južnih morjih. Na vsakej ladiji je do 50 mož, po jeden zdravnik in nekoliko čolničkov. Kadar mornarji vidijo kita, takój odvežejo čolničke od ladije, stopi kakih sedem ali osem mož v vsacega ter se mu hitro bližajo. Spredaj v vsakem čolničku stoji izurjen ostvar v rokah držćč težko železno ostvo, ki je privezana na zelò dolgej vrvi. a vrv je ovita okoli vrtečega se valjarja. Zdaj se prikaže kitova glava blizu čolaiča, ostvar zavihti ostvo in ostro železo se kitu zadere skozi salo globoko v meso, iz rane se pa vlije krvav curek. Ranjeni kit udari z repom po vodi ter se zažene v morsko glo-bočino; vrv na valjarji se tako hitro odvija, da bi se užgala, ako je ne bi z vodo polivali. A ranjeni kit ne more dolgo ostati pod vodo, ker mu je sape potreba; zatorej kmalu zopet pokaže glavo iznad vode ter brizga krvavo peno iz sebe, ali v tem trenotku ga zadene druga, ako je treba tudi tretja ostva. Zopet plane pod vodo, a za četert ure se zopet prikaže in vnovič leté nanj ostve. To se tako dolgo ponavlja, dokler se kit ne zvrne rta hrbet in mrtev plava na vodi. Vriskajoč ga zdaj lovci vlečejo do ladije, kjer ga na vrveh sà škripci vzdignejo iz vode ter mu najprej odsekajo glavo, potegnejo na brod in iztrebijo rožene pleiče ali tise iz nje. Med tem si drugi privežejo ostre kramžatje na noge, gredó kitu na hrbet in obsekavajo z lopatastimi sekirami v velikih kosovih mast z njega, katero takój v velikih kotlih izcvró. Ko se ocvrta mast ohladi, polnijo ž njo velike sode, kise potlej po vsem svetu razprodaje pod imenom „kitoviua". Prebivalci na daljnem severu jedó tudi kitovo meso ter pijó kitovo mast tako, kakor se pri nas vino pije.
V Evropi se pečajo s kitolovstvom uajveč Anglicani, Holandeži in Danci, ter lové v severnih morjih. A severni Amerikanci pošiljajo vsako leto po več sto ladij na lov v južna morja.
Pazzie stTraxi.
D rottine.
(Umeri je) 23. dne julija pod Sobotinom pri Gorici ondotni vikar gosp. Ivan Stres po dolzem bole-banji. Pokojnik je bil vrl narodnjak in je materijalno podpiral tudi naš „Vrtec". Lahka mu zemljica!
(Nesreča.) Zgorel je otrok tri leta star v Kviškem na Goriškem. Otrok se je igral z žveplenkami, ki so se užgalein mu vnela obleko, daje umrl vsled opečin. Otroci ! ne igrajte se z žveplenkami !
(Iz zemljepisja.) Na celej zemlji živi dandanes 1390 milijonov ljudi. Pomislite, otroci, koliko vsi ti ljudje na dan storé, in koliko tudi snedó.
(Najstarejša knjižnica), ki seje imenovala „dušna lekarnica," bila je pri Egipčanih, ustanovljena po kralju Asimantiju.
(Velika knjižnica) je bila v Aleksandriji, osnovana pod kraljem Pto-lomejem. Seneka piše o tej knjižnici, da je bilo v Aleksandriji 400.000 knjig sožganih.
Kratkočasnice.
* Gospod šolski nadzornik, ki je bil velik prijatelj računstva, stopi v šolo ter vpraša učitelja, kateri učenec v njegovoj Soli znà najbolje računati. Učitelj pokaže Kovačevega Andrejčka. — Nadzornik: „Nn, Andrejček, ti znaš tedaj najbolje računati ; to je lepo od tebe ! Izračunaj mi tedaj na pamet naslednjo nalogo: Ako si kupim 2% metra suknà za suknjo in plačam po 3 gld. 68 kr. meter, koliko mi je treba plačati za suknò?" — Andrejček: „Vam gospod, ker ste velik, ne bode dosti 23/t metra suknà, nego treba vam ga bo 3 metre, in ker imate dosti novcev, izbrali si bodete tudi gotovo
boljšega suknà, namreč po 4 gld. meter. Suknò vas bode tedaj stalo ravno 12 gld., ker 3 krat 4 je ravno 12".
« „Dober dan, kum !" — „Bog ga daj!" — „Od kod pridete, kum?"
—	„Peljem kravo na somenj." — „A koliko cenite kravo ?" — „Bavno izpod Turna pridem." — „Knm, vi ste gluh."
—	„Zat6 pa grem tukaj po senci, kjer nij muh!" — „Vi, kum, nijste dražega vredni, nego da bi vam jih 25 nabrisal." — „Že somi jih doma dajali 26, pa nijsem hotel dati."
* Sodnik: „Ali je res, oče Dr-rnota, da ste rekli sosedu Kolencu, da je tat in goljuf." Drmota: „Res je, res, ali jaz toga, gospod sodnik, reke! nijsem."
Rebus*
(Prtobitl M. Sob», è.TiikUWki ,
krat je I» d«set krat je in leitet krat le	deset
krat je 1« i« J« i«
(Rei i te» in tin ena retiker t prihodnjem liitn.)
Računska naloga.
(Priobčil Marko Kovne«.)
Imovit posestnik omoži hčerin jej da za doto : 5 voz, a na vsakem vozu je bilo po 5 pred&lnikov, vsak predalnik imel je po 5 predalov, v vsakem predalu je bilo po 5 oblačil. vsako oblačilo je imelo po 5 žepov, v vsakem žepu je bilo po 5 mošenj in v vsakej mošnji po 5 srebrnih novcev. Kaj mislite, kakšni novci so bili v mošnjah, ako dota iznosi 180.468 gld. 75 kr. avst. velj. ?
(Reèitev in imena reMlcev v prihodnjem lista.]
Rešitev zabavne naloge, računskih nalog in odgonetke narodnih uganek v 7. „Vrtčevem" listu.
Rešitev zabavne naloge:
Prav bo jo rešili: Gg. Fr. Ferk. pri sv. Jakoba v slov. gor. : BI. Grča v Cepovanu ; Fr. Bar. Rajar. nadučitelj v Biljali ; M. Rant, učitelj v Šturi ji; Marko Kovšca. učitelj v Kropi: Jernej Pirnat. uadučit na Raki; Iv. Grebenec, učitelj v Budanji ; Svojmir Šegula. dijak v Pt uji ; Fei. Zavodnik, dijak v Ru-dolfovem ; Jernej Pernuš, sr. čed. ua Vodicah pri Kropi; Peter Domajnko. kmetski sin pri Kapeli. — Gospodične: Marija Borštnik, učenka 6. razreda v Ljubljani ; Marija Koren in Terezija Suk, učenki v Kredi.
Rešitev računskih nalog:
I.	Milka jih je imela 20. ker jih je bila polovico nič snedla. a mati so jih bili dali obema jednako število; a Lojzek jih je imel 40, in zdaj sta jih iiaela oba po 40.
II.	Jožek je star 11 let, sestra 5'/ai starejši brat 22. mati 44. a očo 54 let.
Prav so ju rešili: Gg. BI. Grča v Cepovanu; Fr. Bar. Rajar. nadučitelj v Biljah; M. Rant, učitelj v Šturiji; M. Robič v Šini-klavžu pri Ormužu; Iv. Grebenec, učitelj v Budanji ; Dov. Grčar. učitelj v Mirni ; Marko Kovšca. učitelj v Kropi ; Svojmir Šegula, dijak v Ptuji; • Fel. Navodnik, dijak v Rudol-fovem; Ernest Brinšek, dijak v Šmarji na Štirskem-, Anton Lavrič, mladenič v Planini; A. K. v Lj. ; Fr. Ferk pri hv. Jakobu v slov. gor. (I.); J. Jah, slušatelj 5. real. raz. v Ljubljani (H.); Peter Lešnik, visokošoloc v Lem-bahu (II). — Gospodično: Marija Borštnik, učenka 6. razreda v Ljubljani ; Leopoldina Harmel v Idriji ; Marija Koren in Terezija Suk, učenki v Kredi ; Terezija in Amalija Lasič, učenki v Renčali ; Coliiik, pridna hčerka na Drvanji.
Odgonetke narodnih uganek;
1. Na pratiki; 2. Cerkvonik sam. saj nij pod zvonikom doma; 3. Za stenj (talit), ki ki je po sredi; 4. Na dlako ; 5. Pometača, ki pomete žrjavico iz peči; 6. Sedlo ; 7. Gosje però.
Slovstvene novice.
*	VMiličevej tiskarni v Ljubljani je ravno kar na svitlo prišla : Sveta masaža sopran, alt. tenor in bas. Besede Fr. Marnove. Vglasbil Lavoslav Belar. V Ljubljani, 1876.
J FoL 8 str. — Priporočamo jo vsem onim slovenskim učiteljem in gospodom duhovnom, ki se pečajo s cerkveno godbo. Cena jej je 50 kr.
*	Slovenskoj mladini. posebno pa onim, ki se uče ali se pa žele naučiti hrvatskega jezika, priporočamo v berilo naslednje knjige, ki so pisane tako uinljivo, da je lahko vsak Slovenec razume :
1. Metrička mj e ra. Knji žic ap u ku ljudstvu i djeci i svim onim, koji Žele bez muke shvatiti to novost. Treče izdanje s novim dodatkom. Cena 12 kr.
Djetinji vrtić. 50 poučno-zabav-nih pripovjesti za mladež sa slikom biskupa Strossmayera. Cena trdo vezanemu 35 kr., broširanemu 30 ltr.
3. Početnica hrvatske povjesti, za mladež pučkih Škola. Cena 30 kr.
Vse tri knjižice je spisal naš rojak, učitelj Ljudevit Tomšič, terse ravnim potem tudi pri njem dobivajo. Nàslor je: Ljudevit Tomšič, učitelj gl. škole u Zagrebu. (Agram). Petrinjske ulice, br. 388.
LISTNICA. MarijcI K. ta Terexild S. v Kredi : Da „Vrtčeve" naloge rade rešujete, nas zelò veseli ; le tako naprej tndi brez denarnega dobička. Največji dobiček Je u2ó to, da «1 bistrite nm, kar vama bode pozneje ua vse «traili koristilo. — Roziki ta Malički L. v Renčah: Če boste tako napredovale, smejo vajini stariji veseli biti. Tudi nas veseli, da ste tako pridni. — Pridnemu Tončku v P. : Pazi tedaj, da si smirom priden ta se tako vrednega storil ljubezni ljubega očeta, ki U Je „Vrtec" naročil. — Gosp. P. O. v. N. : V prihodnjem listu, ako bodo mogoče. — J. LJ. W- v O. : Muzikalno prilogo prinese prihodnji „Vrtčcv" list ta tako tudi VaSe lepe napeve. — Nekaterim, ki naa vpražajo : Novi naročniki lahko dobijo So vse do zdaj iziàle „ Vrtčeve' itevllke.
Obrazec za risanje-
rsidatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. — Tiskala Klein in Kovač (Egor)| v Ljubljani.